Tema in luč
| Tema in luč. Povest iz časov Kristusovih. Franc Serafin Šegula |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. • dno |
I.[uredi]
Iz Jeruzalema pelje na jug v Betlehem lepa, široka cesta, najprej črez rodovitno polje Refajim, kjer se je nekdaj zvezda zopet prikazala modrijanom, potém pa začne iti pot navzgor uro hodá, in pred nami je velikanski ruski samostan Mar-Elija. Še četrt ure, in od daleč nas pozdravlja Betlehem. — Četrt ure pred mestom se deli cesta; ona na levo peljá v mesto, a ta na desno gre mimo mesta daleč na jug v starodavni Hebron, o kterem pravijo, da je najstarejše mesto na zemlji.
Tam, kjer se deli cesta, stoji dandanes znamenit »veli« — po našem bi rekli — precej velika kapela, domačin Arabljan pa jo imenuje grob Rahele. Rahela je bila žena očaka Jakoba. Na tem mestu je porodila sina Benjamina; sinčka so položili očetu v naročje, mater pa v hladni grob. Črez grob pa je dal sezidati Jakob to kapelo, ki se je v teku tisočletij pač izpremenila v marsičem, a zaupanje vseh mater, posebno vseh nesrečnih mater ji je ostalo zvesto do današnjega dne. Turške žene, židovkinje, Arabljanke, gospe in kmetice-beduinke, celó kristjanke nahajaš tu dan za dnevom v goreči molitvi.
Bilo je v oni dobi, ko je vladal grozoviti kralj Herod v Jeruzalemu, deset let pred Kristusovim rojstvom. Lepo pomladansko jutro je bilo, livade okrog in okrog pa v krasnem cvetju in polne prijetnih vonjav, ki jih poznajo le jutrove dežele. Pastirji so se oglašali na okrog, po travnikih pa so dirjale velikanske črede ovac sem ter tja. Ob Rahelinem grobu sedi žena, s hrbtom ob zid kapele naslonjena, poleg nje v mehki travi pa mirno spava šestleten deček, njen sinko.
Oh, kaka je ta žena, Bože mili, da jo pogledam, lepa ni! Srce se mi krči, ljubi čitatelj, popisati ti jo. Bosonoga je, jedna sama obleka, ki sega od vratú do pet, jo pokriva, črez glavo si je vrgla belo ruto. Sedaj je odkrila glavo. Oh, gornja ustnica in nos sta kakor od črva izglodana, bela krasta pokriva rano. Oči so zatekle, zenice nad očmi so bele, krastave. Lasje so osiveli, a ne od starosti, in iste belkaste kraste jih pokrivajo in držijo vkup. Prsti leve roke so odpadli do srednjega členka in gnijejo dalje — dovolj, ubogo ženo je zadela strašna nesreča, ona grozna bolezen na jutrovem, gobava je! Silno stara je videti, in ne verjameš mi rad, ako ti istinito zatrdim, da ima komaj 22 let. In ako bi ti, spoštovana čitateljica, kot romarica iz Evrope hodila mimo, razkrila bi ona beračica vrat in prsi, strahovito razjedene in z ostudnimi belimi luski pokrite, da gane tem bolj tvoje usmiljenje. Enkrat — in nikdar več nisem mogel blizu takih bolnikov stopiti; stud, pa še bolj neka notranja krčevita, nepremagljiva bolest, izvirajoča iz globokega sožalja s toliko revo, tirala me je vedno naprej.
A vprašaš, kaj dela ona žena tam ob Rahelinem grobu, in kako je postala tako uboga. Nekdaj ni bila taka. Še pred šestimi leti je bila ona ista Djemihle najlepša deklica v mestu Betlehemu. Petnajstletno je snubil sin šejka (vojvode) betlehemskega, obdaroval njene stariše in brate po jutrovi šegi z obilnimi darovi ter jo odpeljal kot gospodinjo na svoj dom. In ni minilo še celo leto, postal je otožen njen zakon, ogibal se je nje njen mož, ne da bi znala zakaj, in hudo je bil potrt. Djemihle je občutila, da jo ustnice skelijo. Pogleda se v kovinsko zrcalo, ktero je nosila po šegi tedanjih gospá ob pasu — in o groza, ustnice niso več rudeče, rujave so in začnejo pokati; črez nekaj dnij so se pokazale bele kraste. O Djemihle, že davno si zapadla postavi, že davno bi morala biti izgnana iz človeške družbe; tvoji so te ljubili in skrivali pred svetom. A prišlo je, kakor je moralo priti.
