Tisoč in ena noč (Gil Blas)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tisoč in ena noč
Gil Blas
Izdano: Kres, 1/11 (1922), 162–168
Viri: dLib 11
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I. SLIKA:

Kako se je začelo.
[uredi]

Zgodilo se je, da sem si rekel v nedeljo popoldne: »Izprehajat se grem!« In res sem šel.

Hodil sem po polju, drhtečem v solnčni kopeli in domišljija je pronicala s svežim vzduhom od zunaj v mojo notranjost. Bilo je to v enem tistih dni, ko človek prekriža roke, se vleže na divan, če ostane doma, če ne pa gre med ajdovo preprogo in sanjari, sanjari v brezkončnem diru in migavici barv in prikazov, da pozabi še na dihanje. Kakor bi hodil ped od tal, tava, zavit v kopreno bilijonov življenj v violetnem zraku, sam milijon bitij in v prsih morje brez dna.

Stopil sem iz svojega telesa in ga raztajal v nič blaženosti, zlil sem se z neskončnostjo modrine in moje oči — so bile še moje? — so videle, česar niso gledale: osma nebesa. Objemal sem tisoč huris[1] naenkrat, bil kalif[2] v sedmih kalifatih naenkrat in srkal sem mokko[3] iz čaše nesmrtnosti.

A moje oči niso videle, kar so gledale. Le počasi je silna tihota, ki je zavladala okrog, zabrisala izlite črte in oblike misli, krilati načrti so sedli na brzovlake in ti so se odpeljali mehko-tiho iz postaje v mojih možganih, ki so gledali žalostno za njimi in niso imeli moči, zadržati jih samo toliko, da bi si zapisali njih številko. Zaman, zakaj ideje so repatice brez voznega reda. Zavedal sem se tihote, zožil in zmanjšal sem se, in pajčevina, ki jo je spredel pajek resničnosti med menoj in domišljijo, se je zgostila, da sem se znašel naenkrat v svojem bornem telesu in globoko v gozdu.

Prepojen napetega uživanja sladkosti tretjega sveta, sem postal truden in si poiskal mehko ležišče na eksotično[4] temnem mahu, božajočim me kakor najlepše huris v Mohamedovem haremu[5]. Prižgal sem si egiptovsko cigareto z zlatim napisom in že sem se hotel znova vreči sanjam v objem, ko je zašumelo v datljih nad menoj, kakor da se je gozd oddahnil napetega prisluškovanja. Meni na nos je padel lep datelj, poleg mene na tla pa še lepši čevelj. Globoko sem se zahvalil Allahu, da se ni zdelo njegovi previdnosti dobro, dati čeveljsko težo in velikost datelju, čevlju pa dateljsko, in ozrl sem se po obeh. Spoznal sem na prvi pogled, da je bil datelj neposredni potomec onih, o katerih berejo s tako slastjo v talmudu[6] židovskih rabinov[7], čevelj pa je bil popolnoma nov, dasi nekoliko preperel, izdelek firme Salamander[8], kakor je naslikan na prvi strani debelih knjig, ki jih prinašajo vsako leto velblodi iz frankovskih[9] dežel.

Segel sem, da ga poberem, in — okamenel.

V čevlju je tičala človeška noga, prav kakor bi stal pred menoj človek, zavit v tančico, ki ga dela nevidnega, izvzemši čevelj leve noge.

Ker je Allah Allah, Mohamed pa njegov prerok, sem zavrgel misel, da bi rasli na dateljnovih drevesih čevlji — četudi o tem beremo v učenih knjigah o novonastalem kalifatu med Jadranskim in Črnim jezerom — in dodal sem: »Potegnil je veter in stresel drevo, pa je padlo, kar se je slabo držalo. In če je to noga v čevlju, je treba pogledati, kje je ostanek.«

Pobral sem se, priporočil se Allahu, stopil malo v stran in zapičil oči v gosto listje dateljevih kron. Na palmi tik nad mojim prejšnjim ležiščem je visel obešenec, ki je samo čakal, da ga opazi mimoidoči vernik. Bil je džaur[10], Frank.

II. SLIKA:

Stvar postane resna.
[uredi]

Ko so srečale moje oči njegove, to se pravi, vdolbini v njegovem obrazu, odkoder so oči že iztekle, se je obešeni zarežal, mene pa je oblila kurja polt. Prosim, kje stoji v koranu, da se obešenci režijo? In še celo brez ustnic! Toda, bodi temu tako ali drugače, obešeni se je zarežal in zinil: »Salem alejkum[11]«!

