Tercine o življenju in umetnosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tercine o življenju in umetnosti
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Ljubljanski zvon 60/5 (1940), 309–311
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

Tlačani. Hlapci. Sužnji ... Skoz vekove
s krvjo in znojem prepojene gledam
našega ljudstva splašene rodove.

Njih kri, sokove okušam, ko poslušam
kričečo rano v sebi, ko se v rove
po samem sebi spuščam, se razpredam,

kot bi v podzemlje tonil dob ugaslih,
potisočerjen dramim se in dušam
sestradanim ponujam svojo žejo,

ki pod oblastjo zlih pastirjev uklete
svojih tegob izkričati ne smejo,
da bi grobov ne odprle že prerastlih ...

Ko zevajo povsod že žrela živa
zdivjane zemlje, ki v ponôre nove
nered včerajšnjega sveta požira,

in ko sproščeni duh iz brezdna zove
spet davno božjo zver — kot da razliva
povodenj se čez svet — v preplahu umira

krotilec občutljivi s struno tanko,
zdaj s šibke pesmi-pajčevine zanko
ne more več zadrgniti upora.

Ne pláši se, srce! Zdaj zemlja nôra
razgalja prsi: globlje korenine
so varne v globočinah tisočletja.

Krvavih plesov, vstaj, porazov vretja
gorela so nad njimi in zažgala
premnogo vejo, razpihala liste,

krivila debla ... Živa pa so ostala
osrčja sokov ... tja v ponôre tiste
zazri se, tam poraja se — Beseda.

II.[uredi]

Do zvezd gori krvava ljudska beda,
razvàl mest babilonskih blazno gléda
te z votlimi očmi, čas je iz reda ...

Ti pa samevaj z bolno vero v včeraj,
ko hočeš, da privid bo svetil zmeraj,
zastiraj si oči, bledo umiraj,

če še ne veš, da so se razmeglili
lažnivi čarodeji in pismarji,
ki so doslej te z bajkami pojili.

Po sredi razdejanja — v novi zarji
poslušam ptico, ki jo ziblje veja
in gledam na cvetovih iskre rose,

poslušam mater, ki uspava dete,
in gledam jih sinove in očete,
ko v soncu se svetlikajo jim kose

kraj žitnega morja, ki mu je meja
samo nebo ... samo širna sinjina.
In že sem žitni človek, brez spomina

gubim se v polju. Srka me planjava ...
In sem samo še roka trda, rjava,
ki ve, da klasje je za žetev godno.

Drvar sem, še poslednjič bom usodno
drvníco zavihtel in deblo pade ...
Semena nova v zemlji že kalijo.

Glej zvezde jutranje: tiho medlijo
v močnejšem prvem svitu zarje mlade.
Odbile so jim ure nočne straže.

In kot iz sanj za hip se mi prikaže
najtežje ure bičani obraz.
Samo smehlja se mi, samo smehlja se ...

Saj vem: molčé nalóži breme nase.

III.[uredi]

Ne stoj, molčé nalóži breme nase ...
Spoznal si, da si le občestva del.
Ne béži kot puščavci prejšnje čase.

V zatoru dobe, ki te je rodila,
bo strto vse, kar si po njej prejel
in samo luč ti morda bo svetila,

luč v tebi, ki si ji prilival olja
ljubezni do vsegá, kar sonca išče,
od bilke pa do zvezdnega vesolja.

In v vrišču cest, v krvavem blišču mest,
in ko boš sam že morda pogorišče
v pepelu bo zatlela blagovest

o zrnju, ki mu zemlja ni grobišče.