Še več dnij je bila nehoté zaklenjena v svojo sobo, in prav ji je skoro bilo tako, saj se ji je bližal tudi čas, da porodi. Nekega jutra rano stopita dve zamorki — služkinji (po jutrovem imajo premožnejši navadno zamorske služabnike, kupljene iz daljne Afrike) pred njo, preoblečeta jo v priprosto modro obleko iz močnega platna ter jo peljeta pred mestna vrata. Tako terja postava. Gobavec je izobčen iz človeške družbe za vselej in brez razločka med bogatinom in revežem. Za to bolezen ni zdravila. Umni zdravniki trdijo, da ta bolezen pride iz krvi in se podeduje po krvi. Včasi so otroci in vnuki gobavih ljudij čisto zdravi, in še le v tretjem ali četrtem rodu se zopet prikaže ta strašna bolezen. Po postavi mora gobav človek zdravega od daleč že opozoriti nase s klicom »lepra, lepra!« (gobav, gobav), izraz, ki ti doni tu pa tam še dandanes na uho v opomin, da se umakneš. Ako gobavec na to ne opozori, ima vsakdo pravico ga pobiti s kamenjem.
Djemihle — da na kratko povemo — ki je razumela strašni svoj položaj, hitela je po stranskih potih proti Jeruzalemu. Tam pod južno-vzhodnim oglom mestnega ozidja se stikata dve dolini; južna je dolina Gehena, kjer so nekdaj matere darovale svoje otroke maliku Molohu, ter dolina potoka Cedrona, ki teče na vzhodni strani med mestom in Oljsko goro proti jugu — dolina Jozafat. Tu je starodavno grobovje, vse polno podzemeljskih dupelj; tu je postava odkazala gobavcem mirno zavetje, odkazala je mrtve k mrtvim. »Naselbina gobavih« se ta kraj še dandanes imenuje in je tudi!
Tu je tudi črez mesec dnij porodila Djemihle borno dete, sina bolečin, Judata (Jehuda) ga imenujoč. Oh, kako ga je ljubila, in zopet kako rada bi ga dala od sebe, da ga reši strašne usode; a nikdo ga ni hotel. Čestokrat se je podala bliže mesta, od daleč je vpila »lepra, lepra!« ter visoko vzdignila v naročju revno dete, a ljudje so pobirali kamenje, in morala je pobegniti. (Je že taka navada na jutrovem, da najmirnejšega človeka popade jeza, ako zagleda gobavca pred seboj!)
Tako je preživela pet dolgih let Djemihle kot revna gobava beračica v dolinah Gehena in Jozafat. Ali čudo, dete se je krepko razvijalo, in kar je še bolj čudno, pilo je mleko bolne matere, a vendar ostalo zdravo! Bolezen pa je v tem času mater hudo izpremenila, in nesrečnica je čutila, da se ji bliža ura odrešenja, ker so jo začele skeleti tudi noge v sklepih. Še enkrat je hotela videti svoj rojstni kraj, svojo domovino; morebiti se njej posreči, dete spraviti v hram očetov, saj je zdravo, čvrsto in tako lepo. Zastonj! Čuvar pri mestnih vratih jo je zapodil s kamenjem. Tako jo najdemo počivajočo pri Rahelinem grobu.
Truma žensk prihaja sem od betlehemskih vrat. Očividno so obložene z rečmi, ki jih nesejo v Jeruzalem na semenj. Bližajočim se kliče naproti nesrečna gobava beračica: »Lepra, lepra!«, a one, ne da bi se ognile iz usmiljenja, odložijo butare in pobirajo kamenje. Beračica nemudoma pograbi svoje dete in zbeži po stranski poti. Le to, da so se morale ženske vrniti k svojim košaram, rešilo je beračico in sina kamenanja. Zbežala sta zopet v svoje zavetje, podzemeljsko dupljo v dolini gehenanski.
Obnemogla je mati, nogi sta ji obe odpadli na kolenih, in umrla je. Otrok Jehuda pa je zbežal dol v dolino cedronsko, klatil se nekaj časa ob potoku proti jugu, a slednjič se izgubil med pustim skalovjem judejske puščave.
Bog te obvaruj, Jehuda!
