Temna voda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Temna voda
Leonid Leonov
Prevajalec: Mirko Javornik
Izdano: Modra ptica, 1/6 (1930), 131–136
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Od otroških let sem so imele sanje moč nad Mavro. Kot mlada deklica je nekoč sanjala: Trop ubogih ljudi se je peljal prav blizu mimo nje; in ko je stala in jih radovedao gledala, je nekdo od njih iztegnil roko in jo sunil v lice.

Od tedaj se je na Mavrinem licu delal tvor. Tvor je rasel, se ognojil in je h koncu vse lice spoševil in strašno spačil. Njen ženin – ki je bil pozneje v vsem okrožju na glasu kot najbolj nosljajoči cerkvenec – jo je zapustil; drug bedak se ni našel, ki bi bil imel veselje, da bi popeljal to žensko strašilo v hišo svojih očetov. Mavra je ostala stara devica in ko je starost s suhim prstom potrkala na njena samotna vrata, jo je spustila noter in ni dolgo mrmrala; živela je v bedni kočici in mimo čakala na uro, ko ji bo stara, trhla streha padla na teme. Samo kmetje znajo svojo usodo tako mirno nositi.

Na smrtne dni njenih staršev so ji ljudje dajali miloščine. Poleti se je vdinjala pri bogatih kmetih v dnino in je pomagala žeti in mlatiti. Da bi varovala otroke, je ni hotel nihče vzeti: vsi otroci so se bali njenega gnusno spačenega obraza in če so jo srečale nosne ženske, so se ji ognile v velikem loku. Ker so se je tako izogibali in jo zametavali, je Mavra postala zagrenjena in zlobna. In kadar je pokvečena šla skozi vas, jo je obšla kljubovalnost, da bi se s svojim neoblikovano mesnatim telesom bahala pred vsemi ljudmi. Sicer pa je pojmila večno pravico mladosti, da zaničuje starost, in se je tudi s tem polagoma sprijaznila. In bilo skoraj kot simbol, da se je na razpadajoči strehi njene koče ukoreninila vitka brezova šiba – seme je bil pripihal veter – rasla, se krepila in se kmalu stezala v nebo. In to se je zgodilo vprav tisto pomlad, ko so vode prodrle zemljo in privedle s seboj temno usodo, ki je pokopala Mavro v svojem vrtincu.

Nič ni zapazila, kako je prišlo. Njene črne, bodeče oči so bile nenavadno ostre. Vsa vas je živela v nepretrganem strahu pred njenim hudim pogledom. A nekega dne – po žlebovih je še ležal sneg – jo je pograbil nenadoma mraz. Gnalo jo je, da bi vzela gorko ruto. Našla jo je na klopi; ko je roko iztegnila, da bi jo vzela, jo je nenadoma prestrašena odmaknila: ruta se je namreč pihaje upirala in po prstu jo je prasnil oster, potuhnjen krempelj. Le s težavo je Mavra spoznala jeznega sosedovega mačka in ga s krepelcem nagnala; srce ji je tolklo silno in težko in se ni več hotelo pomiriti: v ostrino njenih zenic je kalno siknila temna voda. Zamolkel strah jo je mučil, da je ležala vso noč v znoju kot žival. Zjutraj je oblekla najboljše krilo, ga visoko izpodrecala, da ga ne bi pri teku umazala in se je utripajočega srca, kot da bi bilo treba na božjo pot – napotila v šest kilometrov oddaljeno bolnico. Dolga pot v spomladanskem vremenu!

Mečava je delala poti brezdanje; čez polja je vel leden veter. Mavra se za to ni brigala in je potrpežljivo sedela dve uri v čakalnici. Bila je pretkana stara ženska. Norci od zdravnikov, je menila, ji bodo namesto obrabljenih oči dali nove, iskreče se, kakor jih je imela kot dekle. Pretirano je zakašljala, ko je stopila v govorilnico, se vsedla ter prekrižala roke na kolenih.

Zdravniška pomočnica je bila preprosta žena v beli obleki. Imela je žalostne oči. Bila je nadušljiva, lasje so ji počasi izpadali. Toda ni več upala, kot Mavra, da bi ji vrnili zdravniki in čas dekliške kite. Skozi malo luknjo v zrcalu si je dolgo ogledovala oko, ki ga je Mavra na široko odprla. Nato je sedla kot Mavra in prav tako sklenila roke na kolenih.

