Tihožitje
Videz
Tihožitje Božo Vodušek |
|
Z višine pada skozi mlečna stekla
tihotna luč na mizo, vrč, stojalo,
podobe, knjige, rože in obstalo
starinsko uro, ki se je iztekla.
Napol odgrnjeno je zagrinjalo
v ozadju sobe, kot ga je pustila
neznana stanovalka, ko stopila
je v jutru s postelje pred ogledalo
Glej, rožna halja, ki se je povlekla
po tleh, se zdi, je prav ta hip zdrknila
ji z ram, ko se je izzivalno slekla
kajti še zdaj šumi drhteča svila,
in vidiš blesk, ki sramežljiva
gladina ogledala ga prikriva