Tilen

Tilen Janez Vipotnik

Spisano:	Eva Arh
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Najmlajšemu v naši hiši je ime Tilen. Očka in mamica sta sklenila, naj ima njun sinek takšno ime, kakršno redko srečaš. Zanj sta se odločila, ker se dobro sliši, kadar pokličeš: T-i-i-i-l-e-e-n, pa tudi zamenjati ga ni mogoče Z Mirkom ali Janezom ali Jožetom ali Borisom.
Prvo leto je bil Tilen tak kot vsi otroci. Rad je jokal, še rajší jedel, lulal In kakal je v pleničko in gledal okrog sebe. Takrat, prvo leto je bilo veliko ugibanja, komu je podoben, očku, mamici, sta starejšemu dedku, mlajšemu, eni ali drug babici, in končno so sklenili, da je prav vsem podoben, pa je bil mír.
Ves rod je že prvo leto tudi veliko tuhtal, kaj bo Tilen, ko bo zrastel, ali bo šofer ali mornar ali pilot ali slikar. Tilen je bil pri vseh teh ugibanjih tiho in si je mislil: čakajte, da bom zrastel, potem boste pa že videli. Zrastel še ne bo kmalu. Saj šele dobro koraca po kuhinji, premetava copatke, ogleduje stole, mečka medvedka. Ko je pričel izgovarjati prve besede, je bilo vse »Aja.« Mamica je bila Aja, očka, dedek, babica, steklenička, iz katere pije čokolešnik, kruhek, sestrična Tinkatonka, avto, žlička, vse, predvsem pa je bil sam Aja.
Takrat ko je pričel izgovarjati prve besede, so vsi domačí odkrili pri Tilnu še nekaj zanimivega: da je pripravljen vse dobre ín slabe reči, ki se dogajajo v hiši, sprejeti na svoja okrogla, majhna pleča.
Poglejte:
Starejši dedek opazi, da na polički manjka kozarček, ni ene tistih lepih brušenih čašic.
»Kje je kozarček?« vpraša.
»Razbil se je,« odgovori babica.
»Sam?« se začudi starejši dedek. »Kdo je razbil kozarček?« resno vpraša
Naenkrat je vse tiho.
»Kdo je razbil kozarec?« vpraša še enkrat.
»Aja!« pritrdi in v očkih se mu vžigajo plamenčki, da starejši dedek onemoglo dvigne roke.
Ali pa: po hišnem redu so vrtna vrata ponoči zaprta. Zjutraj gre starejši dedek prvi od doma. Ko se vrne h kosilu, vpraša: »Kdo je pustil sinoči odprta vrtna vrata?«
Nihče ne ve, nihče se ne spomni, nihče jih ni pozabil zapreti. In vendar se vrata sama ne morejo odpreti.
Naenkrat se oglasi Tilen: »Aja!«
»No, ta je pa dobra,« se starejši dedek potolaži.
Ali pa: v delovni sobi je veliko knjig. Poznano je, da knjige dobijo čuden zadah, če se prepojijo s tobakovim dimom. Zato starejši dedek v tej sobi ne pusti kaditi. Dim še knjigam škoduje, kaj šele človeku.
In se dogodi, da nekdo v delovni sobi prižge in pokadi cigareto. Starejši dedek takoj odkrije, ko se vrne domov, kaj se je zgodilo v sobi. In spet kadilca ni mogoče najti, dokler se Tilen ne oglasi: »Aja!«
Torej, odkar je Tilen v hiši, vsi natančno vedo, kdo je zagrešil to, pozabil ono, razbil tretje, skratka mnogo manj jeze in ugibanja je, odkar imajo Tilna.

II.

