Tempora mutantur (Mara Tavčar)
| Tempora matantur Mara Tavčar |
| |||||||||||
Takole ob nedeljah popoldne se zberejo vaščani pred toaliono hišo, modrujejo, govorijo o letini, živini, semnjih in tako dalje, dalje.
Ženski svet posede po travi , varuje male otroke, se razgovarja o pridigi, nauku, cerkvenem petju in dalje o prireji, o delu in naposled o važnih in nevažnih dnevnih dogodkih.
Dečad razsaja in razgraja, krika in vika na vse registre; fantje se zbirajo s cigarami v ustih, z zelenjem na klobukih, goloroki v belih snažnih srajcah, žametastih telovnikih, katere krasi debela verižica z velikimi naobeski-tolarji in tak o mahnejo v vaško gostilno.
Dekleta hodijo po polju v belih rokavcih, govore o bližnjih semnjih kjer si kupijo blago, ruto... Na Klancu je bilo vsako nedeljsko popoldne tako. Vaščan Novljan je bil zgovoren možak, pripovedoval je sosedom — najčešče — o svojem sinu Antonu, katerega je poslal v mestne šole. »Res, priden je moj sin! Gospod bo!« tako je navadno končal, vstal ter šel napajat živino. Ostali kmetje so utihnili ter videli v duhu imenitno svatovščino, ovenčano cerkev, vse lepo, vse blesteče, vse v svečah in cvetju. Čuli so pokanje možnarjev, pritrkavanje zvonov! Da, nova maša! Na Klancu je še ni bilo. Srečen Novljan!
Anton Novljan je bil vrlo priden študent. Oče je skrbel zanj; kar je pridobil, je dal za fanta, saj bo gospod, si je del, ta čast, no pa saj bo imel potem vsega dovolj, vračal mi bo in na stara leta sem preskrbljen. Z ženo sta govorila le o sinu, kako bo lepo na novi maši …
Leta so potekala, Anton je študiral, oče prodajal živino, vse za sina. Slabe letine so ga primorale, da je prodajal tudi zemljo.
Anton-osmošolec je prišel na počitnice. Očetu se je zdel izpremenjen, kar nič več ni bil tak, kakor prejšna leta. Doma je bil malo, hodil je po gozdovih, po travnikih in poljih, doma je bil redkobeseden in le hrepenel zopet po mestu, po šoli.
Predno so minule počitnice, si je napravil potrebno, rekel materi, da gre zopet v mesto. »Za božjo voljo, sin, kaj misliš? Saj imaš še dva tedna počitnice! Ostani še doma, kam se ti mudi!« »Mati jaz grem! Moram!« »Veš, sin, povedati ti moram, da si se izpremenil, očeta tudi skrbi, kaj to pomeni. Zadnje leto študiraš, še to leto in še tri, ali štiri, pa boš duhoven, najin ponos, najina sreča.«
Anton se ni mogel vzdržavati, da ne bi povedal, kar misli, kar ga teži že dolgo, dolgo …
»Mati,« je rekel z bolestnim glasom, »mati, »jaz ne bom duhoven! Nimam poklica …«
Mati se je ozrla nanj z dolgim pogledom. Prebledela je in zopet zardela.
»In to danes poveš, po sedmih letih? Oče je skrbel za tebe, te pošiljal v šolo, da boš gospod, oh, oh, sin moj« je govorila jokaje, »ali imaš vest, dušo, srce …« »Mati, bolje , da sem nevem kaj, kakor duhoven brez poklica. Vse življenje bi bilo nesrečno. Vem, da je oče skrbel, jaz mu bodem povrnil. Povejte očetu, da bom šel študirat na Dunaj, da bom doktor, ker me veseli in le kot tak bom srečen!«
Mati je ihtela, misel, da Anton ne bo duhoven, jo je spravljala v obup. Toliko let skrbeti, toliko denarja je šlo, toliko govorjenja po vasi, toliko veselja na novo mašo in z eno besedo vse strto, uničeno, vse zaman, zastonj … O, to je grozno!
