Teta je bolna
| Teta je bolna anonimno |
| |||||||||||||
Gospodar je poklical svojo ženo in ji naročil:
»Slišiš, Reza, vse se mi tako zdi, da teta Polona ne bo več dolgo. Skuhaj ji, skuhaj kaj boljšega! Zakolji kuro, saj jih je tako preveč pri hiši, pa ji napravi malo dobre juhice. Videla boš, da nam to ne bo škodilo.«
»Eh, beži, beži, Tone, saj je že tako vse razdala, kar je imela. Šmonovi so tako požrešni in so vso zimo tiščali nanjo. Tista Mica Micasta je kar naprej silila vanjo: »Oh, tetka, ali niste rekli, da bom jaz največ podedovala za vami? Oh, sicer Bog daj in mamka božja, da bi še dolgo živeli, ampak kadar nas zapustite, ne pozabite name!«
»Že vem tisto, pa teta Polona ni tako neumna, da bi dala takoj iz rok, kar ima. Le meni verjemi, da je še vse lepo spravljeno v njeni skrinji. Zakaj je pa tako teška?«
»Skočiva no pogledat na izbo! Le škoda, da ima skrinjo zaprto in ključ pri sebi.«
»A pri sebi ima ključ?«
»Zadnjič ga je imela pod vzglavjem.«
Šla sta iz veže po ozkih, kamenitih stopnicah in oba stala pod streho v kotu, kjer je stala velika, s plavimi rožami in rdečimi srci popisana skrinja.
»Le poskusi jo vzdigniti,« je dejal ženi gospodar Tone. »Komaj se da premakniti. Polno preje in platna je v njej, in tudi srebra. Lani som jo zalotil, ko je preštevala denar; bili so sami tolarji.«
Reza, ki je bila drobna in majhna ženska, je morala napeti vse sile, da je vzdignila skrinjo na enem koncu. A z velikim veseljem jo je težkala, da so ji izstopile na rokah grčaste plave žile, in ji je kri zalila rjavo čelo in lica.
»Saj je res težka,« je pritrjevala, in se nato globoko oddahnila. »Rjavko bom zaklala, že od jeseni nič ne nese. Gotovo je prestara.«
Vrnila sta se v vežo, in gospodar je stopil v hišo, kjer je ležala bolna teta. Pri zadnjem oknu, zastrtim z rdečim zagrinjalčkom, je stala široka postelja, in na njej je pod ogoljeno odejo ležala bolna teta Polona. Njeni prijateljici, Majda in Lucija, sta stale pri vznožju, in ob vzglavju njena sorodnica, tista Micasta Mica. Videlo se je vsem trem, da so še pravkar miglale z jezički, zakaj poznala se jim je na obrazih trenotna zadrega. Bolnica je imela zaprte oči in je časih bolno vzdihnila. Njen obraz je bil rjavkasto siv in preprežen nagosto z drobnimi gubami, kita potnih las ji je zaklanjala levo uho, in nad čelom je bila zavezana z belo ruto.
Gospodar je stopil k sorodnici in vprašal:
»Ali spi teta Polona?«
»Mislim, da spi,« je hitela odgovoriti ona s tenkim, pobožnim glasom. Bila je devica kakih trideset let, dolgih rok, s katerimi si je podpirala ostro brado, in odprtih prsi.
V tem se je zopet zaslišalo lahno ječanje bolnice, in odprla je drobne, sive oči. Vse tri ženske so se sklonile k nji in začele tiščati vanjo z vprašanji.
»Ali je vam bolje?« je pohitela Mica. »Kaj pa naj vam prinesem?«
»Ali bi malo prav dobre kave? Čakaj, jo bom pa skuhala,« je dejala prijateljica Majda.
»O, jo ti bom pa jaz,« je zapela z milim, hitrim glasom Lucija.
»Saj imam doma cikorijo in sladkorček tudi.«
Gospodar je stal nekaj časa neodločen pri postelji, stopil nato k uri, viseči zraven okna, ter jo navil. Zakašljal je in se obrnil k otrokom, ki so se drenjali za mizo.
»Le tiho bodite! Ti, Tonče, skoči v štacuno po štruco za teto! Kaj bodete vsi hodili! Ti, Janezek, pojdi z njim! Vidva pa pojdita v kuhinjo k materi!«
Počasi so se otroci zmuzali skozi vrata, za njim je odšel oča. Komaj so se zaprle duri za njim, so začele ženske:
»Ali ste ga videle? Kako gleda? Ta bi najrajši vse sam pograbil!« je rekla prva sorodnica Mica. »Teta, le nikar mu nič ne zapišite!«
»In pa res, iz oči mu gleda lakomnost!« je zapiskala Lucija. »Polonica, tako ti pravim, le name nikar ne pozabi! Noč in dan bom molila zate.«
»Samo Tonetu nikar nič! Ali še veš, kako te je gonil na njivo!« je brzo opomnila prijateljica Majda. »Tako je deževalo, kakor bi se utrgal oblak, pa te je napodil od hiše. Kaj bi bilo s teboj, da te nisem jaz vzela v kajžo. Hov, hov.«
Teta je zopet odprla oči in žalostno vzdihnila. Pogledala je po vseh treh in sklenila roke nad odejo. Odpirala je usta in gibala s čeljustmi, kakor bi hotela nekaj povedati.