Tilen hitro raste. Vsak dan bolj kaže kakšen bo, ko bo velik. Že zna reči TiIi, ja, ne , msmi, oci, dedka — starejšega in mlajšega — že razlikuje, starejši je deda, mlajši pa dedi, eni babici Vsak dan odkrije novo besedo.
Čedalje bolj tudi kaže, da bo znanstvenik, ko bo odrastel, toliko raziskuJe. Vse mora preizkusiti. Najraje obrača gumbe pri električnem štedilniku, pri plinskem gorilniku, pri pralnem stroju, vžiga radio in ga spet ugaša, vtti gumbe pri televizorju, v električni vtikač tlači vžigalice, skratka prav vse, kar še ni za tako majhnega fantka, hoče raziskati. Nekdo mora kar naprej paziti nanj, da ne bo kaj narobe, ali, jojmene, da ne bo nesreče.
Njegovo raziskovalno vnemo je oči usmeril drugam. Dal mu je star pokvarjen gramofon. In ga je zaposlil, popolnoma. Tilen ima neznansko veliko dela z njim. Po popravlja ga, odpira in spet zapira, spravlja vanj razglednice, igralne karte, napolitanke, mu da žličko juhice, da gramofon ne bo lačen. Premika ročico, na kateri je igla, zavrti gramofonsko ploščo, in čisto blizu posluša muziko, ki jo sliši samo on. Kadar gramofon ne da pravega glasu od sebe, se Tilen razjezi, tolče s kladivom po njem, ga grabi s kleščami, obrača, ga stresa, gramofon pa nič. Vse vzdrži. Potrpežljivo prenaša Tilna in čaka, da ga bo popravil. Nihče drug ga ne bo, samo Tilen. Gramofon Je prepričan, da bo lepega dne Tilnu uspelo, in takrat bosta zaigrala, oba skupaj, tako kakor cel radijski orkester.

III.

Tilen hoče biti velik. Hoče biti deda. Zato pogostoma zavije v njegovo sobo, se usede na njegov stol, vzame njegove papirje in njegov svinčnik, riše po papirju in od časa do časa dvigne telefon in reče: »Halo, halo, tukaj deda!«
Pa tudi drugače hoče biti velik. Zadnjič je manjkalo toliko, kolikor je črnega za nohtom, da ni pojedel babičinih zdravil.
Vsi so bili zbrani v sobani, Tilen, očka, mamica, oba dedka in obe babici, teta Miča in stric Nano. Kar veliko jih je bilo in klepetali so o vremenu, o bolezni in drugih rečeh, o katerih se da velikopovedati. Tilen je popravljal gramofon, se vrtel po sobi, čebljal sam s seboj
Sredi razgovora nenadoma vzklikne mamica »Tilen, kaj si naredil?«
Vsi se ozrejo vanj. Fantek drži v rokah plastični kartonček, na katerem so pritrjene zdravilne pilule za babico. V kartončku manjka pilula. Druge so še tam, le ena manjka. Vsi debelo gledajo kartonček in še bolj debelo gledajo Tilna. Ta pa nič, samo skrivnostno se drži
»Ali jo je pogoltnil?« vpraša deda in vse je strah
»Ne vem, mislim da ne,« pravi mamica. »Ali si pojedel pilulo?« ga stresa za roko »Ja,« pokima Tilen
»Saj je ni pojedel. Poznam ga, kako se drži, kadar kakšno ušpiči,« se oglasi očka in ga dvigne v naročje. »Povej, ali si pojedel pilulo?«
»Ne« se odreže fant in začudeno gleda, kaj bo zdaj.
»Ni mogoče, da bi jo izluščil iz kartončka,« maje mama z glavo.
»Ne smemo ga podcenjevati,« se oglasi Ojda. »Če si kakšno stvar zapiči V glavico, jo tudi izpelje!« S čedalje večjim strahom ga gledajo, če jo je res požrl, pilulo proti prehladu.
»Ali si jo pojedel, tabletko, Tilenček?« ga mehko vpraša dedi, kajti zlepa še najdelj prideš.
»Ja,« pokima, zadovoljen, da se vsi drenjajo okrog njega.
»Kje pa jih je dobil, pilule?« vpraša deda.
»Mami jih je vzel iz torbice. Zdravilo je kupila v lekarni, med potjo, ko je šla na obisk. Majčkeno je prehlajena, zato jih je nabavila. Pojedla še ni nobene, prav zagotovo
»Odpri ustka,« reče mamica Tilnu. Tilen jih odpre. Vsi strmi jo vanj in ogledujejo tistih nekaj zobk, ki So mu že zrastli.
»Nič ni videti,« reče Ojda.
»Če je ni pojedel, potem jo je nekam vrgel,« pravi Nano.
»Nekje na tleh mora biti, poiščimo jo!« predlaga Miča. Vsi se spustijo na kolena in na vse štiri. Lazijo po sobi, tipajo po preprogi, premikajo stole, lezejo pod omare, grabijo za radiator. Tilen jih nekaj časa gleda, potem se tudi sam prične kobacati in skupaj iščejo drobno pilulo. Ni je. Nano obrne in strese gramofon. Kolobarček salamice, žabka za pripenjanje perila, obgrizena sliva, vžigalice, pol keksa in papirčki priletijo iz gramofona, le pilule ni. Ni je, pa če bi se vsi na glavo postavili. Jo je fantiček res pojedel?
S čedalje večjim strahom ga gledajo. Tilen mirno spet vrti gramofon. Kaj storiti, treba je vprašati zdravnika. Ojda gre k telefonu. Čez čas se vrne.
»Tega zdravila otroci, mlajši od enajst let, ne smejo jesti, je dejala zdravnica,« je najprej povedala, da so se vsi res prestrašili. »Nevarno je prve štiri ure. Naročila je, da ga damo v posteljico in ga opazujemo. Če bo pričel bruhati, če ga bo kuhala vročina ali tresla mrzlica, ga je treba takoj odpeljati v bolnišnico. Če se mu po štirih urah ne bo nič zgodilo, pomeni, da pilule ni pojedel.«
Zdravnikov nasvet so takoj uresničili. Najprej se je Tilen na jedel in napil, zatem ga je dala mamica v posteljo. Potem so ga štiri ure ogledovali, otipavali in poslušali, kako spančka. Vsi od prvega do zadnjega so hodili k njegovi posteljici. Nič se ni zgodilo. Tilen je mirno spal vso noč, in naslednji dan je bil, kakor običajno, čil in zdrav. Nesrečna pilula je izginila, kdo ve kje in kdo ve kam.
Od tistega dne da so vsa zdravila zaklenjena visoko v omari.

