Tisti večer pred Binkošti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tisti večer pred Binkošti
Fran Bolka
Avtor je podpisan kot Samko Cvetkov Maria
Izdano: Slovenski narod 21. 5. 1904 (37/115)
Viri: dLib 115
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ne vem, zakaj mi je ravno nocoj prišlo na misel tisto lepo in veselo, ki me je razveseljevalo ob spomladanskih jutrih in ob jesenskih tožnih večerih. Spomnil sem se vsega tisti večer, ko sva sedela z ljubico pod cvetočo breskvo in govorila o veselem pretečenem in prihodnjem. Govorila sva, nad nama pa je plaval Sveti Duh in lepo je bilo, ko je zletel zdaj više, zdaj niže in časih skero sedel na ramo moji dragi ljubici.

Tako sem lepo in v lepi obliki povedal, da je bila tisti večer binkoštna sobota in da sem imel ljubico: lepo, jasnooko, živahno ...

Marica je videla slavca, ki je letel mimo, in ga je bila vesela, ker se je najbrže spomnila drugega tako lepega večera, kakor je bil tisto soboto, ko sva sedela drug ob drugem.

Spomnil sem se, kako je bilo pred mesecem na ta večer ... „Ali se spomniš, Marica?"

„Tudi jaz vem ... Tu-le sva šla mimo: ti nekoliko plah in negotov, ali bi mi rekel, da me ljubiš, ali bi prikrival svoje čute še dalje; jaz pa razposajena in zadovoljna, ker si bil ob moji strani ti, ki sem mu posvečala svoje misli in svoje življenje ... Postala sva nekoliko ob ti breskvi, cvetoči tako lepo rdeče, kakor danes, potem pa sva šla dalje ... Na spodnjem koncu vrta sva srečala Anico in Ernesta in Anica mi je rekla: „Marica, sestra moja, vso srečo"" ...

„„In ti jo ljubiš?" je vprašal Ernest mene. „Kakor samega sebe, a to je zelo, ker sem zelo samoljuben človek ... Zdravo!" Šla sva dalje in v utici sva posedela."

Tako sva govorila napol šepetaje, napol glasno, kajti govoriti pritajeno je tako sladko in sladkosti ljubezni so največji užitki v življenju.

„Tedaj sem se naslonil k tebi, a sem molčal, vendar ti si me razumela ... Jaz ljudem, ki jih ljubim, ne potrebujem govoriti o ljubezni, ker me razumejo brez besed, ki so samo sredstvo, da se razumemo v navadnem življenju, a ljubezen je nekaj vzvišenega in ne potrebuje hlapčestva, ki ga zadajajo besede ... Tudi ti nisi rekla besede, a sem vendar vedel, da si vsa moja in da ostaneš moja. — In nocoj je ravno mesec dni od takrat ..."

To sem rekel jaz in Marica je poslušala, potem pa je pripovedovala ona:

„Prišle so počitnice in ti si šel z nami na Gorenjsko, v majhno zakotno vasico, kjer so si postavili moji dedje svoje domovanje in pričeli obrt ..."

Ko je Marica povedala, sem se namah spomnil vseh podrobnosti, ki sem jih doživel tiste počitnice.

Inštruiral sem v mestu Maričinega brata Ivana in zgodilo se je torej, da sem se zaljubil v Marico, sestro njegovo. Dolgo, kakor je moja navada, sem nosil skrito svojo ljubezen v srcu in si nisem upal povedati ne prijatelju, ne Marici ... Moje vedenje je bilo vedno enako: nisem pokazal niti z eno kretnjo nemira, ki sem ga vedno nosil v srcu, ki me je motil vedno, ako sem govoril z Marico.

Časih je sedela Marica s sestro Anico pri oknu, Ivan in jaz pa sva preparirala prozaičnega Ksenofonta in brskala po besednjaku. Po trikrat in štirikrat sem iskal isto besedo in še petič sem povedal napačno, mislil sem samo na Marico in videl sem samo njo, ki je sedela ob oknu in brala Kettejeve pesmi.

Časih pa sem po inštrukciji vzel kitaro s stene in sem zaigral in zapel veselo pesem, da sestri ne bi opazili moje zmedenosti. In ko mi je Marica vrnila Ketteja, sem našel podčrtani kitici:

„In zapel sem, zaigral sem
ljubim deklicam,
svoji deklici predragi
in bilo jo je sram.

Tak lepo, tak hrepeneče
drobne strune pele so;
tiho pesem deklice
razumele so."

Slopel sem nad knjigo in mislil, zakaj je podčrtala ti dve kitici tako drobno in tako nežno ... Poznal sem takoj, da mi je namignila in da ji torej ni skrito ostalo ono, kar sem tako skrival celo sam pred seboj ... Zunaj je bil lep večer: v soseščini je pel slavec, daleč nekje pa so peli fantje pesem ... na travnikih je blestela rosa in v sobo je sijala luna ... bog zaljubljencev! — Vstal sem in odšel proti Maričnem stanovanju in našel sem jih na vrtu: Marico, Anico in njenega zaročenca Ernesta ... Po veselem pozdravu in običajnih vprašanjih sem šel jaz z Marico na eno stran in Ernest z Anico na drugo ...

