Tisoč in ena noč (Lipe Haderlap)

Tisoč in ena noč Lipe Haderlap

Spisano:	Nadja Škrajnar
Izdano:	Tiskal in založil J. Krajec, Novo mesto, 1884 (COBISS)
Viri:	Lipe Haderlap, L. (1884) Tisoč in ena noč http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dlipe+haderlap%27&pageSize=20&fsourcetype=knjige&flanguage=slv&urn=URN:NBN:SI:doc-PF3KNE54
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pravljice iz jutrovih dežel

VII. zvezek

Petstoenaintrideseta noč

V deželi Košinkini vladal je enkrat kralj, ki je zavolj svoje učenosti in modrosti slovel daleč na okoli. Ko je prišla njegova zadnja ura, poklical je k sebi svojo ženo kraljico, svojo hčer in svoja dva sinova. Morali so mu obljubiti, da bodo izpol­nili njegovo zadnjo voljo, in potem jim je govoril tako: »Zarotim vas vse v Božjem imenu, kateri naj vam svojo milost odtegne, ako me ne ubogate, da me pazljivo poslušate in vse natanko izpolnite, kar vam bom zdaj naročil.« Žena in otroci so vsi v solzah obetali, da bodo vse storili po očetovi volji. Na to se umirajoči kralj obrne proti starejšemu sinu Skitomiru in mu tako govori: »Tvoje rojstvo kot prvi moj sin daje ti pravico do kraljevega prestola. Pa ne pozabi, da je naj­ lepši biser v kraljevi kroni usmiljenost do ljudi. Ako si usmiljen in pravičen, bode tvoj kraljevi sedež trdno stal. Tvojo mater, staro kraljico, ti izročim, da jo spoštuješ, ljubiš, braniš in za njo skrbiš. Tvo­jega mladega brata Zmagovita pa ti izročim, da za njega skrbiš, kakor bi bil njegov oče. Zaradi tvoje sestre Žrtvenice imam pa posebno povelje. To povelje se ti bo morda čudno zdelo, pa vendar ga moraš natanko izpolniti, kakor si mi obljubil, da me boš vse ubogal. Jaz hočem — dobro si, zapomni, pa nič mojih besedij drugači ne obračaj — jaz hočem, sem rekel, da svojo sestro Žrtvenico prvemu tujcu za ženo daš, ki v to mesto pride in se ti za njenega ženina ponudi; in nesmete ga vprašati, kdo je in koliko ima premoženja, ampak brez zamude naj se s princezinjo poroči in potem naj jo pelje, kamor hoče.« Sorodniki so še enkrat obljubili, da bodo kraljevo voljo dopolnili, stari kralj pa je še enkrat globoko zdihnil in umrl. Princ Skitomir pustil je očeta slovesno poko­pati, potem pa je bil v navzočnosti vseh velikašev, ministrov in generalov kronan za kralja. Vladal je modro in pravično, ter bil usmiljen nasproti sirotam in vdovam, zato pa ga je vse ljubilo in spoštovalo. Nekaj časa je mirno vladal, da se ni pripetilo nič posebnega. Nekega dne pa so mu sporočili, da stoji neki tujec pred vratmi in da hoče s kraljem govoriti. Imel pa je ta tujec nekaj divjega na sebi in prav zopern obraz. Brez vsacega strahu se je kralju približal in mu tako govoril: »Veličastvo, Bog vas blagoslovi, in ne strašite se, ako vas prosim za roko vaše sestre Žrtvenice.« Kralj je bil po teh besedah zelo razžaljen, da si upa ubog pritepenec snubiti princezinjo, in že je mislil na to, da bi ga zapreti dal, pa v tem hipu se spomni besedij, ki jih je go­voril stari kralj na smrtni postelji. Premagal je tedaj svojo jezo, tujcu sicer nič odgovoril, vendar pa dvornikom ukazal, naj pripravijo za tujca eno lepo sobo v palači. Dvorniki so se zelo čudili, da kralj tega predrznega tujca ni zapodil ali zapreti dal, ampak mu še postreči ukazal.

Kralj Škitomir pa je šel k stari kraljici, svoji materi, da bi le z njo posvetoval, kaj je tukaj za storiti. Kraljica je bila zelo žalostna. Vendar si nista mogla nič izmisliti, kako bi se dala prelomiti obljuba, ki sta jo umirajočemu očetu naredila. Tiste besede so bile tako jasne, da jih ni bilo mogoče drugači raz­ kladati. Na veliko začudenje celega dvora in vse gospode se je toraj poroka med princezinjo in ubogim tujcem vršila v domači kapelici čisto na tihem in brez vsega hrupa. Bil je bolj dan žalosti, ko dan veselja. Prin- cezinja Žrtvenica se je britko jokala. Čez tri dni po poroki je neznani ženin odpeljal svojo nevesto na tuje, še povedal ni, kam gre in kje je doma. Jok Žrtvenice je nekoliko potišil z obljubo, da bo vsako leto enkrat smela obiskati svojo žlahto v Košinkini. Preteklo pa je več ko eno leto po tem, Žrtvenice pa vendar ni bilo od nikoder blizo. Njeni ljudje so bili v velikih skrbeh za njo. Kralj Škito­ mir je na vse strani pošiljal ljudi, da bi pozvedovali, kje je njegova sestra in kako se jej godi. Tako so jo iskali drugo in tretje leto, pa niso mogli najti sledu za njo. Ko je pa že troje let preteklo brez vsake vesti o princezinji, tožilo se je kralju Skitomiru tako po svoji sestri, da mu ni bilo več doma prestati in je sklenil, da pojde križem sveta sestro iskat. Ko je ta sklep stari kraljici naznanil, začela se je jokati in tožiti: »0 moj sin, nikar me ne zapusti! Že sem zgubila svojo dobro hčer in žalostna slutnja mi pravi, da tudi tebe ne bom več videla, ako se proč podaš, ker bom prej umrla. Kdo bo pa deželo vladal? Ali mar tvoj brat, ki je še otrok? Ali jaz, stara reva?«

Kolikor so tudi te besede kralja ganile, vendar njegovega sklepa niso mogle omajati. Poklical je toraj svojega prvega ministra, mu naročil, naj modro in pravično vlada ter naj posluša v vsem staro kraljico; potem pa se je vsedel na konja in se podal na pot, čisto sam. Kralj je bil na potovanji več let in je prehodil mnogo dežel. Povsodi je popraševal po svoji sestri Žrtvenici, pa mu niso vedeli nič povedati. Tako pride do velike puščave, katero se tudi prehoditi nameni. Dva dni je jahal čez puščavo, pa nikjer ni našel kapljice vode za sebe in za konja. Iz daljave za­ gleda eno goro. Proti tej gori obrne konja, toda dalje ko gresta, dalje je videti gora. Konj je bil pa na tej poti tako omagal, da je na tla padel in poginil. Zdaj je bilo treba peš korakati! Vendar kralj Skitomir še ni obupal. Šel je celi dan naprej in zvečer je srečno prišel do gore. Na znožji gore imel je neki puščavnik svojo kočico. Pogled na človeško biva­ lišče dal mu je toliko moči, da je prišel še do tiste koče, tam pa je utrujen padel na tla in zaspal od slabosti. Puščavnik je prišel iz koče in je kralju na pomoč priskočil. Ko ga spet k zavesti spravi, peljal ga je v svojo kočo in mu dal kruha in mleka. Potem mu je dobro postljal in kralj je sladko spal celo noč. Drugi dan je puščavnik prinesel kralju zajutreka in mu tako govoril: »Mladi mož, niste prav storili, da ste se na to pot podali; bolje bi bilo, da bi mater ubogali in doma ostavši vladali svoje narode.«  Kralj se je začudil, odkodi da ga puščavnik pozna. Puščavnik pa je govoril naprej: »Jaz vem, zakaj potujete, in vam naznanim: vi boste našli svojo sestro, pa le za tri dni. Nek hudoben duh pa vas bo zaklel, da dolgo časa ne boste prišli v svojo doma­ čijo nazaj. Vendar se zamorete tej nesreči še ubra­ niti, ako storite, kar vam bom rekel; se ve da svoje sestre potem ne morete rešiti. Ostanite nekaj dni pri meni. Karavana mnogih trgovcev iz Balsore pride v kratkem tukaj mimo. S temi lahko potujete v Bagdad in od tam v vašo deželo. Pred vsem pa vas svarim, ne hodite v tem času predaleč od moje koče v stran! Mislim, da trgovci kmalo pridejo.«  Kralj se je zahvalil puščavniku za ta svet in obljubil, da hoče vse tako storiti.

Petstodveintrideseta noč

Nekega dne, ko je kralj Skitomir okoli puščavni- kove koče hodil, zagledal je na svoje veliko začudenje tam sredi puščave lepo jablano, na katerej je viselo vse polno lepih, rudečih jabelk. V puščavi kaj ta- cega videti je res čudno. Škitomir gre ves radoveden proti tisti jablani, da bi jih nekaj natrgal in puščavniku prinesel. »Čas imam« si je mislil, »tako daleč pa tudi ni; puščavnik je pa le rekel, da prav daleč ne smem od koče stran, to pa ni tako daleč.« Toda bolj hitro ko je šel, dalje je bila jablana od njega; tako je prehodil že več ur pota. Še le proti večeru prišel je do tega drevesa. Na eni veji tega dreve­ sa je sedel starček, ki je Škitomira prijazno pozdra­ vil. Potem je starček z drevesa doli prilezel in v tem hipu je zginila tudi jablana, ni je bilo nikjer več. Škitomiru se je to že sumljivo zdelo, zato se je začel kesati, zakaj puščavnika ni vbogal in zakaj je tako daleč proč šel od koče. Sklenil je, da hoče nasproti temu starcu varovati vsake nepremišljene besede. Starček je kralja prašal: »Zakaj si pa tako dirjal za mano sim v puščavo ?« Kralj mu odgovori; »Jaz sem velblodni pastir, in ko sem živali pasel, zagledal sem od daleč jablano in sem siinkaj prišel, da bi nekaj jabelk natrgal. Zdaj pa, ko vidim, da sem se zmotil in da tukaj nobene jablane ni, bom šel nazaj k svoji čredi.«  »Moj sin,« reče starček smehljaje, »danes ne boš več tje prišel, od koder si danes v jutro proč šel. To deželo ima duh Mrziljud v svoji oblasti, kateri vedno ljudem pasti nastavlja. Tisti puščavnik, pri kterem si bil čez noč, je le eden služabnikov tega duha; on te je pri sebi imel, da te izda, svo­ jemu gospodarju Mrziljudu. Ker si pa dober kristjan, zato te je Bog rešil s prikaznijo tega drevesa. Po­ miri se, in dal ti bom nekaj večerje, da se pokrepčaš.«  Ko to izgovori, tlesknil je trikrat ob dlan in na enkrat je stala miza pred njima, na mizi pa vse polno najboljših jedil in pijač. Kralj Skitomir ni vedel, ali bi besedam tega starca verjel ali ne. Rad bi se bil povrnil k puščavniku, ki mu je prej ta dan tako prijazno postregel, pa je bilo predaleč in že se je mračilo. Tako seje namenil, čez noč tukaj ostati. Ko sta se najedla, rekel je starček: »Če hočete z menoj hoditi, vas pa popeljem v vašo deželo, ker imam jaz ravno tisto pot.« Drugo jutro sta se tedaj oba napravila na pot. Solnce je silno pripekalo, ko sta šla čez puščavo. Zmirom bolj se je vdiralo v pesku in kralj ni mogel več naprej. Starček ga zdaj sili, naj se njemu na hrbet vsede, da ga bo nesel. Mladega kralja je bilo sram, da bi se pustil od sta- jega moža nositi, zato se je branil. Starček pa mu je le prigovarjal in se hvalil, kako je trden in teh potov vajen, da bo njega (kralja) prav lahko nosil. Tako se je dal Škitomir vender pregovoriti, da se je starcu vsedel na hrbet. Komaj pa je bil to storil, kar se vzdigne starček ž njim v zrak in ga nese po zraka naprej do velike palače sredi puščave, kjer ga spet na tla postavi in potem zgine. Škitomir je bil ves prestrašen, ko je videl, kaj je starec ž njim naredil. Zdaj pa pogleda okoli sebe in se čudi, videti pred seboj prelepo, velikansko palačo, ki je bila narejena iz enega samega demanta, tako da se je v solnčnem svitu lesketala, da je ni bilo moč pogledati. Upajoč, da bo našel v palači kakega usmiljenega človeka, ki bi mu svetoval in pomagal, šel je kralj okoli palače, pa nikjer ni videl nobenih vrat. Slednjič se nasloni z glavo na zid in zaspi.

Petstotriintrideseta noč

Ni dolgo spal, kar ga zagleda strežaj iz okna doli, ko je ravno okno odpiral. Začuden, videti možkega pri palači, teče strežaj k svojej gospej in jej to naznani. Gospa te palače vidi kralja doli ležati in spati, mož se jej zasmili in rekla je služabnikom, naj tujca po vrvi gor v palačo potegnejo, kajti vrat ni bilo. Služabniki in služabnice so gospo svarile, naj tega ne stori, ker bo s tem svojega gospoda hudo razsrdila, ko domu pride in možkega v hiši najde. Vendar je gospa pri svojem sklepu ostala in Skitomira v palačo vzela. Kralj se je zahvalil služabnikom, ki so ga gor potegnili, pa v tem hipu zasliši za seboj glasen krik; Ta se obrne in spozna svojo sestro Žrtvenico, katera je ravno v omedlevice padla, ko je svojega brata spoznala. Ko se zopet zave, objela je svojega brata in ga prašala, kje da je zvedel za njeno domačijo, da je mogel k njej priti. Zdaj je začel Skitomir vse praviti, kako je hodil po svetu in njo iskal. Žrtve- nica pa je delala tako kisel obraz in solze so jej silile v oži, tako da je bil brat nevoljen in jo prašal: »Ali si me tako žalostna, ker se tako držiš? Jaz sem pa vesel, da sem te našel!« »Ljubi Skitomir,« reče Žrtvenica, {{subst:pg|jaz sem le zavolj tebe žalostna, ker se mi smiliš. Jaz bi kaj stavila, da te je moj mož v podobi starčka sim prinesel, in od njega nemaš nič dobrega pričakovati, kajti on sovraži vse ljudi. Ti ne veš, kako sem jaz nesrečna s to pošastjo! Le poslušaj, pa ti bom povedala, kako se je meni godilo. Ti veš, kako sem se jokala, ko sem se od doma ločila, pa moj mož ni imel usmiljenja z menoj, gnal me je proč od hiše. Prvi večer našega potovanja ustavili smo se v nekem gojzdu. Moj mož Mrziljud je šel na stran, se povrnil z eno posodo vode, s to vodo je poškropil moje ljudi, da so se v drevesa spreminili; potem je umoril še moje konje in velblo- de. Tresla sem se že za svoje življenje. Vendar pa mi nič ni storil, ampak objel me je in me vzdi­ gnil v zrak ter me po zraku naprej nesel celo noč; sama ne vem, po kterih krajih in deželah sva letela. Drugi dan sva prišla v to puščavo. Moj mož me je tukaj na tla postavil; potem je z neko palico v pesek puščave zarisal velik okrog, zraven je govoril neke čudne besede in na to je ta palača iz zemlje zrastla. »To je naš dom,« rekel je Mrziljud, »jutri boš do­ bila tudi več dekel za svojo postrežbo. Od tega časa prebivam v tej palači. Sicer mi ni nič hudega, ko bi le svoje brate tukaj imela in ko bi bila rešena tega moža Mrziljuda, ki mi je toliko zopern! On je taka pošast, da bi nobeden ne verjel. On gre in ga ni štirdeset dni nazaj; v tem času čaka na trgovce v puščavi, in vsakega ubije in oropa, kterega v pest dobi. Potem pride spet za tri dni domu; po teh treh dneh pa gre spet na rop in morijo. Jutri bo prišel domu, in ker on sovraži vse ljudi, zato se tresem za tebe, ker vem, da te ne bo lepo sprejel.«  Skitomir pa se teh besedij ni preveč ustrašil. Spomnil se je svoje mladosti, ko je komaj osemnajst let star, premagal sedem indiških kraljev. Rekel je, da se bo duhu Mrziljudu nasproti postavil in premagavši ga svojo sestro rešil. Žrtvonica pa svo­ jemu bratu ni zaupala toliko moči in je bila v velikih skrbeh zavolj njega. Drugo jutro je Žrtvenica svojega brata prosila, naj se nikar ne loti njenega moža, ampak naj se rajši skrije do tega časa, dokler mož spet ne bo šel po svojih potih. Ker se je tako jokala in prosila, udal se je kralj prošnjam svoje sestre in se pustil zapreti v neko skrito izbo v palači. Kmalo potem je prišel Mrziljud domu. Vse se je treslo pred njim. Princezinja se je potajila, mu kazala ljubeznjivo lice in ga prisrčno objela. Duh pa je dobro vedel, daje Skitomir v palači skrit, zato je princezinjo zmirjati začel, zakaj mu od tega nič ne pove. »Ali mar misliš,« je rekel, »da bom tvojemu bratu kaj hudega storil, ki je tako lepo z menoj ravnal in tebe meni za ženo dal brez ugovora, ako- ramo me ni poznal. Jaz vem, kje ga imaš skritega, pa jaz hočem, da me sama k njemu pelješ, da ga pozdravim.«  Princezinja ni dosti verjela besedam svojega moža. Ker je pa videla, da bi tajenje tako nič ne pomagalo, peljala ga je v tisto izbo, kjer je bil kralj skrit. Mrziljud je svojega svaka prav presrčno sprejel, mu pustil prinesti najboljših jedil ter se sploh ž njim kaj prijazno razgovarjal. Škitomir, ko je to videl, se je kar čudil, kako more njegova sestra tako slabe misli imeti o svojem možu, ki je vendar tako prijazen. Tako sta kralj in duh tri dni jedla in pila in se veselila. Ko je pa prišel čas, da bi imel Mrziljud zopet odpotovati, povabil je kralja, naj še nekaj časa ostane pri svoji sestri. »Storiti imam neko pot,« rekel je kralju, »in upam, da vas še tukaj najdem, kedar nazaj pridem. Ostanite le tukaj, obnašajte se kakor gospodar v svoji hiši, jaz bom že naročil, da vas mora vse ubogati, in imejte se dobro, kakor veste in znate. Prej ko grem, hočem vam vendar še moj vrt pokazati« S temi besedami prijel je kralja za pod pazduho in ga peljal doli na vrt. Princezinja je zastonj čakala do druzega jutra, kdaj bo njen brat iz vrta nazaj prišel. Ko ga pa le ni bilo, vedela je za trdno, da ga je pogubil njen mož Mrziljud. Od žalosti si je raztrgala obleko in jokala, da bi se je kamen usmilil. Pa vse nič ni pomagalo.

Petstoštirintrideseta noč

Med tem časom pa je stara kraljica doma v veliki žalosti živela, ker ni dobila nobenega sporočila o Skitomiru in o Zrtvenici. Ta žalost je zjedala dušo tako, da je od dne do dne bolj hirala in na­ zadnje se vlegla v tisto posteljo, iz katere se več ne vstane. Poklicala je mlajšega sina Zmagovita k sebi, ga prisrčno objela, mu povedala vso zgodo­ vino svoje hiše in ga prosila, naj se vsigdar tako obnaša, kakor se spodobi za princa iz tako plemenite hiše. Potem je sklicala vse ministre, velikaše in gene­ rale k svoji postelji, jih opominjala, naj ohranijo vsaj mlajšemu princu Zmagovitu zvestobo, če Škitoinira več nazaj ne bo, ter naj se spominjajo dobrot, ki so jih uživali od te kraljeve rodovine. Vsi so prisegli zvestobo in posadili Zmago­ vita na tron, za ta čas, dokler Skitomira ne bo nazaj. Kmalo potem je stara kraljica umrla. Mladi kralj Zmagovit je vladal tako modro, da bi človek ne verjel pri mladenču šestnajstih let. Ker je čutil, da ima sam še premalo skušnje, izbral si je modre može za ministre, kateri so deželo prav dobro vladali. Mladi kralj pa se je pridno učil, da bi se bolj pripravil za težavno vladanje dežele. Med njegovimi učeniki je bil tudi eden, ki je mnogo sveta obhodil. Ta je mlademu kralju zmirom pravil, kakšno je v tej ali onej deželi, kaj je tu pa tam doživel. S takim govorjenjem je pa še v srcu kralja Zmagovita obudil ljubezen do potovanja. Če je Zmagovit še pomislil na svojo sestro in svoje­ ga brata, ki sta se v svet zgubila, kdo ve kam, vnela se je v njegovem srci še bolj žareča iskra do poto­ vanja, kajti gnalo ga je, poiskati brata in sestro, saj drugih žlahtnikov ni imel na svetu, za ta dva pa prav nič ni vedel, kje sta. Ni ga veselilo vladanje, ne čast, ki jo je vžival, vse je bilo le nekako mrzlo, posiljeno in pusto. Da bi mogel najti brata in sestro, rad bi se odpovedal kraljevi časti! Tako je mislil Zmagovit in potem je delal svoje sklepe. »Iskat ju pojdem« je rekel, »ako mi je sreča mila, da ju najdem in morda iz nesrečnega stanja rešim, potem bomo vsi trije veseli; ako sta pa ona dva že poginila, kaj je za to, če še jaz za njima grem!«  Nikomur nič ni povedal, kam gre, le ministru je pisal pismo, da gre brata in sestro iskat in naj on med tem časom državo vlada. Vzel je seboj zlata, demantov in drugih dragocenosti, da si po poti naprej pomaga, vsedel se na konja, in odjezdil v temni noči čisto sam. V dveh dneh je prišel do morske luke, kjer je stalo vedno veliko bark. Med drugimi je našel tudi barko, ki je bila namenjena odjadrati na otok S e r e n d i b , o katerem mu je njegov učenik mnogo čudnega pravil. Sklenil je toraj, odpotovati s to barko. Zmenil se je s kapitanom za plačo in stopil na ladijo. Šestnajst dni je bila vožnja prav srečna, sedemnajsti dan pa o solčnem zahodu vzdignil se je nasproten veter in pihal s tako močjo, da je barko kakor orehovo lupino sim in tje metalo. Ta vihar je razsajal več dni. Slednjič se veter poleže. Pa barka je imela take razpoke, da ni bila več za na morje, dokler se ne popravi. K sreči se je v bližini prikazal en otok. Na čolnih so šli mornarji na breg otoka, potem so pa še z veslanjem in vrvmi barko k bregu potegnili, da bi jo popravili. Na tem otoku so našli lepo drevje, da so lahko dobili les za popravljanje. Razen tega so bili na otoku bistri stu­ denci in mnogo sadnih dreves z žlahtnim sadjem. Bil je tedaj prav prijeten kraj. Ko so mornarji delali in tesali, hodil je Zmagovit po otoku okoli in streljal zverino. Enkrat je pa pre­ daleč zagazil v hosto in se zgubil. Sonce je že zašlo, princ pa ni našel prave poti k barki nazaj, toraj je zlezel na eno košato drevo, kjer je bil varen pred zverinami in gor na drevesu je prenočil. Ko se kralj zjutraj zbudi, zagleda na drevesu nad seboj dva od tistih, tičev, ki so včasih v raju živeli, pa so bili od tam pregnani, ker je eden iz njih so spremenil v kačo, da je Evo in Adama v greh zapeljal. Zmagovitu sta se ta dva tiča kaj lepa zdela, zato je s pušico za njima vstrelil, pa ni nič zadel ampak le tiče odplazil. Šel je pa za njima celi dan, pa ju ni mogel doseči, ko se je približal, zbe­ žala sta naprej. Tako je spet zamudil celi dan; med tem časom so pa mornarji barko popravili in ker je bil veter ugoden, so odjadrali brez Zmagovita. Zve­ čer se je princ kesal, da je toliko letal za tičema in za trdno je sklenil, da drugo jutro pojde k barki nazaj, da je ne zamudi. Hodil pa je več dni sim in tje, ker ni vedel prav za pravo pot. Slednjič pride do tistega kraja, kjer je prej barka stala, pa zdaj je ni bilo nikjer več, mornarji so šli svojo pot brez princa. Tako je bil tedaj čisto sam na tem otoku, ne žive duše ni imel za tovaršijo in tudi ne dosti upanja, da bi bil kedaj rešen. Vendar ni obupal. Postavil si je leseno bajto. In ker je bilo na otoku dosti sadja, nasušil si je tega in ga spravil za slabo vreme in za zimo. Tudi je pobil mnogo zverine in nje meso, kar ga ni sproti pojedel, tega je posušil in shranil. Živeža mu tedaj ni manjkalo, čas si je pa preganjal z lovom na različno divjačino. Šest mesecev je preživel princ na tem otoku; kar nekega dne pride v kraj, kjer vidi na tleh kamnito ploščo iz črnega mrameljna; ob kraji je imela ta plošča zlato zaponko ali ključavnico z demantnim ro­ čajem. Na plošči so bile zapisane neke besede v judovskem jeziku; zato princ tega ni znal brati. Bil pa je zelo radoveden, kaj bi utegnilo pod to ploščo biti. Zato je prijel za demantni ročaj, da bi ploščo vzdignil. Komaj za ročaj prime, vzdigne se plošča sama od sebe. Iz zemlje pribuči tako močen veter, da je princa znak vrglo; potem je začel ogenj švi­ gati iz zemlje, in iz dima od tega ognja se je na­ redil strašen velikan, kterega bi se najsrčnejši korenjak ustrašil. »Nič se ne boj« reče velikan princu, {{subst:pg|ti si mene odrešil, in jaz ti hočem za to hvaležen biti. Jaz sem eden tistih duhov, ki so bili iz nebes vrženi, in jaz sem Kajna naučil, daje svojega brata Abeljua ubil. Bog pa je hotel nas kaznovati in je dal Adamu druzega sina, po imenu Zeta, kteremu je vdihnil tako moč in modrost, kakor jo je imel Adam v raju, prej ko je grešil. Ta Zet je imel sedem­ deset žen; ena izmed njih je bila Le a, in ta je bila meni posebno všeč. Ko je Zet molil, sem se jej približal in jo hotel objeti. Misleča, da sem Zet, me je pokarala z besedami: »Kako, Zet? Zdaj je čas molitve, in ti se pečaš z nečimerno stvarjo?« Komaj ona to izreče, kar pride Zet in me spozna. Precej pokliče tri duhove, ki so mene v ta grob pahnili. Na ploščo pa je zapisal te besede: »Ti boš tukaj ostal, dokler ne pride človek, ki te bo rešil. — Ti si tisti človek, ki me je rešil iz groznega groba, v kterem sem zdihoval več tisoč let. Povej mi zdaj, kaj želiš od mene, če je le v moji moči, ti bom pomagal.«  Princ, ki se je bil med tem govorom svojega straha znebil, prašal je duha, kam sta prišla njegov brat in sestra? Duh mu je povedal, da ima oba za­ kleti duh Mrziljud v oblasti in zaprta v neki palači. Princ Zmagovit zdaj duha prosi, naj mu pomaga, da brata in sestro reši. Duh mu reče na to: »Jaz te bom prenesel v tisto palačo. Potem ti bom dal tak prstan, s kterim se ti bodo vsake duri odprle, če nanje potrkaš, S tem prstanom boš odprl skrivno izbo Mrziljudovo. Tam boš našel v zlati škatlji nekaj prahu, Ta prah vzemi seboj in kedar Mrziljud pred tebe stopi, vrzi mu nekaj tega prahu v obraz in reci mu: Stegni se na tla, spakovina! Salomon ti tako ukaže! Pri tej priči bo padel na tla. Ti pa mu vzemi iz nedrij tiča, s kterim je njegova osoda zvezana. Kedar imaš tega tiča v roki, lahko Mrzi- Ijuda prisiliš, da bo vse storil, kar mu zapoveš.« Ko je velikan te besede spregovoril, zgrabil je princa in ga odnesel po zraku do tiste palače. Na dvorišči je duh princa na tla postavil in potem zginil. Princu se je pač zdelo, da mora biti pri Mrziljudu, zato je želel priti v njegovo skrivno izbo. Tudi je hotel svojo sestro poiskati. Ta je pa ravno doli po stopnicah prišla in se ni malo čudila, kako je zamogel možki v hišo priti, ko vendar ni bilo nobenih vrat. Zmagovit je svojo sestro spoznal, pa se jej ni dal spoznati. Žrtvenica ga pozdravi in praša, kako je zamogel v hišo priti. Zmagovit si je izmislil to-le historijo: »Žlahtna gospa, jaz sem kraljev sin, in sem bil še mlad, ko so nezvesti hlapci mojega očeta umo­ rili. Jaz sem ubežal z barko, ktera pa se je potopila. Tako da sem se le jaz edini rešil na ta breg. Ko sem iz daljave to palačo zagledal, šel sem proti njej; hodil sem pa tri dni, prej ko sem prišel simkaj. Ker pa nisem našel uhoda, in sem videl tiča roha zunaj se pasti, privezal sem se mu na nogo v nadi, da se tič roh rad vsede na strehe čudovitih palač, da bo tedaj tudi na vašo. Tako se je tudi zgodilo. Tič me je prinesel celo sim na dvorišče, kjer sem se odvezal in me zdaj pred seboj vidite.«  Žrtvenica se je čudila predrznosti tega mladega moža, ki ga pa ni poznala, ob enem pa se jej je v srce zasmilil, če je pomislila, kaj bo ž njim, kedar njen mož domu pride. Rekla mu je te besede: »Ne- srečni mladenič, vi ste prišli tu sim zavetja iskat, pa ste prišli le v svojo pogubo, ker tukaj je dom grozne pošasti. Bežite hitro od tod, v dveh urah pride moj mož domu in ta vas bo pogubil, kolikor tudi ste pogumni.«  Potem mu je povedala več izgledov, kako je duh Mrziljud hudoben, močan in zvit. Tudi mu je povedala, da je pokončal njenega lastnega brata. Goste solze je prelivala pri teh besedah. »Nič se ne bojte za mene, blaga gospa,« reče princ Zmagovit, »jaz ne bom bežal pred njim, ampak se mu nasproti postavil, in jaz upam, da ga bom premagal ter vas rešil. Bog hudobijo le en čas trpi, potem pa jo poniža. Toda hitimo, čas beži! Pokažite mi brez zamude skrivno izbo vašega gospoda!«  Ko je Žrtvenica videla, da se mladi mož ne pusti pregovoriti, storila je vse po njegovi želji. Ko mu skrivno izbo pokaže, odprl jo je princ precej s tistim prstanom, ki mu ga je duh dal. Potem je poiskal tisto zlato škatljo s čudovito štupo in jo vzel seboj.

Petstopetintrideseta noč

Bila sta že v tej sobi, ko se Mrziljud domu povrne. Takoj je zavohal, da sta Žrtvenica in njen brat v skrivni izbi. Spremeni se toraj v groznega velikana in stopi pred princa in njegovo sestro. Zma­ govit pa se ni prestrašil, vzel je nekaj tistega prahu in ga vrgel velikanu v oči z besedami: »Stegni se, spakovina! Salomon ti tako ukaže!« Duh je telebil na tla, kolikor je bil dolg in širok. Zmagovit skoči k njemu, mu vzame tiča iz nedrij in govori velikanu: {{subst:pg|Ti veš, kdo sem. Zdaj mi povej, kaj si naredil z mojim bratom — »Mrtev je,« reče duh. — »Lažeš!« reče princ; »Jaz vem, da si ga zaklel in če ga precej ne rešiš iz zakletve, umoril bom tvojega tiča.«  Ko je Mrziljud videl, da nič ne pomaga druzega, poklical je Žrtvenico, ki je vsa prestrašena na strani stala, naj gre doli na vrt in naj tistega psa gor pri­ pelje, ki je tam pri vodometu priklenjen. Ko ga pripelje, jej reče: »Vzemi kako škrbino, namazi jo z mazilom tam iz one srebrne škatlje in drži jo psu pred oči!« Ko je to storila, pihnil je Mrziljud v psa in mu govoril: »Če te je Bog tacega ustvaril, kakor- šen si, potem ostani tak; če pa ne, pa sprejmi svojo prvo podobo !« Pri teh besedah se je pes spremenil v človeka in sicer v kralja Skitomira. Ta je svojega brata Zmagovita in svojo sestro Žrtvenico prisrčno objel. Zmagovit pa, ko je dosegel od Mrziljuda, kar je želel, je tega duha prav dobro ozmirjal, nazadnje pa, misleč, da bo duha s tem hudo kaznoval, umoril je njegovega tiča, zavivši mu vrat. V tem hipu pa se je zaslišalo strašno grmenje. Palača je zginila; velikan Mrziljud se je spremenil v sam gost črn dim, ki je smrdel daleč na okoli- Kmalo pa se je zgubil dim in smrad, in prikazala se je meglica, iz katere je stopil lep mož. Žrtveniea in njena dva brata so to z začudenjem gledali. Tisti mož pa, ki se je iz meglice naredil, govoril jim je tako: »Mrziljuda se vam ni treba več bati. Jaz sem tisti bil, pa zdaj nisem več. Zjutraj sem bil še Mrzi­ ljud, zdaj sem pa spet Miru dan, kakor nekdaj. Želja, ljudem škodovati, me je zapustila. Hočem vam pomagati, kolikor mogoče, ter se vam v vseh rečeh hvaležnega skazati, posebno dobri princezinji Žrtvenici. Moje pravo ime je Miru dan, in bil sem eden izmed prvih duhov, ki so bili kralju Salomonu pokorni. Ta modri in slavni kralj je meni vse za­ upal in mene je iz vseh podložnih duhov najrajši imel. Nekega dne pa se je bil eden iz mojih to- varšev nekaj pregrešil. Kralj Salomon meni naroči, naj ga kaznujem. Meni se je pa pregreha mojega brata premajhna zdela, da bi ga kaznoval za to. Rekel sem kralju lažnjivo, da sem tovarša kaznoval, akoravno ga nisem. Lažeš, nehvaleŽneš! zavpije kralj nad menoj, pa kazen ti ne bo odšla! Izgo­ voril je na to nekaj besedi, in jaz sem se čutil vsega spremenjenega.« Kralj pa je izrekel nad menoj tako kletev: »Tvoje ime ni več Mirudan, ampak Mrziljud! Pojdi med ljudi, da jih mučiš in trpinčiš. Ti boš ljubil in tistega trpinčil, kterega ljubiš; ti boš ljudi rad imel, pa proti svoji volji jim boš vedno le škodoval; tvoja slaba vest bo tvoja kazen Dam ti tega tiča, kojega osoda bo s tvojo zvezana. Dokler ta tič živi, tako dolgo za tebe rešitve ni; vendar boš tiča branil, ga nosil na svojih prsih in mu stregel; to je tvoja kletev! Kedar pa tič pogine tako ali tako, po­ tem si spet rešen in stopiš nazaj med dobre duhove.« S temi besedami me je kralj Salomon daleč od sebe porinil. Od tega časa sem v tej kletvi živel in delal. Veliko hudega sem ljudem prizadjal, pa nisem mogel drugači, akoravno me je vest strašno pekla. Pred nekaj leti pa se mi je prikazal v sanjah tisti duh, zavolj kterega sem bil kaznovan, in mi je tako govoril: »Tvoja kazen bo kmalo končana. Do­ voljeno mi je bilo, da smem kaj pripomoči, da se kazen okrajša. Preobleči se in pojdi v Košinkino, da snubiš kraljevo sestro; jaz sem že njenega očeta prej tako obdelal, da jo boš dobil. Po tej lepi prin- cezinji boš rešen, ker se bota njena brata za njo potegnila in še tebe zraven rešila.« Tako sem prišel vas snubit, ljubeznjiva princezinja, in kaj se je potem zgodilo, to veste sami. Skušal bom pa to poplačati in popraviti, kar sem vam vsem britkosti prizadjal. Veliko je bilo zdaj veselje med temi štirimi oseba­ mi. Princi so duhu Mirudanu zagotovili, da so na svoje prestane bolečine že pozabili in da so zdaj srečni, imeti tako izvrstnega prijatla v njem. Posebno prisrčno je le Žrtvenica svojemu mlajšemu bratu Zmagovitu roke stiskala, ker ga prej ni bila poznala. Skitomir pa se je junaškemu bratu zahvalil za srečno rešitev iz zakletve. Zdaj je Mirudan poklical več podložnih mu duhov, kteri so postavili lep šotor. V šotor so posta­ vili mizo in stole, in na mizo so nanosili najboljših jedil. Med kosilom so se Skitomir, Zmagovit, Žrtve­ nica in Mirudan pomenkovali o vseh svojih zadevah ter pravili si svoje zgodbe. Ko je Zmagovit povedal da so mati umrli, jokala sta Škitomir in Žrtvenica britke solze. Potem so začeli ugibati, kaj bi bilo zdaj doma novega in prašali Mirudana, že on kaj ve ? Mirudan jim odgovori: »Vaše dežele se je po­ lastil sosedni kralj, kterega očeta je bil vaš oče premagal. Vašega prvega ministra, ki je vaši hiši zvest ostal, pustil je ta kralj po hudih mukah umoriti. Vaši podložniki pa so vam zvesti, ne marajo za tu­ jega kralja in komaj čakajo priložnosti, da bi se tega jarma znebili. Jaz vam hočem pomagati do vaših pravio, in mislim, da pojde lahko. Nocoj še vas hočem prenesti v Košinkino, in tam bomo že videli, kaj in kako." Po tem razgovoru so se še en čas prav dobro imeli, na noč pa se podali k po­ čitku. Ko so princi spali, vzdignil jih je duh in jih spavajoče prenesel v Eošinkino. Akoravno jim je bil to naprej povedal, vendar so se zelo čudili, ko se znajdejo zjutraj blizo svojega glavnega mesta. Stopili so v hišo nekega kmeta, pa se niso dali spo­ znati, ampak so le rekli, da so tuji popotniki. Kmet je bil prav žalosten videti, zato ga je Škitomir prašal, zakaj da tako žaluje? »Dobri tujec,« reče kmet, »vi ste gotovo iz daljnih krajev doma, da nič ne veste, zakaj smo mi vsi žalostni. To deželo zdaj vlada grozen trinog, kterega vsi črtimo in sovražimo. Imeli smo tako dobrega kralja, kakor nobena dežela. Ta kralj je umrl, in njegovi dobri otroci, ki so bili ravno tako plemenitega srca, zginili so drug za drugim in nič ne vemo, kam so prišli. Tako smo bili brez vladarja, divji sosed je prilomastil in nas v svoj jarem vpregel.«  Iz teh besedij so princi spoznali, kako rado jih je ljudstvo imelo. Začeli so se pogovarjati, kako bi vzdignili punt, da bi tujega kralja pregnali. Ko tako govore, pripeljal se je nekdo s štirimi konji mimo in se ustavil pred to kmečko kočo. Iz voza stopi Mirudan in prinese Škitomiru kraljevo krono in vsa kraljeva znamenja ter oblačila. Te dragocene reči izročivši govoril je princem te besede: »Ne čudite se. Vzdignil sem svoje duhove, premagali smo vojsko tujega kralja in mu vzeli kraljeva zna­ menja, ktera so lastnina prvorojenega princa Skito- mira. Ko je ljudstvo videlo, da se moji vojščaki vojskujejo s tujim kraljem, privreli so od vseh strani nam na pomoč; vse tuje vojake so pobili in razpo- dili s pomočjo mojih duhov, in posiljenega kralja samega so vjeli ter ga bodo vsak čas vklenjenega sim pripeljali. Pripravite se zdaj na slovesen uhod v svoje glavno mesto in svojo kraljevo palačo.«  Princi so se zdaj oblekli v tisto žlahtno kraljevo obleko, ktero jim je bil Mirudan prinesel. Med tem pa je privrela velika množica ljudstva pred tisto kmečko hišo, ker je bil Mirudan po svojih duhovih povsodi razglasil, da so se princi našli in da so v tej in tej hiši. Princi so se vsedli na konje in med vriskanjem ter živio-vpitjem ljudstva so jahali v svoje mesto. Princ Skitomir je spet zasedel kraljevi prestol in vsi deželni grofi in velikaši so se mu poklonili. Več dni so trajale veselice, ki jih je kralj Skitomir na- pravljal ljudstvu, in vse je bilo židane volje, da so le svojega dobrega kralja spet imeli in se ni bilo treba klanjati tujemu trinogu. Vsi so na glas Boga hvalili, da se je vse tako srečno obrnilo. Ker ni bil še dan, začela je Lunica na prošnjo indiškega kralja in svoje sestre Srebernice h is torij o dveh mož, ki sta imela oba eno ženo.

Historija dveh mož, ki sta imela oba eno ženo

Gospod, v egiptovski deželi živela je enkrat najbolj prekanjena baba, kar jih je zemlja nosila. Ne zmeneča se krščanske zapovedi, da sme ena žena le enega moža imeti, poročila se je ta ženska z dvema možema in je tudi z obema na eni postelji spala, pa tako, da drug za drugega ni vedel. To je bilo pa le zavolj tega mogoče, ker je eden izmed mož imel tako delo, da je bil le po dnevi doma, po noči pa ne; drugi mož pa je bil le po noči doma, po dnevi pa ne. Prvi mož, H aj d u k po imenu, bil je ropar in je šel vsako noč na cesto in po mestu okrog, da je koga oropal ali pa kje ulomil in po­ kradel. Drugi mož, Smuk po imenu, je bil tat, in je šel vsak dan zjutraj na trg, se pomešal med pro­ dajalce, med kmetice in meščanke, ter jim kradel denar iz žepov; popoldne je pa kmete zvabil v kako gostilno, da so začeli kvartati in jih je za denar obral. Zvečer pa je prišel precej pozno domu, ko je ropar Hajduk že odšel na rop. Zjutraj pa je Hajduk prišel domu še le, ko je Smuk že na trgu kradel. Smuk je v gostilni kosil, zato ga čez dan ni bilo nikoli doma. Svoje domačije pa se je tudi že zato ogibal, ker mu je bilo najljubši, da bi gos­ poska še ne vedela ne, kje stanuje, da mu ne more hiše preiskati, če bi kaka tatvina na dan prišla. Sicer je pa znala že zvita žena oba moža tako rav­ nati, da nista zvedela drug za druzega. Oba moža sta toliko naropala in nakradla, da se je babi prav dobro godilo in je imela vsak dan ženitovanje.

Pet sto sest In trideseta noč

Teč mescev je baba tako za nos vodila oba moža. Zdaj je imel pa Hajduk neko pot in je rekel svoji ženi, da jo mora za nekaj tednov zapustiti. Žena se je jokala in mu nabasala torbo z različnim jedilnim blagom. Imela je kračo in to je čez pol presekala in polovico dala roparju v torbo. Tudi kruha mu je dala in nekaj klobas. Ropar Hajduk je potem šel svojo pot poleg reke Nila naprej. Hajduk ni bil še daleč iz mesta, kar tat Smuk domu k ženi prileti in jej pove: »Zvedel sem, da je moja teta na smrtni postelji. Moram precej domu, da na mene pri oporoki (testamentu) ne pozabi.«  Proti takemu uzroku se ni dalo nič ugovarjati. Zato je žena brž tudi temu možu torbo nabasala, dala mu je na pot kruha, klobas in tiste pol krače, ki je bila Hajduku ostala. Tako je tedaj tudi Smuk odpotoval. Pot ga je peljala po ravno tistej cesti, po kterej je bil Hajduk šel. Hodil je celi dan in zvečer je prenočil v neki malej gostilni poleg ceste. Ravno v tej gostilni pa je bil že pred njim Hajduk ostal in je že za mizo sedel, da bi si nekoliko odpočil, potem pa spat šel. Smuk pride not in se vsede k mizi. Ker drugih gostov ni bilo, začela sta se med seboj pogovarjati. »Dober večer!« reče Smuk, ko ustopi in Hajduka pozdravi, »ste li tudi vi popotnik?« »Da, sem; ravno danes sem prišel iz Kajire,« odgovori Hajduk. »Jaz pa tudi iz Kajire pridem,« reče Smuk. »In če greste še naprej, potujeva lahko skupaj. Saj že star pregovor pravi: Ne hodi po svetu brez tovaršije! Za nocoj pa vas povabim, da z menoj prigriznete, kar imam tukaj v torbi.«  »Prav rad bom pokusil,« reče Hajduk, »pa le pod tem pogojem, da tudi vi od mojega pokusite.«  Zdaj sta začela vsak iz svoje torbe vleči kruh, klobase in kračo; krčmarju pasta naročila, naj vina prinese, čudila pa sta se, ko sta kruh ogledovala in pokusila, da sta imela oba enak kruh, ravno tako so bile klobase čisto enake. Se bolj pa je bilo to čudno, da sta imela vsak eno polovico od krače, in ko sta ti dve polovici vkup stisnila, bila je krača cela, tako lepo se je podal kos h kosu. »Prijatelj,« praša Smuk, »kje pa ste dobili to kračo ?«  »Moja žena mi je vse to naložila v torbo,«  reče Hajduk; »kje pa ste vi te reči dobili?«  »Tudi meni je vse moja žena priskrbela.«  »V kterih ulicah pa stanujete?«  »Tik Nilovih vrat.«  »Jaz tudi tam.« Tako sta se izpraševala tako dolgo, da sta prišla do spoznanja, da imata oba eno in isto ženo. Skoraj bi se bila sprla. Vendar jo pamet zma­ gala in sklenila sta, vrniti se na dom, da se sama prepričata, kako ta reč stoji. Šla sta toraj oba skupaj v Kajiro nazaj. Ko oba naenkrat v izbo stopita, spoznala je žena, daje njena zvijača očividna; zato se ni nič izgovarjala, ampak padla je pred njima na kolena in ju prosila odpuščanja. Oba moža sta bila zaljubljena v ženo in se nista maščevala nad njo; samo ozmirjala sta jo. Ker pa v takem zakonu nista hotela dalje živeti, da bi oba eno ženo imela, rekla sta ženi, naj si sama enega izbere, kterega za moža želi, drugi bo pa odstopil. Ona pa se ni mogla ali ni hotela od­ ločiti za nobenega. Slednjič, ko sta le pritiskala, naj se odloči, jima reče: »No, naj pa bo; vidva ži­ vita oba od tatvine, Hajduk krade po noči, Smuk pa po dnevi; zdaj pa jaz tako rečem : kdor iz vaji bo izpeljal najbolj prebrisano in predrzno tatvino, tega bom obdržala za moža.«  Oba sta bila s tem predlogom zadovoljna in sta se pripravila na to, da poskusita vsak svojo umetnost. Smuk si je prvi nekaj zmislil in je peljal Haj­ duka seboj, da bi bil priča, kaj bo naredil. Sla sta na velik trg, kjer je vse mrgolelo ljudi, prodajalcev in kupovalcev, pa tudi takih, ki so prazne zijala prodajali. Smuk je pokazal Hajduku starega juda, ki je počasi hodil med ljudmi. »Poglej onega Juda,« reče Smuk, »prej ko bo ena ura pretekla, prisilil ga bom, da bo svoj denar meni dal,« — Ko to izreče, stopi hitro za judom in mu hitro izmakne denarni mošnjiček iz žepa. Hajduk reče: »To si pa dobro naredil!« — »To še ni nič,« ga zavrne Smuk; »ko bi me bil kdo videl in me judu izdal, in ko bi me potem jud tožit šel, prisilila bi mene sodnija, da mu moram denar nazaj dati. Jaz pa hočem, da bo sodnik sam spoznal, da je denar moj in mi mošnjo z denarjem sam izročil.« — Ko to izreče, stopil je v bližnjo vežo, preštel denar, kar ga je bilo v judovi mošnji, vzel deset cekinov iz nje, pa po­ ložil svoj prstan not. Potem je mošnjo spet dobro zadrgnil, stekel za judom in mu mošnjo spet v žep položil. Komaj pa je nesrečni jud nekaj korakov naprej stopil, kar Smuk proti njemu skoči, ga zgrabi in zavpije: »Ali te imam, ti tat! Kako si upaš, tukaj po trgu med poštenimi ljudmi hoditi, ko si me tako nesramno okradel?« 

Pet sto sedem in trideseta noč

Jud se ni malo prestrašil, ko ga ta neznani človek tako napade. Začel se je izgovarjati in pri­ segel pri Abrahamu, Izaku in Jakobu, da Smukn nikoli nič ni vkradel. Med tem se je nabralo mnogo ljudi okoli obeh. Smuk pa je kričal: »Ti stari hi­ navec, nikar se tako nedolžnega ne delaj! Le pojdi z menoj k sodniku, ta bo že razsodil, kdo ima prav. Ljudje, kterim se je jud skoraj smilil, začeli so zdaj verovati, da je res tak, ker je Smuk celo stvar sodniku izročil. Zato so se skoraj smijali, ko je Smuk starega juda za dolgo brado zgrabil in ga vlekel pred sodnika. Več ljudi je šlo za njima, med njimi tudi Hajduk. Ko pred sodnika pridejo, reče Smuk: »Gospod sodnik, tukaj sem vam pripeljal enega najpredrznejših tatov, kar ste jih še kedaj sodili. Ta stari jud, ki ga tukaj vidite, je meni vkradel mošnjo z denarji; komaj pa je par ur preteklo od tega časa, vidim ga spet na trgu, kako se sprehaja, kakor bi bil naj- poštenejši človek.« »Bog me naj kaznuje,« reče jud, »če sem kedaj komu kaj vkradel! Tega človeka nisem nikoli videl. On se ali moti nad menoj, ali pa se mu v glavi meša.«  »Ti pes judovski!« reče Smuk, »ali se tebi spodobi, tako govoriti in poštenega kristjana za norca spoznati ? — Gospod sodnik, ne pustite se premotiti po besedah tega krivoverca. On tako predrzno taji, kakor tisti hinavec v Indiji, ki je hotel utajiti blago njemu v varstvo izročeno. Toda tisti sodnik v Indiji je tička dobro vjel ter njegovo hudobijo za­ sledil. Tako, upam, boste tudi vi storili.« »Kako se je pa obnašal tisti sodnik?« praša sodnik, »jaz ne poznam tiste histerije.«  Na to je začel Smuk tako praviti:

Historija o svetohlincu Sladovščaku

»V nekem velikem mestu Indije živel je nekdaj mož, kterega so vsi za zelo pobožnega in bo- gaboječega imeli. Sladovščak je bilo njegovo ime. Po cele dneve je posedal po cerkvah, kjer je nepre­ nehoma molil. Postil se je tako ojstro, da so se njegovi posli čudili. Nikoli ni vina pil. Zato ga je ves svet visoko spoštoval. Ce je kdo hotel o kom reči, da pobožno živi, je rekel, da živi, kakor Sla­ dovšČak.« Tudi je bil pregovor: »se posti, kakor Sladovščak,« je izstradan, »kakor SladovšČak.« 

PetstoosemIntrideseta noč

Sladovščakov sosed je bil eden najbogatejših trgovcev v mestu, ob enem tudi velik spoštovalec Sladovščakov. Zgodilo pa se je, da je moral ta trgovec po kupčijah nastopiti dolgo pot in se za eno leto odstraniti iz mesta. Imel pa je ta mož celo vrečo cekinov. Pred svojim odhodom je hotel ta denar kam shraniti. Že je hotel cekine zakopati, pa spet si je premislil; »po nesreči zna ravno kdo tam kopati aH zidati, in potem sem ob denar.«  Zato si je mislil, da bo najbolj pametno, če ta de­ nar svojemu sosedu Sladovščaku spraviti nese. Ta ni imel kupčije, toraj se zgube ni bilo bati, sicer pa je bil na glasu takega poštenjaka, dabi mu bil vsak zaupal svoj denar. Šel je tedaj z denarjem k Sla- dovščaku. Ta je bil ravno iz neke Božje poti prišel in je na tleh klečal in molil ko je sosed ustopil. »Ljubi sosed,« reče trgovec, »žal mi je, da vas moram motiti v vaših pobožnih vajah; pa neka nujna stvar me k temu sili.«  »Bog vas pozdravi!« reče Sladovščak i »s čim vam zamorem postreči?«  »Dragi sosed,« reče trgovec, »neka nujna kup­ čija me sili, da še danes odpotujem za dalj časa; in za ta čas bi vas prosil, ko bi mi hoteli nekaj de­ narja spraviti na varen kraj in mi ga spet izročiti, ko nazaj pridem. Prihranil sem ga v dolgih letih, in v vaših rokah vem ga najbolj varnega.«  Sladovščak je denar prevzel in trgovec mu je toliko zaupal, da ni tirjal od njega pisanja in spričbe, da je res toliko denarja v shrambo prevzel. V polni gotovosti in mirne vesti se poda trgovec na barko, potem ko je še prej Sladovščaka prosil, naj za njega moli, da bo potovanje bolj srečno. Trgovec je imel res srečo. Vse kupčije so se mu dobro razmotale, in v šest mescih je prišel že spet nazaj domu. Prva njegova skrb je bila, obis­ kati svojega soseda. Sladovščak ga je pozdravil in rekel, da ga veseli, ker se je sosed srečno povrnil iz potovanja. Z nobeno besedo pa ni omenil nič o denarjih, ki jih je imel v shrambi. Po dolgem razgovoru je bil slednjič trgovec sam prisiljen, opozoriti Sladovščaka na tisto vrečo cekinov in ga prositi, naj mu jih zdaj nazaj da. »Ali ste pri pameti, ljubi sosed,« reče Sladov- ščak, » ali kaj vam je? Ali se vam sanja? V hišo ubozega Sladovščaka še nikdar nikoli ni nihče pri­ nesel nobenega cekina! Kaj mislite, da bi jaz toliko denarja v shrambo jemal? Za ves svet ne bi hotel teh skrbi in te odgovornosti nakopati si na glavo! Le malo si premislite, gotovo ste denar kje drugje spraviti dali.«  Trgovec je iz začetka mislil, da se Sladovščak samo šali. Ko je pa ta čisto resno in trdno ostal pri svojih besedah, vzkipela je v trgovcu jeza in začel je kleti in zmirjati: »Ti hinavec grdi! ali ne veš, da sem ti pred šestimi mesci prinesel vrečo cekinov v shrambo ?«  »Sam vrag vas moti!« reče Sladovščak, »povem vam, da meni niste dali nobenih cekinov in sploh nobene reči v shrambo. Cel svet me pozna za po­ štenjaka, kako zamorete vi kaj tacega misliti o meni? Gotovo ste pozabili, kam ste denar spravili. Morda ste le mislili, da bi denar k meni prinesli, pa tega niste storili; zdaj se vam pa zdi, da ste ga res pri­ nesli. Jaz vam pa povem, da se motite.«  Trgovec je en čas prosil, en čas grozil. Pa oboje je bilo zastonj; praznih rok moral je zapustiti Sladovščakovo hišo. V svoji jezi je Sladovščaka stokrat preklel. Brez zamude je šel k sodniku in mu vse povedal, kako se je zgodilo med njim in Sladovščakom. Sodnik je bil moder mož; pazljivo je poslušal trgovca, nazadnje pa mu je rekel: {{Ker niste imeli nobene priče, ko ste mu denar dali, bilo bi zastonj, če ga prav tožite. On bo vse tajil in jaz ga po postavi brez prič ne morem obsoditi. Tega človeka zamoreva le z zvijačo vjeti. Pojdite zdaj domu, zvečer pa pojdite spet k njemu in recite mu, da ga boste pri meni zatožili, ako vam denarja ne da. Boste videli, da bo zvečer vse drugači govoril, kakor je zjutraj.}} Nekako potolažen je šel trgovec domu. Sodnik pa se je hitro oblekel in se podal k Sladovščaku v hišo. Sladovščak ga je s častjo sprejel, kakor se tacemu gospodu gre. »Dragi gospod Sladovščak,« reče sodnik, »tako pobožnega človeka, kakor vi, tega Bog ne zapusti. Jaz vam, prinesem neko ponudbo, ktera vas zamore že na tem svetu srečnega storiti; nebesa so vam pa tako že gotove. Jaz sem namreč že star in slaboten; moja služba je za mene že pretežavna. Zato je moja misel, da bi vam prepustil službo sodnika. Kajti naj se ozrem, kamor hočem, tako poštenega, pravi­ čnega in pobožnega moža ne najdem v celem mestu, kakor ste vi. Znano vam je, da je ta služba dobro plačana, tako da vam ničesa ne bo manjkalo in si lahko še kaj prihranite za stare dni. Da vas cesar potrdi, za to bom že jaz skrbel! Saj bolj vrednega ne more dobiti v tem mestu! Pridite toraj zvečer tako ob šestih enkrat k meni v pisarno, da se o tej reči natančneje zmeniva.«  »Če je Božja volja,« reče svetohlinec, »naj pa bo; bom že prišel, gospod, o določeni uri!«  Na to sta se ločila. Sladovščak je bil ves srečen in vesel. Sladovščak je bil namreč velik lakomnik. Le iz lakomnosti se je postil, ne zavolj Boga; v cerkev pa je hodil, da bi ga ljudje za pobožnega in revnega imeli, in da bi jih potem ložej goljufal. Reven pa ni bil, ampak je imel že zadosti denarja nakopičenega. Sodnikove službe se je zato veselil, ker je bila dobro plačana, ob enem pa je upal, da se bo še po strani dosti zaslužiti dalo. To službo do­ biti, jebilatoraj zdaj njegova največa skrb. Zatega- voljo začel je na novo premišljati zadevo s svojim sosedom. »Nisem prav naredil, da sem mu denar za­ tajil,« govoril je sam pri sebi, enkrat bi znalo vendar na dan priti, in potem je moja služba proč! In če prav ne pride na dan, to je pa lahko mogoče, celo gotovo, da me pojde sosed tožit. Če prav mi ne bodo mogli nič dokazati, ker ni nobenih prič, vendar pa bo morda sodnik do mene zgubil zaupanje! Nekaj sumljive sence zmirom ostane pri takih rečeh! Sodnik si bo mislil; dokler se ta popolnoma ne opere, ga ne morem priporočiti za mojega naslednika. Med tem časom si bo druzega moža za naslednika izbral in lepa služba je za mene izgubljena! Najboljše je tedaj, da sosedu cekine nazaj dam. Saj potem, ko bom sodnik, si jih bom sam dosti zaslužil in pridobil, in to takih, da jih bom lahko brez skrbi spravil v svoje skrinje!« Proti večeru je prišel spet sosed k Sladovščaku. »No, sosed, mu reče, ali me boste res prisilili, da vas moram iti k sodniku tožit?«  »Kaj pa mislite od mene?« reče Sladovščak; »kako morete misliti, da bom jaz kaj tacega storil, ki sem bil pošten od mladih nog? Za moje truplo malo potrebujem in toliko imam, hvala Bogu, mi ni treba krasti. Hotel sem pa vam pokoro naložiti, da se tudi vi malo vadite v terpljenji in samozatajevanji. Hotel sem videti, kako znate vi veliko nesrečo pre­ našati in kako se obnašati proti takim, ki vam kri­ vico store. Zdaj sem vas že dosti trpinčil celi dan, toraj naj bo tega konec. Tukaj vzemite svoje ce- kine in preštejte jih, ne enega ne bo manjkalo. Tudi jaz grem iz hiše, ker imam neko pot h gospodu sod­ niku, ki meje naprosil, naj ga danes zvečer obiščeni.«  »Jaz bom pa ta žakeljček domu nesel,« reče trgovec, »potem pa pridem koj za vami, ker imam tudi jaz z gospodom sodnikom nekaj govoriti.«  Trgovec je cekine tako hitro domu zanesel in jih zaklenil, potem pa za Sladovščakom k sodniku tekel, da je tega se pred sodnikovo hišo došel. Ko oba skupaj veselega obraza stopita k sodniku v izbo, vpraša sodnik trgovca: »No, meni se zdi, da ste zdaj z gospodom Sladovščakom bolj zadovoljni ko zjutraj.«  »Res je, zdaj sem prav zadovoljen ž njim,«  reče trgovec. »No, ker ste tako pošten mož, da ste sosedu denar nazaj dali,« reče sodnik Sladovščaku, »zato vam ne smemo plačila dolžni ostati.«  Na to je poklical beriče, da so prinesli klop in palice, pustil je Sladovščaka na klop položiti in mu pomeriti pet in dvajset gorkih po zadnji strani. Svetohlinec je kar cvilil od bolečin in vse svetnike na pričo klical, da je pošten človek. Sodnik pa mu je rekel: »Ko bi vi sosedu denar že zjutraj nazaj dali, bi ne bilo tega treba; ker ste pa vi pustili so­ sedu veliko skrb imeti, zato se ne smete pritožiti, če ste zdaj tudi vi nekoliko trpeli.« S temi besedami ga je zapodil. »Na ta način,« pristavil je še Smuk, »vjelje tisti sodnik v Indiji svetohlinca Sladovščaka; jaz upam, da boste tudi vi tega sleparja judovskega pretuhtali in njegovo hinavščino spoznali. On taji; pa pustite ga le vsega preiskati, in gotovo se bo moja mošnja našla.«  Na to je sodnik precej ukazal beričem, naj juda preiščejo, in res so našli mošnjo pri njem. Jud je rekel: »Ta mošnja je moja!« Smuk pa je rekel: »To je tista mošnja, ki je bila meni vkradena. Dobro jo poznam!« V tej zmešnjavi je sodnik obema rekel, naj povesta, kaj je v mošnji ? »Sto cekinov je not,« reče jud, »danes zjutraj sem jih dobro preštel.«  »Lažeš, nesramni tat!« reče Smuk, samo devet­ deset cekinov je not, pa moj prstan, če ga tat v tem času ni iz mošnje vzel. Moj prstan z mojim imenom bo menda dovolj spričal, da je mošnja moja.« Jud je bil že ves neumen. Se bolj pa se je prestrašil, ko je sodnik sam pred njegovimi očmi denar preštel in je bilo v mošnji samo devetdeset ce- kinov pa Smukov prstan. Zdaj je sodnik pustil judu deset udarcev s palico našteti, Smuku pa je izročil mošnjo z denarjem. Ko je Hajduk vse to videl, spoznal je, da je njegov tovariš Smuk res velik umetnik v tatvini in goljufiji. Rekel je sam, da kaj tacega bo težko naredil. Vendar pa seje moral ž njim skušati, zato je povabil Smuka, naj zvečer k njemu pride, da bosta nekam šla, kjer bo Hajduk svojo umetnost pokazal. Ko se mrak naredi, se snideta, in Hajduk pelje tovarša proti kraljevi palači. Hajduk mu govori: »Smuk, ti si prekanil enega juda in enega sodnika. Jaz bom pa prekanil in okradel samega kralja. Poznam vse mostovže in izbe po kraljevi paluči, in s pomočjo vržene lestve ki jo imam pri sebi, bova prišla v kraljevo spalnico. Ali imaš toliko poguma, da me spremiš ?«  Smuk je bil prestrašen nad tem predrznim na­ klepom; Vendar pa ga je bilo sram, da bi odstopil; zato je Hajduku pomagal, da sta vrveno lestvo vrgla na zid kraljeve palače in po njej splezala čez zid.

Petstodevetintrideseta noč

Najprej sta se preplazila skozi prostorne vrte, in ker je bilo že temno, nista srečala nikogar. Med vrtom in palačo bile so male, lesene duri, ktere je Hajduk kar ulomil in peljal Smuka v palačo. Sla sta v gosti tami stopnice doli, stopnice gori, dokler nista prišla do velikega zagrinjala. To zagrinjalo Hajduk počasi vzdigne in pokaže Smuku slabo razsvitljeno kraljevo spalnico. Kralj je spal naslonjen na veliko blazino, strežaj pa, ki je pri njemu sedel, je tudi dremal. V sosedni sobi so se slišali koraki oficirjev, ki so bili pri kralju na straži. Smuk se je takovstrašil, daje skorznak padel. „Moj Bog," je rekel, „kam si me zapeljal! če naji kdo zapazi, pojdeva še jutri na vislice. Beživa, dokler je še čas!" „Ti si pa res strahopetec," reče Hajduk; čakaj, ti si govoril s sodnikom, jaz hočem pa s kraljem govoriti." Akoravno se je med tem časom tisti dremajoči strežaj pri kraljevi postelji spet toliko predramil, da je oči odprl, vendar se mu je Hajduk od zadej pri­ bližal tiho kakor maček. Pomolil mu je pod nos neko flašico, v kterej je bila taka omotljiva voda, da je strežaj precej trdo zaspal, ko mu je ta duh v nos prišel. Zdaj je Hajduk spečemu strežaju slekel suknjo in jo sam oblekel. Potem je strežaja okoli prs pre- vezal z vrvjo in ga obesil na kavelj tam na zidu, ki je bil za obleko obešati. Strežaj je tako spal, da se ni prebudil. Ko je bil Hajduk vstrežajevi suknji, vsedel se je h kraljevi postelji in začel je kralju v obraz pihati, da bi ga prebudil. Ko je Smuk, ki je skrit tam za pregrinjalom čepel, to predrznost videl, začel se je tresti na vseh udih; kajti mislil si je : „če se kralj prebudi, potem sva zgubljena oba." Hajduk je res kralju tako dolgo v lice pihal, da se je prebudil. Kralju se je zazdehalo in potem si je mel oči in pogledal okoli sebe. »Veličanstvo," ga ogovori Hajduk, „ker ne spite, hočem vam za kratek čas kako historijo povedati, ako dovolite?" „No, le povej!" reče kralj in zopet zameži, ne da bi bil svojega strežaja dobro pogledal. Ko je kralj mež6 poslušal, pravil je Hajduk to-le hiBtorijo: Historija o kraljevi ljubici. „V mestu Ispahanu v Perziji je bil enkrat mlad trgovec, ki je bil tako čedne p.ostave in prijaznega obnašanja, da so bile vse ženske tistega mesta v njega zaljubljene. Tudi kraljeva ljubica je slišala govoriti o tem lepem mladenču. Sla ga je iz radovednosti gledat v tisto štaeuno, kjer je bil, in ko je z lastnimi očmi videla njegovo lepoto, zaljubila se je v mladenča tako, da ni mogla brez njega biti. Ko je njena slu­ žabnica videla, da mlada gospodična še jesti več ne mara in da vedno bolj hujša iz same žalosti, ker ne more živeti s tem mladim trgovcem, začela jo je to­ lažiti. Gospodična je pa rekla, da bo umrla če tega mladenča ne vidi več; iz palače pa so jo le redko iz­ pustili, da bi bila po mestu šla in mladenča obiskala. Služabnica je tedaj šla k tistemu mladeneu, mu povedala, kako zaljubljena je vanj njena gospodična in da bo umrla, ako je ne obišče. Mladenič je bil pri volji, toda kraljevo ljubico obiskati, je nevarna reč. Prvič straže vsacega vprašajo, kam gre; in če bi prav skozi straže prišel, postavi spet Bvoje življenje v veliko nevarnost, ako ga le v izbi take gospodične dobijo. Mladi mož se je vendar pregovoriti dal, da je poslal na kraljevo ljubico več skrinj raznega blaga, v eno teh skrinj pa se je sam skril, da bi tako prišel k tej ljubezni bolnej gospodični. Srečno so privlekli te skrinje skozi straže in jih razpostavili po sobah gospodične. Potem so mla­ dega moža iz njegove tesne ječe rešili. Komaj pa je mladenič par besedij spregovoril z gospodično, kar služabnica vsa prestrašena prileti v izbo in pove, da kralj pride. Komaj je bilo še toliko časa, da so ženske stlačile mladenča v tisto skrinjo nazaj, kar kralj ustopi. M)adi trgovec se je v Bkrinji" kar potil od sa­ mega strahu. Se huje pa mu je bilo pri srcu, ko je slišal kralja zahtevati, naj se mu vse skrinje od­ prejo, da bo videl, kakošno blago da si je gospodična naročila. Najhujši pa je bil njegov strah, ko je slišal kraljevo ljubico reči: „Tej želji vaše visokosti ne morem ustreči, ker imam v eni teh skrinj svojega ljubčeka zaprtega." „Nesrečniea !" reče kralj, ali res tak6 misliš mene Bramotiti? Precej te dam umoriti in tvojega ljubčeka, če je to res i Haj, straže!" Mladi trgovec je prišel pri teh besedah skoraj ob zavest. Mislil je, da je gospodična že odpeljana ali pa ob glavo djana; kar jo zasliši na enkrat na vsa usta smijati se. »Visokost!" reče kralju, ko se je nasmejala, „res nisem verjela, da mi tako malo zaupate in da mi kaj taeega verjamete! Ce bom jaz kaj taeega delala, ali res mislite, da bom sama sebe zatožila? Le poglejte v skrinje, tukaj imate ključe! To vam pa precej rečem, da ne ostanem potem več štir in dvajset malo zaupa." ur v taki hiši, kjer se meni tako Te besede je govorila s tako trdnim glasom, da je kralju vzela ves pogum. Se mislil ni na to, da bi skrinje odpiral, ampak le jezo svoje ljubice je potišiti skušal. Tako je ta ženska z zvijačo in trdnim srcem rešila svojega ljubčeka."