»Kaj bi radi?« je vprašala sorodnica Mica in približala uho k njenim ustom.
»Jedla bi,« je zašepnila bolnica. »Pojdi kaj iskat!«
»Precej grem, precej,« je pokimala Mica. »Ali naj prinesem ocvrtega jajčka?«
Teta Polona je pokimala z glavo, nakar je ona odšla.
»Oh, oh, kakšni ljudje so to,« sta isti mah zavriščali obe prijateljici.
»Lakote jim bo umrla. Oh, oh!«
»Če bi še naju ne imela! Uboga Polonica! Oh, oh!«
»Vič, pa tale Mica Micasta ni nič boljša! Ali misliš, da je kaj drugačna, Polonica? Samo za denarje ji je. Le verjemi, samo za denarje.«
Kako pa gleda strupeno! In le na to misli, kako bi ona vse pograbila!«
Bolnica je zopet vzdihnila in zaprla oči.
»Polonica, le to ti pravim, nič prida ni tale Mica. Najboljše bo zate, če ji nič ne zapišeš. Jaz bom pa zmolila vsak dan cel rožni venec zate.«
»Oh, jaz pa vse tri dele, Polonica, kar precej začnimo molit!«
Majda je pokleknila in se pokrižala. Začele so moliti.
Molijo in molijo, kar se zaslišijo nad njimi koraki. Nekdo je hodil po izbi, kjer je imela teta svojo skrinjo.
»A slišiš,« je zacepetala Lucija in nehala moliti. Že zopet hodi po izbi in išče tvojega ključa! A slišiš, Polonica Ali ga imaš pri sebi?«
Bolnica je pokimala. Zaslišalo se je, kakor bi nekdo vzdigoval teško stvar.
»Že spet! Skrinjo vzdiguje! O, hvala Bogu. da imaš ključ pri sebi!«
»Ti razbojniki! Gotovo te bodo še oropali.«
Nehale so moliti, obe prijateljici sta skočili pokoncu, in tudi bolnica se je vzpela v postelji in plašno strmela proti stropu.
Slišali so se vnovič težki koraki in nato je močno udarilo, da se je hiša potresla.
»Prav res. Tone je! Skrinjo bi rad odprl. Ta lump!«
Koraki so se izgubili, in vse je utihnilo. Ženske so se pomirile.
»Polonica, ti revica ti! Še malo kave ji ne privoščijo. Čakaj, ti jo grem pa jaz skuhat,« je dejala Majda.
»O, bom pa šla jaz!« je menila Lucija.
»Ali nisi rekla, da moraš k svojemu bratu? K tistemu, ki je ono leto povozil Polonico?« je dejala Majda hudobno.
»Kaj pak! Ali niso otroci tvojega brata vse hruške otresli Polonici tisto leto?« ji je vrnila Lucija.
»Kaj boš opravljala? Ti hinavka lažnjiva! Kdo je pa pri Ahcu ukradel butaro drv?«
»Ti grda plešarka ti! Kje imaš pa svojega fanta? Ali je res zaprt, ker je zažgal tam za Savo?«
»Ti ciganka, čakaj,« je zakričala Majda in se zaprašila Luciji v lase.
»Le poskusi, na, na!«
Babi sta se rvali in nato stekli kričeč skozi vrata.
Bolnica je plašnih oči obležala. Majala je z glavo in vzdihovala.
V tem so se odprla vrata, in vstopila je Reza z lončkom v roki.
»Teta, rjavko sem zaklala in vam skuhala malo kurje junice. Prav dobra je, in zelo se vam bo prilegla. Le zajmite!«
Pomagala je teti, ki se je vzdihovaje in počasi sklonila v postelji pokonci.
»O-o-o, slaba sem, slaba,« je tožila bolnica. Reza, tega ti pa res ne bom pozabila. O-o!«
Začela je zajemati. Troje otrok je stalo ob postelji, ki so gledali teto v usta in šteli žlice, dokler jih ni mati zapodila.
»Ali je vam hudo?« je prašala gospodinja Reza s sočutnim glasom bolnico. »Ali vas bode?«
Teta ni odgovorila, temveč le zmajala z glavo in nosila žlico v usta s tresočo roko.