II.[uredi]
Ulice mesta Jeruzalema so ozke, večinoma tako ozke, da bi se komaj jeden naših vozov skoz preril, in zakrivljene so, da jih pač moraš biti dobro vajen, sicer zabredeš. In prav je tako. Ali so res tako prijetne dolge in široke ravne ulice naših mest, kedar po njih brije zimska burja? V jeruzalemskih ozkih, na vse strani zakrivljenih ulicah se pa kmalu upeha najhujša burja! Take so bile tudi nekdaj. Mesto se je povečalo v teku stoletij, Herod Veliki, ravno isti, kterega smo omenili v začetku svoje povesti, dal je razširiti trdni zid na severo-vzhodnem delu mesta tako, da je hrib Bezeta z ovčjim ribnikom (Bethezda) združil z mestom, in nastala so na severni strani nova vrata, še dandanes Herodeževa imenovana. Ulice so večinoma ostale neizpremenjene do dandanes. Jeruzalem je bil vsekdar z močnim zidom obdana trdnjava.
Zanimivo je posebno vzhodno zidovje mesta, ki tako ponosno gleda navzdol v dolino cedronsko ter na oni strani v Oljsko goro. V jugo-vzhodnem kotu mesta je tempeljski okraj z goro Morijo, in tu sem so se od solnčnega vzhoda odpirala nekdaj velikanska mestna vrata, »porta aurea (zlata vrata)« imenovana. Ta so sedaj zazidana. To je pa prišlo tako-le. Skoz nje je namreč na cvetno nedeljo prišel v izprevodu Jezus Kristus. Kristjanska pravljica je odslej trdila, da bode on še enkrat prišel, in ravno skoz ta vrata bode imel še enkrat svoj slovesni vhod. Ko so Turki to slišali, sklenili so takoj kaj takega za vselej zabraniti ter so zazidali vrata in cesto razdejali. V istem vzhodnem ozidju, kakih 220 metrov na sever so druga starodavna vrata, vrata svetega Štefana ali, kakor reče Arabljan, »bab-sitti-Miriam« (vrata gospe Marije). Tu se konča cesta, ki pelja od Jordana skoz Jeriho, skoz Betanijo in črez Oljsko goro. Ulica od Štefanovih vrat pelja sprva nekoliko navzgor do velike trdnjave, dandanes turške vojašnice; nekdaj je bil to slavni grad Antonija, kjer so stolovali Herod in poznejši rimski oblastniki. Odtod naprej pa imenuje ulico kristjan Križev pot.
Bilo je 41 let po smrti uboge Djemihle v »naselbini gobavih«. Skoz Štefanova vrata prihaja v večernem hladu z Oljske gore častitljiv judovski učenik postave. Lepo bledo obličje obdaja gosta črna brada, oblečen je mož z dragocenim svetlo-rumenim svilenim kaftanom, to je s srajci podobno obleko, do pet segajočo, in s širokim jermenom prepasan. Črez kaftan je ogrnjena višnjeva halja brez rokavov in ob straneh »brez šiva«, t. j. ne vkup sešita, tedaj kakor prerezana, z dolgimi čopkami spodaj okrog in okrog. Na čelu se vidi tablica s hebrejsko črko »šin« (שׁ), ki je s tankim jermenom, sedemkrat okoli čela ovitim, privezana. (Za one, kojim so znani obredi pobožnih judov, opomnim, da s temi jermeni menim molitvene jermene »thephillim«, a z višnjevo haljo brez šiva »veliki talith« ali »philacteria« (Mat. 23, 5), a »čopke« so »fimbriae« ali »zizith«. To so priprave, brez kterih verni jud še dandanes ne moli, ker njih namen je, vernike vedno opominjati na postavo božjo. Višnjeva barva in čopke ali vozli so že po Mojzesu predpisani (IV. 15, 38. 39). Osobito vozli, ki so narejeni iz mnogih nitij, pomenijo jedno postavo božjo, ki obstoji iz veliko obredov in zapovedij.) Glavo pokriva zelen turban, svitek iz velikega robca, kterega zlatosvetla vrvica vkup drži. Na nogah ima šolne iz rudečega usnja.
Počasno in zamišljeno stopa, ljudje se pa spoštljivo ogibljejo in prijazno pozdravljajo: »Salem alejkum! — mir s teboj, rabi Jehuda!« — »In mir z vami — alejkum salam!« odgovarja spoštovani učenik ljudstvu.