Pet sto in štlrdeseta noč

Ta historija je bila dremaiočemu kralju všeč. „No, ta ga je pa dobro opeharila!" je rekel in se nasmejal. Ob enem pa se je v postelji presukal, tako da je Hajduku hrbet obrnil. Hajduk pa ga še ni pustil spati in je rekel: „Ta historija je res mikavna, pa pred kratkim se je enemu naših sosednih kraljev nekaj podobnega primerilo." — „No, kaj pa?" praša kralj. Hajduk odgovori: „To je bilo tako: Neka ženska je imela dva moža, da drug za druzega nista nič vedela. Na zadnje je pa to vendar na dan prišlo. Zdaj sta rekla svoji ženi, naj si enega izbere, ker obeh ne more imeti. Rekla je, da bo vzela tistega, ki bo kako sleparijo bolj zvito in pre­ brisano izpeljal. Eden teh mož je judu vkradel mošnjo denarjev in reč tako napeljal, da mu je sodnik sam denarje v roke dal, okradenega juda pa pretepati pustil. Drugi mož se je pa splazil v kraljevo palačo, je strežaja na steno obesil, s kraljem dolgo časa go voril, na zadnje mu pa porozni prstan z roke vkradel. Veličanstvo, kterega teh dveh imate za bolj pre­ brisanega?" Kralj reče na to: „Če je to res, kar si pravil, pa meni se malo verjetno zdi; — če je res, pravim, — potem je tisti bolj tič, ki je kralja samega okradel." Ko je tako slišal svojo zmago nad Smukom potrjeno iz ust samega kralja, stegnil je Hajduk svojo roko s flašico kralju pod nos, na kar je kralj precej trdo zaspal. Zdaj je Hajduk potegnil kralju z roke poročni prstan in ga spravil v žep. Potem pa je zopet tiho po prstih šel iz sobe proti zagrinjalu , kjer je Smuk na pol mrtev samega strahu čepel in si še di­ hati ni upal. Spravil ga je po konci in ga peljal za roko iz palače, ktero sta zapustila tako srečno, kakor sta brez zapreke not prišla. Drugo jutro videl je kralj svojega strežaja na steni viseti, ne mrtvega, ampak le okoli prs prive­ zanega. Ko se je strežaj prebudil, in so ga prašali, kdo ga je sim obesil, ni vedel nič povedati, ker je bil ves čas pretrdo spal. Nadalje je kralj tudi zapazil na svoji roki, da nema poročnega prstana. Zdaj je natanko spoznal, da to, kar mu je predrzni Hajduk po noči pravil, zgodilo se je ž njim samim. Ta predrznost se je kralju tako dopadla, da je pustil raz­ glasiti, naj se tisti le oglasi, ki je to naredil, da se mu ne bo nič zgodilo, ampak še dobro plačilo bo dobil. Hajduk je šel res h kralju in se oglasil, da je on tisti. Kralj je pohvalil njegovo srčnost in ga vzel med svoje oficirje. • Smuk pa je sam spoznal, da se z Hajdukom ne more skušati, zato mu je zono prepustil." Ker ni bil še dan, začela je Lunica to-le hi- storijo:

Historija o Vatroslavu in o trgovcu iz Indije

„V Kajiri, glavnem mestu Egiptovskem, bil je nekdaj trgovec, ki je bil zavolj svojega lepega ob­ našanja priljubljen pri vseh sosedih. Ta trgovec je imel edinega sina, kterega je prisrčno ljubil in vse za njega storil. Vatroslav, tako mu je bilo ime, je bil dobre čudi otrok: pobožen, pohleven, krotak, reden, pravičen in prijazen z vsakim človekom. Zato je pa tudi oče veliko veselje imel nad njim. Ko je Vatroslav v tista leta prišel, poiskal mu je oče sam nevesto, ter mu izbral bogato in lepo hčer svojega soseda, ki je bil tudi trgovec. Ženitovanje se je pra­ znovalo z veliko slovesnostjo. Tako je tedaj Vatroslav sam postal hišni go­ spodar in oče. Hitro se je množila njegova rodovina, kajti v štirih letih porodila mu je žena dva sina in dve hčeri. Če se je pa družina tako hitro množila, Šlo je ravno narobe s premoženjem. Kakor tudi je bil Vatroslav dobrega srca in lepo izgojen, vendar je imel tisto napako, ki jo imajo navadno otroci bo­ gatih staršev, namreč dela ni bil vajen. Pač je sim in tje kaj pobrskal, ali kaj pisal temu ali onemu trgovcu, vendar rednega, znojnega in skrbipolnega dela ni poznal, kakor ga poznajo tisti, ki so si iz revčine pomagali naprej z lastno pridnostjo. Tako je tedaj šlo njegovo premoženje rakovo pot in se ta­ jalo, kakor maslo na solnci. Še hitreje je to šlo, ko mu je umrl skrbni in skušeni oče. Kmalo je prišlo tako daleč, da je moral to in ono iz hiše stran prodati: zdaj kako njivo, zdaj kak vrt, zdaj živino, nazadnje še hišno opravo. Ko je videl, da gre hitrim korakom grozni revščini naproti, sklenil je, bežati iz Kajire in drugodi iskati sreče. Brez vsega denarja, brez vseh pomočkov je šel z nekimi trgovci v pomorsko mesto Suez. Bili so pa ž njim trgovci iz Arabije, Indije in Kitaja. V Suezu je bila takrat, kakor tudi sesedaj, velika kup­ čija, in so tje prihajale barke iz vseh dežel. Ko je Vatroslav prišel v to mesto in videl veliko bogastvo, občutil je še huje svojo revščino. V morski luki je bilo vse polno blaga, trgovcev in mornarjev. Vsak je imel svoj opravek. Videl je, kako se znajo ljudje urno obračati in truditi, da pridejo do bogastva. Zdaj se je začel kesati in si misliti: „Koliko lepih ur sem pa jaz prespal, predremal ali na drugi način zgubil !" Videl je toliko bogatih ljudi okoli sebe, on pa ni imel kaj v usta djati! Ko tako žalosten tam stoji, vidi proti sebi prihajati nekega trgovca, ki je moral biti, po obleki soditi, iz Indije doma. Ta častitljivi mož je takoj spoznal Vatroalavu na obrazu, da je nesrečen in žalosten. Zato stopi k njemu in ga praša, kdo je, kako mu je ime, kaj dela in od kodi je doma. „ Gospod," reče Vatroslav, „jaz se i iz Kajire doma. Nesreča me je preganjala, da sem moral svoje rojstno mesto zapustiti, in tako sem prišel sim v Suez, da bi morda tukaj koga našel, ki bi se mene usmilil in mi na noge pomagal. Mislil sem si, da bom morda v tujem kraji bolj srečen, ko v domačem." „Dobro !" reče tujec, „jaz pa potrebujem sprem­ ljevalca po mojih potih. Zdaj potujem v Džeto. Ako me hočete tje spremiti, hočem vam pot plačati in po vrhu vam dam še vsak dan en goldinar." Vatroslav v svoji revščini in zapuščenosti je moral vesel biti, da se mu taka služba ponudi, zato jo je z veseljem sprejel. Indec, je potemu pustil svoje blago na barko znositi in potem sta se z Vatroslavom ukrcala (na barko šla) ter čez mesec dni se srečno pripeljala v Džeto. Vatroslav se je na celi poti tako pridnega pokazal, da mu trgovec iz Indije ni samo to dal, kar mu je obljubil, ampak še precejšno svoto po vrhu. Na to je šel trgovec iz Indije spet brez Vatroslava naprej na drugo stran. Ko je Vatroslav svojo prostost zadobil, ogledal si je mesto Džeto, kterega še ni bil videl. Ko se od hoje utrudi, stopil je v neko gostil- nico, da bi kaj večerjal. Prinesli so mu slabo ve­ čerjo, ktero je moral drago plačati. Sosnanil pa se je v tej gostilni z nekterimi trgovci, ki so ga kot tujca spoznali in ga spraševali, zakaj da je v to de­ želo prišel. Eekel je, da je prišel po kupčijah, in da misli tudi v Jeruzalem podati se na Božjo pot. Lepo obnašanje mladega moža bilo je tem trgovcem všeč in bili so ž njim zelo prijazni. Vatroslav je živel en čas s tistim denarjem, ki mu ga je tisti trgovec iz Indije dal. Nekega dne pa ga je srečal eden tistih trgovcev in mu tako go­ voril : „Gospod, jaz pa imam nekaj za vas, kar vam morda ravno prav pride. Eden od naših znancev je pred kratkim umrl, in zapustil je udovo in precejšno premoženje. Udova je se mlada in lepa, in to sem vam prišel ponujat. Ona ima toliko, da sta preskrb­ ljena za celo življenje, poleg tega pa je izobražena in prijazna ženska." Ta ponudba je Vatroslava tako mikala, da je ni mogel odbiti. Zahvalil se je tistemu prijatlu za to novico in mu rekel, da to ponudbo prav rad sprejme. Tisti trgovec je potem šel k mladi vdovi, jej vse razložil in povedal, daje Vatroslav vesel te zveze. in potem so naredili ženitovanjsko pismo. Zapisalo pa se je v pogodbo tako, da dobi Vatroslav vse, kar potrebuje, pri udovi, namreč hrano, stanovanje, ob­ leko in druge malenkosti, tako da je za svojo osebo preskrbljen. Nasprotno pa so zahtevali od Vatro- slava, da mora nekaj preoej denarja uložiti v skupno premoženje. On pa toliko denarja ni imel; vendar je to reč prepustil dobri sreči, češ, sreča naj to po­ pravi, kar jaz ne zmorem; in tako se je pismo spi­ salo, kakor so hoteli. Tega si ni upal povedati, da je tako reven. Njegova nova nevesta pa je mislila, da se prav bogato omoži. Ko je Vatroslav prvokrat stopil v izbo te udove, čudil se je nad bogato opravo, ki jo je tu videl. Sodnik je spisal ženitovanjsko pismo, in potem bi imela iti k poroki, Vatroalava je pa začela strašno vest peči, ko seje domislil svoje prve žene in svojih otrok. Zato se ni mogel odločiti za to pot in na­ slonil se je na stol ter zakril svoj obrabi. Ko so ga prašali, kaj mu je, rekel je, da mu je slabo, naj se poroka odloži. Vatroslav se je pustil z vozom doni a peljati in se je vlegel v posteljo. Ob enem je poalal po zdravnika. Ta zdravnik je bil star, dober in skušen mož, kteremu se je že moglo kaj zaupati. Vatroslav mu je tedaj celo svojo življenje popisal in mu po­ vedal, zakaj da ne more udove vzeti in zakaj da je tudi odgnati ne sme. Zdravnik je bil moder in do­ brosrčen mož ter je Vatroslava potolažil, da naj le brez skrbi bo in naj to njemu prepusti. Tista udova, ki je bila v Vatroslava zaljubljena, je še tisti dan poslala k zdravniku vprašat, ktero bolezen da ima njen ženin P Zdravnik pa je iz prijaznosti do Vatroslava sam šel k udovi jej tako govoril; „Vsled potovanja na suhem in na morji in vsled mnogih skrbi ima vaš ženin Vatroslav vse razdražene živce. Njemu se mora mir pustiti in dobro streči, da zopet k sebi pride in se popravi. Ako bi se on zdaj ženil, je to njegova smrt; kajti lotila bi se ga božjast in on bi v kratkih mescih umrl. Tega mu menda ne boste želeli. Zato vas prosim, da poroko za nekaj mescev odložite. Tudi njemu sem tako sve­ toval, akoravno se je branil." Udova ni imela nobenega suma, da bi zdravniku ne verjela. Vendar je zdravnik še tisti večer šel k Vatroslavu in ga podučil, kako naj govori in kako naj se obnaša; tudi mu je zapovedal, naj nekaj dni v postelji ostane in malo je", da bo prav slaboten vi­ deti, kedar ustane. Drugo jutro je udova obiskala Vatroslava in ga prašala, kako se počuti. „Nič mi ni hudega," reče Vatroslav, „pa ta neumni dohtar pravi, da se ne smem ženiti, da imam živce razdražene, da moram v postelji ostati in potem več mescev brez dela postopati! To nič ni! Ali je mar podkupljen od mojih sovražnikov, kteri mi ne privoščijo, da bi vas za ženo dobil? Taka bo taka! Jaz pa zdravnika no bom poslušal, in vstal bom in k poroki pojdeva!" Po teh besedah se je spel po konci, pa nalašč je spet nazaj omahnil. Udova ga je začela zdaj bo­ žati po licu in mu govorila: „Kar zdravnik reče, se mora ubogati! On je naš prijatelj in ni od nikogar podkupljen." Za trdno je zdaj verjela, da je Vatroslav res bolan. V tej veri je bila še bolj potrjena, ko je Vatroslav čez tri dni vstal in je bil tako slaboten in bled videti. Sama je zdaj silila na to, naj se po­ roka še za en čas odloži. V tem času pa mu je z vsem postregla, kakor bi bil že njen mož. Ko se je Vatroslav enkrat po mestu sprehajal, zagleda pred svojimi nogami denarno mošnjo ležati. Ko vanjo pogleda, vidi ves vesel, da je polna ce­ kinov in sicer jih je naštel tisoč cekinov. „S tem denarjem," si je mislil, „pa lahko grem domu v Ka- jiro, kjer živijo moja žena in otroci morda v največi potrebi, tam zečneni kako kupčijo in se bomo po­ šteno preživeli, da ne bo treba te udove in njenega denarja." Pa spet so ga obšle druge misli in rekel je sam pri sebi: »Denar vendar ni moj. Kar se najde, mora se tistemu nazaj dati, ki je stvar zgubil, če ne, je tatvina. Morda je tisti, čigar je ta mošnja, zgubil ves svoj denar?" Med takim premišljevanjem zasliši mestnga bo­ bnarja, kateri je oklicaltako: „Neki gospod je zgubil mošnjo s tisoč cekini; kdor jo najde in nazaj prinese, dobi sto cekinov darila." Vatroslav si je mislil: „Zdaj se moraš oglasiti, če si pošten človek 1" Zatoraj je šel za bobnarjem m ga prašal*. „Gospod, kdo pa je tisti, ki je denar zgubil?" »Zakaj prašate?" reče bobnar. „Ker sem nekaj tacega našel," reče Vatroslav; aprosim, peljite me k tistemu gospodu, čigar je mošnja, da mu jo nazaj dam." Ljudje, ki so to slišali, čudili so se nad pošte­ nostjo tega mladega moža in mu vse dobro želeli. Potem je bobnar peljal Vatroslava k nekemu staremu možu, ki je v bukvah prebiral. Bobnar pokaže na Vatroslava in mu reče: »Tukaj je tisti, ki je denar našel. Pa on hoče, da mu prej poveste, kakošnaje mošnja." — „Precej bom povedal," reče starček. — „Ni treba," reče zdaj Vatroslav, „prej sem to zahteval, dokler vas nisem videl; zdaj pa, ko vidim vašo Ča­ stitljivo glavo in pošten obraz, vam tako verujem, da ste vi tisti, ki je denar zgubil. Tukaj vzemite svojih tisoč cekinov." Starček je mošnjo vzel in Vatroslavu govoril te besede: „Mladi mož, Bog po­ plačaj tvojo poštenost!" Na to je začel spet v bukvah brati. Vatroslav je pa eno celo uro tam za njim stal in ča­ kal, kdaj mu bo dal obljubljenih sto cekinov. Slednjič ga starček vendar zagleda in vpraša, na kaj da še čaka ? »Gospod," rekel je Vatroslav, »bobnar je rekel, da dobi tisti sto cekinov, kdor mošnjo najde in nazaj prinese. Za ta denar bi tedaj prosil." „Je že prav," reče starček, „pa jaz mislim, da bi bilo devetdeset cekinov tudi zadosti?" „Naj pa bo!" reče Vatroslav. Spet je začel starček v bukvah brati, Vatroslav je pa na denar čakal. „Kaj pa še čakaš ?" praša starec. „Na tistih devetdeset cekinov," je odgovor. Starček je spet en čas bral, potem pa je rekel: „A.li bi ne bilo zadosti, če ti jih osemdeset dam?" Tudi v to je privolil Vatroslav. Vendar mu starček ni-dal tega denarja, ampak je zmirom menj obetal, tako da sta nazadnje že na en sam cekin prišla. Starček pa mu še tega cekina ni dal ter mu govoril: „Za en cekin se res trud ne splača, da ti ga dam. Molil botn za tebe, da ti Bog srečo da, to bo več vredno, ko en cekin." „Kes je to," reče Vatroslav, molitev pravičnega je več vredna, ko srebro in zlato." Starček je zdaj svoje roke položil mlademu možu na glavo in za njega molil.

Pet sto ena In štirdeseta noč

Vatroslav se je od starčka poslovil in mu po­ ljubil roko. Kmalo je tudi spoznal, daje ima več srede, odkar je starček za njega molil in ga blagoslovil. Po vsem mestu se je razvedelo, kako pošteno je Vatroslav ravnal z najdenim denarjem in da še ob­ ljubljenega plačila ni vzel. Eni so hvalili njegovo poštenost, drugi spet so sodili, da mora biti zelo bogat, sicer bi se ne bil odrekel obljubljenim sto cekinom. Tudi tista udova, ki ga je mislila za moža vzeti, in pri kterej je v prodajalnici pomagal in jej račune vodil, bila je zelo vesela, ko je tako lepe reči slišala o svojem ženinu. Izročila mu je ključe od cele hiše, ter djala: „Dragi prijatel, bodite vi gospodar čez vse, kar imam, saj nikomur ne morem toliko zaupati, ko vam. Sicer bo pa tako vse vaše, ko se vzameva." Odslej je bil Vatroslav gospodar od velikanskega premoženja tiate udove. Vendar te moči ni zlorabil, ampak je vestno gospodaril. Ob enem pa so se tudi delale priprave za po­ roko med udovo in Vatroslavom. Udova je hotela to reč zdaj vse bolj slovesno in velikansko napraviti, kakor prvikrat, ko še svojega ženina ni tako dobro poznala. Naročila si je najlepših svilnatih oblačil iz Kitaja, platna iz Kajire, ogrinjalov iz Perzije. Opravo po hiši pustila je pozlatiti. Vatroslav je bil v velikih skrbeh zavolj svoje prve žene, ker nič ni vedel, ali je še živa ali že mrtva. Dokler tega ni vedel, se ni smel z drugo oženiti. Povedati si tega pa tudi ni upal, ker bi mu bili očitali, zakaj tega ni že davno povedal in zakaj udovo tako dolgo za nos vodi P Bil je toraj v taki zadregi, kakor prvikrat in si nikakor ni vedel pomagati. Obrnilo pa se je samo od sebe tako, kakor nobeden ni mislil. Prišla je bolezen v tisti kraj, koze ali osepnice imenovana. Ljudje so kupoma obolevali in pomrli; le malokateri je ozdravel. Tudi tista udova je dobila osepnice ter je v malih, dneh umrla. Komaj je imela toliko časa, da je po­ klicala pred se več prič in vse svoje premoženje prepisala na Vatroslava. Ko je umrla, pustil jo je Vatroslav slovesno pokopati in je pogostoma molil za njeno dušo, saj je tudi vedel, zakaj! Naredila ga je bogatina iz največega siromaka. On jej je bil tudi za vse hvaležen in bi jo bil gotovo rad vzel in ljubil kot svojo ženo, ko bi ne bil že oženjen. Po vsem je bilo toraj obnašanje Vatroslava pošteno, samo v tem je bil preboječ, da ni precej obstal, da je že oženjen. Kajti če bi ne bila ta nesreča vmes prišla, gotovo bi imel Vatroslav še velike sitnosti zavolj svoje obljube proti udovi. Zdaj pa se je reč tako obrnila in je ne moremo popraviti. Za Vatroslava je bilo dobro, kajti bil je zdaj bogat mož in lahko je mislil na to, da se povrne v svoj kraj in poišče svojo ženo in otroke, ki so gotovo v veliki revščini. Tako hitro pa ni mogel zapustiti tega kraja, kajti prej je moral poprodati velikanske zaloge svo­ jega blaga. Kupčeval je naprej in prodajal, kupoval pa le malo, da bi svoje zaloge prej izpraznil. Kupčija mu je šla srečno izpod rok, bil je z ljudmi prijazen, nekaj je pa tudi pod ceno dajal, da bi se blaga prej iznebil in s samim denarjem proč šel. Zato je drlo vse k njemu in druge prodajalnice so bile skoraj prazne. To je se ve da razjezilo druge trgovce. Po tej ceni niso mogli blaga dajati, kakor Vatroslav, ki je raje boljši kup in še v zgubo dal, samo da bi se blaga znebil. Zato so trgovci močno godrnjali in sklenili, da se hočejo nad njim maščevati. Kralj tiste dežele je imel navado, če mu je de­ narja zmanjkalo, da si ga je izposodil pri bogatih trgovcih v DžetL Kedar je mogel, jim je posojeni denar potem spet povrnil. Tudi to leto se je obrnil kralj za posojilo do trgovcev v Džeti. Pa oni so mu odgovorili tako: „Gospod, zelo nam je žal, da letos ne moremo vstreči vaši želji. Mi nemarno nobene kupčije več, vsi smo obubožali in moramo prodajati že hišno opravo. In kako je to prišlo? Nek tujec se je med nami naselil, ni nič imel, ko je k nam prišel, potem pa mu je neka tukajšna bogata vdova vse zapustila; na to je on v svoji bogatiji začel nalašč cene kvariti in zniževati, da bi nas pokončal; in res je vso kupčijo na sebe potegnil, mi pa ne vemo, ob čem bomo zanaprej živeli. Ako denarja potrebujete, on ga vam lahko da, on edini v našem mestu." Na to je poslal Vatroslavu vojake v hišo, da bi ga terjali za denar, ki ga kralj potrebuje. Vatroslav je bil pa že podučen o teh naklepih in je poskril ves svoj denar in tudi boljše blago; sam pa je zbežal. Vojaki so tedaj prišli nazaj in so rekli, da gospodarja ni doma. „Če ga ni doma," rečejo trgovci, „to nične stori, on ima zadosti denarja v svojih skrinjah. Kar po sili skrinje odprite pa boste našli denarja, kolikor hočete. Tojaki so tedaj vnovič tje šli in so odprli vse skrinje in omare. Toda nikjer ni bilo nič denarja. Zdaj so trgovci rekli: „Gotovo je denar zakopal! Kar pod hišo kopljite, pa boste našli denar!" Šli so tedaj tje in začeli kopati. Komaj nekaj prsti odkopljejo, kar zadenejo ob štiri lonce, in v vsakem loncu je bilo štir tisoč cekinov. Vojaški po­ glavar je pustil denar prešteti, potem je vzel toliko denarja, kar ga je kralj potreboval, vse druge pa je spet na tistem mestu zakopal, v pričo Vatrosla- vovih hlapcev, ker njega samega ni bilo doma. Ko so vojaki z denarjem odšli, povrnil se je Vatroslav na svoj dom in se je začudil, ko so mu hlapci povedali, kje so vojaki denar našli, kajti on ni bil nikoli tam nič zakopal in tudi ranjka udova mu o tem nič ni povedala, akoravno mu je sicer vsako malenkost pokazala. Mislil si je toraj: wTo mora biti tuj denar; pa naj bo kogar hoče, kedar kralj posojilo nazaj plača, moramo lonce spet napol­ niti in jih pri miru pustiti, dokler njih gospodar ne pride." Kmalo potem je kralj res povrnil celo posojilo in še nekaj po vrhu dal. Vatroslav je storil, kakor namenil, napolnil je z denarjem vse štiri lonce in jih postavil na prejšno mesto. Kako je v tem prav ravnal, se je kmalo po­ kazalo. Enkrat, ko je pred svojo štacuno sedel, po­ zdravi ga neki starček, ki se je nekako skrivnostno oziral po hiši. Vatroslav ga je prašal, če kaj želi P Starček pa je rekel, da bo že zvečer k njemu prišel in da se bota takrat zmenila. Zvečer je starček res prišel. Vatroslav je pri­ pravil dobro večerjo in začela sta se o različnih stva­ reh razgovarjati. Slednjič ga Vatroslav praša, zakaj se je prej tako redovedno oziral po njegovi štacuni? Na to mu starček odgovori:

Pet sto dve in štirdeseta noč

„Vedite, moj prijatel, da jaz nisem iz tega kraja doma, ampak iz Indije; da pa vsako leto po kupčijah sim pridem. Ker se pa človek na svojo srečo nič zanašati ne more, in me je že marsikaka zguba za­ dela, zato sem velik del svojega blaga prodal in za- menil za čisto zlato, ktero sem skril na varnem kraji. Zdaj sem prav vesel, da sem tako naredil; kajti ko sem se zadnjič sim iz Indije peljal, zdrobil je vihar mojo barko in pokončal vse, kar je bilo blaga na njej, komaj da smo življenje rešili. Če hočem spet nazaj domu priti, moram si novo barko kupiti. Zato mi bo tisti denar ravno prav prišel, ki sem si ga prihranil. In veste, kje imam zakopanega? Pod vašo hišo! Bodite tako dobri in izročite mi ga zdaj! »Bodite brez skrbi," reče Vatroslav, »vaš denar je dobro shranjen. Jaz še za njega nisem nič vedel, pa vojaki so ga našli." Potem je starčku vse povedal, kako se je godilo takrat, ko so vojaki v njegovi hiši denar kopali. Ko je pa Vatroslav tiste štiri piskre cekinov prinesel, da bi jih starčku izročil, jih ta ni hotel vzeti, ampak je govoril: »Ker ste bili tako pošteni, imejte vita denar! Jaz bom kupčijo pustil, sem že prestar. Zato ne potrebujem več barke, saj se lahko z drugo barko na svoj dom prepeljem. Pojdite z menoj, da boste videli, kje sem doma. Jaz vam hočem doma prepustiti vso mojo kupčijo, če vas veseli." Vatroslav je bil precej pri volji in peljal se je g starčkom v Indijo. Vatroslav se je začudil, ko stopi v hišo tega trgovca, tako je bilo vse lepo in obloženo z različnim blagom. Povedali so mu, daje ovi starček najimenitnejši trgovec v celem mestu. Nekaj dni sta potrebovala, da sta si ogledala vse premoženje te­ ga starčka. Potem je stari trgovec Vatroslava Se po mestu vodil in mu kazal znamenitosti. Ko se domu povrneta in k dobri večerji vsedeta, govoril je starček Vatroslavu tako: ,,Ljubi prijatel! jaz sem že star in ne veseli me več po svetu hoditi za kupči­ jami; saj imam tako že zadosti! Otrok nemam, žene nemam, žlahte posebne nemam! Če hočete, pa vam prepustim celo moje premoženje, za sebe si izgovorim samo pošten kot, da bom pri miru in vse imel, kar si poželim za vsakdajno potrebo. Kaj pravite vi na to f" »Predobri gospod," reče Vatroslav, „kako pri­ dem jaz kot tuj človek do tega, da hočete mene tako osrečiti?" Starček mu odgovori: ,,Ali se nič ne spominjaš, ko sem te prvikrat k sebi na barko vzel, da sva šla v Džeto? Glej, tisti trgovec iz Indije sem bil jaz. Takrat sem skušal tvojo pridnost in postrežljivost. Ali se nič ne spominjaš, ko si nekemu starčku denar nazaj prinesel, ki ga je zgubil, in kako si mu od- jenjal celo plačilo najdenja? Glej, tisti starček sem bil jaz! Takrat sem skušal tvojo poštenost in potrpež­ ljivost. In slednjič sem tvojo poštenost spoznal, ko si mi tako vestno ohranil zaklad, kterega sem za­ kopal v tvoji hiši. Vidiš, tako sem te jaz skušal, "prej ko sem te za svojega dediča izbral. Skušnjo si dobro prestal, zato le brez skrbi vzemi v posest celo moje premoženje in nič si vesti ne delaj zavolj moje žlahte. Jaz imam le nekaj postranske žlahte še žive, in vse te ljudi sem že davno tako dobro preskrbel, da tega še zaslužili niso." „Ako je vaša volja tako," reče Vatroslav, „potem si bom pač mislil, da je Bog vse tako obrnil in bom hvalil najprej Njega, potem pa vas. Vendar imam tudi jaz nekaj na srcu. Jaz ne mislim tukaj ostati in tudi v Džeti ne. Vedeti morate, da sem bil v Egiptu, svoji domačiji, oženjen, in da sem imel štiri otroke, ktere sem moral zapustiti, ker jib nisem mogel lačnih videti, zaslužiti pa nisem nikjer nič vedel. Moja dolžnost je, da zdaj, ko sem po udovi v Džeti podedoval veliko premoženje, nazaj hitim v Egipt, tam poiščem svoje ljudi in jih rešim iz rev­ ščine. Ako vam je drago, blagi gospod, pojdite z nunoj; bomo srečno skupaj živeli in vas bomo spo­ štovali, kakor svojega očeta!" „Saj tukaj res nimam nikogar, ki bi na me gledal, kedar obnemorem ali zbolim," reče starček. »Kes mi bolje kaže, da grem z vami, ker se poleg vas čutim najbolj varnega in preskrbljenega. Ho­ čemo tukaj vse prodati, si kupiti barko in popeljemo se v Egipt!" Vatroslav je bil silno vesel, ko je videl starčka pri volji, ž njim v Egipt potovati. Kupila sta si barko, najela več mornarjev, manjše in dragocenejše stvari pobasala na barko; veče reči, potem hiše in polje pa je starček hitro prodal in denar v samih zlatih spremenjen seboj vzel. Potem sta se ukrcala. Barka je srečno prijadrala v Džeto. Tam sta se ustavila, da bi še Vatroslav hitro vse prodal in vzel denar seboj, med drugim tudi tiste štiri lonce, v kterih je bilo šestnajst tisoč cekinov. Potem se je Vatroslav poslovil pri svojih sosedih, jim vse odpustil, razdelil veliko miloščine med uboge, in potem sta se odpe- ljala T Suez. Vožnja je bila vseskozi srečna. V Su- ezu sta barko prodala in kupila velblodov in konjev, kterim sta naložila blago in denar. Z neizmernim premoženjem sta prišla v Kajiro, kjer sta si takoj najela posebno hišo, ktero jima je lastnik pozneje popolnem prodal. Prva skrb Vatroslavova je zdaj bila, da poišče svojo ženo in svoje otroke. Toda dolgo jih ni mogel najti, samo toliko je zvedel od prejšnih sosedov, da so njegovi ljudje v veliki revščini živeli, potem pa se v drugo predmestje preselili. Da bi svoje ljudi našel, naredil je Vatroslav to: napravil je velikansko gostijo za revne ljudi in pu­ stil oklieati^ da dobi vsak siromak zastonj jesti in piti, ako le priti hoče. S tem je pravo zadel. Kajti med mnogimi tisoči, ki so tam okoli miz jedli in pili, zagledal je Vatroslav kmalo tudi svojo ženo s štirimi otroci. Ona je bila upadenih lic, da jo je komaj še poznal; otroci so bili že precej doraščeni, vendar pa medli in izstradani. Vatroslav je precej pustil to mater z njenimi otroci v posebno sobo peljati. Tam se je dal svoji ženi spoznati, katera skor ni mogla verjeti, da bi bil njen mož tako bogat gospod postal. Ko so se do dobrega spoznali, objemali so se tako prisrčno, da se je še stari trgovec iz Indije jokal nad tem srečnim svidenjem. Zdaj je bilo vse revščine konec. Žena in otroci, ki so do zdaj toliko pomanjkanja trpeli, imeli so zdaj vsega zadosti in so hvalili Boga za to srečno spremenbo. Stari Indec pa je pri njih ostal kakor stari oče, je otroke pod- učeval in jim pravil svoje zgodbe, in vsi so ga radi imeli. Po njegovi smrti prišlo je vse premoženje na Vatroslava, ki je bil odslej najbogatejši mož v celi Kajiri." Ker se ni še danilo, začela je Lunica Mstorijo o princu Kajtimaru tako: Histerija o princu Kajtimaru. „V Perziji jo bil enkrat neki kralj, kije bil že več let oženjen, pa še ni imel nobenega otroka. Po dolgih letih pa je postala kraljica vendar noseča, in to je bilo veliko veselje za kralja in celo deželo. Ko je prišel čas poroda, ni mogla kraljica poroditi. Poklicali so vse najboljše zdravnike, pa vsi so rekli, da mora ali mati umreti ali pa otrok. Bila je velika žalost na kraljevem dvoru. Nenadoma pa se oglasi pri kralju neki tujec ter obljubi, da hoče kraljici pomagati do srečnega poroda, pa le pod tem pogojem, ako se mu potem otrok izroči, ko bo doživel svoje osemnajsto leto. Kralj je imel nekak strah pred tem tujim možem in se je dolgo branil, tako pogodbo sprejeti. Toda prišli so eni in so rekli, da bo kraljica umrla, če ne pride hitra pomoč; ministri zopet, ktere je kralj za svet prašal, rekli so, da se bo v osemnajstih letih morda našla kaka pomoč, s ktero se bo dala obljuba prelomiti. Da tedaj reši svojo ženo in svojega otroka, privolil je in obljubil tujcu, da mu hoče otroka pre­ pustiti, ko doživi osemnajsto leto.

Pet sto tri in štirdeseta noč

Zdaj je šel tisti tujec h kraljici in z njegovo pomočjo je kmalo srečno porodila zdravega princa, ki je bil lep, kakor spomladni dan. Krstili so ga za Kajtimara. Ko je bil princ srečno rojen, zgubil se je tisti tujec in ni čakal, da bi se mu za njegovo pomoč zahvaljevali. Samo to je pred svojim odhodom še rekel kralju, da bo čez osemnajst let gotovo prišel po dečka. Kralj pa je že takrat mislil na to, kako bi tujca goljufal. Imeli so veliko Bkrb za tega princa in mu stregli ter ga lepo učili, kakor se za tacega spodobi, Veči pa ko je postajal, bolj je skrbelo stariše, kaj bo. potem, ko doživi osemnajst let. Kralj in kraljica sta se zmenila tako, da bi dala princa še majhnega, dokler svet za njega še komaj ve, prav daleč proč h kakemu tujemu kralju, ki bi ga za svojega izrodil in pri sebi imel, dokler ne preide tisto osemnajsto leto. Ees sta se dogovorila s Kitaj skim cesarjem, in ko je bil princ komaj sedem let star, moral je stariše zapustiti in se podati na Kitajsko. Kralj in kraljica sta rekla, da je princ umrl, in po celi Perziji bilo je veliko žalovanje; Kitajski cesar je pa rekel svojim ljudem, da je mladi princ sin nje­ govega brata, ki je v vojski umrl; da ga hoče pri sebi imeti in ukaže, ž njim tako lepo ravnati, kakor z drugimi princi, tako kakor z njegovimi lastnimi otroci. Tako je princ Kajtimar živel in rastel med otroci Kitajskega cesarja, kterih je bilo več sinov pa ena hčerka. Povedali so mu, da je kralj njegov stric, princi in princezinja pa bratranci in bratranka; na svoje stariše pa je sčasoma pozabil. Princu ni bilo nič hudega; s princi si je igral, včasih pa tudi učil. Ko je pa veči prihajal in se je razvila nena­ vadna lepota njegove družice, Kitajske princezinje Žarnice, zaljubil se je v njo polagoma tako silno, da ni mogel brez nje živeti. Kolikor tudi se je Bku- šal premagovati, ker se je bal zamere pri cesarju, ko bi se to zvedelo, ni mu bilo mogoče tega plamena v srcu pogasiti. Tudi princezinja Žarnica je bila princu posebno naklonjena ter ga zmirom klicala svojega „ljubega bratranca", svojega »drazega Kajtimara". Bila je nedolžna ljubezen mladih let, kakor se med ljudmi take starosti le redko nahaja. Princ Kajtimar je stopil že v svoje osemnajsto leto. Njegova roditelja, perziški kralj in kraljica, sta se že veselila tistega Časa, ko bo osemnajsto leto preteklo, ko tujec ne bo zvedel za fanta in tako svoj čas zamudil, in kako bosta potem devetnajstletnega princa nazaj na dom poklicala, da bo veselje njihove starosti. Ko je pa nastopil osemnajsti rojstni dan princa Kajtimara, prikazal se je tudi tisti tujec na dvoru perziškega kralja. Lahko si je misliti, kako sta se ga vstrašila kralj in kraljica. Predrzno in brez vseh poklonov stopil je tujec pred kralja in mu govoril z resnim glasom: »Prišel sem po tvojega sina! Saj veš, kako sva se zmenila!" Ves prestrašen reče kralj: »Prijatel, našega princa ni več, on je že umrl, ko je bil sedem let star." »Gospod, ne boste me goljufali," reče tujec, „jaz vem, da vaš sin živi in da je na dvoru Kitaj­ skega cesarja." Zdaj je kralj spoznal, da je zastonj tajiti, žal mu je bilo, da se je zastonj ločil od sina toliko let in ga na tuje dal. Skušal je tujca potolažiti in omeh­ čati, ter mu reče: »Gospod, ne bom dalje tajil, da moj sin živi; toda lepo vas prosim, imejte usmiljenje z mojo sivo glavo in s terpečim srcem kraljice; on je najin edini sin, pustite ga nama. Vsako drugo reč vam rad dam, tudi če hočete polovico mojega kraljestva." „Jaz hočem le to, kar je mojega," reče tujec, vas pa hočem kaznovati, ker ste me ogoljufati, želeli; z lažjo ste mislili sina rešiti, pa ta laž mu bo le v pogubo." „Ce pa vse moje prošnje nič ne izdajo," reče kralj, „potem bomo drugači govorili! Hej stražniki, primite ga, nesramneža \" Straža, ki je bila že prej pripravljena na to, hotela je na tujca planiti; — toda v tem hipu seje on spremenil v velikega orla, se vzdignil in odletel. Zdaj sta kralj in kraljica pač spoznala, da je nju sin v oblasti nekega hudega duha. Bila sta toraj v veliki žalosti in skrbi za njega.

Pet sto štir In štirdeseta noč

Nista bila zastonj v skrbeh. Hudobni duh v po­ dobi orla letel je naravnost v glavno mesto Kitajske dežele. Tam se je spet spremenil v človeka in šel h Kitajskemu cesarju, kteremu je tako govoril: »Gospod, jaz sem poslan od vašega prijatla, perziškega kralja. Tiste leta, ko je princu Kajtimaru, njegovemu sinu, nevarnost pretila, so zdaj minule. Zato prosi kralj, da bi mu sina spet nazaj poslali in ga meni izročili, ker jaz imam povelje, da ga domu spremim." Cesar je pustil Kajtimara poklicati in mu tako govoril: „Moj ljubi nečak, iz važnih uzrokov, ktere boš pozneje zvedel, moraš ti potovati na perziški dvor." Princ si cesarju ni upal ugovarjati, akoravno ga je v srce zasklelo zvedeti, da mora na enkrat za­ pustiti vse svoje ljube znance in prijatle, pred vsemi pa ljubo princozinjo Žarnico. Vendar pa se ni dalo nič pomagati. Pripravil se je na potovanje in potem sta s tistim tujcem odrinila. Tujec je princa vprašal, zakaj je tako žalosten? »Kako bi ne bil?" reče princ, „ko sem se moral ločiti od tako lepe princezinje, kakor je Žarnica, moja ljuba bratranka!" Duh se je porogljivo nasmejal in rekel: „Ako želite, bomo pa to lepo princezinjo seboj vzeli! Le malo časa me počakajte, pa jo pripeljem!" To rekši se vrne duh v palačo, kjer se spremeni v velikega orla, princezinjo zgrabi in jo odnese po zraku. Ko do princa pride, položi mu na pol mrtvo princezinjo pred noge, ter se spremeni spet v človeka. Princ se je čudil nad tem prizorom. Vendar je bila prva skrb, pomagati princezinji. Tekel je na bližnji potok po vode in s pomočjo duha je spravil Žarnico k zavesti. Ona je hotela potem povrniti se na dom. Pa duh je ni pustil, in tudi princ jej je lepo prigo­ varjal, naj rajši ž njim v Perzijo gre. Zdaj pa je duh spregovoril in rekel: „Prej ko mi v Perzijo pridemo, potrebujemo še več mescev. Tudi smo v nevarnosti, ker princezinja proti volji njenih starišev z nama gre; gotovo bodo hitre konjike na vse strani poslali, princezinjo iskat in če nas za­ sledijo, bo slaba za nas. Jaz pa znam tudi po zraku potovati, in če hočeta mene ubogati in ae meni prepustiti, bomo kmalo tam in se nemarno med potjo ničesa bati." To rekši zgrabi princa in princezinjo ter ju odnese po zraku naprej; pa ne T Perzijo, ampak daleč noter v Afriko, v deželo Tunezijo ali Tu- nis. Tu se spusti navzdol v grozen prepad in v grdem breznu odloži princa in princezinjo ter njima pokaže jako osoren in neprijazen obraz. »Zdaj smo prišli v kraj, kamor smo bili namenjeni!" reče otrokoma. Ko ga princ praša, če je morda že glavno mesto Perzije blizo, izgovoril je duh neke čudne besede; na to se zemlja odpre, in duh porine princa pred seboj proti uhodu v zemljo ter mu veli: „Le brž naprej! bom že pozneje odgovoril na tvoje vprašanje." Na to so šli vsi trije po nekih temnih stopnicah na­ vzdol v zemljo in potem se je jama sama zaprla nad njimi. Princezinjo je kar groza spreletavala pri po­ gledu na ta ostudni kraj; še bolj pa se je prestrašila, ko jo je duh za roko prijel in jej ukazal, naj gre ž njim. Padla je pred duhom na kolena in ga pro­ sila, naj je ne loči od ljubega bratranca; Kajtimar pa je duhu grozil. Toda duh se ni zmenil za vse to početje; Kajtimara v tami zapustivši vlekel je duh princezinjo na stran. Potem pride duh nazaj in ukaže še Kajtimaru, naj gre ž njim. Kajtimar si ni vedel pomagati in se je vdal v svojo osodo. Skozi več tamnih mostovžev in duplin pripeljal je princa slednjič v prostorno sobo, kjer najdeta starega in ostudnega človeka sedeti. »Kajtimar!" reče zdaj duh proti princu, „to je tvoje stanovanje. Udaj se v svojo osodo, če ne, se ti bo še slabše godilo. Ta stari mož je moj oče; tvoja dolžnost in tvoje delo pa bo, streči temu starčku in vse vbogati, kar ti reče. Glej, da vse na tanko narediš, kar ti ukaže; kajti če se bo on čez tebe pri­ tožil, potem bom s teboj tako delal, da se boš tudi čez mene pritožil." To reče duh in ne čaka, kaj bi mu princ na to odgovoril, ampak vrata zaklene in odide. Ko je videl Kajtimar, da je za zmirom ločen od ljubljene Žarnice, da je ponižan na stopinjo su- žnjega in da mora opravljati najostudnejše dela, bil je tako obupan, da si ni druzega želel, ko smrt. Prineezinji Žarnici se sicer ni tako slabo godilo, vendar pa ni bila nič menj žalostna, ko njen ljubimec. Nnjo je duh peljal v lepo stanovanje, kjer je imela več lepih sob na razpolaganje ter je bila z vsem pre­ skrbljena, samo zaprta je bila, nikamor ven ni mogla. Prašala je duha, kako se princu godi; in on jej od­ govori to: „Princezinja, vi ste gospa v tej palači, in kar ukažete služabnikom, to se mora zgoditi. To vam pa povem, da nikoli ne smete govoriti o princu, kajti vidva sta v sorodu med seboj, sta bratranca, in zato se ne spodobi, da bi se ljubila in rada imela, kar ni prav. Tega jaz ne pustim." Duh je dobro vedel, da Kajtimar in Žarnica nista bratranca in da je to le pravljica; in če bi prav bratranca bila, v tistih krajih se pogosto zgodi (in tudi pri nas včasih), da bratranec vzame bratranko za ženo. Duh pa je le zato tako govoril in prince- zinjo strašil, ker jo je sam rad videl in jo mislil za­ peljati, Princezinja je to koj spregledala in to du- hovo slabost je sklenila obrniti v svojo korist. Zato se je delala, kakor bi jej še precej dopadalo tukaj v palači, ter duhu reče: „Vi se motite, gospod, če mislite, da sem jaz v svojega bratranca zaljubljena. Jaz ga imam rada, kakor bi bil moj brat, ker sva od mladosti skupaj bila in si igrala še kot otroka v eni hiši. Sicer pa me Kajtimar nič ne briga! kedar si bom moža zbirala, ne bom njega za svet prašala. Toliko že zaupam v vašo plemenitost in velikodušnost, da ne boste oskrunili svetih pravil gostoljubja, da ne boste grdo ž njim ravnali. Ker vam pa njegovo ime ne dopade, ne bodem ga več imenovala. Jaz sem vam hvaležna, da z menoj tako lepo ravnate in bom skušala vse storiti, kar boste želeli." Te besede so bile duhu po volji. Zarezal se je tako ljubeznivo, kolikor je le mogel s svojm odurnim obrazom, in potem se je od princezinje poslovil.

Pet sto pet in štirdeseta noč

Duha več dni ni bilo blizo, in v tem času je imela princezinja le eno staro babo za druščino pri sebi, ktera je imela povelje, paziti nad princezinjo. Žarnici pa se ni ljubilo, da bi se s starko razgovar- jala; ni imela ne miru ne pokoja, dokler ni vedela, kako se Kajtimaru godi. Druge pomoči, ubozega princa rešiti, ni vedela, ko v tem, da se duhu prav prijazno kaže in ga tako v svojo oblast zadobi. Ko tedaj hudobni duh čez nekaj dni nazaj pride, sprejela ga je princezinja z velikim veseljem. „Gospod," rekla mu je, „tako dolgo vas ni bilo domu in meni je bilo dolg čas, ker druzega nemam v tolažbo, ko vas. Drugikrat ne smete več tako dolgo okrog hoditi." Te besede so bile duhu všeč, in on jo je vprašal, če je bila z vsem dobro postrežena in če si še kaj želi. „Le to jaz želim zvedeti," reče Žarnica, »zakaj ste me sim privedli in zakaj me ne spustite odtod?" „To je tako, ljuba princezinja," reče duh, „Ko mi je princ Kajtimar hvalil vašo lepoto, zbudil je še v meni željo, vas videti. Ko sem vas zagledal in se prepričal, da ste še veliko lepši, ko vaša slava, zaljubil sem se v vas in vas vzel s seboj." Princezinja je iz teh besedij spoznala veliko ne­ varnost, v ktero je zašla. Sklenila pa je, ravno to nevarnost porabiti v to, da reši sebe in Kajtimara. ^Gospod," reče duhu, „če hočete mojo ljubezen doseči, morate z menoj tako ravnati, kakor s prince- zinjo. Ako me pa zaprto držite, s tem se mi ne boste prikupili." „No, dobro," reče duh, „hodite po celej palači, koder hočete, tukaj imate vse ključe! Le od dveh vrat vam ključev ne dam." (To je bilo stanovanje Kajtimara in tistega starca, in potem še ena druga soba.) Princezinja se je zahvalila za to veliko milost in je duhu pokazala prijazen obraz, kakor bi mu hotela nekaj upanja dati. Komaj je duh odšel, začela je po vrsti vse vrata odpirati, do kterih je imela ključe. Na konec dolzega mostovža prišla je v veliko knjižnico, kjer je našla brez števila starih bukev. Našla "je med njimi tudi več takih bukev, v ktorih so bile copemije popisane. V teh bukvah je vsak dan prebifala in se učila, kajti mislila si je, da jej zna to še prav priti. Ko se je več mescev učila iz teh bukev, našla je nazadnje v njih tudi to popisano, kaj je s tem duhom, ki ima njo in Kajtimara v oblasti. Z grozo jo je napolnilo, ko je zvedela, kaj čaka ubozega princa. Brala je namreč v bukvah, da si tisti starec, duhov oče, ne more drugači svojega življenja ohra­ niti, ko s človeškim mesom; da mu sin od Časa do časa kakega mladenča pripelje, ki mu en čas streže, potem ga pa sin zakolje, da je starec spet za nekaj Časa s človeškim mesom preskrbljen. Ni dalje dvo­ mila, da je tudi princ Kajtimar odmenjen za to, da ga starec poje, če se to ni že zgodilo. Vsa nepokojna je preletela spet enkrat vse prostore v hiši, če bi morda Kajtimara kje videla ali slišala, toda vse zastonj. Vendar pa ni obupala; saj je imela coper- niške bukve in v teh bi se znala morda še kaka pomoč najti. Precej drugi dan je spet šla tiste bukve brat, in res je našla v njih nekaj čudnega zapisano : da je v tej palači sablja, na kterej je zapisana smrtna sodba tega duha; kdor bi to sabljo v roke dobil, ima v oblasti tega duha in ga lahko umori, kedar hoče, ker se duh proti tej sablji ne more nič braniti. To sabljo v roke dobiti, je bila zdaj princezinji prva skrb. Preverjena je bila, da je ta sablja v enej tistih dveh sob, do kterih jej duh ni hotel ključev dati. Ko se tedaj duh domu povrne, sladkala se mu je še bolj in ga kar omamila s svojo ljubezni­ vostjo. Potem pa mu reče: »Gospod, vi veste, kako so včasih ženske svojeglave. Strašno me to muči, da ste mi dali vse kjuže, samo do dveh vrat ne. Zdaj ne bom imela miru, dokler še teh dveh sob ne vidim." Duh jej jezno odgovori: „Princezinja, toliko sem prijaznosti že skazal, da bi morali pač zadovoljni biti. Več pa ko vam dovolim, več zahtevate." »Potem si pa tudi ne obetajte," reče princezmja osorno, „da boste kedaj pridobili si mojo ljubezen." Duh. je bil že tako zaljubljen v princezinjo, da jej ni mogel nič odreči. »Naj pa bo," reče Žarnici, »ključa do sobe vam sicer ne bom dal, ampak po­ kazal vam jo bom, da se prepričate, da v sobi ni nič posebnega, kar bi bilo pogledanja vredno," Na to jo pelje do neke dvorane, jo odpre in jej pokaže, da je dvorana čisto prazna. Samo tam v kotu je slonela stara sablja. »No, zdaj sami vi­ dite," reče duh, „da tukaj ni nič posebnega in da ste me po nepotrebnem sim pritirali." „Ta Bablja mora biti kaj lepo delana," reče princezinja, »ker jo tako Bkrbno shranujete? Jaz bi jo rada videla!" — »Na tej sablji ni nič posebnega," reče duh, »in ni vredno, da jo vam kažem." — „Jaz jo pa hočem videti!" reče princezinja z glasom razvajenih ljubic, »ali to malo prošnjo mi bodete odrekli?" Prosila je tako dolgo, da je moral duh odjenjati in jej sabljo v roke dati, ker si je mislil, da ona nič ne ve, kako moč ima sablja, in da jo bo po kratkem ogledovanji spet v kot postavila. Toda, komaj je princezinja sabljo v roke dobila, potegne jo iz nožnic, jo zavihti duhu nad glavo in mu veli: »Malopridnež, pripravi se na smrt!" Duh se proti tej sablji ni mogel braniti, zato je pokleknil pred princezinjo in jo prosil milosti. Ona pa mu veli poredati, kaj je a princom KajtimaromP Duh, da bi se rešil, pokaže jej tisto sobo, kjer je princ ostudnemu starcu stregel. Našla je princa v najhujši žalosti, kajti ravno prej ta dan mu je bilo naznanjeno, da naj Be na smrt pripravi, ker bo po- jutranjem zaklan. Ko to zve, razjarila se je prince- zinja tako, da je duha kar s sabljo presekala in ga tako umorila. Pri tej priči je zginila cela palača. Princ in prineezinja sta bila spet v tisti duplini med tunežkim gorovjem, kamor ju je bil duh zanesel. Z veliko te­ žavo sta prišla iz tega brezna na piano. Potem sta potovala do prvega pomorskega mesta, ki je bilo v bližini; tam sta se vsedla na barko in se peljala do Jafe, od koder sta spet po suhem naprej potovala v Perzijo. Veliko je bilo veselje na perziškem dvoru nad prihodom prinea Kajtimara in kitajske prince- zinje. Tam še le je princ spoznal svoje stariše, kteri so se zelo Čudili srčnosti princezinje Žarnice, ki jim je sina iz take nevarnosti rešila. Potem se je vršila poroka princa Kajtimara s princezinjo Žarnico. Vse je bilo zidane volje. Perziški kralj je bil tako vesel, da je dal tisoč volov pobiti in meso med revno ljudstvo razdeliti, tako tudi sto sodov vina. Vsi so hvalili lepoto in srčnost mlade kraljice. Potem so šli še na kitajski dvor poslanci, ki so naznanili poroko starišem princezinje. Kitajski cesar in cesarica in nju sinovi, ki so ljubo princezinjo Žarnico že kot zgubljeno in mrtvo objokovali, bili so zdaj srčno veselite novice in je skoraj niso hoteli verjeti. Kmalo potem pa sta princ in prineezinja sama prišla obiBkat svoje ljube znance v Kitaju, in pripovedovanja ni bilo konca ne kraja. Po smrti svojega očeta je Kaj- timar dolgo let srečno vladal." Na prošnjo svoje sestre Srebernice in kralja Riarja pričela je Lunica v prihodnji noči historijo o Dragoljubu iz Damaska.

Historija o Dragoljubu iz Damaska

„Enkrat je bilo cesarju Alrašidu dolg čas in podal se je z ministrom Žafarjem in strežajem Radoslavom vsvoj muzej ali umetniško raz­ stavo, kjer so bile na oglod postavljene vsakovrstne umetne reči učenjakov in umetnikov. Med drugimi rečmi je bila tukaj tudi p r o r o š k a ura, kjer so se v posebni omari narejene zvezde ravno tak6 premi­ kale, kakor one na nebu; zraven pa so bile bukve, v kterih je bil poduk, kako se mora premikanje zvezd razkladati in brati, da se prihodnjost zve. Cesar je na te zvezde gledal in potem iz tistih bukev bral, in pri tem branji je cesar trikrat žalosten postal in se trikrat spet nasmijal. Ko je minister cesarja zdaj žalostnega, zdaj veselega videl, prašal ga je: »Veličanstvo, kako se zamorete v tistem času jokati in smejati, kakor norci delajo?" Cesar mu pa odgovori: „Ne spodobi se za mi­ nistra, da svojega cesarja in gospoda z norcem primerja. Ti bi rad vedel, kaj v teh bukvah stoji; zato ti povem, precej odpotuj iz Bagdada in ne pri­ kaži se prej pred manoj, dokler mi ne znaš pove­ dati, kaj sem v teh bukvah bral. Potem boš vedel, zakaj sem se enkrat jokal, enkrat smijal in me ne boš za norca spoznal, če se mi poprej prikažeš, kakor mi to, kar sem bral, povedati zamoreš, dal ti bom glavo odsekati." To rekši je cesar bukve odložil, proroško uro zaprl in šel domu brez ministra. Minister je tudi šel na svoj dom in med potjo premišljeval, s čim bi bil cesarja tako razjezil, da je zdaj ob veljavo in službo. On se mora umakniti iz mesta in od dvora in nema upanja, da bi še nazaj prišel, kajti kdo more uganiti, kaj je cesar v tistih bukvah bral? Do njih pa nihče ne more, ker ima le cesar ključ do tiste omare in do umetniške razstave. Med potjo je srečal svojega očeta, starega grofa Barmekoviča, kateremu je svojo tugo potožil. Stari grof je sina tolažil in mu svetoval, naj potuje v Damask in naj od nikogar ne jemlje slovesa, kajti če je Božja volja, da kdo kako mesto zapusti, naj to stori, kakor hitro je mogoče. Minister Žafar, grof Barmekovič, je vbogal svo­ jega očeta, si najel konja in odjezdil po cesti proti Damasku. Čez nekaj dni težavnega potovanja prišel je v krasno, divno dolino, v kterej se Damask raz­ prostira. Nekteri mislijo, da je bil tukaj sveti raj, v kterem sta živela Adam in Eva. Kajti tudi tukaj tečejo štiri reke, kraj je ves v evetji in zelenji, večna spomlad živi in klije v tej blagoslovljenej dolini, na tisoče rožic pošilja svojo vonjavo proti nebu in petje drobnih tičio poveličava Stvarnika, ki je ta lepi kraj ljudem in živalim v bivališče izročil. V sredi tega vrta leži sveto mesto Damask. V tem mestu živel je v tem času mož, ki je bil ravno tako bogat kakor velikodušen, in njegovo dobro srce je slovelo daleč na okoli, kakor dobrosrčnost slavnega Katemtaja. Ta blagi, dobri, usmiljeni in velikodušni mož je bil bogati meščan Dragoljub. Ta vrli Dragoljub se je ravno sprehajal po dolini vijolic, ko je minister Žafar po cesti v Damask prijezdil. Hitro mu gre naproti in ga po- vabi, naj ostane pri njemu v njegovi palači. Minister je ponudbo sprejel in šel z Dragoljubom na dom. Bila pa je palača Dragoljubova tako lepo zidana, da se je še Žafar čudil, ki je v svojem življenji vendar dosti lepih hiš in gradov videl. Cela palača je bila iz mrameljna zidana in z dragocenimi preprogami pokrita. Notrajna oprava se je kar lesketala od sre­ bra in zlata. V sredi dvorane, kjer sta se vsedla, kipela je bistra, hladilna studenčnica v krasnem vodo­ metu do stropa. Dragoljub je dal prinesli najboljših jedil in med kosilom so prišli godci in milo zagodli. Ko sta po kosilu kavo pila, vprašal je Dragoljub mini­ stra, čemu da se je na to pot podal, in minister mu je vse povedal, kaj se je pripetilo med njim in cesarjem. Dragoljub je svojega gosta tolažil in mu rekel, da mu je vsa hiša na razpolaganje, dokler hoče ostati. Minister je prašal Dragoljuba, če je oženjen? Dragoljub mu odgovori, da oženjen še ni, da ima pa že izbrano nevesto. Na to se je minister čudil, kako da Dragoljub celi dan le pri njemu ostaja in svoje neveste nič ne obišče. „To bi bilo razžaljenje za vas," reče Dragoljub, „ko bi vas samega pustil. Vi se pri meni ne smete nikoli dolgočasiti, to je prva dolžnost gostoljubja. Dokler uživa moja hiša to čast, da ste vi pod njeno streho, ne bom se genil od vas proč, razun ko bi to zahtevali." Minister se je čudil velikej uljudnosti in gosto­ ljubnosti tega moža. Vsak dan sta se skupaj peljala na sprehod, ali pa jezdila, ali pa šla v kopelj i. t. d. Tako so pretekli štirje mesci in Žafar je bil Še zmirom v prognanstvu. Da bi to izumil, kar mu je cesar naložil, ni bilo nobenega upanja in do zdaj se niti senca kake rešitve ni pokazala. Zato je minister postajal zmirom bolj otožen. Enkrat je Dragoljubu rekel, da poj de v slavno cerkev v Damasku, naj ga čisto samega pusti. „Kakor je vaša volja," reže Dragoljub. Ponudil mu je tudi svojo denarno mošnjo, če bi morda kaj denarja potreboval. Minister seje tedaj podal v cerkev in je občudo­ val njeno krasno, dragoceno in umetno stavbo. Ko je precej časa molil, podal se je po mestu na sprehod. Ko se mu po daljšem potu noge utrudijo, vsedel se je na neko kamnito klop. Tej klopi nasproti je bilo okno polno rož, in prikazala se je krasna deklica, da je rožam prilivala. Ko je pa ministra ugledala nasproti sedeti, umaknila se je in se ni več prikazala.

Pet sto sedem in štirdeseta noč

Ko se je noč naredila, moral je minister svoj sedež na klopi zapustiti, da se poda, domu. Dragcljub mu pride naproti, kajti bil je že v skrbeh, kam je bil minister zginil. Žafar je rekel, da se je po mestu tako dolgo sprehajal. Da je pa na klopi sedeč tisto deklico opazoval, o tem ni hotel nič povedati. Pri večerji js bil Žafar ves žalosten in ni mogel nič jesti. Izgovarjal se je, da je opoldne preveč jedel. Minister se je bil hudo zaljubil v tisto žensko, ki jo je med oknom rože polivati videl; zato še po noči ni mogel spati, ker je zmirom na njo mislil. Tako je prebudel celo noč. Zjutraj je bil ves pobit in ni mogel vstati. Dragoljub, ki je mislil, da je minister bolan, poslal je brž po zdravnika. Ko zdra­ vnik pride in mu žilo potipa, spoznal je precej, da tukaj ni druge bolezni, ko ljubezen. Zapisal je nekaj na kos papirja, to djal pod blazino v zglavji in od­ šel. Iz hiše gredočega sreča Dragoljub in ga vpraša po ministrovi bolezni. Zdravnik mu odgovori, da je zapisal vse na papir, ki ga bo našel ministru ped zglavjem. Ko Dragoljub recept ali popis bolezni in nje zdravila prebere, se je močno začudil, da je minister kot prileten človek še tako zaljubljen. Po­ karal je ministra, zakaj mu tega ni precej povedal in mu pokazal zdravnikovo pisanje. Minister se je zelo čudil bistroumnosti zdravnika, da je njegovo bo­ lezen tako hitro spoznal; potem pa je Dragoljubu vse povedal, kodi je hodil in kje je tisto lepotico videl in kakošna je bila. Iz tega pripovedovanja je Dragoljub spoznal, da se je minister zaljubil prav v njegovo nevesto. Vendar pa je imel tako dobro srce in bil tako gostoljuben, da je ministra tolažil in mu obljubil, da hoče vse storiti, da minister to žensko dobi, ker on pozna njene stariše. Kakor tudi je Dragoljub svojo nevesto ljubil in spoštoval, vendar se mu je zdelo, da jo mora žrtvovati svojemu gostu, kteri bi nemara še zbolel, ako je ne dobi. Zato se je podal k svoji nevesti in njenim starišem in jim naznanil, da on svojo besedo zavolj ženitve nazaj vzame, da ae je premislil in da mora še neko obljubo dopolniti, prej ko se oženi. Ob enem je nevesti izročil veliko dragocenih daril in jo tolažil, naj se v voljo Božjo uda, ker bo še boljšega ženina dobila. Potem je šel k ministru nazaj in mu to rekel: „Zdaj ste lahko brez skrbi, da dobite tisto, ki jo ljubite; vse sem tako uredil. Zato le dobre volje bodite." Ta novica je ministra na enkrat ozdravila. Za­ hvalil se je Dragoljubu za tolik trud in potem spet mislil na razveseljevanje. Med tem pa je Dragoljub skrbel za to, kako bi svojo nevesto ministru izročil. Ko je ugodni čas prišel, rekel je Dragoljub ministru, naj se poda v kako sosedno mesto in naj potem od tam napravi slovesen uhod v Damask kot cesarski prvi minister z razglasom, da hoče na po­ velje cesarjevo vse pregledati, kako se cesarske po­ stave izpolnujejo. „Svoj prihod naznanite tudi na­ šemu cesarskemu namestniku čez Sirijo, gospodu Trdoglavu, da vam bo napravil slovesen sprejem. Kedar s tako mogočnostjo v mesto pridete, potem si starši ne bodo upali vam hčere odreči. Vzeli jo boste seboj v Bagdad in tam lahko napravite ženitovanje po svoji volji." Minister se je po tem nasvetu ravnal. Podal se je skrivaj v drugo mesto, in od tam je poslal dvajset tekačev v Damask na cesarskega namestnika Trdoglava s pcročilom: „Prvi cesarski minister, grof Žafar Barmekovič, pribljižuje se mestu Damasku, da pregleda vse naprave in vidi, kako se cesarske po­ stave izpolnujejo." Namestnik Trdoglav je pustil vse mesto okinčati in šel je ministru z vsemi uradniki naproti. Obilna množica ljudstva je ministra priča­ kovala pred mestnimi vrati. Kmalo po svojem uhodu poslal je minister po očeta Dragoljubove neveste in mu rekel, da je slišal o lepoti in razumnosti njegove hčere toliko hvalevred­ nega govoriti, da jo hoče za ženo imeti. Oče si takemu gospodu ni upal nič odreči in mu je zagotovil, da si šteje v veliko čast, dobiti tacega zeta. Sam cesarski namestnik je tega očeta obiskal in mu če­ stital k velikej časti, ki ga je doletela. Oče je bil vesel take zveze, vse drugači pa je bilo s hčerjo. Ona je bila Dragoljubu srčno udana in ni mogla razumeti, zakaj bi seje bil on odpovedal. V takih rečeh pa imajo ženske tenek nos. Kmalo so zvedele, koliko časa je bil minister že prej pri Dragoljubu, in ker so poznale dobro srce tega člo­ veka, so kmalo uganile, da se je Dragoljub le mi­ nistru na ljubo odpovedal svoji nevesti. Toliko bolj je srce te deklice viselo na Dragoljubu in le sili se je udala, ko je šla z ministrom v Bagdad. Drugi dan je minister odpotoval in svojo posiljeno nevesto seboj vzel. Cesarski namestnik in vsa gospdda ga je en čas spremila. Ko so se nazaj vračali, srečali so Dragoljuba, ki je še le zdaj za ministrom jahal, da bi se od njega poslovil. Namestnik Trdoglav ga praša, kako da je tako pozen, in zakaj da ni z drugimi vred spremil ministra P Dragoljub je rekel, da se je nekaj doma zamudil. Potem je hitel za ministrom. Lepo sta se poslovila Dragoljub in minister in poslednji se je zahvalil za velike dobrote, ki jih ima zapisati kot svoj dolg pri Dragoljubu, Obljubil mu je stano­ vitno hvaležnost. Med tem pa so se zbirali črni oblaki nad glavo dobrega Dragoljuba. Tudi on je imel namreč svoje sovražnike, in ti so porabili to priložnost, da bi ga pogubili. Govorili BO cesarskemu namestniku Trdo- glavu: »Kaj mislite, da to pomeni, da Dragoljub ni z nami šel ministra spremit, ampak posebej P Ali ne veste, da je minister več mescev pri Dragoljubu sta- noval? Ta dva imata svoje pogovore! Saj je Drago- ljub še svojo nevesto prepustil ministru! Ali mislite, da je to zastonj storil? Mi sodimu, da je Dragoljub le zato toliko storil za ministra, ker želi postati cesarski namestnik v Damasku. Le verjemite!" To nesramno in lažnjivo sumničenje napolnilo je namestnika Trdoglava z velikim nepokojem. Za- rotil se je, da hoče in mora Dragoljuba uničiti in s poti spraviti. Po noči je pustil umorjenega človeka v Drago- Ijubov vrt položiti. Zjutraj pa je poslal stražnike tje, da so Dragoljuba zgrabili in k sodniji peljali, češ, da je on tistega človeka umoril. Najpred pa so ga peljali pred namestnika Trdoglava. „Ali je mogoče, gospod Dragoljub," reče na­ mestnik hinavsko, »dolžijo vas umora! Kaj tacegane bi bil pričakoval od vas." „Ja, gospod," reča Dragoljub, „jaz sam sem ga umoril in prosim, da drugih ne nadlegujete, ampak da kaznujete samo mene po postavah." Dragoljub pa je tako govoril zavolj sosedov. Tam je bila namreč taka postava, če je bil kdo ubit, in se ni moglo zvedeti, kdo je kriv, so kaznovali vse sosede. S tako postavo so hoteli vse ljudi pri­ siliti, da imajo čujeoe oko nad hudodelniki. Da bi pa njegovi sosedi ne prišli v kazen, rekel je Drago­ ljub kar naravnost, da je on to storil, kajti po tem, kako je mrlič na vrt prišel, akoravno se v okolici ni slišalo o nobenem umoru, spoznal je že toliko, da ga ho­ čejo v nesrečo pahniti in tej je pogumno sam naproti šel. Precej je namestnik priče poklical in pustil za­ pisati, da je Dragoljub svojo pregreho sam obstal in priznal. Potem ga je izročil sodnikom. Ti BO ga namestniku na ljubo obsodili na smrt. Bilo je po mestu oklioano, da bo Dragoljub obešen. Ljudje pa so dobrega Dragoljuba radi imeli, zato so začeli godrnjati, se zbirati in groziti, da ho­ čejo vse razbiti, ako se to zgodi, da bo tako dober in pravičen človek obešen. Zdaj se je namestnik zbal; ni si upal Dragoljuba očitno umoriti, ampak naznanil je jetničarju, da ga bo pustil po noči skrivej v ječi zadaviti.

Pet sto osem In štirdeseta noč

Ta jetničar pa, kteremu je bilo to naznanjeno, bil je sam velik prijatel Dragoljubu, ker mu je ta že večkrat pomagal iz zadrege. Zato je sklenil, Dra­ goljuba rešiti, in če bi pri tem prav svojo lastno glavo zgubil. Povedal je Dragoljubu vse in mu raz­ ložil svojo misel, kako bi se najbolje naredilo, da bi bil Dragoljub rešen. Dragoljub je na to odgovoril, da sicer po ne­ dolžnem umerje, da pa rajši umerje sam, kakor da bi jetničarja v nesrečo spravil. Pogumni jetničar je pa Dragoljuba po sili opro­ stil. Zamašil mu je nekaj cunj v usta, da ni mogel nič več govoriti in se s svojim besedovanjem izdati! potem mu je odklenil verige, s kterimi je bil pri­ klenjen, in ga porinil iz ječe in sodnijske hiše na ulice in vrata za njim zaklenil, da še nazaj ni mogel. Tako je bil Dragoljub prisiljen bežati in se je podal proti Bagdadu. Med tem časom pa si je jetničar izroval lase, razstrgal obleko, se vrezal z nožem po licu na več krajih, da je bil ves krvav. Potem je odklenil vrata do ječe in vezne vrata. Tak je sedel tam pred vrati in tulil od samih bolečin. Zdaj, okoli polnoči, pri­ dejo namestnik in več rabeljnov s črnim naklepom, da bi Dragoljuba zadavili, in se zavzamejo, ko jetni- čarja tacega najdejo. Ta jim je zdaj začel praviti, da je prišla cela truma mož, ki BO imeli črne seme pred obrazi, ter so odprli obojne vrata, njega (jetni- čarja) na tla pomendrali in oklali, potem pa Drago­ ljuba rešili in proč peljali. Kdo so bili, tega pa ne ve povedati. Stvar je bila verjetna, ker je imel Dragoljub veliko prijatlov, zato je namestnik Trdoglav jetni- čarju verjel. Vendar pa ga je spodil iz službe. Za Dragoljubom pa je poslal namestnik hitre jezdece na vse strani, da bi ga vjeli in nazaj pripeljali. Toda on je hodil po goščah in gorskih stezah, zato ga niso mogli zaslediti. Nesrečni Dragoljub bil je že blizo Bagdada, kar pride razbojnikom v roke, kteri so mu vse po­ brali, še obleko do najpotrebnejšega. V tako žalostnem Btanu je prišel v glavno mesto Bagdad. Prašal je po hiši velikega ministra Žafarja in hotel iti k njemu. Ker je bil pa tako razstrgan, ga straže niso not spu­ stile. Naprosil je tedaj nekega starega moža, da mu je posodil tinto in pero, da je pisal ministru pismo, kterega je potem stražam izročil. Ravno v tem času pa ae je oklicalo, da se je cesarju princ rodil. Tu je bilo veliko tekanja in v tem hrupu je zgubil vojak tisto Dragoljubovo pismo na ministra. Straže so se menjale, in ko so prišli novi straž­ niki in videli raztrganega Dragoljuba tam stati, BO ga zaprli. Bil je pa kmalo spet izpuščen, ker je cesar pomilostil zavolj rojstva svojega sina vse jetnike v celi državi. Tudi so se prirejale na cesarske stroške velikanske veselice, pri kterih je tudi zapuščeni Dra- goljub jesti in piti dobil. Nekega večera je hotel v cerkvi ostati in tam spati, ker ni vedel nikamor drugam. Toda niežnar mu tega ni pustil in ga je ven zapodil, ker mu je bilo pred kratkim nekaj pokradenega po cerkvi, zato ni pustil nikogar več čez noč v njej. Ko je pa Dra- goljub na ulice prišel, vsula se je za njim velika tropa psov, ki so grozno lajali, vmes so pa še mestni stražniki in redarji nad njim vpili, naj se s poti spravi pred psi, on pa ni vedel kam. Ko tako pred psi teče, padel je čez mrtvo truplo nekega človeka, ki je bil pred kratkim tam ubit. Pridejo mu pa ravno žandarji naproti in ko ti vidijo mrliča in Dragoljuba, kije ravno vstal iz nad trupla, se okrvavel nad njim in hotel proč iti, ter ga primejo, misleči, da je on tisti morilec, ki je vmoril človeka na cesti ležečega. Ker se je bil nad mrličem okrvavel, govorilo je vse zoper njega. Peljali so ga tedaj v ječo. Zdaj pa še poglejmo, kako se je ministru Žafarju med tem časom godilo. Pustili smo ga tam, ko je z Dragoljubovo nevesto zapustil mesto Damask in se podal nazaj v Bagdad. En dan pozneje hotel je minister govoriti s svojo mlado nevesto in jo je obiskal v njenem šotoru. Toda ženska mu ni hotela nič odgovarjati. »Kako je to," praša minister, „da moja nevesta z menoj noče govoriti?" — „To je zato," reče ona, „ker je slavni minister tako malodušen, da oropa svo- jega prijatla, kteri je vse za njega storil in dal, še njegovo nevesto!" Ves začuden praša minister, kaj te besede pomenijo? Na to mu ženska vse razloži, da je bila tako rekoč že žena Dragoljubova in da jo je on le ministru žrtvoval iz gostoljubja in veliko­ dušnosti. „Takega daru in take žrtve pa bi jaz od prijatla ne zahtevala in ne vzela!" pristavila je lepa Damaščanka še nazadnje.' Minister je na to odgovoril, da on za to nič ni vedel, sicer bi od prijatla take žrtve ne bil vzel. Rekel je, da njo prepusti Dragoljubu, kakor se spo­ dobi in kakor sama želi, da je pa zavolj hudobnih jezikov bolje, ako gre ona ž njim v Bagdad, in še le čez nekaj časa, ko bodo ljudje na to že pozabili, zna Dragoljub po njo priti. Tako se bo poravnalo vse v miru in prijaznosti. Dotlej pa jej je obljubil posebno palačo v Bagdadu, kjer bi sama za se brez vseh skrbi in nadležnosti živela, dokler Dragoljub po njo ne pride. Žafar je bil mož beseda, ker je bil sploh po­ štenjak. Izročil je lepi Damaščanki eno svojih palač v stanovanje ter jo obsul s tolikimi dragocenimi da­ rili, daje lahko pozabila na žalost, ktero je občutila nekaj dni zavolj tega, ker je mislila, da jo bo proti njenej volji v zakon silil. Ko je minister to uredil, podal se je k cesarju Alrasidu z namenom, da mu hoče vse povedati, kaj se mu je med tem časom pripetilo, in s to povestjo morda potolažiti cesarjevo jezo. Ko Zafar pred cesarja stopi, prašal gaje ta, kaj je med tem časom vse doživel? Zdaj je Žafar začel praviti, kako se mu je v Damasku godilo. „To sem jaz že vse naprej vedel," reče cesar; „ko sem v proroški uri bral, kako si se ti stari bedak zaljubil, sem se nasmijal; ko sem pa bral, kako veliko­ dušno ti je Dragoljub svojo neveBto odstopil, sem se zjokal; ko te je nova nevesta v šotoru oštela, sem se drugič nasmijal; ko so pa Dragoljuba po nedolžnem v smrt obsodili, sem se vdrugič zjokal; ko je Drago­ ljuba jetničar iz ječe rešil, sem se vtretjič nasmijal; ko je pa dobri mož za to svojo službo zgubil, sem se vtretjič zjokal. Dalje pa nisem bral. Če ne ver­ jameš, pa sam beri. Eadoslav, tu imaš ključ, prinesi proroško uro in vedežne bukve sim, da bo Žafar bral." Radoslav je šel po uro in bukve, Žafar je pa zelo radoveden cesarja prašal, zakaj bi bil Drago­ ljub na smrt obsojen in kako se mu zdaj godi? Cesar pa mu ni hotel nič povedati. Ko pa Radoslav uro in bukve prinese, je Žafar sam bral celo svojo zgodbo do tje, ko je on v Bagdad odšel, in ko so Drago­ ljuba zaprli. Pogledal je se to, kako je bil po jet- ničarju rešen. Dalje mu pa cesar ni pustil brati, ampak je bukve zaprl in uro ustavil ter oboje Rado- slavu izročil v shrambo nazaj. „Zdaj si sam videl," reče cesar ministru, „zakaj eem se jaz smijal in jokal. Tebe sem pa nalašč za to po svetu poslal, da si to doživel in da veš ceniti to, kar imam jaz v svoji shrambi. Zdaj prevzemi spet svojo ministersko službo, spoštuj moje ukaze in svest si moreš biti moje milosti." Žafar se je bil cesarju zahvalil in šel vesel domu.

