Tišina (Nobena veja)

Tišina Vera Albreht

Spisano	Alenka Župančič
Viri	Vera Albreht, Tišina, Novi svet, 1952, let. 7, št. 10, str.936.
Dovoljenje	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.

Nobena veja v vetru se ne zgane,
na zemljo legla je poletna noč,
v tišino, pred katero dih zastane,
oglaša le se čričkov trop pojoč.

V daljave neizmerne odmaknile
so gôre se, zavite v čar meglè,
ko mine noč, se bodo razgrnile
in spet v podobi prejšnji k nam prišle.

V nebo, ki posejano je z ozvezdji,
se vzpenjajo vrhovi črnih smrek.
Mordà samotna ptica v vejah gnezdi?
Saj vse ponavlja se iz veka v vek ...

Od kod grozljivi strah pred to tihoto,
ko preglasán mi je življenja hrup?
Iz dneva v noč, iz vrveža v samoto —
ta večni beg — je to srca obup?