Tiha smrt

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tiha smrt
Ivan Cankar
Izdano: Zbrano delo Ivana Cankarja 23, 1975
Druge izdaje: Koledar Tedenskih slik za leto 1916, 1916, 52–55
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Mračilo se je; komaj da je še razločil vrata, mizo in stol; tako se mu je zdela izba še vse bolj tesna in pusta. Dolgčas mu je bilo v samoti; kakor da bi ta izba ne bila v obljudeni hiši in kakor da bi ta hiša ne stala sredi vasi, temveč zapuščena in pozabljena tam kje na prostranem barju.

Premišljeval je, počasi in zlagoma, kakor da bi se misli same ravnale po telesu ter polagoma, brez velikih bolečin omagovale in umirale.

»Skoraj da mi bo že petinsedemdeset let. Rojstnega dné ne doživim, bi rekel. Žena mi je rodila dvanajstero otrok. Čudno je, narobe je, da ne vidim njih nobenega. Res je, nekaj jih je umrlo; in nikogar ni bilo, ki bi jim dal prijazno besedo na pot. Siromakom ne zamerim, čeprav bi jih rad vprašal, kako jim je bilo ob zadnji uri. Kje so drugi? Popotniki so, blodijo po svetu brez miru, nebogljenci. Dozdeva se mi, da je žalost z njimi, kjer so. Tudi njim ne zamerim; morda je kdo med njimi, ki bi rad položil glavo na to moje vzglavje.«

Na mizi je stala steklenica z malinovcem, manjša steklenica z ostankom žganja in skodelica mrzle črne kave. Zaželel si je hkrati vsega trojega; ali roka ni imela več moči, da bi posegla tja, niti toliko ne, da bi vzravnala odejo, ki je bila ob vznožju napol zdrsnila na tla.

»Ni prav, nerodno je, da nikogar ni. Saj sem imel tudi prijateljev obilo. Na primer ...«

Začel je naštevati; obrazi pa so bili daljni in nerazločni, še imena so se tako čudno sukala, kakor da bi se misli ravnale tudi po jeziku, bi jecljale in se spotikale.

»Njih nobenega ne vidim. Ali Bog vedi, kod jih pehá, kje jih zaklepa ta nasilni čas. Tudi njim ne zamerim; morda mislijo zdajle name v hujši bridkosti, kakor je moja.«

Popolnoma se mu je znočilo pred motnimi očmi. Zazeblo ga je; mraz mu je lezel počasi od razgaljenih nog proti životu. Drugim ljudem zunaj je bil še jasen in topel jesenski večer. Hodili so po klancu mimo hiše, smejali so se, govorili naglas, kričali in se prerekali; kakor da bi brezbrižni hodili mimo brezna, v katerem leži človek, ki jih ne sliši in ne more klicati na pomoč.

»Le eden vsaj med njimi vsemi da bi se spomnil! Zato da bi mi svečo prižgal. Še beraču prižgó svečo ... mnogoteremu sem jo že držal sam. Temà je hudobna in neusmiljena; luč dá veselejše misli ... dá molitev bolj gorečo. In tako mraz bi ne bilo človeku ... ogreje se mu srce, če gleda v samo hladno luč. Da bi se kdo spomnil, le eden med njimi vsemi!«

Poskušal je vzdigniti prezeblo nog bližje k životu, ali ni je premaknil; bila je kakor nekaj težkega, tujega, nič več njegovega. Zdelo se mu je, da mu nekaj tujega in težkega leži tudi na trebuhu; in rekel je: »Ná, to je smrt!« Domislil se je, da je njegova žena ob svoji zadnji uri suvala s trebuha skledo kaše: »Dajte to skledo stran! Dajte no to skledo stran!« In šlo mu je na smeh: »Glej, jaz pa še suvati ne morem!«

Ali takoj je pozabil na mrtvo nogo, na ženo, na skledo; in na srce mu je legla globoka žalost.

»Saj sem tudi jaz delal ... tudi jaz trpel ... drug med drugimi ... Morda bi le kje ... vsaj tam kje ob spodnjem robu domovine manjkal košček, majhen košček, da mene ni bilo. Zdaj pa so vsi kar tako odvrnili svoje misli od mene ... pozabili so name, pustili so me samega in slabega v snegu ...«

Najhujše je bilo: »Pozabili so name!« Pretrpel bi bil vse drugo, ker je bil trpljenja vajen.

Ranjen se je bil zvrnil v sneg, drugi so šli dalje, Bog vedi kam. Šele ko je dolgo ležal v toplem snegu, je opazil čudoma, da leží in da je sam. Takrat ga je spreletel mraz. Poskušal je, da bi se vzdignil, vsaj na komolce; ni se ganil. Vedel je, da je ranjen; ali mukoma je ugibal, kje in kakšna da bi rana bila. Občutil je edinole, da mu je celo telo kakor od namočenega ila in da mu leži na trebuhu velik kamen. Ozrl se je naokoli. Vrsta visokih smrek je stala pred njim, svetlo božično ivje je viselo od njih. In vse je bilo tako tiho, da je slišal svoj dih.

»Pozabili so name, nesrečneži! ... Saj mi je žena rodila dvanajstero otrok, lepih, ki so me včasih radi imeli ... Saj sem imel tudi prijateljev obilo ... kje so, da ne vidim njih nobenega? ... Saj sem tudi jaz delal ... tudi jaz trpel ... drug med drugimi ... Morda bi kje, vsaj tam kje ob spodnjem robu domovine manjkal košček, da mene ni bilo ... Pa mi še sveče ne prižgó, še sveče ne, da bi se to prezeblo srce ogrelo!«

Na dušo mu je legla grenka bridkost. Visoke bele smreke so se zamajale daleč na levo stran, pa na desno stran; in vse je bilo črno. —

Ko je stopila soseda v izbo s prižgano svečo, je najprej odprla nastežaj prestrašene oči, nato je pokleknila ter se prekrižala.