»Mi boš dala kapljic, kaj? Ali morda majhen prašek? Jaz rečem k vsemu 'da' in 'amen'. Neznansko spoštovanje imam do kapljic.« Mavra je vrgla žalosten pogled postrani na svoje docela premehčane čevlje.

»Lahko mi daš pa tudi lep prašek. Sem že čisto opotekava in kriva in – niti kopejke ne morem zaslužiti. Še kamenja mi ne puste nositi. In če mi vtaknejo volovske oči, porečem k vsemu 'da' in 'amen'.

»Babica, pelji se takoj v mesto in vprašaj doktorja Gvozdjeva. Morda ti bodo morali oči izrezati.«

Pomočnica je vstala in hotela poklicati v sobo mršavega kmeta, ki je nosil zdrobljeno roko, da bi ga obvezala.

»Pojdi no – izrezati!« je zaklicala Mavra v strahu. Da ni dobila kapljic, jo je zelo razočaralo. A vedela je, da nadaljnje prošnje ne bi nič pomagale.

Voz v mesto bi stal najmanj sedem rubljev. Da bi pa kar lepo naravnost po blatu in pomladanskem barju pešačila teh petnajst kilometrov, za to bi se Mavra ne bila odločila niti v mladih letih. Obraz ji je bil naguban in siv, ko je zapuščala bolnico. Solnce je prodiralo skozi kosmičaste oblake. Pogled na mlado ozimino, katere mlade klice so šele včeraj prodrle trdo grudo, je gnal male, svetle vrtince veselja v lenem toku zaznav. V poljih so hrumeli vetrovi.

Mavra je tudi zdaj mislila, da je svet prezvijačila: videla je blaženo drhtenje setev, blesteči nemir v lužah in mlakah. Ni umela, da je bilo to občutje le omotica duše, ker se je svet spet porajal. Skoraj tipaje, kakor da je že slepa, se je pomikala naprej. Vodila jo je skušnja šestih desetletij, zato ni zašla s poti.

Proti poldnevu se je nebo prevleklo z oblaki. Begotni pomladni lesk je zvenel. Leden veter je planil in prinašal iz dvorov in vaških cest tegobo sem čez.

Da bi podkurila peč? Čemu? Mavra je žvečila kosec kruha in zraven pila malo vode. Sedela je sama tesno pri mizi in z nohtom rezljala v les. Male iveri so padale na tla. Mučna podoba je ni izpustila: majhen jarek in na dnu sika kalno temna voda.

Veter je z bučanjem trkal na okna in polkna: pomlad si je lomila vhod v hišo. Praznoverno je Mavra menjala prostor. A srce ji je tolklo glasno in ni moglo najti olajšanja.

Cerkvenec, nekdanji njen ženin, je prišel v neki cerkveni zadevi. Sedel je na klop, si s koncem srajce otrl naočnike in iztresel svojo malho z novicami iz vasi. – Mavra je stala s hrbtom proti njemu, brskala počasi po robcu in iskala petico, ki jo je bila obljubila cerkvi; našla jo je, sedla njemu nasproti in nov val strahu je nalahko zdrknil čez trepetajoče srce: videla je vse okrog gosta, a namesto cerkvenca je sedela na klopi mrtva pega. Z drhtečimi prsti si je podrgnila oči: višnjevi ognji so preletavali pego.

»O jej, ti si se pa postaral, Serjoga,« je segla Mavra brez zveze v pogovor in vrtila oči sem in tja, da bi gosta dobila v zorišče.

»Morda se ti nisi, babica,« jo je cerkvenec razdražen zavrnil. »Tudi tebe zdaj najbrž ne bo nihče vzel.«

Tedaj je dejala starka hrapavo in težko: Serjoga! Tema se plazi k meni. Stara pesem pravi: Temu eno srečo, drugemu dve in tretjemu – nobene ... Prav ima! Zdravnica mi je rekla, da mi morajo izrezati oči.«

»Ne pusti tega!« je dejal cerkvenec hitro. »Naj ti dajo naočnike. Steklo v njih vleče luč nase, razumeš? Kadar imam naočnike na očeh – vidiš – vidim od daleč najmanjšo bolho. – – Natakni si jih malo!«

»Eh, pojdi! Ti mi nikdar in nikoli ne pristoje. Tvoje oči so sive kot pepel – in moje kot dva žareča oglja.« A kljub temu je cerkvenčeve naočnike boječe potisnila na nos.In čeprav se ji je svet v hipu še bolj labirintsko zapletel, jo je vendar globoko in silno ganilo.