IV.

Tilnu je morska voda zelo všeč. Kaj šele mivka! In sonček tudi. Ta je včasih kar preveč vroč. S svojim ognjenim jezičkom kar poliže Tilna po ramicah. Enkrat ga je, da je bil rdeč kakor kuhana pesa in kožica je pekla in mehurčki so se napravili in Tilen je jokal, da se je še sončku zasmilil. Mamica je morala mazati ramenca z blagodejnimi mazlili, da je pekotina zbežala.
Na morju se Tilen zbudi že zelo zgodaj. Ko še vse naokrog spi, le morje nemirno pljuska ob obalo in slavček v borovcu žvrgoli na vse pretege. Vsak dan ob pol šestih zjutraj, natančno kakor urica, se oglasi s svoje posteljice: »Deda!«
»Tukaj sem,« se oglasi deda s terase. Deda ga namreč že čaka. Mamica Tilna obleče in fantek hiti iz sobe. Deda in vnuk si sežeta v roke, se pozdravita, kakor je prav, če se že od sinoči nista videla, in prva pot ju pelje k morju, ki je blizu.
»Dež bo,« pravi Tilen. Ded se ozre po kristalno čistem nebu brez oblačka in vpraša:
»Kaj bo dež?«
»Ja!« moško potrdi.
»Čudno, čudno,« se začudi ded. Dva meseca že ni padlo kaplje dežja. Zemlja ima takšne razpoke, da bi se otroci lahko skrivali po njih. Vsi si želijo poštene plohe in neprestano že dneve in dneve govorijo o njej. Tilen pridno posluša in bi rad pomagal.
»Praviš, da bo dež?« ponovi ded vprašanje.
»Ja!«
»Ali čutiš, da bo dež?« sprašuje ded.
»Ja!«
»Kje čutiš, na nogici?«
»Ja!
»Te kurje oko peče?«
»Ja! «
»No, potem pa bo,« mu pokima ded. In zadovoljna gresta k morju.
»Nizka voda!« pravi Tilen in ogleduje morsko dno, ki ga jerazkrila oseka. »Ja, danes je res nizka. Greva na pomol, morda bova videla morskega psa!«
Vsak dan čakata morskega psa. Kdo ve, kje se premetava ta potepin. Samo k pomolu ga ni, da bi ga Tilen videl. Počasi gresta do konca pomola, ki štrli v morje, da kopalci z njega skačejo na glavo. Majhna jata ribic plava v vodi in nemirno plahuta sem in tja. Vodna gladina se trese od neštetih zrcalc, v katerih se ogleduje sonce. Kamor seže oko je vodica, nobenih hribov, nobenih dolin, sama ravna vodica.
»Ni ladje,« pravi Tilen in gleda po gladini.
»Ni je,« mu odgovori ded. »Tudi morskega psa danes ne bo. Zobek ga boli.«
»Boli?«
»Preveč se je ribic najedel, zdaj ga zobek boli. K zobozdravniku mora. K medvedu Brundu bo šel. Ta zna zdraviti zobe.«
»Ja.
»Ko mu bo spulil zobek, bo priplaval k nama, da ga boš videl.«
»Jutri?«
»Mogoče jutri«
Obrneta se nazaj k obali. Tilen se požene po potki, toda spotakne se, o nesreča, spodrsne mu in zleti po tleh. Prevrne se in zavrisne, da leti skozi ušesa. Deda teče k njemu, ga dvigne, stisne k sebi.
»Padel sem, ker se je cesta naenkrat dvignila!« joče. »Kam si se udaril?«
»Tam,« pokaže na koleno In spet zajame sapo, da bo zatulil. Deda ve, da ga mora ustaviti, sicer bo zbudil celo sosesko.
»Glej jo muco!« vzklikne. Tilen v trenutku utihne in začudeno gleda skozi debele solze, ki se mu usipajo iz očkov.
»Poglej jo,« pokaže deda pod smreko. Tilen gleda, gleda.
»A vidiš, kakšne tačke ima?«
»In kako prede.« 
»Kaj prede?«
»Volno prede. To se kar tako reče, veš. Vidiš, kako je zadovoljna, kako je vesela, da Tilen ne joče, ali vidiš, kako je vesela.«
»Ja!«
Gledata pod smreko In vidita muco, kako se umiva s tačkami, jih oblizuje in se drgne po glavi. Koleno je pozabljeno.

