Tista trmasta Polonca

Tista trmasta Polonca Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Tista trmasta Polonca, str. 27-28, Pustov god, 1965.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Tista trmasta Polonca,
ki čemerno se drži,
kot jesenski dan brez sonca,
če ji kaj pogodu ni –

takšna je kakor osliček,
ki ga vpreže stric Andrej,
da bi speljal mu voziček,
pa ne zgane se naprej,

z uhlji striže, jezno rita,
ne premakne se za ped,
če ga udari, le kopita
in je tam, kot bil je pred.

Tista trmasta Polonca
mulo kuha že ves dan,
prinesimo ji dva lonca,^[1]
da jo vrže v krop neslan.

Z nogo brca kot osliček,
če jo vprašamo, zakaj
ji primrznil je jeziček
kot na zimskem nebu mlaj.^[2]

Nič·ne reče, nič ne pravi,
samo v usta prst tišči,
če jo mama v kot postavi,
kjer bo stala do noči.

Dokler trme ne ozdravi
v prazno steno naj strmi,
potlej pa naj spat se spravi
v hlev, kjer že osliček spi.^[3]

Opombe urednice

1. Prva objava: Vera Albreht, Tista trmasta Polonca, ilustrirala Ančka Gošnik-Godec, Pionir, 1953/54, št. 7, str. 205.

1. V prvi objavi: Dali bomo ji dva lonca,
2. V prvi objavi je na koncu verza vprašaj.
3. V prvi objavi: v hlev, kjer bratec njen leži!