Tiho hrepenenje
| Tiho hrepenenje Fran Bolka |
Delo je bilo objavljeno pod psevdonimom Samko Cvetkov.
| |||||||||||||
Prišla je nekega jutra z gospodinjo in mi trije smo se začudili njeni svežosti. Bila je bela in rdeča, ko črešnjevo cvetje in nežna, ko mlado pomladansko jutro, skoro napol otrok. Tedaj smo se mi ozrli vsi trije in smo gledali in premotrivali njene fine črte in gibčne ude ... Moje oči so se plaho plazile od polnih ustnic čez belo brado in vrat, na nežna, komaj napol privzdignjena prsa in sram me je bilo in povesil sem oči. Starejši tovariš moj je opazoval lase in si počasi upal pogledati njene oči, za katere jaz nisem vedel, da so črne, kajti nisem si upal pogledati vanje ... Marko, najin sostanovalec, pa je segel z roko čez mizo proti meni in mi namignil, češ: jako prijetno punče ... Ona je gledala nas, a se skrivala za gospodinjinim hrbtom, kajti sramovala se je, ko je opazila naše poglede. Gospodinja jo je peljala v drugo sobo, ko pa se je vrnila, povedala nam je, da ji je ime Fani in da ostane dalje pri nas. Naša srca so se razveselila in iz naših oči je zasijal smeh; toda ko smo pričeli govoriti, nismo bili več odkritosrčni drug napram drugemu, ampak skrivali smo nekaj, česar se še nismo prav zavedali. Mene jo postalo strah, da se skriva nekje ljubezen do Fani in da bo vstala prej, ali slej in nam položila svoje temne obveze na smejoče se naše oči.
In prišel je večer ... Sedeli smo v mračni sobi in govorili neodkritosrčno, kajti odkar smo videli Fani, si nismo upali vzdigniti oči drug proti drugemu, ampak smo jih skrivali in povešali.
»Čudno,« rekel je Roman, starejši tovariš.
»Kaj se ti zdi čudnega«? vprašal sem jaz.
»Čudno, da nas je zmotila tako hitro.«
»Ti misliš Fani?« —
Roman ni odgovoril, Marko pa je zazdehal.
Roman si je upal prvi dvigniti zaveso, za katero je tičala ljubezen z lahkimi peruti in temnimi ovoji za naše potuhnjene oči.
Zavesa se je odgrnila tiho in nalahko, a jaz sem videl, kako se je zamajala kako je izza nje stopila ljubezen in nežna, a slepa ... Počasi je tipala in stopala proti nam, ki smo gledali nanjo s pričakovanjem in hrepenenjem ... Nič se ni čulo, ko je stopala, samo pihal je tako lahen vetrič od njene strani, da nas je ubajal in da smo čakali ljubezni mirno, ki je prišla in nas objela. Zadrhteli smo in se pogledali iz oči v oči in vedeli smo vse.
Drugo popoldne sva prišla z Markom domov in Roman nama je povedal, da je govoril s Fani. »Pa tako prijetno govori in kadar se zasmeje se ji naredita na licih dve nežni jamici, da bi se človek naslonil k nji in jo poljubil in umrl ... Prijel sem jo za roko in ji pogledal v oči in v njenih očeh sem videl to, česar smo želeli mi ... Videl sem ljubezen ... Lepa in tiha je njena ljubezen in človek naenkrat zaželi, da bi imel to ljubezen in da bi sijala samo njemu, da bi samo on pil njeno sladkost ...«
Tako je govoril Roman, midva pa sva poslušala in nisva razumela dosti. Roman pa je pripovedoval dalje: »Zaželi si človek, da bi samo njemu cvetela ta cvetka in da bi jo smel utrgati samo on ... Kako bi bilo lepo, ako bi sedela zvečer ob oknu in štela zvezde in si gledala iz oči v oči in nalahko bi se približala in ustnice bi se stisnile in zdrhtele od radosti ...«
Tako je govoril Roman, midva pa sva poslušala in razumela sva nekoliko več. Roman je rekel zopet: »Zaželi si človek, da bi ne bilo nikogar drugega, ki bi stegal svojo roko po ti roži, ampak da bi bila samo enega ... kako lepo bi bilo, ako bi bila samo moja in bi se mi ne bilo treba bati, da vaju kateri poseže vmes in mi zmede veselje.«
Tako je govoril Roman in midva sva poslušala in sva razumela popolnoma in sva mu zavidala, da je on nama povedal to in ne naju eden njemu, kajti zdelo se nama je, da zdaj ne smeva poseči vmes, da bi naju ona zavrnila in da bi midva pomnila radi tega.
Čas je potekal, ko je imela ona oditi, in mi smo čakali s strahom, kaj bo, ko odide: ona naša ljubezen, naša misel, naše vse.
Roman je hodil pobito, midva pa sva se skrivala sama pred seboj in se bala izgovoriti besede, kajti zdelo se nama je, da bi potem dežilo besed in da bi se sprli, a tega nismo želeli.
Časih smo omenili samo čisto tiho, da bo odšla, in ko smo se ozrli, se nam je zdelo, da imamo skrite želje, ki si jih ne upamo povedati ... Meni se je zdelo, če bi povedal, po čem hrepenim, da bi potem ne hrepenel več, a tega nisem hotel, kajti v tistem hrepenenju je bilo nekaj sladkega in lepega, česar nisem občutil v življenju ... Marko mi je na tihem razodel, da bi mu bilo hudo, ako bi ona odšla in odnesla seboj vse upanje in hrepenenje ... Roman pa je zdihnil časih, da bo pusto, a ni povedal zakaj, saj smo tako vedeli vsi ...
Predno je odšla, smo še govorili ž njo, toda tako ponižno in tiho, ko tatovi. Ne vem, če smo povedali sploh kaj in če nas je umela, a bilo nam je lažje pri srcu, ker smo govorili ž njo, po kateri smo hrepeneli.
Stisnili smo ji roko, pogledali ji še enkrat v oči in gledali čez kolodvorsko ograjo, ko je odhajal vlak, iz katerega je ona mahala z belo rutico v zadnji pozdrav.
Prišli smo petintrideset korakov od kolodvora in Roman je vprašal: »Kaj smo pa hoteli od nje pravzaprav?« In ko smo se oddaljili petintrideset korakov, rekel je Marko: »Menda ... nečesa, česar sama ni imela ...« Jaz pa sem gledal za vlakom, v katerem se je odpeljala ona, ki je bila naša ljubezen, naša misel, naše vse in ki je bila že tristo metrov daleč od nas.