Tiha povest
| Tiha povest Manica Koman |
Delo je bilo objavljeno pod imenom M. Komanova oz. Manica Komanova.
| |||||||||||||
»Bodi pameten in pusti Kočarjevo v miru! Ona ni zate in ti ne zanjo!«
»Ali oče, pomislite vendar, da se imava s Kočarjevo Metko rada še izza otroških let!«
»Bedarija! Mlad si še, to vidim. Rada, rada — to so same otročarije. Tista neumna ljubezen bo kmalu minula, ko ne bo ničesar dejati v lonec. Denar, premoženje, to se pravi, da je ljubezen, ki res nekaj velja. Kočarjeva pa nima nič, prav nič!«
»Saj ni treba, da bi moral pri ženitvi gledati ravno na denar. Naše posestvo je vendar trdno in brez dolga.«
»Ha, ha, torej zato sva se midva s tvojo pokojno materjo tako trudila, tako garala, zato sva dostikrat celo stradala, da bi ti sedaj privlekel k hiši prazno deklino? Lepa je ta! Zapomni si, da ravno zato, ker je pri nas trdna hiša, trdno posestvo, ravno zato se spodobi, da vzameš za ženo nevesto, ki kaj ima. Sicer pa še presneto malo veš, kako težko je dandanes gospodariti. Res, da so včasih letine dobre, a še več je slabih, in poleg tega te tudi danes ali jutri obišče nesreča pri živini ali kje drugje in mahoma je po tistem denarju, katerega si prej tekom let s trudom prihranil. Toda če ga je kje vzeti, je že še, ali če ga imel ne boš, kaj potem? Ali se ne boš takoj zadolžil? Glej, če priženiš lepo doto, lahko denar takoj naložiš v hranilnico, kar ti nese lepe obresti, v slučaju nesreče imaš pa vedno gotovo pomoč pri rokah, ne da bi se bilo treba zadolžiti, ali kako drugače oškodovati posestvo. Ne zabi pregovora, ki pravi: Lažje je priženiti, nego pridelati.'«
»Vse to je res, kar pravite. Toda, oče — težko vam povem, ali zvedeti morale! Z Metko sva sedaj že tako daleč, da jo moram vzeti! Ali naj pustim revo v sramoti? Ne, tako brezvesten ne morem biti.«
»Hm, hm, zavozil si jo, zelo zavozil. No, pa vendar, — eh, no — enega otroka bomo že preživeli. Veš kaj, izplačaj jo, pa je vsega konec!«
»Vam je lahko tako govoriti. A jaz! Rad jo imam, tako rad, da bi niti eno noč ne mogel mirno zatisniti svojih oči, če bi vedel, da ona trpi radi mene. Sicer bi pa jaz z nobeno drugo ne bil srečen. No pa tudi to je: vsaka druga, ki je kaj vredna, si bo presneto premislila vzeti mene za moža.«
»Ha, ha, saj pravim, mlad si še, a po pameti mnogo bolj kakor po letih. Moški ljubi vsako žensko, če je le malo zala in če ima kaj! Premožen snubač pa dobi nevest deset na en prst, če jih hoče, pa če bi bil tudi s samim vragom v zvezi. Žensk je itak polovico preveč nasvetu in za možitev so vedno vse pripravljene. Dobro premisli, fant, dokler imaš še čas in ti niso vezane roke!«
To rekši je šel oče Štefanec po svojih opravilih in pustil sina samega.
Štefančeva hiša je bila ena izmed prvih v občini. Polja je bilo pri hiši veliko in skrbno obdelanega. Zaraščeni gozdi in hlevi, polni lepo rejene živine, so pričali, da pri Štefancu ni gospodarska stiska doma. Sedanji gospodar se je pred štiridesetimi leti priženil na Štefančevo posestvo, ki je bilo takrat zelo zadolženo. Toda z ženo sta bil pridna, varčna in zelo razumna gospodarja. Z leti sta se ne le izkopala iz dolgov, nego prihranila tudi mnogo lepih denarjev in še nekaj sveta sta prikupila k hiši.
Imela sta dvoje otrok, sina Andreja in hčer Marijano, katero sta pa še zelo mlado omožila v sosednjo vas na veliko kmetijo.
Dokler je Štefancu živela žena, se je lahko gospodarilo. Po njeni smrti je pa Štefanec takoj bridko občutil, kako mu manjka povsod skrbne gospodinje. Imel je sicer zveste posle — dva hlapca in dve dekli — toda uvidel je kmalu, da mu roke pokojne skrbne gospodinje nobeden zvestih poslov niti od daleč ne more nadomeščati. Vendar na novo ženitev ni več mislil. Zdel se je samemu sebi prestar in njegov edini sin Andrej je že doraščal ter bil zelo priden za vsako delo.