»Ah, kakšno steklo – –« je šepetala. »Vidim čisto razločno in – tudi tvojo srajco!« A da bi imenovala barvo srajce, ni imela poguma. Da je bilo možno, da se reši s takimi naočniki – to je spravilo Mavro v najživahnejšo voljo. Ni več vzdržala na svojem mestu; in ko je cerkvenec zapustil sobo, je naglo tekla na dvorišče, da bi vzela petelina z droga.

Petelin je glasno zavpil in bil s krili. A Mavra ga je zavila – v staro, raztrgano ruto, in ptič je ležal brez glasu potrpežljivo v svoji platneni ječi.

Vode, ki jih je natalila pomlad, so se razlile čez poti. Z neba so padali ledeni vetrovi in trgali noč s seboj. Mavra je korakala s petelinom pod pazduho na temno cesto. Srce ji je postajalo vse drznejše. Polja so ležala v medli luči skromnega somraka. Veter je divje trgal sapo v cunje. Blato se je trdno lepilo na podplate.

Mavra je šla skoraj pol pota, ne da bi se bila le enkrat oddahnila. Želja, da bi ozdravela, ji je postajala neznosno mučna. Nato je sedla na letvo, ki je bila odpadla z nekega opaža in je sovražno gledala stvari, ki so se godile krog nje.

In to, kar se je godilo, je bila pomlad.

Vse nebo je zamolklo drhtelo in željna zemlja je vzdihovala: pomladni sokovi so jo razganjali. Kot da bi čutil stokajočo zemljo, se je zganil petelin pod ruto. A starka ga je stisnila za vrat in potrpežljiva žival je ostala tiho.

Mavra je grebla v marčno voljni zemlji, ne da bi se tega zavedla. Njeno naročje je bilo prav tako voljno, da se odpre semenom, ki jih bo vrgel kmet, kakor grobarjevi lopati. Ni več vzgibala Mavre tako kot prej. Mavra je to čutila. Stokrat jo je usoda ukrotila, zato je otrdela kot kamen. In tako je coklala naprej v stvarjajočo pomladno noč.

Dvoje polj, vas, nato spet dvoje polj. Potem je stala pred hišo zdravnice, šla po malih stopnicah navzgor in potrkala. Nihče ji ni odgovoril. Odrinila je nezaprta vrata, vstopila in krepko stisnila za vrat petelina, ki je pod ruto drgetal in bil. V hiši je zaudarjalo po zdravilih. Mavra je potegnila vonj v nos – dal ji je zaupanja in novih nad – in se zraven pobito smejala.

V sobi sta se igrala deček in deklica, otroka pomočnice. Iz črepinj in brezovih vejic sta sestavljala mal vrt.

»Le igrajta se, otročička! Imata še mnogo časa! Vajin grob je še daleč« je dejala starka namesto pozdrava in pogledala s svojimi, skoraj slepimi očmi igrajoča se otroka. Ta dva sta se ustrašila njenega obraza in v tesnobi molčala. In ko je Mavra jemala ruto z glave sta bila že zbežala iz sobe.

Vrgla je petelina na prag, sedla k mizi in čakala ...

Njena nesreča se ji je zdela edina stvar v vsem zapravljenem življenju, ki je bila pomembna. Enačila jo je z vsemi ljudmi – postalo ji je sladko. In sedeti tu ji je bila nepopisljiva naslada. V sobni temi je jasno udarila ura. Tihota je postala živahna in praznična. Na mizi je pod pisanim senčnikom gorela luč. Mavra jo je previdno prijela; bila je nova, stenj docela v redu. Iz nekega nerazložljivega vzroka jo je luč končno veljavno razveselila.

»Lep kos! Sami lepi kosi!« je mrmrala in prijemala brez smotra posamezne stvari na mizi.

»Škatlje!!«

Popadlo jo je dolgočasje čakanja. Odprla je malo skrinjico in pogledala radovedno vanjo. Notri je ležal denar – mesečni prejemki pomočnice.

Vzela je nekaj bankovcev iz skrinjice. Ne da bi vedela, zakaj je tako nenadoma postala tatica, je mirno vtaknila bankovce v široki žep v krilu. Nato je sedela kot poprej, nekajkrat zazehala, se prekrižala in njeno staro obličje je bilo brezkrvno togo in trdo kot kamen. In njeno lačno srce se je nasitilo. Zdelo se ji je, da se je zdaj za vse na svetu maščevala; za vsako sramoto in za vsak rop. Da bi z ukradenim denarjem lahko najela voz v mesto, tako daleč zdaj še ni mislila.