V.

Tilen bo šel v otroški vrtec. Vsi mu navdušeno pripovedujejo, da je tam ve punčk in fantkov in da se bo z njimi igral.
Napočil je dan, ko je prvič odšel v vrtec. V hiši je bilo svečano, najmlajši gre v vrtec. Vsi so okrog njega, ga ogledujejo, kako je pripravljen za službo, kakor pravi deda. Ob sedmih vanjo, ob treh iz nje.
»Si se dobro pripravil za službo?« ga vpraša deda.
»Sem. Smrčal sem, ko sem spančkal.« 
»Kako pa veš, da si smrčal?«
»Tema mi je povedala, naj smrčim!« »Tema?«
»Ko si ugasnil luč, je prišla tema in mi rekla, naj smrčim.« »In si smrčal?«
»Jal«
»Kako?!
»Takole,« se je ulegel na tla in se obrnil na trebušček, nagnil glavico postrani in zahrkal.
»No, če si smrčal, si se dobro pripravil za službo.« In mamica ga je odpeljala.
Ko se je popoldne vrnil, so ga spet vsi zbrani pričakali.
»Kako je bilo v službi?« so bili radovedni. In Tilen je bil kar majčkeno važen.
»Ko sem prišel v službo, so vsi fantki in punčke stali v vrsti in vsak me je uščipnil v ritko.«
»Kaj?«
»Ja, ščipali So me v ritko!« »Kaj pa ti?«
»Jaz sem jih tudi, ampak šele potem, ko so oni mene!«
»Veš, enkrat bo, šel s teboj v službo in tam povedal da ne pustim, da te ščipljejo v ritko,« je dejat deda.
»Ali boš res šel?« se je začudil Tilen. »Res bom šel!«
» Kdaj?«
»Enkrat, če te ne bodo nehali ščipati v ritko, bom šel s teboj, kdaj, boš ti povedal.«
»Dobro!«
No, kakor vsi otroci v vrtcu, ima tudi Tilen svoje težave. Tisto ščipanje ni bilo čisto resnično. Resnično pa se je prvi dan spoprijel z Mirkom, ki je celo leto starejši od njega in ga je zagrabil za lase, da je bil velik jok in stok.
Drugi dan se je spopadel z Marjetico, ki ga je hotela komandirati. Zato jo je ugriznil v palec. Marjetica je bila zelo žalostna, strašno je jokala in tovarišica jo je komaj pomirila. Toda ne glede na težave, ki jih doživlja, Tilen rad hodi v vrtec.
Po štirinajstih dnevih je Tilen prinesel gripo iz vrtca. Deset dni je bil bolan, potem se je vrnil v službo.
En mesec zatem je prinesel ošpice. Ko je te pozdravil, So prišle norice. Zdaj je ves pomazan po ličkih, trebuhu in nogicah z mazilom, ki mu suši zoprne izpuščaje.
No, tudi norice niso večne. Ko bodo te izginile, ga bo mamica spet redno vodila v službo.

