Tema ni en črn plašč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tema ni en črn plašč
Aksinja Kermauner
Spisano: Eva Košir
Viri: Kermauner, Aksinja (2001). Tema ni en črn plašč. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Neroda očalarska![uredi]

»Klemen, ujemi žogo!« Velika oranžna stvar se mi bliža z vso hitrostjo, vendar nisem dovolj spreten, da bi se ji izognil ali pa jo — po nekakšnem čudežu — celo zgrabil. Boingg! Zazvoni mi v glavi, da se kar opotečem. Opsa! Nenadoma me se huje kot bolečina prevzame misel, da se mi bojo sošolci spet smejali! »A si slep? Pojma nimaš, neroda očalarska!« Uff, očala?? So se cela? Previdno odprem oči, vse je megleno. Na boljše oko z očali se kar nekaj vidim. O kriza, na tla so mi padla! Kaj če so se razbila? Mama bo spet popenila; za to šolsko leto sem ji sveto obljubil, da bom pazil. Lani, v četrtem razredu, sem razbil dva para, mama pa stalno jamra, da zmeče pol plače za moje okvire in stekla. »No, Klemen, zmigaj se!« mi zakliče učitelj Zmigaj. »Poberi očala in se uredi, preostali pa nazaj v igro!« Zmigaj je cisto v redu, le da nima pojma, kako je, če ne vidiš. Kje naj v tej megli najdem očala?? Pokleknem na vse štiri in si pomagam z rokami. »Slepec!« zaslišim tik ob sebi. Vem, da je Bruno. Kar naprej me zafrkava. če ne bi bil največji pretepač v razredu, bi mu že pokazal slepca! Tako bi ga kresnil, da bi tudi on štiri dni videl samo meglo! Aha, tu so! Presneto reč zatipam levo od sebe. K sreči se niso razbila. Tokrat ne. Tiho se zahvalim svojemu angelu varuhu Cvetku. Gotovo je ravno takrat pokukal na zemljo in preprečil nesrečo. »Dajmo, zmigaj!« kriči učitelj. Igra med dvema ognjema se besno razplamteva. Bruno zabije tak »šut«, da ubogo Vesno kar odnese, ko skuša ujeti izstrelek. Dobro, da stojim ob igrišču. Uh, kako sovražim telovadbo! Saj ne, da ne bi maral športa. Nasprotno, naravnost obožujem ga. Sani Bečirović, Marko Milič, Denis Rodman ... njihovi plakati krasijo stene mojega brloga. Moja največja zelja je celo, da bi postal košarkar. Ampak kako? Da bi pred vsako žogo počepnil? »Si že?« kriči čez igrišče Zmigaj. »Vključi se, daj, zmigaj!« Ravno razmišljam, kaj bi se zlagal, da mi ne bi bilo treba spet pred žogo, ko zazvoni konec ure. Uh, danes se je Cvetko izkazal! »Si se kaj udaril?« me med preoblačenjem vpraša Miha, ki ima tudi sam očala, vendar se zdaleč ne tako debela, kot so moja. On nosi tiste fine, okrogle, lenonke, ki bi jih tako rad imel tudi jaz, če bi le sla moja debela stekla v te tenke okvire! Uhh, kako debela stekla! Na avtobusu se mi je zadnjic neki pijan dedec posmehoval: »Lej ga, fantka, ima špegle kot od pirovske flaše poden!« Pri tern se je smejal, kot da bi povedal ne vem kakšno duhovitost. Ful smešno! Takrat sem imel res cm dan. Ker sem pri sebi koval maščevanje za zoprnega pijanca, nisem tako pazljivo stel postaj, kot jih ponavadi. Se sreča, da sem zagledal tisto veliko rdečo stavbo, ki jo zaradi njene močne barve razločim. Vendar sem prepočasi vstal. Šofer mi je pred nosom zaprl vrata, tako da sem se peljal se eno postajo. In pešačil nazaj... »Pohiti, Klemen, pišemo slovko!« me poklice Miha. Uh, saj res. Se že kar veselim. Slovka mi v četrtem ni povzročala nobenih težav. Letos imamo sicer novo učiteljico, ampak moja mama pravi, da imam podlago. Slovarca razdeli liste. Polovica vrste piše en tip naloge, druga drug. Da slučajno ne bi prepisovali. Smešno, četudi bi hotel, ne bi mogel. Saj ne vidim do soseda. Pa kaj bi prepisoval, saj znam. Zares znam! Vzamem kontrolko v roko. Kaj?? To ni res!? Saj tega ne bi zmogel prebrati niti z mikroskopom! Vidim samo odstavke in velike začetnice, vse drugo se utaplja v modrikasti nedoločljivosti. Kaj učiteljici ni nihče povedal, da ne vidim dobro? Prepričan sem, da je mama učiteljem stokrat zabičala, naj mi vse teste povečajo! Zdaj pa tole! Kaj naj naredim? Opogumim se in dvignem roko. Poklical jo bom k sebi in ji povedal, da pač ne razločim tako majhnih črk. Čakam nekaj minut, nato pred mano zraste nekaj tem-nega. Učiteljica. »Ne vidiš, kaj piše na tabli? Pise: Tišina in mir! Nobenih vprašanj!« mi ostro sikne na uho. »Samostojno delaj!« »Če pa ...« poskusim, pa mi že preseka besedo: »Ssstt! Vzela ti bom list in napisala nezadostno, če ne bos uboga!!