Zdravnica je stopila v sobo. Obraz ji je bil oškropljen z blatom, prav tako skromni plašč. Prišla je iz oddaljene občine od kmeta, ki bi ga bilo pri podiranju drevo skoraj ubilo.

»Živiš pri nezaprtih vratih, te pač ni strah pred hudobnimi ljudmi?« je dejala Mavra z očitajočim glasom, čeprav je vedela, da imajo pomočnico v vsem okrožju radi in jo cenijo. Pa ni dejala nič, slekla plašč, trudno sedla k mizi in položila obraz v roke. Mavro je njen molk težil. Znova je začela govoriti.

»Spet in spet se mi je sanjalo, da se igram s kodrastim fantom – morda je bil tudi mlad koštrun – in nenadoma me je dregnil v sredo očesa. Jaz iz postelje in – nikjer ničesar. Tresla sem se, ti pravim, prižgala žveplenko in pomisli, nisem videla ognja. In zdaj sem prišla sem, da bi te poprosila za naočnike. In petelina sem s seboj prinesla. Skuhaj ga otrokom. Otroci potrebujejo kaj takega.«

Zdravnica je dvignila obraz in starko značilno pogledala. Leva trepalnica ji je burno utripala kot obstreljena živalca.

»Rekla sem ti že, da se pel ji v mesto. Vsaka ura je dragocena. To je atrofija vidnega živca.« Planila je pokoncu in begala bleda in nervozna po sobi; ni mogla več vzdržati zasmeha v temnih Mavrinih očeh.

»Vidiš?! Kakšna usoda je to!« je dejala Mavra z brezsrčno hladnostjo in občudovala nenavadno besedo, za katero se je skrivala njena slepota. »Je to kaj dobrega ali kaj slabega?«

Zdravnica ji ni odgovorila. Glava ji je bila zatekla in težka. Oči so se ji svinčeno težko zaprle. Omotičnost je rasla. Moči ji niso več zadoščale, da bi bila še dalje pokonci.

Dase brani dati ji naočnike, to je vzela Mavra spet za razžaljenje in sramoto. Pri odhodu je petelina spet vzela s seboj. In ko je s trdimi, odločnimi koraki šla nazaj, ga je razdraženo stisnila za goltanec, da je bil tiho kot miš. Njegova trdovratna živost jo je žalila; drezala je v smrtno rano v njenem srcu.

Vsa toga je korakala domov. Voda iz mlak je plesketaje udarjala v stran. Nosila je svojo grenko temo, kot nosi kdo drugi ponosno zastavo. Borila se je zoper zasmeh sveta. Iz divje zagrenjenosti so v spačenemu telesu vzrasle nove, silne moči.

Doma je petelina razvila in ga spet posadila na drog. Žival je obsedela, ne da bi se zganila in se je mirno pripravljala, da zaspi. Nato je prižgala svetilko in vzela bankovce iz žepa.

»En moder« je štela naglo in željno; z zadnjim ostankom vida je le mukoma razločevala barvo denarja. »En moder, en rdeč – skupaj trinajst rubljev. No, vidiš, kako je to usojeno? Torej, mi ne daš naočnikov? In tudi praška ne? Aha, še en moder!«

Ko je preštela ves denar, ga je zavozljala v robec, vtaknila robec v čevelj in tega je zvito skrila med navlako v shrambi.

Naslednji trije dnevi so pretekli v neprestani skrbi za ta zaklad. Skoraj vsako uro je tekla k njemu, položila lakomne prste na slabo ceno svoje slepote. Njeno docela brezbrižno življenje je končno imelo neki življenjski smoter. Čakala je na zdravnico, da bi prišla po denar in ta ura bi bila zadoščenje, zasmeh, triumf.

A dnevi so prihajali in odhajali, brez luči, zamolklo. Pomlad si je podjarmila zemljo, breza na strehi je pošumevala z redkim listjem, kadar jo je bičal in udarjal veter. Zdravnica je prišla, a ni prišla, da bi jo zadel Mavrin zasmeh in triumf.

