Tiha želja

Tiha želja
(Pesmi, 2)
Anton Medved

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

O, da se moja smrt
in moj pogreb in moj pokop
tedaj ne prigode,
ko na polje in vrt,
doline in gore
ob cvetu cvet pripenja
pomlad — celo na grob.

Ni svet tako mi ljub,
bogat strupenega medu,
po njem ne bo mi žal.
Dovolj je čelu gub,
in srcu ran zadal,
nikdar mi zadoščenja
nikdar ni dal — miru.

A ti prirode hram,
mogočnolep, skrivnostnoblag,
miru si v dušo lil,
ko sem potrt in sam
k nebesom roke vil,
ko sem s solzami stopil
čez tvoj zeleni prag.

Besede nisi del,
in leka dal nikoli mi,
a neki dih sladak
srce mi je prevzel,
prepodil s čela mrak
in kot nebeški balzam
ozdravil boli mi.

Spet bil sem tvoj otrok,
priroda, mati moja ti!
Kaj naj bi želel več?
En sam pogled globok,
objem en sam ljubeč
pomiri plaho dete
brez glasnih besedi.

Le pridi, bela smrt,
in moj pogreb in moj pokop,
samo — pomladi ne!
Naj sneg na rakev prt
mrtvaški mi natke,
vihar naj velo listje
nastelje mi na grob!