Pet sto devet in štirdeseta noč

Pred tem časom pa je nesrečni Dragoljub zdi- hoval v ječi, v ktero je bil vržen, ker je bil sumljiv umora nad tistim mrličem, čez kterega je spodtak- nivši se padel. Vse te nesreče naredile so Drago- Ijuba tako obupnega, da si je začel smrti želeti; in ko ga sodnik praša, če je res morilec, odgovoril je Dragoljub, da res, da je on tistega človeka umoril. Tako je govoril, da bi bil rešen sveta in vseh težav. Tako je bil tedaj Dragoljub obsojen k smrti na vešala. Ko so ga že proti vislicam gnali, peljal se je ravno minister Žafar mimo in je prašal, koga bodo obesili? Ko je slišal, da Dragoljuba iz Damaska, je na glas zavpil in precej ukazal, naj ga oprostijo in pred njega pripeljejo. Ko Dragoljub pride, vrže se pred ministra na kolena; ta pa ga vzdigne in objame. Potem je minister vzel svojega prijatla na svoj dom, kjer mu je Dragoljub vse povedal, kako se mu je godilo. Minister se je jokal nad toliko nesrečo, ki je preganjala pravičnega Dragoljuba. Potem mu je minister dal novo obleko in mu ponudil denarja, ko­ likor bi hotel. Tudi mu je podaril tisto palačo, v kterej je stanovala Dragoljubova nevesta. Povedal je namreč Dragoljubu, kaj se je zgodilo med njim in med lepo Damaščanko, in kako ona od Drago­ ljuba odjenjati noče. Minister je tudi rekel, da take žrtve od prijatla ne vzame. Dragoljubu so solze v oči stopile, ko je zvedel, kako žveBta mu je nevesta, ktere v svojem srcu nikdar ni bil nehal ljubiti. Po­ dala sta se z ministrom skupno k nevesti v tisto pa­ lačo, in prekrasno in srčno je bilo svidenje teh dveh zaročencev. Kimalo potem je bila slovesna poroka, kjer sta si Dragoljub in njegova zvesta nevelba za celo življenje roke v zakon podala. Sam minister je bil za pričo. Ministru Žafarju pa so se zgodbe Dragoljubove tako imenitne zdele, da je šel k cesarju in mu vse povedal, kako blaga duša da je Dragoljub in kako grdo je namestnik Trdoglav ž njim ravnal. ,,Saj to že davno vse vem," reče cesar, „sem bral že vse v preroški uri." Na to pusti uro prinesti, da je tudi Žafar lahko vse bral. Potem pa je cesar pustil Dragoljuba pred se poklicati, je prav prijazno ž njim govoril ter ga vpra­ šal, če ima kako željo ali prošnjo na srcu? Blagi Dragoljub ni mislil, kako bi sebi pomagal, ampak kako bi svojemu sovražniku dobro za hudo povrnil; zato je rekel: „Veličanstvo! le to prošnjo imam, da odpustite namestniku Trdoglavu, kar je meni krivice storil, kakor mu tudi jaz odpustim. Saj je le na prigovarjanje hudobnih svetovalcev tako delal. Da pa vprihodnje ne bo več kaj tacega storil, dajte mu za svetovalca in izvršitelja njegovih ukazov tistega poštenega jetničarja, ki je mene z lastno nevarnostjo rešil smrti." Cesar je Dragoljuba pohvalil zavolj take ple­ menitosti in je obljubil, da se bo vse tako zgodilo, kakor Dragoljub želi. Dragoljub pa je tistemu jetni- čarju podaril vse svoje posestva in hiše v Damasku. Hitri jezdec se je zdaj poslal v Damask in tam sporočil ukaze cesarjeve. Vsi ljudje v Damasku so bili veseli, ko so zvedeli, kako je Dragoljub srečno nevarnosti odšel in kako stoji v visoki časti pri cesarju v Bagdadu. Sam namestnik Trdoglav je bla­ goslavljal tega moža, ki se je nad njim tako veliko­ dušno maščeval. Najbolj srečen pa je bil jetničar, ki je bil zdaj na enkrat velik bogatin in v časti ter oblasti prvi za cesarskim namestnikom. Ko je pa minister grof Žafar Barmekovič zvedel, da je Dragoljub vse svoje posestva podaril jetničarju, podaril je spet on Dragoljubu več grajščin, katere so bile več vredne, ko vse Dragoljubovo prejšno premoženje. Kajti minister Žafar je bil silno bogat." Srebernica se je svoji sestri zahvalila za to lepo Hstorijo. Lunica je pa rekla, da ve še eno lepšo in da jo bo v prihodnji noči povedala. Pet sto In petdeseta noč. Historija o kralju Borivanu in o njegovemu sinu Krkonosu. „V Arabiji je enkrat vladal slavni in mogočni kralj Borivan. V vseh rečeh je imel srečo, le to ga je žalilo, ker ni imel otrok. Tako mu je ta reč k srcu šla, da je včasih celo klel kraljico in njeno nerodovitnost. S tem seje pa pregrešil. Enkrat se mu v sanjah prikaže duh in mu reče: „Kralj Borivan, dobil boš sina. Pa ko bo sedem let star, bo komaj rešen pred levom, ki ga bo hotel požreti. Da bo pa sin rešen, je le tvoja smrt: kajti lastni sin bo tebe umoril, ko bo dvajset let star." To rekši je duh zginil. Kralj pa se je zbudil iz teh sanj v največem strahu. Drugo jutro je kralj vse ministre in modrijane poklical, da bi mu pove- dali, ali je tem sanjam kaj verjeti ali ne, in če se da, temu kaj zoperstaviti ali ne? Med temi modri­ jani je bil tudi eden, ki je znal v zvezdah brati in je vsakemu človeku znal povedati, kaj ga čaka. Ta je kralju obljubil, da hoče njegovo osodo ali prihodnjo srečo v zvezdah brati. Kralj ga je prosil, naj to le stori. Ta modrijan je poklical že več drugih zvezdo- gledov, da so ž njim pregledavali zvezde, kaj da one obetajo kralju Borivanu. Zvezde pa so vse potrdile, kar je duh kralju povedal. Ta modrijan gre tedaj spet h kralju in mu povč, da je žalibog vse res, kar je duh govoril. Kralj je modrijana prašal, če ni nobene pomoči zoper to, kar zvezde človeku naznanijo hudega. Modrijan pa je odgovoril, da ni nobene pomoči. „Dobro, naj se zgodi!" reče kralj, „če se pa pokaže, da si me ti nalagal in da ne bo vse tako prišlo, kakor praviš, potem moraš ti umreti za kazen, ker si se kralju samemu zlagal." „Je že prav!" reče zvezdogled in gre na svoj dom. Ko se je napovedani princ rodil, dal mu je kralj globoko ,pod zemljo veliko hišo zidati, kjer bi nikoli noben lev not ne mogel priti. S tem je mislil prerokovanje osramotiti. Ko je bila ta podzemeljska hiša dozidana, poslal je vanjo dojko s princom ter jej prepovedal, kedaj iz hiše priti z otrokom na piano in na prosti zrak, ker bi ga s tem v nevarnost posta­ vila. Kar je dojka v hiši potrebovala, pustil jej je doli prinesti. Vrata k uhodu do te jame morale so vedno zaklenjene biti, da bi kak lev noter v jamo ne prišel. Akoravno je bilo kralju prerokovano, da ga bo ta njegov lastni sin umoril, vendar je otroka rad imel in prav pogosto je zahajal v podzemeljsko jamo otroka obiskovat. Tako je ostalo skozi sedem let in že seje bližal tisti osodepolni čas, ko bi imel otrok levu v kremplje priti pa spet iz njih rešiti se. Dojka pa, ki je otroka varovala, bila je že sita tega življenja pod zemljo, kjer nikoli ni solnca videla. Zato je enkrat kralju rekla: ,, Gospod, zdaj bo že skoraj sedem let, kar smo tukaj pod zemljo; ali še ne bomo kmalo rešeni?" „Ja, kmalo!" reče kralj, „kedar bo dopolnjenih celih sedem let, pa bosta rešena te ječe ti in princ." Kmalo po tem pogovoru jo dojka iz pozablji­ vosti vrata do jame odprte pustila. Neki lev, ki je lisico preganjal, zašel je v ta kraj, šel pri odprtih vratih not in skočil po stopnicah doli v stanovanje princevo. Lev je otroka zgrabil, ga vzdignil iz postelje in ga nesel v gobcu iz jame ven. Vsa prestrašena dojka je za njim letela in vpila. Na to se lev obrne, otroka spusti in na dojko plane, ktero umori in s seboj v svoj brlog nese, kjer jo požre. Neki mož, ki je bil tam blizo na lovu, slišal je vpitje, prišel na pomoč, pa našel le še ranjenega otroka tam ležati. Možu se otrok smili, on ga nese s seboj v mesto in ga tam izredi in odgoji, kakor bi bil njegov lastni sin. Ko pa arabski kralj drugi dan spet v jamo pride, da bi videl svojega otroka, najde vse zapuš­ čeno, ni ne dojke, ne otroka nikjer! Mislil je, daje dojka z otrokom kam drugam zbežala; zato je poslal jezdece na vse strani, da bi po njej popraševali. Toda vse iskanje bilo je zastonj. Tisti lovec, ki je princa tam v pesku krvavega našel in potem za svojega vzel, bil je eden od kra­ ljevih lovcev. Ko je mladi Krkonos (tako je namreč princa imenoval) že nekoliko dorastel, jemal ga je s seboj na lov. Enkrat je bil tudi kralj Borivan na lovu skupaj s princem Krkonosom in njegovim red- nikom. Kralja je neka posebna moč vlekla k temu mlademu človeku. Rad ga je pri sebi videl, pa ni vedel, zakaj. Postavil ga je za nadzornika svojih, konjskih hlevov, in tako je prišel princ na dvor kralja Borivana, svojega očeta. Tako je ostalo do tje, da je princ doživel svoje dvajseto leto. Takrat pa se je vnela huda vojska med arabskim in sirskim kraljem. Oba kralja sta vse svoje moči napela in sama sla v boj. Kmalo je napočil dan velike bitke. Sirci so zmagovali. Arabski kralj, ko veliko nevarnost vidi, hotel je svojim vojakom pogum dati in se je sam zakadil med sovražnike tam, kjer je bil boj najhujši. Stala pa je megla in še konji so s svojimi kopiti tako zaprasili vse okoli, da se skor nič ni videlo. Nastala je velika zmešnjava in vsak je sekal in mahal s sabljo, kamor je bilo. Tudi princ Krkonos je bil v tej bitki, in zgodilo se je, da je s svojo sabljo mahnil po kralju Borivanu, svo­ jemu očetu, ker ga ni poznal zavolj megle in prahu, kralj pa gaje spoznal inzaklical za njim: »Nesramni pes, te že poznam!" Princ pa se za to groženje ni zmenil in je dirjal naprej proti sovražniku. Vendar vsa ta hrabrost nič ni izdala; ker so Sirci zmagali na drugih straneh, morala se je tudi ta peščica umak­ niti. Malo je manjkalo, da niso bili vsi vjeti s kraljem vred. Do smrti ranjenega so prinesli zvesti rojaki svojega kralja v mesto.

Pet sto ena En petdeseta noč

Arabski kralj bil je prisiljen, za mir prositi. Dovolil se mu je proti temu, da je plačal Sircem veliko vojne odškodnine. Ko je bilo to poravnano, mislil je ranjeni kralj na to, kako bi kaznoval svojega konjskega nadzor­ nika Krkonosa. Ubogi princ je namreč ves čas v ječi zdihoval, ker je bil kralja s sabljo mahnil; in če prav se je izgovarjal, da ni videl i. t. d., vse mu nič ni pomagalo, kralj je bil namenjen, da ga pusti obesiti. Pa tudi tistega modrijana je hotel kralj kazno­ vati, kateri mu je bil pred dvajsetimi leti prerokoval, da bo kralj po lastnem sinu smrt storil. ,,Lažnjivec je ta modrijan," rekel je kralj, „jaz bom umrl, pa ne moj sin, ampak ta tuji, neznani človek, ki ga je k hiši pripeljal eden mojih lovcev, ta je uzrok moje smrti. Zato mora tudi lažnjivi zvezdogled umreti!" Na to je dal kralj tega zvezdogleda poklicati in mu je naznanil smrtno obsodbo. nGospod," reče modrijan, „zvezde se nikoli ne lažejo. Prej ko mene obsodite, izprašajte vendar tistega, ki vas je ranil." Zdaj so pripeljali princa pred kralja in ga pra- šali, kje je doma in kdo je njegov oče? „Prav določno ne vem na to odgovoriti," reče mladi nadzornik konjskih hlevov. »Toliko se spo­ minjam iz mladih let, da sem kot majhen otrok pre­ bival s svojo dojko v neki jami pod zemljo, kjer me je moj oče večkrat obiskal. Enkrat pa je prletel lev v našo podzemeljsko hišo, mene iz moje posteljice vzdignil in me nesel v gobcu na prosto. Dojka pa je z vpitjem priletela za menoj. Na to me lev iz­ pusti in dojko zgrabi ter jo odnese. Ko sem ranjen tam na tleh ležal, prišel je neki dobri mož in me nesel na svoj dom ter me izgojil kot lastnega otroka. On me je tudi pripeljal na kraljevi dvor." Zdaj se je ranjenemu kralju začelo v glavi svitati, da bi to vendar vtegnil njegov sin biti. Po­ klical je še tistega lovca, pri kterem je bil princ v reji, in ta je vse potrdil, kar je princ govoril. Raz" galil mu je še prsi in pokazal zarastke, ki jih je princ imel še od levovih zob. Kralj je zdaj spoznal, da je zvezdogled resnico prerokoval, zato ga je postavil za prvega ministra. Princa Krkonosa je pa še prašal, kako da je mogel po kralju, Bvojem očetu, mahniti P! „Ljubi Bog," reče princ, „saj sem že stokrat rekel, da se nič ni videlo, kam je kdo vdaril, in čudim se le, kako ste me mogli spoznati!" Na to so pristopili še drugi oficirji, ki so tudi takrat v boju bili, in so potrdili, da se res nič ni videlo, ter so jih več z imeni našteli, kateri so od prijatlov rane dobili. Zdaj je kralj svojemu sinu odpustil, ga objel in blagoslovil, rekoč: „Božja volja je bila tak6!" Potem je pustil poklicati vse ministre, generale in velikaše, jim po­ kazal ter predstavil princa Krkonosa in jim ukazal, naj ga spoznajo za svojega kralja in naj mu prisežejo. To so tudi storili. Kralju pa ni bilo več pomagati, ker je prisad pritisnil k njegovi rani. Umrl je kmalo potem, udan v Božjo voljo, kterej se noben človek ustavljati ne more." Bilo je še precej temno, ko je Lnnica to hi­ sterijo skončala. Hitro je tedaj začela praviti drugo histerijo tako:

Historija o godcu Strunoberu in o kralju Sladoljubu

Slavni in muhasti godec Strunober bil je zavoljo svojih burk tako priljubljen, da so ga še kralji k sebi v hišo vabili. Kaj se mu je enkrat pripe­ tilo pri kralju Sladoljubu, to sam pripoveduje tako: „Enkrat sem bil pri kralju Sladoljubu. Mi smo pili, godli in burke vganjali, da se je kralj prav kratkočasil. Zvečer je kralj rekel proti meni: „Ti, Strunober, danes smo se prav dobro imeli. Pridi še jutri k meni! Da pa ne bos pozabi!, ostani kar tukaj čez noč; ti bodo že moji ljudje sobo odkazali." Kralj je potem odšel, jaz sem pa obsedel. Na enkrat pa se spomnim, da sem svojim prijatlom za nicojšni večer obljubil, da pridem v neko gostilnico, kjer smo se mislili prav dobro zabavati. Zato vstanem in grem. Strežaji so mi branili, češ, da jim je kralj naročil, naj me nikar ne spustijo proč. Jaz pa jim rečem: »Kralj je šel spat, čemu me zdaj potrebuje P Saj bom jutri spet prišel!" Na to so me pustili iti. Bilo je že v mraku, ko grem skozi mesto in na enkrat zagledam na vrvi viseti jerbas iz okna doli. Muhast, kakor sem, se vsedem v tisti jerbas, češ, kaj bo ta jerbas tukaj doli visel, saj ni zastava! Komaj pa se not vsedem, kar me nakviško vzdignejo! Ko me v izbo potegnejo, (same babe so me vlekle!) peljejo me v veliko dvorano, kjer je bilo vse polno žensk, ki so pele, plesale, skakale in norce brile. Le ena se je bolj modro držala; ta je bila kakor kraljica med njimi. Kaj mislite, da sem tam delal? Najprej so mi prinesle jesti in piti; potem sem jim moral pa zagosti, da so plesale. Ko so se nekoliko utrudile in naveličale plesa, začel Bem jim burke briti in take smešne historije praviti, da so bile vse solzne od samega smeha. Tista lepa, ki je bila najbolj,ime­ nitna med njimi, mi reče: „Ti si pa res kratkočasen človek. Tacega nisem še videla." Jaz jej pa odgo­ vorim: „To sem se vse od mojega bratranca naučil; ta je še bolj veden, ko jaz." ' Celo noč so te ženske norele, jaz sem jih moral pa kratkočasiti. Vmazane pa niso bile, tega ne smem reči. Nametale so mi toliko drobiža v moje žepe, da sem ga komaj nesel, ko sem domu šel. Moja stara bila je tako vesela, ko sem žepe praznil in denar po mizi vsipal, da je kar plesati začela. Jaz pa sem rekel: „Pasja dlaka! ali so vse babe zno­ rele? Une so plesale celo noč, da se mi še zdaj v glavi vrti, zdaj bo pa še ta začela!" Potem sem nekoliko pozadremal. Po kosilu pa sem šel spet h kralju Sladoljubu, kakor mi je naročil. Kralj je bil prav hud na mene, ker nisem tam spal. „Zakaj pa nisi pri nas ostal, kakor sem ti rekel?" je prašal. — „Gospod," rečem jaz, „bil sem prijatlom obljubil, nekam priti, in obljuba je sveta reč." Potem smo spet začeli piti, peti in gosti, da je bilo kaj. Zvečer pa mi je kralj spet naročil, naj kar tam v palači spim. Ko je pa kralj odšel, me ni več trpelo, tam ostati in tiste dolgočasne obraze kraljevih strežajev in hišin gledati. J3Raji grem spet k tistim dekletam, ki so tako dobre volje," sem si mislil, „tam se tudi nekaj zasluži!" Res vstanem in hočem iti. Pa stre- žaji me niso pustili naprej. „Ne bodite sitni," jim rečem, „za tri bokale vina bom dal, pa me pustite pri miru, kralja bom že jaz potolažil." Na to so me spustili, ko sem jim naštel denar za vino. Grem tedaj spet po tistih ulicah in res spet tisti jerbas na vrveh doli visi. Brž se vsedem not in ženske me potegnejo gor. Zakaj so tako delale, ko bi me vendar pri vratih lahko not spustile, tega še danes ne vem. Spet so mi dobro postregle z jedjo in pijačo, in tista lepa, mlada, ki je bila za gospo med njimi, me je prijazno spraševala, kako se že kaj počutim itd. Povedal sem spet nekaj okroglih, da so se ženske kar na peti sukale od samega smeha. Na to mi gospodična reče: »Res, tako kratkočasnega godca ni več v mestu, kakor si ti." „0 ja," rečem jaz, „moj bratranec je še le tič! Jaz še senca njegova nisem." ,,Pa ga enkrat sim pripelji, da ga vidimo!" reče ona na to. — Jaz pa sem jej to rad obljubil. Proti jutru sem žel domu in gospodična mi je dala deset cekinov. „Dobra je ta!" si mislim, »ter jo mahnem domu, kjer me je moja stara zmirjati za­ čela. Pa njen obraz se je kmalo na smeh nakremžil, to jej tistih deset cekinov pod nos pomolim.

Pet sto dve In petdeseta noč

Ko sem popoldne spet h kralju prišel in ga po­ zdravil, mi jezno reče: ,Jaz se ti ne bom zahvalil za tvoj pozdrav, ker me nič ne vbogaš. Zakaj pa nisi tukaj ostal P* ^Potolažite se, gospod," rečem jaz, „in hočem vam povedati prav mično zgodbo!" »No, le povej jo!" reče kralj. Na to sem mu začel praviti, kaj sem pri tistih dekletih doživel. »Tudi vi ste povabljeni, da tje pridete," rečem nazadnje. In ko me vpraša, na kateri način, povedal sem mu, kak6 sem hvalil svojega bratranca. Kralj naj tedaj z menoj gre in naj reče, da je on tisti bratranec. Zdaj je bil kralj ves srečen. Cel popoldan sem mu moral praviti, kakošne so tiste dekleta, posebno tista imenitna gospodična, ki so jej druge pokorne. Ko se je mrak naredil, šla sva oba tje. Oba so naji vzdignile na jerbasih gori. Potem so naji peljale v veliko dvorano in jaz semugospodični kralja predstavil kot tistega svojega bratranca, kterega sem prej ta dan tako hvalil. Potem smo začeli piti, jesti, gosti, peti, plesati in se kratkočasiti, kakor smo ve­ deli in znali. Ko so se ženske naveličale plesati in skakati, morali smo pesmice skladati in historije pra­ viti. Kralj, ki je bolj učen, ko jaz, znal je tudi bolj lepo govoriti, in gospodična je rekla proti meni: ,Res je tvoj bratranec šo bolj izobražen, kakor ti!" Imeli smo res prijetno noč. Peli smo vsakovrstne pesmice, vmes pa pili žlahtno vinčice. Ena od deklet je pela neko pesmico, pa se je večkrat zmotila. Kralj, ki je pesem z glave znal, jej je par krat popravljal, potem pa se je spozabil, da tukaj nema ukazovati, ter je meni ukazal: „Struno- ber, poj ti to pesem!" Jaz se tudi spozabim in rečem: „Takoj, vaše kraljevo veličanstvo!" Potem sem jaz pesem pel, ženske pa so se spogledovale. Te historije pa bo kmalo konec. In veste, kakšen konec je imela? Kralj Sladoljub je tisto gospodično za ženo vzel! Brez šale. Saj sem še sam gode! na svatbi! Bila pa je ta gospodična od imenitnih starišev, nekteri še pravijo, da je bila v rodu cesarju Alrašidu. Pa naj bo to, kakor hoče, mene kot godca to ne briga: tisto pa vem, da smo bili na ženitovanji vsi zidane volje in da sem jaz takrat v eni noči več za­ služil, ko zdaj v celem letu, Ko se je namreč ta pri­ jazni kralj zavoljo svojega zdravja preselil v mesto Kom, takrat so za mene zlati časi minuli." Tako je pravil godec Strunober; če je pa vse res tako, kakor je pravil, tega jaz ne vem." Ko je Lunica zapazila, da ta historija ni bila kralju prav po volji, obljubila je, da hoče v prihodnji noči povddati kako drugo, lepšo historijo.

Historija o kraljeviču Nitikosu iz Egipta

„Na Egiptovskem je bil kralj, ki je imel dva sina. Prvemu je bila namenjena krona. Premišljal je kralj, kako bi še druzega sina preskrbel. Premoženja mu pač lahko nekaj zapusti; pa kaj, če sin vse za­ pravi, ali če se mu denar vkrade? O čem bo potem živel? Človek ne ve, kaj ga na svetu čaka. Zato se je kralj odločil, da bo dal druzega princa, N i t i k o s a, kakemu rokodelcu v poduk, češ, naj se kaj delati nauči, ako vse strune popokajo, preživil se bo z de­ lom svojih rok. »Dragi moj Nitikos," reče kralj princu, „ne zaničuj rokodelcev, vidiš, ti si svoj kruh služijo se svojimi rokami in ne potrebujejo nobene službe, da bi jih moralo ljudstvo se svojimi davki preživeti. Zato so pa tudi svobodni možje in nikomur pokorni, kakor samo kralju. Kdo ve, kaj te še vse zadene, in morda ti bo prav prišlo, ako se kakega rokodelstva naučiš. Kar človek v glavi ima, to se mu ne more vkrasti." Na to ga je cesar peljal k najboljšemu krojaču tistega mesta, in tega mojstra naprosil, naj princa nauči obleko delati. Krojač si je v veliko čast štel, da je dobil samega kraljeviča za učenca in odslej je zelo imeniten postal, kajti vsak je že iz radovednosti šel k temu mojstru, da bi videl, kako princ Nitikos za mizo sedi in šiva. Prino Nitikos je bil prav priden učenec in ker je imel tudi najbolj umnega mojstra, izučil se je krojaštva v kratkem času tako dobro, da mu je mojster prepustil najbolj težke dela. Stari kralj je pač prav imel, da je tako skrbel za svojega mlajšega sina. Ko je namreč kralj umrl, prevzel je vlado njegov prvorojeni sin, kraljevič Srdolin. Ta princ pa je bil zelo hudobnega srca, svojega brata Nitikosa pa je sovražil že od mladih nog. Komaj je oče zatisnil oči, in Srdolin vlado pre­ vzel, že je pokazal svoje aovražtvo do brata. Ne samo, da mu je po sili vzel vse premoženje, hotel ga je še vjeti in vmoriti. Krojaški mojster, pri kterem je bil princ v delu, zvedel je pa vse te hudobne naklepe, je kraljeviča Mitikosa skril, in ko so enkrat šli ro­ marji v velikem številu v Jeruzalem in Betlehem, pomešal se je se princ Nitikos med nje v prav revni obleki, in tako je ubežal hudobni roki svojega brata Srdolina. Ko je po Jeruzalemu hodil, zadel je enkrat z nogo na denarno mošnjo, v kterej je bilo precej de­ narja. Bil je že ves vesel, kar vidi nekega romarja, ki je ves objokan okoli hodil in ljudi spraševal, če so kako mošnjo našli. „0 ljubi kristjani!" jo klical, „vse denarje sem zgubil in zdaj ne morem nazaj domu! Kdor jih je našel, naj mi jih da nazaj zavolj Boga. Polorico denarja mu rad pustim." Ko je princ Nitikos tega moža tako žalostnega videl, stopil je k njemu in mu rekel: „Ne žalujte, jaz sem našel vaš denar." Romar mu je hotel zdaj polovico denarjev odšteti. Princ pa jih ni vzel, ampak je rekel: „Denarja ne vzamem; toda hvaležen vam bom, če mi preskrbite kako delo." „To pa prav rad," reče stari mož. „Jaz sem iz Bagdada doma. Pojdi z menoj tje. Tam imam mnogo znancev, se bo že kako delo za tebe dobilo." Princ je bil s tem zadovoljen, in ko sta svoje molitve opravila, šla sta skupaj v Bagdad. Ko po večdnevni hoji tje prideta, poiskal je tisti stari romar enega krojaškega mojstra, pri kterem je princ Ni- tikos v delo Btopil, Da bi mojster videl, če novi pomočnik kaj zna, dal mu je delati suknjo za nekega gospoda. Čez nekaj dni je bila suknja narejena, in tisti gospod, ki jo je naročil, je trdil, da ni imel še nobene tako dobro narejene Buknje. Ko so gospodje po mestu zvedeli, da ima ta mojster tako izvrstnega delavca, šli so vsi k njemu in pustili obleko tam delati. Mojster je zavolj princa dobil toliko naročil, da že ni mogel vsem vstreči. Zato je pa tudi princu rekel: »Moj dragi Nitikos, zavolj tebe toliko zaslužim, da ni nič preveč, če ti plačam vsak dan pet goldi­ narjev." Toliko mu je tudi plačal na dan. Princ je tedaj toliko zaslužil, da je lahko dobro živel in ob nedeljah je še drugim pomočnikom kak bokal vina plačal. Zgodilo pa se je, da je tisti mojster zbolel in umrl. Zapustil pa je lepo in mlado udovo, katera se je že prej poželjivo za princom ozirala. Zdaj mu je storila ponudbo, naj jo vzame za ženo. Ker je bila lepa in bogata, je bil princ pri volji; vsaj je mislil, da bo za vse življenje preskrbljen.

Pet sto štir in petdeseta noč

Prino je tedaj vzel tisto mlado udovo za svojim krojaškim mojstrom. Ker je bilo veliko premoženja pri hiši, pustil j 8 princ šivanko v miru in se ni več pečal s krojaško obrtnijo. Veliko več je gostije dajal in se kratkočasil. Ves imenitni svet mesta Bagdada shajal se je v njegovej hiši. Tu se je pilo, jedlo, plesalo, kvartalo in vsakovrstno razveseljevalo. Nekaj časa je bilo vse prav. Čez nekaj mescev pa se je mlada udova, ki je že prej zmirom druge imela zraven prvega moža, naveličala tudi lepega princa Nitikosa. Začela je ljubezen z enim od tistih mladenčev, ki so k njej v hišo zahajali na tiste vese­ lice. Enkrat se je princ s svojimi prijatli peljal na deželo. Ko zvečer domu pride, našel je vse zaprto. Klical je po hiši in dvorišči, pa ne dobi odgovora. Ni bilo ne gospodinje, ne posla. Šiloma pusti vse duri odpreti in najde vse prazno! Njegova žena je bila vse prodala ali pa seboj vzela, poslom pa službo odpovedala, potem pa zbežala s svojim ljubimcem! Princ je pustil poizvedovati, kam bi bila šla, pa zastonj. Potem je hišo prodal in se podal sam na potovanje, ženo iskat. Obrnil se je proti Ispahanu. Hodil je bil že dva dni in tako pride drugi večer ves truden pred hišo nekega čevljarja. Tje pred tisto hišo se je vlegel in hotel zaspati. Čevljar pa ga je v hišo poklical in mu rekel: »Pojdi not, prijatel, tukaj zunaj ne moreš spati; zjutraj pade rosa, pa te bo zeblo. Postljali ti bomo v hiši na klopi." Princ krojač je ponudbo brata čevljarja rad sprejel in se vlegel v izbi na klop, kamor so mu post­ ljali. Pa kmalo je spoznal, da tukaj ne bo imel miru. Tega čevljarja žena je imela ljubezen z nekim mladim trgovcem, od soseda brivca žena je pa bila za mesetarico pri tej slepariji. Čevljar je šol zvečer v gostilnico, in zdaj se je čevljarica zadela hitro napravljati, da bi šla za tistim trgovcem. Čevljar je pa prej domu prišel, ko je mislila, in ravno, ko je hotela iz hiše. On jo praša, po čemu da se napravlja zdaj po noči in kam da pojde. Ko mu ni vedela pravega odgovora dati, jo je z jermenom dobro namla- til, potem pa jo je privezal na steber, ki je stal v sredi izbe, in se vlegel. Princ Nitikos cel čas ni mogel nič spati tam na klopi. Čevljarica se mu je smilila, pa kmalo je spoznal, da je bila še premalo tepena. Ko je čevljar spati in smrčati začel, prikradla se je skozi, vrata sosedovka brivka in čevljarico kli- oala: „Kaj pa delate tako dolgo P Vaš ljubček/,vas že toliko časa čaka!" „Oh, ljuba sosedovka," reče čevljarica, „ko bi vi vedeli, kako me je pretepel! Zdaj me je pa k temu stebru privezal, da se nikamor geniti ne morem. Ko bi vi hoteli tako dobri biti, da bi me odvezali, dokler on še spi in se pustili na mesto mene en kra­ tek čas sim privezati, če bi se on zbudil, da bi mislil mene pri ^tebru videti, — ne veste, kako bi vam bila hvaležna! Nikoli vam tega ne bom pozabila!" Sosedovka je bila pri volji, prijatlici čevljarici to ljubav storiti, odvezala jo je in se pustila prive­ zati namesto nje k stebru, čevljarici pa naročila, naj kmalo nazaj pride. Čevljarica pa je šla k svojemu ljubimcu.

Pet sto pet in petdeseta noč

Kmalo potem se je čevljar spet zbudil. Začel je svojo ženo klicati, pa brivka se ni upala oglasiti, da bi je po glasu ne spoznal. Čevljarja je jezilo, da mu žena ne odgovori, zato skoči po konci, zgrabi svoj nož in brivki odreže konec nosa, misleč da ima svojo ženo pred seboj. Tisti odrezani košček nosa jej stisne v roko in reče: „Tu imaš nekaj, kar lahko podariš svojemu ljubčeku!" Akoravno je brivko hudo bolelo, vendar si ni upala glasu od sebe dati, da bi jej divji čevljar še kaj hujega ne naredil. Jezilo pa jo je močno, daje morala ona namesto čevljarice to prestati, med tem ko se je ta s svojim ljubČekom kratkočasila. Kmalo potem'je čevljar spet zaspal; pa tudi njegova žena je prišla domu. Ko jej brivka z ihtenjem pove, kaj se je zgodilo, kazala se je čevljarica zelo žalostna in solznih oži je svojo prijatlico milovala. Potem jo je odvezala in pustila spet sebe k stebru privezati. Brivka pa je šla domu. Zdaj je mislila čevljarica na to, kako bi svo­ jega moža prav preslepila, in ker jej je brivka pove­ dala, da je njej nos odrezal, hotela je čevljarja pre­ pričati, da se jej je nos sam od sebe spet zacelil. Zato je začela na enkrat vpiti: „0 ti moj ljubi, pra­ vični Bog! Ti vse veš, tedaj tudi veš, da me moj mož po nedolžnem preganja in me dolži reči, kterih nikoli nisem delala. Zdaj mi je neusmiljeni človek moj nos odrezal. Naredi, vsegamogočni Bog, da mi bo nos zopet zrastel, kakor je bil, da bo moj mož na sramoti ostal in svojo krivico spoznal!" — Čevljar je to molitev slišal in je zavpil nad ženo ves jezen: „Ti malik grdi! ali misliš, da bo Bog tudi molitev prešestnice uslišal?8 „0 čudež, o čudež!" zavpije žena, »Bog je že pokazal, da po nedolžnem trpim, moj nos se je sam od sebe zacelil!" Čevljar je zdaj vendar hotel videti, če je kaj na tem, kar žena pravi. Zato je prižgal svetilnico in šel ženo gledat. Res vidi na svoje veliko začudenje, da ima žena tak nos, ko poprej. Brez pomisleka pade zdaj pred njo na kolena, spozna svojo krivico in jo prosi za odpuščanje ter obljubi, da jo ne bo nikoli več žalil, ampak vse vbogal in jo v veliki časti imel, ker že vidi, da je ona v veliki milosti pri Bogu in da je on le grešnik proti njej. Princ Nitikos, ki je vse to slišal, se je na tihem smejal nad tem neumnim čevljarjem. Sam v svojem srci pa je bil nekoliko potolažen zavolj svoje žene ter si je mislil: „Saj se tudi drugim tako godi, kakor meni." Zato je zdaj mirno zaspal do jutra. Ko se je dan naredil, se je zahvalil za prenočišče in šel naprej proti Ispahanu. Čevljarju ni hotel nič praviti, kaj je po noči slišal, češ, „kaj bom med zakonskimi zdražbo delal!" Ko je tako žalosten po cesti naprej korakal, došel je nekega popotnega obrtnika, ki je potoval v iBto stran. Ko sta si „ dobro jutro" dala in en čas tiho skupaj šla, praša popotnik princa: „Vi ste pa žalostni videti, kaj pa vam ne gre vkup?" „Veste, gospod," reče princ, „jaz iščem svojo ženo, ki mi je ušla." „Zavolj tega se pa nikar ne žalite, gospod," reče popotnik, „to se ni vam prvemu primerilo. Tako vem podobno historijo od nekega trgovca in njegove nezveste žene." „Kako se je pa temu godilo?" praša princ. Popotnik je potem začel teko praviti:

Historija o Dernjuli

„V Arabiji je bil nekdaj trgovec, ki je imel eno najlepših žensk tistega časa za ženo. Njeno ime je bilo Dernjula. Trgovec je bil v njo hudo za­ ljubljen, ona seje tudi delala, kakor bi ga rada imela. Enkrat, ko sta bila sama ter sta se objemala in poljubovaia, prišel je nju pogovor tudi na to, kaj bi bilo, če bi kateri iz nju umrl. „Ko bi ti umrla," rekel je mož, „jaz bi celo noč na tvojem grobu klečal in se jokal." „Ko bi pa ti umrl," reče Dernjula, „potem bi jaz toliko časa na grobu sedela brez jedi, da bi od lakote umrla, ali pa od žalosti." Kmalo po tem pogovoru je Drnjula zbolela in umrla. Njen mož je bil silno žalosten, in kakor je rekel, tako je tudi storil: celo noč je na njenem grobu čepel in se jokal. Bilo je že čez polnoči, kar se mu prikaže neki duh in ga praša: „Zak»j si pa tako žalosten?" — „Kaj bi ne bil žalosten," reče mož, ko mi je umrla tako lepa in mlada in Ijube- znjiva žena?!" »Počakaj!" reče duh, „jaz ti hočem pomagati!" Na to vzame lopato, odkoplje grob, in z nekimi čudnimi besedami ženo spet k življenju obudi ter jo iz groba potegne. Potem je duh zginil. Žena je moža prašala, kako je to prišlo, da je spet oživela. On pa jej pove, kako jo je duh k živ­ ljenju obudil. Dernjula se je svojemu možu prisrčno zahvalila za tako ljubezen, kajti ko bi on ne bil to­ liko žaloval po njej, potem bi je tudi tisti duh ne bil obudil. „Moja najlepša zahvala je to," reče mož, „da spet živiš, ker brez tebe bi ne mogel srečen biti." Med takimi pogovori začelo se je daniti, in zdaj še le je mož videl, da žena nema druge obleke na sebi, ko tiste rjuhe, v ktere so jo mrtvo zavili. Zato je ženi rekel, da bo šel domu in jej obleke prinesel, ker taka ne more skozi mesto domu iti. Njej pa je rekel, naj ga le pri grobu pričakuje, da bo prav gotovo kmalo prišel. Med tem časom pa, ko je mož domu žel, je prišel kraljevi sin z nekterimi dvorniki mimo poko­ pališča. Čudno se mu zdi, ko vidi belo žensko na grobu sedeti. On stopi bližej k njej in vidi, da ima prav lepo žensko pred seboj. Eden od dvornikov, ki je videl, da se ženska princu dopade, rekel mu je: »Gospod, če hočete, bomo pa to žensko k Tam v palačo peljali." Princ reče: „Prašajte jo, če ni že omožena. Kajti možu bi ne hotel žene vzeti, naj bi bila še tako lepa." Dvornik praša Dernjulo, če je ša prosta ali že oddana, in ali bi hotela s princom iti v palačo, kjer bo sprejeta med družice in se jej bo dobro godilo. „Kaj bi ne šla?" reče Dernjula, „saj nemam moža, ne koga druzega, ki bi imel z menoj ukazovati." Na to jo je eden od dvornikov ogrnil s svojim plajščem in tako so jo peljali v palačo kraljeviča. Pet sto šest in petdeseta noč. Med tem časom je pritekel trgovec z obleko na mirodvor, ter je iskal svojo ženo, pa jeni našel; klical jo je, pa se ni oglasila. Ves žalosten se je začel jokati in govoriti: „0 jaz nesrečni človek 1 Komaj sem zgubljeno ženo nazaj dobil in že spet mi je vzeta. Če jo je kdo drugi odpeljal, sem še bolj nesrečen, kakor če bi bila mrtva. Gotovo se je to zgodilo, da jo je kdo po sili seboj domu vzel. Bevica, kako se je gotovo jokala in mene na pomoč klicala pa me ni mogla doklicati!" Dolgo časa je trgovec popraševal in pozvedoval po svoji ženi; slednjič je vendar zvedel, da je v hiši kraljeviča. Brez zamude se poda v palačo, pade pred princem na kolena in ga lepo prosi, naj bi mu lju­ bljeno ženo nazaj dal. „Kaj pomenijo te besede ?" praša princ; „v moji hiši ni nobene omožene ženske." Trgovec je pa ostal pri svoji trditvi, da mora njegova Dernjula v palači biti. „No, je že prav," reče princ, „jaz bom pustil vse ženske, kar jih je v hiši, pred tebe pripeljati. če je tvoja žena vmes, potem jo pelji seboj; ako je pa ni, zapade tvoja glava!" Mladi trgovec je bil s tem predlogom zadovoljen in je rekel: „Ja, za tako lepo, ljubo in dobro ženo bi dal stokrat življenje, ne enkrat." Zdaj so morale vse ženske, kar jih je bilo v hiši, po vrsti stopiti pred trgovca in pred kraljeviča. Princ ga je prašal za vsako posebej: „Ali je ta P" In trgovec je odgovoril: „Ta ni." Ko je pa Der­ njula prišla, kričal ježe od daleč: „Ta je moja ljuba Dernjula!" Princ jo praša: „Ali poznate tega moža?" „Kaj ga ne bom poznala!" reče ona nesramnega, predrznega čela, „on je mene po sili ugrabil in me hotel živo pokopati tam na pokopališči, kjer ste me našli. Pustite ga na vešala obesiti, druzega ni vreden!" Ko je slišal trgovec svojo ženo tako govoriti, mu je sape zmanjkalo in ni mogel ničesar odgovoriti. Kraljevič je mislil, da se trgovec krivega čuti, ker nič ne odgovori, zato mu reče: »Tako tedaj, ti ne­ sramni razbojnik! živo pokopati si hotel to žensko in zdaj si tako predrzen, da misliš še kako pravico do nje imeti. Zaslužil si, da bi te pri najhujših mukah počasi umoril. Jaz pa hočem s teboj usmiljen biti in te bom samo obesiti dal." — Ko je zdaj trgovec hotel nekaj govoriti, rekel je princ: „Nikar me še bolj ne razdraži s svojimi lažmi! — Peljite ga na vislice, in vi ste mi porok za njegovo glavo!" To rekši ga izroči rabeljnom, kteri mu roke na hrbtu zvežejo in ga peljejo proti -vislicam. Stalo je vse polno ljudi okoli, in že so trgovca pripeljali pod vešala, kar se prikaže tisti duh, ki je bil na grobu Dernjulo k življenju obudil. „Stojte!" reče rabeljnom, „ta človek je nedolžen!" — „To vam ni nič mar," rečejo uradniki, „mi smo porok za njegovo glavo; kar princ zapove, se mora zgoditi." — Jaz prevzamem vso odgovornost," reče duh. Na to so uradniki obe­ šanje za en dan odložili in trgovca peljali pred kra­ ljeviča nazaj, kamor jih je spremil tudi tisti duh. Ko so Dernjulo še enkrat pripeljali, rekel je duh princu: „Ta mož je nedolžen. Ta ženska je res nje­ gova žena. Jaz sem jo k življenju nazaj obudil, ko je umrla. To sem storil zavoljo solz njenega moža, kteremu je ona zdaj tako malo hvaležna, da ga po kriven natolcuje in v smrt tira. Ker pa ta ženska ni bila vredna, da sem jo zopet k življenji obudil, naj tudi spet umrje!" To rekši se dotakne Dernjule s svojo palico. In pri tej priči jo je zvila huda božjaBt; vse lice jej je grozno raztegnilo, zvilo jej roke in noge, in iz ust je črno peno tiščala. V malih trenotkih je umrla, Na to je duh zginil. Ko kraljevič vidi ta strašni prizor, obšla ga je groza in izpustil je trgovca brez vse kazni. Ta pa potem ni več žaloval po svoji ženi." Ko je popotnik svojo historijo dokončal, reče mu princ Mtikos: „Kes je imel ta trgovec nesrečo s svojo ženo. Pa meni ae je že z mladega slabo godilo. Rojen sem bil kot kraljevi princ in sem moral kot revež bežati iz svojega kraja. Potem sem si komaj malo oddahnil, kar me spet ta nesreča za­ dene z mojo ženo." „Blagi gospod," reče popotnik, „ee prav se Tam je slabo godilo, vendar tako ne, kakor meni. Poglejte na ta zarastek na mojem licu!" Torekši mu pokaže zarastek od rane na svojem desnem licu. „Ta rana zbuja v meni zmirom grenke spomine," govoril je naprej, „in ker je moja zgodba po tem, da zna tudi vas potolažiti, hočem vam jo povedati. Historija popotnika. Vedeti morate, gospod, da sem bil jaz prej oficir v kraljevi vojski. Enkrat se Das je več skupaj vsedlo na konje in šli Brno na lov. Prikazal se nam je velikansk jelen, ki nas je dolgo časa mirno gledal, kakor bi nas hotel na pogum klicati. Mi vsi se vsujemo za njim, in zdaj je začel jelen bežati. V tem teku smo se razkropili in jaz sem se tako zgubil v tem gostem lesovji, da nič nisem vedel, kje so moji tovarši. Moj vročekrvni konj pa je le še dirjal naprej, kakor splašen. Na enkrat pa se mu spodtakne in žival telebi na tla. Jaz sem pri tem padcu tako močno priletel z glavo na kamen, da sem brez za­ vesti obležal. Čez nekaj ur se vendar spet zavem, in vidim prihajati proti meni staro ženico, katere obraz je bjl tako zgrbančen, kakor voda, če večerna sapa po njej piha. Opirala se je na kratko palico in se mi bližala počasnih korakov. Noč se je bližala, okoli mene velikansko drevje, čigar listje je čudno šumelo, omotica v moji glavi še od prejšnega padca in ta stara babura, vse to je naredilo v meni tak strah, da sem se tresel ko trepetlika. Imel sem starko za copernico, ki me hoče v svojo oblast spraviti; zato sem jo prav prijazno ogovoril, ko blizo mene pride. Starka je videla, da se bojim, zato je bila z menoj prav prijazna, da bi me pomirila. Prašala me je, kako da sem v ta divji kraj prišel, in jaz sem jej povedal, kako me je konj na lovu sim zanesel. Ponudila mi je svojo pomoč, in jaz sem jo sprejel, ker druge nisem imel. Peljala me je za roko skozi goščo, in po stoterih stezicah navzgor in navzdol pripelje me vender iz gošče na piano. Na enkrat se prikaže pred menoj lepa dolinica, po kterej je tekel bister potok, in kraj potoka je stala čedna hiša z. drugim pohištvom. Pri hiši je bil lep vrt, v kterem je sto tičic prepevalo; po gredah pa sorastle vsakovrstne cvetlice. Ko stopiva v hišo, videl sem povsod snažnost in bogastvo. Starka mi je prinesla mrzlih jedil in dobrega vina ter me priganjala, naj se pokrepčam, ker na lovu gotovo celi dan nisem nič užil. Jaz se nisem pustil dvakrat prositi, ker sem bil res že lačen. Potem je ženica rekla: „Če se vam pri nas dopade, znate več dni tukaj ostati, da si odpočijete in se vam glava spet ozdravi" (vsled padca me je namreč glava bolela). Jaz sem si mislil: „Saj bi res ne bilo slabo," kajti ta kraj se mi je dopadal.

Pet sto sedem In petdeseta noč

Zvečer je ženica pokleknila pred oltarček, ki ga je imela v kotu izbe narejenega ter je začela moliti. Tako sem zadobil vse druge misli o njej, ki sem jo iz konca za coprnico pogledal. Ko se je pa noč naredila, dobila sva lepo dru­ ščino. Prišla je od nekod k nama prav lepa, mlada dekle. Njene oči so bliščele ko zvezde, lice je bilo rudeče ko roža vrtnica, njene obrvi so bile kakor dva oboka, njena bližina je dihala srečo in vonjavo. Stara babica jej gre naproti, jo poljubi na čelo in jo več reči praša, ki pa niso spomina vredne. „Nekaj mrzlega sva že jedla s tem gospodom," reče ženica nazadnje, „zdaj pa nam še kaj gorkega skuhaj!" Takoj je ljubka deklica zakurila in nam skuhala okusno večerjo. Lahko si je misliti, da sem bil ves navdušen za to lepotico. Sklenil sem, da se hočem stari materi še bolj dobrikati in prijaznega delati, da bi po njej dosegel roko in srce mlade njene varovanke. Ko je zjutraj deklica spet odšla in starka sama ostala, po­ čakal sem, da je odmolila, potem pa sem jo ogo­ voril: „Veliko hvale sem vam dolžan, ljuba, dobra mamica," sem rekel, „ker ste me tako lepo sprejeli in pogostili. Ali vas smem vprašati, kdo je tista mlada deklica, ki nam je sinoči večerjo skuhala?" Starka reče: „Kar sem za vas storila, to je le moja dolžnost. Zapustila sem svet in se podala v to samoto, da Boga častim in revnim popotnikom pomagam, če kteritu mimo pride. Zraven pa skrbim, da svojo vnukinjo dobro odgojim. Ta deklica, za ktero me prašate, je namreč hči moje hčere, jaz sem pa njena stara mati ali „babica". Njena mati in njen oče sta že davno umrla, ko je bila še majhna, m zdaj nema nikogar razun mene. Gledati moram, da jo lepo izredim in podučim v naukih svete kr­ ščanske vere." „Dobra mamica," rečem jaz, „vaše samotno življenje se mi tako dopada, da bi tudi jaz želel, svet zapustiti in po vašem izgledu tukaj v samoti Boga častiti. Imam pa še eno prošnjo: zvežite mene in vašo vnukinjo v zakonski par, pa bova oba pri vas ostala, ter vam v podporo in tolažbo starih dni. Nikoli nočem pozabiti velikih dobrot, ki ste jih meni skazali, ter vam hočem vedno pokoren biti, kakor priden in hvaležen sin." Staro mater sem tako dolgo s temi prošnjami nadlegoval, da je nazadnje privolila v to ženitev. Tudi mlada vnukinja se ni dosti branila. Tako se je zgodilo, da sva kmalo potem obhajala poroko in ženitovanje. Prve dni je bilo vse tako lepo, kakor si človek le želeti zamore. Moja mlada žena je bila tako lepo izgojena, da si ni upala mi le ene besede nazaj odgovoriti, če sem kaj zahteval. Rada je molila, in bila je tako pobožna in sramožljiva, kakor je bila lepa. Takrat sem pel še tisto pesmico: „Kdor lepo in dobro ženko ima, Za težek denar je on ne proda; Se kralj, ki na zlatem tronu sedi, Tak srečen, ko mladi ženin, on ni. Kdor lepo in dobro ženko ima, Obupa in žalosti on ne pozna, Nje smeh, en pogled iz njenih oSi Mu vsako otožnost iz srca spodi.* Pa kaj, ko ta sreča ni dolgo trpela! Stara mati je umrla. Ko je bila ona v grobu, se je moja žena vsa spremenila. Ona, ki je prej tolikokrat mene raz­ vedrila, če sem bil otožen, postala je zdaj vsa čmerna in pusta. Življenje na deželi jej je bilo zdaj neznosno. Gnala je tako dolgo, da sva se v mesto preselila. Najel sem si hišo T mestu in sem dal svoji ženi staro služabnico v postrežbo. Mene pa mestno življenje ni več veselilo, zato sem pogosto zahajal v tisto našo hišo v gozdni samoti, kjer sem imel hlapce in dekle, da so gospodarstvo oskrbovali. Včasih me po celi teden ni bilo domu k ženi. Enkrat, ko sem ravno spet na deželo odhajal, prišla je tista stara babnica, ki je bila pri moji ženi za deklo, in mi službo odpovedala s temi besedami: »Gospod," je rekla, „jaz sem že prestara za tako službo. Tudi se mi vedna sporočila ne dopadejo in jih nerada opravljam." Jaz nisem vedel, kaj misli ženska s tistimi ^sporočili", zato sem jo plačal in je šla. Vendar pa jej je bilo žal, da je nisem hotel prav zastopiti, zato je čez en čas spet prišla in mi rekla: „Gospod, vi že spet odpotujete. Svoji ženi preveč zaupate! Glejte, kaj se godi!" Te besede so mi kar sapo zaprle. Nikoli ne bi bil mislil, da se bo o mojej ženi tako govorilo. Zato sem krščenico prijel, naj brž pove, kar ve. „Vi ste še mladi, gospod," je ona rekla, „bodite oprezni in previdni! Jaz nisem nikogar opravljala, samo svarila sem vas. Storite pa, kakor hočete." To rekši je odšla. Jaz sem bil pa ves zbegan, kar sem ta strašni sum izreči slišal.

Pet sto osem in petdeseta noč

Dolgo sem premišljal in ugibal, kaj bi storil. Nisem, vedel, ali bi odpotoval, ali doma, ostal. Da bi pa vendar kaj zvedel, če je kaj resnice na be­ sedah moje dekle, naredil sem tako: Napravljal sem se na pot, da je moja žena vi­ dela in misliti morala, da me dalj časa ne bo domu. Ko je bilo vse gotovo, in ko se od nje kakor po navadi poslovim, naprežem konja in se odpeljem. Namesto pa naprej se peljati, ustavil sem se v prvi gostilnici pri cesti, konja, v hlev dal, ter celi dan tam ostal. Zvečer sem nekemu beraču dal nekaj drobiža, da mi je posodil svojo strgano obleko, in kot berač preoblečen podal sem se v mesto nazaj. Splezal sem čez plot mojega vrta, in od tam se je prišlo na, dvorišče, kjer seje lepo videlo skozi okna v moje stanovanje. Bila je pri meni cela „ženiter" ; ljudje so jedli, pili in plesali. Da bi vse še bolje videl, zlezel sem na bližnjo kostanjevo drevo, ker je več takih dreves na dvorišči stalo. Od tam sem prav naravnost videl v mojo izbo; in kaj sem videl? Moja „pridna in pobožna žena, ktero sem častil kakor angeljca, je tukaj objemala in poljubovala nekega meni čisto neznanega moža. Prinesla mu je tudi piti, da sta trčila in na zdravje pila. Jaz sem čakal, da bi moja žena iz sobe šla. Kmalo potem je res šla v spredno sobo, kjer je bilo več ljudi in so imeli godce in ples. To sobo pa, kjer je ljubčeka imela, je za seboj zaprla. Bil je pa v tisto sobo, najno spalnico, še drug uhod, namreč iz kuhinje. V tem trenotku, ko ona stopi med druge goste v prvi (družinski) izbi in se tam razgovarja, zlezel sem jaz z drevesa, tekel v hišo in skozi ku­ hinjo v spalnico, kjer sem ljubimcu moje žene, ki je bil že pijan, zasadil moj nož v srce, da se je brez krika precej na tla zvalil. Potem sem hitro odšel in spet splezal na tisto drevo, da bi videl, kaj bo. Kmalo potem je stopila moja žena spet v spal­ nico k svojemu ljubimcu. Ko ga pa mrtvega in v krvi ležečega tam vidi, je zavpila, potem pa umolk­ nila in ga dolgo gledala. V prvo sobo, kjer so plesali, se menda nje krik ni slišali zavolj velikega hrupa. Precej potem je stopila med goste in jim menda rekla, da jej je na enkrat slabo prišlo, naj za danes prenehajo, da jih bo drugokrat spet pova­ bila. Nje smrtno bledi obraz je potrjeval njene be­ sede. Gostje in godci so se na to kmalo spravili proč. Ona pa je priletela v spalnico nazaj, padla na kolena in se britko jokala. Potem je vzela na steni visečo sabljo in dirjala po vrtu, če bi morilca kje zasledila, da bi ga umorila. Toda mene na dre­ vesu med vejami ni videla po noči, druzega človeka pa ni bilo na vrtu in na dvorišči. Potem je svojo deklo poklicala, daste na vrtu jamo skopale in mrliča not vrgli ter zasuli in nad njim zemljo poravnali, kakor bi nič ne bilo. Potem pa je šla spet v svojo sobo in se na glas jokala. Jaz pa sem tudi gledal, da se stran vzdignem iz tega kraja, ter sem zlezel z drevesa, potem pa preskočil plot in bil sem zunaj na prostem. Drugi dan sem svojega konja spet napregel in se pripeljal domu. Našel sem svojo ženo zelo žalostno. Ko jo vprašam, zakaj tako žaluje, rekla je hinavka, da je žalovala za menoj, ker sem se z doma odpeljal. Drugi dan, ko tega izgovora ni več imela, jo spet prašam : „No, zdaj sem spet doma, zakaj pa še vedno žaluješ?" Ona reče: „Moram biti žalostna, če po­ mislim, kaj se mi je nicoj sanjalo. Hodila sva blizo morja, kar se strašna pošast nad tebe vzdigne. Ti si hotel bežati ter si skočil v morje, pa še v morje je šla pošast za teboj." Jaz te hinavčine nisem mogel dalje gledati, zato jej režem: „Veš kaj, zavolj teh sanj le mirna bodi. Ko me je pošast v morje pregnala, molil sem za pomoč, potem sem stopil spet na suho in sem pošast zaklal. Kje je ta pošast pokopana, to ti dobro veš: ti in dekla ste jo pokopali na našem vrtu." Žena me je zdaj prav dobro razumela. Zgra­ bila je nož in me hotela zaklati. Zadela me je po desnem lici, kjer še zdaj zarastek od rane vidite. Dolgo sem se jej umikal, ko me je z nožem po izbi okoli podila; nazadnje me jeza zgrabi, iztrgam jej nož iz rok ter njo samo ž njim zabodem, da je takoj mrtva ostala. Od tega časa, gospod, nemam nikjer miru. Vse sem prodal v tistem kraji in zdaj potujem po svetu okoli in ne vem, kje sem doma, ne vem, kje bi se ustanovil, ali kam bi se obrnil. Namenjen sem v egiptovsko deželo. Tam še nisem bil, in pravijo, da je prav lepo in kratkočasno tam." Nadaljevanje historije o kraljeviču Nitikosu. Odkar je princ Nitikos pri čevljarju sam spo­ znaval lažnjivost in nezvestobo žensk, in odkar mu je popotnik v svojih zgodbah ravno to potrdil, da ženski zvestobi ni nič zaupati, zgubil je vse spošto­ vanje in vso ljubezen do ženskega spola, in tudi za svojo ženo ni več maral, ampak sklenil je, da je ne bo več iskal, ter da pojde rajši s tem popotnikom v Egipt. Šla sta tedaj naprej, dokler nista prišla do meje egiptovske dežele, kjer se ustavita v gostilnici. Tukaj je bilo pa več trgovcev in tujih popotnikov pri eni mizi. Jeden od teh je princa Nitikosa prav pogosto gledat hodil in z glavo majal. Nazadnje se princu približa in ga prasa: »Dovolite, gospod, iz kterega kraja ste vi donia?" „Jaz sem v Kajiri rojen," reče princ. Pri teh besedah pade tujec k njegovim nogam, se oklene njegovega kolena ter reče:' „Oh, dragi princ! dovolite da vas jaz prvi po­ zdravim kot svojega kralja." Princ je še le zdaj spoznal moža, da je bil to tisti krojaški mojster, pri katerem se je krojaštva izučil. Prisrčno je starega moža objel, ga vzdignil od tal, posadil zraven sebe in ga naprosil, naj mu pove, kaj je novega v Egiptu in na kraljevem dvoru. „Žlahtni gospod," reče krojač, „8tvar se je vsa obrnila. Vaš hudobni brat Srdolin je umrl. Po njegovi smrti so hoteli nekteri vašega bratranca za kralja narediti. Jaz sem pa ljudstvo vkup sklical, sem zagovarjal vaše pravice in sem po­ vedal, zakaj ste morali iz Egipta bežati, da še živite in da boste gotovo najboljši vladar, ako se povrnete. Prosil sem ljudstvo ter vse velikase in grofe, naj počakajo vsaj še dve leti, in če se vi v dveh letih ne vrnete, potem naj postavijo druzega za kralja. Ljudstvo in vsi velikaši so moj nasvet potrdili in ministrom naročili, naj v tem času namesto vas vla­ dajo. Ljudstvo toraj že težko pričakuje, kedaj boste nazaj prišli in vlado prevzeli." Princ Nitikos se je svojemu mojstru zahvalil za to ljubezen in zvestobo, ter je njega in popotnika povabil, naj gresta ž njim v Kajiro. Oba sta bila volje. Kmalo dojdejo v Kajiro. Princ se da spoznati in ljudstvo ga je navdušeno pozdravilo. Tisti velikaši, ki so hoteli prej njegovega bratranca za kralja po- staviti, bili so zdaj prvi, ki so Nitikosu zvestobo prisegli. Ko je bil zdaj Nitikos egiptovski kralj, hotel se je hvaležnega skazati krojaškemu mojstru, kteri je toliko za njega storil, ter mu je rekel: wLjubi oče, vi ste meni toliko dobrega storili, ter vas ne morem bolje počastiti, ko da vas imenujem za svojega prvega ministra." „Vaše veličanstvo" reče krojač, „lepo se zahvalim za veliko čast, ktero meni ponujate. Toda jaz te službe ne morem prevzeti. Jaz sem dober krojač, pa bi bil morda slab minister; ljudje bi vam 1 zamerili, ko bi tacega za ministra postavili, ki ni za to. Jaz znam lepo obleko delati, naredite me toraj za kraljevega krojača, in jaz bom vsem gospodom na dvoru lepe obleke delal. Kralj Nitikos je sprevidel, da krojač prav go­ vori, zato ga je naredil za dvornega krojača po nje­ govi želji. Za prvega ministra pa je postavil tistega popotnika, s kterim sta bila vkup potovala. Kralj Nitikos in njegov minister, tisti popotnik, sta deželo Egipt dobro vladala ter poravnala marsi- ktero krivico in napako za prejšnim kraljem Srdoli- nom. Posebno je Nitikos na to gledal, da se nikomur ni zgodila kaka krivica, in vse veče pravde je sam pregledal in presodil.

Pet sto devet in petdeseta noč

Enkrat je prišel h kralju sodnik iz Kajire in mu tako govoril: „Veličanstvo, pridem vam poročati o neki za­ pleteni pravdi ter prosim vašega sveta za razsodbo. Pripeljali so mi tri može, ki BO obdolženi umora. Dva sta svojo krivdo priznala in vže svojo kazen prestala; tretji pa pravi, da sicer ni nobenega umo­ ril, da je pa vendar smrti vreden. Kaj tacega še nisem skusil, odkar sem sodnik, da bi kdo rekel, da je nedolžen pa vendar smrti vreden. ličanstvo, da vi to razsodite." Prosim vas, ve­ Kralj ukaže, naj mu jetnika pripeljejo. Komaj ga kralj zagleda, spoznal ga je za enega tistih mla­ dih mož, ki so v Bagdadu v njegovo hišo zahajali na veselice. Vendar kralj ni hotel povedati, da jet­ nika pozna, ampak začel ga je izpraševati: „Dolžijo te umora," mu reče. „To pa po krivici," reče jetnik; „vendar pa sem smrti vreden." „Zavolj katere pre­ grehe te hočemo pa obsoditi, če nisi kriv umora?" praša kralj. ,,Gospod,a reče jetnik, »blagovolite poslušati, kako se je meni godilo: „V Bagdadu sem bil prijatelj z nekim mladim možem. Ne zamerite, vam je bil zelo podoben. Ta mladenič se je oženil z neko mlado, bogato udovo. Zelo sem se začudil, ko mi je ta ženska enkrat za­ čela prigovarjati, naj ž njo bežim iz Bagdada in jo odpeljem njenemu možu. Rekla je, da ima dosti denarja in žlahtnih kamnov, katere lahko proda, tako da bodeva dobro živela. Jaz sem se brani! in rekel, da bi bil to velik greh in da bi bilo tudi grdo, ko bi svojega prijatla tako goljufal. Ona pa mi ni dala prej miru, dokler nisem privolil. Enkrat, ko je šel mož z doma, je vso zlatnino, srebernino, denar in bisere pobrala in pobasala v skrinjo, drugo ropotijo prodala, kar se je hitro prodati dalo, in potem sva hitro zbežala iz Bagdada. Potovala sva noč in dan hitro naprej; ko sva bila pa vže trudna? sva se ustavila na bregu nekega jezera, blizo katerega je stal lep grad. Ko sva ta prijazni kraj ogledovala, stopi iz grada mladi grof s svojimi hlapci, kateri so ribje mreže na ramah nosili. Namenjeni so bili na ribji lov. Ko pa mladi grof mojo tovaršico zagleda, jo ogovori: „Lepa gospa, videti ste trudna. Ali se nočete z menoj v grad podati, kjer si lahko odpočijete?" Ona je bila s tem precej zadovoljna. Grof ni dalje mislil na ribji lov, ampak je naji peljal v svoj grad, kjer je nama pustil dobro večerjo prinesti. Mladi grof je moji tovaršici neprenehoma dvoranil in jej dajal sladke besede. Meni pa so zmirom vino nalivali, in bil sem tako neumen, da sem dobro pil, pa tudi kmalo potem trdo zaspal. Ko se drugo jutro zbudim, sem se zelo začudil, ko se vidim spet pri tistem jezeru na prostem leže­ čega. Mislil sem, da so me nalašč iz burkljarije pa ne iz hudobnega namena sim prenesli, zato sem šel Bpet proti gradu. Ker so bile grajščinske vrata za­ klenjene, sem potrkal. Pride neki mož in praša, kaj čem. „Svojo ženo hočem," sem rekel, „ki sem jo včeraj tukaj pustil." „Tukaj ni nobene žene," reče mož in zaloputne vrata pred mojim nosom, ter jih spet zaklene. Zdaj sem še bolj močno trkal, da je spet odprl. Jaz mu rečem.- „Ali me ne poznate več P Jaz sem tisti, ki je včeraj z eno ženo v grad prišel." — „Kaj boste z nami norce brili," reče vratar, „glejte, da se stran spravite, če ne, se vam zna še kaj huj­ šega zgoditi." To se mi je vže preneumno zdelo. Da bi mi ti ljudje kar meni nič tebi nič tovaršico vzeli in me potem z grda odpodili, to bi bilo vendar preveč! Ves jezen sem začel še v tretjič na vrata trkati. Zdaj pa je skočilo iz grada kakih pet hlapcev s kolmi, kateri so me začeli tako neusmiljeno pre- tepavati, da sem na pol mrtev tam obležal. Ko se spet zavem, začel sem to reč premišlje­ vati. Spoznal sem, da se hočejo mene znebiti in da so še usmiljeno ravnali, ker me niso do celega ubili. V mesto Bagdad nisem hotel nazaj, sram me je bilo pred mojim prijatlom, kateremu sem ženo odpeljal. Zato sem se podal proti Egiptu. Včeraj zvečer sera po dolgem potovanji prišel v Kajiro, Sel sem skozi neke temne ulice, kar zaslišim krik nekega moža, katerega so umorili. Ker se je straža bližala, so morilci zbežali in to ravno proti tisti strani. kjer sem tudi jaz šel. Stražniki pa so pritekli od spred in od zad in vjeli morilce in zraven tudi mene, ker sem ravno todi šel. Ker sem čisto tuj v mestu in se nisem mogel izkazati, kaj delam in kje stanujem, mislili so, da sem bil od morilcev najet, ter me pe­ ljali v ječo. Na umoru tega človeka sem tedaj čisto nedolžen; vendar pa sem smrti vreden, ker sem svojemu prijatlu ženo odpeljal. In čeravno je potem tudi ona mene goljufala, vendar je moja kazen še premajhna." Kralju se je ta mož smilil, zato ga je spustil na prostost in ga opominjal, naj se nikoli več ne peča z omoženimi ženskami, da ne pride v še večo nesrečo. Nad svojo ženo pa se je kralj Nitikos hudo jezil, ko je take reči od nje slišaL Nič več se ni čutil na njo navezanega, pustil se je ločiti od nje, in vzel si je drugo, pošteno ženo, katera mu je čez leto in dan porodila lepega princa. Rojstvo tega princa se je slovesno obhajalo v Kajiri in po celem Egiptu.

Pet sto in šestdeseta noč

Enkrat je šel kralj s svojim ministrom in svojo stražo okoli mesta na sprehod. Kar na nagloma za­ sliši silno vpitje. On stopi bližej, in njemu pred noge pade neka čedna ženska na kolena, katero je precej spoznal za svojo nekdajno ženo. Ona pa kralja ni spoznala. Ponižno in spodobno reče hinavska baba: »Gospod, strašno krivico trpim, pomagajte!" Kralj jej ukaže, naj ustane in naj gro ž njim. Sel je po­ tem ž njo v tisto hišo, kjer je bila prej tako zavpila. Tam sta stala dva močna hlapca, ki sta imela še vsak eno vrv v roki. „To so tisti možje, ki me trpinčijo, pa ne najdem nikjer pomoči," reče žena. Na to pa stopi nek mlad gospod, ki je bil menda gospodar v hiši, pred kralja ter mu take govori: „Veličanstvo, ko bi vi poznali hudobijo te ženske, in kaj je ona na svetu vže greha storila, potem bi se vam ne smilila, če jo tepemo. Prav lahko vas bom o tem prepričal, ako me blagovolite poslušati." Kralj je bil radoveden, kaj bo od njegove prejšne žene vse na dan prišlo, zato je mlademu gospodu rekel, naj le pove, kar ve o njej. je tako pravil: In ta „Gospod, jaz sem iz Balsore doma, in knez tiste dežele je moj stric. Bil sem enkrat v svoji grajščini na deželi. Ravno smo šli z mrežami na ribji lov, kar zagledam pred gradom to žensko in nekega mladenča pri njej. Potem sem jo povabil k sebi na grad. Tam sem jo prašal, kaj da je uzrok, da tako po svetu potuje. Ona mi reče: „ Gospod, jaz sem nesrečna ženska na svetu. Moj oče je urad­ nik na kraljevem dvoru, in ker se hoče nekomu na- mestniku prikupiti, me je silil njemu T zakon. Jaz pa starega dedca nisem hotela vzeti, zato sem rajši zbežala po svetu in ta hlapec, ki ga pri meni vidite, me spremlja, dokler ne pridem v kak varen kraj." Ker je bila tako bogato oblečena, ter se vsa v bi­ serih lesketala, sem jej res verjel, kar mi je pravila o svojem očetu in svojem posiljenem ženinu, cesarkem namestniku. Ni se mi prav zdelo, da bi se tako mlada ženska po sili izročila v zakon staremu možu, zato sem jej rekel: ^Ostanite v mojem gradu; tukaj ste čisto varni, nihče vas tukaj ne bo iskal." „Bada tukaj ostanem," reče ona, „pa mojega hlapca bo treba prej umoriti, če ne, bo on v Bag­ dad nazaj šel in mojemu očetu povedal, kje sem, da me bodo sem lovit prišli." Jaz sem jej vse ob­ ljubil, samo tega nisem mogel storiti, da bi bil tistega mladega moža, ki ga je svojega hlapca imenovala, po nedolžnem umoriti pustil. Samo to sem svojim strežajem naročil, naj mu primešajo med vino tacega prahu, po katerem človek hitro zaspi; in kedar bo zaspal, naj ga nesejo iz grada ven na trato. Drugi dan je človek v grad silil, moji ljudje so ga po sili odpravili in še natepli, ko ni dal miru. Potem je šel. Jaz sem se pa vendar bal, da pojde hlapec v Bagdad nazaj in nas izda, zato sem se preselil iz grajščine v Balsoro. Ko sem pa zvedel, da misli moj stric, Balsorski kralj, na vojsko z nekim soaed- nim kraljem, in ko so tudi mene vabili, naj se vojske udeležim, nisem imel pravega veselja, da bi za druge ljudi svojo kožo na prodaj nosil, zato sem šel rajši v Egipt. Tukaj v Kajiri sem se oženil s to-le žensko. Obsipal sem jo z dragocenimi darili in jej sploh tako stregel, da se angelju bolj ne more. In kaj mislite, kako mi je bila ona za to hvaležna? Enemu iz mojih hlapcev je storila ponudbo, naj mene umori in naj ž njo ubeži v drugo deželo, pograbivši prej ves denar in vse zaklade po hiši. Ta zvesti hlapec, pa kaj tacega ni storil, ampak je vse meni povedal. Zato sem jo obsodil, da mora biti vsak dan z vrvmi tepena, in ravno danes so jo hlapci prvikrat pre­ tepli. Ona je kričala, ko so jo tepli, in to je bil tisti krik. gospod, katerega ste slišali. Zdaj pa so­ dite sami, če se jej kaka krivica godi!" Z grozo je poslušal kralj Nitikos povest mla­ dega grofa iz Balsore. „Gospod," prav nič krivice jej s tem ne storite, ako jo kaznujete; ampak ta kazen je še veliko premajhna." Po teh besedah je svojim strežnikom ukazal, naj babo zgrabijo in v reko Nil vržejo, da utone. Stražniki so jo vrgli v vodo in jo potlačili pod njo, da bi toliko bolj gotovo utonila. Ko je bilo to storjeno, vzel je kralj mladega grofa seboj v kraljevo palačo in mu vse razložil, zakaj je to žensko še hujši kaznoval, ko grof sam. Ko je grof zvedel od kralja, koliko možov je ta ženska vže pred njim nesrečnih storila, bil je prav vesel, da je bil take žene rešen. Kralj Nitikos pa je potem še dolgo let srečno in modro vladal ter s svojo drugo ženo v miru in zadovoljnosti živel." V prihodnji noči pa je kraljica povedala sledečo historijo:

Historija o modrem Veleglavu

„Historija od modrega Veleglava je ena naj­ starejših, še iz prvih časov človeškega rodu. Takrat je bilo najbolj mogočno in imenitno kraljestvo tisto v A s i r i j i , čigar glavno mesto so bile slavne Nin i ve. Eden najslavnejših asirskih kraljev je bil S a n h e r i b , ki je stoloval v Ninivah z veliko častjo in močjo. Njegov prvi minister pa je bil stari Ve le glav, ki je bil minister vže za prejšnjega kralja S a r h a d o m a . Ta minister Vele- glav je bil tako moder in učen, da mu v tistih časih ni bilo jednakega. Kot prvi minister je imel veliko oblast, pri tem pa je imel za tolažbo še velikanske zaklade in posestva; na tisoče hlapcev in dekel mu je delalo po njegovih grajščinah; število njegove ži­ vine njemu samemu ni bilo znano. V eni zadevi pa je bil vendar reven človek, namreč v tem, da ni imel nobenih otrok. Kaj mu koristi vse bogastvo, ko ga pa nima komu izročiti? tovali, naj se obrne do bogov. Prijatli so mu sve­ Takrat so namreč v Asiriji še malike častili, ker pravega Boga niso po­ znali; le redko kedo je slišal o pravem živem Bogu kaj govoriti, če je s kakim judom vkup prišel. To je bilo namreč še pred Kristusovim rojstvom, in ta­ krat so iz vseh narodov le judi nekaj vedel: od pra­ vega, edinega Boga. Drugi narodi pa so malike častili in jim živino ter žito darovali, njim na čast si rane v telo zarezovali i. t. d. Tudi Veleglav je ubogal svoje znance in je malikom silno veliko živine daroval na klavnih ol­ tarjih, da bi dobil sina. Toda vse je bilo zastonj. Ko so bile njegove molitve brez sadu, odrekel se je paganskim malikom in se obrnil k pravemu, edinemu, vsemogočnemu Bogu, ki je ustvaril zemljo in nebo , o katerem je vže večkrat slišal govoriti. K temu je molil tako: „0 ti edini, pravi Bog! Stvarnik vseh reci! Podeli meni sina in naslednika, da prevzame moje premoženje, da mi o smrtni uri zatisne oči in me dostojno pokoplje!" Zdaj je pa zaslišal glas iz nebes: „0 Veleglav! Zakaj si se prej obrnil do malikov, ko do pravega Boga? Ne boš dobil sina; pa tvoja sestra ima dva sina, teh enega si vzemi za svojega." Veleglav je imel dva nečaka, namreč njegova sestra je imela dva sinova: Črtosleda in Tiho- mila. Prvi je bil hudoben, drugi pa dobrega srea. Toda Veleglav ni dolgo zbiral, ampak je kar starej­ šega Črtosleda k sebi vzel kakor svojega otroka. Dal mu je najboljših učenikov in ga pustil skrbno izučiti in odgojiti. Ko je deček bolj dorastel, ga je stric Veleglav sam začel podučevati v vseh vednostih in v modrosti. Crtbsled »e je dobro učil in kazalo je, da bo kaj iz njega. Med tem pa se je minister Veleglav vedno bolj staral, in kralj Sanherib mu je enkrat rekel: „0 ti zvesti in skušeni moj prijatelj, ki si čast in moč mojega kraljestva ter uzor človeške modrosti! zelo si se postaral in skrbi me, kdo bo potem moj svetovalec in moja podpora, ako ti obnemoreš?" ,,Veličanstvo," reče minister, „Bog vam daj dolgo in srečno vladanje! Naznaniti pa vam moram, da sem svojega nečaka Črtosieda za svojega sina vzel in ga podučil v vseh vednostih, ki jih sam znam in v posvetni modrosti, kakor jo dajo skušnje dolgih let." nDobro,u reče kralj, „bomo pa njega postavili za ministra, ako nam ti omagaš. Boljši je za tebe, da v pokoj stopiš ter da svojo starost mirno vživaš, nego nositi tako velike skrbi. Ti pa ohraniš vedno ime prvega ministra, akoprav delo naložim tvojemu nečaku. in časti," Tvoji dnovi naj bodo odslej le dnovi miru Potem je čez nekaj dni pripeljal Veleglav svo­ jega nečaka Ortosleda pred kralja Sanheriba. Crto- sled se je znal tako dobro obnašati in gladko govo­ riti, da ga je kralj precej vzel med svoje ministre. Veleglavu pa je kralj rekel: „Prav brhkega mla- denča si za sina izbral. Kakor si ti služi! mojemu očetu S a r h a d o m u in meni, tako zna tudi ta mla­ denič služiti meni in še mojemu sinu. Imenujem ga za svojega ministra, da s tem tebe počastim." Veleglav se je kralju lepo zahvalil in ga je še to prosil, naj bi Črtosledu ne zameril, če bi ta v svoji mladosti kaj narobe naredil. »Imel ga bom za svojega prijatla, zavoljo tebe!" reče kralj. Veleglav je šel s svojim nečakom domu, in tukaj med štirimi očmi, ponovil mu je še enkrat vse lepe nauke, ktere mu jo dajal od mladih nog. Več dni in več noči ga je tako podučeval, svaril in prosil, in mu na srce položil toliko modrih izrekov in starih pregovorov, ter mu tako lepo razložil Človeško živ­ ljenje in dolžnosti moža, da bi moral vsak sin hvaležen biti, ko bi ga njegov oče tako lepo učil. „Moj sin," mu je rekel, »poslušaj pazljivo moje besede in nikoli naj ne zginejo iz tvojega spomina. — Spominjaj se, da mora biti človek ponižen v svoji mladosti, ako hoče biti na stare dni spoštovan. — Skromno pripogni svojo glavo k tlam, pa stopaj trdno naprej po poti pravičnosti. — Ako govoriš, ne kričaj; ko bi se s kričanjem hiše zidale, moral bi osel imeti veliko palačo. — Nikoli ne pripoveduj, moj sin, kar si videl ali slišal. Oe si slišal skrivnostno besedo, naj bo v tvojem srcu pokopana. Ako jo izustiš, postane žareč ogel, ki ti jezik opeče, ter te osramoti pred Bogom in pred ljudmi. — Poslušaj vsacega potrpežljivo, kdor k tebi pride. Z izpraševanjem se ne prične nobena zabava. — Ne hrepeni, moj sin, po zunajni lepoti, ki je minljiva. Slava pravičnega moža, pa je nevenljiva in ne pozna spremembe. — Ne pusti se zapeljati po besedah spridene ženske, da ne padeš v njene mreže ter sramotno ne pogineš. Pred vsem beži pred tako žensko, ki se mazili z di­ šavami in se preširno oblači; pod to svitlo zunajnostjo se skriva nizka in malovredna duša; takej ženski kaj zaupati, bi bil greh zoper Boga. — Mož brez otrok je podoben nerodovitnemu dre­ vesu. Bodi, kakor sadno drevo ob cesti; vsak tuji popotnik najde pri njem okrepčalnega sadja in v nje­ govi senci zavetje proti vročini. — Ne bodi, kakor mandelnovo drevo, ki najprvo cveti, pa zadno sad obrodi. Bodi rajši kakor murva, ki prej sad rodi, nego se ozeleni. Dokler imaš obutalo na nogah, stopaj brez Btrahii po trnji ter pripravljaj pot za svoje otroke in unuke. — Svoje otroke izrejaj s strogostjo; kajti strogost je pri izreji to, kar pri njivi gnoj in pri konju brzda. — Pripogibaj svojega sina, dokler je še mlad, da te ne bo pozneje zasramoval. Njegovo slabo obna­ šanje bo tudi tebi v sramoto. Svojo barko popravljaj, dokler je lepo vreme; kedar je že burja tukaj, ni več časa za to. Ce greš na pot, oboroži se, ker ne veš, kje te sovražnik sreča. — Ne pusti, da bi ti tvoj tovariš na nogo stopil. ue mu tega ne braniš, stopil ti bo pozneje še na vrat. Glej, da ne razžalis mogočnega moža ; ker on bi tvojo slabost uvidel in te pokončal. — Moj sin, pil sem že pelin in druge grenke reči; pa nisem našel tako grenke stvari, kakor je revščina. Ako te revščina obišče, skrij je pred vsemi ljudmi; kajti* tvoji sosedi se ti bodo smijali, in bolj ko tožiš, bolj te bodo zaničevali. — Bogatina imajo za modrega, če je prav neumen; reveža pa imajo za norca, če je še tako pameten. — če bogatin kačo je, pravijo da dela to iz mo­ drosti; če jo pa revež je, pravijo, da nema kaj druzega. Vendar ne zavidaj bogatina in ne želi škode bližnjemu, ker ne veš, kaj še tebe čaka. — če ti hoče sovražnik škodovati, prehiti ga z dobrotami, ki mu jih storiš in ga utolažiš. Če pa tvoj sovražnik umerje, ne bodi vesel, ker ne veš, če ne prideš čez malo časa k njemu v ravno tisto jamo. — Ne ustavljaj se možu, ko je ravno v svoji naj- veči moči, kakor se reki ne ustavljamo o času povodni i. Ne govori: »Moj gospodar je neumen, samo jaz sem pameten." Ovca, ki se predaleč odstrani od črede in varujočega pastirja, pride volku pod zobe. — Išči družbo bogoljubnih ljudi in ogibaj se hudobnih. Skušaj prijatla, prej ko začneš ž njim hoditi. — Boljši je T družbi modrega moža kamenje nositi in trdo delati, ko v družbi hudobnega sladko vince piti. Boljši bi bilo, tako vino na grob pravičnega izliti. Prvega prijatla nikoli ne popusti, sicer tudi druzega ne boš dolgo imel. — Nesrečnemu pomagaj in govori za njega pri kralju. Boljši je, da te modri tepe, kakor bi te neumni z rožicami obsipal. — Slepota srca je stokrat hujši, ko slepota oči. Slepi človek bo počasi vender pravo pot našel; kdor ima pa slepo pamet in slepo srce, on gre po krivem potu v nesrečo. — Bedasti bodo postali pametni in svojo pamet ubogali, kedar bodo reke proti goram nazaj tekle in tiče se s perutnicami dotikale nebes. — Bedasti pade čez kamen, modri pa se samo spo­ takne in kmalo spet poravna. Če modri zboli, pomaga si sam. Proti neumnosti pa ni zdravila. — Modrijan je zdržljiv v treh rečeh: v jeziku, v rokah in v pogledih. — Ne izreči nikoli besede, ki je nisi prej v srcu prevdaril. — Moj sin, štiri so reči, pri kterih ne more obstati nobena vlada in nobena armada (vojna), in te so: samovolja ministrov, nerodnost pri upravi, brezvestnost v politiki in stiskanje, ljudstva. — Štiri so pa reči, ki se skrivati ne dajo, namreč : vednost in nevednost, revščina in bogastvo." Take in'enake poduke je modri Veleglav svo­ jemu nečaku dajal. Mislil je, da si je črtosled te nauke globoko v srce zapisal. Tako lepo je izučil svojega nečaka, da mu še na misel ni prjšlo, da bi znal ta mladi mož toliko dobrote kedaj poplačati s črno nehvaležnostjo. Veleglav je potem svojemu nečaku izročil oskrb- ništvo čez celo svoje premoženje, čez hlapce in dekle, čez njive in gojzde, živino in zverino, hiše in gradove. Sam je hotel prav v miru živeti, zato je vsem poslom naročil, naj imajo od zdaj zanaprej Črtosleda za gospodarja. Potem je svojega nečaka še h kralju peljal, da mu je ta izročil službo prvega ministra.