« Energično odpeketa na drug! konec razreda. Saj mi bos v vsakem primeru, pomislim žalostno in začnem čečkati po kontrolki, da bi mi čas nekako minil. Potem mi pade v glavo ideja. Kaj pa, če bi pisal tisto, kar znam. Morda mi bo uspelo, da bom z odgovorom zadel pravilno vprašanje! Priporočim se Cvetku in začnem pisati. Imam črn flomaster, ki pušča debelo sled, tako da ga tudi moje slabotne oči lahko vidijo. Pisem, pisem, da se kar kadi. Dober sem. Upam samo, da sem vsaj nekaj zadel. Zvoni. Slovka pobere naloge. Po odmoru je na vrsti matematika. Matka ni ravno moj najljubši predmet. Ampak vseeno sem imel lani štirico. V razred pridrobenclja nežno, prijazno bitje. Niti naj-manj ni slišati nevarno. »Zdravo! Sem Andreja. Letos vas bom učila matematiko,« začne šica. »Bi se, prosim, tudi vi predstavili?« Všeč mi je. Uh, vsaj s to se bova ujela! Začnemo pri A. Učiteljica bere imena, mi vstajamo. Ko pride do L, Langus, se potegnem kvišku. »O, to si pa ti!« zažgoli šica. »Tvoja mama mi je naročila, naj te posadim bliže tabli. Kar sem, Klemen, ti pa nazaj!« Sošolec Rok godrnja, ker se mora presesti. Neprijetno mi je. Uf, saj bi lahko bila tiho! Tako ali tako ne vidim na tablo, čeprav sedim zdaj v prvi klopi. »Bo v redu?« Skloni se cisto k meni. »Ti... ehmm ... zelo slabo vidiš, a ne?« reče s takim poudarkom, kot da bi bilo to nekaj grozotnega in strašljivega. »Ja, gospa učiteljica!« zamrmram in poliva me rdečica. Samo čakam, da se bo oglasil Bruno. Začuda je tiho. »No, se bova potrudila, mar ne?« reče sladka učiteljica in me — o groza — poboža po glavi. Kot v vrtcu! Ne vem, kam bi dal roke, ušesa pa se mi bodo vsak čas vnela od sramu. Na srečo se učiteljičina pozornost preusmeri na naslednjo črko. Kljub temu slišim iz sosednje klopi: »Dojenček!« In že je abeceda naokrog. Andreja odpre knjigo, ponavljamo. Pise na tablo. Njena roka dela lepe zamahe, kaj pa piše, tega ne vidim. Bela kreda na svetli zeleni tabli ne ustvarja takega kontrasta, da bi lahko kaj videl. Sošolci marljivo škrebljajo v zvezke. Ko pride skoraj že do konca zelene površine, se obrne po razredu. Seveda opazi, da jo zabodeno gledam. Prepozno povesim pogled. »Ja, Klemen, kaj ne vidiš? Pisem premajhno? Veste, otroci, treba bo prilagoditi velikost pisave, tako da bo tudi Klemen lahko sodeloval, mar ne?« Oh, učiteljica! Obrnite se in pišite, nikar se toliko ne trudite! Cel razred bulji vame, Bruno pa se verjetno že spakuje. Spet me odreši zvonec. Glavni odmor. Treba je priti iz razreda dol v jedilnico na malico. Lani smo bili v nižjem nadstropju in vse je bilo lažje. K sreči zagledam blizu sebe Miha in ga popadem za roko. »Saj greva skupaj?« »Jasno, frend!« Z Mihom se poznava že dolgo. Odkar pomnim. Mi — to se pravi mamica in jaz — stanujemo v četrtem nadstropju, Miha pa ravno tako, samo v drugem vhodu. Smešno — imava različen naslov, okni dnevnih sob pa mejita druga na drugo. In to nama je v otroških letih pomenilo vir zabav. Mama mi je velikokrat pripovedovala, kako si je s sosedo Mojco naredila telefon iz škatlic od kreme za čevlje, Midva z Mihom pa sva odkrila se boljši način: jogurtovi lončki, povezani z vrvico. Strašno fino se je slišalo po tem čudu tehnike; le da je soseda Cilka, stara tečka, po tednu dni telefonijade zašpecala mami, da rjujeva kot dva povodna konja. Ona sama je povodni konj! Kaj pa takrat, ko na vse pretege naklada s hišnico, da odmeva do vrha stopnišča? Odrasli so navadni dvoličneži! Z Mihom sva bila marsikdaj skupaj tepena. Ušpičila pa sva kar precej oslarij. Mislim genialnosti; oslarije jih imenu-jejo odrasli. In zmeraj me je razumel ta moj prijatelj. Nekoč zvečer sva bezala izpred zelenega bloka, kjer sva pozvonila na vse zvonce, jaz pa sem se zapletel v vrvico popadljivega špica, ki ga je sosed Breznik ravno peljal na sprehod. Mrcina razvajena je začela lajati in skakati po meni, ko sem ležal na tleh in prešteval zvezde, Miha pa je hrabro planil nanj, ga odrinil in me potegnil kvišku. Seveda sem bil doma zvečer zaradi zvonjenja tepen, ampak vseeno sva se neskončno zabavala. »Hej, Klemen, ali vidiš tisti dve bejbi?« me nenadoma Miha pocuka za rokav. Spretno prikrmari bliže, da ju tudi moje kratkovidne oči lahko ugledajo. Prva nič posebnega, sicer blondinka z modrimi očmi, vendar ni moj tip. Miha pa se dobesedno pripopa nanjo. Ampak druga! Oh, milina! Dolgi lasje, dve rjavi nagajivi očesci in privihnjen nosek. Ha, toliko se vidim, pa čeprav od blizu! Oba se ustaviva kot vkopana, da nama reka učencev, ki prihrumi po hodniku, butne v hrbet. Vsem se mudi na malico. »A si videl?« sopne Miha. »Mega!« Totalno brez besed sem. Samo poziram slino, nekje v trebuhu pa se mi prebuja nekaj silnega, toplega, nedoločljivega. »Meni se zdi, da sta iz šestega. A ni fino, zdaj ko smo v tem nadstropju! Te lepe modre učke ...« Miha je totalno preč. Skoraj me pozabi pri mizi, ko pojeva malico, tako je zmeden. Neprestano mrmra: »l'm in love, yeah ...« In že je tu četrta ura. In peta pa šesta. Bolj ali manj jih preživim v mislih na rjave čokoladice pod svetlimi laski ...