»Ali bi poslali po Šmončkovo Agato? Lani je našemu hlapcu dala prav dobra zdravila.«
»Bomo že, bomo že, pa bo kaj veljalo. »O-oj!« Težko je dihala in zopet legla.
»Ali bi poslali po gospoda?« je dalje prašala gospodinja.
Bolna teta je prikimala z glavo. »Po gospoda pa že, po gospoda!«
»Kaj pa, ali boste kaj naredili testamenta?«
Teta je imela zaprte oči in ni nič slišala.
»Slišite, ali boste kaj naredili testamenta? Saj boste nam zapisali, ali ne?«
Teta ni nič slišala. Gospodinja jo je stresla za roko.
»Kaj ne, saj bo vse naše? Ker vas imamo zmirom pri hiši.«
»O - o - oj,« je vzdihnila teta. »Pustite me,« je zacepetala, »pustite me! Po gospoda!«
V hišo je stopila Micasta Mica in pod predpasnikom je nosila lepo dišeče stvari.
»Teta, zdaj sem vam pa že prinesla dva ocvrta jajčka. Ali slišite!«
»I, zakaj pa nosiš,« se je zatogotila gospodinja. »Saj jih imamo sami dovolj. Teta zdaj spi. Pravkar je jedla kurjo župo.«
Teta je spet vzdihnila in spregledala.
»Mica, ti si! Kaj si prinesla? Reza, le pojdi! Pa po gospoda pošlji!«
»Teta, ali boste jajčka?«
»A da bi? Čakaj no, bom pa malo pozneje. Tako sem slaba.«
Spet so se duri odprle, in noter je prisopla prijateljica Majda z lončkom kave, in takoj za njo prijateljica Lucija tudi z lončkom kave.
»Ovbe, ovbe, tukaj je kava! Prav sladka je! Pet koščkov sladkorčka sem dala, pa še smetanice!« je sladko govorila Majda.
»Ti, pa mojo vzemi, Polonica! Jajček sem ubila v kavo, da je bolj močna in okusna.«
In tako so stale vse tri ženske okoli bolne tete in ji ponujale same dobrote. Bolnica pa je gledala v strop in stokala:
»Oh, oh!«
Proti večeru, ko je opravil gospod svoje opravilo in je spravil bolno teto z bogom – z ljudmi še ni sklenila računa – sta se mudila gospodar in gospodinja sama pri bolnici. Utrujena je dremala in težko smrčala.
»Ali ti veš, da ima ključ pri sebi?« je vprašal gospodar svojo ženo. »Najboljše bi bilo, da ga ji izmakneva.«
»Ima ga, ima. Se sinoči je bil pod zglavjem. Danes zjutraj ga nisem videla.«
»Ali misliš, da spi?«
»Seveda spi. V skrinjo morava, drugače bodo drugi vse odnesli. Micasta Mica je pri nas že kuhana in pečena, in Majda in Lucija se že tepeta za njen denar.«
»Tiho ji sezi pod blazino!«
Stala sta ob postelji in komaj si upala dihati. Ne da bi trenila, sta strmela v utrujeni in potni obraz bolničin. Gospodinja je začela polagoma vzdigavati blazino in tipati s roko, a ključa ni mogla zaslediti.
»Ni ga, tu ga nima! Morda ga je spustila za rob.«
Začela sta oba iskati, a vse brez uspeha. V slami ga ni bilo in ob vznožju ni mogla gospodinja zatipati drugega kakor mrzle noge tete Polone.
Reza je vzdignila odejo bolnici, da se je pokazal njen vrat in prsa, ovita z volneno ruto. In tedaj sta oba zagledala ključ: teta Polona ga je imela z vrvico privezanega okoli vratu.
V tem trenotku odpre bolnica oči in se ozre najprej v Rezo, a nato v njenega moža. Ustrašila sta se, in obšel ju je stid, ali teta ni hotela odvrniti pogleda od njih. Gledala jih je z jeznim očitanjem, in ko je zaprla oči, se je zdelo, da so se njene ustne zakrožile v zloben smeh.
In tako se je godilo ves teden, dan za dnem. Teta ni hotela napraviti testamenta, a čakali so vsak dan njene smrti. Zjutraj ji je ostajala kurja juha, in opoldne in zvečer je pila kavo in jedla ocvrtje. Dobro se ji je godilo, in zato ni marala umreti.
Gospodar in gospodinja sta postajala nestrpna, prav tako Micata Mica in tudi prijateljici tete Polone sta začeli vzdihovati in obraza sta se jima daljšala. Vsi so pričakovali testamenta in smrti.
A ni jim šlo po sreči. Teta Polona se je začela vedno bolj smehljati, in ko je minil teden, je zapustila posteljo in bila zdrava in vesela.