Pet sto dve in šestdeseta noč

Velika oblast rodi prevzetnost. Črtosled, ki je. imel zdaj tako silno bogastvo svojega strica Veleglava v oblasti, delal je zdaj, kakor se mu je zdelo. Nje­ gova volja je bila namesto pravice in postave. Na svojega strica je le še zaničljivo gledal. Ja, še za- sramoval ga je pri ljudeh in govoril čez njega brez vsega spoštovanja: „Moj stric je postal že ves otročji; govori, kakor otrok; prav malo se revež še zastopi na to življenje." Pri tem pa je trdo postopal s svojimi ljudmi; gospodaril pa prav slabo. Hlapce je pretepal, pro­ dajal je konje in vozove, vole in krave, hiše in njive. V družbi malopridnih prijatlov pa je kar denar proč metal. Tako je lahkomišljeno zapravljal premoženje, ki je bilo počasi in s trudom pridobljeno. Ko je Veleglav vse to zvedel, kako se njegov nečak obnaša in kako gospodari, spodil ga je iz svoje hiše in mu spet vzel oskrbništvo. Naznanil je tudi kralju, kaj se je zgodilo. Kralj Sanherib je Crtosleda poklical in mu povedal, da on nema nobene pravice v Veleglavovi hiši, dokler je stric še živ. Stari minister je bil zelo žalosten. Toliko truda si je dal, da bi svojega nečaka prav in dobro izučil, zdaj je pa videl, da je vse zastonj. Poklical je k sebi Črtosledovega brata Tihomila, ter mu izročil oskrbništvo čez svoje premoženje. Tihomil ni bil tako dobro izučen, pa bil je tihega in dobrega značaja, je spoštoval svojega strica in ga šel prašat za svet, če kaj ni vedel. Veleglavu je bilo zdaj žal, da ni že prej Tihomila za svojega vzel, namesto Črtosleda. Ko je pa Crtosled svojega brata videl na svo­ jem mestu, ko je videl onega v časti in bogastvu, sebe pa le bolj zavrženega, začela je v njem jeza kipeti. Neprenehoma je zabavljal čez svojega strica ali pa se iz njega norčeval. „Samo to si še želim," je rekel, „da bi se nad stricem maščeval, ki je mene zavrgel in onega mlečno-bradca, neumnega Tihomila na moje mesto posadil." Od zdaj zanaprej je nepre­ stano mislil na kako zvijačo, kako bi svojega strica ob čast in življenje pripravil. Nazadnje si ismisli to: Pisal je pismo na perziškega kralja Akisa, in to pismo se je glasilo: »Blagor in slava kralju Perzije! Hudo razžalil me je moj gospodar Sanherib, kralj Asirije. Ko to pismo dobiš, pridi hitro v rav­ nino Bašrinsko. Tam ti hočem brez boja in kupa predati celo Asirijo. Veleglav, minister. Ravno tako pismo je pisal kralju Faraonu v Egipt. Črtosled je imel zelo tako pisavo, ko njegov stric. Da bi to še bolj verjetno naredil, pritisnil je še Veleglavov pečat. Potem je oba pisma zapečatil in v kraljevo palačo vrgel. Potem pa je skoval še tretje pismo, ki je bilo, kakor bi ga pisal kralj Sanherib na Veleglava. Glasilo se je tako: „Kralj Asirski v Ninivah svojemu prvemu ministru Veleglavu. Zberi vse vojake, kakor za vojsko, in pripelji jih prihodnji četrtek v Bašrinsko ravnino. Kedar se ji jaz s svojimi vojaki prikažem, pusti svojo ar­ mado po mojih vojakih pasti, kakor za resnico. Egiptovski poslanci so namreč tukaj in jaz jim ho­ čem pokazati, kako je naša vojska izurjena." To pismo je Črtosled dal nekemu vojaku, da ga je nesel Veleglavu. Med tem so pa našli tista dva pisma na per- ziškega in na egiptovskega kralja, ter ju oba izro­ čili kralju Sanheribu. Ta se je zelo začudil in vstra- šil nad tako pisavo. Pokliče tedaj Črtosleda in mu pisma pokaže, črtosled se je delal, kakor bi mu hudo bilo, da mora spoznati in potrditi, da je to pisava njegovega strica. „Kaj sem Veleglavu hudega storil," reče kralj, „da moje dobrote tako poplačuje!" Zviti Črtosled pa reče kralju: „ Gospod, ne sodite prehitro. Počakajmo, da se reč pojasni. Na Bašrinski ravnini se bo vže videlo, kako se bo Veleglav obnašal." Ko četrtek pride, podal se je kralj, kakor mu je črtosled svetoval, s svojimi generali in precejšnim številom vojakov na Bašrinsko ravnino. Ko tje pride, vidi vže močno vojsko pred seboj, katero je vodil Veleglav. Ko ta kralja prihajati vidi, ravnal se je po ukazu, katerega je dobil, kakor je mislil, od kralja samega, ter velel svoji vojski, naj pade po kraljevi vojski. Kralj se je kar penil od jeze, ko je to vi­ del; Črtosled, ki je poleg njega stal, pa si je roke mencal in kralju govoril: »Poglejte, kak izdajalec je Veleglav! Pa bodite brez skrbi. Bežimo v mesto nazaj in zaklenimo mestna vrata za seboj. Potem bo pa moja skrb, da hudodelca uklenjenega pred vas pripeljem," Tako se je zgodilo. Kralj je bežal s svojim spremstvom v mesto. Črtosled pa je šel k svojemu stricu in mu rekel: »Kralj je z vami zadovoljen. Zdaj pa hoče, da svojo vojsko obrnete, sami sebe pa pustite ukloniti, da bodo egiptovski poslanci videli, kako velika je vaša oblast in kako velika vaša po­ korščina. Kajti prej so vas videli kot zmagovalca nad samim kraljem, zdaj vas bodejo videli kot revnega jetnika, ki si ne more pomagati." Veleglav se je rad pustil ukleniti, da bi ustregel želji kraljevi. Na rokah in nogah uklenjenega peljal je Črtosled pred kralja. Tam se je Veleglav do tal priklonil in kralja pozdravil. Kralj Sanherib pa ga je začel zmirjati in mu pokazal tista dva pisma do kraljev Egipta in Perzije. Ko Veleglav tako hudobijo in tako natolcevanje vidi, mu je kar Bapo zaprlo in ni mogel nič odgo­ voriti. Začel se je tresti na vseh udih. Njegova mo­ drost ga je zapustila. Kralj je zdaj še bolj verjel, da je Veleglav kriv, ker se nič ni zagovarjal. Zato je izrekel nad njim smrtno obsodbo in poslal po rabeljne. Zdaj je pa še ničvredni Črtosled svojega strica zmirjati začel in mu rekel: »Malopridni Veleglav! kaj ti zdaj pomaga tvoja sleparija in hudobija? Kako si mogel izdati svojega gospodarja in dobrotnika?"

Pet sto tri in šestdeseta noč

Zdaj je prišel vrhovni rabelj Muštafar. Kralj mu ukaže, naj Veleglava zgrabi in naj mu pred njegovo lastno hišo glavo odseka. Veleglav, ki je še le zdaj nekoliko k zavesti prišel, odgovoril je tako: »Ukazali ste me umoriti in jaz spoštujem voljo kraljevo. Naj bo moja smrt celi deželi v srečo. Povem pa, da sem nedolžen, in prišel bo dan, ko bodo hudobneži sojeni po svojih delih. Samo za to še prosim, naj se moje truplo izroči mojim ljudem, da ga spodobno pokopljejo." Kralj mu je uslišal to zadnjo željo. Ko se je bližala ura njegove smrtne kazni, poslal je Veleglav poročilo svoji ženi, da naj za rabeljne in vojake, ki ga bodo spremili na zadnji poti, napravi prav dobro kosilo in dosti močnega vina. Veleglavova žena je bila zelo bistroumna in je kmalo razumela, kaj Veleglav s tem hoče. Ko so tedaj prišli rabeljni in vojaki, našli so vse mize pre- grnjene, vse polno najboljših jedil in z najlepšim zlatim vinceui napolnjene majolike po mizah. Z veliko prija­ znostjo je hišna,gospodinja vojake in rabeljne prosila, naj le pridno jedo in pijo, češ, moj mož mi je tako naročil. Vojaki in rabeljni niso dolgo prašali, kdo je to naročil, ampak se krepko pili in jeli. Ko so bili enkrat vsi pijani, poklical je Vele> glav višega rabeljna Muštafarja na stran in mu je tako govoril: „Ali se še spominjaš, Muštafar, ko je dal kralj Sarhadom, Sanheribov oče, povelje, tebe umoriti? Ali še veš, kako sem te jaz skril v svoji hiši, dokler se kraljeva jeza ne poleže. Spominjaj se, da je bilo potem kralju žal, da te je umoriti ukazal, in jaz sem te k njemu peljal, in on je bil vesel. Poglej, tako se imaš meni zahvaliti, da še živiš. Nikar tega ne pozabi, in stori danes za mene, kar sem jaz prej za tebe storil! Jaz sem po nedolžnem obrekovan in kralj je preslepljen. Kedar pa resnica na dan pride, se bo jokal za menoj. V moji hiši je skrivna klet, do ktere nobeden ne najde, razun če ga peljem jaz ali moja žena. Tam hočem skrit ostati, dokler se kraljeva jeza ne poleže. Namesto mene pa pusti umoriti kakega hudodelnika, ki je vže na smrt obsojen. Takemu je vse eno, če nekaj dni prej umrje. Pusti ga skrivaj sim pripeljati in v mojo obleko obleči. Tvoji ljudje, ki so vsi pijani, tega ne bodo zapazili. Potem tisto truplo mojim ljudem izročiš, da ga pokopljejo. S tem, ljubi Muštafar, ne boš samo moje hvaležnosti zaslužil, ampak še kralj sam te bo pohvalil in počastil, kedar na druge misli pride." Muštafar je bil hvaležen človek in je vse tako storil, kakor ga je Veleglav naučil. Drugemu hudo- delniku so oblekli ministrovo obleko ter mu potem glavo odsekali; bil je cestni razbojnik in zavolj mno­ gih umorov na smrt obsojen. Pijani rabeljni in vojaki so mislili, da se je ministru glava odsekala. Potem je šlo na kralja poročilo, daje Veleglav že obglavljen. Minister pa je bil skrit v tisti skrivni kleti pod zemljo in nihče drugi ni vedel za ta kraj, ko njegova žena, ki mu je doli jesti nosila. Ko se je po asirskem kraljestvu razširila novica, da je pustil kralj umoriti svojega ministra Veleglava, žalovali so.vsi ljudje in rekli: „Ubogi, pošteni Vele- glav, ti uzor modrosti in učenosti, kje bo kralj tebi enacega svetovalca dobil P!" Tudi kralj Sanherib začel je kmalo obžalovati svojo naglost in začel je dvomiti, da bi bil Vcleglav res tako izdajstvo storil. Bolj ko je to premišljal, bolj se mu je reč neverjetna zdela. Začel je tako pre­ mišljati : „ Toliko let je bil Veleglav meni zvest, da je sivo starost, veliko čast in bogastvo dosegel; kak uzrok bi ga mogel nagniti k izdajstvu ? S čini bi ga bil jaz razžalil, kakor pisma govorita? In če je bil na čelu tako velike vojske, kako je to, da se je Črto- sledu brez vsaeega boja ukleniti dal P To se ne vjema!" Pustil je kralj črtosleda poklicati in ga vprašal: „Ti praviš, da je vzdignil tvoj stric Veleglav celo vojsko zoper mene; kako je to, da se kot silen vojsko­ vodja je tebi ukleniti dal, ko vendar nisi imel take podpore pri sebi?" Črtosled je bil nekako v zadregi, potem pa je rekel: »Vjel sem ga z zvijačo v njegovi lastni hiši. Straže so me poznale, da sem hišni otrok, zato meni in trem mojih vojakov, ki so bili pa v navadni obleki, niso branile, ustopiti v njegovo hišo. Tam smo potem "Veleglava šiloma uklenili." Kralj na te besede ni nič odgovoril, ampak je le ukazal, naj se črtosled v ječo odpelje, dokler se ta reč ne pojasni. Ves prestrašen moral se je minister Črtosled v to svojo zasluženo osodo udati. Kralj pa je pustil še strežaje in dekle v Vele- glavovi hiši vsaeega posebej pred se pripeljati, ter jih je izpraševal, kako je bilo takrat, ko je Črtosled uklenil in odpeljal Veleglava. Te priče so vse dru- gazi govorile, ko črtosled. Hišina, ki je v tisti izbi pometala, je rekla, da je stopil Črtosled čisto sam v izbo, da sta se z Veleglavom prav prijazno menila in da mu je Veleglav nazadnje sam roke ponudil, ktere mu je Črtosled uklenil. Druga hišina je rekla, da sta se smijala, ko sta po stopnicah doli šla, po­ sebno se je Črtosled krohotal prav na glas. Hlapec je rekel, da je sam Veleglav stražniku pred svojo hišo povedal, da se je on sam prostovoljno pustil tako ukleniti, da trije črtosledovi vojaki niso bili v navadni, civilni, ampak v vojaški obleki; da niso šli ž njim v hišo, ampak da so spodaj pred hišo čakali. Tako so bile vse Črtosledove besede po mnogih pri­ čah na laž postavljene. Kralj je sprevidel, da je staremu ministru veliko krivico storil, pa pomagati si več ni mogel. O Črtosledu je zdaj za gotovo mislil, da je lažnjivec in obrekovalec, pa vendar ga ni pustil precej umoriti, da bi se spet ne prenaglil, kakor pri Veleglavu. Sklenil pa je, da hoče to reč do konca zasledovati in potem, ko se Crtosledova krivda na­ tanko dokaže, umoriti ga z najhujšimi mukami, kot človeka brez vse vesti in vsega srca. Za Veleglavom pa je kralj tak6 žaloval, da se je v črno oblekel in tudi dvornikom tako zapovedal. Vele- glavovo udovo je imel v taki časti, kakor samo kraljico. Med tem pa je nesrečni Veleglav zdihoval v tamni in zaduhli kleti, sam in zapuščen. Le včasih ga je obiskala zvesta žena po noči, ker po dnevi se je bala, da bi je kdo ne videl in skrivališča ne tedal. Tudi vrli Muštafar je včasih prišel Veleglava obiskat in tolažit. Močno potolaženi in z novim upanjem navdani so postali vsi trije, ko je Muštafar prinesel novico, kako kralj za Veleglavom žaluje in kako je celo dvornikom zapovedal, naj se v znamenje žalosti v črno oblečejo. Pa tudi hišna gospodinja je pove­ dala, da so bili vsi posli zaslišani in da se njihove izpovedbe niso vjemale s tem, kar je Crtosled govo­ ril; ter da je vsled tega Črtosled vso milost zgubil pred kraljem in da zdaj v ječi zdihuje in na svojo sodbo čaka. Ko so bili vsi trije tako polni novega upa, rekla je Veleglavova žena: »Menda bi pa vže smel moj mož se prikazati pred kraljem P Ce tako za njim žaluje, potem ne bo hudo ne za vas, dobri Muštafar, ne za Veleglava." Na to pa Veleglav reče: „Ne, ljuba žena, ne klatimo z dreves nezrelega sadja! Naš prijatelj Muštafar naj vse dogodke ojstro opa­ zuje in meni sporoči, in jaz mu bom povedal, kdaj je pravi čas, da se izdamo; da ne bo nevarnosti ne za Muštafarja, ne za mene." Modrosti Veleglava se ni bilo upirati, in tako je ostalo pri tem sklepu. Med tem časom pa so zvedeli tudi sosedni kralji, da je Asirski kralj pustil umoriti svojega modrega ministra Veleglava. Tega so bili vsi veseli. Kajti da je bil Asirski kralj tako mogočen, da je strahoval skoraj vse druge kralje, imel se je najprej zahvaliti le modrosti in učenosti svojega ministra Veleglava. To so tudi sosedni kralji dobro vedeli. Ko so pa slišali, da mogočnega ministra Veleglava ni več, dobili so zopet pogum in veselje, znositi se nad prevzetnim Sanheribom. Prvi je to storil egiptovski kralj Faraon, ki je premišljeval samo še to, kje bi našel kak spodtikljej ali povod, da bi Asircu vojsko napovedal. Slednjič je kralju Sanheribu pisal to-le prevzetno pismo: »Pozdrav kralju Sanheribu Asirskemu v Ninivah! Egiptovska dežela je mati vseh dežel; njene stavbe so čudeži. Hočem pa še veči čudež napra­ viti in zidati palačo v zraku med nebom in zemljo, tako da se ne bo dotikala ne zemlje, ne nebes, pa vendar trdno stala. Ako imaš ti v svojem kraljestvu tacega zidarja, ki mi bo to palačo v zraku postavil, in ako je ta zidar tako moder, da bo na vsako moje vprašanje prav odgovoril, potem ga pošlji k meni. Dal ti bom za tega moža toliko denarja, kolikor vsa Egiptovska dežela v treh letih davka plača. Ako pa tacega moža nemaš, plačal boš ti meni triletne dohodke Asirskega kraljestva, sicer te napadem s celo svojo vojsko in opustošim tvojo zemljo. Faraon, kralj." Pet sto štiri In šestdeseta noč, Nevolja je kralja Sanheriba obšla, ko je to pismo prebral. Moral se je za nekaj odločiti, in to ravno bilo je hudo, ker v takih rečeh bil je prej navajen, zanašati se na ministra Veleglava. Sklical je svoje velikaše in dvornike skupaj, jim pismo prebral ter jih vprašal, če je kateri med njimi, ki si upa prevzeti to nalogo in odgovarjati na vprašanja kralja Faraona, kakor tudi postaviti mu palačo v zraku. Med vsemi ministri, generali, modrijani, učenjaki in zvezdogledi ni so oglasil no­ beden. Vsi so bili prostrašeni in gledali so drug druzega. Govorili so kralju tako: „V naših krajih je bil en sam tak mož, da bi bil to nalogo prevzel, in to je bil modri Veleglav. Iz mej nas pa nobeden ni tako moder. Pravijo, da je stari Veleglav svojega nečaka urtosleda podučil v vseh vednostih; morda zna Crtosled Egiptovskemu kralju odgovarjati, sicer ne vemo nobenega." Zdaj je kralj poslal po Črtosleda, mu celo reč razložil in mu nazadnje še obljubil: „Črtosled, ako si to nalogo prevzeti in izpeljati upaš, hočem vse pozabiti, spustiti te na prostost in te povzdigniti v prejšno čast!" Toda Črtosled davno ni bil tako učen, kakor se je delal, modrosti pri njem pa tako ni bilo treba, iskati (ker v hudobnem, prevzetnem srcu ona ne prebiva). Eekel je kralju le to, da so Faraonove terjatve neumne in smešne, ker en sam norec lehko več praša, kakor mu deset modrijanov odgovarjati zamore. Toraj Faraonu še odgovora ni treba dati." Proti temu nasvetu pa so se vzdignili drugi ministri in svetovalci ter so rekli: „Odgovor se mu mora dati! Kdo ve, koliko časa se je on vže na vojsko pripravljal, mi pa nič; vže da se stvar za­ vleče in da čas dobimo, pripravljati se na vojsko, moramo nekaj odgovoriti; sicer bo kar v nase kraje planil in deželo pustošil, prej ko moramo mi mejo svojo zasesti in utrditi proti napadu. Tak človek se mora dobiti, ki pojde na Egiptovski dvor odgovarjat; če prav nič druzega ne opravi, bo vsaj to, da do­ bimo časa, za vojsko se pripraviti." Ta beseda se je kralju modra zdela in jo je potrdil. Vendar pa ni bil še tisti človek najden, ki bi šel v Egipt. Dokler pa tega ni, je vse v nevar­ nosti. In če se prav kdo najde, pa ni zadosti mo­ der, pride vendar do vojske ali pa do plačila, in od obeh reči nobena ni dobra! To premislivši postal je kralj ves otožen, in nikoli se ni Veleglava tako pogrešal, kakor ravno ta dan. Stopil je doli s prestola, se razjokal in klical: „0 Veleglav, moj ljubi Veleglav! zakaj tebe ni več! Ti bi bil vse te uganjke rosil z eno samo besedo! Jaz nesrečni kralj, kaj sem storil, da sem pustil tebe umoriti! Prenaglo sem te obsodil, in celo življenje bom to obžaloval! To je moja zaslužena kazen! Po­ lovico svojega kraljestva bi dal za tebe! Ko je visi rabelj Muštafar kralja tako žalovati slišal in videl, zdelo se mu je, da je prišel tisti čas, ko mu sme svojo skrivnost razodeti. Zato je stopil ponižno pred kralja, pokleknil in govoril te besede: »Gospod, ukažite, da me umorijo !K „Kaj si pa zakrivil?" vpraša Sanherib. „Ysak podložnik je smrti vreden, kdor svojega kralja ne uboga," reče Muštafar. Potem je začel kralju praviti, da ni hotel ve­ rovati, da bi bil Teleglav res kaj zakrivil, in da je razbojnika namesti njega umoriti dal. »Veleglav je še živ," pravil je naprej, „in če dovolite, ga še danes pripeljem." Ohranil sem ga za vas in za celo deželo in sem mislil s tem kaj dobrega storiti. To, veličanstvo, je moja pregreha. Sodba je pa v vaših rokah." Te besede so imele čudno moč do kraljerega srca. Iz začetka ni hotel Muštafarju verjeti; potem je postal pa tako vesel, da je kar skakal. je, naj Teleglava precej pripeljejo. Ukazal Trli Muštafar je tekel na dom starega Vele- glava. Hitro je veselo novico naznanil njegovi ženi, in potem sta oba tekla doli po stopnjicah k ubogemu starčku, da mu prineseta odrešenje. Peljali so Veleglava precej h kralju, in ta se je zjokal nad njim, tako je bil revež zapuščen: njegovo obličje bledo ko zid, bil je ves prašen, lasje in nohti bili so silno dolgi; skoraj je bil videti, kakor divji mož. Kralj mu gre ves solzen naproti in ga objame. „HvalaBogu, kite je ohranil še živega!" je zaklical. „Kar je mene zadelo," reče Veleglav, „tega niste vi krivi, ampak moj hudobni, brezvestni nečak, katerega sem z dobrotami obsipal. Tak je svet! Iz- redil sem palmovo drevo, in to drevo je na mene padlo in me podrlo! Vendar naj bo to zdaj pozab­ ljeno. Ker me je Bog ohranil pri življenji, nalo­ žite zopet vse državne skrbi na moje rame!" „Ne še danes, dragi prijatelj" reče kralj. „Tri dni pustim časa tvojemu telesu, da se pokrepča in poživi; potem bova zopet govorila o državnih zade­ vah. — Pred vsem pa ti povem, da imam hudobnega Crtosleda zaprtega. Povej mi vendar, kaj naj o teh rečeh mislim, namreč o tistih dveh pismih in o tem, kako si se obnašal na Bašrinskem polji? Prepričan sem zdaj o tvoji nedolžnosti, vendar mi vsa reč še ni jasna." Veleglav je zdaj povedal, da on tistih dveh pisem nikdar ni pisal, in da takrat le zato ni mogel nič odgovoriti, ker se je preveč zavzel nad takim hudobnim sumničenjem. Da je pa na Bašrinskem polji kraljevo vojsko napadel, storil je le na kraljev ukaz. K sreči je imel minister ta ukaz pri sebi in ga je kralju pokazal, tako da je kralj sam videl ponarejen svoj lastnoročni podpis in svoj pečat. Ko je kralj poizvedel še vse druge okolnosti, ni mogel več dvomiti, da je bil Črtosled začetnik vseh teh hu­ dobnih spletkarij in natolcevanj. Zatoraj je Veleglava — vprašal: „Kaj hočemo s tem vražjim človekom sto­ riti ?" Minister reče.- ,Pustimo ga še nekaj časa pre­ mišljevati o svojih hudobijah; morda jih vendar spozna in obžaljuje, prej ko zasluženo smrtno kazen sprejme!" »Vse hočem potrditi od zdaj zanaprej," reče kralj, „karkoli mi bo modri Veleglav svetoval." Veleglav je potem šel domu, prisrčno poslovivši se od kralja. Tisi rabelj Muštafar pa je imel vesele dni; ne samo Veleglav, ampak tudi kralj sam obsi­ pala sta ga z dragocenimi darili; vse ga je hvalilo in častilo, in Veleglavova žena prišla mu je povedat, da naj se šteje za domačega človeka v ministrovi hiši in naj vse, kar Veleglav ima, pogleda tudi za svoje premoženje. Toliko bolj grenke ure pa je imel hudobni Crtosled. Kralj mu je pustil v ječo samo to nazna­ niti, da so vse njegove hudobije zdaj očitne, da nje­ gov stric živi in proti njemu, priča, ter da naj se pripravi na smrtno uro. Tako naznanilo se ve da nikogar ne more srečnega storiti! Veleglav se je v teh določenih treh dneh precej popravil. Njegova skrbna žena mu je z vsem po­ stregla; prišli so najboljši zdravniki Ninivljanski, da so svetovali, s čim bi se star mož v takem položaji najbolje pokrepčal, čez tri dni je bil zopet čvrst in krepak, ter se podal h kralju Sanheribu v žlahtni ministerski obleki in z obilnim spremstvom. Sanherib ga je sprejel z veliko častjo, ga po­ sadil na svojo stran in mu pokazal pismo kralja Faraona. Tudi mu je naznanil, da je vže mnogo Asircev bežalo v Egipt, ker mislijo, da teh uganjk nobeden Asirec ne bo rešil, in da bodo morali po- tem na enkrat za tri leta skupaj davek plačati, ker Egiptovski kralj tako zahteva v svojem pismu. „Je vže dobro," reče Veleglav, ko je bil pismo prebral, „jaz sam pojdem v Egipt in hočem kralju rešiti vse njegove uganjke. Obljubim vam, da bom vse tiste vaše podložnike nazaj pripeljal, ki so v Egipt bežali, in da bom kralja Faraona prisilil, da mora on vam toliko denarja plačati, kolikor ga je od vas zahteval. Potrebujem pa štirdeset dni, da se na to pot pripravim." Ko je kralj svojega modrega ministra tako go­ voriti slišal, poskakovalo mu je srce od veselja. V modrost Veleglava je imel tako zaupanje, da se je kralju Faraonu in njegovim uganjkam le še posme­ hoval, ko vendar pred kratkim zavolj teh uganjk se spati ni mogel. Toliko spremembo naredi zaupanje v modrega moža.

Pet sto pet in šestdeseta noč

Zdaj je Veleglav poklical več lovcev in jim naročil, naj mu vjamejo dva živa velika orla. Res so vjeli dva stara orla in mu ju prinesli. Zdaj je pustil minister narediti dva zaboja (dve kišti) iz prav lahkega lesa; potem pa dvoje svilnatih vrvi, vsako po dva tisoč pračev dolgo. Potem je izučil še dva fantička, da sta vsak v enega tistih zabojev stopila. Zaboje je privezal orloma na noge, in kedar se je kateri orel v zrak vzdignil, nesel je tudi fantička s seboj, kateri je v zaboju stal. Da bi pa orla pre­ visoko ali v stran ne zletela, zato so bile svilnate vrvi. Vsakemu orlu je eno okoli vratu privezal in ga tako lahko ustavil ali pa nazaj potegnil, kedar je hotel. Vsak dan je zdaj minister naredil to vajo, da je orle v zrak spuščal in jih zopet nazaj potegnil; vsak orel pa je nesel na nogah v zaboju enega fan­ tička v zrak. Sčasoma sta se orla na to navadila. Vsak dan so jima dajali dosti koštrunovega mesa, da sta, pri moči ostala. Fante je pa minister tako naučil, da kedar sta bila v pravi visočini, morala sta doli klicati: »Prinesite nama vendar kamenja, opeke in malte, da bova začela tukaj v zraku zidati palačo za kralja Faraona! Vže tako dolgo čakava na kamenje in malto; ali mislite, da se hiša iz nič naredi? Dajte nama vendar hitro gori prinesti, česar potrebujeva !" Ko je Veleglav videl, da pojde ta reč izpod rok, šel je zopet h kralju in ga povabil, naj pride sam gledati, kako bosta fantička v zraku palačo zi­ dala. Kralj je prišel s svojimi velikaši, in ko je bistroumno iznajdbo Veleglava videl, ga je objel in mu dovolil, da naj nemudoma potuje v Egipt. Z obilnim spremstvom ter z orloma in fantoma je šel Veleglav na dvor egiptovskega kralja Faraona. Kmalo se je zvedelo po celem Egiptu, da pri­ haja poslanec Asirskega kralja, ki hoče uganjke re­ šiti. Kralj Faraon sam šel mu je s svojimi ministri in dvorniki naproti in ga častno sprejel. Minister Veleglav se je kralju Faraonu spodo­ bno priklonil in tako govoril: »Veličanstvo, kralj Sanherib, moj gospodar, vas pozdravlja! V meni vidite tistega njegovih služabni­ kov, katerega je k vam poslal, da vam odgovori na vaše vprašanja. Rekli ste, da želite zidarja, ki zna postaviti grad v zraku; tak zidar sem jaz, toda ka­ menje, malto, opeko in druge potrebščine morate vi preskrbeti mojim ljudem, kajti v tako daljavo tega nismo mogli seboj prinesti. Če tega ne znam , ali že na vaše vprašanja prav ne odgovorim, potem bo moj gospodar vam plačal triletni davek svojega kra­ ljestva; ako pa vse prav naredim in odgovorim, boste pa vi mojemu gospodu toliko plačali. Kralj Egipta! to je bila vaša beseda, in kralj svoje besede požreti ne sme!" Lepo obnašanje in mirna beseda Veleglava osup­ nila je Egiptovskega kralja tako, da ga je prašal za ime. „Moje ime je Neveljak," reče Veleglav, „in jaz sem jeden od manj šib. služabnikov Asirskega kralja." „Zakaj pa tvoj gospodar ni poslal kakega bolj imenitnega veljaka na moj dvor , v tako važni in imenitni zadevi P" vpraša, kralj. „To je vse v Božjih rokah," reče Veleglav, „včasih se Bog posluži nizkega in revnega človeka, da ž njim mogočne oplaši in poniža." Na to je kralj ukazal, naj peljejo Asirskega poslanca in njegove ljudi v palačo, ki je bila za nje pripravljena, in kjer so bili z vsem dobro preskrbljeni in poatreženi. Čez tri dni so poklicali Veleglava k kralju Fara­ onu, ki je sedel na svojem tronu, oblečen v kraljevi škrlat in obdan od velikašev svojega kraljestva. Kralj je Veleglava tako nagovoril: „Poglej na to skupščino, o Neveljak, in povej nam brez obotav­ ljanje : komu sem podoben jaz in komu moji velikaši ?" „Vi, gospod" reče Veleglav, „ste podobni maliku, in velikaši okoli vas stoječi so podobni malikovalcem." Kralj je bil s tem odgovorom zadovoljen, je Veleglava odpustil, in mu napovedal, naj drugo jutro zopet pride. Drugo jutro je bil kralj na prestolu ves T ru- deči in zlati obleki, njegovi velikaši pa so vsi v beli obleki okoli njega stali. Kralj praša Veleglava: „Komu pa sem danes podoben jaz, in komu moji dvorniki ?" Veleglav mu odgovori: „Vi ste podobni solncu, vaši velikaši pa solnčnim žarkom." Kralj je bil spet zadovoljen in je Veleglavu naročil, spet tretje jutro priti. Tretje jutro je bil kralj v ravno taki beli obleki, kakor njegovi velikaši; ko Veleglav pride, ga je pra- šal: „0 Neveljak, komu sem pa danes podoben jaz, in komu moji dvorniki?" „Yi ste podobni luni," reče Veleglav, „in vaši dvorniki so podobni zvezdam okoli lune." Zopet je krajj Veleglava odpustil in mu rekel spet drugo jutro priti. Zdaj je bil kralj spet v rudeči obleki, njegovi velikaši pa so prišli v oblekah ralične barve. „Komu smo pa zdaj podobni?" praša kralj. „Vi ste podobni mescu majniku, vaši dvorniki pa njegovim cvetlicam." »Dobro," reče kralj, »ker si do zdaj tako vrlo odgovarjal, nam pa še to povej: „Komu pa primerjaš tvojega kralja in njegove velikaše?" Pri tem vprašanji je Veleglav na glas zaklical: „Tega pa ne, da bi jaz tukaj ime svojega gospodarja imenoval, dokler vi na prestolu sedite! Le ako vas Btoječega vidim, zamorem vam govoriti o kralju Asirije." Kralj se je začudil nad temi besedami, pa je vendar stopil s prestola in Veleglava še enkrat pra- šal: „Komu je podoben kralj Sanherib, in komu nje­ govi velikaši?" „Moj kralj Sanherib," reče Veleglav, „je po­ doben hudourniku, in njegovi velikaši so podobni strelam, s kterimi on v zemljo treska ter pokonča, ako hoče, vse cvetlice mesca majnika." Ta nenavadni in predrzni odgovor je kralja Fara­ ona usupnil. Toliko pa je iz teh besedi spoznal, da Asir­ ski poslanec ni priprost človek, kakor je rekel, am­ pak da mora biti izmed prvih glav na Asirskem dvoru. »Poslanec Asirije!"' mu reče kralj, „ne skrivaj mi resnice, Ktero je tvoje pravo ime ?" Veleglav je zdaj odgovoril po pravici: „ Jaz sem Veleglav, prvi minister kralja Sanheriba." „Kesnično si govoril", reče kralj, „ti si modri minister Veleglav! Pa kako je to, da so govorili o tvoji smrti?" Veleglav reče: „Hudoben jezik me je pred kraljem tako očrnil, da je ta ukazal me umoriti. Pa Bog, ki vse skrivnosti ve, me je otel. Srečen je človek, ki na Boga zaupa." Kralj Faraon je zdaj Veleglava odpustil, pa mu naročil, naj drugo jutro zopet pride, in naj mu kaj tacega pove, kar ni ne kralj, ne kaki drugi Egip­ čan še kedaj slišal.

Pet sto šest In šestdeseta noč

Veleglav je šel domu in napisal to-le pismo: »Kralj Asirski kralju Egipta pozdrav! Potre­ bujem tisoč miljonov cekinov za svojo vojsko. Ker si mi toliko dolžan, pošlji mi denar v kratkem. — Sanherib." To pismo izroči drugo jutro Egiptovskemu kralju. Ko ta pismo prečita, je vzkliknil: „Ha, to je pa res! Kaj tacega še nisem slišal jaz in noben Egipčan! Da bi jaz bil Asirskemu kralju toliko dol­ žan? Od kedaj neki? Nezaslišano velika je tudi svota tega denarjn : tisoč miljonov cekinov! Kdo toliko ima P kdo toliko preštejeP kdo toliko prenese?" »Vendar ste ta denar mojemu gospodu dolžni", reče Veleglav. Zdaj je kralj še le razumel poslanca, da misli tisto stavo zavolj uganjk. Zato mu reče: »Tebi, o Veleglav, naj bi bili podobni vsi kraljevi služabniki! Čast bodi Bogu, ki je tebi dal toliko modrost in uče­ nost! — Toda še nekaj težkega ti je storiti: oblju­ bil si, da mi hočeš zidati palačo v zraku!" „Spominjam se tega prav dobro", reče Vele­ glav, „in imam svoje zidarje že tukaj. Samo to sem že povedal, da za to morate vi skrbeti, da bodo moji zidarji potrebnega kamenja, opeke in malte v roke dobili." Kralj je ukazal pripraviti kamenja in malte, in jtmenili so se, da se bo zidanje drugo jutro pričelo. Velikanska množica ljudstva se je zbrala drugi dan na tistem prostoru, da bi videli, kako bo Vele­ glav palačo v zraku zidal. Kralj Faraon in vsi nje­ govi velikaši so prišli se ve da tudi gledat. Zdaj je prišel Veleglav s svojima orloma in svojima dečkoma. Orloma je privezal vsakemu svoj zaboj na noge, in dečka sta stopila vsak v jedno skrinjico. Na svilnatej vrvi za vrat privezana orla je potem Veleglav v zrak spustil, da sta zaboje in dečka kviško seboj nesla. V gotovi visočini je Vele­ glav oba orla ustavil, namreč ko sta bila toliko vi­ soko, da se dečkoma od tal ni moglo nič vreči ali na drogu pomoliti, pa vender ne previsoko, da se je lahko še razločno slišal nju glas. Tako v zraku viseča sta dečka na glas vpila: „Dajte nama vender kamenja, opeke in malte, da začneva zidati! Zdej že tako dolgo čakava! Kakošna priprava je top Ali mislite, da se hiša iz nič zidaP... a Ko sta dečka tako vpila, pustil pa jeVe- leglav spodaj kraljeve delavce priganjati in upil nad njimi: »Dajte vender mojim zidarjem kamenja in malte!" Zdaj je stopil Veleglav h kralju in rekel: „Moji zidarji bi radi zidali, pa vaši delavci jim nečejo ka­ menja in malte kviško pomoliti!" Kraljevi delavci pa so vsi zbegani prišli in rekli: „Gospod, kako bomo v tako visočino kamenje nosili P Saj nismo ptiči in nimamo perutnic! Se ko bi ka­ menje metali, ga ne vržemo tako visoko!* Kralj reže Veleglavu: „Ali se ti v glavi meša P Kako bodo moji ljudje kamenje v zrak nosili?" Veleglav pa mu reče: „Zakaj pa moji ljudje v zraku že čakajo na kamenje P če so moji ljudje znali v visočino priti, zakaj pa vaši ljudje tega ne znajo P Saj smo se tako zgovorili, da boste za ka­ menje in malto vi skrbeli! Ker pa tega nočete ali ne morete storiti, potem nisem jaz kriv, če se pa­ lača ne bo dozidala!" Kralj je sprevidel, da je spet premagan in ni mogel na to nič odgovoriti. Rekel pa je Veleglavu: „Pripravi se še za jutri! Boš moral še na več vpra­ šanj odgovoriti!" Na to je šel Veleglav v svoje stanovanje.

Pet sto sedem ki šestdeseta noč

Ko prihodnje jutro Veleglav spet h kralju pride, praša ga ta: „Kakošnega konja ima tvoj kralj v svo­ jem hlevu, da če on v Ninivah rezgeta, moje kobile tukaj tako prestraši, da prezgodaj zvržejo in mrtve žrebeta rodijo ?" Veleglav je rekel kralju, naj nekoliko počaka, da bo na to kmalo odgovoril. Na to je šel domu in je začel neko mačko hudo pretepavati. Mačka je cvi- lila in se drla na vso moč, tako da je bilo to sose­ dom preveč in BO šli h kralju tožit. Kralj pusti ministra poklicati in mu reče: „Zakaj tako trpinčiš nedolžno živai, ki ti nič zalega ni storila?" „Ni tako nedolžna, ne", reče Veleglav; »moj kralj mi je podaril prav lepega petelina, ki je tako lepo pel zjutraj, da nič taoega. Zdaj je pa ta mačka nocoj to noč domu letela in mi tega petelina zada­ vila! Kdo bi se ne jezil?" ^Skoraj bi mislii, da se ti v glavi meša, modri Veleglav", reče kralj; „od nas do Niniv je tri sto in šestdeset milj; kako bo mačka v eni noči tje in nazaj prišla?" „če pa vi sami veste", reče Veleglav, „da je tako daleč od tukaj v Ninive, kako pa morete vi govoriti, da vaše kobile slišijo rezgetanje naših konj P" Faraon ni mogel na to nič reči in je skušal Veleglava z drugimi uganjkami zmešati. Prašal ga je: „Kteri zidar je to: Palačo ima iz osem tisoč se­ dem sto in šestdeset kamnov, na dvorišči stoji dva­ najst dreves, vsako drevo ima trideset vej, vsaka veja pa dvoje jabelk, eno belo in eno črno?" „To ugane pri nas vsak kmet", reče Veleglav, „zidar je Bog, palača je leto, ki ima osem tisoč se­ dem sto m šestdeset ur, dvanajst dreves je dvanajst mescev, trideset vej je trideset dni, črno in belo ja­ bolko sta pa noč in dan." „Je že prav", reče kralj; „ker si do zdaj na vse tako dobro odgovoril, dam ti le še eno samo nalogo : Jaz imam mlin in v tem mlinu so mi je raz- počil mlinski kamen. Bodi tako dober in daj mi ta mlinski kamen skup zašiti!" „Za vas vse rad storim", reče Veleglav in po­ bere kamen. „ Veste, gospod", govori kralju, kteremu ta kamen moli, „jaz nimam priprave pri sebi. Recite svojim ljudem, naj mi naredijo iz tega karana iglo, potem vam ga bom precej zašil." Pri teb besedah začel se je kralj smijati. Vi­ del je, da z Veleglavom nič ne opravi in da ga ne prižene do konca. Zato ga ni dalje spraševal, ampak ga pohvalil, mu pustil dati žlahtno obleko v dar, ter sam spoznal se premaganega. Potem mu je pustil našteti triletne davke celega Egipta, kateri denar so naložili celi trumi velblodov, toliko ga je bilo. Pri- djal je kralj še mnogo lepih daril za kralja Sanhe- riba, in govoril Veleglavu te besede za slovo : „Po- vrni se v miru na svoj dom. V teh darilih naj spozna tvoj kralj, da sem njegov prijatelj. Sicer niso dosti vredne te darila, vender kralje včasih razveseli majhna reč. In povej kralju tudi, da mu čestitam, ker ima tako vrlega, modrega in slavnega ministra, kakor si ti." Veleglav je zdaj še za to prosil, naj kralj ukaže, ds se morajo vsi asirski podložniki, ki so v Egipt pribežali, povrniti nazaj v svoj kraj. Tudi to mu je kralj Faraon rad dovolil, ter je precej dal potrebne ukaze. Zadovoljen in vesel nad svojo zmago se je zdaj Veleglav poslovil in povrnil v Asirijo. Ko je kralj Sanherib zvedel, da se Veleglav približuje, šel mu je sam naproti. Od veselja se je jokal, ko ga zagleda. Ko je pa zvedel, kako je Ve­ leglav slavno zmagal, bil je še bolj vesel. Objel je starčka, ga imenoval svojega očeta, svojo podporo. svojo slavo, svojega rešitelja. Rekel mu je, naj si sam izbere svoje plačilo, in da mu bo to dal, kar koli zahteva, če bi bila prav kraljeva krona. Veleglav odgovori: „Kar sem storil, bila je le moja dolžnost. Saj je moja služba to, da skrbim za vaš in cele države blagor. Za-se ne potrebujem pla­ čila; kaj bi tudi zamogli staremu možu dati, da bi ga še veselilo P Prosim pa za višega rabeljna Mušta- farja, ki je meni življenje rešil, da mu kaj podarite namesto meni." „To bom rad storil", reče kralj. In komaj so v Ninive prišli, obložil je Muštafarja s tolikimi dra­ gocenimi darili in mu dal še več hiš in grajščin po vrhu, da je-bil Muštafar odslej jeden najbogatejših mož v deželi in je službo višega rabeljna drugemu prepustil. Ko je kralj Sanherib pregledal darila Egiptov­ skega kralja in ko je od Veleglava in njegovih sprem­ ljevalcev zvedel, kako je Veleglav slavno odgovarjal, ko je videl velikanski zaklad, ki ga je kralj Faraon za zgubljeno stavo plačal, bil je kar zmeden od ve­ selja. Obdaril je bogato vse tiste, ki so bili v Egiptu; posebno tista dva dečka, ki sta v zraku palačo zidala, dobila sta toliko, da sta imela za svoje žive dni zadosti. Pet sto osem In Šestdeseta noč. Zdaj pa je hotel kralj še neko drugo dolžnost dopolniti, namreč hudobnega Črtosleda umoriti. Toda Veleglav je prosil za njega in rekel tako: „Vem, da je smrt zaslužil, pa prepustite ga meni v kaznovanje, saj je le meni največ hudega storil." Kralj ni mogel Veleglavu nič odreči. Prepustil mu je toraj uklenjenega nečaka. Ta je Črtosleda seboj vzel v svojo hišo, tam ga je zaprl v posebno ječo, ki jo je v hiši imel, pustil mu dajati jesti in piti, ter ga prepustil lastnej vesti v kaznovanje. Mislil si je namreč: „Naj se nekaj časa pokori s tem, da bo sam in zapuščen, da bo začel premišljevati svojo hudobijo. Morda bo čez nekaj mescev ali let vender v se - šel in se začel kesati ter vredni sad pokore pri­ našati. Da bi se mu pa precej prostost podelila, to bi bila za tako trdovratnega grešnika največa beda­ rija! Kajti mislil bi, da so bile njegove pregrehe čisto majhne, ker so se tako milostno kaznovale, in začel bi misliti še na hujše reči." S tem ugibanjem in sklepom pustil ga je v tisto ječo zapreti, s trdnim namenom, da ga prej ne izpusti, dokler se popolnoma ne prepriča, da se je poboljšal. Najprej pa mu je hotel vest obuditi. Cez nekaj dni ga toraj obišče in mu jame tako govoriti in mu tako očitati ter zbujati vest: „Moj sin, jaz sem te vzel za svojega otroka, te izredil, izučil, s častmi in bogastvom obsul in ob­ ložil. Več sem za tebe storil, kakor oče za svojega sina stori. In kako si bil ti za vse to hvaležen? Ti si me opravljal, sramotil, da celo po mojem življenji si stregel in le Bog me je obvaroval, da me nisi sramotno pokončal! Enkrat je nekdo kamen proti nebu zagnal; pa kamen je na njega nazaj padel in ga ubil; glej, to je tvoja historija!" — Ti si se obnašal, kakor tisti pes, ki je šel k lončarju se gret; ko se je pa ogrel, začel je tako lajati nad ljudmi, da so ga morali spoditi. — Jaz sem te učil, dobro delati; ti delaš pa hudo. — Mački so obljubili najboljših jedi, če se tatvine odvadi. Ona pa je rekla: »Moja mati je kradla, moja stara mati je kradla; tudi jaz bom kradla! — Tak »i tudi ti, vsi dobri nauki so pri tebi zastonj." Crtosled je prosil za odpuščanje in je obljubil, da se hoče poboljšati. Veleglav pa mu ni zaupal in je rekel: „Neko drevo je stalo v dobri zemlji in ni prinašalo nobenega sadu. Ko je pa gospodar s sekiro prišel, da bi ga posekal, reklo je drevo: „Prestavi me v drugo zemljo, pa bom sad rodilo." Vrtnar pa reče na to: „če v dobrej zemlji nisi nič rodilo, kaj boš rodilo v drugej, slabejšej zemlji?" — Tako je tudi s teboj. Bil si v dobrej zemlji, dali smo ti dosti priložnosti, dobro delati; pa ti si le slabo delal, nik­ dar nič dobrega! Ti praviš, da si še mlad. Pa boljši je orlova starost, ko vranja mladost! — Rekli so volku: „Ne hodi preblizo ovčjim čredam, ker delajo mnogo prahu, in ta prah je škodljiv za oči!" — „Kaj še!" jim volk odvrne, „mojim očem ta prah prav dobro stori!" Tako se tudi ti grešne druščine ne ogiblješ, ampak jo še sam poiščeš, ker ti ugaja. — Moj sin, Bog bere v srcih, on bo sodil mene in tebe! Pomisli večkrat na poslednje reči i" Tako posvarivši ga, je Veleglav zapustil svojega nečaka v ječi. Crtosleda pa se je lotil obup, šel je in se obesil na železno obmrežje v oknu svoje ječe. Našli so ga drugi dan mrtvega. — hudodelca !" To je smrt.

Historija o zdravniku in mladem krčmarju

Na prošnjo svoje sestro Srebrnice povedala je to noč Lunica sledečo historijo: „Neki porziški zdravnik, ki je po svetu poto­ val od kraja do kraja, prišel je tudi v mesto Bag­ dad. Ustavil se je v nekej krčmi, kterih se v Bagdadu ne manjka. Drugi dan je hodil po ulicah in si mesto ogledal. Čudil se je, kako veliko je mesto in kako lepe njegove palače. Posebno se mu je dopadla ve­ lika reka Tiger, ki teče skozi mesto in ki je po vodotoku zvezana z drugo reko, Evfratom. Tiger deli mesto v dva dela, v zapadnega in izhodnega. Sedem mostov veže oba dela mesta; ti mostovi pa slonijo na barkah. Na več krajih mesta so senčnati logi, kjer stoje palme in druga drevesa, v njih vejah pa prepevajo vsakovrstne ptičice, ki dajejo Bogu čast, da jim je ustvaril tako prijetno bivališče. Ko zdravnik tako dalj časa okoli hodi, ae je nazadnje utrudil, pa tudi želodec je začel že kruliti. Zato je stopil v krčmo na trgu. Gospodar te krčme je bil še mlad človek, komaj kakih pet in dvajset let star, in tako lepega obraza in postave, ter tako čedno napravljen, da zdravnik ni že kmalo lepšega moža videl. Vendar pa je bilo njegovo obličje bledo, nje­ gove oči brez svita in na obrazu se mu je brala globoka žalost. Zdravnik si je naročil jesti in piti. zraven pa je mladega krčmarja opazoval. Ko je vi­ del, da ima krčmar nekoliko Časa, poklical ga je k sebi in mu rekel: „Vsedite se za trenotek k meni, gospod krčmar; zdi se mi, da ste nekaj bolehni, ker ste tako bledi. Kaj vam je? kje vas boli? Ali ste že dolgo taki?" Na to krčmar globoko zdihne in reče : »Rajši ne govorimo o tem, gospod!" „Zakaj pa ne ?" odvrne zdravnik, „jaz sem zdrav­ nik in to ne jeden najslabših; če sim drugim poma­ gal, zakaj pa vam ne P Toda popisati mi morate vašo bolezen." Krčmar je spet zdihnil in rekel: „Gospod, po pravici rečeno, mene nikjer ne boli; ampak zaljub­ ljen sem tako!" „Tak6, zaljubljeni? pa tako močno?" reče zdrav­ nik. — „Brez vsacega upanja, da bi to v last dobil, ktero ljubim. Zato mi gloda ljubezen na mojem zdravji", reče krčmar. „Povejte mi kaj več o tem", de zdravnik. „Zdaj ne", reče krčmar, „zdaj nemam časa; pa če pridete popoldan kaj k meni, hočem vam vse razložiti." „Je vže prav," potrdi zdravnik, »bova pa zve­ čer govorila." Po tem razgovoru je zdravnik svojo vino spil in pojedel, potem pa, ko je plačal, podal se je spet na sprehod po Bagdadu. Proti večeru prišel pa je nazaj k temu krčmarju. Krčmar ga je bil vesel, misleč, če druzega ni, me bo vsaj potolažil; zato je, ker ni bilo dosti gostov, naročil natakarici, naj ona vsem gostom postreže, da njega ne bo več nazaj. Potem je zdravnika povabil k sebi na večerjo in ga peljal v svojo spalno sobo, kamor je pustil prinesti- za oba dobro večerjo in nekaj steklenic vina. Ko sta se na­ jedla, naprosil je zdravnik mladega krčmarja, naj svojo historijo pove, in ta je takd pravil: „Cesar Motabila ima čudovito lepo hčer. Lepe in šibke postave, kakor bi bila v jedncm dnevi zrastla, ima tako prijazen in lep obraz in tako iskrene oči, ter hodi tako dostojno in ponosno, da se ni še kaj tacega videlo, ja, še govoriti nisem nikoli slišal o takej lepoti. Že več princov iz muogih dežel prišlo je cesarja prosit za njeno roko, ker so bili slišali o njeni lepoti; pa cesar je vso zapodil, ker se mu no­ beden ni vreden zdel tako lepe princezinje. Ob nedeljah, kedar se ljudstvo v cerkvi zbira in trgovci zapirajo svoje prodajalnice, pride tudi ona iz cesarske palače, da je pri sveti maši, in potem gre spet domu. Se ve da je v crkvi na posebnem prostoru, kamor se dosti ne vidi iz tal gor. Pred oknom, kjer ona na oltar gleda, so pa se tako goste mreže, da bi bilo zastonj, ozirati se vanje. Sicer pa je tudi grdo in nespodobno, po cerkvi se okoli ozirati. Kdor bože tedaj princezinjo videti, mora čakati pred palačo ali pa pred cerkvijo. Tako sem tudi jaz storil neko nedeljo iz radovednosti. Obdana je bila od štirdesetih družic, ki so bile lepe, kakor vrtnice; toda lepota princezinje se je iz vseh svetila, kakor solnce. Dru­ žice, ki so v snežnobelih rokovicah kviško držale zlati rob njene obleke, ki se je za princezinjo vlekla, imele so zmirom toliko opraviti in sukati se okoli nje, da se mi je le redkokdaj zasvetilo iz množice krasno obličje princezinje; ko ga pa enkrat polno zagledam, bil sem tako zaljubljen v njo, kakor bi mi bil nož v prsi zasadil. — Od tega časa nemam miru ne pokoja, moja duša koperni po njej in moje truplo veni in peša, ker le predobro vem, da tukaj ni no­ benega upanja." Pri teb besedah je mladi krčmar tako globoko zdihnol, da je zdravnik vže mislil, da bo umrl.

Pet sto In sedemdeseta noč

„Kaj mi date," reče zdravnik, „če vam prin­ cezinjo sim pripeljem P" Mladi krčmar mu je obljubil svoje življenje in svoje premoženje. „Jaz pa od vas ničesar ne potre- bujem," reče zdravnik. »Pojdite in prinesite mi majh- no steklenico, sedem šivank, kos lipovega lesa, ne- kaj smole iz Judovske dežele, pečata, dvoje koštru- novih plečet, nekaj sukna in več svilnatih niti od sedem različnih barv." Ko je mladi mož vse to vkup nanosil, vzel je zdravnik tista dva koštrunova plečeta, zapisal na nja nekaj čudnih čarodejnih besed, potem ju je zavil v tisto eukneno platnico, prevezal H svilnatimi nitirni sedmerih barv. Potem je vzel steklenico, je stisnol tistih sedem šivank v lipovi les, zamazal z judovsko smolo in porinol v tisto steklenico, katero je zape­ čatil s pečatom in zraven govoril te besede: »Potrkal sem na vseh štirih koncih sveta na vrata; duhovi so klicali duhove in kralja duhov. Potem se mi prikaže M o ž e so v sin, kačo v roki držeč in zmaja na hrbtu noseč. Ta je zaklical: „Kdo je tisti predrznež, ki na zemljo tolče in nas kliče P K — Jaz pa sem mu odgo­ voril : „Zaljubljen Bem v mlado deklico in prosim pomoči vas, mogočne duhove. Vi vidite, kako visoko ona nad menoj stoji, da je doseči ne morem!" Duhovi so na to odgovorili: „Stori, kar znaš. Postavi steklenico na žerjavico in govori tako: „0e je tista deklica, hči cesarja Mota bile v Arabiji, Perziji, Siriji, Kašanu ali kjerbodi, kamor naša moč seže, potem izročimo jo oblasti m e s e c a , da jo vzdigne v spanji in prinese, kamor jaz hočem." Trikrat je zdravnik te besede ponovil, potem pa je mlademu krčmarju rekel; „Oblecite so v svojo najlepšo obleko in namazilite se z dišavami, princezinja bo kmalo tukaj." kajti Ob enem je položil steklenico na žerjavico. Mladi mož pa se je hitro nalepotičil, kar se je dalo. V tem se odpro vrat? in v izbo stopi v lahki spodnji obleki — princozinja sama. Roke je imela — razpete, oči pa zaprte, kakor bi spala. šla naprej do sredi sobe in tu obstala. Vendar je Mladi kršraar se je zavzel in se ni mogel na- čuditi. Zdravnik pa mu reče: „ Vzemite nekaj mrzle vode in poškropite jej obraz, da se zbudi!" Mladi mož je tako storil. Princezinja se zgane, oči odpre in zavpije: »Moj Bog, kje sem? — „Nič se ne bojte, žlahtna princezinja," reče mladi krčmar, „vi ste pri dobrih prijatlih; kmalo vam bo vse jasno." Ob enem jo ogrne s svojim plajsčem, jo posadi k mizi ter ž njo tako ljubeznjivo ravna, da plaho žensko kmalo potolaži. Potem je prisedel k mizi še zdravnik, je princezinji po pravici povedal, da jo je on s pomočjo meseca iz postelje vzdignil, da je šla potem kot m e s e č n a skozi okno in po zidu, čez strehe in plotove naravnost brez zapreke tukaj sim, kjer jo pričakuje mladenič, ki jo tako ljubi, da mora umreti, ako ne more ž njo živeti. Princezinja je zdaj mladega moža pogledala; on pa jej roko na ramo položi in jo s pogledom svojih oči tako milo prosi, da ga sovražiti ne more. Njegova lepota in njegovo lepo, spodobno obnašanje, naredilo je močen utis na njeno arce. „Nie se ne bojmo, le veseli bodimo!" reče zdravnik in natoČi vsem trem rujnega vina, da so trčili in na zdravje pili. Vino je tudi princezinji ogrelo kri, da je postala vsa ognjena in zapela prav lepo pesmico od ljubezni, katere pa žal! nemarno več, sicer bi jo tukaj zapisali. Ko je pesmico izpela, naslonila je svojo lepo glavo z obilnimi, črnimi lasmi na prsi mladega krč- marja, kateri je prelepo princezinjo objel s svojimi rokami in jo trikrat gorko poljubil na čelo, na usta in na lice. „0h, tukaj je pa res lepo in prijetno," rekla je princezinja, ,bolj ko pri nas doma, kjer nemam nič možke družbe, nič ne pojemo in nič vina ne pijemo; samo tiste puste ženske mi šepetajo zmirom kaj na ušesa, pa sem jih že sita. Samo to me skrbi, kako bom zdaj spet domu prišla?" »Bodite brez skrbi," reče zdravnik, „po tistej poti pojdete nazaj, kakor ste sim prišli." Mladi krčmar je prosil zdravnika, naj bi smela princezinja še eno uro ostati. Zdravnik pa tega ni dovolil, rekši: »Saj se bodeta jutri spet videla!" „Tedaj se kmalo spet vidimo, moj dragi pri- jatel?" praša princezinja kromarja. „Da, da, jutri se zopet vidimo," odgovori namesto njega zdravnik; „zdaj pa, draga princezinja, blago­ volite se nasloniti na blazino in nekoliko zadremati!" Ona tako stori. Ko je mesec ravno s polnim obrazom zasijal skozi šipe v oknu, izgovoril je zdravnik neke besede, in na to se je princezinja vzdignila, roke razpela in meže šla skozi okno iz hiše in tako naprej čez stene in zidove v cesarsko palačo in v svojo spalno sobo. Tam se je vlcgla v svojo posteljo in mirno spala do jutra. Čez dan je princezinja že komaj čakala, kdaj bo noč, da bi spet prišla k svojemu ljubimcu. Njeno srce je že gorelo za njega. Ravno tako je bil tudi mladi krčmar ves srečen; ni se mogel zdravniku dosti zahvaliti in kakor otrok se je veselil večera, ker mu je obljubil, da bo princezinjo spet poklical s pomočjo meseca, kakor prejšno noč. Ko se zvečer tema naredi in je zdravnik mislil, da je princezinja že zaspala, naredil je tiste coper- nije ko prej to noč, in princezinja je spet po me­ sečnih žarkih tako rekoč priplavala v izbo, kjer sta jo zdravnik in krčmar že pričakovala. Ko sta jo iz spanja zbudila, vsedla se je k njima in imeli so se dobro, kakor prej ta dan. KrČmar in princezinja sklenila sta trdno ljubezen med seboj. Ta dva večera niso v cesarski palači nič čutili, da princezinje ni doma; ko je pa v tretji noči spet iz hiše zginila in se kratkočasila pri svojem ljubčeku v družbi perziskega zdravnika, imela je cesarica prav hude sanje, iz katerih se vsa prestrašena splaši in jame princezinjo klicati, ker jo je bilo strah in ker je hotela princezinji povedati, kaj se jej je sanjalo. Pokliče jo dva-, trikrat, pa ne dobi odgovora. Zdaj Vstane, naredi luč in pogleda na posteljo, in ta je bila prazna! Kmalo je bila vsa palača po konci, vse je križem letalo in princezinjo iskalo, toda zastonj. Med tem časom pa je bila sama nazaj prišla in se v posteljo vlegla. Ko v spalnico pridejo, najdejo princezinjo doma, in nekteri so še rekli, da je cesa­ rica po nepotrebnem ta hrup naredila, in da je bila princezinja najbrž celo noč doma. Toda cesarica je drugi dan vse cesarju pove­ dala, in princezinja je prišla pred ojstro sodbo. Dolgo ni hotela nič povedati, ker toliko je bila že pametna, da je vedela, da to ni bilo prav, da je ponoči v tujo hišo hodila; tudi se je bala za svojega ljubimca, ko bi ga izdala. Po drugi strani pa je bila spet predobro odgojena in prenedolžnega srca, da bi si hotela z lažmi in zvijačami iz zadrege pomagati. Za to so jo nazadnje vender pripravili k temu, da je vse pove- dala. »Neka čudna moč me vzdigne iz postelje," je pravila, „in me nese v hišo nekega mladenea, kate­ rega prav rada imam, ker je tako ljubeznjiv in pri­ javen. Tudi neki stari mož je zraven njega. Vsi trije pijemo vin«, se pogovarjamo in pojemo pesmice ali pa si histerije pripovedujemo. Potem se jaz naslonim in zaspim ; na to ine pa spet nekaj vzdigne in me nese domu." „Kje pa je tista hiša," praša cesar," in kdo sta tista dva moža ?" — »Tega pa ne vem," reče princezinja, „ker jaz grem v spanji tje in nič ne vidim, kodi hodim. Tudi tistih dveh mož ne po­ znam; ko bi ju videla, bi ju že poznala; po imenu ju pa ne znam poklicati." Cesar se je kar tresel od jeze, da si upa kak malovreden človek s copernijami njegovo hčer k sebi privabiti, ko so vendar mnogi imenitni princi praznih rok odšli, ki so prišli to lepo princezinjo snubit. Po­ svetoval se je s cesarico, in sklenilo se je, da bodo prihodnjo noč cesarica sama in še dve družici celo noč budele in čakale, kdaj princezinja vstane, da jo hitro zgrabijo in nazaj v posteljo potisnejo. so tudi storile. Tako Ko je pa prišla tista ura in je zdravnik prin­ cezinjo spet poklical, da je vstala, planile so -vse tri po njej in jej hotele pot ubraniti. Toda mesečna moč je bila tako silna v njej, da se je kar otresla in so vse tri ženske na tleh ležale. Potem je šla skozi okno v hišo mladega krčmarja. je sama povrnila v svojo posteljo. Zjutraj pa se Cesarica je spet cesarju povedala, kako se je zgodilo. ,,Imela je tako moč," pravila je cesarju, „da je kar roke stegnila in me smo vse tri na tleh ležale, kakor snopje." »Slišal sem že praviti," reče cesar, „da meseč­ nega človeka nobena moč ne ustavi. Vendar bomo puskusili in postavili na stražo nekaj močnih, vojakov. Ce je ti ne obdržijo, potem ne vem, kaj bomo po­ čeli z njo \" Res so se štirje močni vojaki postavili zvečer skrivaj vsak T svoj kot, s poveljem, da naj princezinjo primejo in držijo, kedar bo vstala. Ko pride tisti čas in jo zdravnik pri polni luni pokliče, vstala je prin- cezinja iz postelje. Vojaki brž skočijo k njej in jo primejo; toda ona je kar roke stresla in ležali so vsi štirje na tleh. Potem je šla v hišo mladega krčmarja. Ko je zjutraj nazaj prišla in so jo prašali, odkodi ima tako moč, ni nič vedela o vojakih, ter je rekla, da ne ve, kdaj je vstala in kdaj nazaj prišla. Ko so to cesarju povedali, si ni vedel več po­ magati in je šel prašat svojega ministra za svet. Bil je namreč ta minister prav moder in skušen mož, tako, da mu je cesar vse zaupal. Ko mu je cesar vse povedal in razložil, reče minister: „Svitli gospodar, tukaj je coprnija vmes. Za hišo, kamor princezinja hodi, bomo zvedeli le s kako zvijačo. Jaz bi svetoval to-le: Na tisto ponočno obleko, ki jo princezinja vsako noč na sebi ima, naj se skrivaj prišije zvečer žakeljček prosa. Ta ža- keljček mora biti pa malo raztrgan, tako, da bo proso ven letelo. Ko se princezinja vzdigne in gre tje, in kedar nazaj pride, ves čas bo iz žakeljčka proso zgu- bivala in po tem raztresenem prosu bomo spoznali pot in hišo, kamor hodi." Cosar je pohvalil bistroumnost svojega ministra in je trdno upal, da bo s to zvijačo našel tisto hišo. Naročil je tedaj družicam in cesarici, da so zvečer, ko je princezinja zaspala, prisile jej tak luknjast ža- keljček s prosom napolnjen okoli pasa prav rahlo k ponočni obleki.

Pet sto ena In sedemdeseta noč

Ko se je noč naredila in je začela spet polna luna sijati, vzdignila se je princezinja iz postelje in je šla k svojemu Ijubčeku; po polnoči pa je prišla nazaj domu. Ko je pa zjutraj zdravnik v mesto šel in je tisto proso raztreseno videl, Be mu je precej sumljivo zdelo. Sel je svoje duhove prašat in ti so mu povedali, kaj sta si cesar in minister izmislila. Sel je tedaj k mlademu kromarju nazaj in mu rekel: „Cesar je z neko zvijačo zvedel za najino hišo in tebi nič dobrega ne želi." Mladi mož pa se nič ni vstrašil in je rekel: „Naj me umori, če hoče; da sem le to dosegel, da me princezinja ljubi in da sva nekaj večerov veselo vkup preživela, pa sem zadovoljen. svetu se bolj srečnega pričakovati?" Kaj hočem na „Ne bojte se za svoje življenje," reče zdravnik; „jaz vam bom še take reči pokazal, da boste str­ meli!" Te besede so mladega krčmarja pomirile in zelo razveselile. Cesar pa in njegov minister, ko sta zjutraj sto­ pila v izbo princezinje in jo našla spijočo, pogledala sta na žak«ljček in videla, da je prazen. »Zdaj ga bomo pa že dobili," reče minister. Precej se vsedeta na konje, vzameta seboj oddelek vojakov in jih peljeta po tistih potih, kjer najdeta proso raztreseno. Mladi krčmar jih je videl prihajati in je zdrav­ nika poklica]. „Vzemite ponvo vode," reče zdravnik, »poj­ dite na streho (tam so strehe ravne) in poškropite z vodo na vse strani okoli hiše. Potem pridite doli." Mladi mož je naredil, kakor mu je zdravnik ukazal. Ko so eesar, minister in vojaki prišli, videli so vso hišo od široke vode obdano, ki je hudo šumela. „Od kedaj je pa ta voda tukaj P" praša cesar. „Tukaj nisem nikoli nobene vode videl," reže minister, „v Bagdadu ni druge reke, ko Tiger, Ta voda pa je sama eoprnija in sleparija." aGtotovo je to le sleparija," rekel je cesar in je vojakom ukazal, naj le naprej gredo skozi vodo, da se jim ne bo ni6 zgodilo. Kakih deset vojakov je stopilo v vodo, pa burni valovi so jih precej požrli, da ni bilo nobenega več na dan. Zdaj so se drugi vojaki zbali, pa tudi cesar in minister. Zdaj je mi­ nister svetoval, naj se ljudje v tej hiši prašajo, kdo da so, in naj se jim obljubi, da se jim ne bo nič hudega zgodilo. „Tako jih bomo še najprej vjeli," je še pristavil. Cesarju je bilo to prav in ukazal je enemu oficirju, naj glasno zavpije in praša, kdo sta­ nuje v tej hiši, da se mu ne bo nič hudega zgodilo. Zdravnik je pustil cesarjeve ljudi dolgo klicati, potem pa je rekel mlademu krčmarju: „Pojdite na Btreho in recite cesarju, da če OD mirno domu gre, da bomo kmaio za njim prišli in se mu predstavili. Mladi kremar je šel na streho in je zaklical: „Le pojdite mirno domu, veličanstvo; gospodar te hiše in njegov gost prideta kmalo za vami in se vam hočeta predstaviti v cesarski palači." Cesarja je bilo že sram cele komedije in je rekel proti ministru: „Ali si vže slišal kaj tacega? Ta človek si upa meni, samemu cesarju, zakli«  cati, da naj le mirno domu grem! Ali ni to zasme­ hovanje P In to stori človek, ki mi je zapeljal mojo hčer in zavolj kterega je ravno zdaj utonilo deset vojakov! Kaj hočem storiti?" Minister mu reče: „To hišo varujejo hudi duhovi, to se že vidi. S takimi ljudmi ne bomo nič opravili! če pa hišni gospodar sam obeta, da bo v cesarsko palačo prišel, potem je tako koj prav; tam ga lahko zgrabimo in kaznujemo, kakor zasluži. Tako se je tedaj cesar z vojaki žalosten povrnil v svojo palačo. Cez dobre pol ure pa prideta že zdravnik in krČmar za njim in potrkata na vrata. Cesar jima reče odpreti. Komaj pa sta v izbo sto­ pila, poklical je rabeljna in mu ukazal, naj mlademu krčmarju glavo odseka. Rabelj je zdaj krčmarju oči zavezal, je šel trikrat okoli njega, sabljo vihte nad njegovo glavo in je cesarja trikrat vprašal, če sme vdariti? „Je bilo že davno čas!" reče cesar. — Zdaj je rabelj sabljo vzdignil in zamahnil. Toda roka se mu je na čudni način zavila in namesto krčmarju je nekemu vojaku, ki je za njim stal, glavo odsekal, ki se je precej cesarju pod noge potolčkala. „0 ti nemarnež ti nerodni!" reče cesar, ,na- mesto hudodelcu, si pa vojaku glavo odsekal! Po­ glej vendar, kam vdariš!" Rabel je še enkrat meč zavihtel, pa namesto krčmarju, odsekal je glavo svojemu lastnemu sinu, ki je daleč tam pred njim stal. Vsi ki so to videli, so se grozno prestrašili. Cesar je bil ves zmešan in je ministra vprašal, kaj to pomeni? „Slavni vladar," reže minister, „vaša moč tukaj nič ne opravi. S coperniki se ni šaliti. Tak človek' ki vam hčer iz postelje vkrade, tak ki na enkrat svojo hišo z vodami obda, on je tudi toliko mogočen, da lahko vas in mene pokonča. Zato vam svetujem, da ta dva moža s častjo sprejmete in ju prosite, naj nam bosta prijatla." Cesar je sprevidel, da tukaj res druzega ne kaže. Zato je ukazal, naj mlademu krčmarju oči spet odvežejo. Potem pa je stopil s svojega pre­ stola, šel k zdravniku, mu podal roko ter mu govo­ ril: „0 vi najmodrejši vseh ljudi! Nisem vedel, da imam v svojem mestu tacega modrijana. Vendar vas prašam, čemu ste mojo hčer iz hiše k sebi vabili, in zakaj ste pustili, da je tam deset vojakov utonilo?" »Mogočni vladar," odgovori zdravnik, „jaz sem tukaj tujec. Ko sem V to mesto prišel, sem se s tem mladim možem soznanil. Videl sem, da je bo­ lan, in ko mi je povedal, da je bolan samo iz lju­ bezni do vaše hčere, sem mu pomagal, da jo je večkrat videl. Pri tej priložnosti sem vam moral pokazati svojo moč. Zdaj vas pa prosim, dajte svojo hčer temu mladenču za ženo, saj ga vidite, da je lepo izobražen in čedne postave, toraj vaše hčere popolnoma vreden." „No, se ve da," reče cesar, „saj druzega ne kaže. Tacega moža, kakor ste vi, se mora ubogati t" Na to je cesar ukazal, naj prinesejo mlademu krčmarju suknjo, kakoršne nosijo dvorniki; in stre- žaji so mu prinesli najlepšo, vso z zlatnino pretkano, ki je imela velikansko vrednost. Tudi je rekel pri­ nesti dva dragocena stola iz črne dobovine za zdrav­ nika in za krčmarja.