VI.

»Deda, cirkus je prišel v Ljubljano,« zadihano pove Tilen.
»Ali res?«
»Ja. Šel ga bom gledat.« 
»Ali res?«
»V sredo. Dedi je že kupil karte. Deda, kaj je to cirkus?«
»Cirkus, to je zelo zelo velik šotor, pod katerim sede otroci in gledajo. Na sredi šotora je prostor, ki se imenuje arena. V areni nastopajo opice, ki se vozijo na biciklu, psički, ki plešejo, medved, ki šofira avto, konjički, ki tečejo okrog arene, levi, ki sedijo na posebnih stolčkih in jim krotilec z velikim bičem dopoveduje, da se morajo lepo obnašati, kamela, ki jo počasi primaha v areno in ima tako smešno glavo, kakor velika velika kumara, akrobati, ki telovadijo na krogih, najbolj znamenit od vseh, ki nastopajo, pa je klovn v pisanih oblačilih in z apnom in sajam pomazanim obrazom.«
»Jaz pa vem, kdo je klovn v tem cirkusu!« se je pohvalil Tilen.
»Kdo?«
»Oleg Popov!«
»Kdo ti je povedal?« 
»Oči!«
»O, to je velik klovn,« kima deda.
»Tako velik kot naša hjša?«
»Ne, velik je tako kot jaz, ampak najboljši klovn na svetu je, zato pravim velik.«
»Jaz bom pa zajčka vzel s seboj v cirkus!« 
» Katerega zajčka?«
»Tistega, ki spi z menoj.«
»Tistega, ki si ga dobil za rojstni dan, iz cunjic?«
»Saj ni iz cunjic, z ikrzna je. In povestice zna povedatil« se je pohvalil.
»Ne vem, če je pametno, da jemlješ zajčka v cirkus. Lahko bi ga muca pojedla.«
»Ne bo ga. Saj bom pazil nanj. Ne morem brez zajčka v cirkus. Če bom jaz gledal klovna in opice in konjičke in leve in medvede in kamele, naj jih gleda še moj zajček, ker je priden.«
»To se moraš z očijem dogovoriti,« je dejal deda.

Ko se je Tílen vrnil iz cirkusa, je ves sijal od sreče in zadovoljstva.
»Deda, deda,« je vpil že na stopnicah »O Popov mi je dal roko. Videl je mojega zajčka in mi je dal roko,« je dedu kazal dlan, katero mu je stisnil sam Oleg Popov.

VII.

Deda kosi z majhno ročno kosilnico travo na vrtu in Tilen sedi na stolu in gleda, kako marjetice in trobentice in regrat padajo pod kosilnico.
»Zakaj kosiš rožice?« vpraša.
»Zato, da jih bo potem še več zrastlo, da bo travnik še bolj pisan,« mu odgovarja Deda. »Mi boš pomagal?« ga vpraša.
»Ne!«
»Zakaj ne?«
»Nimam časa,« se odreže.
»Nimaš časa,« se silno začudi dedek. »Kaj pa delaš?
»Žvečilca jem,« pove s polnimi usti.
»Bojan, Bojan,« zavpije ženska z balkona sosednje hiše. Oba pogledata navzgor.
»Tukaj je,« se nenadoma zadere Tilen, da deda debelo zazija, saj sta sama na vrtu.
»Reci mu, naj takoj pride domov. Takoj!« se zadere mama z balkona
»Ja, bom,« zakliče Tilen.
»Ali poznaš Bojana?« začudeno vpraša deda.
» Ne.«
»Zakaj si potem rekel mamici, da je tukaj, če ni razen naju nikogar?«
»Mamica je klicala,« se odreže.
»In se ti je smilila, ker se ji Bojan ni oglasil?«
»Ja,« pokima. Potem se spravi s stola in gre po vrtu in vpije:
»Bojan, Bojan!« Čez čas pozabi, se vrne k dedu in ogleduje, kako se vrtijo kolesa kosilnice.
Deda se poganja po travniku, da vse teče z njega in čisti bilke, ki se navijajo na kolesa. Pri tem je neroden, ureže se v roko. Kri se mu pocedi iz rane.
»Kri, kri!« zavpije Tilen. »Ali boli?« vpraša.
»Ja, boli,« jezno zamrmra deda in si z robcem ovija rano.
»In nič ne jočeš?«
»Ne . «
»Bo Tili jokal za tebe,« se ponudi. »Ne, ni treba,« ga miri deda.
Tilen ne more verjeti, kri teče, deda pa ne joče.
»Jutri ti bom prinesel eno veliko čokolado zato, ker ne jočeš!« svečano izjavi.
Deda je strašno vesel, da bo dobil čokolado. Še bolj stisne zobe in se požene po travniku.