Slovka![uredi]

Dobili smo nazaj slovo. Pisal sem bedno dve. Učiteljica je jezno pripomnila, da sem se verjetno norčeval, ampak vseeno mi je uspelo zbrati točke vsaj za zadostno. Doma sem moral takoj razložiti mami, kako sem dobil neviden test, kako sem poklical učiteljico, ona pa mi ni pustila govoriti. Uf, je bila mama besna! Zgrabila je torbico in nemudoma odvihrala v solo. Domov je prišla vsa rdeča. Pa mi ni hotela povedati, kaj sta se zmenili z učiteljico, samo zagrizeno je molčala. Tisti večer me je prišla poljubit v posteljo, cesar sploh ne dela vec, dolgo me je stiskala k sebi in govorila: »O moj revček, o moj revček.« Nisem vedel, kaj to pomeni, dokler nisem naslednjega dne odšel v solo. Slovarca me je tisti hip, ko je prišla v razred, poklicala k tabli. Moral sem analizirati enostavčno poved. He, ne bos me! sem si mislil. Podčrtaval sem povedke, osebke in predmete, da se je kar kadilo. Sicer sem z nosom skoraj sproti brisal, kar sem napisal, ampak videl sem vendarle. Bil sem nepremagljiv. Slova pa je strupeno prekinila moje genialno izvajanje in rekla: »No, pa preberi tole!« V roke mi je porinila berilo. Ostal sem brez besed. Saj vendar ve, da ne vidim! Kako naj berem? »Šica!« se je oglasil moj hrabri Miha. »Ne bit tako kruti. Dobro veste, da ne vidi tako majhne pisave.« »A vam ni moja mama povedala?« se, opogumljen, ogla-sim se jaz. Šica ne odgovori nič. Tišina se gosti. Prestrašen prisluškujem v sivino. Učiteljica se menda dvigne izza svoje mize in stop! proti meni. Vidim senco, ki se mi približuje, slišim udarce njenih peta, zavoham njen parfum. Cisto blizu se ustavi in se skloni do mojega obraza. Zdaj jo zagledam. Izraz na njenem obrazu ne obeta nič dobrega. »Ja,« zasika. »Mi je tvoja mama povedala. In to zelo jasno povedala.« Premolk. Stojim pred tablo, ves bel od krede. Ne vem, kaj bi. Če ji je povedala, zakaj je zdaj tako zoprna? A je to taka reč, če si slaboviden? Jaz se počutim popolnoma v redu, zdi se mi, da sem cisto normalen ... Mogoče pa zaradi mame? No ja, včasih je moja mama lahko tudi precej glasna — kot takrat, ko me je branila pred pobesnelo sosedo Gradišnikovo, ki sem ji po nesreči posvinjal sveže oprane rjuhe, ko smo se šli Indijance. Kaj jih pa je, stara skvo, obešala ravno pred našim vigvamom! Nenadoma se slovkarca obrne proti meni in mi zapiči svoj polakirani noht pod rebra. »Ampak,« povzdigne glas, »ne bodo mi nekakšne prodajalke solile pameti!!« Vroče me spreleti. Misli mojo mamo! Moja mama je prodajalka. Učiteljica je to besedo izpljunila kot kakšno gnusno kletvico. Pa je moja mama super prodajalka. Večkrat sem bil pri njej pa sem videl, predvsem pa slišal na lastna ušesa, kako so bili ljudje zadovoljni. Teatralno se obrne proti razredu. »Jaz vem, kako se nekateri izogibajo pouka!« Nekdo v razredu se zasmeji. Jasno, Bruno. Dobro že ločim glasove svojih sošolcev. »Ti pa, Završnik, se javi ravnatelju!« navrže kot mimo grede Mihu, ki se je pogumno zavzel zame. »Mars v klop!« To velja meni. Poklapano se poberem. Saj tega ne bi bilo treba! To bojo dolga štiri leta. Pa tako rad sem imel slovko!

Oh, te bejbe![uredi]

V teh nekaj mesecih sem preživljal raj in pekel. Zadnje mi je servirala slovarca, ki se je izživljala nad mano, ce se je le mogla, in to kljub opominu ravnatelja (da jo je sam ravnatelj okregal, sem zvedel od Mihca, njegova mama je tajnica na soli). Raj pa me je čakal med malico, ko sem od blizu zrl v rjave čokoladice šestarke Tjaše. Zmeraj sva se z Mihom znašla nekje v njeni bližini, kajti Miha je bil nesmrtno zacopan v njeno prijateljico Nino. K sreči! In nisem imel občutka, da je Tjaši neprijetno. Kar dobre debate sva metala. Včeraj sva se celo zmenila. Zgodilo pa se je takole. Jaz (mimogrede): »A prideš na novoletni žur na soli?« Pogledala me je tako, da so se mi zašibila kolena. Energija pogledov učinkuje tudi skozi tako debele leče očal, kot jih imam jaz. Kar stopil sem se. »Ja? Bo kakšen dober program?« Primaknila se je bliže k men! in me je nepremično gle-dala v od. Nisem vedel, kaj bi. Na tilniku sem začutil nekaj lepljivega — kaj tako do fula naštimajo radiatorje?? Nenadoma mi je v glavo padla genialna ideja. Spomnil sem se prepovedanih dveh pokalic. Sklonil sem se cisto k njej,

da sem začutil svež vonj njenega telesa in se mi je za hip zvrtelo v glavi. Požrl sem slino. »Ti, ves, fotr mi je dal dve ful močni petardi!« Hitro se je odmaknila. »Pa kaj,« je razočarano rekla. Namenila se je oditi, že je potegnila Nino za sabo, ko je Miha bevsknil za njima: »Reva!« Tjaša se je obrnila, kot da bi ji kdo stopil na žulj. »A jaz?« »Ti ja,« ji je malomarno vrgel Miha. »ln tvoja prijateljica. Saj bi že prej moral vedeti, da to ni za babe.« To ju je dokončno prepričalo. »Seveda prideva na zabavo,« je v imenu obeh obljubila Tjasa. »Ko ju bosta vrgla, naju pokličita,« je zašepetala in že ju ni bilo več. Z Mihom sva se brez besed spogledala. »Voav, uspelo nama je! Give me five!« Tresnila sva skupaj z dlanmi in se nenadoma počutila najodličneje na svetu.

Konec z očali?[uredi]

Novo leto se je nezadržno približevalo. Zaradi prve pozitivne ocene, vse druge so bile seveda nezadostne, sem imel slovo le opomin. Matematika mi je zaradi skoraj ne-znosne skrbi prijazne učiteljice Andreje (ali kljub njej) kar šibala, ob konferenci sem imel štirico, preostali predmeti pa kakor kdaj. Štiri, pet, v glavnem se nisem preveč obremenjeval. Povsod, razen pri slovenščini, so mi učitelji povečevali teste in domače naloge na format A3, pisati pa sem smel z debelim temnim flomastrom. Učitelj pri angli je bil celo tako prijazen, da mi je nabavil posebno lučko, ki sem jo pritrdil na klop in tako precej bolje videl, pa se dovolil mi je, da si njegove ure snemam na kasetofon, ki mi ga je pred let! kupil oči. To mi je precej olajšalo učenje. Večinoma so se učitelji kar potrudili; šica za naravo je posebej zame celo nabavila neke strašne modele za potipati, kar je navdušilo tudi moje sošolce. Nekaj dni pred novoletnim praznovanjem na soli sem prišel domov prej kot po navadi, kajti odpadla nam je telovadba, Zmigaj je bil na nekakšni tekmi. Mamica je že brkljala med lonci, iz kuhinje je presunljivo dišalo. »Živjo, poba! Kako je bilo v mučilnici? Te je slovkarca danes kaj preganjala?« Kaj je danes z mamico? Njen glas je vesel kot ze dolgo ne! Takoj sem moral stegniti jezik: »Haj, matka! Kaj se dogaja? Nekam kul se mi zdiš!« Pribrzela je iz kuhinje, me zagrabila za roke in me odvedla h kavču. Posedla me je nasproti sebe in mi od blizu pogledala v oči. »Sine, poslušaj, super novica za naju! V časopisu sem brala o slovenskem oftalmologu, to je tak zdravnik za oči, ki z laserjem operira visoko kratkovidnost. Sicer stane poseg kar dosti, ampak, kaj misliš? Mogoče bi malo priškrtnila pri izdatkih, pri tvoji vsakdanji kokakoli, pa bi slo. Lahko se zgodi, da bi celo tvoj oče dal kaj zraven.« Lahko si predstavljate, da me je skoraj odneslo v zrak! Odplesal sem po sobi indijanski ples navdušenja, nato pa se počil nazaj na kavč. Oglasili so se pomisleki. »A si sigurna, da je stoodstotno? Kaj pa, če oslepim?« Mama me je zgroženo pogledala. »Ma ne, piše, da je operacija zelo zanesljiva. Sploh pa to ni prava operacija. Kar v ambulant! naredijo, traja pol ure, potem greš pa domov.« Čisto pa le nisem mogel verjeti. Da bi potem nosil manj debela očala? Taksne lenonke, kot jih ima Mihec? Ali pa celo nič? Hitro sem stekel v kopalnico, si snel očala in se od blizu zabuljil v megleno sliko v ogledalu. Nisem ravno Leonardo di Caprio, pa vseeno izgledam tisočkrat bolje kot s špegli. Mama je prišla za mano. »No, tako hitro ne bo slo. Naročila se bova po novem letu. Do takrat pa — očala nazaj na nos!« »Super si, mama!« sem zatulil in jo vso pocmokal. Potem sva sedla h kosilu. Zvečer jasno nisem mogel zaspati. Videl sem se s Tjašo pod roko, za nama pa šepetajo: Glej, najlepši par na soli! Zagledal sem se pri košarki, kako premagam silnega Bruna in zabijem kos, Zmigaj pa odprtih ust stoji poleg igrišča. Tjaša na tribuni divje ploska, potem ... me je sladko zalil spanec.