Pet sto dve in sedemdeseta noč

Ko so tako tam sedeli in se razgovarjali, po­ gledal je zdravnik na svilnato pregrinjalo, na kterem sta bila namalana dva leva. Zdravnik je dal zna­ menje z roko in naenkrat sta ta dva namalana leva oživela in se začela klati in ravsati ter tako grozno rujoveti, da je "bilo cesarja in ministra kar strah. Na to je dal zdravnik novo znamenje, in zdaj ste se videli samo dve mački, ki ste si med seboj igrali. „Kaj ti misliš o tem?" praša cesar ministra. „To je tak modrijan," reže minister, „kakor- šnega še nismo imeli.u Cesar še pristavi: »Povej mu, povej, naj nam še kaj pokaže!" Ko je minister zdravniku naznanil cesarjevo željo, ukazal je ta, naj se prinese škaf vode. Ko so to prinesli, rekel je ministru, naj čevlje se- zuje in naj si žensko ruto zaveže okoli glave, potem pa naj bos v vodo stopi, — da bo videl čudne reči. Minister je vse tako storil. Pa komaj je stopil v škaf z vodo, kar se mu je zdelo, da je sredi neizmernega in silno burnega morja. Začel je plavati in se prepustil va­ lovom, kamor bi ga zanesli. Bil je že ves utrujen, kar pride velik val in ga vrže na nek neznan breg. Komaj je iz vode stopil, kar čuti, da mu silno dolgi lasje po hrbtu doli mahajo. Ves začuden po­ gleda po svojem životu in vidi, da je spremenjen v žensko podobo! „To je pa že preneumno!" reče sam pri sebi, „cesarski minister pa v babo spreme­ njen ! Čemu sem moral to doživeti P Zakaj sem ven­ dar tistega copernika ubogal in v škaf stopil! Toda v božjo voljo se moramo udati, ker zoper božjo voljo tudi coprnik nič ne premora. Ko je minister tako premišljeval svojo osodo, približal se je neki ribič, mu položil roko na ramo in rekel: , 0 srečen dan! Kaj tacega pa še nisem vjel! Kako je lepa! To je m o r s k a d e k l i c a in je kakor nalašč za mojega sina, da jo za ženo vzame. Za ribiča se najbolj poda morska deklica! „Kaj!" reče minister sam pri sebi, „prej sem bil minister, zdaj naj pa postanem žena revnega ri­ biča? Kaj tacega sem moral doživeti? Kdo bo zdaj cesarju svete dajal? Kdo bo državo vladal? Toda udajmo se v božjo voljo!" Ribič je ves vesel peljal to morsko deklico v svojo hišo in svoji ženi rekel: „Poglej, kaj sem da­ nes vjel! nisem vjel. Že dolgo let sem ribič, pa kaj tacega še Kje je neki naš sin, ta je bo vesel, ker je nalašč za njega. Hočem mu jo za ženo dati. „Precej bo prišel," reče gospodinja. Res jo mladi ribič kmalo prišel. Bil je videti nerodno in bedasto teslo. „Kaj, tega štora žena naj postanem?" reče minister na tihem; „kaj pa mi po­ maga, če jim rečem} da sem minister, saj mi ne bodo verjeli! Žensko podobo imam! To je že pre- neumno! Zakaj sem v škaf stopil!" »Moj ljubi sin," reče ribič svojemu sinu, „glej, kako si ti srečen, morsko deklico boš dobil za ženo!" Res so napravili poroko. Cez leto in dan je minister kot morska deklica porodil enega sina, drugo leto zopet enega, in tako po vrsti sedem otrok. Zdaj je bilo ministru to življenje pa že pre- neumno, zato je rekel sam pri sebi : „Kako dolgo bom še živel v tej neumni babji podobi? Ali si ne morem več pomagati? Že vem, kaj bom storil! K morskemu bregu pojdem in tam bom T morje skočil, naj se zgodi z menoj, kar hoče!" To je sklenil, se podal k morju in tam se je pognal, da bi v morje skočil. V resnici pa je sko­ čil le iz škafa na tla. Zdaj je padla mrena raz oči in videl je pred seboj cesarja, zdravnika in krčmarja, ki so se mu smejali, ker je v vodi stoječ tako kisle obraze delal, potem pa tako pogumno iz škafa skočil.

Pet sto tri In sedemdeseta noč

Cesar je zdaj ministra prašal, kaj da je videl, ko je tako dolgo, skoraj da pol ure v škafu stal? Minister pa se je nasmejal in rekel: „Gospod, ta zdravnik je Čudovit čarodejec. Videl sem same lepe deklice, prijazne doline in lepe vrte, kjer je bilo vse polno krasnih, rožic in pisanih tičič , ki so kaj lepo prepevale. Poskusite še vi, boste pa videli!" Cesar je bil radoveden, sezul je čevlje, zavihal hlače, zavil se v rjuho, ktero mu je zdravnik dal, in stopil v tisti škaf vode. Komaj not stopi, zdi se mu, da je na širokem morji. Začel je plavati in nek val ga je zanesel na oddaljen breg. Ko na suho zemljo stopi, zdelo se mu je, da je čisto nag, samo z rjuho pokrit. Zdaj se je začel cesar jeziti in go­ voril je sam pri sebi: „Že vem, kam ta lumparija meri! Moj minister in ta tujec sta se zmenila, da sta me v ta škaf vode zvabila, potem sta me pa s svojimi copraijami tako daleč pripravila, da zdaj tukaj nag stojim na tuji zemlji in nič ne vem, kje sem, ne kam bi šel! Mojo hčer bosta dala tistemu mlademu človeku, tisti coprnik pa se bo vsedel na cesarjev prestol. O zakaj sem bil tako radoveden in sem v tisti škaf stopil !" Ko je cesar tako premišljeval, prišlo je več deklet, ki so hodile po vodo k nekemu studencu, ki je bil tam Mizo. Poklical je deklice, jim rekel, da se mu je barka potopila in da se je komaj rešil, ter jih prosil, naj mu povejo, v kteri deželi da je. Rekle so mu, da je blizo mesta O m a n a v Arabiji. Naj le na oni hrib zleze, bo že videl mesto pred seboj. Cesar je šel čez tisti hrib in je prišel v mesto Oman. Ljudem se je smilil, ker je bil brez obleke in eden mu je podaril vso obleko. Potem je hodil po mestu. Ker je bil lačen, stopil je v neko gostil- nico, pa mu niso nič dali, ker ni imel denarja. Go­ stilničar pa mu je rekel: „Ce nemaš dela, tujec, po­ magaj meni ljudem streči. boš že dobil jesti in piti in kar petrebuješ. Cesarju ni druzega kazalo in tako je tisto službo sprejel. Mislil pa je sam pri sebi: „Daleč sem prišel! Prej sem bil cesar, vse se me je balo, vsega sem imel zadosti; kar sem le po- želel, so mi prinesli, zdaj moram pa krožnike lizati in kupice pomivati! Stopil sem v tisti nesrečni škaf, da bi čudne reči videl. Res čudne reči! Iz cesarja sem postal natakar, ali pa še le služabnik natakarja! Pa saj sem sam kriv; čemu sem se pustil preslepiti od tega copernika, čemu sem stopil v škaf, potem ko sem se že dosti prepričal, da je on nevaren človek! Cez nekaj dni je imel cesar opravek v mestu in prišel je tudi v tiste ulice, kjer so zlatarji proda­ jali svoje blago. V tem mestu je bila namreč velika kupčija z žlahtnimi kamni, ker je mesto blizo rede­ čega morja, kjer se dobivajo biseri in koralde. Pri­ šlo mu je na misel, da bi bilo bolje, za mešetarja biti, kakor pa za natakarja. Precej je svojega krč- marja zapustil in trgovcem rekel, da je mešetar; če ima kdo kaj na prodaj, ali če želi kaj kupiti, naj le njemu pove. Na to stopi neki mož k njemu in mu pokaže demant, ki se je tako svetil, kakor solnce, in mu rekel, da je ta kamen vreden toliko, ko celo kraljestvo; naj gleda, da ga proda. Cesar kot me­ šetar je hodil okoli in prašal trgovce, če bi kteri ta kamen kupil. Ponujali so petdeset tisoč cekinov, potem že sto tisoč cekinov. Zdaj je šel cesar tistega trgovca prašat, čigar je kamen bil, ali bi ga dal za toliko. Ta reče, da ga da. K.o pa cesar h kupcu pride in hoče denar imeti, reče ta, da mešetar ju denarja ne da, naj lastnik sam pride. Zdaj je šel cesar spet lastnika iskat, ga pa ni mogel najti. Da bi se pa kupec ne skesal in da bi njemu ne ušel mešetarski zaslužek (mešetarina), sel je h kupcu in mu rekel: „Saj sem jaz lastnik kamna, kar meni dajte denar." Zdaj je začel trgovec denarje šteti. Pogledal je pa še prej demant bolj na tanko in zdaj je spoznal, daje demant ponarejen. „Kaj? ti lump!" zavpije trgovec, „tukaj na javnem trgu hočeš ljudi goljufati? Ali ne veš, da tukaj goljufe obešajo?" Zdaj so pritekli se drugi trgovci, so padli po cesarju, ga zvezali in peljali pred Omanskega kneza. Ko je knez tožbo in priče zaslišal, obsodil je cesarja na smrt. Deli so mu potem železno verigo za vrat, ga peljali skozi mesto in neki berič je kričal pred njim: „Tako se godi tatovom in goljufom!" Cesar je zdaj premišljeval svojo osodo in si mislil: „Za natakarja pri gostilničarju nisem hotel ostati, hotel sem kaj več biti in sem postal mešetar. Toliko truda in tekanja sem imel s tistim kamnom, namesto plače me hočejo pa obesiti!" Ko so pod gavge prišli, dali so cesarju vrv okoli vratu, jo zadrgnili in ga začeli kvišfco vleči. Ko so ga tako kviško potegnili, stopil je z eno nogo iz škafa, odprl je oči, in zdaj je videl pred seboj ministra, zdravnika in krčmarja, ki so se vsi smejali, ko so videli, kake obraze je cesar pri obešanju delal, vendar pa niso vedeli, kaj se ž njim godi ali kaj se mu sanja. »Zakaj se pa smejiš?" praša cesar ministra. „ Jaz se smejim čez to, kar sem jaz v tem škafu doživel," reče minister; „bil sem sedem let žena ne­ kega ribiča in sem sedem otrok rodil." „To še ni nič," reče cesar, „jaz pa pridem naravnost spod gavg sim!" Vsi štirje so se potem smejali, ko sta ceaur in minister začela praviti, kaj sta v škafu stoječa vse doživela. Cesar pa je odslej tistega zdravnika v veliki časti imel in ga povzdignil v čast ministra. Mlademu kromarju pa je dal svojo hčer za ženo. Ženitovanje je bilo slovesno, kakor te za tako prin- cezinjo spodobi. Mladi krčmar, ki je odslej na dvoru živel kakor kak prine, in modri zdravnik, ki je bil zdaj za ministra, ostala sta do smrti prijatla.

Historija o Božidaru in Darinki

R a b i č je bil eden najbogatejših prebivalcev v Kufi. Ko se mu je še sin rodil, bila je njegova sreča cela. Vzel je otroka v naročje, ga vzdignil kviško in rekel: „To je Božji dar," zato ga je pustil krstiti za „B o ž i d a r a," t. j . Matija. Na kratko so pa to ime izgovarjali „Darko". S tem otrokom so imeli velike komedije, in kar si je le poželel, vse se mu je dovolilo, tako so ga radi imeli. Enkrat je Rabič videl na ulicah neko revno žensko, ki je imela prav ljubeznjivo deklico v naročji. On si je mislil: »glej, ta otrok bi bil kakor nalašč, da bi si z našim Božidarom skupaj igrala." Zato je tisto revno žensko prašal: „Vam se slabo godi, kakor vidim. Ali hočete k nam v hišo priti ? mi imamo fantička v teh letih, kakor je vaša dekle, pa si bosta otroka skupaj igrala. Vam pa ne bo treba druzega delati, ko na otroke paziti, pa boste z vsem preskrbljeni, kakor tudi vas otrok." Revna ženska, ki ni imela z otrokom ob čem živeti, je to ponudbo z veseljem sprejela. Ko je Rabičeva mati moža s to žensko in otro­ kom domu priti videla, ga je prašala, kaj ta ženska hoče. „Pri nas bo ostala," reče Rabič; „ima tako ljubeznjivo deklico, skoraj v tej starosti, kakor naš Darko, si bosta lahko vkup igrala, da jima ne bo dolg čas. Deklična mati bo pa na otroke pazila in bo namesto pesterne. Saj smo tako mislili drugo pesterno najeti, ta bo pa še boljši, ker bo lastnega otroka tudi varovala." — „Prav si naredil," reče gospodinja, „ta deklica se tudi meni močno dopade." Potem je prašala beračico: „Kako je tebi im6?" — „Jaz sem Zora," odgovori deklična mati, „Kako pa je deklici ime?" praša gospa naprej, in ženska jej povč, da je njena hčerka Darinka. „Glej no, Darinka!" reče gospa, „saj to se dobro vjema; naš fant je Darko, dekliea pa Darinka, — Darko in Darinka, to je lep par imen!" Darko in Darinka sta tedaj skupaj doraščala, in oba otroka bila sta tako lepa, da so se jima ljudje čudili. Vedno sta si skupaj igrala in se kli­ cala „brat" in »sestra". Ko sta bila kakih petnajst let stara, je enkrat Babic svojega sina na stran po­ klical in mu rekel: „Ti ne smeš Darinki reci, da je tvoja sestra; ona ni tvoja sestra, ampak je le hči naše dekle Zore." „Ce pa ni moja sestra," reče Darko, „potem jo pa lehko za svojo ženo vzamem!" „Kaj boš ti od ženitve govoril, smrkovec!" reče oče. Sin pa se za to ni zmenil, ampak je tekel k svoji materi in rekel ves vesel: „Mama, oče so rekli, da Darinka ni moja sestra. Kaj ne, da potem jo lahko za svojo ženo vzamem?" — „Se ve da," reče mati, „pa počakaj, da boš veči, zdaj si še otrok." Božidaru pa to ni šlo iz glave, ker je Darinko zelo rad imel; ia ko sta bila otroka komaj osemnajst let stara, ni dal prej mirii, da so mu stariši dovolili, Darinko v zakon vzeti. Ni bilo bolj srečnega para na svetu , kakor Darko in Darinka prve mesece po poroki. Darinka, akoravno revne dekle hči, bila je povsem vredna svojega moža. Odlikovala se je ne samo z nenavadno lepoto, ampak tudi z dobrim srcem. Ob enem je bila dobro vzgojena in izobra­ žena, ker je imela od mladih nog s svojim možem tiste učenike. Znala je lepo peti in njen ljubeznjivi glas je presunil vsako srce. Zraven je pa znala tudi igrati na različne godbene priprave, kakor na citre, na gitaro, na glasovir, na gosli, na tamburico i. t. d. Lahko se je reklo, da mesto Kufa nema tako lepe, tako ljubeznjiTe in tako izobražene gospe, kakor je bila Darinka. Enkrat, ko sta Darko in Darinka po večerji skupaj čaj pila, vzela je ona eitre, s kterimi je spre­ mila to-le pesmico:

»Kaj žena porajta, Da ima le moža! Vso čast in vso srečo Od njega ima. Le on je nje bramba, Nje meč in nje škit; In žena le biser Mu v srcu je skrit."

Božidaru je bila ta pesem silno všeč in zato je prosil Darinko, naj še naprej poje. Vzela je zdaj tamburico in ž njo spremila še to kitico: „In biser svitlobe Nikdar ne zgubi, Tak' moja zvestoba Nikdar ne zveni," Odslej je Božidar vsak večer prosil Darinko, da je morala kaj zapeti, in vsak večer si je zmislila kako novo pesmico, da je Božidara ž njo razveselila.

Pet sto pet in sedemdeseta noč

Ko sta pa Darko in Darinka tako srečne ure imela, koval je H e d ž a č , namestnik cesarja Ab- d a l m a l e k a proti Darinki. M e r v a n a v Kufi, hudobne naklepe Slišal je toliko hvaliti njeno lepoto, razumnost in Ijubeznjivost, da si je mislil, da ceaarju samemu ne more bolj vstreči in se mu bolj prikupiti, kakor če to žensko šiloma ugrabi in jo cesarju po­ šlje. Vedel je, da na celem cesarskem dvoru ni nobene tako lepe ženske, ko je Darinka, toraj je bilo vrjetno, da bo cesar Darinke zelo vesel in da jo bo cesar morda še za ženo vzel, ne vedoč, da je že omožena. Ker je bila pa Darinka prava in po­ stavna žena poštenega in imenitnega meščana Boži- dara Rabiča, zato tudi cesarski namestnik ni mogel in smel kar naravnost po sili vzeti mu žene, ampak moral je misliti, kako mu jo ukrade in po zvijači upleni. Da to izvrši, pustil je poklicati neko staro ba- buro, ktera mu je že večkrat pri takib hudobnih naklepih pomagala. Namestnik jo poduči, naj se utihotapi in udomači v Rabičevi hiši, naj se soznani z Darinko in potem naj si sama kaj izmisli, kako bi jo odpeljala iz hiše. Babura je obljubila namest­ niku, da bo vse storila po njegovi želji. Drugo jutro oblekla se je babura v rašovino, obesila si velik rožnivenec okoli vratu in vzela v roke romarsko palico. Tako napravljena je šla proti Rabičevi hiši in ves čas na glas molila, tako da so ljudje postajali in za njo gledali, O poldne je prišla do hiše in po­ trkala na vrata. Vratar pride m vpraša, kaj bi rada. „Jaz sem uboga služabnica božja," rečo babura, „ua božjo pot se odpravljam in pojdem tudi vaše gospode in gospe vprašat, če mi imajo kako molitev ali pri- prošnjo naročiti za mamko božjo; — veste, jaz vse opravim in nič ne pozabim; vsak človek pa tudi nema časa, po božjih potih hoditi; jaz imam pa čas in rada molim. Pustite me tedaj gori, da govorim z mladim gospodom in gospo." ,Dajte vi za se moliti/' reče vratar, „saj tako vemo, da berači še za se ne molijo, toliko manj pa za druge." „Kaj, kako vi govorite!" začne starka naglas povdarjati, „vsi imenitni gospodje in gospe - v mestu mene obrajtajo in v vsako hišo smem priti, kedar hočem, kako je to, da bi v Rabičevo hišo ne smela?" Božidar, ki je ta prepir slišal, se je začel sme­ jati in je vratarju rekel, naj baburo le not spusti in naj jo pelje v izbo gospe Darinke. Ko v izbo stopi, začudila se je babura nad lepoto gospe Darinke, potem jo je pozdravila z glo­ bokim priklonom, jej poljubila roko in govorila tako: „Veliko milost imate pri Bogu, častita gospa, da vam je dal tako telesno lepoto; pa za dušo moramo naj­ prej skrbeti." Potem je začela moliti in vmes pra­ viti od različnih božjih potov, na kterih je že bila. Darinka jej reče: „Dobra mamica, vsedite se vendar, kaj boste zmirom stali!" Babura pa odgovori: „Kdor hoče na unem svetu dobro imeti, mora na tem svetu trpeti." Na to jej reče Darinka prinesti jedil za kosilo, ter jej reče: „Le dobro se najejte, mamica, in ke­ dar pridete v romarsko cerkev, kamor ste namenjeni, dajte še za mene in mojega moča en očenaš moliti, da bo nama Bog srečo dal." „Vi ste še mladi, gospa," reče babura, „in pri tej starosti vam je življenje še z rožicami po- stljano; toda v mojih letih ni več veselja upati, moramo se ozirati le na večnost onkraj groba. Vem pa in upam, da bo Bog vaše dobro srce poplačal na tem in na unem svetu." Tak pogovor ste imeli en čas. Potem pa je Darinka poklicala svojega moža in mu rekla: „Ljubi Darko, glej, ta mamka je tako dobra in pobožna, in pravi, da bo za nas molila, kaj misliš, mi bi jej tudi lahko kaj dobrega storili? „Zakaj pa ne," reče Darko; saj imamo dosti prostora in jesti; izberi jej kako kamrico, da bo sama v njej stanovala, ne da bi jo kdo motil; jecti naj jej pa dekle prinesejo, kedar bomo mi drugi jedli; saj en človek več ali manj, to se ne pozna,." Babura se je zahvalila in potem so jo ženske peljale v neko samotno sobico, jej tam pošiljale in vse potrebno priskrbele. Ko je tam odvecerjala, je starka v svoji sobi celo noč na glas molila, da so jo ljudje slišali. Zjutraj je prišla Božidaru in Darinki „dobro jutro" vošit in je rekla, da pojde po mestu in da je pred večerom ne bo domu. „Ali ste pametni?" reče Darinka; „počakajte na zajutrek, opoldne pa pridite h kosilu!" „Za mene je dober košček suhega kruha," reče babura; „zdaj pojdem po vseh cerkvah v mestu, ker imam mnogo molitev opraviti za ljudi, kterim sem hvalo dolžna. Zvečer pa že spet pridem, če me vaš vratar ne bo zapodil." Potem je babura odšla. Darinki pa je bilo prav dolgočasno po njej, toliko zaupanja je imela do hinavke neskušena mlada gospa.

Pet sto šest in sedemdeseta noč

Babura je šla precej k namestniku Hedžaču, kteri jo je takoj vprašal, kako stvar stoji, in če je že kaj dosegla. 1001 noi. VII Povedala mu je vse in tudi to, da še ni videla tako lepe ženske, kakor Darinko. Na­ mestnik potem starki obljubi dobro plačilo, Se pojde stvar dobro od rok. Babura je rekla, da v enem mescu bo že vse dovršeno. Zvečer je šla babura v Rabičevo hišo, kjer je molila in se blinila, ljudje so jej pa pridno stregli in jo v veliki časti imeli. Nekega dne je rekla babura mladej gospej: „Skoda, da vi ne smete z menoj v mesto, da bi šli skupaj po cerkvah in tam molili! Ne veste, kako je prijetno, kedar orgije zapojo in se človek v pobožne misli zatopi!" „Se ve da bi rada šla z vami," reče Darinka, „po moj mož mi je prepovedal, po mestu hoditi; samo v njegovi druščini smem hišo zapustiti." Potem se je obrnila k starej gospej Rabičevi, materi svo­ jega moža, s to prošnjo: »Ljuba gospa, prosite vi mojega moža, da me bo pustil s to ženko cerkve obiskati." Stara gospa je rekla, da je to lepo, če Darinka rada v cerkev gre in moli, in da bo že go­ vorila s sinom, da jo bo pustil v cerkev hoditi s staro ženico. Ravno med temi pogovori je Božidar ustopil. Starka mu je poljubila roko, ga povzdignila do ne­ bes, potem pa odšla. Drugo jutro je babura spet prišla k Darinki, ko ravno ni bilo Božidara donaa. Nagovorila jo je tako: „Včeraj sem cel večer za vas molila. Danes pa morate z menoj iti. Prišli bove nazaj, prej ko Božidar pride." Darinka je pogledala mater svojega moža in jo prašala, če sme za malo časa s starko v mesto iti. Stara gospa reče: „Jaz nisem še nič rekla Boži- daru. Morda mu ne bo prav." Zdaj pa reče babura: BMilostna gospa, saj ne pojdeve dalje, ko do bližnje cerkve, potem pa pre­ cej nazaj." Brez daljega vprašanja prijela je babura Da­ rinko za roko in jo peljala seboj. Namesto v cerkev peljala je Darinko naravnost v palačo namestnika Hedžača, kateremu je poslala precej glas, da je tu­ kaj z blagom. Namestnik jo pride pogledat in ostrmi nad njeno lepoto. Darinka je pobesila oči. Vendar še nič ni vedela, kaj vse to pomeni; tako malo je bila skusena na svetu. Pa le prekmalo so se jej oči odprle. Babura se je zgubila, in Darinko so zaprli samo v eno izbo. Potem je namestnik takoj poklical enega svojih oficirjev in mu ukazal, naj vzame petdeset konjikov seboj, ter naj odvedejo Darinko na konji hitro v mesto Damask, kjer je takrat bival cesar Abdalmalek Mervan. Tudi jim je dal pismo do ce- sarja in jim naročil, naj se požurijo in naj prinesejo odgovor na to pismo. Oficir je hitro vse storil, kar mu je bilo naro­ čeno. Darinko je pustil privezati na konja, kterega je vodil drug vojak za seboj, in tako so odrinili proti Damasku. Celo pot je Darinka jokala in zdihovala, pa nihče se ni zmenil za njeno ihtenje. Ko so prišli v Damask, prosil je oficir zaustop pri cesarju in mu je izročil tisto pismo. Ko je cesar pismo prebral, je prašal oficirja po tistej mladej de­ klici, in oficir mu jo je izročil. V pismu pa je stalo, da je namestnik to deklico za tisoč cekinov kupil in da jo daruje cesarju. Toraj je cesar pustil Darinko peljati v svojo palačo in jej odkazati posebno izbo, Cesar pa je imel sestro, katera je imela prvo besedo v hiši, dokler je bil cesar še samec Ta ce­ sarjeva sestra, ko je zvedela, kaj se godi, stopila je v tisto izbo k Darinki, da bi videla tisto, ktere lepoto je že hvaliti slišala. Komaj stopi v izbo, karužklikhe: alstina, kdor je vas kupil za tisoč cekinov, je še pre­ malo dal: vaša lepota ni preplačana s sto tisoč Cekini!" Darinka pa je rekla vsa žalostna: „Za Božjo voljo vas prosim, ljuba gospa, povejte mi, čigava je ta palača, in kako se pravi temu mestu, kjer sem zdaj ?" „Vi ste v mestu Damasku," reče prineezinja, „in to je palača mojega brata, cesarja Mervana. Kako je pa to, da vi tega ne veste?" „Ne besedice nisem vedela," reče Darinka. „Kako?" praša prineezinja naprej, „ali tisti, ki vas je prodal, vam ni povedal, da ste prodani v ce­ sarsko palačo ?" Zdaj se je začela Darinka na glas jokati. Kajti spoznala je, kako jo je tista babuira zvijačno iz hiše zvabila in sovražnikom izdala; Vsa nevoljna reče: „Jaz nisem sužnja, ne na prodaj, ne samska deklica, ampak žena poštenega meščana v Kufi, ki se bo go­ tovo za mene potegnil. Pa kaj mi koristi, to praviti, saj mi nobeden ne bo verjel!" Prineezinja je rekla Darinki prinesti čistega perila, novo obleko, krasnih korald, uhanov in za- pestnikov in razne druge ropotije, da bi se nališpala. Me< tem opravilom pa je stopil sam cesar v izbo, da bi Darinko videl. Toda ona si je lice z obema rokama zakrila, in kolikor tudi jo je cesar prosil, ni se mu dala videti. Cesarjeva sestra pa je zatrdila, da lepše ženske ni treba iskati. Cesar je videl samo Darinkine okrogle roke in njeno lepo rast, in Že to je vsega vnelo za lepo Kufanko. Ker ni hotel nadležen postati, rekel je sestri, da bo v treh dneh zopet prišel, naj med tem časom Kufanko potolaži, da ne bo tako plašna.

Pet sto sedem In sedemdeseta noč

Ko je cesar odšef, začela je Darinka misliti na svoj žalostni stan in na svojega ljubega moža, od kjterega je bila zdaj ločena. Hudo jo je to peklo, da nič tacega. Zvečer jo je začela mrzlica tresti. Ni hotela nič jesti, in kmalo je obledelo njeno lice in lepota je venela. Ko je cesar to zvedel, bilo mu je žal za mlado lepotico. Poklical je najboljše zdravnike in jih peljal k bolnici, pa nobeden ni znal uganiti, kje ima njena bolezen svoj začetek. Pa tudi Božidaru v Kufi se ni nič bolje godilo. Ko je prišel tisti dan domu, vaedel se je na stol in poklical svojo ljubo Darinko. Ko mu pa ni odgovorila, vstal je brž po konci in klical glasneje, toda nihče se mu ne oglasi. Vsi posli so se poskrili, ker so se bali, kaj bo, če gospodar izve, da gospe ni več. Zdaj je šel Božidar k svoji materi, ki jo je našel pri mizi sklonjeno, glavo ob roke naslonjeno. „Ljuba mati, kje je Darinka?" jo praša. »Moj sin," reče mati, „prosila me je, da bi smela s tisto starko v cerkev iti. kmalo nazaj prišli." Mislim, da boste »Koliko časa je Že, kar je šla?" »Zjutraj je bilo, menda ob devetih." „Zakaj pa ste jej to dovolili P" »Tako lepo ine je prosila." Yes neumen je tekel Božidar iz hiše in na po­ licijo, kjer je začel komisarja zmerjati: „Pri belem dnevi mi je gospa vkradena in odpeljana iz mesta, in vi nič ne vidite? Pa jaz poj dem k gospodu na­ mestniku in mu bom povedal, kakošno stražo da imamo v mestu!" „Kdo pa vam je odpeljal gospo?" praša komisar. „Stara babuica je bila, oblečena kakor romarica, z roženvencem za vratom, v rašovino oblečena," reče Darko. Na tem popisu je komisar spoznal, da je to tista babura, ktera hodi h gospodu namestniku, da mu sporočila in druge reči doprinaša. Zato si misli: „Če je bila pa ta zraven, potem se je vse zgodilo na povelje namestnikovo, in potem ni varno svojih prstov vmes vtikati." Božidaru pa ni nič pustil ve­ deti, kaj misli. BPeljite me k tistej ženi," reče Božidaru, „in jaz jo bom prisilil, da vam ženo nazaj izroči." „Kaj jaz vem, kje stanuje!" reče Božidar. „Co je pa taka, da ne veste," odvrne komisar, „kje jo bomo potem iskali P Vsegaveden je samo Bog." „Zato ker nočete," reče Božidar, „zato imate take izgovore! Lahko bi mojo ženo iskali, kakor jo jaz iščem. Pa saj bom šel k namestniku in vas bom zatožil." Božidar je res šel v cesarsko palačo k namest­ niku. Ker je bil njegov oče eden iz med prvih meščanov, niso mu branili uhoda. „Kaj želite, gospod Rabič?" praša ga namest­ nik prav prijazno koj pri uhodu. Božidar je vse povedal, kaj se je zgodilo, ka­ kor mi že vemo in namestnik Hedžač tudi. Zavolj lepšega pa je pustil vendar poklicati redarskega (po­ licijskega) komisarja in ga vprašal, kaj on misli, kdo bi bil gospo odpeljal. — Komisar se je neumnega delal, da. bi se namestniku ne zameril, in je rekel samo to: „Kako bom vedel; vse skrivnosti so znane samo Bogu." Namestnik je bil s tem odgovorom zadovoljen, vendar je komisarju rekel: „Vzemite več ljudi, se vsedite na konje in pojdite gospo Rabičevo iskat." Potem se je obrnil k Božidaru in mu rekel: „Ako se vaša žena ne najde, vzemite si mojo lastno hčer v odškodovanje, da ne boste mislili, da vam slabo hočem." Komisarju pa je rekel: „Le hitro pojdite, da najdete kak sled." Vse to pa je bil le pesek v oči. Božidar je šel ves žalosten domu. Življenje ga več ni veselilo, kolikor tudi je bil še mlad. Njegova mati je celo noč sedela pri njegovi postelji, da sta skupaj budela in jokala. Stari Eabič je skušal sina tolažiti, pa zastonj. Mladi mož je bil ves pretresen od tega udarca, tako da se mu je skoraj v glavi mešalo. Tak je ostal tri mesce. Noben zdravnik mu ni mogel pomagati; vsak je rekel, da ne bo prej zdrav, dokler ne bo spet združen s svojo ženo. Tako je bila zdaj žalost doma T Rabičevi hiši, kjer je bila še pred kratkem sama sreča in zado- voljnost. Enkrat pa je stari gospod zvedel, da je v Kufo prišel neki perziški zdravnik, ki je bil na glasu, da prekosi vse druge zdravnike. Hitro je tega zdrav­ nika poiskal in ga prosil, naj bi prišel k njegovemu sinu. Zdravnik je kmalo prišel in se vsedel k postelji bolnika. Prosijo ga, naj bi preiskal njegovo bolezen. Perziški zdravnik je vzel roko bolnika v svojo, po- tipal mu žilo, potem je pogledal lice, prsi in noge, in slednjič se je nasmehnil in rekel: „Ta bolezen tiči v srcu!" — »Prav imate!" reče stari Rabič in pove zdravniku celo historijo, kako je to prišlo. — Čez nekaj časa premišljevanja je tisti zdravnik rekel: »Mlada gospa je zdaj ali v Balsori, ali pa v Damasku. Druge pomoči ni, ko da mladi par spet združimo in vkup spravimo." »Če to zamorete," reče Rabič, „stoji vam celo moje premoženje na razpolaganje." Zdravnik pa se je obrnil k bolniku in mu rekel: „Bodite potolaženi, moj ljubi, kmalo se vam bo po­ magalo." Zdaj je zdravnik prašal Rabiča, če ima štir tisoč cekinov. Rabič mu jih precej prinese. „Jaz bom vašega sina v Damask peljal," reče zdravnik, „in povem vam, da ne prideva brez nje­ gove žene domu." Potem se je obrnil k bolniku in ga prašal za ime. Komu ta pove, da je Božidar, zakliče mu zdrav­ nik: aLe pogum, Božidar, vzdignite se nekoliko in imejte zaupanje v Božjo pomoč, ki vam je blizo. Ne žalujte preveč, ampak jejte in pite, da spet k moči pridete; kajti potem se bova podala na potovanje. V osmih dneh morava že na poti biti!" Zdaj je zdravnik začel vse pripravljati za poto­ vanje. Pustil si je od Rabiča dati se šest tisoč ce­ kinov, da si je vse potrebno nakupil. Potem je kupil konj in velblodov, da so celo pertljago nosili. Čez osem dni se je Božidar poslovil od svojih starišev in se podal z zdravnikom na pot v Damask.

Pet sto osem in sedemdeseta noč

V A1 e p i sta se ustavila, če bi morda kaj zve­ dela o Darinki; toda nič nista zvedela. Potem sta šla v Damask. Ko tje prideta, sta si najprej tri dni odpočila. Potem si je perziški zdravnik najel štacuno, kjer je napravil lekarno ali apoteko, in sicer tako lepo, da ni bilo take v mestu. Omare so bile vse pozlačene, posode pa iz najžlahtnejšega porcelana. V teh posodah je imel vsakovrstne zdravila. Zdravnik sam se je bogato oblekel in tudi Boži- daru je tako obleko preskrbe!. Ljudem pa je rekel, da je on zdravnik in lekar, Božidar pa njegov sin, ki mu pomaga zdravila pripravljati. Vsi ljudje iz Damaska so vreli k tej lekarni, da si jo ogledajo, ker je bila tako lepa. Ženske so se posebno zavolj Božidara hodile, ker se jim je tako dopadal. Oba sta govorila v perziškem jeziku med seboj, tako da ju Damaščani niso umeli. Šla je po celem mestu govorica o teh dveh tujcih. Sčasoma so prihajali tudi bolniki in prosili za zdravila; zdravnik je imel za vsaeega kako zdravilo, če je le od kte- rega človeka vodo videl, spoznal je že njegovo bo­ lezen in mu dal zdravilo. Ko je v kratkem času že mnogo ljudi ozdravil, šla je njegova čast iz ust do ust in vse ga je hvalilo. Iz daljnih krajev so priha­ jali bolniki k njemu; še do kraljevih palač je šel njegov sloves. Nekega dne, ko je ravno zdravila pripravljal, ustavi se pred lekarno kočija, v kterej je sedela neka postarana gospa. Ona mu namigne, naj jej pomaga iz voza. Podal je ženici roko in jo peljal v svojo lekarno. — „Gospod," praša ona, „ali ste vi tisti perziški zdravnik, ki je nedavno prišel v Damask?" Ko jej potrdi, da je tist, rekla je, da ima bolno hčer in ob enem mu je dala vodo od nje. Zdravnik jo praša; „To je že prav; pa vi mi morate tudi povedati, kako je vaši hčeri ime in kdaj je rojena; kajti to ni vse eno, ali je rojena v zna­ menji leva aH dvojčkov ali rib i. t. d. Toraj prosim za ime, starost in rojstni dan." Ženica odgovori: „Stara je devetnajst let, njeno ime je pa Darinka." Ko je zdravnik slišal ime „Darinka", začel je pre­ mišljati in nekaj na prste šteti. Potem ženici reče: »Ljuba gospa, jaz vaši hčeri ne morem zdravila za­ pisati, če ne izvem, kje je rojena; kajti to ni vse eno, ali je človek v mrzlem kraji rojen ali v gor- kem; v mrzlem kraji rojeni se bolj počasi zdravijo, pa se tudi smrti dalj časa ubranijo, kakor pa ljudje iz gorkih krajev, kjer hitro zbolijo in umrjejo, pa tudi kmalo ozdravijo, če pride prava pomoč. „To vam lahko povem, kje je rojena," reče ženica, „ona je iz Kufe doma. „Kako dolgo pa je že v tem kraji?" praša zdravnik naprej. „Se le nekaj mescev," reče ženka. Božidar je ves ta pogovor poslušal, zato je bil ves razburjen in vse je kuhalo po njemu, ko je tako določno zvedel, da je njegova žena v tem mestu. On in zdravnik sta se sim ter tje spogledala v znamenje, da se razumeta. »Vzemite ta čaj in skuhajte ga vaši hčeri," reče zdravnik. Ženica je položila deset cekinov na mizo in pogledala Božidara, kije ravno neko zdravilo pripravljal. »Poglejte vendar!" rekla je zdravniku, „kako lep mladenič je to I Ali je vaš služabnik ali vaš sin?" „To je moj sin, blaga gospa," reče zdravnik. Ko je hotela ženka oditi, poklical jo je Božidar nazaj in rekel: „Počakajte mamica, bodete še dobili neki prah, kterega mora bolnica zjutraj in zvečer na mrzli vodi jemati." Zdravnik je prikimal, da je prav tako. Zdaj je vzel Božidar škatlico, v ktero je po­ ložil več zavojčkov s prahom, na vrh zavojčkov pa je položil listek, na kterega je bil že prej zapisal te besede: „Darinka! zvedel sem, da si tukaj, moje srce ti je blizo in koperni žalosti in hrepenenja. — Božidar." Ko je to v skatljo potisnil, zapečatil jo je in na vrh zapisal svoje ime. Zenica pa je šla s temi zdravili domu v cesarsko palačo. Ko stopi v izbo Darinke, pokaže jej čaj, ter jej izroči škatljico z besedami: ,, Vidiš, kako jaz za tebe skrbim! Zvedela sem, da je v mestu nek slaven perziški zdravnik, in šla sem k njemu, da mi je dal zdravil za tebe. Tukaj je čaj, kterega ti bom sku­ hala, tam imaš pa prah, ki ga boš na vodi pila, in ki ga je naredil zdravnikov sin. — To ti rečem, da tako lepe lekarne ni v celem mestu, in še to: tako lepega mladenča ni, kakor je sin tega zdravnika." Darinka je vzela škatljo v roke in takoj je spo­ znala pečat in podpis svojega moža. Kar rudečica jo je polila od veselja, in ni bila več v dvomu, da je prišel Božidar nalašč po njo v Damask. Prosila je staro ženico, naj jej pove, kakšen da je tisti mla­ denič tam v lekarni. Starka ga je vsega popisala, še črne pike nad desnim očesom ni pozabila. Rekla je tudi, da ga je zdravnik klical z imenom „Božidar". Med tem je Darinka vzela na vodi malo tistega prahu, se nasmehnila in rekla: „V resnici, ta prah mi kaj dobro de, že se čutim boljšo." »Glej no," reče starka, „kako je dobro, da sem poiskala tega zdravnika!" Zdaj je Darinka rekla, da bi rada kaj jedla, in starka je hitro krevsala v kuhinjo in prinesla, kar je bilo ravno pripravljenega. Darinka, zdaj vsa po- življena po tej veseli novici, je prav s slastjo povžila. V tem trenotku je stopil cesar v izbo, in ve­ selilo ga je videti, da je Darinka že toliko okrevala, da jej diši jed. „Slavni vladar," reče starka, ,,to se imate meni zahvaliti, da sem Darinko toliko po konci spravila, kajti jaz sem šla k tistemu perziškemu zdravniku, ki je tako umeten in moder, da vsako bolezen z enim samim zdravilom ozdravi." „Je že prav," reže cesar, „nesite mu eno moš­ njo s tisoč cekini tje za ozdravljenje." Cesar je potem odšel. Starka pa se je hitro odpravila na pot in nesla zdravniku tistih tisoč ce­ kinov. Ko je zdravniku denar izročila, rekla mu je tudi, da bolnica ni njena hči, kakor je prej pravila, ampak le cesarjeva ljubica. Tudi mu je izročila pismo od Darinke. Zdravnik je brž videl, da je pismo na Božidara in mu ga je izročil. Božidar je pismo od- per) in bral te vrste:

„Sem brala in razumela! Zdaj upam vsa vesela. Ko dete Mojzesa v vodo, Pahnili mene v nesrečo to; Pa k materi Mojzesa nazaj Prinese kraljičine strežaj, — Tako tud' jaz še doživim. Da tebi na srce pribitim! Darinka."

Božidar je imel vse solzne o5i, ko je to pismo prebral. Starka je to videla in zdravnika prašala, kaj to pomeni. „Kako se ne bo jokal," reče zdravnik, „ta vaša mlada bolnica je njegova žena, ki jo zelo rad ima. Kajti, po pravici rečeno, ljuba gospa, ta mladenič ni moj sin, ampak mladi Rabič iz Kufe. Vaša lepa bolnica nima druge bolezni, ko žalost po svojem možu, in ko je nekaj vrst iz njegovih rok dobila, se je precej pozdravila. Obdržite, ljuba gospa, teh tisoč cekinov za Sebe, in boste še več dobili, če nam po­ magate, da mlado ženo spet iz cesarske palače do­ bimo. Vi ste edina, ki nam zamore pomagati, in gotovo tega ne boste zastonj storili."

Pet sto devet In sedemdeseta noč

Starka se je zavzela nad temi besedami in do­ bro se jej je zdelo, da ima zdravnik toliko zaupanja* do nje. Prašala je Božidara, če je res mož lepe Darinke. Potem mu je povedala, da Darinka zmirom o njeni govori. Ko jej Božidar celo zgodbo pove, kako so mu ženo ukradli, bila je ženica vsa ginjena in je obljubila, da jima hoče pomagati, da se spet združita. Potem pa se je vsedla spet v kočijo in se peljala domu. Ko je stopila v izbo Darinke, nasmehljala se je in rekla: „To se pa tudi ne spodobi, da ste zboleli od same ljubezni do mladega Rabiča v Kufi!" „Joj meni! zdihne Darinka, „vse že vedo, zgubljena sem." „Nič se ne bojte," reče, ženica, „ne bom nič povedala nikomur, kar se je meni razodelo. Jaz vama hočem pomagati." Kmalo potem prišla je ta babnica zopet k Boži- daru in mu to sporočila: »Poslana sem od rase zve­ ste žene; ona ras tako iskreno ljubi, kakor vi njo; se s cesarjem se noče nič meniti, tako vam je zvesta. Nekaj sem si izmislila za vašo rešitev; pa treba vam bo mnogo poguma in predrznosti. Vaša žena ne more iz palače priti; pa vi boste k njej v grad šli ; kako, to vam bom že povedala." „Lepa hvala vam," reče Božidar, „ie pametno vse naredite." Na to je šla babnica spet v palačo nazaj. Povedala je Darinki, da bi jo njen mož silno rad videl. Darinka je odgovorila, da bi tudi ona rada videla dragega Božidara. Potem je starka vzela čedno žensko obleko z izbranim ženskim lepotičjem. Sla je k Božidaru, kjer sta se zaprla v posebno izbo, in tam ga je preoblekla v ženske oblačila, mu dala uhane v ušesa, koralde za vrat, zlate zapestnike na roke. Tudi mu je lice nekoliko prebarvala. Potem mu je djala še zlati čelo- pas na čelo, kakor ga tam ženske nosijo. Ko je bilo vse gotovo, si je starka Božidara ogledala, si v roke tlesknila in rekla: „Primojruha, da nisem videla še tako lepe ženske, kakor je ta, mladenič; skoro da je še lepši, ko njegova žena. — Zdaj pa z menoj pojdite!" rekla je Božidara, „držito levo ramo nekaj naprej, desno ramo pa stisnite ne­ koliko navzdol, delajte se, kakor bi vas nič ne sker- belo in pustite plajšč v vetru plapolati." Ko je bil Božidar dobro podučen, kako naj se drži in kako naj hodi, peljala ga je starka v palačo. Med potjo mu je še povedala, naj se vojakov in strežajev nič ne boji, naj trdno hodi, glavo povesi in naj nikogar ne ogovori. „Če bo kdo kaj prašal,* bom že jaz odgovorila," reče ženica. Tako sta šla T cesarsko palačo; starka je šla naprej. Prvi ju ustavi vratar. Starka ga grdo pogleda in reče: »Zelo ste predrzni, da si upate ustaviti Darinko, ljubico samega cesarja; če še eno besedo rečete, ne stojim dobra za vašo glavo!" Kakor poparjen ščurk je vratar ob­ stal in se ni več ganil, ko sta starka in Božidar šla naprej na notranje dvorišče. „Nič se ne bojte," reče starka, ter pelje Bo- židara po spodnjem hodišču, kjer je bila cela vrsta duri, vsake duri pa za drugo izbo; „pojdite tukaj naprej, štejte duri, i"n pri šestih durih vstopite v izbo in tam počakajte na vašo ženo. Če bi vas kdo ustavil ali ogovoril, ne dajte mu odgovora." Med tem podukom pa se je približal visi stre- žaj in prašal starko, kdo je ta mlada ženska. „Pri cesarjevi sestri bo stopila v službo," reče babnica naglo. »Tukaj ne sme nihče ustopiti brez dovoljenja cesarjevega!" reče visi strežaj, Jaz imam stroge ukaze in po teh se moram ravnati. Pojdite nazaj!" „0 vi kralj vseh norcev ?" reče zdaj starka, „ali ne poznate Darinke, ljubice našega cesarja? Prej sem Je v šali reka, da pojde k cesarjevi sestri v službo; Darinki tega ni treba; le poglejte jo! Če sami sebi dobro hočete, pustite naji pri miru, sicer vas bo še danes pod vratom zažečkalo, ko vas bodo obešali." Potem se je starka stran obrnila od stre- žaja in rekla Božidaru: „Le pojdite naprej, Darinka, pa ne ozirajte se na tega bedaka štorkljastega; toda princezinji nič ne pravite od tega, sicer ga bodo res še obesili." Na to je slrežaj osupnjen odstopil, starka je šla v svojo izbo in po Darinko, Božidar je pa šel tje po hodišeu naprej, kamor mu je starka pokazala. Toda bil je že toliko zmešan, da ni prav štel; na­ mesto šest vrat, jih je naštel sedem, in pri sedmih vratih je ustopil v eno veliko, krasno dvorano. Stene so bile pregrnjene z dragocenimi, zlatopretkammi preprogami; v zlatih posodah so se na žrjavici ka­ dile najmilejše vonjave iz alove, ambre in mošusa. V sredi dvorane je stal zlat tron, z brokatom pokrit. Božidar se vsede na ta prestol. Pet sto in osemdeseta nač. Ko je Božidar tako okoli sebe gledal, stopi na enkrat cesarjeva sestra s svojo hišino v dvorano. Ona se približa na tronu sedečemu Božidaru, in mi­ sleča, da je kaka dvorjanka ali pa hišina, jo praša, kdo jo je sim pripeljal. Pa Božidar je molčal ko zid. Potem je princezinja mislila, da je ta ženska morda za kaj prosit prišla; za to jo praša: „Le povej, če imaš kaj na srcu; ti bom že pomagala, če je mogoče ?" Ko pa Božidar le nič ni odgovoril, rekla je princezinja svoji hišini, naj zunaj pred durmi počaka, češ, morda se tujka sramuje, v pričo hišine govoriti, Potem je princezinja bližej stopila k Božidaru, se začudila nad njegovo lepoto in ga tako ogovorila: „Ljuba prijatlica, povejte mi, kdo ste, in kdo vas je sim pripeljal? Ne spominjam se, da bi bila vas že kedaj tukaj videla." Da bi se bolj prikupila, hotela je dozdevno tujko okoli vratu objeti, pa na kratkih laseh in na trdem vratu je spoznala, da to ni ženska ampak mož, in stopila je prestrašena nazaj. »Milostna gospa!" reče zdaj Božidar, „jaz 8em vaš hlapec. Vzemite me pod svojo hrambo!" „Nič se ne bojte", reče princezinja, „pa povejte mi, kdo ste, in kdo vas je sim pripeljal?" „Jaz sem Božidar Rabič iz Kufe", reče on, „in postavil sem svoje življenje v nevarnost, da vi­ dim zopet enkrat svojo ženo Darinko, ktoro so mi z grdo zvijačo vzeli in odpeljali." Princezinja je rekla Božidaru, naj se nič ne boji; potem je pa svoji hišini velela, naj gre Darinko iskat. Med tem časom pa je bila starka v velikih skrbeh, ker Božidar ni v pravo izbo stopil. Namesto v izbo svoje žene, je stopil v izbo princezinje. Zdaj ste bili starka in Darinka obe vsi prestrašeni, kaj bo! Ravno ste ugibali in zdihovali, kar stopi hišina k njima v izbo in pokliče Darinko. Starka jej zaše- peče na uho: „Vse vedo; gotovo je prišel vaš mož princezinji v roke!" Ko stopi Darinka v sobo princezinje, reče jej ta prijazno: „Vaš mož se je zmotil in je prišel v mojo izbo, namesto v vašo. Pa nič ne de; bomo že tako naredili, da bo vse prav." Zdaj je bilo Darinki spet ložej pri srcu, ko je tako govoriti slišala, in zahvalila se je princezinji za blagodušno varstvo in pomoč. Božidar pa je zdaj svojo ljubo Darinko na svoje srce pritisnil. Bilo je srečno svidenje po britki ločitvi. Potem sta se morala vsesti k princezinji, ki je ž njima skupno premišljevala, kako bi se dalo tukaj pomagati. »Žlahtna princezinja," reče Darinka, »najina osoda je T vaših rokah." »Gotovo sta oba v veliki nevarnosti,' reče prin­ cezinja, „pa jaz bom vse za vaji storila, kar premorem." Potem je princezinja svoji hišini rekla, naj pri­ nese vina in kaj za prigrizniti, Božidaru in Darinki pa je rekla, naj se nikar preveč ne bojita, ampak naj bosta dobre volje, ker se že toliko časa nista več videla. Princezinja sama je bila vesela, ko je ta mladi par tako srečnega videla. „0, kako sem zdaj srečen!" reče Božidar, „in malo me briga, kaj pride iz tega." »Tedaj vi svojo ženo močno ljubite?" vpraša cesarjeva sestra. „Vsaj vidite, visoka gospa," reče Božidar, »ker sem lastno življenje v nevarnost postavil, da bi jo zopet videl." „In vi, Darinka," obrne se princezinja k mladi ženi, »ali tudi vi tako ljubite svojega moža ?" „Zavolj njega sem zbolela, tako ga ljubim," reče Darinka. Potem je princezinja Darinko prosila, naj bi kaj na tamburico zaigrala in zraven kaj zapela. Ko so služabnice tamburico prinesle, zapela je Darinka pesem, v kterej se je zahvalila velikodušni prince- zinji za toliko dobroto in milost. Potem je tambu­ rico podala Božidaru in tudi ta je zapel neko lepo pesem. Božidar pa je tamburico izročil princezinji in ona je zapela pesem od sreče mladih zaljubljenih. Ko se je to zgodilo, stopil je na enkrat cesar AbdaJmalek Mervan v izbo. Božidar in Da­ rinka sta takoj vstala in pred cesarja pokleknila, ki jima je rekel vstati. Z dopadenjem se je ozrl na Darinko in razveselil, ko je videl tamburico v nje­ nih rokah, ker je imel to za dokaz, da je zopet zdrava. Potem je pogledal Božidara in vprašal prin- cezinjo: „Kdo pa je ta gospodična, ki pri Darinki sedi?" — „Slavni vladar," reče princezinja, „to je mlada deklica, ki je z Darinko v šolo hodila in ste prijatlici od mladih nog." „No, no," reče cesar, „v tem kraji so lepe ženske doma; tudi ta gospodična je tako lepa, kakor Darinka. , Naj kar tukaj ostane! Odkažite jej kako lepo izbo in potem se kratkočasite med seboj, kakor vam drago." Zdaj se je cesar vsedel. Princezinja mu ;|e precej natočila in mu pustila mrzlih jedil prinesti. Cesar je nekoliko pokusil, potem pa je Darinko na­ prosil, naj kaj zaigra in zapoje. Darinka je zapela pesmico cesarju na čast. Njen glas je bil zelo pri­ jeten in cesar jo je rad slišal peti. je prav lepo pohvalil za njeno petje. Tudi to pot jo Morala je še več pesmic zapeti, in tako je minul večer. O , polnoči pa je rekla princezinja: vladar! »Slavni Darinke ne smemo preveč mučiti, da bi zmirom pela, ker je še le iz bolniške postelje vstala. Bom rajši jaz eno historijo povedala, ki sem jo en­ krat brala." Ko je cesar pritrdil, da rad histerije posluša, začela je tako praviti:

Pet sto ena in osemdeseta noč

„Gospodai ! V mestu Kufi živel je nekdaj mlad mož z imenom Božidar Rabič. Imel je mlado ženo, kterO je strastno ljubil. Ta žena, ki je bila ž njim pri hiši vzrastla, bila mu je udana iz celega srca. Komaj pa je bil dobro oženjen, kar ga zadene huda nesreča. Ukradli in odpeljali so mu njegovo ženo. Ropar, ki jo je ukradel, prodal jo je za deset tisoč cekinov nekemu mogočnemu kralju. Med tem pa je bil mož ves obupan, zapustil je svoj dom in šel svojo ženo po svetu iskat. Podal se je v veliko nevarnost, še svojega življenja si ni bil svest, da bi ženo nazaj dobil. Prišel je res k svoji ženi v ce­ sarsko palačo, pa v tem pride kralj v sobo in ju najde skupaj. V tem hipu se je odločil, da bo pu­ stil oba umoriti ..." „Kaj mislite," pretrga princezinja svojo povest, „ali je ta kralj pravično ravnal, če je ta dva obsodil?" „Nikakor ne," reče cesar, „ta kralj je bil dol­ žan, ta dva človeka oprostiti vsake kazni in jih domu spustiti; in sicer prvič zato, ker sta bila mož in žena, tedaj po Božjih in cesarskih postavah zvezana; dru­ gič zato, ker sta se tako rada imela; in tretjič zato, ker sta bila oba pod streho kraljeve palače, tedaj je bil po pravilih gostoljubnosti kralj dolžan, ju vzeti v svoje varstvo. Ta kralj tedaj ni ravnal, kakor se kralju spodobi." „Zdaj pa, slavni vladar," reče princezinja svo­ jemu bratu, »blagovolite poslušati, kaj nam bo Da­ rinka zapela." Zdaj je Darinka citre v roke vzela in zraven zapela pesem o dveh zaljubljenih, ki sta po nesreči ločena. Pela je to pesem tako ginljivo, da so vsem solze v oči stopile. Cesar jo je živo pohvalil za to in rekel, da ga nema lepšega veselja, kakor je to, če njo peti sliši. To ugodno priložnost porabila je princezinja, namignila je Božidaru in Darinki, naj vstaneta, potem pa je rekla cesarju: „Vsak veliki vladar ima le eno b e s e d o . Kar je enkrat izrekel, tega več ne prekliče. Mogočni cesar, tukaj vidite pred seboj tista dva nesrečna zakonska, o katerima sem ravno govorila. Darinka je tista mlada žena, ktero je na­ mestnik HedžaS v Kufi njenemu možu zvijačno in šiloma ugrabil. On se je vam zlagal, ko je pisal, da jo je za deset tisoč cekinov kupil. Ona ni su­ žnja, ne samska dekle, ampak žena tega mladega gospoda Rabiča iz Kufe. Prosim vas, ljubi brat, dajte mu ženo nnzaj, in Bog vam bo siečo dal za to. Usmilite se krivično preganjanih, pomislite, da sta ta dva človeka dosegla čast, da sta z vami pri eni mizi jedla, in da je vaša sestra, ki vas za to milost prosi." Cesar odgovori: „Ti imaš prav, ljuba sestra; jaz sem o tej reči svojo sodbo že izrekel, in ne spo­ dobi se, da bi jo nazaj jemal. Vsaj veš, da nikdar svoje prve besede ne preklicem." Potem se cesar obrne k Darinki z besedo: „Ali to tedaj je tvoj mož?" »Istinito je," reče Darinka ponižno. Zdaj vpraša cesar Božidara : »Kako si pa zve­ del , da je tvoja žena tukaj, in kako si pa v mojo palačo priti mogel?" Zdaj je Božidar cesarju vse po pravici povedal od začetka do tiste ure, ko je cesar sam med nje stopil, kako mu je pomagal perziški zdravnik in kako tista stara žena. Cesarju je bila ta zgodba po volji. Pustil je poklicati zdravnika in mu dal visoko službo na svojem dvoru. „Take ljudi je dobro okoli sebe imeti," rekel je cesar, „kakor je Božidaru pomagal, zna tudi meni pomagati z dobrim svetom." Božidaru in Darinki je cesar dal veliko lepili daril, ko sta se poslovila in odšla v Kufo. Tudi na tisto starko ni pozabil, ki sta jo pa Božidar in Darinka seboj v Kufo vzela. Hudobnega namestnika Hedžača v Kufl je pa cesar odstavil, ker je cesarja samega nalagal, ko je rekel, da je Darinko kupil, pa jo je le vkradel. — Tista princezinja je vzela pozneje nekega ime­ nitnega kralja za moža. Veliko je bilo veselje v Rabičevi hiši v Kufi, ko sta Božidar in Darinka domu prišla. Stari Rabiž je kar norel od veselja in tri dni so vsi reveži v Kufi jedli in pili na njegov račun. Božidar in Da­ rinka pa sta odslej srečno vkup živela in Bog jima je dal več lepih in dobrih otrok.

Historija o Ivanu Ležiradu

Nekega dne, ko je cesar H a r u n A l r a š i d sedel na svojem tronu, obdan od svojih dvornikov in svetovalcev, stopil je pred njega služabnik, ki je držal v rokah svitel čelopas, to je namreč takov trak, kakor ga kraljice privežejo na čelo in okoli glave, namesto krone. Bil je pa ta čelopas ves iz zlatih niti narejen, uvezljuni pa so bili v njega bi­ seri, rubini, smaragdi in demanti, tako da so bile iz takih žlahtnih kamnov različne rožice in druge po­ dobe narejene v čelopas. Ta služabnik je držal tedaj tak čelopas v rokah, priklonil se je do tal in cesarju tako govoril: „Mogočni vladar, cesarica S o b e i d a , vaša svitla gospa, me posije in izroča svoj pozdrav in poklon. Vašemu veličanstvu je znano, da se cesarica že dalj 8asa s tem čelopasom ukvarja ter bi ga rada dogo- tovila. Drugo je vse že narejeno, zdaj manjka le še velik demant, ki bo prišel spredaj na čelo. Ona je že po vseh vaših zakladih iskala, pa ne more najti tako velikega demanta, kakor ga potrebuje." Cesar je precej ukazal svojim najvišjim urad­ nikom, ki so bili navzoči, naj poprašujejo in iščejo, kje bi se dobil tak demant. Uradniki so pozvedovali in pisali na vse strani, pa če so še tako velik demant prinesli, vselej so dobili od cesarice odgovor: „To ni nič; takih lešn ;kov imam sama zadosti, jaz hočem pa t&ko velik demant, kakor je kurje jajce." Ko je cesar slišal, da uradniki niso nič našli, je bil ne­ vozen in je rekel: „Pol sveta je meni pokorno, pa ne morem dobiti tacega kamna, kakor ga moja so­ proga za svoj lišp potrebuje. Pojdite in prasajte pri vseh zlatarjih v Bagdadu, morda ima vendar kateri kaj prida blaga!" Zlatarji so vsi rekli, da oni tacega demanta nemajo, in da bi se dobil edino le pri I v a n u L e ž i r a d u v B a l s o r i . Cesar je precej rekel ministru Ž a f a r j u , naj brez zamude pošlje urnega jezdeca do cesarskega namestnika v Balsori, naj ta brez pomisleka pošlje Ivana Ležirada v Bagdad. Minister Žafar je to reč naročil strežaju R a d o - s l a v u , ki je vzel nekaj mož seboj ter odjahal ž njimi hitro ko blisk proti Balsori. Naenkrat so bili v Balsori, kjer so se najprej predstavili cesarskemu namestniku. Ta je dal Radoslavu precej nekaj ofi­ cirjev, ki so ga spremili do Ležiradove hiše. Radoslav je potrkal na vrata in prikazal se je strežaj, ki je vprašal, kaj bi radi. »Povej svojemu gospodarju," reče Radoslav, „da ga kliče slavni cesar Alrašid k sebi." Komaj je strežaj to sporočil, kar pride Ivan Ležirad sam iz hiše in cesarske poslance pozdravi. Tukaj so se bolj natanko zgovorili in Rado- slav je Ležiradu povedal, zakaj se gre, namreč da cesarica, potrebuje tak in tak demant, da ga pa nikjer ne more dobiti, „samo pri Ležiradu bi se morda do­ bil" da so rekli zlatarji v Bagdadu, in da so tako prišli njega iskat. Ležirad je poslance povabil, naj stopijo v hišo. Oni pa so hoteli, naj se Ležirad kar na konja vsode, da bodo prej v Bagdadu, kjer jih cesar željno pri­ čakuje. „To vendar ne gre," reče Ležirad, „da bi jaz kar tak pred cesarja šel, kakor me zdaj vidite-' Se moram vendar dostojno napraviti! Potem pa mo­ ram tudi tisto reč poiskati, zavolj ktere se gre in zavolj ktere me kliče, kajti s tem mu ni nič poma- gano, če jaz kar prazen v Bagdad pridem." Ta ugovor je šel tudi Radoslavu v glavo, kajti to je bilo jasno, da prazni in brez demanta ne smejo v Bagdad priti, in tudi to se mora Ležiradu dovoliti, da se spodobno napravi. Tako so tedaj stopili T Ležiradovo hišo. V veži so videli zagrinjala iz zelene a trile, od zgoraj do spodaj z zlatimi rožami pretkane. Potem so jih strežaji peljali v kopelj, kjer so bile stene vse iz belega rnrameljna, posode vse zlate in srebrne. Ko so se skopali, bile so že vse nove obleke za veacega iz njih pripravljene, da so jih oblekli. Obleke so bile vse iz svile in zlatom obrobljene. Potem so šli v izbo, kjer jih je gospod Ležirad že pričakoval. Blazine, na ktere so se vsedli, lesketale so se vse od zlata. Prezamudno bi bilo vse lepote popisati, ki so se tukaj nahajale: velike luštre iz de- mantov, smaragdov in kristalov, na kterih je migljalo vse polno lučic, potem lepe slike po stenah, zrkalo z zlatim okvirom i. t. d. Gospod Ležirad je Radoslava sprejel z vso častjo in ga posadil sebi na stran. Potem so začeli strežaji večerjo na tnizo nositi. Najokusnejših jedi, kar si jih kdo le (zmisliti zamore, bilo je tu na izbiranje. Ravno tako najboljših vrst vino. Sklede so bile ali zlate ali pa iz kitajskega porcelana. Bogastvo in lepotija je bila taka, da je Radoslav ves začuden rekel, da še pri cesarju v Bagdadu ni videl kaj ta- cega. Ves večer so se prav dobro imeli. Prej ko so spat šli, pa jim je Ležirad dal eno mošnjo e tisoč cekini, naj si jih med seboj razdelijo. Drugo jutro je dobil vsak vojak instrežaj, kar jih je bilo od cesarja poslanih, po eno suknjo iz zelene svile, z zlatom ob­ robljeno. Začeli so jim spet jesti nositi. Radoslav pa je Ležiradu rekel, da ne sme dalje v Balsori ostati, sicer bi se cesarju zameril. Ležirad pa ga je prosil, naj vsaj se en dan ostane, drugo jutro pa da odrine ž njimi prav gotovo. Tako je Radoslav še čakal. Drugo jutro, ko se je daniti začelo, osedlali so srrežaji za gospoda Ležirada lepega konja, ki je , imel zlato sedlo, zarobljeno s samimi demanti. Ko so bili tudi Radoslav in njegovi tovariši na konjih, od­ rinili so vsi skupaj v Bagdad. Radosav pa si je mislil: „Take bogatijo še nisem videl! Se cesar se bo čudil, ko nas zagleda v tej dragi obleki, posebno pa, ko bo videl dragocenosti, ki jih ima Ležirad na sebi. Gotovo ga bo vprašal kje je tako obogatel."

Pet sto tri In osemdeseta noč

Ko v Bagdad pridejo, peljal je Radoslav go­ spoda Ležirada precej k cesarju. Vladar ga prijazno sprejme, ga posadi zraven sebe in mu dovoli govo­ riti. »Mogočni vladar," reče Ležirad, „bil sem tako prost, da sem prinesel seboj nekaj daril za vašo vi­ sokost in vas prosim, da bi jih milostno sprejeli." Ko je cesar vprašal, knkošne da so te darila, stopil je Ležiradov strežaj v izbo in položil skrinjico na tla. Ležirad je potegnil iz te skrinjice več takih drevesec, da je bilo deblo in veje iz ziata, lintje iz smaragda, sadje pa iz rubinov, topazov in biserov. Bilo pa je v skrinjici še več takih dragocenih reči, ktere je Ležirad po mizi razložil. Še bolj pa se je cesar čudil, ko je ukazal Leži­ rad prinesti drugo skrinjico, iz ktere je potegnil svilnat šotor, ki je bil z demanti olišpan. Po svili je bilo mnogo podob, narejenih iz rubinov, topazov, zafirov in smaragdov. Potem je strežaj prinesel tretjo skrinjico, v kterej so bili tako veliki demanti, kakor gosje jajca, in kateri so se, ko je Ležirad skrinjico odprl, tako za- lesketali, da se je cesar kar za oči prijel. Tu je bila cela skrinjica takih in še večih demantov, kakor si je cesarica enega želela, pa se enega v celem ce­ sarstvu ni mogla dobiti. Cesar sam ni vedel, kaj bi si mislil o tem bo­ gastvu in tej krasoti. Ležirad pa je cesarju tako go­ voril; „Slavni vladar, ne smete misliti, da sem vam zato prinesel tako bogatih daril, ker se vas bojim, ampak prinesel sem jih le iz spoštovanja do vas. Da pa jaz nisem tak človek, kateremu se je treba koga ali česa bati razun Boga, to vam hočem kmalo pokazati." Ko to izreče, stopil je Ležirad k oknu. Le ne­ koliko se pripogne in z ustnicami pomrmra, in cela palača začela se je. v vrtincu sukati. Potem je Leži- rad v drugič namignil, in odprle BO se vse vrata v oelej palači same od sebe. In ko je vtretjič pomignil, prikazalo se je pred hišo brez števila tic, ki so silno čivkale in žvrgolele. Cesar se je zelo čudil nad temi prikaznimi in je Ležirada vprašal, kje je tako moč zadobil. Prašal ga je tudi to.- „Pa menda ja niete vi tisti Evan L e ž i r a d , ki je bil tako na slabem g1asu zavolj svoje lenobe, kterega oče je bil ranocelnik v Balsori, pa je v veliki revščini umrl P „Svetli vladar," reče Ležirad, „to je vse res, ia sem jaz od revnih staršev sin in da sem bil v svoji mladosti tak lenuh. Tembolj je čudno moje se- dajno bogastvo. Moja histerija je tako čudna, da je vredna, ko bi se zapisala, če mi, veličanstvo, dovo­ lite,, hočem vam vse svoje zgodbe povedati." Cesar je rekel, da je že zelo radoveden na to histerijo, in je Ležirada prosil, naj bi mu jo povedal. Na to je Ležirad začel tako praviti: „Moj oče je bil res reven ranocelnik ali padar v Bakori. Tudi to je res, kar so ljudje govorili o moji le­ nobi. V svoji mladosti sem bil tako len, da če sem se na travo vlegel in je začelo solnce z vso močj6 na mene pri­ pekati, se vendar nisem toliko odmaknil, da bi bil glavo v senco spravil; rajši sem terpel, da me je peklo. Bil sem petnajst let star, ko so mi oče umrli, m jaz z materjo sva bila prepuščena največji revščini. Moja mati so morali za deklo služiti, da so se pre­ živeli; zraven so s temi krajcarji, ki so jih zaslužili, še meni jesti kupovali in na dom prinesli. Kajti bil sem tako len, da nisem za nobeno delo prijel, še iz hiše nisem šel, ampak cel dan doma ležal. Enkrat so prišli moja mati k meni, držali so v roki pet dvajsetic, ktere so si bili prihranili, in mi rekli to-le: „Moj sin, slišala sem, da so misli gospod Mijo S r e t a n podati v kratkem na potovanje v Kitajsko deželo. Ta gospod je tako prijazen % reveži in tako pravičen. Premagaj se, moj sin, in ustani, bova šla k temu gospodu. Daj mu teh pet srebrnih dvajsetic in prosi ga, naj ti za ta denar kaj prinese iz Kitajskega, ker pravijo, da je v tej deželi toliko 6udnih in redkih reči. Morda ti prinese kaj priprav­ nega. Če ne vstaneš in ne greš z menoj, potem ti j tudi ne prinesem vež jesti, da boš lakote poginil; tukaj na postelji." Ker sem se res bal, da me bodo mati bress jesti pustili, sem se z veliki silo toliko premagal, da sem začel v postelji se po konci spenjati; kajti ne verjamem, da je bila takrat na svetu kaka žival; bolj lena, kakor sem bil jaz. Stegnil sem svoje roke proti materi in jih prosi!, naj me potegnejo za roke in naj mi pomagajo vstati. Jokal sem se, tako hudo se mi je to vstajenje zdelo, in mislil sem, da se mi godi velika sila. Potem sem mater naprosil, da so mi čevlje poiskali izpod postelje in mi jih obuli; potem so me prijeli pod pazduho in me vzdignili iz postelje. Na to sva sla proti morju, pa mati so me morali ves čas za seboj vleči in priganjati. Ko tje prideva, sem pozdravil tistega gospoda Sretana, ko so mi ga mati pokazali, kajti sam ga nisem poznal. Potem sem mu dal tistih pet dvajsetic in ga naprosil, naj mi zanje kaj prinese iz Kitaja. Gospod Sretan se je nad to prošnjo začudil in svoje tovariše vprašal, če me poznajo. „0 ja, gospod," mu ročejo, ,to je tisti leni Ležirad, ki nikoli iz hiše ne pride od same lenobe in navadno celi dan leži. Danes je morda vprvič stopil čez prag svoje hiše." Gospod Sretan je vzel tistih pet dvajsetic, se nasmejal in mi obljubil, da bo že kaj prinesel za mene iz Kitaja. Jaz se mu zahvalim in grem nazaj domu, oprt in naslonjen na svojo mater.