VIII.

Tinkatonka zelo rada posluša povestice. Tilen tudi. Samo Tinkatonka bolj posluša kakor Tilen. Saj je razumljivo, Tinkatonka gre letos že v prvi razred, Tilen pa je star šele dobra tri leta.
Če hoče deda napraviti veselje vnučki in vnuku, jima mora povestico povedati. In deda zna veliko povestic.
Neke nedelje se spravijo po kosilu vsi trije v posteljo. Tilen tako in tako mora zaspati, Tinkatonki tudi ne bo škodovalo, deda pa, vemo, vsak dan popoldne malo podremlje.
Zlezejo v posteljo, Tinkatonka na eno stran, Tilen na drugo in deda v sredino.
»Deda, povestico prosim,« začne Tinkatonka.
»Povestico,« ponovi Tilen.
»O čem?« zanima deda.
»O lisički in o zajčku,« pravi Tinkatonka.
»Nekoč je živela lisička na robu gozda,« prične deda, se obrne k Tilnu in ga boža po ramencih, da bi čim prej zaspal. »Živi na robu gozda in daleč naokrog pozna vse zajčke. Kdaj pa kdaj tudi ujame kakšnega počasneža in ga poje. Lisička ima rada meska,veš,« zategne deda.
»Jaz bom lisičko kar udaril,« dvigne glavo Tilen.
»Zakaj?« vpraša deda.
»Zato!«
»Ker zajčke lovi?« 
»Ja! «
»Saj jo bo lovec ujel, no, zdaj pa zaspančkaj, prosim te,« vzdihne deda.
»Tilen, tiho bodi, da bo deda povedal do konca. Deda, povestica mora biti dolga!« terja Tinkatonka.
»No, in zajčki so sklicali sestanek v tihi dolinici. Najstarejši zajček ga je začel in povedal, da se kar tako ne smejo pustiti lisički, da jih bo zapovrstjo pojedla. Zajčki so sedeli na mehki travici in s prednjimi tačkami ploskali, ko je govoril starejši zajček.«
»Zakaj?« zanima Tinkatonko.
»Zato, ker je starejši zajček povedal tisto, kar so vsi čutili.« »Kaj pa je povedal?«
»Da se ne smejo pustiti lisički, da bo vse pojedla. Ali lahko naprej povem?« vpraša deda in na rahlo boža Tilna, ki čedalje bolj enakomerno diha. Vsak hip bo zadremal.
»Ja, naprej povej,« prosi Tinkatonka.
»Potihem govori, Tilen bo zaspal,« jo opozori deda in šepetaje nadaljuje: »Eden od zajčkov je dvignil tačko In s tem pokazal, da bi rad nekaj vprašal. Starejši zajček je dejal: ‘No, kaj boš povedal?‘ ‘Prosim,‘ je dejal zajček, ‘kaj bi naredili lisički, da nas ne bo več lovila?‘ In starejši zajček je dejal: ‘Pametno si vprašal. Kdo ve, kaj naj naredimo lisički?‘ In zajčki so svetovali vse mogoče: da bi preglodali vejo, ki bo padla lisički na hrbet, da bi se polulali v vodico, ki jo lisička pije, da bi ji poslali za rojstni dan crknjeno mačko, da bi ji pred lisičino, v kateri stanuje, posuli ostrih črepinj, In bi se porezala po tačkah, oh, česa vsega niso svetovali in so sveto… in so…
»Deda, ne zaspati!« ga opozori Tinkatonka. »Sem se obrni!« prične vleči za roko. »Tilen že spi, sem se obrni.« 
Deda vzdihne In se počasi obrne k Tinkatonki.
»Naprej povej!« ga spodbuja.
»Kje sem že ostal?« 
»Kaj so zajčki svetovali.« 