Usodna novoletna zabava[uredi]

Končno je nastopil težko pričakovani petek, dan novoletnega praznovanja na soli. Dopoldan smo imeli le štiri ure in se te so minile v rezljanju okraskov in prepevanju božičnih in novoletnih pesmic. Kaj hitro smo se pobrali domov, da se pripravimo za tisto pravo ob petih. Oblekel sem nove nesice in ful dobro majico z napisom športne firme na hrbtu. Z Mihom sva bila zmenjena, da me pride iskat. Ravno sem si želiral pramen las, ki me nikakor ni hotel ubogati, ko je pozvonilo. Zvilo me je v želodcu. Tam bo tudi Tjaša! Odbrzel sem v kuhinjo, pozdravil mamo, preslišal njena opozorila in že sva s sošolcem šibala proti soli. Nečesa sem se domislil. »Lej moj novi dizajn!« sem rekel Mihcu in spravil očala v žep. Miha me je ošinil od strani. »Klemen, a tako sploh kaj vidiš?« »Saj bova skupaj! Sicer pa se moram navaditi. Kmalu bom tudi jaz videl, ves?« Na hitro sem mu zrecitiral vse, kar mi je povedala ma-ma. Miha je bil navdušen. In že sva se pomešala v množico v veliki šolski telovadnici. Sledil sem Mihcu in vključil vse svoje antene, da bi kje opazil Tjašo. Moj najboljši prijatelj, sosed, sošolec, skratka Miha, me je prav hitro prikrmaril do skupine deklet, ki so se v zadregi smejale, in mi šepnil: »Tule sta najini bejbi! Parkirajva se zraven!« S pogledom sem iskal Tjašo, vendar so se mi vse nafrizirane bučke zdele enake. Potem pa sem začutil njen vonj, vonj, ki bi ga prepoznal med tisoči na svetu. Srce mi je divje utripnilo, se za hip ustavilo, iz ust pa nisem spravil niti vejice. Tjaša me je odrešila: »Voav, Klemen, si faca! Ves, kako ti pase, da si brez očal! Se stokrat bolj si luškan!« Potipal sem, če so moji okularji se v žepu. V mislih sem se za vedno poslovil od njih. Vse naredim, da bi bil Tjaši všeč, pa četudi si razbijem nos! Potegnil sem jo make vstran. »A ves, da bom mogoče po novem letu sploh brez očal! In da bom bolje videl!« »Juhu!« je zaplesala Tjaša in se mi obesila okrog vratu. Začutil sem njene roke na tilniku in nemudoma me je izstrelilo v deveto nebesno orbito. »Super!« Tjaša je bila tako vesela, da sem se se jaz nalezel njenega navdušenja. To je prava frendica! Pa se kaj več. Mogoče bi si jo pa danes upal vprašati, če bi hodila z mano? Kar zdajle? Trenutek je bil nadvse primeren. Tjaša je se vedno objemala moj vrat... Vroče me je polilo. »Tjaša ...« sem začel. Srce mi je pobezljalo, počutil sem se, kot da me bo vsak hip kap. Tjaša je začutila prizvok v mojem glasu. Obrnila se je k meni, da so mi njeni dolgi lasje opljusknili lice. »Ja, Klemen?« je pričakujoče rekla. Pogledal sem jo globoko v čokoladne oči, se odkašljal, požrl slino ... takrat pa naju je dobri stari Miha z vso silo treščil po rami. Od kod se je ravno zdaj vzel ta tepec? »No,« mi je od blizu zarjul v uho, »kaj nisi obljubljal nekakšnih petard?« Kakšne petarde? sem zbegano pomislil. V tem trenutku so me petarde zanimale ravno toliko kot lanska cena nakodrane solate. Zakaj me ne more pustiti pri miru? Pa ravno zbral sem pogum ... »Saj res, petarde,« je brez pravega navdušenja rekla Tjaša, Miha in Nina pa sta naju že odvlekla ven, v jasen zimski večer. Zadišalo je nekako pričakujoče, sveže in ostro. Skrili smo se za vogal telovadnice. V žepu sem pobrskal za petardama in eno privlekel na plan. Miha je zmagoslavno tresel škatlico vžigalic. »Ha, na tole pa nisi pomislil, kaj? To je pa moja glavca!« Postavljal se je pred Nino, jasno. Ubogi, zaljubljeni Miha! »Kako je velika! Tole bo pa precej počilo!« je šepnila Nina navdušeno, da bi pokazala Mihu, kako jo vse to zanima. Ha, tudi Nina je zaljubljena, sem ugotovil z velikim veseljem. »Vržemo, potem pa črta! Z drugo se bomo pozabavali pozneje! Velja?« je poveljeval moj prijatelj. »Prižgi, Klemen!« Začelo me je zebsti v roke, zato sem bil make neroden. Prasknila je šele druga vžigalica. Podržal sem plamen pred petardo, vendar se ni hotel prijeti. Primaknil sem vse skupaj k očem, kajti brez očal sem slabo videl glavico pokalice. Plamenček ni in ni hotel oblizniti petarde. Pogledal sem se bliže. »Klemen, odvrzi!« sem se zaslišal Mihov glas, Tjašin vrisk, nato pa mi je pred očmi eksplodiralo tisoč plamenov, ki so mi boleče prebodli zenice in z ognjenim mečem vsekali po možganih. V ustih sem začutil ogaben okus po zažganem, nato pa me je zajela črno črna tema.