Očividno ga je pogled name zelo žgečkal, zakaj radi krčevitega smeha mu je počilo par kosti, jaz pa sem onemel pozabil odzdraviti, kakor se spodobi pravemu častilcu Allahovemu: »Alejkum salem!«

Neznani džaur se je pomiril in dejal: »Prosim, odveži me, da se kaj pogovoriva. Tu gori se ne morem pogovarjati, zakaj, znano je, da ljudem v mojem položaju sape nekoliko primanjkuje.«

Perzijski trgovec El Sad mi je večkrat pripovedoval o indijskih čudodelcih, ki biva v njih taka čudna moč, da se igrajo z drugimi ljudmi kakor z ilovico. Z eno besedo se spremeni nesrečnež, ki jim pade v roke, v trd kip, ki ga moreš samo zlomiti, a nikdar upogniti, drugič spet ga zmašijo vsega v steklenico za dišave, ali ga spremene v kolo ter spustijo po klancu. Nesrečneži baje o tem ničesar ne vedo, ker spijo nek čuden sen, ki ne zapusti nobene sledi v spominu. Modrujoč o teh čarovnikih, sva prišla oba, namreč El Sad in jaz, do zaključka, da tiči njihova moč v očeh. To je vse prav lepo, ali kako me je potem uspaval ta mrtvec, ki ni imel več oči, da sem prilezel do njega, ne da bi se spominjal, kako?! Jaz, ki se mi vrti v glavi, če se prehitro dvignem z divana! Ali je imel tako moč baš radi tega, ker ni imel oči? Ali je čevelj uplival tako name?

Ko sem dospel do njega, sem se lotil razvozljavanja mokrega in zaraslega vozla, kar se mi je posrečilo le z naporom, ki se mu more primerjati samo pešpotovanje preko Arabije[12]. Tresoč se od utrujenosti, sem spuščal moža brez leve noge in čevlja. Spominjam se, da sem s čudom spraševal, kje bi bila ta noga in čevelj, ter sem se večkrat ozrl nazaj, če se nista morda obesila posebej: tako je človek raztresen ob dogodkih, katerim ne more verjeti, če jih tudi vidi pred nosom. Od veje do1 veje sem ga spuščal in končno na tla, kjer sem tudi sam obležal popolnoma izčrpan poleg njega.

»Nasloni me ob deblo, da bi lažje govoril. In ne čudi se!«

Storil sem, kakor mi je naročil, toda čuditi se nisem nehal, čemur, mislim, se tudi verniki ne bodo čudili in česar mi ni nič zameril, kakor je bilo videti. Zdaj sem bil tudi že toliko pomirjen, da sem si ga ogledal. Bil je oblečen po frankovsko, a ne tako, kakor se napravljajo za delo ali na pot.

Na glavi ni imel ničesar, pač pa je ležal pod palmo nekak črn in visok, kakor iz svile svetel fes[13], ki je bil pa zgoraj bolj širok kot spodaj, kjer so se robili navzgor zavihani krajci. Svoje nežno, skoro žensko trupelce je imel zavito v belo platno, ki je bilo pod vratom trdo in štrlelo nad nekako pentljo v dveh oglih navzdol; čez to platno je bil obesil še neko drugo, še bolj belo blago z vrsto gumbov na trebuhu, kjer je bilo zapeto skupaj. Če se ne motim, so posneli džauri to obleko po telovniku brez rokavov, kakor jih nosijo Otomani[14] v Evropi, samo da džauri nataknejo čez to še eno oblačilo z rokavi, katero je bilo pri obešencu silno smešno. Spredaj kakor odrezano in krajše kot pa telovnik, ki je kazal dva bela roglja, zadaj pa naenkrat dolgo in ozko in prerezano, da je bilo videti kakor dva dolga kosa črnega blaga, ki ga je krojač prišil, ker se mu je zdelo, da mu ga je ostalo preveč. (Ni čuda, če je bila suknja spredaj prekratka!) Noge je vtaknil v črne cevi, ki pa so bile kljub temu, da so bile iz mehkega blaga, narejene tako umetno, da se je vil spredaj in zadaj vzdolž po nogi oster greben. Čemu, si ne morem misliti.

III. SLIKA:

Džebel al Rašid se predstavi.
[uredi]

Ko je mrtvec videl, da se mi polagoma vrača ravnotežje in vedno bolj širi radovednost, je dejal: »Moje ime je Džebel al Rašid.«

Odgovoril sem: »Moje ime je Gil Blas.«

In glej čudo, zdaj ko sva se poznala, sva vedela drug o drugem natanko toliko kolikor prej, ko se nisva še poznala! Da ima neprijeten glas, sem vedel že preje, drugega pa mi ni povedal s svojim imenom, kakor tudi jaz njemu ne.

Toda — stoj! Ali ni dvignil glave, kakor bi se spomnil nečesa? Vsekakor mi je postavil vprašanje, ob katerem me je temeljito zazeblo.

»Ali se spominjaš dame, s katero si menjal nekoč prstane?«

»Da ... mhe ... kako«, več nisem premogel.

Bil sem trd samega presenečenja. Takrat sem živel v neki drugi deželi, toda kje, tega se ne spominjam več, ker sem med tem že gotovo osemkrat umrl. Da, niti tega ne vem, če se je to meni zgodilo, temveč se spominjam stvari šele, odkar mi jo je Rašid takorekoč položil v spomin. Saj je vedno tako na svetu: reci svojemu sosedu z močnim in prepričevalnim glasom in glej mu v oči pri tem: »Daj, vrni mi kobilo, ki si mi jo ukradel pred sedmimi leti v puščavi v zahvalo, da sem ti dal piti vode!« in privoščim ti, da ti jo danes res ukrade, če ga ne bo glas zbegal, če ne bo pod tvojim pogledom zardel! Allah je dovolil, da nihče več ne zve, kje se ga drži lisa, ki ne sme na dan. Sebe slabiča ne izvzamem.

Rašid se je porogljivo nasmehnil in dejal: »Nikar se ne boj, takrat si bil ti ogoljufan.«

»Seveda, seveda,« sem hitel poslušno.

