Tezejov boj z minotavrom

Egej, sin atenskega kralja, je pred dolgimi leti zapustil domovino in se ni vrnil. Ko je Atenam začela groziti vojna, je stari kralj poslal v svet sle, naj ga privedejo domov. Odposlanci so sledili pripovedim o Egejevih junaških dejanjih in končno so ga našli v tujem kraljestvu, kjer je vladal, oženjen s kraljevo hčerjo. Povedali so mu vse o preteči nevarnosti in da ga oče prosi, naj se vrne domov. Egej ni mogel odbiti očetove prošnje. Preden je odplul z atenskimi odposlanci, je pod veliko skalo na obali skril svoj meč in čevlje. Svoji ženi je naročil: "Ne vem, koliko časa se ne bova videla. Če bo medtem najin sin Tezej odrastel, ga pelji k skali. Ko bo dovolj močan in jo bo uspel dvigniti, naj vzame meč in čevlje in naj pride za mano v Atene. Leta so minevala in Egej se ni in ni vrnil. Tako je napočil dan, ko je mati odvedla sina k skali. Tezej je privzdignil skalo, si obul čevlje in si opasal meč ter se podal na dolgo in nevarno pot skozi divjo in nevarno pokrajino proti Atenam. Najprej je srečal strašnega tolovaja, katerega z železom okovani kij je bil strah in trepet popotnikov. Premagal ga je, vzel njegov kij in se napotil dalje. Največjo nevarnost na poti do Aten pa je predstavljal velikan Prokrust. To je bil zvijačen orjak. Svojih žrtev ni napadal, ampak jih je povabil v svoje domovanje, jih pogostil in jim ponudil prenočišče. Prav tu pa je tičala past. Prokrust je imel dve postelji: majhno in veliko. Gostu pa je vedno ponudil tisto, ki mu ni bila po meri. Velikim je nato sekal ude, majhne pa je natezal. Tako jih je mučil do smrti. Tezeja pa vendarle ni mogel ukaniti. Sam je končal v prekratki postelji in Tezej mu je odsekal glavo. Tezej je naposled prispel v Atene. Srečal je razjarjene množice ljudi, ki so godrnjali nad kraljem Egejem. Bil je ravno dan, ko so Atenci morali poslati na Kreto sedem mladeničev in mladenk, da bi jih požrl Minotaver. Ta krvavi davek Minosu je bil posledica zahrbtnosti Atencev, ki so na nekih slavnostnih igrah umorili Minosovega sina. Izbruhnila je huda vojna, Atenci so bili poraženi in od takrat so morali vsakih devet let na Kreto poslati žrtve za Minotavra. Tezej se je dal privesti pred kralja in ga zaprosil, naj ga kot enega izmed žrtvovanih pošlje na Kreto, češ da bo ubil Minotavra. Kralj je, ne vedoč, kdo je postavni tujec, izpolnil njegovo željo. Ko pa mu je Tezej pokazal čevlje in meč, je solzen spoznal, da pošilja v smrt lastnega sina. Toda besede ni mogel prelomiti. Kralj je skupaj z ljudstvom odpravo pospremil v pristanišče. Medtem ko je ljudstvo slavilo Tezeja, je Egej naročal sinu: "Odpluli boste kot vedno s črnim jadrom. Če pa boš v boju z Minotavrom uspel, razvijte, ko se boste vračali, belo jadro. Tako bom vedel, ali se smem veseliti zmage." Na Kreti je atensko ladjo že pričakoval kralj Minos. Takoj je opazil Tezeja, ki se je že navzeven razlikoval od ostalih. Tezej je Minosa nagovoril in mu rekel, da ni prišel na Kreto Minotavru za kosilo, ampak da se namerava za vse večne čase znebiti nevarne pošasti. Minos se mu je posmehnil, vendar je vseeno obljubil, da bo v tem primeru osvobodil Atence in jih oprostil davka. V kraljevem spremstvu pa je bila tudi Minosova hči Ariadna. Všeč ji je bil postavni junak, a vedela je, da mu mora pomagati. Ponoči se je splazila v ječo, kjer so bili zaprti Atenci. Tezeju je prinesla čarobni meč za boj z Minotavrom ter klobčič niti, s pomočjo katerega se mu bo uspelo rešiti iz labirinta. Naročila mu je, naj priveže konec niti pri vhodu v blodnjak, nato pa med hojo odvija klobčič. Tako se bo lahko ob niti tudi vrnil. Naslednji dan so Atenci vstopili v blodnjak. Tezej se je odpravil iskat pošast, ostali pa so ostali pri vhodu. Tezej je vestno izpolnjeval Ariadnina navodila ter se prebijal med netopirji in pajki, plesnivimi in zaudarjajočimi zidovi, krvavimi sledovi in kupi človeških kosti. Zaslišal je rjovenje in nato zagledal Minotavra. Bikovska glava je sedela na orjaškem človeškem telesu, iz nozdrvi so švigali plameni in strupena sapa je prihajala iz gobca. Tezej se je spopadel s pošastjo. Urno se je izmikal ogromnim tacam, ki so segale po njem in uspelo mu je zadeti Minotavra v srce. Ariadnina nit je Tezeja varno vodila proti izhodu. Atenci so se srečni objemali s Tezejem, ko se je nenadoma pojavila Ariadna. Prišla jih je posvarit, da je Minos izvedel, da jim je pomagala in da ne misli držati dane besede. Skupaj so pobegnili z atenskimi ladjami in ko je Minos ugotovil, kaj se je zgodilo, so bili že predaleč, da bi jih mogel dohiteti. Na poti domov so se Atenci ustavili na otoku Naksu. Medtem ko so ostali pripravljali zaloge za pot do domačega mesta, je Ariadna zaspala. V sanjah se ji je prikazal bog Dioniz. Rekel ji je, da mora ostati na otoku, ker ji je usojeno, da postane njegova žena. Ariadna ga je ubogala, Tezej pa si tudi ni drznil upirati Dionizovi volji. Atenci so v veselem pričakovanju pluli proti domačemu mestu. Nestrpni in razburjeni so pozabili razpeti belo jadro. Ko je stari kralj Egej v daljavi zagledal črno jadro, se je v obupu vrgel s pečine v morje. Tezej veselja Atencev zaradi srečne vrnitve in smrti nevarne pošasti ni mogel deliti z očetom. Sedel je na njegov prestol in modro vladal, združil razcepljene državice in postavil nove zakone. Na usodo nesrečnega kralja pa nas še danes spominja ime morja, v katerega se je pognal obupani Egej. Imenuje se namreč Egejsko morje.