Konec sveta[uredi]

Kakor sem prej potonil v črno temo, tako sem se zdaj zbudil v ravno tako temo. Vedel sem, da sem buden, kajti jasno sem slišal ostro ropotanje nečesa kovinskega, zadaj pa zabrisane glasove ljudi in oddaljeno bučanje prometa. Segel sem proti očem. Tup, zaletel sem se v nekaj mehkega, desna roka pa me je strahovito zabolela. Pa kje zaboga sem? Kaj se mi je zgodilo? Zakaj je povsod ta tema? Naprezal sem se, da bi odprl oči, vendar se mi ni posrečilo. Hotel sem nekaj red, zakričati, ko me je ustavil topel zenski glas. »No, nas prijateljček se je zbudil!« je vzkliknil glas. »Gospod doktor, pridite!« Zdrznil sem se. Kakšen doktor? Pomeni to, da sem v bolnišnici? Nenadoma me je ostro dregnil spomin na žgoče plamene. Petarda?? Je mar kaj narobe z mano? »Dober dan, Klemen!« je rekel globok moški glas, verjetno zdravnik. Začutil sem, da se je postelja vdala pod njegovo tezo, ko je sedel k meni. »Kako se počutiš?« »A sem res v bolnišnici?« sem brez pozdrava vprašal, tako sem bil razburjen. »Tako je. Imel si nesrečo. Petarda ti je eksplodirala v roki. Temu pa lahko rečemo sreča v nesreči, kajti roko smo ti izredno lepo pokrpali. Čez kakšen mesec, dva, bos lahko že pisal z njo!« Spet sem segel k obrazu. »Kaj pa oči, gospod doktor, pa obraz?« Zdaj mi je postalo jasno, zakaj sem ves povit. »No, z roko ne bo problemov,« je govoril doktor. »Obraz smo ti tudi za silo spravili v red.« »Pa oči?« sem s tesnobo ponovil. Doktor se je nemirno presedel na postelji in se odkrhnil. »Hja, to je tako. Ne moremo še zagotovo reči, dokler ti ne snamemo obvez, vendar je vidni živec na obeh očesih kar precej poškodovan. Lahko se zgodi, da bos videl slabo ... ekhm ... zelo slabo ... celo zelo slabo.« Ko sem docela dojel pomen njegovih besed, me je zajela panika. Razburjeno sem sedel pokonci. »Ali to pomeni, da ne bom več videl??« sem skoraj zakričal. »Da bom slep??« »No, no, pomiri se,« me je zdravnik tiščal nazaj na posteljo, »mogoče sploh ne bo tako hudo. Bomo videli, bomo videli. Medtem pa počivaj!« Hotel sem zavreščati, naj me vendar že enkrat zbudijo in mi povejo, da je to samo strašna mora, zblojene sanje, slab štos! Slepota! To se meni ne more zgoditi!!! Zavihtel sem noge s postelje, da bi ušel, zbezal nazaj v včerajšnji dan, ko sem se videl, pa čeprav slabo. Nenadoma sem na rami začutil mehko roko. »Moj nesrečni sinko!« je zajokal znani glas. Mama! Stisnil sem se k njej, srce mi je hotelo počiti od tesnobe. Če ona joka, potem je nemara vse res!? »Mama, bom res slep? Reci, da ne!« Mama je zajokala se huje. »Ne vem, Klemen ... treba bo počakati... vendar... eno oko, boljše, je precej poškodovano ...« Glas se ji je zlomil v ihtenju. O bog! Torej bom slep! Saj ne morem verjeti! Obupan sem objemal mamo, kot da jo hočem zadušiti, in neutolažljivo jokal v sterilne obveze. Kar se je dogajalo tistega in naslednjega dne, je bilo zagrnjeno v črnikasto pajčevino. Kot da bi bil buba sviloprejke, zapredene v črno nitko. Jemali so mi kri, se pogovarjali o meni, mi merili temperature, jaz pa sem vse to spre-jemal, kot da se me ne tiče. Cisto malo upanja sem pa le se hranil za dan, ko mi bodo sneli obveze. Prišlo je tudi to dopoldne. Potnih rok sem čakal, da bo sestra končala. Koza na obrazu me je ščemela, pa se nisem smel popraskati. Slišal sem prižiganje nekakšne lučke, šuštenje obvez. Bil sem že nestrpen. »Kdaj boste končali?« sem navsezadnje vprašal v temo. Sestra je globoko vzdihnila, zdravnik pa je potrto odgovoril: »Smo že, Klemen. Sneli smo ti obveze.« Ko mi je naposled smisel teh besed prodrl v možgane, me je objel najtemnejši obup, kar si ga je mogoče zamisliti. Zdaj sem zatrdno vedel, da ne bom nikoli več videl. Preplavila me je groza pred ničem, praznino, večno temo, ki bo zdaj moj edini svet do konca dni. Sunkoma sem vstal in se zagnal tja, kjer sem mislil, da so vrata, kot da bi bila tam zunaj rešitev. Nekaj se mi je boleče zarezalo v piščal, že naslednji hip pa sem se zvrnil čez nekakšen ropotajoč predmet. Nenadoma me je zapustila vsa življenjska moč, zgrudil sem se vase in hlipajoč obležal na tleh. Kot skozi kopreno sem slišal prestrašeni mamin glas, trkljanje pet po linoleju, čutil sem roke, ki so me dvignile in položile na posteljo. Zvil sem se v dve gube in se čez glavo pokril z odejo. Tako sem kljub prigovarjanju mame in zdravnika ostal ves dan. Sam v temi, sam s svojo bolečino. Dan in noč sta bila enako črna, le po zvokih sem vedel, kdaj je jutro, poldan, večer. Ponoči sem sanjal barve, sijoče, čudovite barve. Jutro pa me je spet vrglo iz sveta videčih v sovražno temo. »Klemen, sinko!« sem slišal pridušeni mamin glas, ravno ko sem se mučil z zajtrkom in z žlico skušal naciljati usta. »Poglej, kaj sem ti prinesla!« Privzdignilo me je, kot da bi me pičil obad. Kako naj vidim? Mar mama ne ve, da sem slep? Se dela norca iz mene? »Obisk imaš,« sem spet slišal mamo. Se to! Zdaj me bodo razkazovali kot kakšnega prekletega spacka! »Pusti me pri miru,« sem zakričal iz vsega grla. »Ne govori mi, naj kaj pogledam! Nikoli več ne bom ničesar videl! Sovražim te. Vse skupaj sovražim, vse, ki vidite!« Slišal sem nekakšno šepetanje in prerivanje, nato pa se je oglasil Mihov glas: »Živjo, stari! Prišel sem mimo, da vidim … eeee … kako si!« Prvi hip sem se Mihca blazno razveselil, hotel sem mu kar skočiti naproti. Potem pa sem se zavedel, kakšen sem, in prevzela me je jeza. Saj je bil tudi on zraven! Pravzaprav mi je celo on rekel, naj prižgem petardo! Pa Tjaša! Spomin nanjo me je zbodel v prsih kot električni sunek. Vsi so krivi, vsi, nastradal sem pa jaz! Iz mene je planil nezadržen bes. »izgini!« sem zatulil. »Poglej, kaj si naredil! Ti, Tjaša in Nina! Krivi ste, da sem slep, da ne bom nikoli več videl! Tudi slišati nočem več za vas!« Tako sem rjovel, da sem bil cisto zahripan. Odprla so se vrata in nekdo mi je nanagloma zavihal rokav. Čutil sem injekcijo v žili, od blizu slišal mamino smrkanje in Mihovo začudeno sopenje, nato mi je v nosnice kot daljni spomin priplaval vonj po Tjaši. In že sem zaspal. Naslednje dni nisem hotel sprejemati nobenih obiskov. Tudi jesti nisem hotel. Kar naprej sem premleval svoje črne misli. Zakaj ravno jaz? Je bila to kazen za kakšen greh, ki se ga niti ne zavedam? Če bi imel očala, se to ne bi zgodilo ... Pa moj oče! On mi je dal petarde! Saj sem vedel, da me ne mara, že takrat sem vedel, ko naju je z mamo pustil sama ... Kje pa je bil v tistem trenutku Cvetko? Razmišljal sem, kdaj sem začel verjeti v Cvetka. Pred mano so počasi vstale podobe, slike: jaz kot štirileten deček, mama in oče me držita za roko, mamina je potna, vsenaokrog sveče. V krsti lezi mali Cvetko, prozornega obraza, oblečen v belo srajčko. Fantiček je bil sosed moje babice z Dolenjskega, očetove mame. Vse poletje sva se skupaj igrala. »Kaj pa se je zgodilo s Cvetkom?« sem prestrašeno vprašal babico, ki je bila sredi vseh tistih rož videti stara kot zemlja. »Odšel je v nebesa. Cvetko je postal angelček,« je smrknila stara mama. Istega poletja me je naučila otroško molitvico Angel varuh. Navadil sem se nanjo, blago me je vsak večer prenesla tja onstran. In tako sem vedno, ko sem zvečer molil, mislil na Cvetka. In sčasoma začel verjeti, da je moj angel. Naenkrat sem dojel, da v resnici nimam angela varuha. Če bi res bil, ne bi dopustil, da bi se mi kaj takega zgodilo. Počutil sem se kot edini človek na svetu. Sam v neskončni temi, izgubljen, zapuščen. Prepuščal sem se malodušju in se utapljal v nemočnem srdu, jezil sem se na vse videče, ki imajo to, cesar jaz nimam in ne bom imel nikoli več: svetlobo. Sčasoma pa sem se naučil, da sem obnavljal pred očmi slike iz časa, ko sem se videl. Sto- in stokrat sem podoživljal trenutek, ko sem zrl Tjaši v oči in ji hotel povedati, da jo imam rad. V domišljiji sem si naslikal nadaljevanje: Miha je povsem pozabil na petarde, s Tjašo sva plesala, nato sem jo spremil domov in jo pred njeno hišo poljubil ... Grenko sladko me je bolelo v prsih, ko sem mislil na Tjašo. Sladko zato, ker sem si jo lahko priklical v spomin; peklo pa je, ker sem se odločil, da je ne bom nikoli več srečal. Da bi me takole pomilovalno gledala, namigovala drugim in se mi smejala! Če bi sploh hotela se govoriti z menoj, invalidom, slepcem! Spet sem se zjokal. Vsaj jokale so se lahko, te moje mrtve oči!