»Omenil sem ta tvoj dogodljaj, da ti dokažem, da sva se enkrat že srečala. Sicer pa to ne svira nobenega škripca.«

»Prosim?«

»To se pravi: ne igra nobene vloge. Če me hočeš razumeti, moraš pač vedeti, da za nas od tega sveta, ki je za vernike oni svet, ne obstoja nobeden izmed činiteljev, ki tlačijo vas k tlom, ne čas, ne prostor, ne telo. Ker berem na tvojem obrazu, da spet ne razumeš, kaj hočem reči, seži v moj žep na desni strani suknje; tu najdeš steklenico z modrimi kroglicami. Vzemi eno in jo pojej!«

Čustva, ki so spremljala mojo roko na potu v žep mrtvečeve suknje, so bila nepopisljiva, ne dajo se pa primerjati z zonami, ki so me spreletavale med požiranjern modre kroglice.

Posledica tega požiranja je bila presenetljiva. Poprej sem bil ponižen meščan, zaupajoč v Allaha, ki bo naredil, da bo vse prav in poceni, zdaj sem se prijel najprej za pas, hoteč se uveriti, če nisem izgubil doktorske diplome kordobske univerze[15]. Bila je tam. čudil sem se nato, kako je bilo mogoče, da nisem preje razumel stavka »ne svira nobenega škripca[16]« ko vendar čujem to krilatico vsak dan, če le padem v družbo višjih sultanovih častnikov. Moje obzorje se je neskončno razširilo, in bil sem naenkrat učen kakor koran sam. Na Mohameda sem mislil kakor na svojega prijatelja in učenjaka, ki gleda name z istim občudovanjem kakor jaz nanj, pomilovaje ga, da mu ni bilo dano, srečati se z vrlim Džebel al Rašidom.

Kar se tega tiče, dal sem tudi njemu modro kroglico v usta in glej, leva noga mu je prirasla nazaj, trdi in črni cilinder, ki sem ga v svoji omejenosti imenoval fes, se mu je posadil sam od sebe na glavo, v vdolbine pod čelom so se vsedle lepe črne oči in zobje so se mu pokrili z lepimi ustnicami. Vse to, ne da bi se čudil. Taka je bila moč hašiša[17], ki sva ga použila.

Krepko sva si stresla roke, in Rašid se je posmejal: »Bravo, tako sem si prihranil polovico časa, ki bi ga potrošil na tvoji omejenosti. Ne zameri, hodil si pač v versko šolo, kjer se nisi naučil ničesar, izvzemši hliniti se, da veruješ v Boga, kakor so ti ga narisali drugi. Radi nevednosti nisi prišel do spoznanja, da bog, tisti bog, v katerega ti veruješ, sploh ne živi drugje razen v tebi. Vidiš, to spoznanje je prvi korak k spoznanju resnice: ko bo vsak posameznik odkril v sebi boga, ko bo znal najti lastnosti, ki jih deli z drugimi, in bo spoznal tiste, ki ga ločijo od drugih, se bo zavedel, da je sklep v verigi neskončnosti in s sebi samemu določeno nalogo; šel bo sporedno z družbo, nikdar pa ne proti nji, našel bo v tej sporednosti resnico, ki je sreča.«

Z odprtimi ušesi sem poslušal ta stavek, ki ga je izgovoril Rašid — sedaj že živo bije — s toliko toploto, in četudi sem se nejasno zavedal, da je njegova vsebina stara pesem, vendar sem čutil, da je v njem še neka primes, ki jo mogoče ni znal pojasniti, oziroma je jaz nisem razumel, za katero pa mi je že bilo srce. Zaželel sem, da mi razvije svoje misli v bolj umljivi obliki in v pogledu mi je bila zapisana ta želja, zakaj povzel je:

»Ko si napravil doktorat, si rekel, da si na konju. Ko si tega konja hotel spodbosti, sunil si v zrak. Glej, ugodna zvezda ti je naklonila srečanje z menoj, ki sem obdarjen z velikanskimi močmi. Videl sem v tebi dobroto, in pozval sem te, da me odvežeš, vedoč, da boš ubogal. Evo« — s čudno kretnjo, naglo in presekano, je mahnil po zraku, da mi je zazvenelo v ušesih in sem se nehote ozrl v smer, kamor je mahnil. Osupnil sem, ker so zagledale moje oči aeroplan. Stal, kaj, dotikal se je s pokojno eleganco zemlje, z razpetimi krili in dolgim, zleknjenim truplom pa je vidno trepetal v hrepenenju po poletu, zvest svojemu poklicu — stremeti kvišku in bojevati se — »evo ti pomagača, ki naju popelje, kamor se bo nama zahotelo. Hočeš, da bi se naučil spoznavati, pojdi torej z menoj, glej, opazuj in razumevaj!«

IV. SLIKA:

Nad razvalinami.
[uredi]

»Pijan sem!« zašepetal sem polzavedno po dolgem molku, zadivljen ob lepoti plavanja v zraku.