Pet sto štir In osemdeseta noč

Mijo Sretan v družbi z mnogimi trgovci se je tedaj ukrcal in po srečni vožnji prišla je njegova barka, na Kitajsko. Tam je vsak prodal in kupi!, kar je mislil, in potem so se spet na barko vsedli, da bi se domu peljali. Že so bli spet tri dni na morji, kar gospod Sretan na enkrat ukaše, naj se barka zopet obrne in na Kitajsko nazaj jadra. Trgovci ga vsi začudeni vprašajo, zakaj tako dela. „Ali se ne spo­ minjate," jim reče, „da mi je ubogi Ležirad dal pet dvajsetic, naj mu kaj kupim na Kitajskem P Jaz pa sem na to čisto pozabili Obljuba je sveta reč; zato se moramo vrnit', da mu kaj kupim." „Za Božjo voljo!" rečejo trgovci, „ali je vredno zavolj te malenkosti dolgo pot nazaj storiti P Zna nas zadeti huda ura in vse naše potovanje je skaženo, morda še pridemo v smrtno nevarnost!" Ko je pa Sretan le trdil, da mora obljuba spol- njena biti, obljubili so trgovci, da hočejo dati za me vsak po deset dvajsetic, samo da ne bo treba nazaj potovati. Gospod Sretan si je mislil: „To bo pa dobro za Ležirada," zato je ponudbo sprejel. Tako so tedaj naprej potovali in prišli do ne­ kega otoka, ki je bil prav lep, obdelan in obljuden in kjer je bila velika kupčija z biseri in demanti. Ko se barka pri bregu ustavi, šli so trgovci na su­ ho, da bi kaj kupčije naredili. Ko je gospod Mijo Sretan po trgu hodil, videl je človeka, ki je kazal različne živali, mej njimi tudi veliko število opic, malih in velikih. Med temi opicami je bila ena prav zanikerna in razkuštrana. In čudno je bilo to: kadarkoli je gospodar svoje oči stran obrnil, padle so vse druge opice po tej zanikerni opici in jo začele lasati in tepsti. Gospodar je opice tepel in proč od­ ganjal, pa nič ni izdalo; ko je le v stran pogledal, pokazale so svoje sovražtvo do te zanikerne opice. Gospodu Sretanu se je ta opica smilila, zato je sklenil, da jo hoče kupiti za Ivana Ležirada. Stopil je tedaj h gospodarju in mu rekel: ,,Vidim, da druge opice ne morejo trpeti tiste zanikerne, razkuštrane. Prodajte jo meni; dam vam zanjo pet dvajsetic, ktere mi je dal nek revni fant." — „Jaz se te živali prav rad znebim," reče tisti mož in izroči Sretanu opico za tisti denar. Sretan pa jo je dal svojemu hlapcu, da jo je na barko nesel in tam privezal. Ko so trgovci svoje kupčije poravnali, šli so zopet na barko in na njej pripeljali se do druzega otoka, kjer so prišli ljudje v čolnih ter ponujali se za majhne opravila. Nekteri so tud prosili, naj se jim novec v morje vrže, pa ga bodo ven dobili. Po­ topili so se precej pod vodo in plavali za njim, da so ga dobili. Tako so skakali v morje za novci, do­ kler jib je njim kdo metati hotel. Ko je opica videla te ljudi potapljati se, postala je vsa nemirna in ska­ kala tako dolgo, dokler ni odtrgala svoje verižice, in potem je tudi ona v morje skočila in plavala do dnu morja. „Tle jo imaš!" reče Srelan, „kaj bo pa ubogi Ležirad rekel, če mu zdaj opica utone, ktero sem za njegove denarje kupil!" Ko so pa plavači spet izpod morja na površje prišli, priplavala je tudi opica ž njimi in prinesla v rokah več biserov, ki jih je pred gospoda Sretana položila. Sretan se ni malo čudil, ko je videl tako opico, ki zna plavati in se potapljati, pa se bisere na dnu morja iskati. Mislil si je zdaj, da mora na tej opici kaj posebnega biti. Tiste bisere pa, ki jih je opica prinesla, shranil je za mene, češ, kogar je opica, tega tudi biseri. Ko so se kupci spet ukrcali, zasledi jih vihar na morji in jih vrže na otok S a n s i b a r , kjer so prebivalci vsi črni zamorci in tako divji, da jedo človeško meso. Komaj se je barka na bregu ustavila, kar ti divjaki priletijo, barko na čolnih obkolijo, na barko planejo, vse trgovce zvežejo in jih pred svojega kralja peljejo. Njih kralj ukaže nekaj teh nesrečnih trgovcev zaklati in speči, in potem so se on in njegovi ljudje vsedli in te pečene trgovce pojedli. Drugi trgovci pa so morali to gledati; potem pa so jih čez noč v neki hlev zaprli, z namenom, da jih hočejo poklati in snesti prihodnji dan. Le opico pustili so divjaki prosto okoli skakati. O polnoči gre ta opica k tistemu hlevu, odklene vrata, odmaknivši zapah, ter gre h gospodu Sretanu in mu odveze vrv, s katero je imel roke na hrbtu zvezane. Zdaj je bil Sreian prost in je tipal v tami okoli sebe, po svojih tovarsih, ter iskal izhod. Ko tovarši čutijo, da Sretan z rokami okoli tipa, mislili so, da se je sam rešil in vrv pretrgal, zato so mu rekli; „ 0 usmili se nas, ti srečni M i j o Sretan, ker si se reši]!" — „Saj se nisem sam rešil," reče Sretan, „ampak tista opica, ki sem jo za Leži- rada kupil, me je odrezala. Zato pa tudi obljubim, da bom Ležiradu izplačal tisoč cekinov, kedar nazaj domu pridemo." „Tudi mi mu bomo vsak toliko dali, če opica še nas resi!" vpili so zdaj vsi trgovci. Komaj je to opica slišala, že je hitela trgovcem vezi odvezati. Tudi Sretan jej je pomagal pri tem, čeravno je on le slabo videl, ker je bilo v hlevu tamno, ko v peklu. Slednjič pa so se vender vsi rešili, pri vratih ven in proti bregu bežali, kjer je njihova barka še cela na tistem mestu stala, kakor prej ta dan. Divjaki si namreč še niso časa vzeli, da bi bili barko oropali in pobrali iz nje blago trgovcev. Mislili so si gotovo, da se ne mudi in da je še zmirom čas za to. Na čolnih div­ jakov, ki so bili tam pri bregu privezani, prepeljali so se na barko, potem divjakom čolne prevrtali, da so se pod vodo pogreznili, in svoji barki so dali vetra, razpevši njene jadra, in tako so se vzdignili v tihi noči od brega proč. Ko so bili že precej oddaljeni, so začeli vriskati, da so divjake dražili, kteri so res prileteli in zapazivši, da BO jim tujci ušli, hoteli so s čolni za njimi, pa niso nobenega čolna pri bregu do­ bili. Pokončanje čolnov bila je za divjake huda kazen. Ko se je dan naredil in so bili potniki na ši­ rokem morji, spomnili so se svoje obljube naproti Sretanu, in prinesli so mu vsak po tisoč cekinov, naj jih Ležiradu izroči, ker je njegova opica jih vse smrti rešila. Tako se je nabralo veliko denarja za Ležirada. — Odslej so imeli trgovci lepo vreme in srečno so dospeli v Balsoro nazaj.

Pet sto pet in osemdeseta noč

Kmalo se je zvedelo po mestu, da je barka z domačimi trgovci srečno domu prišla. Moja mati pri­ dejo nagloma k meni in rečejo: „Brž vstani, moj sin, gospod Sretan je prišel. Teci tje, da ga pozdraviš, in vprašaj ga, kaj ti je prinesel. Morda je kaj lepega ali dobrega za tebe P" Začel sem si oči meti in rekel sem materi: »Po­ magajte mi na noge. Do luke (ladjestaje) je daleč, in vi veste, da jaz počasi hodim." Mati me vzdignejo in podprejo, dokler nisem na nogah stal. Premagal sem se toraj in šel k luki, da bi gospoda Sretana dobil. Med to potjo sem kake dvakrat počival. Ko me gospod Sretan zagleda, priteče mi na­ proti in me pozdravi kot njegovega in njegovih to- varšev rešitelja. Potem mi izroči tisto opico. Meni se je vse neumno zdelo: tako tisti prisrčni pozdrav, kakor tudi opica. Ves nevoljen grem domu in mislim sam pri sebi: „Kaj bolj neumnega ni mogel kupiti, ko to opico! Saj še sam nemam kaj jesti, kaj bom pa opici dajal?" Ko domu pridem, rečem svoji materi: „Ce bo gospod Sretan še kedaj odpotoval in bom jaz ravno spal, me ne smete zbuditi! Ni truda vredno! Le poglejte to neumno opico, ktero mi je kupil za mojih pet dvajsetic! Čemu nam bo ta žival P* Komaj pa sem se vsedel, kar stopi več Sreta- novih hlapcev v izbo, ki so me vprašali, če sem morda jaz Ivan Ležirad. Komaj jim odgovorim, da sem jaz tisti, kar zagledam gospoda Sretana samega, ki je bil za njimi prišel. Jaz sem mu hotel roko poljubiti, pa on me je objel in me povabil, naj grem ž njim v njegovo hišo. Čeravno nevoljen čez to novo pot, šel sem ven- der ž njim. Ko tje pridem, rekel je dvema hlapcema, naj prineseta moj denar. Kmalo prideta in prineseta neko težko skrinjo, v kterej so bili tisti cekini, ki so jih trgovci za mene vkup zložili. Gospod Sretan mi je denar pokazal, potem je skrinjo zopet zaprl, ključ meni izročil z besedami: ^Poglejte, Ležirad, kako je Bog blagoslovil vaših pet dvajsetic. Ta denar je ves vaš! Ta dva hlapca ga bosta pa k vam zanesla." Ves srečen sem Sretanu izrekel svojo prisrčno zahvalo in se povrnil k svoji materi na dom, ki je od veselja poskakovala. „Zdaj vidiš, moj sin," je djala, „da naji Bog še ni zapustil. Zdaj moraš pa tudi ti ves drugačen človek postati, ne smeš tako len biti in zmirom ležati! Saj zdaj si gospod, ko imaš toliko denarja, pojdi po mestu okoli in pogovarjaj se z gospodi, da te bodo bolj v časti imeli! Če si pa žejen ali lačen, pa tudi lahko v kako gostilnico stopiš, saj imaš denar!" To sem materi tudi obljubil; res sem postal ves drugačen Človek. Ker sem imel dosti denarja, me je zmirom mikalo, da bi kupil to in lo, da bi šel na to in na ono veselico, in tako sem počasi lenobo čisto pustil; včasih sem še premalo spal. Mojej materi je bilo zdaj tudi dobro; ni jim bilo treba več služiti, ker so doma vsega dovolj imeli, in so si skuhali, kar so hoteli. Moja opica pa se je mene vedno bolj privadila. Sedela je pri meni na naslonjači (zofi), jedla je z menoj in pila z menoj. Čudno pa je bilo to, da je opica vsako jutro iz hiše šla in še le opoldne nazaj prišla. In kedar je opoldne domu prišla, prinesla je v roki mošnjo s tisoč cekini, jo položila pred mene in se potem k meni vsedla. To je delala opica vsak dan, tako da sem sča­ soma silno bogat postal. Kupil sem si mnogo hiš in grajščin, pustil sem si zidati več palač z velikanskimi vrti in najel sem si na stotine dekel in hlapcev. Nekega dne se je začela moja opica čudno pre­ mikati na stolu in gledati okoli sebe, če sva sama, da naji ne bi kdo slišal. Potem pa me je poklicala po imenu! Lahko si mislite, kako sem se začudil, ko sem slišal žival govoriti I Že sem hotel iz sobe bežati, kar me opica nazaj pokliče in reče: „Nič se ne boj, Ivan Ležirad, in ne čudi se, če slišiš mene govoriti, kajti jaz nisem navadna opica." „Kdo pa si potem?" jo vprašam. ,,Jaz sem eden zavrženih duhov," mi odgovori. »Videl sem te v veliki revščini, zato sem ti prišel na pomoč. Da imam jaz veliko moč in oblast, to si videl že iz tega, ker sem ti toliko denarjev na- noBil, da sam ne veš, koliko imaš. Pa jaz hočem še več za tebe storiti: jaz ti hočem priskrbeti nevesto, ki je lepša, ko vse druge dekleta v Balsori." »Kako bom pa to naredil, dajo dobim?" vpra­ šam radovedno. „Le poslušaj me!" reče opica. ,, Obleci se jutri prav lepo, vsedi se na konja, ki mora imeti zlato ujzdo in zlato sedlo, z demanti obrobljeno, in tak jahaš na trg, kjer se seno prodaja. Tam vprašaj za gospoda župana, in kedar te k njemu pripeljejo, reci mu, da želiš njegovo hčer za ženo. Če te vpraša, ali si zadosti imeniten in bogat za tako nevesto, tedaj mu položi mošnjo s tisoč cekini na mizo. Ako hoče več, le povej mu, da boš prinesel, kolikor zahteva; — ne boj se; bom že jaz skrbel, da ti ne bo zmanjkalo, ne denarjev niti blaga."

Pet sto šest in osemdeseta noč

Jaz sem bil ves navdušen za to mojo nevesto, ktere še nikoli videl nisem. Drugo jutro sem precej zlezel v svojo najlepšo obleko, se vsedel na konja z zlatim sedlom in zlato ujzdo in sem jahal na tisti trg, kjer je bila krma na prodaj, ker tam Mizo je stanoval gospod župan. Vprašal sem za županovo hišo, in ko mi jo pokažejo, sem stopil vanjo in žu­ pana pozdravil. Ker sem bil tako bogato oblečen in je vse polno strežajev za menoj stalo, imel je spošto­ vanje do mene ter me vprašal, če mi more s čim postreči v njegovi hiši. „Gospod," odgovorim županu, „moja sreča je v vaših rokah. Slišal sem govorico o lepoti vaše hčere, in prišel sem jo k vam snubit." „Dovolite, gospod," reče župan, „da vas vprašam, od kodi ste, kdo je bil vaš oče in koliko imate pre^ moženja? Hčere ne morem takemu dati, ki ga ne poznam." Na to sem vzel mošnjo s tisoč cekini, jo.položil na mizo in tako govoril: „To je moja čast in moja oblast. Bogati človek ne potrebuje druzega priporočila; denar odgovarja na vse ugovore. Že star modrijan pravi: ^Najboljša pomoč je denar," Eden naših (arabskih) pesnikov pa je zapisal te vrste: „Če bo­ gatin govori, mu kličejo: „Vi imate prav!" čeravno morda sam ne ve, kaj je rekel. — Če pa revež kaj povč, pravijo: „To ni nič!" če bi prav resnico govoril. Kdor ima denar, ga občudujejo in spoštujejo po vseh deželah. Denar je jezik za tistega, ki hoče govoriti ^ in meč za tistega, ki hoče moriti." Pri teh besedah se je župan zamislil. Potem pa mi reče: „Če je pa tako, prinesite mi še dva tisoč cekinov." — „Precej bodo tukaj!" odgo-vorim jaz in pošljem svojega hlapca domu, ki mi kmalo prinese dve mošnji, vsako po tisoč cekinov. Dal sem obe županu. Denar ga je premotil, da je bil že moj; nič več ni ugovarjal. Ukazal je svojim pisarjem, naj pi­ sarno koj zaprejo, in potem me je peljal v svoje pravo stanovanje. Tam se je spisalo ženitvanjsko pismo in on mi je obljubil, da bo v desetih dneh poroka. "Ves vesel pridem domu. Povedal sem svoji opici, kako sem opravil. Ona mi je častitala (srečo voščila) k takej nevesti in me pohvalila, da sem se pred žu­ panom dobro obnašal. En dan pred poroko približala se mi je moja opica nekako plašno in mi tako govorila: „Jutri bo srečen dan za tebe. Kar ta svet dobrega ima, vse sem tebi priskrbela, za vse se imaš meni zahvaliti, samo za življenje ne. Jaz mislim, da tudi ti ne boš tako grd in nehvaležen in da mi ne boš odrekel neke majhne prošnje, ktero do tebe imam. Ge mi še to storiš, potem znaš od mene dobiti vsako reč, kiiero si poželiš." „Le govori, moja prijatlica!" rečem jaz, „ne misli, da sem že pozabil na tvoje dobrote; o ne, če je le mogoče, bom vse storil po tvoji želji!" „No, dobro," reče duh v podobi opice, „jutri boš spal v izbi tvoje lepe neveste. V tej izbi boš tidel še ene stranske duri z bakreno kljuko. Na tej kljuki visi več ključev. Z enim teh ključev zamoreš odpneti tiste duri. Ko jih odpreš, boš stopil v majhno izbieo. V tej izbi je omara in ima na štirih voglih štiri zaklete zastavice, V omari je skleda z žlahtnimi kamni. Zraven sklede leži enajst kač, v skledi pa stoji cisto bel petelin. Zraven omare je meč naslonjen. Vzemi ta mee, umori ž njim petelina in kače, raz­ drobi tiste štiri zastavice, prebrni omaro, in potem pojdi nazaj v izbo k svoji nevesti. To je vse, kar od tebe zahtevam za vse dobrote, ki sem jih tebi že stori! in ktere ti še storiti mislim." Obljubil sem opici, da bom vse storil, kar od mene želi, in nisem ne vprašal, ne premišljeval, zakaj to od mene tirja. Drugi dan smo šli k poroki. Po poroki je bilo razveseljevanje, in okoli polnoči sem prišel precej težke glave s svojo nevesto na njen dom. Bila je res uzor telesne lepote, da se je vsak začudil, kdor jo je videl. Komaj se moja žena vleže, je tudi že zaspala, ker je bila utrujena od plesa in je imela težko glavo od vina. Meni pa je bilo to ravno prav, da ona spi, kajti spomnil sem se na obljubo, ktero sem opici storil, in hotel sem biti mož beseda. Stopil sem tedaj k. tistim vratam, vzel ključe s kljuke, in ko pravega najdem, sem duri odprl in šel z lučjo v roki v tisto izbo. Vzel sem meč, umoril petelina in kače ter omaro pre­ kucnil. Ko je pa omara padla, bil je velik ropot, da se moja žena zbudi in po konci plane. Ona prileti za menoj v sobo, in ko vidi petelina umorjenega na tleh ležati, je na glas zakričala in vpila: „Joj meni, vendar me bo ugrabil tisti hudobni duh!" Komaj je to izrekla, kar pridrvi neki duh v izbo in mi lepo nevesto odnese! Jaz in moja žena sva tako vpila, da se je še zbudil moj tast, gospod župan. Prišel je pogledat, kaj ae godi, pa je od strahu skoraj znak padel, ko je videl, da je njegova hči zginila, petelin pa mrtev na tleh ležal. „0 ti nesrečni Ležirad!" je klical v mene in si lase ruval, „gorje, kaj si naredil? Ali je to zahvala, ker smo te tako prijazno sprejeli? Ti bedak, ki si petelina in kače umoril, zastavice zdrobil in omaro prekucnil; ti ne veš, da so bili to pomočki zoper ne­ kega hudega duha, ki je mojo hčer ugrabiti hotel. Že šest let si je prizadeval, da bi jo v pest dobil, pa zavolj tistih reči ni smel blizo. Zdaj si mu pa ti pot pripravil in si mojo hčer izdal! Gorje meni! edino hčer sem zgubil! — Pojdi proč iz naše hiše, da te več ne vidimo!" Ves žalosten sem šel domu, ker sem zoper svojo voljo v nesrečo spravil tako ljubeznjivo nevesto in njenega očeta. Ko domu pridem, sem iskal svojo opico, da bi jej povedal, kaj se mi je zgodilo, pa je nikjer nisem našel. Zdaj sem še le spoznal, da je bila moja opica tisti hudobni duh, ki mi je neveBto odpeljal. Ker sam ni mogel in ni smel blizo v tisto hišo in izbo, zato je mene tako z denarji podpiral in me potem naučil, da sem umoril petelina in kače in zdrobil zastavice, ki so županovo hčer varovale. Ves razkačen, da meje ta hudobni duh tako za norca ime, raztrgal sem svojo obleko, si ruval lase in za trdno sklenil, da ne ostanem več v tem nesrečnem kraji, ampak da pojdem po svetu, naj si bo kamor koli.

Pet sto sedem In osemdeseta noč

Zapustil sem mesto še tisto uro in šel po svetu. Pridem v veliko puščavo. Sel sem še po puščavi na­ prej, kar me noč dohiti. Ne vedoč, kje sem, ne kam bi šel, gledal sem okoli sebe, kje bi se dalo najbolje prenočiti. Kar na enkrat zagledam v mesečnem svitu dve strašno veliki kači, eno rudečo, drugo belo, ki ste se vojskovali, grozno pihali in sikali, z repoma klestili okoli sebe, ter se druga v drugo zaganjali in grizli. Jaz zagrabim velik kamen in ga vržem z vso močjo tako, da je rudeči kači ravno na glavo priletel in jej glavo zmečkal, da se je mrtva po tleh stegnila. Bela ka& je na to zbežala. Pa kmalo je spet prišla in pripeljala še deset drugih, ravao tako belih kač seboj. Raztrgale so rudečo kačo na kose; potem pa so zbežale hitro kakor blisk. Ko sem to prigodbo premišljeval, slišal sem blizo sobe te besede izgovoriti: „T8e boj se ti nesreče žela, Še radost bode ti cvetela!" Ta glas je bil, kakor bi iz zemlje prišel, in na­ mesto da bi me potolažil, me je le z grozo navdal. Kmalo na to pa zaslišim zopet glas, ki mi pravi: »Kristjan, zakaj si takd boječ? Saj vrag sveta gospodar ni vež! Zdaj dobrih duhov je veča moč, Naj beli je dan, al' orna noč." „Če si dober duh," rečem jaz, »potem mi povej, kdo si in prikaži se mi!" Komaj sem te besede izgovoril, kar se mi pri­ kaže duh v dolgo, belo obleko zavit, ter me tako ogovori: „Ti si nam storil dobro delo. Vsi dobri duhovi ti hočejo pomagati. Povej, kaj želiš ? »Oh!" zdihnem na to, „kdo je na svetu pomoči bolj potreben, kakor jaz?* „Ali nisi ti Ivan Ležirad?" me vpraša duh. Seve, da sem tisti nesrečni človek," rečem na to. „Nič ne maraj," nadaljuje duh, „našel si po­ močnika. Vedi, da sem jaz brat od tiste bele kače, kterej si ti pomagal v boju zoper rudečo kačo, ter si poslednjo umoril in tako mojo sestro rešil. Mi smo štirje bratje in smo vsi štirje pripravljeni, tebi po­ magati v vseh nevarnostih, da ti pokažemo svojo hva­ ležnost, Tisti duh pa, ki je bil v podobi opice toliko časa pri tebi, je eden zavrženih, hudobnih duhov. On je že davno hotel tisto tvojo nevesto odpeljati, pa ni mogel zavolj tistih reži, ki jih je tvoj tast v sobo postavil. Zato se je duh tebi prilizoval in ti denar vkup nosil, da si ga rajši ubogal in tistega petelina ter tistih enajst kač umoril, da je potem on zamogel tvojo nevesto ugrabiti. Akoravno ima zdaj on tvojo ženo v oblasti, vendar upamo, da ga bomo premagali in tebi nevesto nazaj dali. Ne boj se toraj in bodi dobre volje." Ko je to izgovoril, začel je duh tako grozno tuliti, da sem se jaz kar za ušesa prijel, in malo je manjkalo, da nisem znak padel. V tem trenotku se prikaže več oboroženih duhov, in ta duh jih vpraša, že kaj vedo, kam bi bila prišla opica z županovo Merjo. Duhovi odgovorijo: „On prebiva v železnem mestu, kamor nikdar solnce ne posije." „Ivan Ležirad," mi reče zdaj duh, „jaz ti bom dal svojega hlapca seboj. On ti bode povedal, kaj moraš storiti, da dobiš spet svojo ženo v oblast. Pa kedar te bo skozi zrak in oblake nesel, ne izgovori Božjega imena! Kajti ta moj hlapec je tudi iz hu­ dobnih duhov, in če ti Božje ime izrečeš, se bo pre­ strašil in te spustil, in ti boš padel iz oblakov na zemljo, ter se pobil." Vsedel sem se tedaj tistemu hudemu duhu na hrbet, in dobri duh mu je ukazal, naj me nese do železnega mesta. Vzdignil se je z menoj v zrak zmi- rom visi in visi, tako da nazadnje zemlje nisem več videl. Prišla sva v neizmeren prostor, v kterem so se zvezde okoli naji sukale, tako velike, kakor gore. Že sem slišal glas nebeških angeljeviz daljave, tako blizo nebes sva že prišla. Duh, ki me je nosil, pra­ vil mi je to in uno, ter moje oči opozarjal na vstvar- jene reči, kako so čudovite in lepe; Boga, Stvar­ nika vseh reči, pa ni v misel vzel. Ha enkrat se mi prikaže nebeški duh v višnjevi obleki, njegovi dolgi, rumenkaeti lasje pa so mu lepo mahali čez rame. Njegovo obličje se je Bvetilo ko luč, v roki pa je držal sulico, od ktere so vedno iskre švigale. Ta lepi duh mi reče: „Ivan Ležirad! precej reci: „Ni druzega Boga, ko edini, ki je ustvaril nebo in zemljo," če ne, te prebodem s to sulico!" Prestrašen po tej prikazni, sem ubogal in rekel, kar je zahteval. V tem hipu je nebeški duh prebo- del s sulico mojega hudega duha, ki me je po zraku nosil. Zdaj sem jaz telebil v strašno globočino od zvezd do zemlje. To je še moja sreča, da nisem priletel na suho zemljo, kjer bi se bil ves zmečkal od padca; priletel sem v morje in se pogreznil glo­ boko pod valove.

Pet sto osem In osemdeseta noč

Ko me voda sama čez nekaj časa zopet kviško pahne, in ko pridem nekoliko k zavesti, začel sem plavati. Vendar bi bil gotovo omagal v valovih; pa k sreči so me zagledali neki mornarji, ki so bili v čolnu blizo mene. Prišli so mi na pomoč ter me rešili. Ti dobri ljudje so govorili med seboj nek jezik, od kterega nisem besedice razumel. Prašali BO me večkrat kaj, pa jaz sem jim z rokami pokazal, da jih ne razumem. Zvečer so začeli ribe loviti in so vjeli mnogo rib, ktere so spekli in tudi meni dali, da sem jedel. Drugi dan smo se izkreali, in peljali some v veliko mesto, kjer so me predstavili svojemu kralju. Ta me je prav ljubeznjivo sprejel. Pri kralju so bili že taki ljudje, ki so tudi naš jezik razumeli, in tako smo se zgovorili. Ko sem jih vprašal, kako se pravi temu mestu, so rekli, da je to mesto Henad, katerega kralj je podložen Kitajskemu cesarju. Kralj je ukazal svojim dvornikom, naj bodo prav prijazni z menoj in naj mi pokažejo vse zna­ menitosti tega mesta. Najbolj se mi je v tem kraji dopadlo lepo sadje, ker nikjer drugje nisem videl toliko lepega sadja. V tem mestu sem ostal celi mesec. Ko sem se pa enkrat zunaj mesta sprehajal, zagledam na enkrat jezdeca, ki je v hitrem diru naravnost proti meni jezdil. „Ali si ti Ivan Ležirad ?" me vpraša, ko me dojde. — Ko mu povem, da sem tisti, mi on reče, da se ni treba nič bati, da je on eden od tistih du­ hov, ki so meni zahvalo dolžni. „Kdo pa si ?" ga vprašam. On mi reče: „Jaz sem eden od štirih bratov tiste bele kače, katerej si ti življenje otel. Prišel sem ti povedati, da nisi več daleč od železnega mesta, kjer tvoja nevesta prebiva." To rekši me je vzdignil k sebi na konja in me ogrnil s svojim plajščem. Ko blisk sva zdaj le­ tela naprej po polji in se ustavila slednjič pri nekem velikem gojždu. Zdaj me je pustil s konja stopiti in mi rekel: „Ali vidiš ti dve gori? Drži se jima ves čas pri znožji in pojdi tako dolgo naprej, da prideš do železnega mesta. Pa nikar ne hodi v mesto, ampak počakaj me, da jaz za teboj pridem." To rekši me je duh zapustil in jaz sem bil na enkrat sam v grozno dolgočasne] puščavi. S težko nogo sem šel naprej po tem pesku in pečevji, kjer menda Še nikoli ni noben človek hodil. Tako sem slednjič zagledal pred seboj železno mesto. Zidovi tega mesta so bili železni in tako visoki, da so segali do oblakov. Zato se reče po pravici, da v to mesto nikoli solnee ne posije. Sel sem okoli mesta, da bi prišel do kakih vrat, pa nisem našel nobenih. V tem trenotku se mi zopet prikaže brat od bele kače in mi poda sabljo, češ, da ima ta sablja tako moč, da me nobeden ne bo videl, kedar v mesto stopim. Vzamem sabljo, in duh zopet zgine, da še časa nisem imel, se mu zahvaliti. Kmalo potem slišim neko šumenje in bučenje, in ko se ogledam, vidim več ljudi, ki so imeli svoje oči v sredi prs. Ko me zagledajo, so prišli k meni in me vprašali, kdo sem in kdo me jo sim pripeljal ? Jaz sem jim odgovoril na vse vprašanja in jim povedal, kaj sem vse doživel. Na to so mi povedali, da tista gospa, od katere sem govoril, res prebiva s tistim hudobnim duhom v mostu; kako pa je v njegovo oblast prišla in kako zdaj ž njo ravna, tega ti ljudje niso znali povedati. „Nas se ni treba nič bati," rekli so še nazadnje, »kajti mi smo podložni bratom od bele kače. Če pa hočete v mesto priti, mo­ rate gledati, kje voda ven teče, tam je že toliko prostora v zidu, da se v mesto pride, druzega pota pa ni." Res sem prišel do jareka, kjer je voda iz me­ sta ven tekla. Po strugi sem šel naprej do zida, in tam sem se moral nekoliko pripogniti, nekoliko pa v vodo stopiti, da sem prišel pod obokom zidu v mesto. Komaj v mesto stopim, zagledam pred seboj lep travnik, in na sredi travnika je sedela moja žena na zlati blazini. Ko me ona zagleda, pribiti mi naproti in me vpraša, kako sem mogel priti na ta kraj, kamor še noben človek ni stopil P Jaz sem jej roko podal in jej vse povedal, kaj se je z menoj med tem časom zgodilo. Potem sem jo prosil, naj mi pove, če more, kaj. naj bi jaz storil, da jo rešim iz rok hudobnega duha. „To ti lahko povem," reče moja žena, „ker je ta, vražji duh tako zaljubljen v mene, da mi vse povč in nič ne zamolči. On mi je razodel vse svoje skrivnosti ter mi savn pravil, da je tukaj blizo taka čudovita reč, da kdor tisto v svoji oblasti ima, mu je celo železno mesto pokorno. Ta čudovita reč je zaprta v nekem stebru . . . " „Kje je ta steber?" vprašam jaz hitroi „Tam le!" mi ona pokaže s prstom, „v tem stebru je zaprta moč najinega sovražnika." Ves vesel, zvedeti tako ; važno novico, sem ženo vprašal, kaka da je tista čudovita reč? Ona mi reče: »To je orel, na Čijega prerutnicah so zapisane neke čarobne besede, če se ti posreči, tega orla v pest dobiti, ti ni treba druzega, ko ogenj zanetiti, na ogenj vreči zelenih smrekovih vej, da> ae prav kadi, in v ta dim držati orla, ter duhove poklicati. Na enkrat bodo prišli vsi duhovi, ki so temu orlu pod- ložni, ia vse storili, kar jim ukažeš."

Pet sto devet in osemdeseta noč

Ker sem imel tako sabljo, ki me je storila ne­ vidnega, se mi ni bilo treba bati, da bi me kdo za­ sadil ; zato sem šel pogumno proti tistemu stebru, M je bil lesen in votel. Precej ga razsekam in vidim v votlini velikega orla, ki je hotel zleteti, pa ni mo­ gel, ker je bil z verižico priklenjen. Komaj sem orla v svoje roke vzel, kar se mi prikaže več duhov, ki me vprašajo, kaj želim. Jaz jim rečem, da zdaj še nič in da jih bom že poklical, kedar bo treba. Zdaj sem stopil k svoji ženi nazaj in jo vprašal, če hoče iti z menoj. Z veseljem je privolila. Potem sva šla po tisti poti iz mesta, po kterej sem jaz not pri­ šel, namreč pod zidom, tam kjer je voda iz mesta tekla. Prišla sva spet do tistih čudnih ljudi, ki so imeli oči na prsih. Prosil sem jih, naj mi pokažejo, kodi naj grem, da bom spet v svojo domovino prišel. Bili so tako prijazni, da so naji spremili do morja in nama priskrbeli kapitana, ki je naji na barko vzel, katera je bila namenjena v Balsoro. Vreme nam je bilo celi čas ugodno, in tako smo čez nekaj mescev srečno dospeli v Balsoro. Župan, moj tast, je kar norel od veselja, ko je zopet videl svojo ljubljeno hčer, pa tudi mene je z veseljem sprejel, ko je zvedel, da sem jo jaz rešil iz rok hu­ dobnega duha. Nekaj časa sem potem počival po tem potovanji. Enkrat sem se pa zaprl v svojo sobo, zanetil ogenj, vrgel nanj zelenih smrekovih vej, da se je gost dim valil pri oknih ven, potem pa sem tistega orla po­ molil v ta dim. Ta hip se mi prikaže vse polno du­ hov. Jaz jim zapovem, da naj mi prinesejo vse za­ klade iz železnega mesta k meni v Balsoro. V kratkem času so mi napolnili vse moje shrambe s srebrom, zlatom, žlahtnimi kamni, biseri in demanti in drugimi dragocenostmi, kterih vrednost se še ceniti ne more. Potem sem jim ukazal, naj mi pripeljejo tistega hudobnega duha, ki je v podobi opice mojo ženo od­ peljal. Kmalo so ga pricefrali. On pade pred menoj na kolena in se zvija ves ponižen. Jaz pa se mu nisem dal prevariti, ampak ukazal sem duhovom, naj ga zabijejo v železno skrinjo in naj ga v morje vržejo. To se je tudi zgodilo. Od tega časa imava jaz in žena mir pred tem hudobnim duhom in sva srečna ter zadovoljna. Ako imam kako željo, pokličem kar duhove, pa mi postrežejo po moji zapovedi. Tako bogastvo in tako srečo sem dosegel po milosti Božji; zato ne neham, zahvaljevati se in v molitvah Bogu 6ast dajati, kajti od Njega vse pride; Njemu naj bo čast in hvala na veke I" Cesar Harun Alrašid bil je zadovoljen s to his- torijo, je Ležirada pohvalil in vzel od njega tiste dra­ gocene darila. Pa tudi cesar je dal Ležiradu mnogo lepih daril, ga počastil pred celim svojim dvorom in ga potem pustil s svojimi oficirji častno spremiti v Balsoro nazaj. Ko je Lunica to historijo skončala, poljubil jo je kralj Riar in rekel: „0 ljuba moja kraljica, tisi pa res prva vseh žensk našega časa, ker znaš toliko lepega povedati, če je tvoje srce tako čisto, kakor je tvoja pamet bistra, potem te ne morem zaničevati, kakor sem druge žene pred teboj zaničeval. — Toda povej mi, ali nama boš še kaj tacega povedala?" Na to reče Lunica: „Mogočni kralj, ako ti je drago, za­ čela bom jutri praviti historijo o Mečislavu in o Zlatozori." Na prošnjo kralja in Bestre Srebernice začela je liimioa T prihodnji noži tak6 praviti:

Historija o Mečislavu in Zlatozori

„V davnem, davnem času, o mogočni kralj, vladal je v Egiptu kralj č a s t i m i r. Bil je pravičen, plemenit in častitljiv, imel je v svoji oblasti velike zaklade, dežele, mesta, gradove, trdnjave in vojake. Njegov prvi minister je bil Janez. Vendar pa takrat v Egiptu še niso poznali pravega Boga, temveč so častili solnce za svojega boga. Kralj Častimir je bil že sto in osemdeset let star, pa ni imel še nobenega otroka, ne sina, in ne hčere. Zdaj ko je bil že star in onemogel, imel je toliko menj upanja, da bi se mu ta želja izpolnila. Zavolj tega je bil noč in dan žalosten. Zdaj se pripoveduje, da je enkrat sedel na svojem tronu, obdan od svojih ministrov,, velikašev, dvornikov in stražarjev. Prihajali pa so ljudje s proš­ njami in pravdami. In kolikorkrati je kdo prišel s kakim otrokom, postal je kralj žalosten in rekel sam pri sebi: „Vsak se veseli svojih otrok, samo jaz ne­ mara nobenega! Ako umrjem, moram kraljestvo in vse svoje bogastvo zapustiti tujim ljudem, kateri bodo pač vse pograbili, pa se mene ne bodo spominjali dalje." Te misli so kralja tako užalile, da se je zjokal, zapustil svoj prestol in se vsedel na drug stol in obrnil svoj obraz proč od ljudi. Ko so ministri in velikaši to videli, bali so ae za svoje življenje; kajti mislili so, da je kralj tako silno jezen. Na to pa je zaklical kraljevi mečenosec (adjutant): „Pojdite vsi domu in pridite drugokrat, danes njegovo veličanstvo ni pri volji, vas poslušati." Na to so vsi odšli, samo prvi minister Janez je ostal pri kralju. Ko se je kralj zopet zdramil iz svoje zamišlje- nosti, stopil je minister Janez k njemu, se mu poklonil in rekel: „0 mogočni vladar, kaj pomeni to jokanje in zdihovanje? Povej mi, kteri kralj te je razžalil? Ali je bil morda kdo iz tvojih podložnih ? Ali se je kdo ustavil tvojim ukazom ? Hočemo mu iztrgati srce iz telesa!" Kralj pa ni nič odgovoril na to, še svoje glave ni dvignil kviško. Minister pa je zopet govoril: „0 kralj, jaz sem tvoj najstarejši hlapec in sem te nosil kot otroka v svojem naročji. Ako meni ne za­ upaš, komu pa boš? Povej mi, zakaj si tako žalosten? Kralj pa se ni ozrl na te besede in je jokal naprej. Minister ga je nekaj časa gledal, potem pa reče: „0 gospod, če mine poveš, kaj ti je, vzel bom svoj meč in se vpričo tebe zaklal." Zdaj vzdigne kralj svojo glavo in pravi: „Moj dragi Janez, prepusti me moji žalosti, vsaj mi pomagati ne moreš." — Minister pa odgovori: »Naznani mi, kaj te tako teži, morda pa vendar najdem kako pomoč." Na to reče kralj: „0 Janez, sto in osemdeset let sem že na svetu, pa ne- mam nobenega otroka. Tujim ljudem bom moral vse prepustiti, kar imam, in po moji smrti se me nobeden ne bo več spominjal." Minister pa reče: „0 kralj, jaz sem sto let starejši od tebe, in tudi jaz nemam nobenega otroka. Kaj hočeva storiti?" Kralj vpraša: „0 modri minister, ali ti ne veš nobene pomoči?" Minister na to: „0 kralj, slišal sem, da v Judovski deželi vlada zdaj kralj Salomon, Davidov sin, o kte- rem pravijo, da je prerok in da je tako moder in mogočen, da so mu pokorni ljudje, duhovi in vse ži­ vali; on razume, kaj tioe govorijo in zna vse jezike na zemlji. On veruje v enega samega Boga, ki je nebo in zemljo vstvaril. Pošljimo poslanca k njemu: ako je njegova vera prava, potem je njegov Bog za­ dosti mogočen, da nama usliši najino prošnjo; in potem se bova še midva k njegovi veri spreobrnila. Ako nama pa ne more pomagati, morava kje drugje pomoči iskati." Kralj mu reče: „Tvoj svet je najboljši in tolaži mojo dušo. Pa koga hočemo k Salomonu poslati P Kajti on je slaven in mogočen kralj. Pred njega stopiti, ni majhna reč; zato bi jaz želel, da bi ti sam to stvar prevzel in se v Judejo podal; kajti ti si skušen in moder mož ter znaš besedo prav izgovoriti." „Tvoja želja je moja zapoved, reče minister, „ker ti hočeš, bom pa šel v Judejo ter vse pripravil za potovanje. Ti, o kralj, pa zopet sklici državni svet, kajti ljudje so poprej odšli nemirni in v skrbeh, ker svojih zadev niso poravnali." Na to je pustil kralj zopet sklicati velikaše, dvornike in svetovalce, ter razglasil, da se smejo bližati vsi, ki imajo prošnje ali pritožbe na srcu. Minister Janez pa se je začel na potovanje pri­ pravljati. Kralj mu je izročil za kralja Salomona mnogo tako lepih in dragih daril, da se njih cena povedati ne more. Rekel mu je tudi, naj se kralju Salomonu približa z vso spodobnostjo, in če kaj opravi, naj se hitro vrne. Minister je kralju poljubil roko, potem pa se odpravil s celim svojim spremstvom na dolgo pot. Sel je brez zamude naprej, dokler ni prišel do meje Judovske dežele, kjer je bil še štirnajst dni hoda od Jeruzalema. Bog pa je kralju Salomonu razodel, da se bliža poslanec Egiptovskega kralja Castimira z mnogimi darili in da pride v tej in tej zadevi. Kralj Salomon je precej poklical svojega ministra Jožefa in mu naročil, naj gre Egiptovskim poslancem naproti. Mi­ nister Jožef je vzel mnogo spremstva in živeža seboj. Ko je Egipčane z ministrom Janezom srečal, jih je lepo pozdravil in rekel: „Dobro nam doali taki gostje, kakor ste vi! Bodite brez skrbi in vedite, da bo vaša prošnja uslišana!" — „Kdo vam je to povedal?" vpraša minister Janez. Minister Jožef pa mu odgo­ vori: ,,Naš kralj in prerok Salomon." Minister Janez vpraša naprej: „Kdo pa je Salomonu to naznanil?" in minister Jožef mu reče: „Naš Bog, ki je vstvari' nebo in zemljo." — To mora biti mogočen Bog, od­ govori minister Janez.

Pet ste ena in devetdeseta noč

Minister Jožef vpraša zdaj ministra Janeza: »Kakšnega Boga pa vi častite?" in Janez mu da ta odgovor: „Mi častimo solnce za Boga; vendar pa to ne more pravi Bog biti, ker samo po dnevi sveti, po noči pa se Bkrije; pravi Bog pa bi moral buditi in euti tako po noči kakor po dnevi." Po tem razgovoru so vsi skupaj odpotovali proti Jeruzalemu. Zdaj je ukazal kralj Salomon vsem ži­ valim svoje dežele, naj se postavijo v eno vrsto; hitro ao vse živali ubogale, in mirno je stal volk zraven srne, lev zraven bivola, tiger zraven jelena; pa tudi strupene kače in tiče v zraku prišle so in se posta­ vile v vrsto. Potem je Salomon poklical različne dobre in hude duhove, in postavili so se v drugo vrsto. Nekteri iz njih so bili grozni videti. Še le v tretjo vrsto je postavil kralj Salomon svoje vojake. Ko so Egipčani prišli in te divje zveri, pa te hude, ostudne duhove videli, bali so se in si niso upali naprej. Minister Jožef pa jim reže: »Nič se ne bojte, kajti vse te stvari so pokorne našemu kralju Salomonu. Nobena vam ne sme nič zalega storiti." Na to je šel Jožef s svojimi ljudmi naprej, in Egipčani so šli vsi boječi za njimi. Ko v glavno meBto pridejo, odka- zala se je Egipčanom posebna, lepa hiša za stano­ vanje, in kralj Salomon je ukazal, naj se obhajajo skozi tri dni ljudske veselice na čast tujim gostom. Ko so ti trije dnevi pretekli, šel se je minister Janez poklonit kralju Salomonu. Ko je ustopil v nje­ govo kraljevo dvorano, hotel je pred kraljem poklek­ niti. Toda Salomon tega ni pustil in je rekel: „Po- klekne se le pred Bogom; jaz sem pa človek, kakor ti." Na to so se vsedli k mizi in kralj je pustil prinesti vsakovrstnih jedil. Ko so jedli in pili, ogo­ voril je kralj Salomon ministra Janeza in mu rekel: „Povej meni, po kaj si prišel iz Egipta? Toda, ni treba praviti, saj je meni stvar že znana. Kaj ne, tvoj kralj Častimir je že star in nema nič otrok. Zato ga skrbi, komu bo zapustil kraljestvo in svoje zaklade. V te misli je bil pred kratkim zatopljen, ko je držal ravno državni svet, stopil je s prestola, se razjokal in se stran obrnil od ljudstva. Potem je rekel, naj vsi ljudje odidejo, samo ti si pri njem ostal in ga začel izpraševati, zakaj je tako žalosten. Dolgo te ni hotel slišati, na konec ti je vendar povedal, kaj ga teži. Potem pa sta sklenila, da poj deta mene za svet vprašat. Ali ni bilo tako?" Minister Janez pa se je začudil in rekel: „0 veliki preroki vse to je resnioa. Pa kdo je tebi to povedal, ko vendar ni bilo nobene priče, ko sva se s kraljem razgovarjala ?" Salomon odgovori: ,, Gospod, naš Bog vse ve in razodeva, komur hoče!" Na to uzklikne minister Janez: „Zdaj vidim, da je tvoj Bog pravi Bog, kajti on vse ve, kaj se na skrivnem misli in govori. Tega sem zdaj preverjen." Minister Janez in njegovi spremljevalci, ki so to slišali, spreobrnili so se k pravi veri in začeli hvalo dajati edinemu, pravemu Bogu. Salomon še reče: „Ali nemaš tudi te in te darila pri sebi?" Minister Janez mu potrdi. „Sprejmem vse," pravi kralj Salomon, »toda vse spet tebi darujem, o modri minister." Potem sta se še o več zadevah razgovorila in nazadnje je rekel kralj Salomon: »Pojdi zdaj na svoj dom, minister, in jutri bova govorila o tistej zadevi, zavolj ktere si poslan." Minister je šel na svoje stanovanjem je celo noč mislil na tega kralja Salomona. Drugo jutro je vstal in šel kmalo h kralju Sa­ lomonu. Ta ga prijazno sprejme in ogovori: „Ljubi Janez! ne bom te dolgo mudil; zakaj znano mi je, da tvoj kralj že dolgo pričakuje ugodnega odgovora. Če prideš k svojemu kralju Častimiru nazaj, vzemita vsak svoj lok in pusice, pojdita .na kraljevi vrt, kjer sredi vrta staro orehovo drevo stoji, na to drevo zle- zita in počakajta, dokler izpod njega ne prilezete dve kači. Ena teh kač bo imela glavo kakor krava, druga pa, kakor duh; obe pa boste imeli zlate verige okoli vratu. Ko ti kači zagledata, morata precej s pšicami nanji streljati, da obe umorita. Potem odrežita ka­ čama glave in repe za eno ped daljave. Vse drugo meso pa vzemita seboj in pustita ga doma speči. To meso dajta jesti svojima ženama, in potem bosta, prej ko leto priteče, dobila z Božjo pomočjo vsak enega sinka." Potem je vzel kralj Salomon čaroben prstan, lok, meč in škatljico, v ktero je položil svil­ nato halo (plajšč), ter rekel ministru Janezu: „Te štiri reči dajta sinovoma, kadar dorasteta!" Minister Janez se je zdaj poslovil od kralja Sa­ lomona in sel vesel v svojo deželo nazaj, ker je svoje poslanstvo tako dobro opravil. Ko je kralj Častimir zvedel, da minister Janez že prihaja in da ima dobro poročilo (ker hitri jezdeci so mu to naznanili), šel je ministru z obilnim spremstvom naproti. Ko se srečajo, je povedal minister kralju, kako je bil prijazno sprejet, kako je kralj Salomon že vse naprej vedel, in kak pomoček mu je potem nasvetoval. Tudi je kralju na­ znanil, da je s svojimi spremljevalci že pristopil k veri kralja Salomona, kteri časti pravega, edinega Boga. ,,Ako se njegove besede uresničijo/' pristavi kralj, „in bom videl, da je Salomonov Bog res vsega- mogočen, potem bom tudi jaz pristopil k njegovi veri."

Pet sto dve in devetdeseta noč

Potem je šel minister na svoj dom in si osem dni odpočil od svojega potovanja. Po preteku teh osmih dni šel je h kralju in ga vprašal: »Gospod, kdaj pojdeva kači streljat?" — »Precej, če hočeš!" odgovori kralj. Na to sta vzela vsak svoj lok s puši- cami in šla na vrt, kjer sta zlezla na orehovo drevo sredi vrta. Kmalo potem ste prilezli obe" kači izpod drbvesa: ena je imela tako glavo, kakor krava in roge na njej, druga pa glavo, kakor duh; obe ste imeli zlate verige okoli vratu. Kralj reče ministru: »Poglej, kako lepi ste ti dve kači, vsaka ima zlato verigo okoli vrata. Kaj, ko bi midva ti kači vjeti pustila in jih kazala tujim gostom P Kaj tacega niso Se videli." Minister pa ga je svaril pred takim de­ janjem rekoč: „Ali ne veš več, o kralj, kaj mi je kralj Salomon naroČil P" Potem je napel svoj lok, položil pšico vanj in eno kačo ustrelil. Zdaj je še kralj g svojim lokom ustrelil drugo kačo. Močni in veliki kači ste se še dolgo zvijali po tleh in raztepali vsaka s svojim repom okoli sebe, da se je kar dim delal okoli nju. Nazadnje ste pa vendar obe poginili. Potem sta kralj in minister zlezla z drevesa, odsekala kačama glave in za eno ped repa; drugo meso pa sta nesla vsak na svoj dom, ga pustila speči in ga dala svojim ženam jesti. Kralj je živel zdaj tri mesece v velikem nemiru in se vprašal večkrat: „ali bo res ali ne?" Ko je pa ta čas pretekel, čutila je enkrat kraljica, da bo v kratkem času mati postala. Hitro pokliče starega strežaja in mu naroči: „Precej teci h kralju in mu reci: „gospa kraljica je srečnega upanja, da se vroča želja obeh spolni.* Strežaj teše nemudoma h kralju, kateri je ves zamišljen pri mizi sedel, glavo ob dlan naslonjeno, in prevdarjal, ali bi moglo Salomonovo zdravilo kaj pomagati ali ne? Strežaj se globoko prikloni in reče: „Dobre novice imam, gospod! Moja svitla kraljica mi zapo­ veduje sporočiti, da je srečnega upanja, da je noseča in da jo nasledki napadajo, iz kterih se sme gotovo sklepati vesela novica." Ko kralj to sliši, skoči po konci, poljubi stre­ žaja in mu da polno mošnjo cekinov. V tem hipu stopi minister Janez v kraljevo sobo in reče: „Čuj, gospodar! Sedel sem v samoti doma in premišljeval, ali bo kačja jed moji ženi kaj pomagala ali ne; kar prileti ena mojih služabnic od moje žene poslana k meni T izbo in reče: „Čujte, gospod, poslali so me gospa in vam sporočijo, da so dobrega upanja, to je, da so noseči!" Od veselja sem deklici podaril tisoč goldinarjev za to dobro novico. Zdaj pa je rekel kralj Častimir: „Ker je Bog nama tako dober bil, morava tudi midva ljudem do­ brote skazovati. Pojdi in zapovej, da je tri dni praz­ nik v celi deželi; odpri žitnice in vinske shrambe in naj ljudstvo zastonj je in pije skozi tri dni, kolikor se kteremu poljubi- Tudi jim povej, da jim odpustim davke za cele tri leta. Nadalje izpusti vse jetnike iz ječ, in kdor je meni kaj dolžan, naj se ta dolg zbriše." Spomnil pa se je kralj tudi svoje obljube in je pristopil k pravi veri in začel častiti pravega Boga, kakor Salomon in njegov oče David. Velikaši in deželni grofi so spoznali njegov izgled in tudi za­ pustili Bvoje malike. Tako se je sčasoma cela Egip­ tovska dežela spreobrnila k pravi veri. Po deželi pa je bilo veliko veselje, ko so se začele veselice in ko je ljudstvo zvedelo, zakaj se obhajajo. Ko se je približal čas poroda, poklical je kralj vse modrijane in zvezdoglede iz cele dežele na svoj dvor, naj bi novorojenemu detetu povedali prihodnjost iz teka zvezd na nebu. Rodil se je deček, tako lep, kakor luna. Zdaj so začeli zvezdogledi računiti in premotravati stanje zvezd. Ko so vse pregledali, so kralju rekli: „Ta princ ima srečno zvezdo. Vendar bo v svoji mladosti veliko prestal, kar si pa vašemu veličanstvu ne upamo povedati." Kralj pa njim od­ govori: „Povejte mi vse in ne bojte se!" Na to za­ čnejo zvezdogledi tako praviti: „0 gospod, princ bo to deželo zapustil, bo šel na morje, tam se mu bo barka zdrobila, prišel bo v roke hudobnih ljudi in bo veliko nevarnosti in strahu prestal, nazadnje pa vendar srečno dosegel svoj namen in se povrnil v svoj kraj. Potem bo pa zmirom srečen do svoje smrti in bo slavno vladal čez mnoge bogate dežele." Kralj pa je rekel na to: „Vaše prerokovanje ni tako hudo. Kar je človeku namenjeno, temu tak ne uide. Bogu dajmo čast! Veliko veselja si obetam nad svojim sinom do tje, ko bo nastopil svojo pre- skušnjo in svoje težave. Po preatanih teh nevarnostih ga upam zopet videti." Na to je kralj zvezdoglede bogato obdaril ter jih odpustil in ni mislil dalje na to, kar so mu prerokovali. Kmalo potem je prišel minister Janez h kralju in mu naznanil: „Veličanstvo, ravno sedaj mi je žena rodila lepega sinčka." Kralj pa mu reče: ,0 mi­ nister, preseli se s svojo družino v mojo palačo, da bosta fanta vkupaj rastla, se vkupaj učila in tako drug drugemu tovaršijo delala."

Pet sto tri In devetdeseta noč

Minister je kralja ubogal in se preselil z ženo in otrokom v kraljevo palačo. Sedem dni so samo dojke oba otroka v svoji skrbi imele, potetn pa sta prinesle oba fantička pred kralja in ga vprašale, kake imena bo otrokoma dal? Kralj pa jim reče: „Ime- nujte ju, kakor hočete!" — sTo ne gre," odgovorijo dojke, „takim otrokom me ne smemo imen dajati!" Na to jim kralj veli: „Imenujte mojega sina Me či­ slava, naj bo „siaven z mečem", ministrovega aina pa imenujte Družana, naj bo mojemu sinu v »dru­ žbo" ali tovaršijo!" Potem je še vsakej dojki dal obilnih daril in jim naročil, naj skrbno pazijo na oba dečka. Ko sta bila pet let stara, dobila sta že možke učenike, ki sta ju učila brati, pisati in veronauk. Veči ko sta prihajala, bolj težke nauke so jima na­ kladali. Pozneje sta se učila boriti, jahati, streljati, in vse vojaške umetnosti. Komaj petnajst let stara sta bila že tako izurjena v orožji, da jima po samem ni bil kos noben junak v celi deželi. Kralj Castimir je večkrat z veseljem gledal, kako sta se ta dva mla- denča urno sukala na svojih konjih in kako sta znala rabiti svoje orožje. Ko sta bila mladenča po pet in dvajset let stara, poklical je enkrat kralj Castimir ministra Janeza k sebi in mu govoril: „Ljubi Janez, meni je nekaj na misel prišlo in rad bi te vprašal za tvoj svet." Minister reče: »Stori, kar ti srce veli, kajti iz tvojih ust prihaja blagoslov." Kralj mu reče: »Zdaj sem že čez dve sto let star, težko že nosim vse državne skrbi v svoji glavi. Moj sin Mečislav pa je razumem, hraber in dober mladenič, ali ne bo bolje, da njemu vlado prepustim? Jaz pa hočem na stare dni Bogu služiti in se na smrt pripravljati. Kaj praviš ti na to?" Minister mu reče: „0 kralj, kar ti govoviš, je dobro. Tudi jaz sem teh misli. Star sem že čez tri sto let, moj sin pa je mlad, hraber, razumen in pošten mladenič. S tvojim dovoljenjem bom ministersko službo njemu prepustil, in tako bosta vladala najina sinova, kakor sva do zdaj midva. Z dobrim svetom jima bova pa še zmirom na strani stala." Kralj mu to potrdi z besedo: „Piši hitro vsem namestnikom, knezom in grofom po deželi, vsem pod­ ložnim kraljem, vsem generalom in velikašem; naj se vsi skupaj zberejo, da mlademu kralju in njego­ vemu ministru prisežejo. Kralj pa je dal glavno mesto olepšati in vse z venci in cvetlicami okinčati. Ljudje, ki tega niso vedeli, so povpraševali, kaj to pomeni. Tudi velikaši, grofi in generali, ki so se v glavnem mestu zbirali, so vprašali drug druzega: „Kaj pa hoče kralj od nas ?" Ko so bili vsi velikaši v glavnem mestu zbrani, napravil je kralj veliko gostijo in povabil vso gospodo. Ko so odjedli in natočili vsak svojo čašo, vsedel se je kralj na svoj prestol in rekel: „Kdor je moj pri- jatel, naj posluša zdaj moje besede!" Ysi so utihnili, kralj pa je dalje govoril: „Vi vsi veste, da sem to kraljestvo podedoval za mojim očetem." Vsi rečejo enoglasno: „Res je! to vsi vemo." — „No, dobro!" odgovori kralj, „kakor sem jaz kraljestvo dobil za svojim očetom, tako ga hočem zopet svojemu Binu izročiti; tak je tek časa. Jaz sem že star in betežen. kakor vsi vidite. Bolje kaže, da zadnje svoje ure darujem božji službi in delam pokoro za moje grehe. Vlado naj pa prevzame moj sin Mečislav, kterega vsi poznate za poštenega, pametnega in dobrega mla- denča. Kaj pravite na to, vi moji zvesti knezi in grofi, namestniki, generali, vitezi in dvorni svetovalci ?" Vsi mu odgovorijo: ,0 kralj, ko bi ti najslabšega svojega hlapca postavil nam za gospodarja, mi bi ga vbogali zavoljo tebe; koliko rajši bomo to storili, ko nam daš za vladarja ljubeznjivega in hrabrega princa Mečislava! Prisežemo mu zveztobo pri naših glavah in naših očeh!" Na to je kralj zapustil svoj tron, Mečislava nanj posadil in rekel velikašem: „Evo vašega kralja!" Potem mu je postavil krono na glavo in mu dal žezlo v roko. Vsi velikaši se pripognejo do tal, poljubijo zemljo in vstavši zakličejo : „O kralj Mečislav, le ti edini si vreden, naš kralj biti." Potem so prišli duhovniki in molili nekatere molitve. Kraljevi etrežaji pa so metali zlati in srebrni denar v velikej meri mej ljudstvo, ki je pred palačo stalo. Velikašem pa je kralj dal mnogo dragocenih daril.

Pet sto stir In devetdeseta noč

Zdaj se je vzdignil še minister Janez in je gro­ fom tako govoril: „Vi veste Vsi, da sem bil že mi­ nister, ko sedanjega kralja Častimira še ni bilo na svetu. Zdaj ko je on svojo čast odložil, spodobi se, da tudi jaz to storim, ki sem že nad tri sto let star. Novi kralj Mečislav je bil tako dober, da je moj sklep potrdil in mojega sina Družana sprejel za svo­ jega ministra. Ali smo prav tako storili, ali ne?" Vsi rečejo na to: „Nihče ni bolj vreden biti novemu kralju svetovalec, kakor Družan, kteri je s princom od mladih nog prijatel." Po tej slovesnosti so veselice še več dni trajale. Stari kralj Castimir in stari minister Janez bila sta tako darežljiva, da nobeden ni šel prazen domu iz te gostije, vsak je nesel kak lep in dragocen dar. Potem pa je stari kralj poklical Mečislava in Dru­ žana k sebi in jima rekel: „Tukaj imam za vaji štiri darove od kralja Salomona, vzemita sipo svoji volji!" Mečislav je potem vzel čarobni prstan in škatljico s svilnato halo; Družan pa je vzel meč in lok, ki sta imela tudi posebno moč. Mečislav škatljice ni odprl, ampak položil jo je na svoj tron, kamor se je tudi zvečer naslonil in zaspal. Družan pa se je naslonil na divan kraj prestola in tudi zaspal. O polnoči pa se je kralj Mečislav zbudil; spomnil se je svoje škat­ ljice, in ker je bil radoveden, kaj je v njej, vzel je luč, nesel škatljo v drugo izbo in jo tam pri luči pogledal. Ni namreč hotel, da bi tudi Družan videl, kaj je T škatlji. Ko je kralj škatljo odprl, videl je v njej velik svilnat plajšč, in v ta plajšč bila je z zlatimi nitmi utkana podoba neke deklice, katera je bila tako lepa, da je princu kar sapa zastala, ko jo pogleda. Začel je skoraj noreti, tisto podobo polju- bovati in prepevati. Potem pa se je začel jokati, si lase puliti in kakor blazen okoli letati. Od tega hrupa se je zdaj tudi Družan zbudil. Pogledal je okoli sebe, in ko princa ni videl, si je mislil: „Kam je neki Mečislav zginil?" Sel ga je iskat in ga našel vsega v solzah. Družan ga praša, kaj mu je, pa ne dobi odgovora. Zato mu reče: „Moj kralj! Jaz sem tvoj minister in prijatel; skupaj sva vzrasla; če meni ne zaupaš, komu hočeš zaupati ?" Mečislav pa se je jokal naprej in se ni ozrl na Dru- žana. Ta pa je vzel sabljo in je rekel: „Na tem mestu se bom zaklal, če mi ne poveš, kaj ti je." Zdaj vzdigne princ svojo glavo in reče: „Dragi prijatel, mene je sram, da bi ti to povedal." Družan pa mu reče: „Od kedaj mi nič več ne upaš? Ali se spodobi, pred prijatlom svoje zadeve skrivati?" Na to ga prime princ za roko in ga pelje tje k plajšču ter mu pokaže podobo. Družan si je po­ dobo odgledal in občudoval njeno lepoto. Nad glavo podobe pa so bile črke iz samih biserov in iz njih je čital Družan te besede: „T o je podoba Vile Zlatozore, hčere Silnibana, k r a l j a du­ hov v srečnem vrtu na belih otokih." Družan praša zdaj princa: „Ali veš, kaj ta po­ doba pomeni?" — Princ reče: „Kako bom vedel?" — „Saj je zapisano", reče Družan, „le čitaj z me­ noj: podoba Vile Zlatozore . . . " — »Gorje, gorje!" zakliee prine, če je ta krasotioa živa kje na svetu, hočem jo tako dolgo- iskati, da jo najdem!* Na to se je spet jokati začel. Družan pa mu reče: „Nikar ne jokaj, prijatel! Toliko več sklici vse uče­ njake in modrijane, vse moriske kapitane in popotne minihe ter vse ljudi, ki so daleč po svetu prišli, ter prašaj jih, če kteri iz njih ve za »srečni vrt na be­ lih otokih?" Morda je kdo med njimi, ki ti z božjo pomočjo kaj pametnega svetuje." Drugi dan je bil državni svet. Pa Mečislav ni mogel na svet, poslal je poročilo: „Kroij Mečislav je zbolel, on ne more priti." Vlegel se je v posteljo. Ko je stari kralj Castimir to zvedel, bil je v velikih skrbeh. Poklical je vse zdravnike tistega mesta, jih peljal k svojemu sinu in jih naprosil, naj mu zapi­ šejo potrebno zdravilo. Zdravniki pa so z glavami majali, nekaj zapisali in odšli. Toda pomagalo ni nič. Pet sto pet in devetdeseta noč. Ko je pa bolezen že tri mesce trajala in se ni nič na bolje obrnilo, rekel je kralj Castimir ves je­ zen proti zdravnikom: „ Gorje" vam, vi psi! če ne znate mojega sina ozdraviti, pustil vas bom vse obe­ siti!" Na to reče najstarejši med zdravniki: „Gospod, mi si vse prizadenemo, da bi ga ozdravili. Pa ta bolezen tiči globoko in se težko leči. Ako hočete, vam jo imenujemo." — „Le povejte!" reče kralj. Na to odgovori zdravnik: „Princ je iz ljubezni zbolel." — „Kako vi to veste?" praša kralj. Zdravniki pa mu odgovore: „Mi sodimo le po zunajnih znamenjih, na­ tančnega o tem pa nič ne vemo. Ako hočete to zve- diti, morate prašati takega človeka, ki s princom vedno občuje. Morda bo njegov prijatel, minister Družan, kaj več povedal." Kralj Častimir je šel precej v svojo izbo, po­ klical Družana k sebi in ga vprašal: »Povej mi po pravici: kako bolezen ima moj sin ?a Družan odgo­ vori: „Jaz ne vem." Na to pokliče kralj rabeljne in jim ukaže, naj Družanu glavo odsekajo. Družan se je bal za svoje življenje in je rekel: „Če mi oblju­ bite, da se mi nič ne zgodi, bom resnico povedal." — „Le govori", reče kralj, „nič se ti ne bo zgodilo." Zdaj reče Družan: „Tvoj sin ljubi Vilo Zlatozoro, hčer Silnibana, kralja duhov." Kralj praša na to: „Ja, kje pa jo je videl?" in Družan odgovori: „Naslikana je na tistem plajšču, kterega mu je kralj Salomon poklonil." Kralj je šel precej k svojemu sinu in mu rekel: „Kaj samega sebe trpinčiš! Ktera podoba je ta, ki si se vanjo zaljubil P" Princ reče: „Mene je bilo sram, kaj ta- cega povedati. Ker pa že vse veš, glej, kako mi pomagaš!" — „Kaj ti hočem pomagati?" reče kralj, »ali imam jaz čez duhove kako oblast? Se Salomon bi v tej reci ne mogel nič storiti. Pusti take misli in razvedri sel Namesto nje ti hočem priskrbeti sto lepih princezinj! Ta pa je iz duhov rojena. Kaj ho­ češ s tako, ki ni človeško bitje?" Sin pa reče: »Ljubi moj oče, jaz nje ne morem pustili in poza­ biti." — „Kaj pa hočemo tukaj storiti P" vpraša oče. Mečislav mu reče: „Sklici vse trgovce, modrijane in popotnike, če kteri ve za „srečni vrt na belih otokih P" Tam je doma." Zdaj je kralj sklical vse morske kapitane, učene može, take, ki so daleč okoli prišli, potem sploh trgovce in potnike, ter jih dal vprašati, če kteri iz njih ve za »srečni vrt na belih otokih?" Toda nobeden iz njih ni bil še nikoli tam, niti praviti ni slišal o tej deželi. Eden pa se oglasi in reče: „0 slavni vladar, ako hočeš to zvediti, pojdi na Kitajsko. To je velika dežela, obljudena od mnogih narodov. Če tam tega ne izveš, potem nikjer ne." Ko je Mečislav to slišal, rekel je očetu: „0 ljubi oče, dajte mi več bark in mornarjev, da pojdem na Kitajsko!" Kralj Častimir pa mu reče: „Moj sin, ostani tukaj in vladaj svojo deželo; jaz pa pojdem po svetu princezinjo Zlatozoro iskat." — „To pa ne gre!" reče Mečislav; „jaz sem še mlad in krepek, meni ne škoduje zdaj vsaka sapica; vi pa bi na morji gotovo umrli. Kaj škoduje, če nekaj časa potujem in si svet ogledam? Ako jo najdem, je prav. Ako ne, bom pa na to pozabil, se povrnil vesel domu in si tukaj drugo nevesto izbral." Kralj častimir si ni vedel drugači pomagati, ko da je sinu spolnil njegovo voljo, mu pripravil štirdeset bark, na ktere mu je naložil zadosti živeža, blaga, zlata in druge prtljage; razun tega mu je dal tisoč mornarjev in vojakov seboj, da bi povsodi brez strahu popotoval, in slednjič ga je izročil še božjemu varstvu. Milo je bilo videti, kako se je princ poslovil od starega svojega očeta. Ravno tako se je Družan poslovil od svojega očeta, in potem sta se Mečislav in Družan ukrcala. Na tisoče ljudstva je stalo na bregu, ki so solznih oči gledali za princom in za barkami, na kterih je marsikdo vedel svojega brata ali očeta ali sina ali ženina ali ljubimca. Kdo ve, če še kteri iz vseh teh v svojo domovino nazaj pride, ali nobeden več? Popotniki so imeli ugodno vreme in tako so kmalo prišli na Kitajsko. Ko so Kitajci videli, da se bliža njihovi deželi štirdeset velikih vojnih bark, imeli so velik strah. Zaprli so vrata svojega glavnega mesta in postavili straže na zidove. Zdaj je Mečislav izbral dva vojaka in jima rekel: »Pojdita v mesto, pozdravita kralja v mojem imenu in povejta mu: „Kralj Mečislav iz Egipta je prišel na barkah v tvoje mesto, pa ne kot sovražnik, ampak kot gost in pri- jatel. On želi tvojo deželo videti. Potem se bo podal v svoj kraj nazaj. Ako ga hočeš sprejeti kot gosta in prijatlja, hoče te obiskati; če ne, bo svoje barke obrnil in se podal drugam." Ko sta vojaka v mesto prišla in to sporočila, bil je Kitajski cesar Blago dan vesel, pustil je mestne vrata odpreti, ukazal meščanom, da so hiše ovenčali, in potem je šel sam z obilnim spremstvom kralju Mečislavu naproti. Ko so se srečali, je cesar Blagodan kralja Mečislava objel, mu dal mnogo lepih daril, ravno tako Družanu, in govoril to: „Srečne moje oči, ki vidijo tako slavnega kralja ! Dobro došel v mojem mestu. Kar je mojega, je tudi tvoje." Pustil je vsem egiptovskim vojakom dobro postreči z jedjo in pijačo, in potem so šli vsi vkupaj z veselo godbo v mesto. Pa tudi kralj Mečislav je imel za cesarja Blagodana mnogo lepih daril, katere je pustil iz bark prinesti. Štirdeset dni so trajale veselice na čast kralju Meči­ slavu. Po preteku tega časa vprašal je enkrat ce­ sar Blagodan kralja Mečislava: »Kako se ti do- pada v moji deželi?" Kralj odvrne: „HvaIa tvoji milosti, vse mi je po volji." Cesar pa reče na to: „Ti imaš pa gotovo še kaj druzega na srcu, kajti tvoje oči so žalostne in nemirne?" Na to reče Mečislav: „Prav govoriš, da so moje oči žalostne; kajti ozirajo se po Vili Zlatozori, pa je ne morejo nikjer zagledati." To rekši vderejo se mu solze iz oči in začel je na glas ihteti." — „Kaj bi se dalo tukaj pomagati?" vpraša cesar Blagodan. Mečislav pa mu odgovori: „Jaz bi te prosil, da skličeš vse učenjake, trgovce in kapitane in jih vprašaš, če kateri kaj ve za „srečni vrt na belih otokih". Cesar je tej želji precej ustregel in je sklical zbor popotnikov, morskih kapitanov in učenih ljudi, ter jih vprašal, če kateri iz njih kaj ve za tisti srečni vrt na belih otokih. Toda vsi so molčali. Le eden se je oglasil in rekel: »Slišal sem vže govoriti o tistih otokih. Slavni kralj naj se poda v deželo Indijo; tam bodo vže ve­ deli za te otoke." Zdaj je pustil Mečislav precej svoje barke oskrbeti s pitno vodo, živežem in drugimi po­ trebščinami. Potem se je poslovil od cesarja Blago- dana, se mu zahvalil za vso prijaznost in se podal z Družanom in vojaki na barke. Štiri mesce so jadrali še precej srečno po ši­ rokem morji. Enkrat pa se vzdigne strašen vihar, va­ lovi kakor hiše visoki so se vzdigovali na morji in barke kralja Mečislava so skakale sim in tje kakor orjehove lupine. Deset dni so bili v velikem strahu. Slednjič pa je huda burja gnala barke do nekega skalnega brega, kjer so se vse ob skalah razbile. Vsi mornarji in vojaki so se potopili, le kralj Mečislav z nekaterimi mornarji se je rešil na majhnem čolnu. Kmalo potem se je nevihta polegla, nebo se je zja­ snilo in morje je postalo mirno. Kralj je pogledal okoli sebe, pa od celega njegovega brodovja ni bilo nič več videti. Samo vodo je videl in nebo nad seboj, pa tisti čoln, na katerem se je rešil.

Pet sto šest in devetdeseta noč

„Kje so moje barke ? Kje je moj prijatel Dru­ žen ?" vprašal je Mečislav. Mornarji pa mu odgovore: „Vsi so poginili, o gospod, in ribe jih bodo pojedle." Mečislav je bil tako obupan, da je hotel v morje sko­ čiti. Mornarji so mu pa ubranili in mu rekli: „0 vla­ dar, čemu imaš take misli? Ali nisi vsega tega sam si nakopal na glavo ? Zakaj nisi ubogal svojega očeta, ki te je prosil, da ostani doma! Vender, kaj hočemo, to je bilo vse vže tako namenjeno. Vže pri tvojem roj­ stvu so zvezdogledi rekli, da bodeš prišel v velike nevarnosti. Potrpi toraj, da te Bog iz njih reši." Kralj pa odgovori na to: „Ni je pomoči razun pri Bogu! Njegovim sklepom nihče ne uide." Pustil si je potem jesti dati, ker so na čolnu nekoliko seboj vzeli. Va­ lovi pa so čoln vedno sim in tje metali, in mornarji sami niso vedeli kam bi se obrnili, ker jim je bil kraj čisto neznan. Vže jim je začelo tudi vode in živeža zmanjkovati, kar zagledajo iz daljave otok. Veslali so v tisto stran, da so na tisti otok prišli. Na otoku so kmalo zagledali več sadnih dreves, in ker so bili lačni, so šli vsi tje tisto sadje trgat, en sam je v čolnu ostal. Mej drevjem pa so videli nekega divjega človeka sedeti, kijih je klical in vabil: „Ne jejte tistega sadja, ki ni zrelo; pridite sim k meni, jaz vam bom zrelega sadja dal!" Eden mornarjev je res šel tje in je mislil, da bo kaj boljšega sadja dobil. Pa komaj se tistemu drevesu približa, skoči mu divji mož za vrat, mu ovije desno nogo okoli vratu, z levo pa se opre ob njegov hrbet in mu reče: „Le nosi me zdaj, zdaj boš moj osel, da me boš okoli nosil. Ne bos se me znebil, ne!" Mornar ga je skušal raz sebe vreči, pa ga ni mogel, tako močno se ga je divjak držal. Ko je pa mornar kričati začel, pritekli so drugi mornarji in divjaka tako dolgo s palicami tepli, da je mornarja spustil. Zdaj je pa še divjak kričati začel, in priteklo je mnogo drugih divjakov na pomoč. Zdaj so pa Meči- slav in mornarji hitro na čoln nazaj zbežali in ga od brega stran porinili, da divjaki niso mogli za njimi. Kričali pa so divjaki še zmirom in jih nazaj vabili: „Pridite k nam, vi boste naši osli, mi bomo pa po vas jahali!" Mornarji pašo jim osle kazali in klicali: „ Takih oslov si pojdite drugam iskat!" Spet so bili dolgo časa na morji, kar zagledajo drug otok. Veslali so tje, in ko na otok stopijo, so čoln privezali in šli v bližnji gojzd, ker je bilo več sadnih dreves videti. Na enkrat pridejo do velike klade, ki je črez pot ležala. Eden mornarjev stopi na­ njo in reče: „Kaj neki ta čudna klada pomeni?" Pa v tem hipu se klada po konci spne, in videli so, da je strašen velikan. Hitro so vsi zbežali nazaj v čoln, samo tistega mornarja, ki je bil nanj stopil, je velikan zagrabil in ga precej raztrgal ter surovega jesti začel. Drugi mornarji z Mečislavom pa so tekli, kakor bi jih veter nesel, do morja, se vsedli na svoj čoln in odrinili. Velikan je sicer priletel za njimi, pa jih je vže zamudil. Čez nekaj dni vožnje so prišli spet na drug otok. Sli so na nek hrib, kjer je bilo več sadnih dreves. Zlezli so na drevesa in se prav dobro pasli s tem sadjem. Kar naenkrat pa pride več nagih ljudi, ki so bili vsak petdeset pračev dolgi, so imeli zobe, ka­ kor presič, da so jim iz ust rastli. Ti so vzeli Meči- slava in njegove tovarše doli z dreves in jih nesli svojemu kralju. Ta je bil še veči, kakor ti velikani in je sedel na skali. Položili so ljudi pred njega in mu rekli: „0 kralj, poglej, kake čudne tiče smo na drevji našli!" Kralj velikanov, ki je bil lačen, dal je precej dva mornarja zaklati in ju je pojedel. Ko so drugi mornarji in Mečislav to videli, zaceli so se jokati. Ko jih pa kralj velikanov jokati sliši, mislil je, da tako pojejo, in reče: „Ti tiči znajo lepo peti. Naredite vsakemu tiČnik in dajte te tičnike v mojo sobo obesiti, da bom slišal te tiče peti." Tako so bili Mečislav in njegovi ljudje vsak v tičnik zaprti in v sobo k temu velikanu obešeni, kjer so dobili vsak dan sadja in vode, včasih tudi kruha in mesa. Včasih so peli, včasih govorili, včasih pa jokali, in kralj ve­ likanov je zmirom mislil, da tako pojejo. Ta kralj velikanov pa je imel hčer, ki je bila na nekem drugem otoku omožena. Ta pa je imela

človeško podobo in pamet, tudi ni bila tako grozno

velika, vendar pa še zmirom veči, ko vsak možki v naših krajih. Tej je oče enkrat naznanil, daimavjete prav čudne tiče, ki znajo lepo peti. Ko je hči to sli­ šala, je res mislila, da ima oče take tiče. Poslala mu je tedaj glas, naj jej pošlje par takih tičev. Velikan jej pošlje Mešislava in tri mornarje. Ko jej velikani te štiri može v tičnikih prinesejo, je divjaška prin- cezinja pač sprevidela, da so to ljudje in jih je is tičnikov spustila. Potem jih je dobro pogostila in se z njimi razgovarjala. Pri tem se je zaljubila v kralja Mečislava. Ko je bila enkrat sama ž njim, razodela ran je svojo ljubezen. On pa je rekel: »Draga prin- cezinja, jaz sem tujec, ljubiti pa ne morem nobene druge, ko ViloZlatozoro." Kolikor tudi si je divjaška princezinja prizadevala, ni mogla kralja na svojo stran pregovoriti. Zato je postala huda, je mornarje in Mečislava uklenila v verige in jih silila, da BO morali zanjo težko delati: drva sekati in vkup nositi, vodo nositi, kuhati, pomivati i. t. d. Tako je ostalo štiri leta. Kralj se je tega življenja nazadnje naveličal in je prosil princezinjo, naj spusti njega in tovarše, da pojdejo na svoj dom. Princezinja pa mu je ponudila vnovič svojo ljubezen. Ker se ni udal, moral je še nadalje v sužnosti ostati. Po morji zbežati ni mogel, ker ni imel ne barke, ne čolna.

