Tinica
| Tinica Ivan Ranfl |
| |||||||||||||
Mrak pada tiho, pretiho. Mrak ovija trdo, pretrdo, ovija se okoli izmučenega srca Tinice. Na zahodu se žari; oranžni trakovi se delijo enakomerno po večerni nebesni obli. A Tinica ne vidi oranžnordečih trakov, ona vidi le sivi mrak, ki se pretrdo prijema njene duše.
V vasi laja pes. laja zateglo. Tinica ne sliši. Včasih je slišala, kakor je tudi videla oranžne trakove na zapadu in takrat je bilo to, ko je videla v njih vso lepoto in so jo ti trakovi nežno božali po licih. Danes pa se oprijema duše mrak in trakovi zarje ne pomenjajo nič več.
Ko je priplaval bledi mesec in sipal bisere na zemljo, ovijal s srebrnimi nitkami lističe na vejah, je bila Tinica vesela. Zavriskala bi; v njeni duši je tkala sreča srebrne nitke.
Zapeli so fantje pod lipo. štiriglasno so zapeli. Doneli so zvoki proti gozdiču, tja proti šumeči reki. Trepetali so zvoki ob njej, ko je slonela ob oknu v mesečini. Utihnilo je petje, v njej pa je donela struna ob struni. Sedaj jih čuje, te strune, ki so bile nekoč tam, kjer se ovija danes mrak. In ko je pelo v duši, se je prikazal ob oknih Tone, ves mlad, z zarjo na licih, s srebrnimi nitkami v duši. Mladost je bila takrat, slišalo se je štiriglasno petje izpod lipe, videli so se svetli biseri na travi in srebro na listih ...
Pa je prišel na to dan, prvi, drugi — in mrak se je ovijal srca Tinice vsebolj.
V sebi je nosila skrivnost.
Bledi mesec je prišel, še je sipal srebro. —
Tone ni prišel.
Bolesti je bilo preveč, srce preslabo za njo. In prišel je dan, teža je bila v njem:
»Mati, tako je z mano! Odpustite!« Dolgo zadržane solze so padale.
»Od koga si se učila živeti! Od svoje matere se nisi!«
Zavpila je mati, usmiljenja ni bilo v njej.
Sramota bo legla na hišo, kazali bodo za njo, obsodili bodo tudi njo.
»Idi, vzemi križ na rame, ne vem, če sem še tvoja mati!«
Preveč je! Ljudje se ji bodo za hrbtom smejali. Niti v cerkev ne bo mogla.
Ne more! Naj gre rajši hči!
Trdo so padale besede. Bile so huda pokora za greh.
Tinica je čutila bolečino, ki je sezala globoko, na dno srca se je zagrebla. Sivi mrak okoli duše!
Bodi tedaj, ker hoče mati. Vzame križ na rame. Da ne bo hiši v sramoto. Gre. Če ostane, preglasni bodo jeziki.
Nemo je zrla mati in ni videla bolečine.
Naj gre! Za pokoro in radi ljudi!
Težki dnevi minevajo počasi. Mati trpi, hči še več.
Mati se odpravlja k sestri v predmestju. Ve, da je tam Tinica. Naj gre domov. Ljudje govore še več.
Tinica, Tinica, trdo prijema mrak. Veliko je pokore in solz za en sam greh.
Prezgodaj, predčasno je bilo.
Tinice ne spozna nihče več.
Ko je padal bledi srebrni mesečni trak na okno v predmestju, je prišla s trudnim korakom mati.
»Tinica naj gre domov, dovolj je pokore!«
Luč brli v sobi. Mati je zvedela. Ne spozna skoro svojega otroka. Zaječi, vrže se k njeni postelji:
»Veliko je pokore, otrok, zaradi greha in zaradi ljudi!«