Temna vrata (Novy)
| Pesem: Temna vrata Temna vrata Lili Novy |
Speči materi → |
| |||||||
TEMNA VRATA
Temna so v našo hišo vrata,
v temno držé, visoko vežó.
Vanjo se sonca svetloba zlata
nìkdar ni vlila in vlila ne bo.
Mesec, plahi opazovalec,
vanjo ne zre, ko pročelje srebri.
Mrak le, lahni, skrivnostni plesalec,
plava nad kroglastim tlakom v nji.
A nad portalom zunaj nosi,
sklonjen v rameh, kameniti mož,
kakor da sámo lepoto trosi,
nežni balkon iz železnih rož.
Svoje desnice kazalec na ustna
dalj kot poldrugo stoletje tišči.
Tukaj vprašanja niso dopustna,
mnogo usod je, o mnogem molči. -
Mi pa v sobanah, starinsko prepolnih,
polni samí teh zgoščenih usod,
v srcih očaranih, strastnih in bolnih
venomer čujemo klice: Odtod -!
Vsi hrepenimo v objeme daljave,
veter nas vabi kot tujec bogat,
vendar ne najdemo ceste si prave,
če se odpravimo srečo iskat.
Kakor da plavajo sence za nami
izza stebróv naše stare vežé,
kakor da nekaj iz spanja nas drami,
v snu nam ovija pokojne roké,
kakor da gledamo vedno pred sabo
zvona ob vratih viseči ročaj,
vodi nas, kakor v prelepo pozabo,
mesto naprej, hrepenenje nazaj.
Drugim prepevajo v luči zvonovi,
v mraku obokov nam kliče naš zvon,
novi na vzhodu jim vstajajo dnovi,
tiho ginevajo naši v zaton. -
Kaj si ustvaril, mojster baročni,
ki ti imena, usode ne vem?
Tvoji tresljaji so mojim sozvočni,
dasi med nemimi davno si nem.
Temni tvoj, tajni, čarobni osnutek
strnil življenje v enoten je lik,
bežni, trenotni si išče občutek
z mirno končano podobo svoj stik.
Temna pod možem molčečim so vrata,
rože balkona pa boža sijaj,
zarja večerna in jutranja zlata
onstranski vlivata čéznje smehljaj. -