Pet sto sedem in devetdeseta noč

Mečislav in njegovi tovarši smeli so brez straže po otoku okoli hoditi. Sekali in napravljali so drva in jih potem nosili princezinji v kuhinjo. na tem otoku pri tej princezinji deset let. Živeli so Nekega dne vsedel se je Mečislav na breg k morju, začel je premišljevati, v kaki časti in sreči da je prej živel in kako reven da je zdaj, spomnil se je očeta in ma­ tere in svojega prijatla Družana, in debele solze so mu začele kapati iz očes. Njegovi mornarji mu reko: „Kaj pomaga jokati! Svoji osodi nihče ne ubeži. Vse je tako namenjeno, kakor pride," Princ pa jim reče: „Res je, da pomoč pride le od Boga, pa človek se mora tudi sam kaj geniti, ne zmirom na čudeže ča­ kati. Jaz mislim, da je najbolje, ako od todi zbežimo, naj vže pridemo, kamor bodi." Mornarji pa pravijo: „Kam hočemo bežati P Tukaj prebivajo sami velikani. Ti nas bodo kmalo polovili in pojedli." Mečislav pa jim odvrne: „Po suhem jim vže ne ubežimo; mi mo­ ramo na morje misliti, ker velikani nimajo nič bark, kakor se vidi." — „Saj mi tudi nemarno nobene," oglasi se eden mornarjev. „Veste kaj," djal je zdaj princ, „mi borna nasekali lepih smerekovih dreves, jih zvezali z vrbovimi in smerekovimi vejami, da bodo tesno drug pri drugem ležali, in tako bomo naredili p 1 a v. Na ta plav bomo nanosili živeža in pitne vode, naredili si bomo vesla in potem enkrat odrinili po morji. Morda nam Bog posije srečen veter, ki nas bo zanesel v lepše kraje, k]'er prebivajo ljudje in kristjani." Mornarji ao se razveselili teh besedi in jih potrdili rekoč: „Tvoj svet je dober!" Začeli so sekati lepe in ravne smereke, jih obsekali, da so bile gledke in potem jih začeli z vejami vezati. V enem mescu je bil narejen velik plav. Spustili so ga na morje in nanosili nanj živeža in vode. Vse to so delali na takem kraji, kjer je bilo polno gostega tako da velikani od vsega niso nič videli. drevja, S sekiro so si potem odbili verige od rok in nog, s katerimi BO bili uklenjeni, podali so se na plav in odrinili. Bili so štiri mesce na morji, kar jim živeža zmanjka in so trpeli hudo lakoto. Na enkrat začne morje šu­ meti in velike valove delati. Iz morja prileze strašno velik krokodil in požre enega mornarja, tako da sta Mečislavu aamo še dva tovarša ostala. Ti trije so zdaj hitro veslali, da bi tej pošasti ušli. Tako so prišli blizo nekega otoka, na kterem je bila visoka gora. "Vsi veseli so še bolj krepko veslali, da bi prišli na ta otok. Pa naenkrat morje zopet zašumi, prikaže se drug, še strašnejši krokodil in požre dva mornarja na enkrat. Mečislav je pribežal čisto sam na ta otok. Sel je na tisto goro in se tam vsedel, da bi morda kakega človeka ali kako barko zagledal. V tej samoti se je zopet zamislil in začel je jokati. Potem je zlezel na sadno drevo, daje pojedel nekaj sadja. Nanekrat pa pride nad njega kakih dvajset opic, ki so bile tako velike, kakor mule. Obdale so ga, ga prijele za roke in ga peljala na nek velik grad. Ta grad je bil ves zlat in srebern, in v njem je bilo toliko žlahtnih kamnov, da se ne da popisati. V tem gradu nihče drugi ni prebival, ko neki lep mladenič. Tega mladenca so namreč opice en­ krat ujele in ga prisilile, da je mogel njih kralj biči in v tem gradu prebivati. Mečislavu se je mladenič zelo dopadel, pa tudi kralj opic se je razveselil, da vidi zopet enkrat človeka pred seboj, iu začel ga je izpraševati, kdo je in od kodi pride? Mečislav mu odgovori: „Jaz sem Mečislav, sin kralja Castimira Egiptovskega." Mladenič pa reče na to: „Y Egiptu sem pa slišal, da si odpotoval na Kitajsko. Kako prideš v te kraje?" — „Se ve, da sem bil na Kitaj­ skem," reče princ, „pa tega je vže deset let." Potem je mladenču vse povedal, kako je potoval in kaj je vse doživel. Na to mu reče kralj opic: „0 prijatel, zadosti si prestal na svetu; zato ostani zdaj pri meni, tukaj ti ne bode nič hudega, vsega bodeš imel v obilnosti. Meni je dolg čas, ker sem zmirom sam, z opicami pa se razgovarjati ne morem; zato sem srečen, da sem tebe za tovariša dobil. Če jaz umrjem, pa tebi prepustim to opično kraljestvo. Opice so mi zelo udane in mi prineso v grad, kar koli si želim." Mečislav pa mu odgovori, da nema nikjer mini, dokler ni našel Vile Zlatozore. Rajši hoče prehoditi ves svet, da najde ali Zlatozoro, ali pa svojo smrt. Potem je dal mladenič znamenje, in opice so začele različne jedi in pijače v zlatih posodah na mizo no­ siti. Nanosile so več ko sto skled. Na to sta se oba kralja k mizi vsedla; pa tudi bolj imenitne opice so sedle k mizi, manj imenitne so pa stregle in v ku­ hinji snedle kak košček žlahtnih jedil, ki so gospSdi ostale. Po kosilu so začele opice plesati in delati pri tem tako čudne skoke in obraze, da se je Mečislav na glas smejal. Tako je za majhen trenotek pozabil na svojo nesrečo. Zdaj so opice odšle in kralja sta ostala sama. Podala sta se v drugo dvorano, kjer sta se razgovarjala še pozno T noč. Zvečer pa seje Mečislavu odkazalo lepo, prijetno ležišče. Zjutraj, še prej ko je solnce izišlo, poklical je mladenič Meči- slava in mu rekel: »Poglej skozi okno, bodeš nekaj videl!" Ko Mečislav pogleda, videl je vse črno opic pod gradom, tako da jih ni bilo mogoče šteti. Meči- slav vpraša: „Zakaj se zbirajo te opice tukaj?" Mla­ denič mu odgovori: „Vsak pondelek pridejo vse opice iz cele dežele tukaj sim, nekatere po tri dni hoda, in čakajo, da se jaz iz spanja prebudim. Kedar se jim pa pri oknu pokažem, priklanjajo se mi do tal in mi kažejo svojo pokorščino in udanost, potem pa grejo zopet domu." Tako je bilo tudi ta dan. Ko se jim mladenič pri odprtem oknu pokaže, imele so veliko veselje, se mu poklonile in potem šle zopet vsaka na svoj dom.

Pet sto osem in devetdeseta noč

Cel mesec je ostal Mečislav pri tem mladenču. Potem se je poslovil od njega in šel naprej. Mladenič mu je dal dve sto opic, da BO ga spremile sedem dni daleč, dokler ni prišel do meje tiste dežele. Tam so ga opice zapustile in šle nazaj domu. Mečislav je zdaj sam naprej potoval črez hribe in doline skozi cele štiri mesce. Včasih je bil lačen, včasih je zopet prišel do sadja in je imel dosti jesti. Naenkrat pride v čisto puste kraje, kjer ni dobil nič za vžiti. Hudo mu je bilo in glad ga je pritiskal. Vže se je kesal, da je zapustil tistega mladenča pri opicah, in vže se je hotel nazaj vrniti, kar naenkrat zagleda v daljavi lep grad pred seboj. To je bil Se eden tistih gradov, ki jih je zidal Jafet, Noetov sin. Sel je naravnost proti temu gradu, in ko tje pride, vsedel se je pri vratih na tla, ter si mislil: „Kdo ve, čigav je ta grad? Ali so duhovi not ali ljudje?" Dolgo časa je pred gradom sedel, pa ni videl nikogar nikjer. To mu je predolgo trajalo, in zaupajoč v Božjo pomoč šel je v grad. Prišel je črez sedem mostovžev, pa nikjer ni videl žive duše. Na konee sedmega mos- tovža videl je duri z dragoceno zaveso pred njimi. On vzdigne to zaveso in stopi v lepo dvorano, ki se je vsa lesketala zlata, srebra in žlahtnih kamnov. Sredi dvorane je bil zlattron, in na tronu je sedela deklica, lepa kakor po!na luna. Imela je na sebi ob­ leko kraljice in krono na glavi. Pod tronom je bila miza in na njej štirdeaet skled z najboljšimi jedrni. Ko Mečislav to gospodično zagleda, stopi pred njo in jo pozdravi. Ona se zahvali in vpraša: „Ali si človek ali duh?" On odgovori: „Jaz sem človek in sicer kralja Častimira sin in sam kralj." Ona mu na to reče: „Vsedi se in jej! potem mi bodeš povedal, kako si v ta kraj prišel." Mečislav je bil lačen, zato se ni pustil dolgo prositi, vsaj tako dobrih jedi vže ni videl, odkar je bil zapustil opičnega kralja. Na to pa se je vsedel k deklici na tron, in ona ga je začela vprašati, zakaj po teh krajih potuje? Pa on jej odgovori: „Jaz ti bodem vže vse povedal, pa poprej moraš še ti meni povedati, kdo si in kaj tukaj delaš?" Deklica je za­ čela tako praviti: „Jaz sem K r a s n o b e l a , hči Velki- bana, kralja duhov na belih otokih. V vsej Indiji ni tako lepega vrta, kakor ga ima moj oče. Enkrat sem se po vrtu sprehajala, kar naenkrat se mi pri­ kaže nekaj, kakor gost oblak. Bil pa je duh, ki me je zgrabil in po zraku odnesel. Ker sem na pomoč klieala, mi je ta duh rekel: „0 Krasnobela, nič se ne boj!" Potem me je postavil v ta grad in se spre­ menil pred menoj v lepega mladenča. Zraven me vpraša: „Ali me pozni?" Jaz mu odgovorim: „0d kodi te hočem poznati P" On pa mi reče: „Jaz sem sin višnjevega k r a l j a duhov. Moj ooe sta­ nuje na obalih r u d e e e g a morja in ima v oblasti šestkrat sto tisoč duhov. Videl sem te, se zaljubil v tebe in te odnesel na ta moj grad. V ta grad ne pride ne človek, ne duh; in od tod v Indijo je sto in dvajset let hoda. Zato ne bodei več videla ne očeta, ne matere. Ostani tedaj tukaj pri meni in bodi dobre volje. Z vsem ti bode postreženo, in ke- dar le pokličeš, pridem jaz sam, da izpolnim vsako tvojo željo." Potem me je objel in poljubil ter mi rekel: „Nič se ne boj !" Postregel mi je z vsem, in kar za svoje potrebe poželim, to imam. Vender sem zelo nesrečna; tega duha ne morem videti, kolikor tudi se mi prilizuje; druzega živega bitja pa ni blizo. Po mojih starših mi je prav dolg čas. Ta duh tedaj pride vsaki torek in ostane do petka v gradu, potem pa odide, da nič ne vem, kam. Kedar je tukaj, kosiva skupaj; on me objema, poljubuje in kratkočasi, vender z vednirn spoštovanjem v najčistejši ljubezni. Moj ooe, kralj Velikan, nič ne ve, kam sem jaz zginila in me ne more zaslediti. To je moja historija; sedaj pa še ti svojo povej!" Mečislav reče: „Moja historija je dolga. Bojim se, da bode mej mojim pri­ povedovanjem tvoj duh prišel in naji oba pokončal." Princezinja reče: „Danes je sobota. Duh je še le včeraj odšel in ga pred torkom ne bode nazaj. Toraj ee nemara ničesar bati. Zdaj je Mečislav začel pra­ viti. Ko je pa imenoval Vilo Zlatozoro, začela se je Krasnobela jokati in je rekla: „To je moja ljuba sestrična! O ti draga Zlatozorka, kolikorkrati sve si skupaj igrali! Zdaj pa nič več ne slišim tvojega mi­ lega glasu, ki bi me klical: ljuba sestra!" Zdaj reče Mečislav: „0 Krasnobela! Tista Zlatozora je Vila, ti si pa človek, kakor jaz; kako zamoreš njena sestra biti?" Ona pa odgovori: „Motiš se, prijatel. Moj oče Velkiban je ravno taki kralj duhov, kakor njen oče Silniban. Oba vladata na belih otokih; moj oče sicer na izhodnem delu, moj stric, njen oče, pa na zapadnem delu otokov. Imela pa sta oba človeške žene, to ste najni materi, ki ste sestri, tako da je njena mati moja teta, in moja mati njena teta. Tako sve obe na pol od duhov, na pol od ljudi rojeni, in imave človeško podobo, zraven pa to prednost, da se ne postareve do smrti; najin obraz je zmirom mlad.

Pet sto devet In devetdeseta noč

„Tedaj tvoji starši nič ne vedo, kam si ti pri­ šla?" vpraša Mečislav. „Ko bi to vedeli," reče Vila Krasnobela, „bi bili vže davno vzdignili grozno vojsko in vže davno pokončali tega višnjevega princa, ki mene varuje, in njegovega očeta, čeravno imata šest sto tisoč duhov v oblasti. Toda, kaj hočemo, Bogu se izročimo, On vse prav obrne." — Na to jej reče kralj Mečislav-. „Beživa od tod!" Ona odvrne: „Kam bodeš bežal ? Ko bi prav za eno leto hoda pred njim bila, ta hudobni duh naji vjame v enem trenotku in naji pokonča!" Mečislav reče: »Tedaj se bodem pa kam skril, in kedar pride, ga bodem s sabljo raz- sekal." Krasnobela pa mu odgovori: »Dokler njego­ vega duha ne umoriš, tako dolgo mu nič ne moreš." Mečislav vpraša: „Kje pa je njegov duh?" Na to mu začne Vila praviti: »Večkrat sem,ga za to vpra­ šala, pa mi ni hotel povedati. Ker ga le nisem vpra­ šati nehala, postal je hud in je rekel: „Kaj zmirom poprašuješ po mojem duhu? Kaj imaš ti z mojim duhom opraviti?" Jaz pa sem ga tolažila in rekla: „Kaj meni ne bodeš zaupal? Koga imam druzega, da bi ga ljubila, kakor tebe? Za tebe skrbim, ka­ kor za bunČico svojega očesa; ali mi bodeš zameril, če sem v skrbi za tebe in te poprašujem o takih rečeh, ki so važne in imenitne tudi za mene?" Na to mi reče višnjevi princ: „Vže ko sem se rodil, rekli so zvezdogledi, da bo neki princ umoril mojega duha. Zato sem duha vzel, ga vtaknil vrabcu v gol- tanec, vrabca djal v škatlico, to škatlico v sedem drugih škatlic, vsaka nekaj veči od prejšne, te škatle v sedem skrinj, vsaka toliko veči od prejšne, da so šle ena v drugo, teh sedem skrinj v kamnito hišo, in to kamnito hišo sem pokopal na dno morja, kamor ne pride ne človek ne duh. Povem ti pa : nikomur tega ne povej!" Jaz mu odgovorim: „Kdo pa pride k meni, da bi mu to pravila!" Povedala pa sem še to: „Res si svojega duha dobro skril. Kajti na dnu morja ga nihče ne bode iskal; in če prav kamnito hišo najde, je ne more vzdigniti." Višnjevi princ pa mireče: „3tvar je bolj nevarna. Zvezdogledi so trdili, da bode imel tisti princ Salomonov prstan na roki, in ko bode B tem prstanom se morja dotaknil in rekel: „Duh višnjevega princa, pridi na vrh!" vzdignila se bode kamnita hiša sama od sebe in bode k tistemu prinou priplavala, kakor bi bila lesena. Potem bode tisti princ vrabca iz škatlice vzel ia zadavil. Jaz pa moram takoj umreti." Zdaj vzdihne Mečislav ves vesel rekoč: „Tisti princ sem jaz! Tu poglej Salomonov prstan na moji roki! Kar pojdi z menoj k morji, da vidiva, ali je duh resnično govoril ali ne." Sla sta toraj vkup k morji. Yila Krasnobela je ostala na bregu, Mečislav pa je položil svojo roko s prstanom na morje in go­ voril: „Duh višnjevega princa, pridi na vrh!" Takoj je začelo morje šumeti in kamnita hiša prikazala se je na vrh ter plavala k bregu, kjer je bil Mečislav. Princ je z velikim železnim kolom, katerega je bil iz grada seboj prinesel, razdrobil hišo in železne skrinje, potem pa odprl vse škatle po vrsti, dokler ni prišel do zadnje, v kateri je bil vrabec. Prijel je vrabca za vrat in ga začel daviti. Na to sta šla oba v grad nazaj. Komaj pa tje prideta, prikaže se jima grozno velika podoba in reče: „0 princ, pusti me živeti in daj mi prostost nazaj!" Pomagal ti bodem, da dose­ žeš, kar želiš!" Krasnobela pa kriči Mečislavu: „Kaj premišljuješ P Zadavi vrabca popolnoma, če ne, bode duh naji oba umoril." Zdaj je Mečislav vrabcu glavo zavil, da je bil popolnoma mrtev; in pri tej priči je tudi višnjevi princ na tla padel, in ko tje pogledata, ni bilo druzega videti, ko nekaj črnega pepela. Krasnobela reče: „Zdaj sva rešena tega duha. Kaj bodeva pa zdaj počela?" Mečislav odgovori: ,Na Boga zaupajva, On nama lahko pomaga." Zdaj je vzdignil princ več vrat po sobah tega gradu, ki so bila iz aloje ali pa iz sandelnovega lesa, z zlatimi in srebernimi žeblji okovane, od zaves je odrezal svilnate trakove, vse to je znosil k morji. Pribil je duri k durim, prevezal jih še s tistimi trakovi, in tako je naredil nekak plav. NanosiIa sta na ta plav živeža in pitne vode v zlatih posodah, ki sta jih v gradu vzela, tudi sta pograbila nekaj najlepših bi­ serov za vse potrebe, in potem sta šla na plav in odrinila na morje. Dve lopati sta imela za vesla. Veslala sta nekaj časa, potem pa se prepustila sreči, kamor ju je ravno veter nesel. Kedar je Krasno- beia spala, budel je Mečislav zraven nje; kedar je pa on spal, budela je ona; mej obema pa je ležal meč (t. j . nista se dotaknila drug druzega). Štiri mesce sta se tako vozila, in vže je njima začelo ži­ veža zmanjkovati. Neko noč, ko je Mečislav spal in Krasnobela budela, zapazila je, da se plav bliža suhi zemlji in da ga valovi nesejo proti morski luki, kjer je stalo mnogo ladij. Ko bližej tej luki pride, slišala je na eni barki pogovor; tako je vedela, da je prišla zopet mej ljudi. Tsa vesela pokliče Mečislava in mu reče: „Hitro ustani, prišla sva k suhi zemlji. Vpra­ šaj tam onega kapitana, ki na barki stoji, katera dežela in katero mesto je to?" Mečislav vstane in vidi veliko mesto pa vse polno bark pred seboj. Na bližnej barki je stal tisti kapitan, katerega mu je Vila pokazala, in Mečislav ga vpraša: „Prijatel, kako se imenuje to mesto?" Kapitan pa mu odgovori: „Ti bedak, ti neumni! če ne veš, katero mesto je to, kako pa da si se sim pripeljal?" Mečislav odvrne: »Vprašati vender ni nobena sramota! Ponesrečil sem se na morji in se rešil s tem plavom. Kam pa sem prišel, tega ne vem." Mož mu na to odgovori: „To mesto se imenuje Medjimurje, ker leži mej dve­ ma morskima zalivoma,"

Seststota noč

Ko Vila Krasnobela to sliši, bila je vsa vesela in rekla je princu: „0 Mečislav, pomoč je blizo; kajti kralj tega mesta je S i 1 n i b a n, moj stric. Vpra­ šaj kapitana, če ni res." Mečislav ga vpraša: „Ali ni Silniban kralj tega mesta?" Kapitan reče ves jezen: „Zdaj se vidi, da si lažnjivec; prej si rekel, da si tujec in da ne poznaš tega kraja, zdaj pa veš za ime našega kralja!" Ko je Krasnobela kapitana govoriti slišala, spoznala ga je po glasu; bil je ka­ pitan Protin. Princezinja reče toraj Mečislavu: »Povej kapitanu: o gospod Protin, stopite k nam, vaša gospoja želi z vami govoriti !" Ko mu pa princ te besede pove, začel se je kapitan jeziti in pridu- šati ter je klical: „Ti tat, ti lump, ti ogleduh! Od kodi me ti poznaš?" Na to je poklical enega mor­ narja in mu rekel: „Daj mi palico sim, da temu falotu glavo razbijem, ker tako bedasto govori!" Dali so mu palico, in stopil je v čoln, s katerim se je približal našemu plavu. Stopila mu je Vila Krasno­ bela nasproti, in ker se je vže danilo, jo je dobro razločil in se začudil nad njeno lepoto. Vprašal je toraj: „Kaj pa, imaš li žensko pri sebi ?" Vila pa mu odgovori namesto princa: sJa, Protin, ali mene poznaš; jaz sem princezinja Krasnobela!" Ko Protin to sliši in princezinjo po glasu spozna, padel je kar znak od strahu. Potem pa je hitro šel v mesto, se podal v kraljevo palačo in povedal strežaju: „Sporoči kralju, da ima kapitan Protin veselo novico za njega." Ko je strežaj to sporočil, pustil je kralj Protina po­ klicati, kateri je rekel: „0 kralj, tvoja nečakinja, princezinja Krasnobela, ki je bila toliko časa zgub­ ljena, povrnila se je na svoj dom. Eavnokar je prišla na plavu v družbi mladega moža, ki je prav lepe postave." Ko je kralj Silniban to slišal, skočil je po konci, kapitana bogato obdaril, potem pa ukazal, naj se vse mesto praznično obleče. Na to je šel prin- cezinji naproti. Bilo je veliko veselje. Kralj je dal bogato gostijo, pri katerej sta morala Krasnobela in Mečislav sedeti zraven kralja in kraljice in pripove­ dovati vse, kar sta doživela. Mečislav pa je Krasno- belo vprašal: „Ali ni to dom princezinjo Zlatozore? Zakaj pa ona ne sedi pri mizi?" Na to je Krasno- bela hitro vprašala kralja: „Kde pa je moja ljuba sestra Zlatozora, da jo pozdravim in poljubim!" — »Skoda, da je ni doma," reče kralj Silniban, „šla je na svoj grad na deželo, ker je rajši v samoti, ka­ kor tukaj v mestnem brusu. Pa gotovo bo kmalo k vam prišla, kedar zve, da je Krasnobela zopet mej nami." — »Oh, kolikokrat se je jokala za teboj, ljuba Krasnobela!" pristavi še kraljica. Po končam gostiji pa je Krasnobela tiščala do­ mov, ker jo je srce gnalo, videti svoje ljube stariše. Stric Silniban jej tega ni mogel braniti. Dal je njej obilno spremstvo, da bi s častjo prišla na svoj dom nazaj. Tako so odrinili v mesto Serendib, kder je stoloval kralj V e l k i b a n , oče Vile Krasnobele. Princ Mečislav je šel se ve da tudi ž njo. Ne da se popisati, s kakim veseljem so v Serendibu sprejeli prineezinjo, katero so imeli vže za zgubljeno in mrtvo. Kralj in kraljica sta se jokala od veselja. Pa tudi Krasnobela je bila zelo vesela, videti svojo ljubo mater in svojega očeta oba še živa. Ko je pa prin- cezinja vse povedala, kako jo je višnjevi princ od­ nesel, kak6 je v ječi in samoti zdihovala in kako jo je potem kralj Mečislav rešil, ni vedel kralj Velkiban, kako bi Mečislavu pokazal STOJO hvaležnost. Reke} mu je: »Vi ste meni in moji hčeri toliko dobrega storili, da vas jaz ne morem vredno poplačati. Jaz vam hočem prepustiti celo moje kraljestvo in precej vam odstopim kraljevo krono, ako vas mika, v našem kraji ostati!" Kralj Mečislav pa se prikloni, poljubi kralju roko in reče: „0 mogočni kralj, moje želje se ne spenjajo po deželah in posvetni oblasti; moja želja je vsa drugačna." Na kar reče kralj okolisto- ječim: »Vsi moji zakladi so tega princa Mečislava; dajte mu jih, ako jih poželi!" Mečislav pa odvrne: „0 kralj, govorila bova še o moji zadevi. Za sedaj pojdem nekoliko časa na sprehod, da si to mesto ogledam." Kralj je preeej ukazal, naj se mu konj osedla in pripelje. Potem je princ zasedel konja in jezdil v mesto na pregled, Na trgu je videl mladega moža, ki je imel neko obleko v rokah in jo ponujal za petnajst cekinov. Mečislav si je tega človeka po­ gledal. Zdel se mu je ves tak, kakor Družan. Res je bi Družan, pa močno spremenjen in zagoren v obraz, tako da ga kralj ni več prav spoznal. To ni čudno, če se pomisli, da se vže deset let nista videla. Vendar pa se je hotel s tem človekom so- znaniti, zato je rekel stražnikom, ki so ga spremlje- vali: „Peljite tega človeka v kraljevo palačo, dokler jaz domov ne pridem." Stražniki so mislili, da ga morajo v ječo zapreti, češ, „gotovo je bil njegov vo­ jak, pa mu je ušel," zato so ubozega Družana uklo­ nili in v ječo vrgli. Ko je Mečislav domov v palačo prišel, se tudi ni več spomnil na to, in tako je Družan v ječi sedel. Kralj pa je dajal gostije in ve­ selice na Čast princezinji Krasnobeli in kralju Meči­ slavu, in tako je Mečislavu čas hitro naptekel, rej da je na zaprtega mešetarja čisto pozabil. Črez nekaj dni pa mu vender na misel pride, in vprašal je ro­ jake : „Kam ste deli tistega mešetarja, ki sem ga rekel v grad peljati?" Oni ga vprašajo: „Ali nisi rekel, naj ga v ječo peljemo ?" — „0 ne," odgovori Mečislav, „hotel sem samo, da ga k meni v grad pripeljete. Prosim vas, pripeljite mi ga precej sim!" Na to so hitro tekli in Družana uklenjenega prignali. Mečislav ga vpraša: „Mladi mož, povej mi, odkodi si doma?" Družan odgovori: „Jaz sem Družan, sin ministra Janeza iz Egipta." Ko Mečislav to sliši, spozna svojega prijatla, ga prisrčno objame in joka od veselja. 'Potem mu pravi: „Moj ljubi brat, kako je to, da še živiš; mislili smo vsi, da si poginil v morji. Ali me ne poznaš več? Jaz sem kralj Meei­ slav, tvoj prijatelj!" Oba sta na to jokala, kajti tudi Družan je spoznal svojega prijatla in kralja. Vojaki kralja Velkibana pa so začudeni gledali ta prizor Potem je oskrbel Mečislav Dražanu lepo obleko. Potem sta si začela pripovedovati svoje zgodbe. Mečislav je Družanu vse povedal, kaj ae mu je do­ godilo od tistega časa, ko so se barke v morji zdro­ bile. Na to je začel še Družan praviti tako: „0 moj dragi kralj! ko so se barke potopile, oklenili smo se nekateri velikega jamborja. Tega držeči se, pla­ vali smo več dni po morji, dokler nas ni veter zanesel na neki otok, kder smo pobirali sadje pod drevjem. Naenkrat pa prileti cela truma črnih divjakov, ki so bili grdi ko vragovi. Skočili so nam vsakemu eden za vrat, ovili so eno nogo okoli vratu, z drugo so nas pa v hrbet pehali in kričali: „Le nosite nas, vi ste zdaj naši osli!" Jaz vprašam tistega, ki je mene jahal: „Kdo si ti in zakaj tako delaš z menoj?" On pa me je stisnil z eno nogo, z drugo pa me tako sunil T hrbet, da je meni slabo prišlo in sem padel na tla. Zdaj pa mi je dal jesti in piti, da sem zopet k moči prišel. Koj potem je zopet skočil meni za vrat in moral sem ga nositi. Divjak je bil ves vesel in je rekel: „Se svoj živ dan nisem imel tako do­ brega osla, kakor je ta." Tako smo ostali na tem otoku več let. Enkrat jeseni pa smo našli v neki solnčni dolini veliko grojzdja. Tega grojzdja smo na­ brali, ga nametali mnogo v bližno jamo in stlačili z nogami, črez nekaj dni se je vino naredilo iz tega grojzdja. Mi gremo tje in srno se ga dobro navlekli, tako da smo bili vsi pijani in smo rudečih obrazov plesali, prepevali in dobre volje bili. Divjaki nas vprašajo: „Kaj pa vam je, da sto tako veseli?" Mi pa jim nismo hoteli vina pokazati, da bi nam vsega ne izpili; zato jim nismo hoteli nič povedati. Ko so nas pa le silili, rečem jaz na tihem svojim tovaršem: „Le pokažimo jim vino; boste videli, da bode prav." Na to smo jim vino pokazali, in jih vprašali, če imajo kako kupico ali kako posodo za zajemati. „To pa, to," rečejo divjaki, „imeli smo osle, kakoršni ste vi; ti so postali stari in umrli. Potem smo njih meso pojedli, kosti smo pa posušili, in iz njihovih glav pi- jamo včasih vodo." Šli so tedaj in prinesli vsak mrtvaško, človeško glavo v roci. S temi glavami so zajemali vino iz jame in pili. Mi pa smo si mislili: „Lepa je ta! Ne zadosti, da jim moramo v življenji za osle biti, po katerih jahajo, bodo še po naši smrti naše meso pojedli in iz naših glav pili!" Eekli pa so, ko so pili: „Saj to ni dobro, to je kislo!" Jaz pa odgovorim na to: „Zakaj pravite: „to je kislo?" Kdor vino pije in ga ne pije tako dolgo, da se mu sladko zdi, ta mora še tisti dan umreti." Moji tovariši so mi potrdili. Divjaki BO mislili, da je res, in so pili na vso moč, da bi ne umrli. Več pa ko so pili, bolj žejni so postali. Nazadnje so se tako napili, da so vsi obležali na mestu in naspali. Zdaj smo mi po­ ložili vse na kup, nanosili veliko drv na-nje in okoli njih, da smo naredili velikansko germado. Potem pa smo jo zažgali. Divjaki so vsi zgoreli; ne jeden ni ubežal. Vsi veseli, da smo bili rešeni teh divjakov, šli smo naprej. Potem smo se ločili, ker se nismo mogli zjediniti, kodi bi sli. Jaz in še dva tovarša smo sli v velik les, kder smo brali jagode in črniee. Na enkrat pride k nam grozen velikan, ki je imel dolge ušesa in velike oči, kakor sova; gnal je pred seboj trumo ovac. Ta nas je vabil, naj bi šli ž njim, da nam bode- dal mleka in sira. Mi smo mislili, da je pastir, ker je ovce pasel. Zato smo mu verjeli in ga vprašali, kde ima svojo bajto. On pa reče: „Ne- mam nič bajte, ampak stanujem v neki jami. Tam le jo vidite. Le tje pojdite, tam boste našli vže več ljudi, ki so vam podobni. Jaz pridem kmalo za vami."

Sest sto In prva noč

Pred jamo je bila velika skala. Velikan je pri­ šel koj za nami, nam odvalil skalo in rekel: „Le koj not stopite, bodem kmalo prišel!" Komaj pa smo bili not, je skalo brž nazaj zavalil pred uhod, tako da smo bili v jami vjeti in nismo mogli več zbežati. V jami je bilo vže vse vse polno ljudi, pa vsi slepi. Eden je rekel: „Tako sem slab!" drugi je djal: »Tako sem bolan!" Dali smo jim dober večer. Slepci pa nam odgovore: „Ali tudi vi ste tako nesrečni, da ste prišli tej pošasti v oblast f" Bog se vas usmili! Ta velikan ljudi je." Mi jih vprašamo: „Kako pa, da ste vsi slepi?" In povejo nam: „Grdavs da vsa­ kemu, katerega vjame, nekaj tacega mleka piti, da precej oslepi, da se ne more braniti. Potem ga obdrži nekaj časa v tej jami, dokler ga ne poje. Veliko jih je pred nami vže pojedel in tudi nas bode en­ krat. Mi se priporočimo Bogu in pričakujemo, kaj bode. Kmalo pride velikan in ponudi nam trem tistega mleka z besedami: „Vi ste popotniki in trudni. Tu­ kaj vzemite mleka, da se pokrepčate!" Jaz vzamem posodo, pa zlijem mleko na tla; storim pa, kakor bi še tovaršema piti dal. Naenkrat pa zaupijem: „0 joj, moje oči! jaz nič ne vidim!" Eekel sem pa le nalašč tako, da bi velikana Grdavsa premotil. Tudi moja tovarša sta so delala, kakor bi bila slepa. Ve­ likan pa se nam je smejal. Potem se je stegnil po meni in pretipal moj život, če sem kaj debel. Ker sem bil pa od dolzega potovanja sama kost in koža, me je zopet spustil in zagrabil enega tistih slepcev. Odrezal mu je glavo, preparal trebuh in vzel čreva iz njega, potem pa ga je nataknil na velik raženj in ga pekel pri ognji. Mi trije smo vse to z grozo gledali. Slepci so bili vsaj toliko na boljem, da tega niso videli. Ko je bil človek pečen, ga je velikan pojedel. Na vrh pa je izpil sodček vina. Zdaj se je vlegeS in začel kmalo glasno smrčati. Ko jaz to vidim, sem si mislil: „Kako bi jaz to pošast umoril P" Vzel sem na to dva železna bodala, ki sta bila tam pri ognji, razgrel sem ju v žrjavici, da sta bila kar ru- deča, potem sem vzel v vsako roko bodalo in mu na enkrat prebodel ž njima oba očesa! Na .to sem hitro stran odskočil. Velikan je planil po konci in začel grotno tuliti. Začel je po jami skakati in mene loviti; ker pa nič ni videl, ni mogel nikogar vjeti, le potolkel se je, ker je večkrat z glavo ob steno butnil. Jaz vprašam tovarše: „Kaj pa hočem z ve­ likanom zdaj začeti? On nas bode vendar vse pokon­ čal, če je prav slep." Eden slepcev mi reče: „V trebuh ga suni, pa bode poginil!" Res ae mu bližam z bo­ dalom, ki sem ga v rokah držal in mu prekoljem trebuh, da je bodalo pri križu se prikazalo. Zdaj se je zvrnil na tla in klical: „0 umori me popolnama, daj me še po glavi udariti!" Vže sem ga mislil po glavi vdariti, kar zakliče eden slepcev: „Ničmu ne verjami, on je poln lažij; ako ga po glavi vdariš, se bode zopet poživil in bode nas vse pokončal." Res ga nisem več vdaril, in velikan je poginil. Zdaj smo bili sicer rešeni velikana, toda še zmirom v jami zaprti. Skrbelo nas je, kako bodemo skalo od uhoda odvalil. Ker smo bili pa trije, da smo videli, razun nas pa še več močnih slepcev, ni bilo obupati. Vzeli smo železni kol, na katerega je velikan mrliče natikal, kedar jih je pekel, kateri kol je bil tako debel, kakor tisti, s katerim ostrve za- sajajo, pa trikrat tako dolg. Ta kol smo nastavili v špranjo, potem pa so potegnili slepi in vidijoči, in brez težave smo skalo toliko odmaknili, da smo mogli v jamo in iz nje. Nekateri so hoteli precej bežati. Jaz pa sem rekel: „Zdaj se nemarno ničesar več bati. Tukaj imamo ovce in vino. Pokrepeajmo se in napravimo si dobro uro!" To so vsi potrdili. Poko­ pali smo velikana; potem smo zaklali dve ovci in jih spekli. Jedli smo to meso in zraven pili vino, ki nam ga je velikan v sodu pustil, tudi več hlebov kruha smo našli. Imeli smo se tako dobro, da so bili še slepci veseli. Potem smo še cel mesec ostali v tej jami; in ker nas je bilo precej, smo tudi vež ovae pojedli in Tina popili. Zdaj pa zagledamo pri­ hajati barko. Hitro se podamo k bregu in kličemo mornarjem, naj nas na barko vzamejo. Toda mor­ narji niso hoteli blizo priti, ker so se velikana Grdavsa bali. Mi pa jim zakličemo: „Ne bajte se, Grdavs je mrtev! Boste vzeli njegove ovee in drugo blago seboj. Zato pa nas prepeljite k ljudem." Zdaj ao vender prišli. Ko so videli, da Grdavsa res ni več, šli smo vsi skupaj v jamo, vzeli ovee, kar jih je še bilo, velikanov denar in druge zaklade, in smo šli na to vsi skupaj na barko. Ovce smo pustili mornarjem, denar pa, kar ga je velikan imel, dali smo tistim revežem, katere je bil oslepil. Vsi skupaj smo se pripeljali v mesto Serendib, kder vidim, da živijo po­ šteni ljudje. Poprijel sem se mešetarije in sem si s tem toliko zaslužil, da sem se pošteno preživel do današnjega dne. Samo to me je zmirom peklo in žalilo, ker nisem vedel, kako se tebi godi, ali si še živ aH ne. Vsak dan sem prosil Boga, naj bi naji zopet združil; in zdaj, ko se je to spolnilo, topi se moje srce v sreči in veselji." Ko je Družan svojo povest skončal, objel ga je kralj Mečislav še enkrat in rekel: „0 dragi prijatel, naj bi nama bila prihodnjost bolj mila, kakor ravno pretekli čas trpljenja!"

Sest sto In druga noč

Ko sta se prijatla dovolj zgovorila, šel je Meči­ slav k prineezinji Vili Krasnobeli in jej rekel; „Kako je, gospoja? Obljubili ste mi, da mi hočete pomagati v moji srčni zadevi. Pa jaz še nič ne vidim od te pomoči!" — BKe dvomite nad menoj, prijatel!" od- govori Vila ; „kar sem obljubila, bodem zvesto držala, čudim se, da moja sestrična ni vže davno tukaj. Ker je pa še ni, bodem poslala po njo!" Sla je potem k svoji materi in k očetu in ju prosila, naj bi poslala po sestrično Zlatozoro. Kralj in kraljica sta rada privolila. V tem pa prijezdi na dvorišče palače hitri jezdec. Skoči s konja in pribiti pred kralja 8 poro­ čilom : »Veličanstvo, vaša svakinja, kraljica iz Medji- murja in nje hči, princezinja Zlatozora, in mnogo družic ž njimi, bližajo se vašemu slavnemu dvoru in bodo črez eno uro tukaj!" — »Vrlo dobro!" reče kralj in stisne jezdecu nekaj eekinov v roke, „to je kakor nalašč, vsaj ne bode treba po nje pošiljati. To bode moja hči vesela!" Crez eno uro so trobente zapele in žlahtni gosti so se pripeljali v mesto Serendib in v kraljevo palačo. Vse je bilo veselo. Medjimurska kraljica in njena hči Zlatozora ste objeli Vilo Krasnobelo in se jokali veselja, videti jo še živo in zdravo. Kralj Velkiban pa je napravil veliko gostijo na čast svoji svakinji in njeni hčeri. Pri tej gostiji pa Mečislav ni smel pričujoč biti; Vila Krasnobela mu je rekla, da je bolje, ako se ne prikaže, ker bi znal s svojim pre­ hitrim ognjem vse pokvariti. Krasnobela in Zlatozora sta sedeli skupaj na enem tronu, sta jedli in pili in se veselili. Imeli ste si toliko povedati, da jima be- sedij nikoli ni zmanjkalo. Krasnobela pravi: „Ljuba sestra! kako lepo je svidenje in kako britka je lo­ čitev! Ali ves, kako pesnik poje:

„0h trdo je moje ležišče, In kruh je moj grenak, — Ok6 svoje ljube išče, Uho nje glas sladak; —

Ne varaj svoje duše, Ko boš jemal slovo, Da si prestal najhujše, Ko si podal roko. — V ločitvi pomirit' neSe Se hrepenenja gorje, Nazaj te k svojim vleče, Da v prsih poka srce'." Glej, tako se je tudi meni godilo," pravila je Krasnobela, „mnogo let sem bila sama v tistem sa­ motnem, otožnem gradu, jokala sem noč in dan, in vse moje misli so bile pri mojih stariših, pri tebi in pri tvojih stariših. Bodi hvaljen Bog, da je tega zdaj konec." Zlatozora jo vpraša: „Kako si pa ušla hudobnemu princu, ki te je zaklenil?" Na to jej Krasnobela vse razloži, kako jo je rešil prino Meei- slav in koliko je vže prej prestal, prej ko je v tisti grad prišel. Zlatozora se je čudila in rekla: „To je res izvraten mož! Toda čemu pa je zapustil očeta in mater in se podal v take nevarnosti?" Krasnobela reče: „Pred teboj me nič ni aram, zato ti bodem vse povedala." Zlatozora odvrne: „Kaj se bodeš sra­ movala? vsaj midve nemave skrivnostij mej seboj. Le povej mi vse." Na to začne Krasnobela: „Ta revež je samo zavolj tebe toliko prestal." — „Kako je to mogoče?" vpraša Zlatozora." Krasnobela pa jej pove: „On je videl tvojo podobo na plajšču, ka­ terega je kralj Salomon njegovemu očetu podaril. V to tvojo podobo se je tako zaljubil, da je šel križem sveta tebe iskat in te išče vže deset let." Zlatozora je zarudela v obraz in rekla: „To ne gre; on je človek, jaz sem pa Vila." Krasnobela pa je začela praviti, kako je Mečislav lep mož, in rekla nazadnje : „Lepo te prosim, pojdi z menoj, da ti ga pokažem!" Zlatozora pa je rekla: sLjuba sestra, pusti me s ta­ kimi besedami! Nikar se ž njim ne zgovarjaj! Jaz ga nočem!" Krasnobela pa je začela Mečislava zopet hvaliti, poljubila je Zlatozoro na čelo in na lice ter jej rekla: „Ali nisi ti moja ljuba sestra? Zakaj me ne ubogaš! Ce ne greš z menoj in ga ne pogledaš, nisem več tvoja prijatlica!" Na to se je začela jokati in Zlatozoro tako dolgo prositi in jej roki poljubovati, da je privolila in rekla: „Zavoljo tebe ga hočem en­ krat pogledati in mu dovoliti, da me enkrat vidi." Krasnobela je zdaj hitro tekla in strežajem ukazala, naj vrt lepo pripravijo za sprejem tujih gostov. Po­ stavili so v vrtu lep šotor, pod njim zlat tron in mizo zraven njega, da so postavili nanjo jedi, če je bilo treba. Potem je šla Krasnobela k Mečislava in Dru- žanu, jima povedala, da naj čakata v gradu, da ju bode vže poklicala, kedar bode princezinja Zlatozora najbolj pri volji. Potem je šla k Zlatozori, jo po­ ljubila in rekla: „Ljuba sestra, zdaj je vse priprav­ ljeno, pojdiva na vrt. Sli ste toraj na vrt pod šotor, se vsedli na tron in si pustili prinesti jedil in pijače. Mečislav pa ni mogel dolgo ostati v gradu. Če­ ravno še ne poklican, šel je vender na vrt in Dru- žanu rekel: „Ti le tukaj ostani in me počakaj. Jaz ne strpim tukaj, moram na vrt." Mej potoki, mej cvetlicami in mej senčnim drevjem se je Mečislav sprehajal, globoko zamišljen in ves uavdušen za lepo Vilo Zlatozoro, katerej je bil zdaj tako blizo. Krasnobela ga je Zlatozori po­ kazala z besedami: ,,Vidiš, ta je!K Zlatozori se je dopadel na prvi pogled. Povedala je Krasnobeli in drugim družicam: „Ostanite ve tukaj, jaz pojdem skrivaj za njim in ga bodem opazovala." Sla je z daljave za njim, tako da je ni videl. Mečislav pa se je vsedel v sence kožčate jablane, vzel svoj za pisnik in zapisal vanj te-le vrstice: „0 Vila Zlatozora, Kdor ljubiti ne zna, Naj k tebi se poda, In tebe ljubit' mora! Kar rožic je na svetu, Vse vrtna prekosi; In vse dekleta ti, Po duhu in po cvetu! Po tebi zmir žalujem, Po tebi hrepenim; In da te v last dobim, Z osodo se vojskujem " Ko je to pesmico spisal, jo je na glas prebral, tako da ga je Zlatozora slišala, ko je v daljavi za njim stala. Njegov krepko doneči glas se je njej tako prikupil, da se je vže zavolj glasa v njega zaljubila, še prej ko ga je dobro videla, kakor pesnik pravi: „Ušesa ljubile so prej, ko oči.a Mečislav si je obrisal solzne oči, potem pa je vzel pisalno orodje in zapisal si je v svoj zapisnik to-le zaljubljeno pesem : „A1' stojim, ali grem, Kamorkolj se ozrem, Vidini tvojo podobo! Ako r družbi sedim, Govorim al ! molčim, Vidim tvojo podobo! Ako pijem vodo, In pogledam na dno, Vidim tvojo podobo! Naj po dnevi budim, Naj po noži zaspim, Vidim tvojo podobo!"

Sest sto in tretja noč

Ko je Mečislav še to pesmico na glas prebral, vlegel se je v travo in zaspal. Zlatozora pa, ki je to videla, mislila si je sama pri sebi: „Zdaj bodem šla tiho tje in ga pogledala, če je res tako lep, ka­ kor Krasnobela pravi. Če je, ga bodem vzela, če pa ni, ga bodem tem ložej pozabila." Šla je tiho po prstih k njemu in ga dolgo ogledovala. Zmirom lepši se je njej videl in vedno močnejša ljubezen jo je do njega vlekla. Začela se jo jokati in njene 3olze so kapale na njegovo srce, kakor pesem veli: „Ravno v sredi moj'ga srca Ena rožica cveti, Oe ne boš jej prilivala, Se gotovo posuši. Kaj jej bodem prilivala? Nemam vinca, ne vode; Jaz jej bom pa prilivala Moje svetle soizice." Mečislav je ves čas spal, dokler ni ena soka iz očesa Zlatozore padla na njegovo lice. On se zbudi, spozna Zlatozoro in jo pozdravi s temi vrstami: „To je njeno lice cveteče, To BO njene črne ooi, To so njene usta duhteee, To so prav njene obrvi! O Zlatozora, če si ti, Da ljubim te, odpusti mi!*

Šest sto In četrta noč

Ko je Mečislav te vrste izgovoril, se je razjokal. Zlatozora pa se pripogne k njemu in mu reče: „0 princ! bojim se, če bi se jaz tebi udala, da mi ne kodeš zvest ostal! Ljudje so redkokedaj zvesti, pač pa polni hudobije in zvijače. Se kralj Salomon je lepo Balkizo zapustil, ko mu je druga premotila oči, Princ pa sede in reče: ,0 moja dušica, buneica mojega očesa! Niso vsi ljudje enako ustvarjeni. Jaz bodem, ako Bog hoče, tebi vedno zvest ostal in pri tvojih, nogah umrl." Zlatozora odgovori: BPrisezi!K Na to sta si oba prisegla zvestobo in ljubezen do smrti. Objela sta se in poljubovala v največi sreči in radosti. Potem pa je Zlatozora Mečislava tako podučila: „Midva sva zdaj vže enih misli. Treba je pa še, da tudi mojo mater pridobiva na našo stran, da privoli v najno poroko in zvezo. Pojdi k njej v palačo; v tej in tej sobi jo bodeš našel. Ona sedi na tronuiz rudeče svile, stebri pa so zlati; pod nogo ima zlato pručico. Kedar k njej stopiš, vzemi njene opanke, ki pod pručico leže, poljubi jih in položi si jih naj­ prej na glavo, potem pa jih stisni pod desno pazduho ter obstoj pred njo pripognjenega telesa, ne da bi kaj spregovoril. Ako te vpraša, kdo si, od kodi prideš in kaj hočeš, nič ne odgovori, ampak pusti le mojo služabnico govoriti, ki jo bodem s teboj poslala." To rekši je poklicala Mu rano, eno svojih družic, in jej naročila: „0 Murana, ti veš, da sem te zmirom rada imela in lep6 s teboj ravnala. Danes te posebno potrebujem in ti nekaj zaupam, kar še nikomur ni znano." Murana odgovori: „0 princezinja, luč mojih oči! Le povej, kaj imaš, hočem zgubiti oba očesa, ako ne bodem vsega storila po tvoji volji!" — „Dobro, tedaj poslušaj!" reče princezinja; „pelji tega gospoda h kraljici, moji materi, in kedar jej bode on z opankami svoj poklon naredil, in ga bode ona začela izpraševati, kdo je, od kodi pride in kaj hoče, stopi ti k njej in govori tako: „O kraljica, tega gospoda sem jaz pripeljala; on je sin Egiptovskega kralja, on je rešil našo princezinjo Krasnobelo iz oblasti višnjevega princa in jo pripeljal domov, ko je tistega roparja umoril. Pripeljala sem ga k tebi, da ga vidiš in mu dobro za dobro storiš. Povej, kraljica, ali ni lep mož?" In če poreče, da je, pri­ stavi še to: „On ima vse lepe lastnosti, on je hraber, je sam vže kralj, prijeten in dober za vse ljudi in duhove." In če te ona vpraša: nKaj pa želi od mene?" tedaj odgovori: „Moja gospoja, prihcezinja Zlato- zora me pošlje k tebi, te lepo pozdravi in ti sporoči: „Kako dolgo hočeš svojo hčer še samico pustiti ? Za­ kaj jo shranuješ za starost, kakor žito v svojih shram­ bah? Zakaj pa druge matere skrbijo hčeram za že­ nina!" In če te ona vpraša: „Kaj hočem storiti?" reci jej: „0 kraljica! hotela si svojo hčer dati kralju Salomonu; pa on je ni maral, in je njeno podobo od sebe dal egiptovskemu kralju. Egiptovski princ Me- čislav pa tvojo hčer tako ljubi, da je zapustil starše in kraljestvo in jo šel po svetu iskat, da je prestal velike nevarnosti zavolj nje, dokler je ni našel. On je tudi umoril višnjevega princa in rešil princezinjo Krasnobelo ter jo domov pripeljal. On je lep in lju- beznjiv. Tudi tvoja hči ga ljubi. Ali mar tak mož ni vreden, da mu daš svojo hčer za ženo? On je kralj slavne Egiptovske dežele. Ako Zlatozori ne daste njega za moža, bode žalosti umrla." — Tedaj le pojdi, dobra Murana, in vse dobro opravi, in go­ vori tako, kakor sem ti rekla." Murana pa odgo­ vori : „0 gospodična! vse bodem opravila po tvoji želji."

Šest sto In peta noč

Murana je šla z Meeislavom v palačo in mu pokazala vrata, kder je bila Medjimurska kraljica. Princ je stopil naprej v izbo, ter videl staro kraljico na tronu sedeti, obdano od mnogih, služabnic. Pri­ klonil se je pred njo, vzel njene opanke, jih poljubil, potem si jih položil na glavo in slednjič jih stisnil pod pazduho. Na to je stal pred njo mirno in nic ni rekel. Stara kraljica ga vpraša: „Kdo si ? od ko­ di? in po kaj si prišel P" Zdaj stopi Murana pred kraljico in reče: „0 kraljica, jaz sem pripeljala tega moža. On je tisti, ki je rešil princezinjo Krasnobelo in jo pripeljal srečno domov; on je kralj Egiptovski, hraber vitez, bogoljuben, ljubeznjiv in prijeten mož lepe in Čvrste postave, kakor vidiš." — nRes je lep mož," reče kraljica. Zdaj pa je zopet Murana začela govoriti, kakor jej je Zlatozora ukazala, namreč, da želi tega princa za moža. Stara kraljica pa je po­ stala na to huda in je rekla: „Kdaj je še "Vila člo­ veka vzela?" Mečislav pa odvrne: „0 kraljica, vam hočem biti ves udan, vam pokoren; privolite v to, in čudili se bodete nad mojo zvestobo in hvaležnostjo." Stara kraljica je zdaj obmolknila id dolgo časa pre­ mišljevala. Nazadnje reče: „0 mladenič, ali bodeš ostal mož beseda?" — ,,Ja, tako gotovo, kakor tukaj stojim!" reče Mečislav. Nato stara kraljica: „Tedaj naj bode, ako je Božja volja! Pojdi po vrtu nekaj časa na sprehod; jaz moram še govoriti z mojim si­ nom Strahomerom. On mi sicer vse potrdi in tudi moj mož, kralj Silniban, vender jima morem to stvar povedati." Mečislav se je zahvalil in odšel na vrt. Kraljica pa je rekla Murani: „Pojdiin pozvedi, če je moj sin kde blizo, in kodi hodi. Pošljite po njega, naj pride nemudoma k meni. — Ko se je pa Mečislav po vrtu sprehajal, prišlo je pet duhov iz višnjevega kraljestva in ti so kazali na Mečislava in rekli: „To je menda Egiptovski princ, ta in nobeden drugi je umoril našega princa. Vprašajmo ga!" V človeški podobi se mu približajo in rečejo: „0 lepi mladenič, kaj ne, da si tudi ti pomagal višnjevega princa umoriti? To je prav, da si princezinjo Krasno- belo rešil iz rok te hudobe! Povej nam vender, kako si to naredil P" Princ jim odgovori: „S svojim prstanom sem ga umoril." Ko duhovi to slišijo, ga zgrabijo, dva pri rokah, dva pri nogah, eden pa mu je usta vkup tiščal, da ni mogel vpiti. Potem so ga vzdignili in po zraku odnesli v deželo višnjevega kralja, po­ ložili princa pred njega in rekli: O kralj, mi smo tistega vjeli, ki je našega princa umoril!" Kralj vpraša Mečislava: »Ali je to res? Zakaj si ga umoril?" Mečislav odgovori: „Zato sem ga umoril, ker je bil tolovaj in je princezinjo Krasnobelo ugrabil ter jo toliko časa zaprto držal.* Kralj je zdaj sklical svoje ministre in velikaše ter jim rekel: „Tukaj je morilec mojega sina. S kakošno smrtjo ga hočem kaznovati?" Eden reče: „Odreži mu vsak dan eno roko in eno nogo!" Drugi pravi: „Pusti ga vsak dan pretepati, dokler ne bode poginil!" Tretji de: „Pustt mu glavo odsekati!" Četrti m6ni: „0d glada naj pogine!" Peti svetuje: »Divje zverine naj ga raztrgajo!" Bil je pa mej svetovalci tudi nek stari grof. Ta se je kralju poklonil in rekel: „Če mi obljubiš, o kralj, da se mi nič ne zgodi, hočem tudi jaz svojo misel povedati." Kralj mu obljubi varnost. Na to začne starček: „0 kralj, ne bode dobro, ako tega moča umoriš. Našli so ga na vrtu mogočnega kralja Velkibana; gotovo je toraj prijatel tega kralja. Bati se je zategadel, ako v Serendibu zvejo, kam je princ zginil, da se zvežeta mogočna kralja Velkiban in njegov svak Si)ni- ban zoper tebe, in potem bode siloviti in hrabri Silni- banov sin Strahomer nas vse pokončal. Pusti toraj mladega moža pri življenji; vsaj ga lahko zapreš, in pozneje, kedar vidiš, da ni nevarnosti, ga lahko umo­ riš." Višnjevi kralj se je res ravnal po tem svetu starega grofa, in dobro za njega, da se je!

Šest sto in šesta noč

Ko so duhovi Mečislava odnesli, videla je to iz okna ena od družic Zlatozore. Hitro je to povedala princezinji. Ta je bila vsa obupana in je hotela ža­ losti umreti. Pa tudi k stari kraljici je tekla ta družica in rekla: „Ko se je princ Mečislav po vrtu spreha­ jal, prišlo je pet duhov od višnjevega kralja in od­ nesli so ga po zraku. Dobro sem jih poznala na vi­ šnjevih oblekah!" Stara kraljica se je vstrašila in raztogotila ter težko pričakovala prihoda svojega bojevitega sina Strahomera. Po tega so morali daleč poslati, ker se je mudil ravno na meji države. Ko je pa princ Strahomer prišel, reče mu stara kraljica: „0 Strahomer, ti si junak, da se te vse boji; in vender se predrznejo duhovi višnjevega kralja, da nam hodijo celo na naš vrt pred nosom in nam od­ našajo ljube goste!" Potem mu je vse povedala, kaj seje zgodilo. Princ Strahomer pa jej odgovori: „Meči- slav je človek, in zavolj njega ni vredno, da bi se sprl z duhovi višnjevega kralja. Mečičiav mu je sina umoril, zdaj pa je prišol očetu v oblast; Bog se ga usmili! Kaj to nas briga?" Kraljica pa mu odvrne: „0 Strahomer! ali te ne bode sram, ko se boreilo, da ti smejo sovražniki pred nosom burke uganjati? Vedi, da je princ Mečislav rešil tvojo sestrično iz rok višnjevega princa, pomisli, koliko hudega so nam ti višnjevi duhovi vže storili, kako dolgo je bila Krasno- bela zaprta! Ako nemaš srca, da bi to sramoto opral od nas, nočem več tvoja mati biti." Potem je prišla še princezinja Zlatozora vsa objokana in brata Strahornera prosila,' naj Mečislava reši. „ Vojska se lahko skliče," reče zdaj Strahomer, „ako jo želite. Nisem vedel, da vam je toliko ležeče na tem človeku! Svoji materi in svoji sestri pa ne morem nič odreči." Koj potem se je sklical vojni svet, h kateremu sta prišla oba kralja, Silniban in Velkiban, potem princ Strahomer in več generalov. Sklenili so vzdigniti vojsko iz obeh kraljestev, vodstvu pa prepustiti princu Strahomeru, ki je bil v tem izurjen. Ko je bila vojska zbrana, je Strahomer zgrabil z veliko močjo višnjeve duhove, jih premagal popolnoma in vjel kralja in vse njegove ministre. Strahomer je pustil kralja ukle- njenega pred se pripeljati in ga vprašal: »Povej mi, kam si spravil tistega človeka, ki si ga ugrabil na našem vrtu?" Kralj višnjevcev pa mu odgovori: „0 Strahomer, ti si duh kakor jaz, in tako trdo postopaš z menoj zavolj človeka, ki se ne more k nam pri­ merjati, in zraven tega je še mojega sina ubil!" Strahomer pa mu odvrne: »Tvoj sin je bil hudobntž, kakor si ti! Kaj pa to velja, da je on našo prince- zinjo Krasnobelo ugrabil in jo več let zaprto imel? Kaj pa mu je ta reva zalega storila? Ubijalci in tolovaji ste vsi višnjevci, in pustil vas bodem vse umoriti, ako mi princa Mečislava ne daste živega nazaj!" Ko je višnjevi kralj videl, da je resnica, je povedal, kde je Mečislav zaprt, da so ga mogli rešiti, Potem je Strahomer kralju rekel: „Ako ti Mečislavu odpustiš, bodem tudi jaz tebi odpustil." Višnje« kralj je bil prisiljen, sprijazniti se z Mečislavom; dal mu je pismo, da se ne bode nikoli maščeval zavolj svo­ jega sina, potem mu je podaril še mnogo dragocenih reči, ravno tak6 Strabomeru, kateri je potem svojo vojsko umaknil iz višnjeve dežele in jo peljal domov. Mej potjo postala sta še Mečislav in Strahomer prijatla, in Mečislav je princu iz Medjimurja vse povedal, kako dolgo je njegovo sestro po svetu iskal, kako jo je našel in kako daleč je stvar vže dozorela. Strahomer reče na to: „Jaz ne bodem nič branil, ker sem te spoznal kot izvrstnega moža. Moja sestra je pametna dovolj in ne potrebuje v tej reči nobenih svetov od mene." Ko so domov prišli, bilo je veliko veselje. Po­ dali so se ta pot vsi vkupaj na dvor kralja Silni- bana v Medjimurje, kder je bila Zlatozora doma. Ta je kar norela od veselja, ko je svojega Mečislava zopet videla. S privoljenjem kralja Silnibana vršila se je potem poroka mej Mečislavom in Zlatozoro. Ženitovanje pa je trajalo tri dni. Za ljudstvo so se priredile posebne veselice. Mnogo miloščine se je tudi mej reveže razdelilo. Ko so bili vsi veseli za mizo in je sedela Zlatozora zraven Mečislava, na drugi strani mize pa Krasnobela zraven Družana, vzdignil se je Mečislav in rekel: »Žlahtna gosp6da, danes smo tako veseli in tako dobre volje tukaj, da se ne da popisati. To pa tudi po pravici; kajti po dolgem trpljenju dosegel sem združenje s svojo lepo nevesto Zlatozoro. Na njeni strani vživam zdaj ljubezen, ka­ tero sem tako dolgo pogrešal. Nasproti od mene pa vidim drug mlad par pri mizi: to je moj vrli minister Družan, kateri je z menoj ob jednem toliko prestal, pa vender nema niž pokazati, kar bi bil dosegel s svojim trpljenjem in svojim nevarnim potovanjem. Zraven njega vidim sedeti lepo prinoezinjo, ki je ušla silovitemu trinogu, katerega je črtila, pa od tega časa še ni našla moža, katerega bi se oklenila. Ne vem sicer, kaj bode slavna gosi 6da na to rekla, pa moja misel je ta, da bi bilo naše veselje popolno, ako bi si ludi ta dva plemenitnika v zakonsko zvezo roke podala.* Ko je te besede izgovoril, videl je, kako je prineezinja Krasnobela iz sramožljivosti zarudela. Zlatozora pa na to pravi: „Prav je govoril moj mož! Prej si ti, ljuba sestra, mene nagovarjala, naj se omo žim, zdaj je pa še na tebe vrsta prišla!" Kralj Velki- ban, oče Krasnobele, pa reče: „Sala ali resnica, jaz nemam sina in bodem moral skrbeti za dobrega zeta. Gospod Družan mi dopada. posebno ker ga princ Mečislav tak6 priporoča. Ako je moja žena in moja hči pri volji, ne bodem nič ugovarjal." Mej petjem, mej plesom in mej godbo pletli so se ti pogovori naprej; Družan in Krasnobela sta se spoznala in ljubiti začela. Urez teden je bila vže druga poroka, Ker je bil kralj Velkiban vže star in ni imel sina, pustil je Družana oklicati za kralja v Serendibu. V Medjimurji pa je vlado nastopil princ Strahomer, brat Zlatozore, ker se je tudi stari kralj Silniban vladi odpovedal. Potem pa se je Mečislav s svojo Zlatozoro odpravil na pot v svojo domovino. Tudi Družan in Krasnobela sta šla ž njima, da bi videla še jedenkrat Družanovega očeta, ministra Ja­ neza, in sploh Egiptovsko deželo. Veliko je bilo ve­ selje v Egiptu, ko so zopet videli svojega kralja Me- čislava in njegovega ministra Družana. Stari kralj Častimir in minister Janez bila sta oba še žira in zdrava, ravno tako njune žene. Vsi so se od veselja jokali nad prihodom Mečislava in Družana, katera je vsa dežela vže kot mrtva objokovala. Pripovedovanja ni bilo konca, ni kraja. Vsi so občudovali lepoto obeh kraljic Zlatozore in Krasnobele, Družami pa so vsi čestitali, ko so zvedeli, da je kraF postal. Vež tednov so se obhajale veselice po celi deželi in vse ljudstvo je poskakovalo od veselja, ko je zvedelo čudno zgodbo kralja Mečislava in ministra Družana. Po končanih veselicah sla sta Družan in Krasnobeia v Indijo nazaj, kder je Družan prevzel vlado v Serendibu. Mečislav in Zlatozora pa sta ostala v Egiptu. Britke solze so tekle pri slovesu teh dveh plemenitih parov. Mečislav in Zlatozora sta srečno vladala in v miru ter v ljubezni živela do svoje smrti. Hvaljen bodi večni Bog, ki nikdar ne umrje!" Ko je Lunica to histerijo skončala, pohvalil jo je kralj Riar in jo vprašal: »Ljuba Lunica, kaj nam bodeš pa jutri povedala?" — „Sama ne vem, katero histerijo bi zdaj začela," odgovori kraljica. Srebernica pa pravi: „Ljuba sestra, spominjam se, da sem se jedenkrat prav smejala, ko si mi pravila histerijo o nekem neumnem ribiču." — „Ja, vže vem," reče kra­ ljica, „to je bil ribič Trnik! Jo bodem pa jutri začela."

Historija o ribiču in o cesarju

Ob času cesarja Haruna Alrašida živel je v Bagdadu nek reven ribič z imenom Trnik. Imel je dosti nesreče, pa malo premoženja. Večkrat je rekel sam pri sebi: „Ni je pomoči razun pri Bogu. Kaj sem se pregrešil, da imam tako malo sreče na svetu? Vsak ribič vež vjame, in vender ga ni bolj izurje­ nega ribiča v Bagdadu, kakor sem jaz!" Prebival je Trnik v tako revni luknji, da še vrat ni imei v njo. Če je šel ribe lovit, vzel je samo svojo mrežo, pa nič jerbasa in rjuhe. In če so ga ljudje vprašali: „Zakaj pa jerbasa in rjuhe ne vzameš seboj P" jim je od­ govarjal: „Čemu bodem ropotijo seboj vlačil, vsaj tako nič nevjamem." Jedenkrat je zgodaj vstal, vzel svojo mrežo in pogledavši v nebo izdihnil: „0 Bog, ki ao Ti pokorne vse vode in vse živali na svetu, daj ml toliko sreče, da se bodem pošteno preživil!" Potem je mrežo razpel in jo vrgel v vodo ter počakal, da se je vlegk. Ko pa mrežo zopet iz vode potegne, našel je mrtvega psa v njej. Ves jezen ga vrže stran in reče: „0 nesrečno jutro! vže sem se veselil, ker je bila mreža tako težka, in zdaj dobim tega psa!" Na to je mrežo zakrpal, ker je bila strgana, in rekel: „Duh mrtvega psa je gotovo mnogo rib in rakov pri­ vabil v ta kraj, bodem še jedenkrat mrežo vrgel." Vdrugič je mrežo v vodo spustil in črez nekaj časa iz nje potegnil; in kaj najde v njej? Kostnjak crknjene krave! Kostnjak mu je raztrgal po vrhu še vso mrežo! Ribič se je začel jokati in govoril je sam s seboj: »Ni je pomoči, razun pri Bogu! Sčim sem se pre­ grešil, da me nesreča tako preganja P Ne vjamem niti najmanjše ribice, da bi si jo spekel in si svoj glad utišil! In vender ga ni bolj izurjenega ribiča v Bagdadu mimo mene!" Vrgel je mrežo v tretjič, in kaj vjame v tretjič, ko mrežo iz vode potegne? Jedno zanikerno, šepasto, gnjidavo, hrastavo, na pol slepo opico, ki je paličico v rokah držala! Ves nevoljen reče Trnik: „To je lepa sreča! kdo si ti, opica?" Bog je pustil opico govoriti, in rekla je: „Jaz Bem tvoja sreča." — „Kako je to?" vpraša ribič; in opica mu odgovori: »prinesem ti vsak dan to, kar za svoje življenje potrebuješ !" Ribič reče na to ves raz­ kačen: »Tedaj ti si moja sreča? Počakaj, jaz se ti bodem še zahvalil! Polomil ti bodem še tisto nogo, na kateri ne šepaš, in izdrl ti še zdravo oko, da boš čisto slepa, ti pošast grda! Čeimi pa imaš tisto palico v rokah?" Opica odgovori: „S to palico odganjam ribe, da ne grejo v tvojo mrežo!" — „Aha!" reče ribič, „zato te bodem pa tudi še danes trpinčil, kar se bode dalo. Trgal bodem meso od tvojih kosti in te šeipal z razbeljenimi kleščami!" Ribic je na to vzel vrv in privezal opico k drevesu, ki je tam blizo stalo. Zažugal je še opici tako: „Zdaj bodem mrežo še jedenlcrat vrgel; in če nič ne vjamem, potem gorje tebi, nesramna opica!"

Sest sto in osma noč

Ko je mrežo v četrtič vrgel in jo iz vode po­ tegnil, videl je zopet opico v njej. Tes začuden reče: „Kuj je to? Mislil sem, da v vodi ni drugih živali, ko ribe in raki, zdaj pa vidim, da so same opice!" Bila pa je ta opica, ki jo je ravno kar vjel, prav lepa in čvrsta. Imela je zlat pas okoli trebuha in zlate uhane v ušesih. Ribič jo vpraša: „Kdo si ti, opiea?" Opica mu odgovori: „Jaz sem sreča juda Mozesa, ki je cesarjev denarni menjavec, Pustim mu zaslužiti vsak dan deset cekinov." Ribič Trnik reče na to: »Vsaj si ti res lepa opica, ne pa tako grda, kakor ona-le !" Ko to izreče, zgrabi palico in jame tisto grdo opico tako pretepavati, da je cvilila in sim ter tja skakala. Lepa opica pa mu reče: „0 Trnik, kaj ti pomaga, če jo prav ubiješ, s tem vender ne bodeš imel vež sreče." Ribič pa odvrne: MTa pošast pravi, da je moja sreča. Zato jo hočem ubiti, ker imam tako slabo srečo, in kedar jo ubijem, bodem tebe vzel za svojo srečo." Lepa opica pa ga poduči: „Jaz ti hočem bolje svetovati, če mene ubogaš, boš dobil mir pred ono opico in jaz bodem potem tvoja sreča." Trnik vpraša nato: „Kaj mi tedaj svetuješ P" Opica odgovori: „Vrži še jedenkrat mrežo v vodo in vjel bodeš tako lepo ribo, kakoršne še ni noben ribič dobil. Potem ti bodem vže povedala, kaj imaš storiti ž njo." Trnik pa reče: „€Hej, da se ne zlažeš! Ako še jedenkrat privlečem opico iz reke, hočem vag vse tri na šest kosov razrezati." Ko je ribič zdaj zopet mrežo vrgel, vjel je tako lepo ribo, da take se nikoli ni videl. Trnik je skoraj znorel od veselja. Lepa opica pa mu veli: „Trnik, ubogaj mene, pa se ti bode dobro godilo!" Trnik obljubi rekoč: „Koklja naj ga brcne, kdor tebe ne uboga, ki si mi dala tako dober svet, da sem to ribo vjel." Na to pravi lepa opica: ,,Vzemi to ribo in položi jo v jerbas, pa ne­ koliko trave pod njo in nanjo, v gobec pa jej utakni zelenjave. Potem jo ogrni z belim prtičem in nesi na trg v menjalnico juda Mozesa. Če bode hotel kdo poprej ribo kupiti, reci, da je ne prodaš. Na trgu štej pet štacun na desni roki in v šesto stopi, tam je menjalnica Mozesova. če te jud vpraša, kaj hočeš za ribo, ne smeš nič vzeti, ampak reci le: „Daj mi svojo opico za mojo opico, svojo srečo za mojo srečo." Kedar ti jud to obljubi, daj mu ribo tje in kar stran beži. Potem bodem jaz tvoja sreča, in ta grda opica bode njegova sreča." Trnik je opico ubogal in vse tako naredil, kakor mu je naročila. Ko je ribo tako lepo ozaljšal, kakor mu je bilo rečeno, sel je na trg in štel na desni strani pet štacun in v šesto je stopil. Tam je sede! bogati jud Mozes in denar štel in menjal, če je kdo zahteval. Ribič se mu približa z ribo, jo pokaže in reče: „0 slavni go­ spod Mozes, danes sem vjel tako lepo ribo, da je nočem nikomur prodati, ampak darujem jo vam, ki vas celo mesto spoštuje, še sam cesar. Drug mož ni vreden, da bi ta riba prišla na njegovo mizo." Jud ribo pogleda in se začudi nad njo, ker take še tudi on ni videl. Ponudil je Trniku cekin za njo. Trnik pa denarja ni hotel vzeti. Na to mu je ponujal Kozes dva cekina, pa tudi teh ribič ni vzel. Zdaj mu jud našteje deset cekinov, pa ribič jih porine nazaj. „Ti si pa strašno lakomen!" reče jud, „povej mi, koliko hočeš za ribo P" Ribič pa odgovori: „Le nekaj mi morate obljubiti, pa vam ribo dam." Jud postane bled in reče: ;,Ti me hočeš zapeljati, da bi jaz svojo vero zatajil: hodi z Bogom!" „ O ne," ribič odgovori, „meni je vse jedno, ali si jud a!i luteranec ali kar bodi." Zdaj reče jud: „No, kaj pa hočeš potem od mene ?" Ribič pa de: „Reci samo te besede: „Dam ti mojo opico za tvojo opico in mojo srečo za tvojo srečo." Jud se je smejal in mislil, da je ribič prismojen, zato je rekel v smehu: „Dam ti mojo opico za tvojo opico in mojo srečo za tvojo sreeo." Potem je poklical svoje služabnike, ki so to slišali, ter jim rekel: „Vi ste vsi priče, da je ribič plačan, in da od mene druzega ni zahteval za ribo, ko te besede." Služabniki odgovorijo: „Ysi smo priča, kako ste rekli: ndam ti mojo opico za tvojo opico/ in da on denarja ni hotel vzeti, ampak zadovoljen bil s temi besedami." Na to pravi jud: „Ti bedak, zdaj pa ne bodeš nič dobil za ribo!" To rekši mu vzame ribo iz jerbasa in porine ribiča skozi vrata. Ko je Trnik brez ribe in brez denarja stran šel, je sam pri sebi mislil: „Vender sem bil neumen, da de­ narja nisem vzel! Deset cekinov bi lahko imel, tako pa še deset krajcarjev nemam. Ni je pomoči, razun pri Bogu!" Sel je proti reki Tigru in zmirom mrmral »Skoda za denar!" Ko je pa k vodi prišel, ni videl nobene opice več tam. Mislil je zdaj za gotovo, da so ga opice ogoljufale za ribo; zato je začel kričati, si lase rovati, s pestjo ob glavo biti in na vse načine noreti. Ko se je nekoliko pomiril, in je bil lačen, je rekel: ,,Yrgel bodem mrežo še jedenkrat; morda vendar vjauaem kako ribico, da si jo za kosilo spečem." Potem je mrežo v vodo spustil. Ko jo pa ven potegne, bila je polna rib. Ves vesel je ribe vzel in jih položil v jerbas, v katerem je ono lepo ribo k judu nesel. Komaj pa ribe razloži, prileti k njemu neka kuharica in reee: „Na ribjem trgu ni dobiti danes ne jedne ribe. Ali prodaš ti svoje ribe?" Trnik reče: „Ali misliš, da bodem podplate iz njih rezal? Prodam vse, samo svoje brade ne." On jej da dve veliki ribi, in ona mu da zanji cekin; brž potem pride druga in tretja kuharica in tako po vrsti, da je v naglici vse ribe prodal, in ko svoj denar prešteje, imel je ravno deset cekinov vrednosti! Ker je bil vže lačen, šel je v mesto, si kupil kruha in sira, potem novo srajco in jopič; to vse je dobil za jeden cekin, tako da mu je še devet cekinov ostalo. Ves srečen je šel domov kajti bil je sit, imel je novo srajco in nov jopič, in še devet cekinov denarja. Bil je tako vesel, da ni mogel zaspati; vedno je štel in premetaval v rokah svoj denar, ker toliko vkup ga še nikoli ni imel.