Zdaj je legla nova misel na Mavrino srce in ga zatemnila: hotela je imeti tudi ostali denar, ki je ležal še v skrinjici. Ni je gnala lakomnost; zdelo se ji je, da bi njena usoda imela vrzeli, če bi se to ne zgodilo.

V soboto zvečer je spet vzela petelina z droga in romala dolgo pot do hiše, kamor jo je gnal temni klic. Petelin je spet otepal in spet ga je Mavra stiskala za vrat, da bi ga utešila.

Besen veter je planil v Mavro, jo davil in skoraj zadušil. V mračni ravnodušnosti se ni brigala zanj in šla svojo pot.

Hišna vrata spet niso bila zaprta, in ko je vstopila je nihče ni ustavil. Šla je v sobo zdravnice, se ozrla okrog, prisluškovala na vse strani. V sobi je bilo docela temno. Na pogled ni bilo nikogar doma. Za vsak slučaj je Mavra zvito počakala še minuto, nato se je naglo splazila v kot, kjer je – kot se je spominjala, stala miza s skrinjico. S komolcem je krepko stisnila petelina, tipala v trdi temi za skrinjico, jo odprla in s prsti, ki so bili nenadno mladi in gibki, grebla po njej. »Zakaj jemlješ tuje imetje?« je v hipu vprašal iz teme drhteči glas zdravnice. In zdaj je Mavra tudi začula, kako je po vseh kotih oživelo, se gibalo in vpilo.

Trepetala je in še trdneje stisnila grlo petelinu, ki se je vznemiril. Grozotna slutnja ji je gnala mrzel pot na kožo: vsa soba je bila bleščeče razsvetljena in mnogo ljudi, ves svet, je sedelo s pridrževanim dihom in gledalo, kako neumno in usmiljenja vredno je kradla. In to, kar je Mavra imela za temo, je bila le noč njene popolne slepote. Tudi zdaj ni izgubila oblasti nad samo seboj. Niti za korak se ni umaknila. V obrazu se ji ni nič ganilo.

»Pozabila sem ime tistega, ki bi mi imel izrezati oči,« je jecljala s suhim grlom in iztezala glavo v smeri, ki ji jo je kazalo zamolklo čuvstvo.

Eden ali dva od gostov sta prijela Mavro pod pazduho in jo molče peljala ven. Ni se prav nič upirala. Za vedno je odhajala iz sveta, glavo je držala togo pokonci – strašen pogled. Na stopnicah so jo popustili. Vrata so se z zamolklim žvenketom zaprla za njo. Ravnodušno je šla po stopnicah navzdol v dvojno noč. Čisto slepa je tekla čez speča polja, noge so se ji trudno vlekle in le s podplati je otipavala pot.

Ozimine so se medlo svetile. Mesec je trgal lahne oblake na nebu, ki ji je teklo nad glavo, kot globok, deroč veletok. Mavra ni videla več ne neba ne zemlje. Blagoslavljala je noč, ki jo je ovijala. Ni hotela več, da bi sijalo solnce.

Podplatov se je držala črna, težka zemlja. Nenadoma je začutila, da je izgubila pot in da gre po goli zemlji. Z desnico je grabila v zraku, levica je ležala na petelinovem vratu in tako je tipaje iskala poti.

Toda kamor je stopila, je bila noč, enolična, nema, masivna noč.

Do jutra je blodila okrog in se potrpežljivo učila svoje težke slepote. Zgodaj zjutraj je prišel mimo kmet in jo odpeljal domov.

Spotaknila se je na nizkem pragu in se udarjala na robovih in podbojih, ko je stopila v mrzlo kočo. S slepimi očmi se je ozrla, se opotekla in se komaj obdržala na nogah. Iskala je ogal klopi, ga slednjič s sledečimi rokami našla in nenadoma ji je bilo preprosto in lahko spomniti se, kako so razdeljene posamezne stvari v prostoru in kje je njeno mesto med njimi.

Vzela je petelina iz robca. Ležal je na tleh in se ni ganil. Njegov vrat je ležal vitko in ponižno pred njo. In čeprav ni ničesar videla, je vedela, da je petelin mrtev.

Usedla se je in natiho jokala – drgetajoč jok brez solza. Ali je bil pete!in, čigar smrt jo je tako bolela, ali sta bili luči njenih v temi pokopanih oči? Ni bilo mogoče določno reči.

Nato si je ozke ustnice obrisala s koncem naglavne rute, se pritipala do peči, se sklonila in jo pričela kuriti.