»Le še par let,« tako je rekel včasih svojim sosedom, »bom gospodaril, potem naj prevzame Andrej! Zadosti bo star, priden je, no — in nevesto si bo menda že tudi znal poiskati.«
Štefančev Andrej je bil pa tudi res vse hvale vreden mladenič, četudi je dobro vedel, da danes ali jutri postane gospodar obširnega očetovega posestva, je s hlapcema vred od zore do mraka pridno delal in pazil, da je bilo pri hiši vse v redu. Delavni Andrej je bil očetov ljubljenec v vseh ozirih, le njegovo znanje z revno Kočarjevo Metko mu ni bilo všeč. Da bi njegov sin, edinec, jemal v hišo nevesto, ki nič nima, — ne, to mu ni moglo v glavo.
Adrejeva izvoljenka, Ivočarjeva Metka, je bila čedna in pridna deklica. S svojo materjo vdovo sta obdelovali revno bajtico, ki jima je ostala po pokojnem Kočarju, Metkinem očetu. Dasiravno jima je preostajalo zelo malo časa, vendar sta hodili tudi k svojim sosedom na dnino ter si s tem vedno prislužili še kak krajcar.
Metka je ljubila Andreja z vsem ognjem svoje dekliške duše. Četudi se je kljub njeni revščini oglašal pri njej vedno kak snubač, je odklonila vsakega; kajti v njenem srcu je kraljeval Andrej in nihče drugi.
Čeprav je imel Andrej svojo Metko zelo rad, vendar ni preje nikoli silil k ženitvi. Začel je vedno pogosteje nadlegovati očeta, naj mu prepusti posestvo, da se oženi.
Oče je bil sicer voljan prepustiti posestvo sinu, a le pod pogojem, da se mu sin po volji oženi ter pripelje na dom bogato nevesto. Andrej je bil zaljubljen v Metko, oče pa v denar in tako sta se poganjala vsak za svojim vzrokom.
Ko je nekoč Andrej zopet silil v očeta, naj mu že vendar prepusti posestvo, je vzkliknil oče zelo nevoljen:
»Andrej, do grla sem že sit tvojega moledovanja, ki nima ne konca, ne kraja! Glede ženitve si zapomni danes enkrat za vselej: ako ne odjenjaš od svoje trme in ne nehaš laziti okrog Kočarja, izročim hišo in vse, kar imam, tvoji omoženi sestri Marijani. Raje vidim, da ima ona poleg svojega posestva še naše premoženje, kakor da bi se tu šopirila Kočarjeva beračija. Če pa dobiš ženo, ki bo po premoženju tebi primerna, ti dam posestvo takoj, še danes, če hočeš. Mislim, da bi bilo zate najbolje, če vzameš Kobalovo Katro z Griča. Kobal ima denarja kot črepinj in dekle tudi ni ravno napačno.«
»Oče,« je vzdihnil Andrej ves poparjen, «Kobalova ni zame! Slišal sem tudi, da rada pije.«
»Beži, beži, prazne marnje in nič drugega. Če ga sem in tje zvrne kake pol kupice, ni vrag! Saj imajo gostilno in ona mora biti že radi gostov, ki jo silijo piti, toliko vljudna, da ga včasih malo pokusi. Ko bo enkrat pri nas, ji vino še na misel ne bo hodilo.«
Andrej je stal pred očetom nem, v hudih notranjih bojih. Poznal je dobro trmo in lakomnost svojega očeta, zato je vedel, da oče res misli, kar govori. Začel je omahovati in misliti, kaj bi storil. V posestvo je bil delavni mladenič prav tako zaljubljen kakor v Metko in če bi oče svojo grožnjo uresničil ter mu res odtegnil premoženje, bi fant tega udarca ne prebolel. Že je hotel odgovoriti očetu, da je pripravljen storiti vse, kar zahteva od njega, ali v tem hipu se je spomnil svoje drage Metke in vzdihnil:
»Oče, pomislite vendar, kaj bo pa Metka počela?«
»I, kaj bo počela,« je skomignil z rameni oče, videč, da postaja sin že nekoliko mehkejši, »za Kočarjevo nikar nič ne skrbi! Ti pojdi do nje in se kar name izgovori! Povej ji, da jaz raje posestvo Marijani izročim, kakor bi dovolil, da pride ona k naši hiši. Razloži ji, da jo nikakor vzeti ne moreš. Vprašaj jo, koliko zahteva za otroka in potem ji odštej primerno vsoto. Bolje je, da ji plačaš nekaj več, kakor pa da bi ti potem sitnarila okrog sodnije. Ako se poravnaš na ta način ž njo, si storil svojo dolžnost.«
»Oče, je vzkliknil Andrej, z Metko se pojdite le vi sami poravnat, jaz ji ne grem več pred oči.«
Res se je še tisti dan stari Štefanec odpravil h Kočarju, da se namesto sina poravna z Metko.
