Tinčkov beli nagelj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Deček s piščalko Tri pravljice- Tinčkov beli nagelj
Marko Kravos
Potepinski metulji
Spisano: Pretipkala iz Tri pravljice ena sladka, ena rahla, ena skoraj modra 1991, Nataša Uršič.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč, sredi nekega jutra, je zacvetel velik bel nagelj, pošten nagelj, tak ki diši. Sredi tega nageljna, med čipkastimi tkaninami, je kukal v svet majhen deček. Ime mu je bilo Tinček in je bil pravzaprav še dojenček.

Nebo s tisoč puhastimi oblački se je začudilo, ko ga je zagledalo:- Da ni morda to kak moj pobegli oblaček? Sklonilo se je nadenj s svojim tropom ovčk in si ga pozorno ogledalo.- Ne, preveč lepo diši in preveč je glasen, da bi bil iz moje črede! Tinček pa je medtem kar segel v nebeška nedra in začel pri najbližji ovčki cizati. Nebo je ob tem zagorelo od ponosa.

Ko je prišla noč s tisoč svetlicami, je tudi ona uzrla pod sabo Tinčka. Sredi svojega nageljna je prav nespodobno jokal- pač glede na nočno uro- obenem pa spogledljivo gledal okrog sebe. Noč si je rekla: »Kaj se je to kak moj zvezdič izgubil?« Tudi noč si je hotela fantka od blizu ogledati in se je nagnila nadenj. Tinček je takrat veselo pristavil usta na okroglo luno in spet prišel do svojega mleka.

Noč je vzdihnila od sreče, ker se nekdo tako nežno stiska k njenim prsim, in zvezdice so ob tem zacingljale. Tako je Tinček čez dan pil pri nebeških ovčkah, ponoči pa pri luni.

Kot vsi novorojenčki je tudi on imel veliko obiskov. Prišli so seveda vsak s svojim darilom. Ena prijazna mravlja mu je prinesla v dar novo dudo. Ena zelo pojoča čebela mu je podarila knjigo o deklici Maji. En star siv slon se je spotaknil in za las da ni pomendral ropotulje, ki jo je prinesel Tinčku. Botra lisica je iz lastnega repa napravila kosmatinčka, da bo fantku za družbo in se bo z njim igral. Tič kraljič, s krono na glavi, je iz daljnega mesta prinesel malemu turške bonbone. In, sama sreča, prišla je tudi ribica, ki je imela s seboj svoj bazenček vode. Rada ga je odstopila otročku, da je v njem počofotal in se umil- saj se dojenček kdaj pa kdaj tudi pokaka.

- Ho-ho-hoj! Kaj se tu dogaja, kdo fantka razvaja, - sta takrat vzkliknila mama in tata, ki sta ves čas v senci nageljna počivala. – Midva najbolj veva, kaj je za našega malčka dobro in najbolj prav. Mama je Tinčka pobožala, in to je bilo najlepše na svetu. Tatek pa ga je popestval in uspaval: da bo sanjal o ovčkah in zvezdah, o mravlji, čebeli, slonu, o ptiču kraljiču in ribici. Res so se kmalu vsi za roke prijeli in skupaj zaplesali okrog belega, dišečega nageljna, ki je čudežna dežela našega Tinčka.