Sest sto In deveta noč

Mislil si je neumni Trnik sam pri sebi: „Cesar Alrašid bode gotovo zvedel, da imam jaz toliko de­ narja. Poslal bode svojega ministra Žafarja k meni in mu naročil, naj od mene denar tirja. Ako mu ce­ kine dam, bode meni žal za nje, ako jih pa ne dam, me bode dal tepsti! Vender rajši m pustim tepsti, kakor bi cekine dal! Čakaj bom jedenkrat poskusil, ali znam kaj pretrpeti ali ne." To reksi je vstal iz ležišča, naredil luč, vzel vrv in začel pretepavati sam sebe z vso močjo, tako da je kri pritekla; pri tem pa je kričal vmes: „0 kristjani, jaz sem reven mož, kde bodem kak denar vzel? Jaz nemam denarja; pojdite k takim, ki ga imajo!" Ko so ga sosedi tako kričati slišali, mislili so, da ga tatovi pretepavajo in da od njega denar hočejo. Prileteli so toraj obo­ roženi k ribiču v stanovanje. Našli pa so le njega samega, kako je na tleh klečal in se tepel. Rečejo mu: „Ali si znorel, Trnik, da to počneš?" On pa jim odgovori: „Denar imam, in sem se bal, da bi mi ga cesar po sili vzel; zato sem poskusil, če pre­ nesem kaj tepenja; ker bodem rajši trpel, da me tepejo, kakor bi denar dal." Ljudje pa mu rečejo: „Pojdi se solit, ti bedak neumni. Yleži se, ti baraba raztrgani, vsaj nemaš niti sto, še manj pa tisoč ali več cekinov, da bi jih cesar pri tebi iskal!" Ribič pa reče: „Devet cekinov imam." Na to so se vsi smejali nad neumnim ribičem in sli domov. Ribič pa je svoj denar zavezal v ruto in si mislil: „Kam hočem ta denar skriti? Ako ga zakopljem, zna ga kdo najti; ako ga komu shraniti dam, zna mi ga utajiti; ako ga doma kam skrijem, zna mi ga kdo ukrasti, ker nemam vrat pri izbi; ako denar v žepu seboj nosim zna mi kdo žep odrezati in mi denar odnesti. Naj- boljo bode, ako si ruto z denarjem privežem okoli vratu, tukaj je nihče ne bode iskal, in ga bodem tudi precej videl in čutil, Če mi pod Trat seže." Pri­ vezal si je toraj denar okoli vratu in celo noč ni nič zaspal, tako je bil razburjen in zmešan. Drugo jutro je šel zopet ribe lovit. Zlezel je v reko Tigra in do kolen gazeč nesel svojo mrežo bolj proti sredi. Ko je pa mrežo v vodo vrgel, padla mu je ruta z de­ narji v vodo, ker se je bil vozel sčasoma odvezal. Zdaj se je Trnik čisto slekel in se potapljal pod vodo, da bi ruto z denarjem našel. Ko pa nič ne najde, je zdilmil: „Ni je pomoči, razun pri Bogu!" Nekdo je pa videl, ko se je ribic slekel in pod vodo šel. Pustil je pa ribič srajco, jopič in klobuk precej daleč od vode tam na solncu. Tisti človek, ki je to videl, priplazil se je, ukradel ribičevo obleko in stekel ž njo proč. Ko je ribič iz vode prišel in svoje obleke ni našel, bil je zelo žalosten. Stopil je na breg in gledal okoli, da bi koga videl in vprašal zavoljo obleke, pa nikogar ni bilo blizo. V tem času pa sta ravno cesar Alrašid in minister Žafar mimo prijahala. Cesar pokaže vže od daleč na ribiča in reče ministru: »Poglej no, nag mož tam stoji! Da ga le sram ni pred ljudmi! Morda je kak norec? Jaz pojdem in bodem ž njim govoril." Cesar jaha k njemu in ga vpraša: „Kdo si ti?" Ribič mu odgo­ vori: „Ali me ne poznaš? Jaz sem ribič Trnik." Cesar ga na to vpraša: „Od kedaj pa ribiči kar nagi po svetu hodijo!" Ribič je zdaj mislil, da je cesar tisti, ki mu je za šalo obleko skril, zato mu reče: »Mislil sem si koj, da se norčuješ z menoj in da si mi obleko skril; pa daj mi jo nazaj, ker me vže zebe!" Cesar se je moral smejati in je rekel: ,,Ka- košno obleko pa misliš ?" Ribic pa zavpije: sPrima- ruha, če mi ne daš obleko nazaj, te bodem namlatil s to le palico." To rekši je pobral svojo palico od tal, katere mu tat vender ni odnesel. Cesar pa je rekel: „Jaz tvoje obleke še videi nisem." Trnik pa se ni dal potolažiti in je žugal: „Jaz pojdem za teboj da vidim, v katero hišo bodeš šel; potem te pojdem pa k straži tožit. Ti si mi vzel klobuk, jopič in srajco, in če mi ne daš tega precej nazaj, vržem te s tvojega konja doli in te tako pretepam, da bodeš na mestu obležal." Da se ne šali, pokazal je Trnik s tem, da je konja za ujzdo prijel, tako da se je konj ustrašil, se po konci spel in na zadnje noge stopil. Cesar je bil ves prestrašen in si je mislil: „Kaj sem naredil, da sem se tega blaznega človeka lotil!" Potem je cesar slekel svojo suknjo, ki je bila sto cekinov vredna in jo vrgel ribiču z besedo: „Tu vzemi to suknjo namesto tvoje!" Ribič je suknjo vzel in jo pomeril. Ker pa ni hotel Y dolgi, gosposki suknji biti, jo je spodaj za jedno ped odrezal. Potem je cesarja vpra­ BKako delo pa imaš ti? Gotovo si za trobentačatača_ pri cesarju? Trobentači zmirom na konjih jahajo." Cesar pa reče: „Vsaj tudi drugi ljudje jahajo, ne samo trobentači." Ribič pa odgovori: „Ti si troben­ tač, ker imaš tako majhne usta in tako velike nos- snice." Cesar reče: „No, pa ti prav imej!" Zdaj reče ribič: »Pusti trobentanje in poprimi se ribarstva! Ce hočeš, te bodem jaz nauči!, kako se ribe lovijo. To je bolj pošteno rokodelstvo, kakor tisto trobentanje." Cesar odvrne na to: „No, le nauči me, bodem videl, ali bi se jaz tega naučil ali ne?"

Sest sto in deseta noč

Ribič mu reče: „Stopi s konja in pridi k meni dol k vodi!" Cesar je tako storil ter je stopil čisto do vode Zdaj mu je ribič mrežo v roke dal in mu pokazal, kako naj jo v vodo vrže. Cesar je mrežo vrgel in jo držal za leseni ročaj pod vodo. Postala pa je mreža tako težka, da je cesar vže ni mogel več držati. Ribič mu toraj pravi: „Mordase je mreža za kako skalo prijela in se ti zato tako težka zdi. Povem ti, da počasi jo k sebi potegni, da se ne raz­ trga; sicer ti vzamem konja in ga za se pridržim, da si za mrežo plačam." Cesar se je smejal in je mrežo počasi k sebi vlekel; in glej, bila je polna rib! Ko je ribič to videl, je kar skakal od veselja in je rekel cesarju: „Primaruha, trobentač, ti imaš mnogo sreče pri ribah! Ti moraš pri meni ostati, da bova skupaj ribe lovila. Zdaj pa precej teci h gospodu Rakarju tam na trgu, vsaj veš, tisti, ki z ribami in raki kupčuje, reci mu, naj posije dvajerbasa, da bodemo ribe v nju djali. Pa pridi kmalu nazaj!" Cesar reče: „Preeej bodem tukaj!" zasede konja in odjezdi k ministru, ki ga je vže težko čakal. Žafar reče cesarju: »Visokost, prosim te, povej mi vse, kaj sta s tistim človekom govorila." Cesar mu je vse po­ vedal in nazadnje rekel: „On me tam pričakuje in misli, da mu bodem jerbase prinesel. Jaz pa ne bom žel razaj, ker neumen je ta človek zadosti, da me pri sebi obdrži, in jaz bi moral nazadnje še ribe pa­ rati in snažiti." Minister Žafar odgovori: »Pošlji koga k njemu, da vse ribe od njega kupi, potem jih ne bode treba snažiti ne tebi., ne njemu, ampak bodo to tvoje kuharice storile." Cesar je potem hitro jezdil v svojo palačo, sel v kuhinjo, povedal kuharjem in kuharicam, kde stoji ribič z ribami in jim tako na­ ročil: »Skočite hitro po te ribe in za vsako, ki jo od tega moža kupite, plačam vam po jeden cekin." Cesar pa je toliko obljubil, ker je te ribe sam vjel in jih je toraj hotel tudi pokuaiti. Kuharji in kuha­ rice pa so hitro tekli k Trniku doli in začeli ribe kupovati. Oudil se je, ko so mu vsako z jednim ce­ kinom plačevali, še bolj pa, da je prišlo toliko kup­ cev na jedenkrat, V jednem hipu je Trnik vse ribe prodal, samo dve ste mu še ostali. Ko je Trnik videl tak blagoslov in toliko denarja prod seboj, je rekel: „To morejo biti same nebeške ribe, da jih ljudje tako drago in tako nujno kupujejo. Dve pa moram za se prihraniti!" To reksi je vzel zadnji dve ribi in je šel ž njima v vodo, v vsaki roki jedno držeč. V tem pa pride cesarski višji kuhar, ki je bil poslan od cesarja samega. Toda on ni našel nič več rib. Videl je le Trnika v vodi stati. Vpraša ga: „Trnik, kaj držiš v rokah?" Trnik odgovori: „Dve ribi." Kuhar de: „Daj ji meni in dam ti sto cekinov zanje!" Na to pride ribič iz vode in vpraša: „Kde imaš sto cekinov P" Kuhar reče: »Pojdi z menoj v cesarsko kuhinjo, tam bodeš denar dobil." Ko je to rekel, mu je ribič dal ribe, in kuhar jih je nesel domov. Trnik pa je oblekel cesarjevo suknjo, ki mu je do kolen segla, kor jo je bil spodaj odrezal, spodnje noge pa je kazal nage. Pobral je cekine iz jerbasa in jih djal v žep. Potem pa je šel tak, kakor je bil, razoglav in brez srajce, bos in nagih kolen, v sami suknji v sredino mesta in vprašal ljudi: „Kde pa etanuje cesar Rašad?" Ljudje so se mu smejali in ga imeli za norca. Rekli so mu: „Reci vsaj Rašid, ne pa Rašad!" Trnik pa odvrne: „To je vse jedno, Rašad ali Rašid!" Nazadnje mu je nek mladenič po­ kazal, kde je cesarska palača, in Trnik je šel v njo po svojih obljubljenih sto cekinov.

Šest sto In enajsta noč

Stražniki so se mu smejali, ko je tak prišel, bos in razoglav in z odrezano suknjo. Eden reče: „Kjeje pa ta, ušel?" Drugi odvrne: „Z oblakov je padel." Tretji pa vpraša: „Kain pa, prijatel?" Ribic pa se odreže: „Kaj tebi mar!" Sfcražmešter pa reče: »Pustite ga, norca!" Trnik prileti v kuhinjo in vidi višjega kuharja vsega žalostnega tam sedeti. (Bili so namreč s cesarjem in ministrom zgovorjeni.) Ribič reče kuharju: „Daj mi zdaj tistih sto cekinov!" Ku­ har pa odgovori ves žalosten: „Kje pa jih bodem vzel, prijatel?" Ribič pa je bil hud rekoč: „Kakšne besede so to? Kupčija je kupčija! Jaz sem ti ribe za toliko prodal in ti si mi velel po denar priti, zdaj pa praviš, kje bodeš sto cekinov vzel? — potem takem si figamož!" Zdaj je stopil minister Žafar v kuhinjo in vpraša): »Kakšen prepir imate tukaj ?" Ribič mu je celo stvar razložil. Minister reče: „To pravdo mora trobentač razsoditi. Šli so toraj vsi v drugo izbo, kjer je cesar pri mizi sedel in imel tri listke papirja pred seboj. Ko ribič, kuhar in minister ustopijo, je ravno na tiste tri listke nekaj pisal. Ribič cesarja po videzu koj spozna za tistega, ki je bil prej pri njemu, zato mu reče: „Ali si trobento pustil in se prijel doktaratva, ker tako hitro pišeš?" Cesar pa je bil na en listek zapisal, da dobi ribič en cekin, na drugi listek je zapisal sto cekinov, na tretji listek pa pot in dvajset palic po poplatih Cesar reče zdaj ribiču, naj si enega teh treh listkov izbere. Trnik je bil tako nesrečen, da je zagrabil ravno za tisti papirček, na katerem je bilo pet in dvajset zapisanih. Precej so prišli briči s klopjo in palicami, položili ribiča na klop in mu namazali brez usmiljenja pet in dvajset gorkih po poplatih, tako da je revež kar evilil. Ko je to prestal, rekel jo cesarju; „Le čakaj, trobentač, kamaj si mej pisarje prišel, precej si me pustil pretepati. Pa bova vže še skupaj prišla!" Cesar pa se je tako smejal, da bi bil kmalu počil. Potem je ukazal, naj izplačajo ribiču sto cekinov. Trnik je šel s tem denarjem proti domu in prišel je mej potjo na tisti trg, kder so skrinje prodajali. Videl je tam veliko ljudi zbranih okoli neoega mesetarja, kateri je klical: „Zaprta skrinja! Kdo da za vse vkup brez da bi not pogledal, devetdeset cekinov P" Eden reče: „Jaz dam eden in devetdeset," drugi: „Jaz dam dva in devetdeset cekinov." Ribič pa se zadej oglasi: „Jaz dam sto cekinov!" Ker nobeden ni več obljubil, je skrinja njemu ostala. Izplačal je sto ce­ kinov in potem so mu skrinjo izročili. Zdaj je hotel še postrežčika najeti, da bi mu skrinjo domu nesel. Stalo je več postrežčikov tam in vsi so se začeli pre­ pirati, kdo bode ribiču skrinjo domu nesel. Nazadnje so se še dragi ljudje mešali v ta prepir in rekli: „Nobeden drugi naj skrinje ne nese, kakor postrežčik K a v e l j ! on je najpridnejši iz vseh postrežčikov!" Postrežčik Kavelj je toraj skrinjo vzel in jo nesel za ribičem. Mej potjo pa je Trnik v svoje žepe po- šlatal in ni našel v njih nobenega solda. Ko so ga namreč pri cesarju v huhinjski sobi tepli, padli so mu vsi cekini iz žepov, in imel je poznejp ie tistih sto cekinov, katere je za skrinjo dal, kateri so se mu po tepenju odšteli; od prvih denarjev pa ni imel nobenega solda. Ko Trnik to zapazi, bil je v Bkrbeh zavoljo postrežčika, kajti ni Tedel in ni imel, da bi ga plačal za to, ker mu skrinjo nosi. Da je pa čisto brez denarja, to povedati bilo ga je zopet sram. Izmislil si je to: „Vodil ga bodem tako dolgo okoli iz ene ulice v drugo, da se bode naveličal, skrinjo na tla položil in odšel. Potem pa jo bodem sam zadel in domu nesel." Hodil je zdaj cel popol­ dan po širokem mestu iz enih ulic v druge, postre- žčik s težko skrinjo pa je ves v potu pihal za njim. Večkrat je postrežčik vzdihnil in vprašal: „Kje je tvoja hiša, kje stanuješ?" Trnik pa je rekel: »Včeraj sem še to vedel, danes pa sem vže pozabil." Po­ strežčik reče na to: „Daj mi moje plačilo, potem pa pojdi s svojo skrinjo kamor hočeš." Ribič pa mu od­ govori: „Kavelj, le pojdi z menoj, se bodem vže na mojo hišo spomnil, kje je. Pri sebi nemam denarja, da bi ti plačal, doma ga imam." Zdaj ju eden sreča, ki je ribiča poznal, in ga vpraša: „Kaj bode s to skrinjo, Trnik?" Zdaj se postrežčik hitro oglasi: »Go­ spod, kje pa stanuje ribič Trnik?" „On stanuje v pustem kotu, številka 5", reče tujec. Zdaj je pa postrežčik kar sam šel proti ribičevemu stanovanju in ribič je moral za njim iti. Eo prideta pred hišo} je postrežčik postavil skrinjo na tla in rekel: „Ža«  lostna tvoja mamka, ti nerodni človek! Gotovo dvaj­ setkrat sva šla tukaj mimo, pa nisi spoznal hiše, v kterej stanuješ! Plačaj me zdaj, da pojdem domu!" EibiČ reče: »Počakaj me tukaj, da ti denar prine­ sem." To rekši je šel v hišo, pa kmalo prišel nazaj z velikim kladivom, ki je bilo se štirdesetimi žeblji okovana in tako težko, da bi bil ž njim lahko vola ubil. To kladivo je ribič vzdignil nad postrežčikom in rekel: »Precej te ubijem, če mi ne greš s poti!" Postrežčik Kavelj je bežal in rekel: „Pusti me, saj te ne bom več tirjal. saj mi nisi nič dolžan!" Tako je ribič naredil s postrežčikom. Potem je ribič skrinjo vzdignil in jo nesel v svojo izbo. Ko so sosedi to videli, prašali so ribiča: O Trnik, kje si dobil to suknjo in to skrinjo?" On pa jim reče: „To imam vse od mojega mladega Rasida". Ljudje so zdaj govorili med seboj: „Ta človek nori! Cesarju je ime „Rašid", in on pravi, da ima vse od cesarja in ga imenuje „svojega mladega Rašida"; ako cesar to izve, pustil nas bo vse obesiti, kolikor nas v tej hiši stanuje". Potem so mu pomagali skrinjo stlačiti v njegovo izbo, kar je bilo težko delo, ker je bila skrinja kmalo tako velika, kakor celi ribičev berlog. Ko so sosedi odšli, se je ribič na to skrinjo vlegel in zaspal.

Sest sto in dvanajsta noč

Zdaj moramo pa še povedati, kaj je bilo v tej skrinji. Na dvoru cesarja Alrašida bila je družica z imenom Roža Tolkoljuba. Ker je bila toliko lepa in je znala tako lepo peti, jo je cesar zelo rad imel. Ko je pa cesarica Sobeida to videla, postala je strašno ljubosumna na njo. Ko enkrat cesarja ni bilo domu, namešala je Roži Tolkoljubi spalnega prahu med pijačo, tak6 da je družica precej trdo zaspala, ko je vino s tistim prahom izpila. Potem je pustila deklico v eno skrinjo položiti, skrinjo zaprla in jo izročila hišnemu hlapcu s poveljem: „Nesi to skrinjo in vrzi jo v vodo!" Hlapec pa si je mislil: „Cemu bom skrinjo v vodo metal, ko jo lahko pro­ dam!" Šel je toraj na starinarski trg in skrinjo pro- dal za nekaj goldinarjev, pa s tem pristavkom, da se skrinja ne sme pred tremi dnevi odpreti. Mislil si je namreč: „V treh dneh bo skrinja že v drugič prodana, ker je starinar ne bo za se obdržal, sta- rinar mene ne pozna; sploh pa v treh dneh pride že cesar nazaj, in potem mi cesarica nič ne more." Starinar je skrinjo pod tem pogojem kupil in obljubil, da ne bo not pogledal, ko jo bo prodajal. Videli smo že, kako je potem to skrinjo ribič Trnik kupil za sto cekinov. Vsak bi rekel, da je bil neumen toliko dati za skrinjo, akoravno ni vedel, kaj je v njej. Tudi Trnik ni vedel, zakaj je toliko dal; pa njegova sreča mu je to misel v glavo vdihnila. Odkar je namreč z judom za opico in za srečo menjal, je juda vsa sreča zapustila in zgubil je vsak dan toliko pri svojih kup­ čijah, da je nazadnje čisto reven postal. Ribič pa je imel zmirom več sreče. Slišali smo, kako je ribe po cekinu eno prodal, kako se je prikupil samemu ce­ sarju, kateri mu je sicer pustil pet in dvajset palic dati, pa mu je vendar potem sto cekinov izplačati pustil. Ribičeva največa sreča pa je bila ta, da je kupil to skrinjo, kakor bomo kmalo videli. Ko je namreč ribič na skrinji spal, zbudila se je Roža Tolkoljuba, in ko je zapazila, da je v skrinji zaprta, začela je grozno vekati in na pomoč klicati. Ribič pa, ko to sliši, se je vstrašil in klical pri oknu ven: „0 ljudje božji, pomagajte! Hudiči so v skri­ nji! Sosedje so se zbudili in rekli: „Kaj pa ima spet ta blazni človek?" On pa jim reče: „V tistej skrinji, ki sem jo včeraj kupil, je vse polno hudičev!" Oni pa mu rečejo: „Vrag te je dal! celo noč ni pokoja,pred teboj! Vlezi se in zaspi ti norec!" Po­ tem so šli sosedje spat vsak v svojo posteljo, in tudi ribič se je spet vlegel na svojo skrinjo. Roža Tolko- Ijuba pa se spet oglasi in reče: »Kje sem?" Ko ribič to sliši, ga je bilo strah in začel je spet sosede kli­ cati. Vsi jezni priletijo in rečejo : „Kaj ti je vendar ? Ali ne bos dal pokoja?" On pa jim reče: »Hudiči iz skrinje govore." Rečejo mu: „Lažeš! Kako go­ vore?" Ribič odgovori: »Eden je prašal: »Kje sem?" — „Ti si v peklu!" rečejo sosedje: „celo noč ne daš miru, da še mi ne moremo spati." Ko so sosedje odšli, in se je ribič spet na skrinjo vlegel (kajti drugje ni imel prostora), slišal se je iz skrinje glas: „Lačna sem!" Trnik je planil po konci, lasje so mu po konci stopili in klical je sosede na pomoč. Ko ljudje vsi razkačeni priletijo, reče jim Trnik: »Hu­ diči v skrinji so rekli, da so lačni!" Zdaj so pa sosedje govorili med seboj: »Gotovo je sam lačen, zato tako reč počenja!" Prinesli so mu toraj kruha in sira in nekaj mesa, ter mu rekli: „Tukaj imaš, pa jej! če pa še ne boš dal mini, pridemo s kolci in palcami in ti bomo vse kosti polomili, da boš vedel, kdaj si nam celo noč nagajal!" Trnik je vzel kruh in sir in meso, se vsedel na skrinjo, in ker je ravno lepo luna svetila, je dobro videl in je začel z obema rokama v usta nositi in jesti, da je vse pokale. Zdaj pa je Roža Tolkoljuba v skrinji rekla: »Usmilite se me, o kristjani, in odprite skrinjo!" Zdaj si je Trnik mislil: To ni hudič, ker kristjane na pomoč kliče! čakaj bom videl, kaj je not." Vzel je tisto težko kladivo in razdrobil ključavnico. Po­ tem je skrinjo odprl in prišla je iz nje deklica ne­ navadne lepote! Imela je na sebi obleko, ki je bila več ko tisoč cekinov vredna. Ko jo Trnik iz skrinje vzdigne in ogleda, jej reče: „Ti si pa res lapa!" Ona ga vpraša: „Kdo si pa ti ?" On reče: „Jaz sem ribič Trnik." Potem ga praša: „Kako sem pa k tebi prišla P" In on jej reče: „ Kupil sem skrinjo, v skri­ nji si bila ti, toraj si zdaj moja, kakor je skrinja". Ko je videla, da ima ribič suknjo, kakor jo sicer le cesar nosi, ga je vprašala, kako je do te suknje prišel. Na to je njej povedal celo svojo histerijo do tje, ko je njo v skrinji kupil. Zdaj je Roža spoznala, da jo je cesarica pokončati hotela. Razgovarjala se je potem z ribičem se do jutra. Zjutraj pa mu je rekla: „Pojdi in prinesi mi papirja, tinte in per6!" Ko jej ribič to prinese, napisala je pismo, ga vkup zvila in ga dala ribiču z besedami: „Nesi to pismo zlatarju S t r n a d u na velikem trgu!" Ribič odvrne: „Na velikem trgu je mnogo zlatarjev; kako bom pravega našel, če njegovo ime pozabim?" Ona mu reče: »Zapomni si ime" Strnad!" Trnik vpraša: „Kaj pa je to: Strnad P" Roža mu reče: „Strnad, to je tak tič!" Zdaj je ribič šel s pismom na veliki trg, in da bi imena ne pozabil, je zmirom ponavljal: „Strnad, Strnad, Strnad . . . . " ; ko je pa na trg prišel in gledal po zlatarskih štacunah, je pozabil ime tega zlatarja. Ves prestrašen vstopi k enemu od zlatarjev in vpraša: „Ali je tukaj na trgu kteri zla­ tar, ki ima tako ime, kakor en tič P" Rečejo mu: BTo bo nemara Strnad!" — »Saj tega iščem!" zavpije ribič. Potem so mu pokazali Strnadovo hišo.

Šest sto in trinajsta noč

Ribiča so peljali k gospodu Strnadu, kteremu je pismo izročil. Strnad je pismo prebral, ga poljubil in ga položil sebi na glavo, v znamenje, da hoče glavo zgubiti, ako ne bo storil vsega, kar v pismu atoji. Strnad je bil namreč oskrbnik celega premo­ ženja in vseh grajščin dvorjanke Kože Tolkoljube. Bila je pa ona silno bogata. Rozino pismo pa se je glasilo tako: „Roža Tolkoljuba pozdravlja gospoda Strnada, zlatarja tukaj! Kedar to pismo v roke do­ bite, glejte, da oskrbite in pripravite mojo hišo na velikem trgu za moj sprejem. Priskrbite mi v hišo vso novo opravo ter najmite poslov, možkih in žen­ skih, kolikor je za tako pohištvo potrebnih. Tega človeka pa, ki vam to pismo prinese, omijte in operite, potem mu dajte vso novo, žlahtno obleko in pošljite ga z vso častjo in na konju v mojo palačo, kedar bo pripravljena. — Roža." Ko je Strnad pismo prebral, zaklenil je precej svojo prodajalnieo, peljal ribiča v svojo hišo ter ga izročil svojim strežajem s potrebnimi ukazi, sam pa je hitro šel, da pripravi vse, kar je Roža naročila. Ko so Strnadovi strežaji peljali ribiča v kopelj, da bi ga oprali in omili, branil se je in rekel: „Kaj sem naredil, da me hočete zapreti?" Strežaji so se smejali in ga začeli slačiti, on pa je mislil, da ga hočejo sleči in potem tepsti; zato je zgrabil enega in ga postavil na glavo. Nazadnje so mu vendar do- povedali, kaj da ž njim nameravajo. Potem so ga omili in oprali in ostrigli, da je bil človeku podoben. Med tem pa je prišel še gospod Strnad z dragoceno obleko nazaj, in to so ribiču oblekli. Tudi osedla- nega konja so mu pripeljali in mu rekli, naj se nanj vsede. Ribič pa, ki nikoli še ni jahal, se je bal in rekel je: „Konj me bo na tla vrgel!" Spra­ vili in posadili so ga pa vendar na konja, in potem ga je Strnad sam z mnogimi strežaji spremil v tisto palačo, kjer ga je Roža Tolkoljuba že priča­ kovala. Ko Trnik tje pride, videl je Rožo na tronu se­ dečo in vse polno služabnic okoli nje. Pred vrati je stal vratar a palico. Ta je ribiču roko poljubil, ko je prišel. Vsi služabniki so mu skazovali veliko čast in ga imenovali svojega gospoda. Ko ribic v nišo stopi in si prekrasne izbe in dvorane ogleda, tam je še le strmel in zijal! Ko se je Roži približal, vstala je pred njim, mu podala roko in ga peljala ter ga posadila k sebi na tron. Potem mu je dala aladčice piti. Ribič je vse izpil in potem še s prstom obrisal in polizal. Roža mu reče: „To je grdo!" On pa reče: »Kaj grd6? To je prav dobro!" Ona se je smejala in mu pustila nanositi polno mizo najboljših jedi. Ribič je snedel, kolikor je vidil. Zdaj poglejmo, kaj se s cesarjem godi. Ko je on domu prišel in prašal po Roži Tolkoljubi, rekla mu je cesarica: „Bog daj tebi dolgo življenje, ona pa je umrla." Cesarica je pustila nalašč lep grob narediti in kapelico nad njim, ter je rekla, da je to grob Tolkoljube. Vedla je namreč, da cesar Rožo zelo obrajta. Tudi so bile dvorjanke vse v črno oblečene, da bi cesarja bolj premotile. Roža Tolkoljuba pa, ko je zvedela, da se je cesar zopet domu povrnil, rekla je Trniku: „Tu imaš, vzemi suknjo, ki je vredna tisoč cekinov! Obleci jo in pojdi k cesarju, obnašaj se lepo in dostojno, ter mureci; „0 cesarska visokost! jaz želim in prosim, da prideš danes k meni na večerjo!" Trnik se je vsedel na konja, vzel je deset strežajev seboj, kateri so vsi enako oblečeni zraven njega hodili. Kdor je ribiča prej poznal, nobeden ne bi bil verjel, da se bo dal tak gospod iz njega narediti. Kubar, ki je ribe od njega kupil, ga je spoznal, tekel h cesarju in rekel: „0 knez, poglej! ribič Trnik je kralj po­ stal. Suknjo ima na sebi, ki je svojih tisoč cekinov vredna!" Cesar mu je hitro dovolil ustop, in ko je ribič natopil, rekel mu je govoriti slobodno. ,,Mir s teboj! mogočni vladar," reče Trnik, „Bog povzdigni in raz­ širi tvojo moč in slavo !" Cesar se je čudil spremembi, ki jo je na ribiču videl, in ga prašal: »Povej mi, Trnik, kje si dobil to suknjo?" — „V svoji hiši sem jo vzel", reče ribič. „Kaj imaš tudi hišo?" praša cesar naprej. „Tako je", reče ribič, „in povabim te, visokost, da prideš danes k meni na večerjo!" Ce­ sar praša: „Ali jaz sam, ali smem še koga seboj pripeljati?" — „Pripelji kogar hočeš!" reče ribič. Na to mu pove minister Žafar: „Je že dobro, Trnik! prišla bova s cesarjem danes k tebi." Ribič se je priklonil, poljubil tla, se vsedel na konja in s svo­ jimi strežaji odrinil proti domu. Ko je odšel, rekel je, cesar: „0 Žafar, ali si vidil ribiča in njegovo opravo, njegovega konja in strežaje? Včeraj je bil še siromak, da bi mu vsak krajcar podaril, kdor ga je srečal; danes pa tak gospod! Od kodi je ta pre- memba? Tudi Žafar ae je zelo čudil nad tem člo­ vekom.

Šest sto in štirinajsta noč

Trnik je pot, po katerej je moral cesar priti, noter do svoje hiše vso z dragimi preprogami pre- ganil. Ko sta zvečer cesar in minister prišla, hodila sta po teh preprogah. Ko sta bližej prišle,, je prašal cesar ministra: „Ali ni ta hiša lastnina Rože Tolko- Ijube?" Minister odvrne: „Meni se prav zdi, vendar ne vem za gotovo". Ko v hišo prideta, so ju stre- žaji peljali v veliko dvorano, kjer je bil pripravljen tron za cesarja. Cesarju je bila cela oprava po volji. Trnik in njegovi strežaji so se gostoma priklonili in jima začeli streči s hladilnimi pijačami. Potem so začeli na mizo nositi različne jedi, pečenke, divjačino, kuretnino itd. Vsi trije so jedli, dokler jim je dišalo. Rože namreč ni bilo pri mizi, ampak samo ribič s cesarjem in ministrom. Po večerji je Trnik vprašal, če sme kaj vina prinesti. Ko je po vina odšel, rekel je cesar ministru: „Podoba je, kakor bi bila hiša in vse, kar je v njej, lastnina ribičeva. On ukazuje kakor gospodar. Čudno se mi zdi, od kodi ima to­ liko premoženja na enkrat P Tudi se zna zdaj vse drugače obnašati. Res je, če Bog človeka pov­ zdigniti hoče, pomnoži najprej njegovo pamet; in kogar pokončati hoče, njemu najprej glavo zmeša ". Ko sta tako govorila, pripeljal je Trnik več na­ takarjev, ki so imeli zlate pasove, da so se svetili kakor luna. Razgrnili so rudečo sukno preko mize in postavili na njo posodo z vinom, majolke iz ki­ tajskega porcelana, visoke flaše, brušene čase raz­ ličnih bojev. Napolnili so čase s starim, čistim vi­ nom, ki je zadišalo po celi dvorani, kakor pesnik poje: »Evo! brate, ovo staro Tino, Slieno žlahtni je nevesti mladi. Zlata Saša mu je draga hala, Svetli biseri so?njemu dika, Žlahtna iz njega duhti vonjava, Sladko sveži so njega poljubi!* Cesar je pil in pohvalil vino, da je dobro. Po­ klical je Trnika k sebi in ae prav prijazno ž njim razgovarjal. Potem praša Trnik: „Ali mi dovolite, Veličanstvo, da pripeljem eno pevko, kakoršne ni bilo še slišati". Cesar reče: „Stori po svoji volji." Na to je šel ribič v stransko izbo in pripeljal Rožo Tolkoljubo iz nje. Bila je krasno oblečena, pa obraz je imela zagrnjen s pajčolanom, tako da je cesar ni spoznal. Ona se vsede, vbere strune in zacitra tako lepo, kakor bi slišal angeljee peti, potem je še glas povzdignila in zapela to pesnico:

„Moj ljubi me je pustil, In šel v široki svet; Kdo ve, če me še ljubi? Ne manjka ee deklet! Na barko se bom vsedla, Peljala ae za njim, — Ko rev'ea bi le vedla, Kje sled za njim dobim ? Moj kažipot naj bode Ljubeče mi srce; Naj prav moj 6olnio vodi Na srečno svidenje !

Roža Tolkoljuba pela je to pesem s takim ob­ čutkom, s tako milim in ginljivim glasom in s takim ognjem, da, ko je končala je cesar znak padel in omedlel! Ko so ga z vod6 poškropili in k zavesti nazaj obudili, je vprašal: »,Kdo je ta ženska? No­ bena druga na svetu ne zna tako peti razen Rože Tolkoljube? Zdaj dvigne Roža svoj pajčolan z obraza in se cesarju prikaže. On stegne obe roki proti njej in reče; aAli mrtvi iz grobov vstajajo? To je Roža Tolkoljuba!" — »Pomirite se. dragi gospodar", reče Roža, „jaz sem živa in nisem nikdar umrla!" ]STa to mu je začela celo zgodbo praviti. Cesar je bil silno vesel, kajti odkar so mu po­ vedali, da je Roža umrla, je bil zmirom žalosten, nobena reč na svetu ga ni več veselila. Zdaj je vstal, Rožo Tolkoljubo objel in poljubil ter jo prijel za rok6, da bi jo peljal domu v svojo palačo. Ribič pa mu roče: „Ta je lepa! Dobro sem te pogostil, zato mi pa odpelješ moj.o dekle, ktero sem v skrinji kupil!" Cesar reče: „Saj imaš prav, Trnik!" Potem je naročil Zafarju, naj na Trnika prepiše vsakoletni davek enega mesta. Žafar je Trniku prepisal eno tako mesto, ki je plačevalo vsako leto deset tisoč cekinov davka. Ves ta denar je zdaj Trnik dobiva), Roža Tolkoljuba pa mu je podarila tisto palačo na trgu, kjer je prišel cesar v goste. Tako je postal Trnik iz revnega ribiča silno bogat človek, ker je juda Mozesa s tisto ribo za vso srečo opeharil. Cesar je Trnika večkrat k sebi povabil in ga zmirom rad videl pri sebi. Ta zgodba nam spričuje, kako se včasih človeku sreča obrne, ne da bi sam kaj dosti pripomogel, človeška moč le malo premore; hvaljen in češčen pa bodi Bog, ker Njemu je vse mogoče!

Šest sto in petnajsta noč

Historija o Sabodinu in Dušici. Enkrat je imel cesar H a r u n A r e š i d prav nemirno noč. Poklical je toraj R a d o slava, svojega mečenosca ali adjutanta, in mu rekel: Pojdi in po­ kliči grofa Ž a f a r j a Barmekoviča!" Ko minister pride, reče mu cesar: „Ne vem, kaj je to, da nocoj ne morem spati, povej mi, kako bi se ta nepokoj pregnati dal?" Minister odgovori: ^Modrijani pra­ vijo: Vino, pelje in ženske, to prežene vse skrbi". Cesar pa odvrne: „To ao vse reči, kterih meni nik­ dar ne manjka; kako se hočem s temi razvedriti?" Žafar reče na to: „Tedaj pa se vsedimo na čoln in vozimo se en čas po reki Tigru, morda bomo kaj novega videli ali slišali, kajti drug modrijan pravi: »Nekaj videti, kar nikoli nisi videi, nekaj slišati, kar nikoli nisi Blišal, nekaj doživeti, kar še nikoli nisi doživel, s tem preženeš vse skrbi". Na obeh bre­ govih Tigra so lepe hiše in okna zdaj po noči raz­ svetljene; morda kaj vidimo ali slišimo, kar nas raz- vedri", Žafarjev predlog je bil cesarju po volji in rekel je čoln odvezati. Vsedli so se potem v čoln: cesar, Žafar, Radoslav, slavni godec Glas o mer, in dva veslarja: Lipuš in Jurjovec. Na pozla­ čenem čolnu pomikali so se po vodi naprej. Bila je tiha, svetla poletna noč; bleda luna je aipala svoje sreberne žarke čez log in livado, v svetlo- belem svitu so se lesketali valovi Tigra, ktere so dvigale kviško močne roke Lipuša in Jurjovca; po mestu pa je bilo vse tako mirno, da se jo slišalo korakanje vojakov, ki so pred cesarsko palačo na straži bili, ter gor in dol hodili. Naenkrat pa, ko čez ovinek zapognejo, zaslišijo prelep ženski glas v družbi s citrami doneti v tiho noč. Slišale so se te besede:

„Med brezovjem se tiha noč, V potoku je kopala, In z belim plajščem luna jo Je sestra zakrivala. Se v logu alavček oglasi, Premik, sladko poje; Mar od ljubezni govori? Od srčne tuge svoje ? Ko tiha noč to petje sliš', Premilo se razjoka; Pa Kgodne zore hladni piš Pregnal jo je z potoka."

Ko cesar ta lepi glas zasliši, se je kar zavzel in rekel Glasomeru, ki je bil najslavnejši godec tis­ tega časa: „0 Glasomer, kaj praviš ti k temu glasu?" Glasomer reče: „Po pravici rečem: nisem še kmalo slišal tako lepega glaas. Pa iz daljave se ne sliši dobro. V bližini mora biti veselje, to žensko poslušati." — Cesar je bil prijatelj ženskega spola, zato je rekel: „Pojdimo v hišo in povabimo se sami za en večer; če je hišni gospodar prijazen človek, bo tej pevki že rekel, da bo se zapela". Na to so šli s čolnom k bregu in ga privezali. Potem so po­ trkali na vrata tiste hiše in prosili za ustop. Prišel jim je lep, mlad gospod naproti in jim rekel: „Le stopite not, žlahtni gospodje, in mislite si, da ste doma". Prišleci so se čudili nad lepoto hišne oprave. Strop je bil zlat; stene iz čistega mrameljna; mize iz črne dobovine; blazine po stolih z žametom pre­ vlečene, z zlatimi franžami. Mladi hišnik je gospo­ dom rekel: ^Gospodje, jaz ne vem, kdo je najime­ nitnejši med vami; zato vas prosim, vsedite se sami po vrsti k mizi, kakor se vam prav zdi". Potem se je vsedel cesar na prvo mesto in drugi k njemu; samo Radoslav je obstal, da bi cesarju postregel, Če bi bilo treba. Pametno obnašanje mladega hišnika bilo je cesarju jako všeč. Ko so vsi sedeli, rekel je mladi hišnik: „Ako jo gospodom kaj večerje prinesti?" drago, bom dal Komaj je z malim zvončkom pozvonil, kar pri­ letijo štiri deklice iz kuhinje, jamejo mizo pogrinjati in jedila na mizo nositi. V Črni dobovi les tiste mize pa so bile s srebrnimi črkami te-le besede zapisane: „Vzemi si juhe goveje in kruha košček si vlomi, Dobra juha je moč, ude vse poživi! Lepega vzemi mesa in z gorko jej ga prikuho, Pa k pečenki potem se zelenjava poda. Usta si z vinom operi, ko pridejo ribe in raki, In po njih si pa spet čašo polno nalij! Kadar ti urna deklica črne kave prinese, Daj havano v zobe, dobro tekne nje duh! S kratkočasno besedo druge goste zabavaj, Ta srca razvedri in želodec podpre. To je gosposko kosilo. Zanj Bogu se zahvali! Grlej prijatelj Tomaž! zniirom še dobro živiš."

Šest sto in šestnajsta noč

Po večerji je rekel mladi hišnik: ^Gospodje, zdaj ste mi čast skazali, da ste pri meni večerjali. Ako imate kako željo ali prošnjo do mene, prosim da mi jo brez obotavljanja naznanite." Na to mu reče cesar: „Vidite, prijatelj, slišali smo lep ženski glas iz vaše hiše, in samo to žensko peti slišati, ta žeija nas je privabila v vašo hišo. Ako nam zamo- rete to veselje napraviti, hočemo vam jako hvaležni biti." Hišnik reče na to: »Zakaj ne? to se lahko zgodi", na to je poklical eno hišino in jej rekel: »Pojdi in pokliči gospo in reci jej, da so gospodje tukaj, ki bi jo radi slišali, naj tudi citre seboj prinese." Na to so služabnice prinesle kitajski stol z grško svilo preoblečen. Za njimi je prišla mlada gospa nena­ vadne lepote. Krasotiea pozdravi navzoče goste in se vsede. Iz rudoče svile potegne citre, ki so bile z zlatom obrobljene in z demanti okovane. Stisnila je citre na svoje prsi, kakor mati svojega otroka. Začela je potem na citre igrati in izvabila iz njih tako mile glasove, da so bili vsi ginjeni; zdaj je posnemala petje tičic, zdaj mrmljanje potoka, zdaj šumenje listja, zdaj tulenje vetra, zdaj vriskanje va- sujočih fantov, zdaj zopet jok malega otroka, ki kliče svojo mater. Potem je v spremljevanju s citrami za­ pela s čarobnim in milim glasom to-le pesmico:

Petelinček me je zbudil, Pa še svetle zore ni, Vse je temno, vse je tiho, Vse še sladko spanje spi. Al' bi spet oči zatisnil, Al' bi budel, sam ne vem, Srečno je oko budeoe, Mil je Morfeja objem; — Pa vsaj skoraj ni razločka Medju dnevom in nočjo: Ako spim, o ljubi sanjam, Ak' bndim, pa spet tako."

Cesar in njegovi spremljevalci bili so vsi navdu­ šeni po tem krasnem glasu, po izvrstni igri na oiirah in po lepoti pevke name. Cesar se nagne h Glaso- meru in ga praša tiho na uho: „Kaj praviš, GHaso- mer?" Umetnik mu odgovori: „Visokost, ona je ne­ dosegljiva umetnica!" Cesar si je potem ogledal mla­ dega hišnika in se čudil njegovi lepi postavi, ob enem pa se je čudil tudi njegovi bledi barvi na obrazu; lice mladega hišnika je bilo namreč rumenkasto- bledo, kakor smrt. Cesar ga je k sebi poklical in prašal: „Gospod, ali ste že od natore tako bledi, ali ste pa bolni?" Hišnik reče: „To je pozneje prišlo". »Povejte mi, kako", reče cesar, „morda se da še pomagati!" Hišnik odvrne: „Ako hočete to zvedeti, moram vam povedati celo mojo historijo". Vsi so rekli na to: 9Prosimo, le povejte jo, s tem si naj­ bolje preženemo čas!" Na to je začel mladi mož tako praviti: ,,Gospodje, moje ime je Marko Sabodin. Moj oče Slavoljub Sabodin, bil jo prvi trgovec v mestu Omanu na rudečem morji. Pustil me je lepo izučiti v vseh vednostih in umetnostih. Enkrat sem sedel v svojem stanovanji, kar pride neki postrežček z jerbasom in ga pred mene postavi, češ, da je to vse moje in sicer darilo od tega in tega pri- jatla. Ko jerbas odkrijem, vidim v njem vse polno žlahtnega sadja. Dal sem postrežčiku fpar cekinov za pot in on se je lepo zahvalil in šel. Potem smo s trgovci, ki so bili pri meni, začeli tisto sadje po­ kušati, bile so fige, pomaranče, lepo grojzdje, bres­ kve, jabelka in še več tacega. Prašal sem trgovce, kje tako lepo sadje raste. Rekli so mi: „To pride večidel iz Bagdada in njegove okolice". Potem so mi začeli hvaliti Bagdad in zemljo okoli njega, kako je tam lep in rodoviten svet in kako so dobri, pri­ jazni in izobraženi ljudje. Odslej nisem imel nobenega miru več, gnalo me je v Bagdad. Prodal sem naj­ prej svoje grajsčine in barke za sto tisoč cekinov in potem vse hiše, vse blago, kar ga je bilo v maga- zinih nakopičenega. Ko sem ta »kupljeni denar pridjal prejšnji gotovini, ki mi jo je še oče zapustil, imel sem premoženja v gotovini en miljon cekinov brez žlahtnih kamnov in različnih drugih dragocenostij, kterih nisem hotel prodati. Potem sem se s tem premoženjem ubarkal in se peljal v Balsoro (Basro), in Balsore pa v Bagdad. Ko v Bagdad pridem, sem najprej vprašal, v kterem koncu mesta največ tr­ govcev stanuje. Ko so mi tisti del mesta pokazali najel sem si lepo hišo v Žafranovih ulicah, pustil sem vse svoje reči v to hišo znositi in napravil sem si prav prijetno stanovanje in življenje. Enkrat, v nedeljo po maši, šel sem se po mestu sprehajati in prišel sem pred veliko, staro hišo. Nad vratmi je viselo znamenje, da je tu gostilnica. Pred hišo je stal star, častitljiv mož z dolgo belo brado. Prašal sem nekoga: „Kdo je ta stari mož?" On mi odgovori: „To je stari Hreveljnik, gospo­ dar te gostilnice. Tukaj dobi vsak revež zastonj jesti. Kdor ima pa denar, on lahko izvrstno je, pije in se z lepimi dekleti razgovarja!" — „To je pa ravno prav!" si mislim jaz, znancev tako nemaš v mestu, pojdi v to hišo in kratkočasi se, če je res tak6, kakor ta pravi!"

Šest sto In sedemnajsta noč

Ne bodi len, stopim k staremu možu, ga po­ zdravim in rečem: „Dobro jutro, gospod Hreveljnik! če se pri vas dobro jesti in piti dobi, hočem biti danes vaš gost!" On mi reče: Prav tako, gospod; le stopite not, upam da se vam bode dobro postreglo". Ko stopim v gostilnico, najdem že vse polno gostov; eni so jedli, drugi so pili in kadili; tu BO se mirno razgovarjali, tam zopet se šalili in na glas smejali. Bilo je prav živahno življenje, in hitre, mlade, lepo oblečene natakarice so švigale med mizami in ljudem stregle. Ko so videli, da sem jako lepo oblečen in gosposkega obnašanja, peljali so me v najlepšo izbo, kjer je bilo vse pozlačeno in vsi sedeži z blazinami pokriti in z žametom preblečeni. Dal sem si prinesti nekaj pijače. Ker se je pa bližal že čas za kosilo, naročil sem si tudi kosilo. Keči moram, da je bilo kosilo izvrstno, vse okusno kuhano in pečeno. Tudi vino je bilo kaj dobro in nepopačeno pa močno. Po kosilu postajalo je čedalje bolj veselo. Prišli so godci, in mladi ljudje so začeli z natakaricami plesati. Nisem vedel, ali bi bolj hvalil okusnost jedi in pijače, ali lepo godbo, ali lepoto natakaric, ki so nam stregle in vmes tudi plesale. Proti večeru pa pride v izbo, kjer sem jaz sedel, mlada gospica, ki je bila tako lepa, da sem skor znak padel, ko sem jo zagledal. Ona pogleda sem in tje, potem pa se vsede k meni in se začne z menoj razgovarjati. Njena lepota me je tako očarala, da nič ne vem, kako sem jej odgovarjal, mogoče da prav bedasto. Pa to nič ne stori. Ko lepa deklica za en trenotek odide, prašal sem nekega gospoda: prosim, kdo je ta lepa, mlada gospodična, ki je z menoj govorila?" On mi reče: „Ta je domača; hči starega, bogatega Hreveljnika, našega krčmarja". Kmalo je prišla spet nazaj, in se začela z menoj razgovarjati. Njena druščina in bližina me je storila kar srečnega. Zvečer ko je več gospodov prišlo, vzela je svoje citre in nam prav lepo zacitrala in zapela. Vsi smo bili navdušeni za njo. Odslej sem bil kuhan in pečen pri Hreveljniku. Druzega opravila skor nisem imel, kakor tam sedeti, se z lepo Dušico (tako je njeno ime) razgovarjati in poslušati njeno petje. Ko sem bil tako srečen, da sem dosegel njeno ljubezen, zgubil sem celo vso pamet. Kar je bilo imenitnih, mladih gospodov v mestu, vse sem vabil k Hreveljniku, in vsi so jedli in pili in se zabavali na moj račun. Hreveljnik je bil namreč zelo bogat, pa tudi denarja lakomen; on je obrajtal le tacega gosta, kdor mu je veliko sku­ piti dal. Zato je pa mene tudi rad imel in me častil pred vsemi drugimi, ker sem toliko zapravil. Dušica mi je tudi naročila, naj tako delam, kajti dokler sem denar okoli sebe trosil, smel sem slobodno ž njo go voriti in ljubezen imeti. Kupoval sem Dušici naj- žlahtnejšo obleko in najdražje bisere, s štirimi konji sva se vozila po mestu, na vseh imenitnih plesih od­ likovala sva se po največem bogastvu; pri Hrevelj­ niku pa sem za sebe in svoje prijatelje plačeval vsaki dan ogromen račun. Tako je prišlo, verjemite ali pa ne, da prej ko je leto preteklo, bil sem s svojim denarjem pri konei! Ko sem to zapazil in sem v take misli zatopljen pri Dušici sedel, stopile so mi solze v oči. Ona me vpraša: „Zakaj se pa jokaš, moj dragi P" Jaz jej odgovorim: „0 luč mojih oči, zato se jokam, ker te bom moral zapu­ stiti". Ona spet praša: „Zakaj me boš moral zapu­ stiti?" In jaz jej rečem: „Draga Dušica, silno sem bil bogat, ko sem v Bagdad prišel, in ne vem, kteri hudi duh me je motil, da te precej nisem za ženo vzel, ker bi bila oba za celo življenje dosti imela. Tako pa, saj veš, koliko potrošim vsak dan, zaprp.vil sem že ves svoj denar, in ne morem več plačevati, če hočem tako naprej živeti, kakor do zdaj. Ako pa revščino pokažem, zgubil born vso milost pri tvojem očetu". Ona pa se nasmeje in reče: »Dragi moj Sa- bodin, to je najmanjša skrb! Moj oče so tako bogati, da sami ne ved6, koliko denarja imajo; jaz pa pri­ dem do vseh zakladov očetovih, ker mi vse zaupajo. Jaz bom toraj tebi denarja dajala, kolikor potrebuješ in ti živi naprej, kakor do zdaj. Tako se nama ni­ koli ne bo treba ločiti". Ko to izreče, je stekla iz sobe v zgorenje prostore in mi prinesla dva moš- njička, v vsakem mošnjičku pa je bilo tisoč cekinov. Tako mi je dala vsak dan dva taka mošnjička po tisoč zlatov. Se ve da je ta denar večinoma pri hiši ostal, ker sem ž njim plačeval zopet račune pri Hre- veljniku; vendar pa smo jedli in pili in se razve­ seljevali zastonj. To je tako trpelo eno celo leto; živel sem v taki razkošnosti in obilnosti, da je celo mesto o meni govorilo. Zgodilo pa se je to: Enkrat je Dušica svojo deklo otepla in hudo ozmerjala. Ta dekla je pa za vse vedela, kaj se godi; morala je gotovo enkrat skrivaj poslušati, ko sva se z Dušico razgovarjala. Rekla je toraj moji ljubici: „Ker si ti mene žalila, hočem tudi jaz tebe žaliti!" Na to je šla h Krevelj- niku in mu vse povedala, kako njegova hči meni denar daje, da ga potem s prijatli zapravljam. Na to je Hreveljnik poklical svoje hlapce in jim ukazal, da so mi vso lepo obleko z života potegnili in me v grde, stare cunje oblekli. Potem mi Hreveljnik reče : »Spravi se mi s poti;, in ne povej nikoli nobenemu človeku, da si bil kedaj pri nas; ako to poveš, na- brušen je že nož, s katerim ti bo glava odrezana. Zaslužiš še tepen biti, pa s tem ti hočem prizanesti". Potem so me pahnili skozi vrata ven, in v strgani obleki, brez krajcarja denarja, poln žalosti in sramote zapustil sem mesto Bagdad, ne vedoč, kam bi se obrnil. Šest sto In osemnajsta noč. Strašno me je peklo, že sem pomislil, da sem prinesel en miljon cekinoT seboj v Bagdad, in da zdaj po dveh letih nimam niti krajcarja od tega ve­ likanskega premoženja. In po vrhu še to: da sem moral iz biše bežati s tako sramoto! V istini, kaj je denar tistemu, ki ga ne zna rabiti? Ni je pomoči, razun pri Bogu! Hodeč iz Bagdada proti Balsori videl sem barko, ki je prišla za menoj na Tigru. Namignil sem kapitanu in ga lepo prosil, naj me vzame na barko. Mož je bil usmiljen in je to storil. Ko v Balsoro pridemo, podal sem se lačen in žejen na glavni trg. Tukaj najdem nekega trgovca, ki je hodil vsak teden iz Balsore v Bagdad in vozil tje zelenjavo. Poznal sem ga še od Hreveljnika, kjer je tje zahajal, kedar je v Bagdad prišel. Dostikrat se je tudi on na moj račun dobro pogostil. Bil je hva­ ležen človek, in ko me vidi tako revnega in zapu­ ščenega, se začudi in me praša: „Kaj je z vami, gospod Sabodin, kaj tukaj delate P Kako, da vas najdem v tako slabi obleki?" Na to sem mu povedal celo svojo hietorijo. On je zdihnil in rekel: „0 vi mladi ljudje, kaj da imate tako čudno pamet! Nič ne mislite na jutri, samo na danes! Toliko denarja zapraviti, to je že od sile! Mladi ljudje pač ne veste, kako težko se denar zasluži, zato se vam nič ne smili! Za mnoge bogate otroke bi bilo boljši, ko bi jim etariši nobenega krajcarja ne zapustili!" Tako pridigo mi je naredil, in jaz sem bil tih, ker sem čutil, da ima mož prav. Potem me praša: „Kaj boste pa zdaj počeli P" Jaz rečem: „Sam ne vem, kaj". Na to reče on: „Pridite k meni, da boste vodili moje račune in pisali pisma za mene. Dam Tam dva gol­ dinarja na dan pa celo hrano". Z veseljem sem sprejel to ponudbo. Delal sem tako dolgo v njegovi pisarni, da sem si prihranil sto cekinov. S tem denarjem sem mislil zopet v Bagdad odriniti, da bi svojo Dušico zopet videl, kajti hudo dolg čas mi je bilo po njej. Prej ko sem odšel, pa mi je sreča še več denarja naklonila. Enkrat je prišla namreč barka iz Bagdada, a ktero se je pripeljalo več trgovcev, ki so prišli s svojim blagom, da bi v Balsori kaj prodali. Mnogo ljudi, največ trgovcev, šlo je to razpostavljeno blago gledat, nekteri so kupovali, nekteri pa samo zijala prodajali. Tudi jaz sem se pomešal med ljudi. Eden od teh trgovcev je imel zlatnino na prodaj, zlate prstane in uhane, zlate in srebrne verižice, koralde, zaprstnike, zlate gumbe, igle z demanti in tako robo. Ko mene zagleda, me zakliče in reče: „No, gospod Sabodin, ali vi ne boste nič kupili od mene?" Jaz mu odgovorim: »Prijatelj, nesreča je prišla nad mene! Nemam več premoženja, ko sto cekinov". Solze so mi stopile v oči, ko sem to rekel. Tudi trgovec se je razjokal, ker me je prej poznal, kako bogat sem bil. Zato je poklical svoje sosede na pričo, ki so tam blizo prodajali, in rekel: „Vi vsi ste priče, da vse to blago kar ga imam in ki je vredno tisoč ce­ kinov, prodam temu prijatelju Sabodinu za sto ce­ kinov". Jaz sem se mu lepo zahvalil za toliko do­ broto in mu svojih sto cekinov dal; tudi drugi tr­ govci so ga hvalili zavolj te blagodušnosti, kajti blago je bilo res svojih tisoč cekinov vredno. Na to sem pustil pisarijo pri tistem zeljarju in začel svojo zlat­ nino prodajati. Skoraj vse sem prodal, le nekaj drobiža mi je še ostalo. Med tem drobovjem BO bile tudi ene koralde, na kterih so bile neke meni ne­ razumljive črke, tako majhne, kakor noge od mušie, zarezane in zapisane. Vzel sem te koralde ter jih. dal mešetarju, naj jih proda. Mešetar jih vzame in pride čez en čas ter me praša: „Ali jih daš za deset goldinarjev?" Jaz rečem: „Ne, za toliko jih ne dam". On mi jih nazaj vrže in gre. Drugi dan mu jih spet prinesem; pa on praša: „Ce jih duš za pet goldinarjev jih prevzamem, sicer pa ne". Ves jezen jih vzamem in vržem ob tis.. Nekega dne pa, ko sem sam prodajal zadnje ostanke tiste zlato- vine, pride neki tujec in začne moje blago ogledo­ vati. Njegove oči ostanejo na tistih koraldah, vzame jih v roke in jame jim skrbno ogledovati. Jaz sem si mislil: „Skoda, da toliko časa gleda, če ne bo druzega kupil, ko tiste koralde, ki niso nič vredne." On me praša: „Ali prodaš te koralde P" Jaz mu od­ govorim : „Se ve da, zato so tukaj". Zapazil sem pa koj, da ima veliko hrepenenje po teh koraldah. On praša: „Koliko so ?" Jaz dem: „Koliko imaš pri sebi?" On reče: »Dvajset goldinarjev". Jaz na to: „Potem jih le pri miru pusti". Na to reče on: „Ali jih daš za petdeset forintov?" Jaz sem mislil, da se norčuje, ker mi je toliko preveč obetal, zato mu re­ čem : „Jaz nemam časa, da bi burke uganjal s teboj! Ako jih nočeš kupiti, pa jih pusti!" Tujec pa je rekel: „Ali jih daš za sto, za dve sto, za pet sto, za tisoč forintov?" On se je pri tem smejal; zato sem še zmirom mislil, da se norčuje, in mu nisem dal nobenega odgovora več. Tujec pa reče: „Tak govori vendar, če so na prodaj ali ne, in povej, že jih daš za dvajset tisoč goldinarjev?" Zdaj sem se se jaz začel smejati in sem rekel: „Kaj pa misliš, fake koralde ti bo kdo dal za dvajset tiso«5, forintov?" Pri tej kupčiji, ker sva govorila o tako velikem de­ narju, nabralo se je precej ljudi iz radovednosti okoli naji. Trgovci so k meni stopili in rekli: „Prodaj mu koralde za dvajset tavžent, mi vsi bomo pričali, da ti je toliko obljubil, in že ne plača, gnali ga bomo k sodniji, da bo drugokrat vedel, da se v Balsori ne sme iz kupčevalcev norčevati!" Jaz rečem na to tujcu: „Pustimo šalo! Povej mi, koliko denarja imaš?" On pa me praša: »Povej ti meni, ali koralde prodaš ali ne?" Jaz rečem: „Če imaš toliko denarja, jih že prodam". On odvrne: „Jaz imam trideset tisoč cekinov". — »To je zadosti!" rečem jaz in se nasmejim. On pa me prime za be­ sedo in reče okolistoječim: „Vi vsi ste slišali, da je rekel „to je zadosti", ko sem mu ponudil trideset tavžent zlatov. Kupčija je sklenjena, on mi mora ko­ ralde dati!" Jaz mu rečem ves vesel: „Saj ti jih bom dal, samo to mi še obljubi, da boš povedal, za­ kaj si toliko obljubil za to reč? On reče: „Le ko­ ralde sim daj, potem bom vse povedal!" Jaz mu dam koralde, in on mi našteje denar. Privlekel je eelo vrečo cekinov izpod srajce (nosil jih je namreč okoli pasa privezane). Ko minašteje ves denar, praša me še enkrat: Ali si zadovoljen?" Jaz rečem: „Se ve da sem", in vsi okolistoječi so se smijali, ker so tujca za norca spoznali, da je toliko dal za malo- vredne koralde.

Sest sto In devetnajsta noč

Tujec reče zdaj okolistoječim: „Vi ste priče, da je denar vzel in da je bil s kupčijo zadovoljen, da sem tedaj koralde pošteno kupil". Potem se obrne k meni in reče: »Vedi, prijatel, ko bi bil ti za ko­ ralde tirjal sto tavžent, ali dve sto tavžent ali tri sto tavžent cekinov, jaz bi jih bil dal tako gotovo, kakor sem dal trideset tavžent!" Ko je mož to iz­ rekel, zdelo se mi je, kakor da bi me kdo iz spanja predramil, vsa moja kri mi je zbežala iz obličja, in od tiste ure, o gospodje, imam to smrtno-bledo barvo na obličji. Jaz prašam tujca: „Cemu pa ti bodo te koralde?" in on jame tako praviti: ,Vedite, ljubi moji, da ima bogati Kašmirski kralj eno lepo hčer. Ta pa je tako nesrečna, da jo huda božjast meče. Kralj je pustil, enkrat poklicati vse zdravnike in modrijane svojega kraljestva, da bi mu dali kak svet in kako zdravilo za to bolezen. Iz teh modri­ janov reče eden kralju: „0 knez, jaz poznam zelo modrega in učenega moža: to je Modroslav v Kalkuti. On vse prekosi v modrosti, in če on prin- cezinje ne ozdravi, potem je nobeden ne bo. Pošlji koga k njemu, o kralj!" Ta svet je obveljal, kralj je poslal moža k Modroslavu in mu dal sto tisoč cekinov in mnogo žlahtnih, dragocenih daril za mo­ drijana. Ke je poslanec v Kalkuto prišel, izročil je modrijanu denar in darila. Zvezdogled Modroslav je denar in darila vzel ter poslancu rekel: „Tu se mora narediti talizman, to je v kako reč se mora Čudna moč vpisati ali vdihniti. Za to bolezen je treba po­ sebno dolgo študirati. Enkrat sem že naredil en tak talizman in ga nekej bolnici podaril; ona je pozneje umrla, kam pa je talizam prišel, ne vem. Zapisal sem ga bil v koravde, kakor se okoli vratii nosijo. Poskusil bom že en tak talizam narediti, ker je za Kašmirsko princezinjo in ker si mi prinesel toliko daril. Toda povrni koj da prav hitro ne bo gotov, Kedar bo, ga bom že poslal ali pa sam prinese!". S to tolažbo je Kašmirski poslanec odšel. Modrijan je pa skozi sedem mescev zvezde študiral, dokler se mu ni pokazala prava ura, da je prebral in spoznal bolezen prineezinje in zvedel kake besede mora za­ pisati v koralde. Potem je napisal tinte čudne črke na vsako koralico posebej. Bila je bolezen ravno taka, kakor prvikrat, ko je prvi talizman delal. Ko je mož te koralde tako opisal, nesel jih je Kasmir­ ski princezinji Komaj je te koralde za vrat dela, pustila jo je bolezen, in ozdravela je z Božjim pri­ voljenjem popolnoma. Kralj je bil silno vesel in je modrijiinu zopet mnogo lepih daril naklonil. Zgodilo pa se je to: Enkrat se je princezinja s svojimi dru­ žicami vozila s čolnom po vodi. Dekleta so se igrale in se dražile, pri tem je ena zadela z roko ob ko­ ralde prineezinje, odtrgala trak in koralde so padle v globoko vodo. Plavači so se potapljali in koralde iskali na dnu vode, pa niša mogli nič najti. Ko je princezinja koralde zgubila, povrnila se je njena bo­ lezen. Morali so jo prikleniti na štiri železne verige, in vsako noč je moral en mož pri njej budeti, kte- rega so zjutraj vselej mrtvega našli. Zdaj me je kralj poslal k tistemu modrijanu v Kalkuto, naj bi naredil še ene take koralde. Toda ko v Kalkuto pridem, sem zvedel, da je modri mož umrl! Ves žalosten grem v svoj kraj nazaj in povem to kralju. Zdaj je kralj puBtil povsodi okrog prasati, če bi bil še kteri tak človek na svetu, da bi znal take koralde nare­ diti? Toda ni zvedel za nobenega. Vse je žalovalo, kar pride tisti mož, ki je bil prrikrat k modrijanu poslan, in reče kralju: »Spominjam se, da mi je Modroslav pravil, da je že enkrat poprej ene take koralde naredil, pa da ne ve, kam so prišle. Morda bi se še kje dobile ?" Na to je kralj poslal nas deset mož križem sveta, nam dal veliko denarja, ter nam naročil, da moramo te koralde iskati, in kdor jih najde, naj jih kupi za vsako ceno, če bi moral prav pol Kašmirakega kraljestva zanje oblju­ biti. Dobra sreča je mene pripeljala k tebi, o pri­ jatelj, da sem tukaj našel tiste koralde, ki jih je Modroslav iz Kalhute naredil. Videl sem namreč prve koralde, ki jih je princezinja nosila, pred od­ hodom po svetu, so nam jih še enkrat natanko po­ pisali, tako da lahko za gotovo rečem: To so tiste koralde, ki jih iščemo. Zato sem pa rekel, da bi bil zanje tudi pol miljona in še več dal, ako bi bilo treba". Ko je to izgovoril vzel je tujec koralde in šel svojo pot. Zvedel sem pozneje, da je Kašmirsko princezinjo res ozdravil, in da jih ona še zdaj nosi. — Tako ste zvedeli dragi gospodje, kdaj je meni kri iz obličja zbežala, da sem postal tako bled. — Zdaj, ko sem za koralde skupil trideset tisoč cekinov, tako da sem bil spet bogat mož, podal sem se v drugič v Bagdad. Ko tje pridem, najel sem si ravno tisto hišo, kakor prvikrat. Potem sem se koj podal proti Hreveljnikovi hiši, da bi svojo drago Dušico zopet videl. Našel sem pa vrata in okna zaprta, tudi ni bilo več krčmarskega znamenja na hiši. To se mi je čudno zdelo in stal sem pred hišo tako dolgo, da vidim iz hiše priti starega služabnika. Njega ustavim in prašam: »Prijatelj, kako je? Ali pri vas ni več gostilna P" Hlapec mi odgovori: „0 ne, že dolgo ne; je preveč žalosti v hiši!" — „Kaj pa se je zgodilo?" prašam jaz. — »Domača hči Du- šica je že dolgo časa bolna", reče hlapec, „neki Sa- bodin je njej glavo zmešal, in odkar je ta odšel, je ona bolna in pravijo še, da bo umrla. Stari Hrevelj- nik je potem pustil gostilno in samo hčeri streže. Obljuoil je tisoč cekinoT tistemu, kdor mu pove, kje tisti mladi Sabodin živi; kajti le ta zamore hčer še potolažiti, da ne umrje". Na to rečem hlapcu, ki me ni več poznal: „Kaj bi ti rekel, ko bi ti jaz Sa- bodina pokazal P" — „0 gospod", reče hlapec, „jaz in moj oče sva v veliki revščini; storite to in po­ vejte mi, kje je Sabodin?" Jaz mu rečem: »Pojdi not in povej: „Marko Sabodin je pred durmi in vas pusti vse lepo pozdravit!" — „Ali se ne šalite, go­ spod?" reče hlapec, „zarotim vas, povejte resnico!" Jaz pa mu ponovim; „Le stori, kar sem ti rekel, je gola resnica!" Na to je tekel, kakor osel, ki je iz pivovarne ušel. Cez en čas prišel je s starim Hre- veljnikom nazaj. Stari me pozdravi, mi stisne roko in mi reče: „To je dobro, da ste zopet prišli!" To rekši je, šel v hišo in izplačal hlapcu tisoč cekinov, kakor je bil obljubil. Potem je peljal mene v izbo, me objel in rekel: „Kodi si hodil, moj sin? Ločitev od tebe je mojo hčer čisto potlačila. Hoče nam umreti!" Potem je šel k svoji hčeri in jo tolažil. Ona pa je rekla, da ne bo ozdravela, ako mene ne vidi in ne sme ljubiti. Na to jej starec reče, da je že zvedel za mene. Ker ni hotela verjeti, poklical me je v njeno sobo. Ko me Dušica zagleda padla je v omedlevice. Šest sto In dvajseta noč. Ko se deklica zopet zave, objela me je in rekla: ,0h, mislila sem, da te vidim v sanjah, in zdaj te imam živega pred seboj! 8 Na to se je začela britko jokati. Očetu pa je rekla: „Oče, prinesite mi kaj za jed!" Tega je bil Hreveljnik zelo vesel, kajti do tje je bila le malo kaj jedla in le bolj po sili. Čez ne­ kaj dni je že vstala in v kratkih tednih je bila po­ polnem zdrava. Potem je stari Hreveljnik poklical sod­ nika in priče, da seje spisalo ženitvanjsko pismo, in koj potem sva šla k poroki. Ta je zdaj.moja žena, o gospodje, rodila mi je že enega fantička. Da je po vsem tem še tako mlada videči, je res čudno; ali pa zna kaj citrati in peti, to gospodje morate vi raz­ soditi". Ko je to izrekel, pripeljal je fantička, lepega ko luč, ter ga naučil, da je cesarju in ministru roko poljubil. Cesar je fantička poljubil in stisnil na svoje prsi. Lepi pevki, Sabodinovi ženi, pa je podal roko in jo pohvalil zavolj lepega petja. Tudi drugi go­ spodje jo niso mogli prehvaliti, posebno glasbeni umetnik Glasomer. Cesarju je bila ta dogodba jako po volji in rekel je proti Žafarju: „Ta mož je tudi nekaj doživel! Čudovita pa je gospa z njenim petjem!" Potem so vsi skupaj odšli, čoln odvezali in se peljali v cesar­ jevo palačo nazaj. Radoslav se je v imenu vseh za­ hvalil Sabodinu za prijazno postržbo in mu je pred odhodom tudi povedal, da je bil to sam cesar Alra- šid z mininstrom Žafarjem. Sabodin in njegova žena sta se močno začudila, da sta imela tako visoke goste, in žal jima je bilo, da jim nista še bolje postregla. Cesar pa je drugi dan poklical Radoslava in mu naročil, naj naloži tri vozove cekinov. Celi dopoldan so nosili cekine iz cesarskih shramb, na te vozove. Bilo je denarja, da ga človek ne prešteje. Potem je dal cesar Sabodina poklicati. Ta se je bal in tresel, kajti mislil si je, da se je morda prej ta Tečer kaj pregrešil proti cesarju, in da ga bo zdaj na odgovor dejal, Ko pa Sabodin pride, reče mu ceaar: „Tukaj te tri vozove cekinov ti darujem v odškodovanje za to, kar si pri koraldah zgubil". Sabodin se je tako zavzel, da ni mogel nič odgovoriti. Cesar pa je rekel še enkrat: „Vi gospodje ste vsi priča, da ta denar Sabodinu darujem!" Pred vsaki voz so potem na- pregli šest žrebcev, da so to velikansko težo in še večo vrednost premaknili in v Sabodinovo hišo od­ peljali. Sabodinu se je z Božjo pomočjo kri spet povrnila v obličje, zgubil je bledost in dobil rudeč in lep obraz. Cesar ga je večkrat povabil k sebi na kosilo in ostala sta prijatla do smrti". Ko je Lunica to historijo skončala, je utihnila. Srebernica pa jej reče: „Ljuba sestra, daj kako novo historijo začeti!" Kraljica jej odvrne: „Hočem po­ vedati historijo o princu Nanosu in prin- cezinji Jeremini"; pa danes ni vredno, da zač­ nem". Srebernica pa reče: „0, koj začni, kolikor boš, bo dobro, saj še ni popolnega svita!" Ker se ni še prav dobro danilo, začela je lunica dalje pripo­ vedovati.