Molče sva se oblekla v prikladno obleko, in pustila prejšnjo v travi z željo, da jo najde takšen človek, ki je bo potreben. Beli burnus[18], breguše in plašč bi me na novem vozu preveč ovirali in bi mi bili po zatrdilu mojega spremljevalca celo opasni. Obleka, katero mi je dal Rašid v zameno, se me je tesno držala. Bila je temnosive barve, dišala približno kakor prismojeno mleko in se svetila motno. Spremljevalec mi je pojasnil, da izvira blago od dreves, ki rastejo v deželi, kjer zidajo hiše do neba. Ime tvarine sem že pozabil.

Molče in s svetim strahom sem se dal privezati na mehki prožni sedež in gledal, kako se je Rašid motal spredaj ob vijaku. Predno sem naštel do tri, je dahnilo življenje v stroj, vijak je izginil, mesto njega pa se je zarisalo v zraku svetlo kolo, ki se je vrtelo z nepopisno hitrostjo. Toliko, da se je Rašid dobro vsedel v košaro pred menoj in prijel za kolo na pokončni osi, pa sem že občutil, da se premikamo, rahlo toda vedno hitreje in — in — da se zemlja umika.

Hotel sem zakričati, ali glas me je zapustil, hotel sem se dvigniti, ali bil sem privezan. In vendar moram reči, da me ni bilo strah; težko, težko, da je še kje v človekovem življenju trenutek, ki bi odtehtal zadivljenost, ko je premagana teža telesa.

Rašid se je ozrl name in dejal: »Kako daleč je že dospel človek na poti svojega razvoja! In vendar še ni našel sreče. Kaj je vse prineslo dvajseto stoletje kljub svoji mladosti! Doba pare spada že med staro šaro. Doba premoga je prekoračila zenit[19], elektrika pa si osvaja vse panoge tehnike. To se pravi: človek jo bolj in bolj udinjuje. Kljub temu je prišlo do strašnega klanja na zemlji, ki je prav pred kratkim ponehalo, a se še vedno ponavlja tu in tam. In zdelo se je, da je človeški duh samo zato napenjal vse svoje moči, da uniči sproti, kar je zgradil.«

Čez par minut sem videl na lastne oči vso grozoto, ki je obiskala svet pred osmimi leti in ga tepla do danes.

»Ali kako je mogoče, da človeštvo še vedno ni zatrlo svojega zverskega izvora?« sem kriknil ogorčen med poletom preko Armenije — letela sva zelo nizko in ne prehitro — ko so mi švigale pod nogami požgane vasi in ceste v senci vislic.

»Kako je mogoče, da stanuje poleg palače berač v sodu? Kako je mogoče, da sreča učenjak, ki je doma med izumi, z vsakim korakom novega analfabeta, ki dirja za vsakim boncem[20], samo da mu obljubi srečo — po smrti? Kako je mogoče še sto in sto drugih, "do neba" kričečih dobrot na zemlji? Ej, dragi moj, človeštvo je še vedno zver, kadar je masa, in tega ne ovrže noben posameznik, ki s sleherno silo deluje, da se masa počloveči. Vsak tak idealist je lahko gotov, da najde ne samo posameznike, ampak celo družbe in mase, ki tlačijo človeštvo nazaj.

Toda noč se dela, kmalu ne bo več videti zemlje; morava se dvigniti visoko, da ne zagaziva v Kavkaz. Če nisi zaspan, se lahko pogovarjava dalje. Jutri pa, ko zažari na vzhodu novo jutro, se spustiva zopet nižje in se lotiva opazovanja tega mravljišča, kjerkoli naju zaloti dan. Ampak preje bova nekoliko jedla, kajpada!«

Pritisnil je na dva gumba in zagorela je čudna luč po vsem aparatu, ne da bi mogel odkriti odkod. Zdelo se mi je, kakor da bi bil v plamenu. Pred menoj je stala naenkrat mizica, pokrita z najslajšimi jestvinami, najopojnejšimi pijačami in cigaretami, tako da si nisem mogel kaj, da ne bi jedel, pil in kadil. Rašid se ni dotaknil ničesar — menda sploh ni imel želodca — pač pa je nadaljeval pogovor, zakaj jaz sem prekinil svoj molk le takrat, kadar se mi je zaletelo. Bil sem pa tudi pošteno lačen.

Rašid pa je govoril in govoril vedno bolj vneto in se tako vživel v misli, da me sploh ni več upošteval. Govoril je sebi, napajal se ob lastnih mislih s tisto grenko udanostjo, katera obvlada ljudi, ki so bili na zemlji poprečniki, po smrti pa so postali Napoleoni, veliki po duhu in po volji, bogati v ljubezni in sovraštvu.

»Preletela sva Elbrus[21] in kroživa nad Evropo, ki se hvali, da je matica kulture na zemlji. Da ni zdaj noč, videl bi na lastne oči, kakšna je ta kultura. Pod nama se širi južna Rusija, tu še pol tatarska, krvaveča še danes iz ran svetovnega klanja in prevrata. »In —« obrnil se je k meni — »ne vem, če me boš razumel ali ne, storil si mi večjo uslugo, nego se ti sploh sanja, da si me zbudil zdaj, ko s svojim v smrti prerojenim duhom telesno lahko gledam največjo revolucijo človeštva — in jo tudi razumevam. Zakaj zdaj nisem več bitje, ki ima "dušo in telo", nego duh sem, ki je dobil telesne oblike. Zame ni časa, zame ni prostora, zame ni preteklosti in bodočnosti, jaz sem večen in povsod. Neskončno velike stvari vidim, čutim in razumem naenkrat, dokler sem samo v enem truplu...«

