Tik-tak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
»Tik-tak!«
anonimno
Izdano: Slovenski narod 6. september 1902 (35/205), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Poleg okna v lični, s štirimi stolpiči in dvema verandama okrašeni secesionistovski kletki sedi, žgoli in se izpreletava moj kanarec, Lolo. Sam sem izrezljal vsako posamezno brunce te prekrasne moderne stavbe, sam izvršil vsa kovaška, kleparska in pleskarska dela, sam mešal in rabil vse barve in sam opremil palačo s potrebnim pohištvom. In tudi Lolo je moj gojenec. Ko ga je izvalila mamica, Lola, je postala nakrat klaverna, jesti ni hotela niti konopelj, niti trpotca, dà, niti kuhanih jajec, in nekega mrzlega junijskega dne, ko sem žalosten zdravil svoj lastni strahoviti nahod, je padla nenadoma s paličice na tla, zatrepetala dvakrat s perotmi in obstala za veke. Jaz pa sem prevzel vzgojo in izrejo Lola, ga pital ter varoval mraza in prehude vročine. Tudi žvižgati sem ga učil, da je danes mojster-pevec.

Pod njim pa cvetó Gloxinie hybride z rožnatimi, modrimi, zelenimi in belimi zvončki, Cyclamén pers. giganteum, Hyacinthe, Levkoye, Dianthi in Viole. Vse sem usejal sam, sam jih presajal, zalival ter ubranil gosenc in mrčesov. Moje ljubice so, ki skrbim zanje noč in dan.

Tam pri peči pa leži na usnjati blazinici moj Muktar, ki sem ga rešil iz Ljubljanice, kamor so ga vrgli v zorni mladosti jedva 7 dni. Sam sem ga pital z mlekom, da je vzrasel ter ga naučil zapirati vrata in skakati preko ležečega stola.

Pred posteljo pa visi ura Tik-tak. Tudi njo sem sestavil sam. Pri Čudnu na Mestnem trgu sem dobil šestero različnih kolesc majhnih in večjih zobov, dvoje kazalcev, petero ploščic, utež, mihalo z zeleno deteljico in verižico. Priloženo je bilo tudi kratko navodilo, in v četrtinki ure je visela ura že na steni ter urno tiktakala. Lepa urica! Pročelje ji krasi zelena košata smreka, ki senči lično planinsko kočico. V ozadju so beli snežniki, spredaj pa skale s planinskim rastlinjem. V tovarni Junghausa v Schrambergu (Črni les) izdeluje take ure nad 2500 delavcev. Čudovito življenje tiči v tej uri s svojim zvestim, neumornim strojčkom, ki ne počiva nikdar. Tik - tak, tik - tak nevzdržema, vedno enako hitro, ponoči in podnevi, tedne in mesece. Lepa urica! Kakor Lola, Muktarja in rože na oknu ljubim tudi njo, saj mi oživlja moje samsko stanovanje. In zdi se mi, da govori iz nje: Tudi ti delaj neumorno, brez prestanka in vzdržema! Glej, kazalec tvojega življenja se bliža vedno bolj in bolj 12. uri . Utež se sklanja nižje in nižje k tlom, nihalce v tvojih prsih se začne kmalu ustavljati — hiti! — hiti! — le malo še, in ura se ustavi ...

Ob oknu pa žgoli Lolo, rože dehté v svojih, v svilnat papir zavitih loncih, Muktar skače preko stola, veselo lajaje in zunaj vlada še gorko, bujno poletje ... A ura teče dalje: tik-tak, tik-tak! — Kako dolgo še? Če se ustavi, jo navijem, — če se mi pokvari, dobim pri Čudnu samo za 5 K novo ... Ko pa se ustavi strojček v mojem srcu, ne navije in popravi ga nihče več.

»Lolo, Muktar, mudi se mi ... mudi delat — delat — saj ura že poteka!«