Tiha sveta noč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tiha sveta noč.
F. W.
Izdano: Vigred 4/1 (1926), 4–5
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tišina svete noči lega na mesto Jeruzalem. Herod sedi v svoji rdeči dvorani. Medla svetloba pada na odurne poteze njegovega obraza. Sam je in vse tiho je okoli njega; saj se ga boje vsi, od njegovega zadnjega sužnja, pa do prve njegovih deseterih žená, ki jo imenuje kraljico.

Nekaka čudna, doslej neznana bojazen gleda iz divjega obraza Herodovega. Ali so nočne sence zarisale strah na njegovo obličje? Ali duhovi, ki preže v tmini kotov? Morda je prišla ta bojazen nocoj prvič v njegovo dušo?

Pogled mu obstane na vratih. Zavesa na njih se je zganila. Prihajajo ...

Dve bledi, suhi postavi, z vrvjo okrog vratu se bližata. Herod spozna v njih svoja dva sinova. V Sebastiji ju je dal umoriti ...

Mrzel dih mu veje nasproti. Že stoji poleg obeh sinov bleda, mlada žena. Izredna lepota, združena z milino srca ji seva raz obličje. Po belem vratu se ji vije krvava proga. Marija Ana je to, njegova prava žena, iz plemenitega rodu Makabejcev. Tudi ona, vsa blaga in plemenita, v cvetu lepote in mladosti je umrla kot nedolžna žrtev tega trinoga.

Morilec gleda, gleda ... težko sopenje prihaja iz njegovih prsi. Vsa groza mu leži v očeh, na obličju. Rad bi odtrgal pogled od teh bitij iz onega sveta, a glej, že prihajata zopet tam sivolasi duhovnik Hurkan in mladi Aristobul.

Enega je umoril, drugega pa je dal utopiti zato, ker ju je ljudstvo ljubilo.

A ni še konec teh poznih nočnih posetov. Vedno več bledih, izmučenih obrazov, z globoko udrtimi očmi prihaja. In njemu, ki je videl toliko smrti, njemu, ki je sam tolikratni morilec, je neznano tesno v srcu; mraz mu pretresa ude ob pogledu na ta revna bitja.

Urno prime meč in ga vrže na bakreno pločo. Ropot privabi sužnja v njegovo bližino. »Naredi luč!« zakriči Herod nad njim in nato pade brez moči na blazine. –

Ne mine četrt ure in palača je polna življenja. Divja razposajenost, godba, ples. Vino se peni v kristalnih čašah in zapeljive plesalke vabijo.

Mehke ženske roke božajo kralja in ga obsipljejo s cvetnimi venci. Zaničljivi smeh mu igra na ustnih, ko reče: »Ha, ha, tako se prepode prikazni! Upam, da imam mir pred njimi.« –

Herod je bil preprostega rodu. Vedel je, da pričakujejo Judje iz hiše Jakobove, iz rodu Juda, obljubljenega Odrešenika, Ni se čutil varnega toliko časa, dokler niso padle glave vseh plemenitašev v Judeji. Vsakega, ki ga je smatral za nevarnega, je dal umoriti. Tako so padale žrtve tega divjega človeka: nekatere mlade, polne življenske moči, druge sivolase in upognjene od teže let in bridkosti življenja. Tolikim je že pretrgal nit življenja, da bi se čutil varnega! A baš sedaj, ko je mislil Herod, da je dospel do cilja, je bilo upanje Izraela največje.

V tej nočni uri, ko se Herod naslaja ob vinu in petju, godbi in plesu, stoji najčistejša Devica v bornem betlehemskem hlevcu. Oster mraz pretresa njeno nežno telo. Ubožica nima stola, da bi odpočila, ne mize, da bi se pokrepčala in postelje, kjer bi ji počivalo izmučeno telo. Edini živi bitji v tem zapuščenem prostoru sta volek in osliček.

Sveti Jožef se vrne iz mesta. Žalost mu je zarisana na obrazu. Na mnogo vrat je potrkal, a povsod je našel trda srca in gluha ušesa. In tako se vrača s šopom slame pod pazduho. Marija ga tolaži in mu vlije v srce zaupanje do Boga. Skrbno očisti sv. Jožef tla bornemu hlevcu in ga postelje s slamo, kakor najbolje zna in more.

Polnočna ura se bliža. Tiho poklekneta v iskreni molitvi in pričakujeta najsvetejšega, najlepšega trenutka v tej sveti noči. V blaženem upanju in prisrčnem pogovoru z Bogom, prekriža Devica na prsih roke in sklone glavo.

Polnoč! Naenkrat se razprostre po hlevcu topla svetloba, kapljice na mokrih stenah leskečejo kot biseri in gole skale v ozadju se zasvetijo v srebrni luči. In glej! Na rokah Device leži Detece, najljubkejše in najnežnejše izmed vseh otrok. Brezmejna sreča seva Mariji raz čisti obraz. Oči ji počivajo nepremično v vsej neskončni ljubezni na Detetu. Sveti Jožef pade na kolena in njegova duša moli in se zahvaljuje in z njim molijo novorojeno Dete angeli, ki so prišli v revni hlevček.

Tiha, sveta noč! V naša srca prinašaš tolažbo, mir. Leto, ki bo kmalu utonilo v večnost, je podobno Herodovi palači. Divja razposajenost, nezaupanje, sovraštvo, uživanje, umori so njeni vsakdanji gosti. Da bi vsaj svetost te blažene noči legla v vsa srca in prepodila iz njih vso temoto strasti!

Pokleknimo z nedolžnimi pastirci k novorojenemu Jezuščku, pijmo iz njegovih oči sveti mir in vso dobroto! Na njegove svete ročice dahnimo lahni in nežni poljub ljubezni in zvestobe!

Pa je morebiti tvoje srce polno drugih gostov in Detetu ne moreš nuditi svoje ljubezni? Morebiti si prestopila prag Herodove palače, kjer gostuje greh?

Glej, v tej sveti noči se vrni! Mraz, tema, strast je doma v oni veliki razkošni palači – v revnem hlevčku z Detetom ti pa diha nasproti samo odpuščanje in sama toplota ljubezni in miru – – –

Polni zaupanja in moči stopamo v novo leto. Mnogo Herodov je vladalo v teku let in še temnejši časi so bili. Pa Herodi so umrli in časi so minuli. Božje Detece je pa ostalo in siplje svetle lučke v srca onih, ki pojo na ta tajinstveni sveti večer s čistim, ljubezni polnim glasom: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem.«