»Aha. No, eden od zajčkov je bil posebno pameten in moder in je dejal: ‘Če bomo lisičko slišali, kako se plazi za nami, ne bo nikogar ujela. Dokler lisička tihotapsko pride čisto do zajčka, da je zajček ne sliši, ga lahko ujame. Zato je treba nekaj narediti, da bo lisička tako hodila, da jo bomo na daleč slišali. Da bo štorkljala, kakor bi imela obute velike škornje, obute velike škornje, ve-li--ke...«
»Deda, prosim te, ne zaspati, povej povestico do konca,« ga Tinkatonka prime za nos in ga strese.
»Deda, deda, glej me, ne mižati! «
»Tako sem zaspan,« se opravičuje deda. »Saj boš zaspal, samo povestico do kraja povej!« 
»Kaj sem nazadnje povedal?«
»Kaj morajo narediti lisički, da bo štorkljala.«
»Aha. In so se zajčki spomnili, da bi lisički na tačke obuli orehove lupine. Če bo imela orehove lupine na tačkah, bo pri hoji tako ropotala, da jo bo slišati en kilometer daleč. In, in,« se deda spet zgublja v dremavici. »In je bila taka suša in so vrane zletele do oblaka in ga z ostrimi kljuni preluknjale, da se je vsul dež...« »Deda, kaj pa govoriš,« se zasmeji Tinkatonka. »Čisto nekaj drugega govoriš. O lisički povej do kraja!« ga spet povleče za nos. »Slišiš, lisičko so zajčki hoteli obuti v orehove lupinice. Kaj je bilo potem?«
»No, in so šli zajčki in so po tisti potki, po kateri je šla lisička vsak dan, iz svoje jazbine je šla vsak dan…«
»Deda, jaz te bom za nos držala toliko časa, dokler ne boš povedal do kraja.« Zagrabi ga za nos in mu strese vso dremavico iz glave.
»Po potki so nastavili orehove lupine, in v vsako orehovo lupino so nalepili lepilo, da bi se lupine lepo prijele tačk in jih lisička ne bi mogla odstraniti. In res, lisička je prišla, videla lupine in si mislila, o, saj to ni nič, lupine, orehove lupine, nič hudega, in je stopila nanje. Toda, joj, lupine so se prijele tačk in niso in niso marale stran. Lisička si je grizla tačke, drgnila z njimi po potki, nič ni pomagalo, lupine niso marale s tačk. Bila pa je tako modra, da se ni usedla, sicer bi se ji lupinice še na ritko prijele.«
»Ha, ha, ha,« se zahihita Tinkatonka.
»Prosim te, da mi ne vlečeš nosa, že tako imam dolgega.«
»Joj, kako je smešno!«
Deda, spodboden s pohvalo nadaljuje: »Lisička je sprevidela, da se lupinic ne bo mogla nikoli več znebiti. Ko je stekla po potki, je naredilo frrrrrr, da se je slišalo po celi dobravi in zajčkiu so ji lahko pravočasno izginili izpod nog. Konec povestice!« zaključi deda.
»Kaj pa je bilo potem z lisičko?« spusti Tinkatonka dedov nos.
»Lisički ni preostalo drugega, kot da se je prenehala hraniti z zajčki, z meskom, marveč je morala jesti travico in deteljico, tako kot zajčki. Pri tem je niso lupinice prav nič motile. Res je spočetka shujšala, takole,« potegne lica v usta, da mu ličnice izštrlijo, »ker ni bila navajena takšne hrane, čez čas pa se je navadila in se spet zredila. Zdaj je pa res povestice konec in lepo zaspiva!«
Tinkatonka se obrne na drugo stran, globoko vzdihne, deda ji da roko okrog trebuščka in vsi trije trdno zaspijo. Ko se bodo zbudili, se bo pričela nova povestica.