Razprostrl je roke, kakor da hoče dejansko pokazati, da objema vesoljnost, nato je povzel spet mirno: »... Do konca osemnajstega stoletja životarilo je človeštvo v temi države, vere in alkimije[22]. V nepopisni žeji po svobodi je iskalo formulo[23] zlata in ni več videlo zemlje, vode in sebe. Takrat so vstali na Angleškem in Francoskem preroki, dali izraza naravi in sebi, ter vzbudili vodo. Parna moč, francoska revolucija in ustanovitev Združenih držav v Ameriki — to so trije mejniki, stoječi drug poleg drugega, ki so pokazali človeštvu, izropanemu po pijavkah vseh vrst, novo pot; s paro se je razmahnil gmotni položaj do še nedosežene višine in se je premaknil ekonomski, gospodarski, kulturni in socialni voz za dvojno progo naprej kot v vseh šest tisočih letih znane preteklosti. Francoska revolucija je oprostila posameznika vseh spon mase, toda zablodila radi zlorabe po starih pijavkah v ekstrem: vrgla je posameznika neusmiljeno v roke močnejšega posameznika, ne da bi našla sledi v novi ustroj mase. V Združenih državah ameriških pa vidim v najčistejši obliki nalaganje pridobitev in grehov prvih dveh činiteljev; tu je izvedel človek, rojen iz najpopolnejšega plemena, da iz mešanice dveh najpopolnejših plemen, do skrajnosti vse gmotne pridobitve, ki izvirajo iz porabe pare in vodne moči, ravno tako pa je tudi izvedel do skrajnosti individualno načelo. Veter je sicer zanašal seme iz Amerike v Evropo, ali prijelo se je to seme šele zdaj in v najnežnejši mladosti se mora že boriti na vse kriplje z novim semenom, ki je na zmagovalnem pohodu.

La vérité en marche! je zaklical Zola v Dreyfussovem procesu. Resnica koraka! reče danes lahko človek, ki je človek.«

Priznati moram, da sem popolnoma pozabil na jed in se napenjal, da bi razumel vse tajne žilice, o katerih je Rašid razlagal svoje misli, vendar ni šlo in pogumno sem se oglasil:

»Dragi Rašid, lep je tvoj govor in bogat, toda poln protislovja. Rekel si, da se je kapitalizem —«

»Stoj, te besede sploh nisem rabil. Stvar je bolj zapletena, in če sem jaz očrtal samo posledice, še nisem zašel v protislovja. Potrpi malo, vse pride na vrsto.

Smer, ki so ga hodila vsa novejša načela, je vidna: rojena v Angliji so se izkrcala v Ameriki, kjer jih je človek oživotvoril in od koder so se vrnila v Francijo. Že v Ameriki so izpremenila barvo in celo obliko, kakor jih je pač razumel tisti, ki jih je vlil v življenje. Ta polfabrikat je sprejel Francoz in ga le redkokdaj oddal naprej tako nepokvarjenega, da bi bilo videti še njegovo pravo lice.

Človeštvo je kakor hudournik: zajezi ga in napel bo vse sile, škropil in bičal toliko časa, da podere jez; toda pusti ga teči, in usahnil bo, kakor bi ga nikdar ne bilo.

Veliki revoluciji je sledil Napoleonov cezarizem in sveta aliansa[24], svobodi reakcija in ta lov je trajal v Evropi do leta tisočdevetstoštirinajstega. Sprva je bil svobodni pokret veliko manjši nego reakcionarni, ki se je prvega z lahkoto otepal. Ali načelo je pronicalo in je izpodjedalo in reakcija je bila prisiljena poskušati, da nasprotnika asimilira[25]. Vzdignila je sama njegov prapor, svojega pa skrila v žep. Pomagaču — denarju — je dovolila, da se je organiziral na novi podlagi, in to je, kar sem jaz imenoval zlorabo načela individualne svobode. Posneli so smetano zase, polčepino pa pokazali narodu, in se v pest smejali, ko je narod rekel: "fuj" in verjel "prirojenim" malikom, drl na božja pota in delal, delal, delal.

Ali ventila pa ti čudodelci niso zamašili. Piskal je dalje, in množica, ki ga je slišala se je večala, najprej iz radovednosti, nato iz potrebe, končno zaradi logike.

Nazadnje je reakcija obupala in v strahu, da gre sama po najkrajši bližnjici k hudiču, izzvala orkan.«

V. SLIKA:

Orkan.
[uredi]

Med tem pripovedovajem sem polagoma zaspal. Ali kakor spi mlinar pri ropotajočih kolesih in se vzbudi, če se ustavijo, tako sem se zdramil, ko je Rašid utihnil.