Metka je bila sama doma. Imela je ravno v kuhinji opraviti, ko je vstopil Štefanec.
Kakor bi slutila, da ji ta človek ne prinaša nič dobrega, so se ji ob njegovem vstopu zašibile noge. Štefanec je opazil dekličin strah in je začel še dokaj prijazno.
»No, ali si se me ustrašila? Nič se ne boj, nič! Veš, deklina, saj te ne sovražim, četudi vse vem, kako daleč sta že zabredla z mojim sinom. Saj pravim no, mladost je norost in ne zna razločiti, kaj je prav in kaj ni. Zavozila sta jo. Nobenemu izmed vaju ni prišlo na misel, da se nikoli ne bosta mogla vzeti. Verujem, zate bi bilo dobro, zate, toda Andrej bi s teboj vrgel precej lepih tisočakov proč, kajti prepričan sem, da bi se ga najbogatejša v celi občini ne branila. Pa kaj bi dalje govoril, v to zvezo jaz ne pripustim, pa je konec besedi!«
Pobledelo dekle je kakor v sanjah poslušalo trdosrčnega starca.
»Slišite, oče« je vzdihnila v neizmerni bridkosti in solze so se ji vdrle po prepadenih licih, »saj ne maram bogastva, Bog mi je priča, da ne! Vse, kar imate, obdržite še nadalje sami, ali pa dajte komur hočete. Meni dajte Andreja, on je moj in le z njim bom srečna. Oče, ne uničite moje in sinove sreče!«
»Bodi pametna! Če res želiš Andreju srečo, potem se mu odpovej! Če ga imaš res rada, stori to, kar ti svetujem. Andrej naj si izbere nevesto, ki bo njemu primerna, pa bo zanj prav. A tudi tebe ne bomo zavrgli. Vidiš, prav zato prihajam danes k tebi, da mi poveš, koliko zahtevaš za otroka. Kar nič naj te ne bo sram zato! Prva nisi in zadnja tudi ne. Le kar reci, jaz ti odštejem. Pa s tem še ni rečeno, da bi jaz tebi in otroku potem nikoli več nič ne pomagal. Samo ubogaj me! Torej, koliko zahtevaš?«
Metka ni starcu odgovorila ničesar. Naslonila se je na ognjišče in začela tako silno ihteti, da se je stresalo v bolesti vse njeno mlado telo.
Štefanec je čakal in čakal, ko pa je uvidel, da ni spraviti besedice iz dekličinih ust, je stopil bliže, odprl denarnico ter vzel iz nje šop bankovcev.
»Metka,« je rekel, »ker nočeš odgovoriti, ti ponudim sam. Tu imaš lepo svoto. Lep denar to. Dober oče sem! Ali si zadovoljna?«
Šele sedaj se je Metka, vsa objokana vzpela kvišku in zamahnila tako močno po Štefančevi roki, da so bankovci kakor metulji sfrčali na vse strani. Vzkliknila je zaničljivo:
»Proč z Judeževimi groši! Ali sem mar kdaj želela vašega denarja? Nikoli! Andreja ljubim, Andreja hočem imeti!«
Štefanec je osupnil. Tako odločnega nastopa od sicer vedno ponižne Metke se ni nadejal. Da se upa revno dekle tako oblastno vesti proti njemu, premožnemu in spoštovanemu gospodarju, je občutil kot veliko razžaljenje. Ves bled od jeze je zarežal:
»Prevzetnica beraška! Prvič sem danes tukaj in tudi zadnjič. A da sem zadnjič, to bo tvoja škoda, ne moja.«
Hitro je pobral po tleh raztresene bankovce ter nadaljeval:
»Denarja jaz še nikoli nisem tako po tleh razmetaval, čeprav ga imam stokrat več kakor ti. Po tem denarju, ki si ga danes vrgla ob tla, boš še presneto kmalu požirala sline. A dobila ga ne boš! Naložim ga v hranilnico, naj ga dobi otrok, ko do raste!«
Metka je bila vsa pobita. Želela je le eno: govoriti čim preje z Andrejem. Zdelo se ji je čudno, da ji Andrej ni prav nič omenil o tem, saj je vendar včeraj govorila ž njim.
Večer je končno napočil, toda Andreja — ni bilo. Ni ga bilo niti drugi dan, ni ga bilo k nji — nikoli več ...
Andrej se je oženil po očetovi volji. Vzel je Kobalovo Katro z Griča. Stare ženice so modrovale, da ta zakon ne bo srečen.
Kočarjeva Metka pa ni dočakala te ženitve. Umrla je na porodu. Ž njo vred pa so zakopali tudi njenega in Andrejevega sinčka.