Odločitev[uredi]

Končno sem lahko odšel domov. Roka se je lepo zacelila, rane na obrazu tudi, le oči so ostale slepe, opustošene. Tako kot moja notranjost. »Klemen, morala bova razmisliti, kam bos sedaj hodil v solo,« me je naslednjega jutra pri zajtrku ogovorila mama. Zdrznil sem se, tako da mi je kruh, ki mi ga je namazala roditeljica, padel na mizo. »Kako to misliš, kam? Jasno, da bom hodil na staro solo!« sem hlastno rekel, vendar me je prešinilo, da o tem sploh še nisem razmišljal. Mama se je odkašljala. »Sinko, saj ves, da bi zate rada najboljše. Vendar pomisli. Danes si se skoraj ubil, ko si sel na stranišče. In to v stanovanju, ki ga poznaš od rojstva. Kako bos brez spremstva hodil k pouku, v različne razrede, na malico, kako se bos sploh učil, pisal?« Iskal sem kruh po mizi in nenadoma dojel, kaj misli ma-ma. Saj nisem sposoben sam iti kamorkoli! Se kruha pred sabo ne najdem. »Kam pa naj bi sel?« »Malo sem se pozanimala, medtem ko si bil v bolnišnici. Obstaja zavod za slepe in slabovidne otroke. Celo tam sem že bila.« Mamin glas je postal tak, kot da bo zdaj zdaj bruhnila v jok. »Sploh ni tako hudo, ves.« »Zavod!« sem zgroženo rekel. »Strpala me bos v nekakšen zavod!« Zdaj sem že kričal. Zadnje čase sem res razdražljiv. »Samo da se me bos znebila, kaj? Da ti ne bo treba gledati pohabljenca, kot sem jaz!« Plosk! Po licu me je zapeklo. Mama me je udarila! Naslednji hip me je trdno stresla in s stisnjenimi zobmi rekla: »Dobro me poslušaj, ti moj krivični fant! Bog ve, da sem si skoraj izjokala oči zaradi tebe. Vendar tako je, in nič drugače. Spomni se na učiteljico slovenščine! Misliš, da ti bo zdaj prepisovala teste ali kaj? Najbolje bodo poskrbeli zate v zavodu!« Mamin resni glas me je hipoma streznil. Butnilo je vame, da ima prav in da me ima v resnici rada. Dojel sem, da sem ji naredil veliko krivico. »Oprosti, mama. Ne vem, kaj mi je!« sem skrušeno rekel in planila sva si v objem. Vse dopoldne sva jokala, se pogovarjala, delala načrte in na koncu sem ji obljubil, da greva pogledat v zavod.