Moj spanec pa je bil tako čuden, da sem razumel vse, kar mi je povedal Rašid; vendar mi je bilo, kakor da bi mi vpil nekdo od daleč, zakaj pomen posameznih besed sem našel v stavkih. In ko je utihnil nepričakovano, sem se vzdramil in hotel planiti kvišku, da se ozrem, kje je nevarnost. Ker sem bil privezan, sem omahnil nazaj s prestrašenim glasom:

»Orkan?«

»Da, orkan!« je mirno odjeknilo spredaj, kakor da bi mi bil povedal, koliko je ura. Počakal je, da sem se popolnoma streznil, nato pa povzel:

»Orkan, orkan. To pa takole:

V Sarajevu se je sprožil revolver v roki mladega študenta dvakrat zaporedoma in obakrat zaporedoma zadel smrtno, kar je pač redkost. Da pa bo redkost še večja, so trdili tisti, ki so se iz umorjenega, ki ni bil posebna glava, naravno precej norčevali, da ga je umoril narod — država, ki sovraži soseda. Tako so napravljali vladajoči iz enega človeka enkrat cel narod, drugič pa so bili mojstri v nasprotnem delu, kakor je pač kazala potreba. Vse to na temelju vere, narodnosti in patriotizma. — Ne razumeš? — No, potolaži se, jaz tudi ne, to se pravi: čudim se taki gluposti. Toda merodajni krogi — tako se nazivajo sami — ne iščejo ponavadi temelja in vzrokov. Če jih ni si jih napravijo sami. Tako se je začela vojna. Prvi je vrgel kamen čez obronek najstarejši, kar je končno čisto po predpisih lepega obnašanja. Ko je sosed to videl, vrgel ga je še on, toda zadovoljil se ni z enim, zmetal jih je kar po več naenkrat. Kamni so trkljali navzdol po rebri, butali ob skale in jih vlekli za seboj; kmalu je ropotala cela tolpa v prepad. Hrum je privabil polno skrbnih tekmecev na nasprotno reber, ki so dvignili neznansko kričanje, da to ne gre in tako dalje. Jezilo jih je pač, da niso oni bili prvi. Konec prepira je bil ta, da so spustili tudi nasprotniki še večjo množino kamna v brezdno. Struga globoko spodaj je bila hitro zasuta in pet let je glodala voda, ki so ji zaprli odtok, da se je z malim curkom prerila skozi.«

»Aha, o prilikah govoriš,« sem ga prekinil bistroumno. »Kamni so vojne napovedi, struga je politični položaj pred vojno —«

Pardon, pred vojno ni bilo nobenega političnega položaja. Mir je potekal v globoki strugi in med prepadi "evropskega ravnotežja".«

»Da, da, saj to vem —«

»In jasno je, da mogočniki ne gredo na ples brez lepe obleke. V tem pogledu je bila njihova iznajdljivost brez primere in na obeli straneh enaka; niso pa bilo centralne sile kos svojim nasprotnikom, ko je šlo za to, kdo bo boljše skril svoj pravi namen. V tem je izzivače vsega gorja mojstrsko potolkla antanta, tembolj ker jo je sredi boja podprla država, katere odkritosrčnosti je verjelo mnogo sicer zelo skeptičnih glav, namreč —«

»Italija, kaj ne?«

»Au!« je kriknil Rašid, in ves aeroplan je vztrepetal, tako naglo se je obrnil k meni z zmedenim pogledom. »Kaj ti je slabo?«

»Zakaj? O, prav dobro se počutim.«

Rašid je zamrmral nekaj o pešanju moči modrih kroglic, če sem ga prav razumel, nato pa z iročnim povdarkom vprašal:

»Italija? No mogoče pozneje enkrat, ampak zdaj sem mislil na ameriškega strica Sama. Prebil sem že precej prepirov med generali, ki so pomakali svet v kri v prejšnjih stoletjih, glede vprašanja, jeli bila Amerika vsaj odstotno toliko odkritosrčna, ko je stopila v vojno s programom štirinajstih točk, da se ji sme očitati odkritosrčnost, ali ne. Vedno iti vedno sem jo branil, kljub vsem Morganom in Rockefellerjem, in lahko rečem, da sem imel prav že zato, ker Wilson nima na našem svetu hujših sovražnikov od propadlih generalov. Vprašal sem Napoleona, vprašal Aleksandra Velikega, oba sta samo resignirano[26] mignila z rameni, vprašal sem Radetzkega, ki je pa najprej hotel vedeti, "ist der ein Baron oder was?" nakar sem ga pustil pri roženkrancu. Sicer je pa Wilson tudi popolnoma pogorel, iz česar smemo sklepati, da je mislil pošteno. Vsa zgradba zmag, ki so jih izvojevale centralne sile tekom štirih let, ves orjaški napor je bil od muh. Ko je bila bolgarska fronta prebita, oznanil je Balfour prebitje v Spodnji hiši[27] s prerokovanjem, da se je otvorila vrsta dogodkov, ki jih svet niti ne sluti. Prorokoval je prav. In svet je bil tako presenečen, da je pozabil na moža, ki je edini izmed ministrov med svetovno vojno uganil bližnjo prihodnjost. Razpad je prišel s strašno močjo. Na vse kriplje napenjajočim se vojskam v Champagni in Belgiji, na Flanderskem in v Piavski nižini je naenkrat zmanjkalo ospredja in po zakonu težnosti so štrbunknile čez glavo za nemško in avstrijsko armado v luknjo. Padle so seveda na mehko, ker je bil nasprotnik preje na dnu.

