Tica pivka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od nebeške glorije Tica pivka
Slovenske legende
Anton Medved
Grof in opat
Spisano: Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



    Tica pivka


Z zemlje voda je splahnila,
v malo morij je stopila.
Z gor ni voda več curljala,
grozna suša je nastala.
Vsi ljudje in vse žvali
žeje konec so jemali.
A njih kliče Bog začuje:
"Slišal vaše že sem muje;
gora vode bo dajala
in studenec trda skala:
toda pretoke skopljite,
jih do morja dovodite!"
In ljudje so in živali
prihiteli brž s kopali.
Moški z rovnico, z lopato prst prekapajo robato;
ženske s pridnostjo veliko
ročno suiejo motiko;
s klinci rujejo otroci,
prst odnašajo kar v roci;
dela vprežena živina
in pa divja vsa zverina:


Junci, krave in pa voli
so zemljo z rogovi bodli;
konj teptal je tak togotno,
da vso polt imel je potno.
Pes in mačka vkup sta stala
in sta s tacama kopala.
Krt s podgano in pa z miško
ril je prst od spod na kviško.
Medved, tacar-kosmatinec,
volk-ovčar in vsak divjinec,
lev mogočni, tiger hudi
so bili kopači tudi.
S kremplji brskale so kure,
s kljuni race, goske, pure,
vrabci, orli, vrane, sove,
vse, vse delalo je rove.
Ena sama, sama pivka
tam na strani lena čivka
in jih gleda, zaničuje
in se z delavci norčuje.
Vodotoči so skopani
in do morja pripeljani.

"Tak' je prav!" Gospod zdaj reče,
in tema rek z gor priteče.
Vsi gase si silo zeje,
samo pivka le ne sme je.
Bog jo vldel je, da od zemlje
vode nikdar si ne jemlje,
sam edini dež sme piti,
kar ga more v kljun vloviti;
a kadar jo žeja stiska,
"Piv, piv!" proti nebu vriska.
Bog jo čuje, kadar joče,
kmalu da dežja ji moče. ž
A ti, slišati jo vpiti,
v kupe, kosec, z mrvo hiti!
Sploh pa, ki jo čuješ pivko,
le imej jo za znanivko,
da pri Bogu ni prekane,
da dolžan nič ne ostane,
a se vendar rad usmili,
kadar prosimo ga v sili,
ne želi pogube grešnih,
dokaj potov ima rešnih.