Tisti večer sem bil prvikrat sam z Marico: plah in negotov ... Nisem je prijel za roko in nisem ji ponudil rože, ki sem jo vtrgal z grma. Govoril sem malo in počasi, kajti bal sem se, da bi ne spoznala po drhtečem glasu mojega razpoloženja ... Res se mi zdi čudno še danes, kako da sem tako skrival svojo ljubezen, ko sem vendar vedel, da Marici ni ostala prikrita. In bilo mi je po tistem trenutku, ko sem ji razodel ljubezen, za hip žal, da sem ji razodel, kajti čutil sem, da sem užival prej veliko bolj, kakor pa potem, ko sem ji smel poljubiti beli polni vrat in gorke češnjeve ustnice ... Prišla sva bila do cvetoče breskve, pod katero je bila klop in postal sem nekoliko, ker sem mislil, da bo sedla, a Marica je šla dalje in ostala sva v utici ... Ne rabim besed, da razodenem ljubezen, ker besede so hlapčevstvo, a ljubezen je vzvišena ... Tedaj, ko sem se ji naslonil na prsi, sem ji povedal več, kakor bi bil povedal ves večer z besedo. Naslonil sem se ji na prsi in jo poljubil na beli vrat in Marica je vzdrhtela, kakor roža, kadar jo obišče eleganten belin ... Spomnim se, da so bila njene prse tedaj tako gorke, kakor nikdar pozneje in da so njena ustna drhtela tako veselo, kakor pozneje nikoli več ...

Ivan mi je veselo povedal, da je zdelal. Gospa mama je to štela v mojo zaslugo in me povabila na počitnice na svoj dom ... bi se moralo tedaj izpraznjeno svetniško mesto razpisati in bi se zanj potegnilo gotovo veliko slovenskih prosilcev. A kaj se je zgodilo? Da bi se Slovencem a priori et a limine zabranile kompetiranje na Štajersko, izbral si je Gleispach za Perkotovega naslednika tik pred imenovanji sodnega svetnika Garzarollija v Kamniku, ki je sicer občespoštovan in čislan mož, ki pa je poleg vsega vendarle tudi, — odločen Nemec. In tako se je moral ta gospod, vsaj kakor se pripoveduje, na višji poziv četudi proti povračilu potnih in dijetnih stroškov baje pred kratkim dvakrat ad audiendum verbum odpeljati v Gradec, kjer so ga v toliko pregovorili, da je nolens volens dal slovo lepemu Kamniku in se odločil za Celje. Tako se je tedaj napravilo s tem celjskim svetniškim mestom brez razpisa ter se še predno se je izpraznilo, oddalo v zanesljive nemške roke. In v Mariboru se je zgodilo nekaj sličnega. Tu je namreč že leto dni služboval kot „prideljen" okrajni sodnik v Zgornji Radgoni Johann Stepisehnegg, ki je na vsak način hotel postati sodni tajnik. Da se mu je mogla izpolniti ta želja, moralo se je izprazniti kako tako mesto, ker za svetnika je Stepisehnegg vendarle premlad ter ima preveč nemških prednikov. Kaj tedaj storiti? Za Gleispacha nič lažjega. Slovenca Filipa Kermka, ki je bil že toli in tolikrat preferiran in od nemških zadnikov pohojen, se je v ta namen sedaj vendarle imenovalo za sodnega svetnika v Mariboru. Njegovo tajniško mesto v Mariboru pa se seveda ni prav nič razpisalo, ker bi se zanj potegnilo mnogo Slovencev, — marveč kar pod roko vzelo Slovencem in oddalo Stepischneggu, ki je sedaj srečen in vesel sodni tajnik!

Taka so tedaj zadnja imenovanja in da je slovenski svet vidi v pravi luči, podali smo mu v predstoječem prepotrebno interpretacijo.

Iz nje izhaja, da smo torej zopet za nekaj mest na slabšem. In zakaj? Zategadelj, ker se dandanes postopa že naravnost zoper postavne predpise, ter se sodna mesta, še predno so izpraznena, dele med nemške uradnike, ki v ta namen dobivajo iz Gradca intimna in skrivna pisma, tako zvane kompetenčne pozive. Brez razpisa se vrši dandanes ves avancement na Štajerskem in sicer radi tega, ker je vsled slovenske pozornosti postalo ter ostalo to edino sredstvo za izvršitev nemškonacijonalnih graških intencij ter sklepov. Kaj se hočemo torej čuditi, da se naših slovenskih sodnikov pri takih razmerah prijemlje neka apatija, neka udanost v ta žalostni položaj brez vsake, četudi še tako zaslužene prihodnjosti! Kaj se nam je čuditi, da se naša mladina z opravičenim studom podaja v justično „karijero", ki se konča po navadi s kakim svetniškim mestom tam kje na deželi, medtem ko se bivšim buršem natresajo rožice na to isto pot!

Pa vkljub vsem tem presenečenjem naj našim sodnikom in avskultantom ne upade ves pogum. Naj vztrajajo in z veselim srcem izvršujejo velevažni svoj posel med našim narodom. Saj pride čas, da se mera Gleispachove pravičnosti napolni do vrha. In če ga tudi druga sila ne bode mogla premakniti iz njegove za nas neomagjive pozicije, pridejo pač leta starosti; tem vsaj se krepka narava Gleispachova, ki je doslej veliko prenesla in morala prestati, ne bode mogla zoperstaviti in zgodilo se bode, da menda tudi Gleispacha že enkrat zagrabi takozvani marasmus senilis. V tistem hipu pa, če je še kaj pravice v Avstriji, poneha tudi njegov sistem in aparat, ki nam dela Slovencem sedaj tolike krivice in toliko škode in v tistem hipu, upajmo, zasije nam solnce — nove pravičnejše justične uprave.