Ti spregovori

Pravljica bilo le moje življenje
o žametnih rožah,
ki nočejo cvesti,
dokler ne prinese mož sreče v očeh —
a srečo tiščala sem v pesti.

Zdaj sem kot deček v žgoči puščavi
z ribama dvema
in petimi hlebi.
Kako naj delim to in kako naj razdam
med množico, ki je v potrebi?

Ti spregovori, ki moj učenik si,
ti z modrim očesom
in modre besede,
ta dar moj pomnoži in zapovej,
naj množica k nama prisede.