Toda ta mehkoba je bila tako nepričakovana in tako hitra, da so na primer Francozi in Italijani izgubili vsako pamet. Angleži so s Shylockovo[28] ravnodušnostjo potipali, če jim niso pri štrbunkanju padle kolonije iz notesa in se pomirjeni odpravili "immediately"[29]« na malo football - tekmo. Amerikanci, seveda, so se praskali iz začudenja, kako izvrstni kameleoni so evropski svobodoljubi à la Clemenceau in Salandra.

Tako se je končal največji orkan v človeški zgodovini s tem, da je človeštvo točilo pet let svojo kri, se zastrupljalo s plini, se polivalo z ognjem, ter se zmerjalo med seboj brez rokavic (tudi v diplomaciji) z edin'm namenom, da ostane vse tako, kakor je bilo.

Namreč, tega mnenja so bile vlade.«

»Torej se je orkan končal s popolno zmago reakcije?«

»Na videz bi bilo mogoče reči to, a samo tistemu, ki si dovoljuje v današnjih časih lahkomišljenost.«

»No, to so najmanj vse vlade!«

»Bravo, kroglice spet delujejo! To je bilo krasno povedano! Razume se, da misliva oba one vlade, ki čakajo — nevede, seveda, — da se jim ljudstvo zahvali. In ljudstvo je na najboljši poti, da se zahvali vsem vladam, katerim se še ni. Za danes je dovolj zate; glej da malo zaspiš, zakaj doživel boš veliko velikih reči, ki so našle majhne ljudi.«

VI. SLIKA:

Sanje.
[uredi]

»Lahko noč torej,« sem voščil nekoliko presenečen, zakaj zdelo se mi je, da se me je Rašid nekoliko naveličal. Rašid je nemo pokimal in s pritiskom na gumb ugasnil aparat.

Zavila naju je temna mlajeva noč. Kakor ponavadi, sem se zavil nekoliko tesneje, sključil se v svoji košari; človek pri svetlobi ne občuti samo svetlobe, temveč tudi toploto, in pri nenadnem nastopu teme nas vedno nekoliko zazebe.

Čarno so migotale zvezde na nebu nad menoj, a pod mano je bilo vse zavito v črno! kadar se ni zabliskalo. Tihi, neumorni šepet aparata in vijaka je edini motil tišino, toda uplival z nepretrganim žuborenjem zelo uspavalno. Prepih se je ublažil; najbrž je Rašid zmanjšal hitrico.

Zdi se mi, da sem zaspal polagoma.

Čisto razumljivo je, da človeški duh mehak kakor čebelni vosek, tekom spanja vrača odseve tistih dogodkov, ki so se mu vtisnili tekom dneva bolj ali manj. Menda ni treba ponavljati, da sem bil popolnoma upravičeno razburjen takrat, ko sem zaspal, ker doživel sem čisto dovolj, da se mi o tem sanja kljub skrajni utrujenosti.

Povedati, kaj je spanje, je težka naloga in meni ni znano, če jo je kdo že rešil. Jaz bi rekel, da se tekom spanja odvija pero življenja, katero je človek podnevi navil z delom. Ker pa se vsaka stvar prej podere, nego naredi, treba je dvakrat, trikrat več delati nego spati. Kdor torej veliko spi, a malo dela, propada takorekoč, ne da bi mignil z mazincem. Telesno in duševno, zakaj, četudi treba priznati medsebojno neodvisnost obeh delov, vendar duh spremlja telo na njegovih telesnih potih, in telo duha na duševnih potih. Prideta oba v tej sporednosti navskriž, potem smete individuum, pri katerem je to nastopilo, vtakniti v norišnico. Bogami, zašel sem!

Kakor rečeno, zdi se mi, da sem zaspal, zakaj, danes, ko brskam po najbolj skritih kamrah svojega spomina, se ne morem spomniti, kako je to mogoče, da je zagorela naenkrat spet tista skrivnostna luč, ne da bi bil opazil kdaj.

Sedel pa tudi nisem več za Rašidom in nad njim, temveč vštric z njim; in ko sem se ozrl nanj, sem prebledel pošteno, zakaj čisto razločno sem spoznal zlodeja, kako je podil aeroplan skozi plamene, ki so lizali zemljo vsepovsod.

Presunjen sem gledal na to gorostasno pogorišče, kjer ogenj še ni povsod ugasel. Videl sem smrt z ogromno koso, in z enim njenim zamahom počepala so ljudstva celih pokrajin.

»Allah, Allah, kdo je spravil človeštvo v tako nesrečo?« sem kriknil brez razumevanja.

»Samo!« je bil zlokobni odgovor Rašida - zlodeja. in plamen mu je siknil iz ust.

Z razširjenimi očmi sem bulil vanj ...

»Samo? Samo si požgalo dom, samo priklicalo pokoli, bedo, bolezen, smrt?«

»Da, samo! Nosilo je boga v ustih in proklinjalo hudiča, ki mu je v raju naklonil delo, da ni zgnilo od samih dobrot. A, ko je bilo treba delati, se je steplo. Oj, oj, to so stare stvari, in videti ni, kdaj bo konec. Radi tega sovražim vse, kar diši po človeštvu. Tudi tebe! Tudi tebe! Dovolj je, če sem te odlikoval s tem, da sem ti dal videti, kakšen je svet. Zdaj moraš umreti, zakaj, kakor hitro si spoznal njegovo slabost, moraš, ker si sam človek, poskusiti, da izrabiš svoje znanje. S tem bi se pa oskrunil, zato umri!«

Planil je kvišku, skočil na rob krila, ter med bliskom in gromom izginil.