Anton je hodil po sobi, mati je govorila naprej. »Pomisli, sin, duhovski stan je svet stan, pa tudi skrbi nimajo toliko, lepo žive, skrbe za naše duše. Doktorji pa so vsi drugačni nimajo tako lepega, svetega življenja, da, celo vere nimajo. Če boš doktor si izgubljen za boga, za mene, očeta, nesrečnež. Zagrenil boš očetu in meni stara leta, spravil boš naju v prezgodnji grob. Sin, še je čas, da se posvetiš duhovniškemu stanu! Sin!«
»Mati« je zaprosil Anton »ne govorite tako.« »Vera je moja najdražja svetinja, katere ne bom nikdar zavrgel, četudi ne bom duhoven. Mar mislite, da razen duhovščine noben drug učen človek nima vere?« »O, brez zakramentov žive, brez zakramentov umro. Poglej, sin, z očetom sva stradala, da sva za tebe dajala žulje svojih rok in sedaj, o, sin moj, ne stori tega ...« Vrata so zaškripala, v sobo je stopil oče. »No, Anton, ali se že odpravljaš. Kaj se letos prej prično šole?«
»Ne, oče! Ali jaz moram v mesto!« Mati se je vzravnala, stopila pred moža in rekla z ihtečim glasom:»Anton ne bo duhoven!«
Kakor strela, tako so zadela očeta te besede. Opotekel se in sedel k peči.
Anton je rekel pogumno:»Oče, jaz nimam poklica, na Dunaj pojdem, ko napravim izkušnjo. Doktor bom!«
Stari Novljan je vstal, stopil k mizi pred sina, zaškripal z zobmi, udaril ob mizo in rekel:»Dobro, še eno leto imaš do iz¬kušnje, ali pri moji duši, da sem prodal o sv. Lovrencu zadnjo kravo, da sem plačal tvoj dolg. Kar imaš, poberi, izgini in ne pridi mi več pred oči. Ob vse si me pripravil, skrbel sem za tebe, da boš duhoven, sebi v čast, meni in materi v veselje, vasi v ponos.«
»Oče, saj nisem nikdar rekel, da bom duhoven, to ste si mislili vi …« »Prokleto, zakaj sem te pošiljal v latinske šole. Pa dovolj! Poberi se! Te sramote ne preživim, kaj porečejo sosedje. — Ta sramota! Poberi se!«
Oče je odprl vrata, prijel sina za roko in ga pahnil čez prag.
Anton je šel. Težko mu je bilo srce — tako slovo od staršev. Prej, ali slej bi moral povedati, ker je vedel, da oče vedno govori o njem, da bo duhoven.
Anton si je poiskal inštrukcijo, dobil dobro rodbino, pri koji je imel brezplačno hrano in tako je rinil naprej do mature. O počitnicah je dobil pri nekem odvetniku košček kruha, zagrabil ga je. No, bolje skorja, četudi trda, samo da je, da ni treba stradati. Poskusiti je treba živeti na svoje roke in na Dunaju ne minejo leta, kakor megla, dolga so, jesti je treba, od samih inštrukcij pa človek ne more živeti. Volje in korajže je treba, to vse pa je Anton imel.
Anton se ni odtujil domu. Hrepenel je po samostojnosti, da bi povračeval staršem, kar so mu dali, da bi dokazal, da je njih sin.
Leta so minevala, Novljan je napravil zadnji izpit, bil promoviran. Pisal je materi, da pride domov, predno stopi v prakso. Mati je bila vesela, oče je takoj sporočil, da naj hitro pride, da mu odpusti.
Anton je šel domov. Po dolgih letih je zopet videl starše. Vaščani so se mu odkrivali, ga pozdravljali.
Oče je bil vesel svojega sina — doktorja, a mati je plakala.
Domenili so se, da prodajo hišo in zemljo ter se nastanijo v mestu.
Da, Novljan je skrbel za starše, jih cenil in spoštoval. Stari Novljan je pogosto izjavil ženi, da nikdar ne bi bil mislil, da bode sin — doktor tako skrbel zanj in za mater na njihova stara leta. Dr. Novljan je kmalu zaslovel za izbornoga odvetnika, njegova slava je zaslovela tudi v tiho, mirno vasico na klancu. In kadar so posedali vaščani, tako-le ob nedeljah popoldne na vasi, so se razgovarjali in modrovali, a z večino so zaključili popoldansko zborovanje o Novljanovih :»Veselili smo se nove maše, a sedaj izprevidimo, da je tudi doktor v čast in ponos naši mali vasici. Dr. Novljan nam je prispeval za vodnjak, preskrbel marsikaterega siromaka iz naše vasi, skrbi za par šolarjev, ki smo jih poslali v mestne šole. Da bi bilo le mnogo takih gospodov.«
Vaščani so se razšli, blagrovaje srečne starše dr. Novljana, dr. Novljana samega in mirno vas iz katere je izšel, ta vrli mož-odvetnik.