Zavod[uredi]

Ko so se za mano zaprla velika kovana vrata zavoda, sem se počutil kot smrtno ranjen bojevnik na fronti. Vendar nisem imel časa za žalost; učiteljica me je že prijela za roko in me odvedla v osnovno solo. »Opri se na druge čute,« mi je govorila. »Vklopi voh, sluh, tip. Poglej, na stopniščni ograji so žebljički: eden za prvo nadstropje, dva za drugo in trije za tretje. Tako ves, kje si.« »Zakaj rečete poglej, ko pa veste, da ne vidim?« sem se začudil. »Besede videti, pogledati in podobne pomenijo, da si slepi stvar ogleda po svoje: jo potipa, povoha, okusi, če je užitna; o njej pridobi predstavo. Te besede nikakor niso prepovedane.« Oblila me je rdečica. Spomnil sem se, kako sem kričal na mamo, ko mi je rekla, naj pogledam, kaj mi je prinesla. Tu, med slepimi in slabovidnimi, pa je to cisto običajna beseda. »Bodi pozoren na prepih, pa na vonj določenih prostorov, mimo katerih greva. Tako se bos kasneje lahko sam znašel.« In naenkrat je moja koza zaživela, kot bi bila samostojno bitje. Čutil sem toploto, ki je prihajala od učiteljice; na licu sem zaznal vetrc, ki ga je naredil mimoidoči učenec; moji prsti so dojeli hrapavost in toploto stopniščne ograje, kot da bi se prvič srečal z lesom; s podplati pa sem dobesedno čutil konec stopnice. In skoraj hkrati se mi je odprl svet zvokov: slišal sem podrsavanje po zleščenih tleh, moji koraki so imeli drugačen zvok od učiteljičinih; s strani sem začul oddaljeno mrmranje mesta za oknom. Bilo je, kot da bi namesto izgubljenega vida dobil nov čut; drugačen, nepopoln, brezbarven, a vendar. Naenkrat sem se počutil mnogo bolje kot kadarkoli prej v zadnjih mesecih. In že sva bila v razredu. Spet me je zvilo. »To je novi učenec Klemen,« me je predstavila moja spremljevalka. Začutil sem ozko roko v svoji in zenski glas je rekel. »Pozdravljen, Klemen. Jaz učim slovenščino. Ime mi je Ženja.« Bil sem presenečen, da se mi je učiteljica predstavila. Ko so mi svoja imena povedali se vsi moji novi sošolci, sem razumel, da je to običajno. Jasno, ne vidim, kako naj drugače vem, kako se imenujejo? Zdelo se mi je hecno, da jih je samo sest. Pojasnili so mi, da jih je v razredu lahko največ dvanajst, in to zaradi tega, ker se snov sicer ne razlikuje od osnovne sole, metode pa so cisto drugačne. Da bom že se videl. »Sedel boš poleg Domna. Domen je v zavodu kot doma, tu je že od vrtca,« je rekla Ženja. »Pomagal bos Klemnu, ali ne?« »Domen, Klemen. Dve lepi slovenski imeni. Prav gotovo bosta prijatelja,« se je zasmejala učiteljica, ki me je pripeljala, in vrata za njo so se zaprla. Spet sem ostal sam. Vendar me je takoj posrkalo v dogajanje. Šica za slovo je nadaljevala s snovjo, vmes pa me tudi kaj vprašala, da bi videla, koliko znam. Bil sem kar dober. Vsaj s slovenščino ne bo težav, sem olajšano pomislil. Učenci so tolkli po nečem, kar je delalo precejšen hrup. Ker je imel to stvar na mizi tudi Domen, sem se opogumil in ga vprašal, kaj je to. »Brajev stroj,« mi je odgovoril sosed. »Z njim slepi pišemo. Tudi ti ga bos dobil, ko se bos naučil brajice.« Na mizo mi je položil veliko in debelo knjigo. Zdrsnil sem s prsti čeznjo, Bila je polna nekakšnih izboklin. »A ti to bereš??« sem vprašal, skrajno začuden. »Seveda! In to zelo hitro. Najboljši bralec na soli sem. Ti pokažem?« Učiteljica je slišala najin pogovor in je bila takoj za to, da me Domen malo izobrazi. Sošolec je nastavil prste na vrstico in začel brati. Skoraj nisem mogel verjeti. Bral je celo bolje kot marsikateri učenec z moje prejšnje sole. Bil sem navdušen. Sklenil sem, da se bom te umetnije čim prej naučil tudi jaz. Zadonel je gong. Konec ure. Bil bi izgubljen, če se ne bi Domen dotaknil moje rame. »Pridi, greva na malico. Mislim, da so danes banane. Rad jih imam!« In zasmejal se je kot najsrečnejši človek na svetu. Oklenil sem se ga kot utapljajoči in skupaj sva se prebijala po hodniku in po stopnicah navzdol. »Veš, pri nas vsi hodimo po desni. Zato, da se ne zaletavamo!« mi je spotoma razlagal Domen. Med malico sem spoznal se mnogo drugih otrok. Vsi so mi bili bolj ali manj všeč, najbolj pa Domen. Za vsako stvar se je smejal, kot bi stresal orehe. Njegova dobra volja je bila nalezljiva. Srečo imam, da je ravno moj sošolec, sem pomislil. Zvedel sem tudi, da slepi ne marajo, če jim rečeš slepec. »Slepec je plazilec,« je rekel Domen in se smejal na vsa usta. Zares navdušil pa me je zemljepis. Tudi učitelj ni bil slab, vendar so me vsi pripomočki, ki sem jih našel v kabinetu cisto zasvojili. Ure in ure bi tipal taktilne karte, globus, makete, nekatere je učitelj izdelal posebej za slepe, najboljši pa je bil govoreči zemljevid, nomad so mu rekli. Dotaknil si se karte in povedal ti je, kam si pritisnil. Pa se marsikaj. Razvijal sem svoj tip na blazinicah prstov, že sem čutil veliko več podrobnosti kot pred kratkim. »Huh, večer je že,« je zastokal Domen. »Pa nisem naredil vse naloge. Nekaj moram se prebrati. Pridi, greva v sobo.« Dodelili so mi posteljo v njegovi sobi. Super! Motila me je le ena stvar: nisem si ga mogel predstavljati. Mama, Miha, Tjaša (spet sunek pri srcu), prejšnji prijatelji — imel sem jih v spominu. Domna pa nisem se nikoli videl. Pa ga tudi ne bom. O ja, bom. Na svoj način. Ko si bova bližja, ga bom prosil, če ga lahko otipam po obrazu. Stikalo je kliknilo, Domen je legel v posteljo in začel brati. Sam pa sem se zvil pod odejo in kljub se kar dobrim izkušnjam tega dne se je vame počasi plazila malodušnost. Ni minilo dosti, ko sem že smrkal. Nadme se je zgrnilo vse hudo, kar sem preživel v zadnjih mesecih. Ko sem se najbolj smilil samemu sebi, me je nekdo stresel za ramo. »Daj no, Klemen. Vse bo se v redu!« Bil je moj sosed. Obrnil sem se na bok. Spet se je v men! prebudil bes. »Kaj pa ti ves, kako je, če si slep! Pojma nimaš!« Domen je slišno zajel sapo. »Kako to misliš?« je osuplo vprašal. »Ja, ti vidiš, četudi malo. To je popolnoma nekaj drugega,« sem jezno rekel. »Hej, pridi k sebi,« je vzkliknil Domen. »Kako, da jaz vidim?« »Seveda, kako si gotov pri hoji, pa kako se znajdeš povsod pa to!« sem trmoglavil. Domen se je začel smejati, nato se je kar smejal in smejal. Bil sem užaljen. Končno je izdavil: »Oh, Klemen, ti si pa brihta! Vsi vendar vejo, da sem od rojstva slep!« Onemel sem. To ni mogoče! Potem sem se spomnil, da sem slišal, kako je Klemen ugasnil luč, nato pa legel v posteljo in bral. Pa je res slep! Naj me koklja brcne, spet sem naredil oslarijo. »Sorry,« sem izdavil. Čutil sem vročino, ki mi je buhnila v lica. Se dobro, da me Domen ne vidi! »To je samo dobra orientacija. Tudi ti se bos naučil vsega tega.« »Misliš?« sem se nekoliko v zadregi vprašal prijatelja. »Pa jasno! Se toliko bolj, ker imaš se žive predstave o vidnem svetu. Neguj jih. Jaz tega nimam. Sem videti zelo ubog?« »Sploh ne,« sem se zasmejal. »Poleg tega si pa en fejst človek in to je vazno, ne pa, da si slep ali ne vem kakšen. Nauči se razlikovati pomembne stvari od nepomembnih.« Moje občudovanje do prijatelja je se zraslo. Kakšen pozitivec! In prešinilo me je, da je mogoče cisto spodobno živeti tudi s slepoto.