»Ne, ne,« sem jeknil, skoro zadušen v žvepleni pari, ko sem začutil, da se je aeroplan nagnil, nagnil in zvrnil. Kot kamen se je bližal zemlji in preden sem izgubil zavest, sem z grozo opazil, da divja navpično pod menoj strašen požar. Kaj se je med tem zgodilo, ne morem povedati, dovolj bodi, če povem, da je od takrat, ko sem opazil požar in izgubil zavest, pa do takrat, ko sem butil z glavo ob nekaj, česar v temi nisem spoznal, in se osvestil, preteklo gotovo 30 sekund, večnost v primeri z blazno hitrostjo, s katero je vlekla zemlja aparat in mene, neusmiljeno privezanega h košari, nase — — — — —

Ko sem zadel z glavo ob tisto "nekaj", je bilo prvo, da sem po vzdramljenju ugotovil, da sem se pravzaprav premalo udaril; druga stvar, ki sem jo odkril, je bila popolna tema in hlad v nasprotju z dobrotami, ki sem jih pričakoval, in tretja stvar, da sem se čudil, če sem se, popolnoma upravičeno.

Segel sem v hlačni žep, ali roka se je ustavila, ko je spoznala, da je noga v bregušah. Prijel sem za glavo, pa začutil, da jo odeva vernikov burnus.

Zmajal sem z glavo in šepnil: »Kizmet[30]

Nato se mi je od nekod vtihotapila misel, naj sežem v pas po kresilno gobo in kamen, katero misel sem ubogal. Goba je bila mokrotna in se ni hotela vžgati.

»Kizmet!« Stegnil sem roko predse, da bi potipal Rašida in ga vzbudil. Prerezal sem zrak. Tedaj sem se oglasil: »Oprosti, koliko je ura?«

Nič.

Opozorjen po izostanku odgovora, sem se spomnil, da sedim v travi. Po dolgem premišljevanju, sem sklenil počakati dneva in po možnosti zaspati, zakaj bil sem res izmučen.

Zleknil sem se nazaj v travo in čakal na spanec in dan. Prvi je prišel prej nego drugi.

Zdramilo me je veselo petje ptičev in široki dan. In glej, ležal sem pod dateljnovo palmo, kamor sem sedel, da bi pokadil cigareto in zaspal. V spanju sem se prevrnil znak in zadel ob drevo ter se vzbudil ponoči, radi česar sem moral čakati dneva. To mi je bilo jasno.

Uganiti pa nisem mogel tega-le:

Sanjalo se mi je o stvareh in ljudeh, ki jih nisem poznal. Kako je to mogoče? In ta uganka ni manjša od tiste, ki se glasi: Zakaj se ljudje v dvajsetem stoletju vojskujejo?

S trdnim sklepom, premišljevati o tem, sem vstal, odšel domov in se zaklenil v svojo sobo, ker kadija[31] nisem hotel vprašati za svet

Opombe[uredi]

  1. Nebeška devica.
  2. Muslimanski vladar iz Mohamedovega rodu.
  3. Kava.
  4. Iz tuje, neznane dežele, bajen.
  5. Prostor, v katerem bivajo ženske.
  6. Zbirka svetih spisov in modrih naukov židovskega ljudstva, nastala v zgodnjih stoletjih po Kristusovi smrti.
  7. Židovski učenik, duhovnik.
  8. Znana tvrdka za izdelovanje čevljev, ki nosijo kot nje znak naslikanega kuščarja — salamandra.
  9. Frankovske dežele imenujejo moslemi evropske dežele, njih prebivalce Franke = Francoze, ki so prvi navezali stike z jutrovskimi narodi.
  10. Pes, nevernik. Turška psovka za ljudi, ki ne pripadajo Mohamedovi veri.
  11. Pozdrav: Mir s teboj.
  12. Arabija je, kakor znano, dežela neizmernih puščav.
  13. Pokrivalo, znani rdeči turški cilinder brez krajcev.
  14. Turki.
  15. V španskem mestu Kordobi so Arabci ustanovili glasovito vseučilišče.
  16. Prevedi ta stavek v nemščino.
  17. Opojna rastlinska snov, ki te omami kakor znani opij in zaziblje v bajne sanje.
  18. Plašč.
  19. Dozdevne točke na nebu, naravnost nad tvojo glavo. Tukaj pomeni višek sploh.
  20. Kitajski pop. Tukaj: duhovnik sploh.
  21. Najvišja gora v Kavkazu.
  22. Napol praznoverna veda, mati sedanje kemije.
  23. Obrazec. Tukaj: skrivnost po kateri bi umetno pridobivalo človeštvo zlato.
  24. Sveta zveza. Tako se je imenovala antanta; ki se je porodila po Napoleonovih vojnah v Evropi, da prepreči nove izpade francoskega ali kateregakoli drugega imperializma.
  25. Vsrkati, združiti s čim in ga s tem spremeniti, uničiti.
  26. Udano.
  27. Angleški parlament.
  28. Oderuški tip iz znane Shakespearjeve drame "Beneški trgovec"
  29. Neposredno.
  30. Kar je, je.
  31. Sodnik ali pravoslovec, pri mohamedancih naslov za nižjega sodnika.