Cvetko se prebudi[uredi]

V zavodu sem bil že dva meseca. Prejšnji teden, ko sem bil čez vikend doma, sem na stopnišču domačega bloka srečal Mihca. Pravzaprav je on srečal mene. Cisto brez zadrege je vzkliknil: »O, Klemen! Lahko pridem popoldne k tebi? Mi bos povedal, kako živiš!« Odvalil se mi je kamen od srca. Moj slaboumni izpad v bolnišnici me je že nekaj časa preganjal. Bal sem se, da Miha ne bo hotel več govoriti z mano. »Mi nisi zameril?« »Slabo poznaš svoje najbližje frende,« se je zarezal Miha. In vse je bilo tako kot včasih. Skoraj tako. »Te zanima, kako se ima Tjaša?« me je vprašal kasneje v moji sobi, ko sva sedela na tleh, poslušala zgoščenke in nakladala. Zledenel sem. To je bila rana, ki se še ni zacelila. »Nič nočem slišati o njej. Sploh mi ni več zanjo!« sem butnil. Vedel sem, da ga nisem prepričal. Zdaj sem lahko že iz tako drobnih znamenj, kot je recimo dihanje sogovornika, začutil, ali je presenečen, se laze ali ne, mi da prav in podobno. Sploh pa iz glasu. Ta mi je dajal celo skladovnico podatkov. »Poleg tega pa, kako naj bi me marala? Poglej me, kakšen pa sem?« O kriza, spet eden mojih izpadov! »Nič posebnega ne vidim,« je malomarno odvrnil Miha, za kar sem mu bil presneto hvaležen. »Vidim samo velikega bedaka!« se je zarezal in vrgel vame blazino. Po bitki iz dobrih starih časov sva se poslovila, kot da ne bi sla nikoli narazen, in si obljubila, da se čez teden dni spet vidiva. V zavodu sem se kar dobro udomačil. Pa tudi dobil sem cel kup pripomočkov, ki so mi pomagali živeti. Na roki sem nosil zvočno uro, ki mi je s pritiskom na gumb povedala, koliko je ura. Naučili so me človeško jesti, da nisem cel dan lovil kosa mesa po krožniku. V mesecu dni sem se naučil brajice in bral sem že skoraj tako kot Domen, s katerim sva postala najboljša prijatelja. Tudi računalništvo s pomočjo brajeve vrstice mi je slo dobro od rok. Svet je postajal spet lep, urejen in domač. Najbolj pa mi je bil všeč golbal — igra z zvenečo žogo. V zabijanju golov sem bil skoraj nepremagljiv. Končno šport zame! Ravno sem se učil orientacije z belo palico, pravzaprav je bil to moj prvi izlet po pločniku pred zavodom, ko me nekdo pocuka za levi rokav. V nos mi plane vonj, davno pozabljen vonj; vonj, o katerem sem sanjal vse samotne noči... Saj to ne more biti res! »Tjaša??« zašepetam, se obrnem na levo in skušam ugotoviti, kje stoji. »Klemen!« kot odmev pride do mojih ušes. Zmanjka mi sape. Res je ona! Moj prvi vzgib je, da bi stekel, se skril pred njo, da me ja ne bi videla! Pa me že njena topla dlan prime za roko. Kar stojiva tam; z vsemi čuti, ki so mi ostali, srkam njeno navzočnost. »Kako si vedel, da sem jaz?« me po premolku make v zadregi vpraša. »Oh, Tjaša!« skoraj zaječim. Se malo, pa bi ji povedal vse: kako sem sanjal o njej, kako znam na pamet njen vonj, kako ... Pa plane iz mene spet tista grša plat: »Kako pa si se spomnila name? Do zdaj me nisi niti povohala!« »Velikokrat sem stala pred zavodom, pa sem se bala vstopiti,« mi tiho prizna. »Bala sem se, da bos ponorel, kot takrat v bolnišnici, ko sem te prišla obiskat.« Njene besede me zmedejo. Odtegnem ji roko in se popraskam po nosu. »Kdaj v bolnišnici?? Saj nisi bila nikoli pri meni!« »Seveda sem bila. Prvič takrat z Mihcem. Pa si kričal, da me sovražiš, da sem jaz kriva za tvojo slepoto ... prišla sem se večkrat, ampak samo do vrat sobe. Vstopila nisem nikoli ... me je bilo preveč strah, da me bos spet zavrnil ...« O kriza! Torej tisti vonj niso bile sanje, bila je res ona! Spet sem izpadel totalen tepec! Jaz jo po krivem obtožujem, ona pa me hodi obiskovat! »Ko pa mi je Miha povedal, kaj si misliš o sebi, sem prišla,« nadaljuje Tjaša, meni pa se topi srce. »Zdaj mi je jasno, da si takrat imel krizo,« reče, kakor da se opravičuje. »Jaz pa sem mislil, da me bos pomilovala,« zašepetam, ker sploh nisem zmožen več normalno govoriti. »Slabo poznaš svoje prijatelje! Malo več zaupanja pa bi že lahko pokazal,« narejeno užaljeno pravi Tjaša. Kje sem že to slišal?? Nagne se k meni, da začutim njeno toploto. Srce mi spet podivja, kot včasih. »Če hočeš, lahko pogledaš, kako so mi zrasli lasje,« tiho pravi in položi mojo roko na svoje kodre. O, Cvetko, prebudil si se iz zimskega spanja!

KONEC