Rabi Jehuda se spomni, da sta ne daleč na levi tempelj in sveta gora Morija. V stran stopi, razprostre na zemljo dragoceno preprogo, ki jo je nosil skupaj zvito pod pazduho, poklekne na preprogo in s povzdignjenimi in razprostrtimi rokami opravlja svojo molitev. Duhovite oči so k nebu povzdignjene in plamené v svetem žaru. Tiho in spoštljivo ljudje mimo hitijo in le tiho ga pozdravljajo s tem, da hitro polagajo desno roko na čelo in srce.
Mimo prideta tudi dva mladeniča. Vsa oprava ju kaže kot uda starodavnih onih judovskih rodovin, kterih je veliko po došlih Rimljanih sprejelo nove šege in plemenitaško knežjo čast.
»Glej ga, glej, Natanajel, farizeja!« pripomni jeden, kažoč na molečega rabija Jehuda.
Tovariš se je zaničljivo tja ozrl, potém pa rekel:
»Pusti ga, sicer ljudstvo pohujšaš in razdražiš!«
Med tem je segel rabi Jehuda, ki je pogovor dobro slišal, po pest prahú na zemljo, potresel z njim glavo, vstal, pobral in zvil preprogo ter mirno odhajal svojo pot.
Vešč opazovalec je takoj razumel položaj. Fantalina, ki sta tako ostro obsojala učenika ljudstva, bila sta pristaša saducejev, a rabi Jehuda je bil ud velike bratovščine farizejev, in sicer med njimi spoštovani učenik in razlagatelj svetega pisma.
Saduceji, učenci Antigona Sohajca v 2. stoletju pred Kristusom, bili so versko društvo, ki se je držalo samo peterih Mojzesovih bukev, sicer pa zametavalo vsako ustmeno versko sporočilo; ni verovalo na angelje, niti na neumrjočnost človeške duše. — Farizeji so pa zraven svetega pisma gojili še brezštevila ustmenih sporočil, kakor so še dandanes v judovskih bukvah »talmud« zapisana; radi so molili, postili se in delili obilo miloščine. Delali pa so to vse najrajši očitno, zato se trdi, da njih pobožnost ni bila vselej prava; Jezus učenik jih je imenoval celo »pobeljene grobove«, ki so znotraj polni »smradu« — hudobije! Farizejska družba je bila čisto tako urejena, kakor naše velike cerkvene bratovščine. V Jeruzalemu je bil glavni sedež, po deželi pa brezštevila podružnic. Te so imele nalogo, poročati o vseh važnejših dogodkih po deželi v glavno mesto, tja svoje doneske v denarju pošiljati itd. Ljudstvo je farizeje visoko čislalo. Posrečilo se jim je tudi, na vse visoke državne službe spraviti svoje ljudi. Višja duhovnika one dobe, Anas in njegov svak Kajfež, bila sta njih zvesta pristaša.
Mirno je odhajal po cesti rabi Jehuda. Mimo grada Antonije je korakal do tja, kjer se ulica nagloma obrne proti jugu. Pred malimi vratmi je obstal. Jeden udarec z lesenim kladivom, ki je viselo ob strani, in na mah se odprejo ozka vrata, zamorec vratar je padel na kolena in s čelom udaril ob zemljo — v pozdrav. Poznalo se je, da je rabi Jehuda v tem hramu gospodar.
Ljubeznivi čitatelji so gotovo že ugibali, kdo je ta rabi Jehuda. Ne čudite se! To je sin one nesrečne matere Djemihle iz Betlehema, ki je pred mnogimi leti umrla tam doli v »naselbini gobavih«. Deček je bil res zbežal v puščavo, a kmalu ga je gnal glad in ponočno tuljenje hijén in cviljenje šakalov bliže mesta. Toliko je že razločevala njegova bistra glavica, da se je skrbno varoval povedati kaj o svoji materi. Usmiljeni ljudje so ga vzeli pod streho, in dečko je kazal nenavadno nadarjenost. Poslušal je zvesto svojega stoletnega mojstra rabija Hilela, onega, ki je razložil kralju Herodu pomen svetopisemskih besed, kje je iskati »novorojeni kralj judovski«, Hilela, predsednika velikega zbora. Sedaj je Jehuda sam rabi, glasovit učenik; nekteri ga rajši poslušajo, kakor samega sivolasega Gamalijela, učenika Savlovega. Rabi Jehuda je postal nedavno predsednik jedne najimenitnejših podružnic farizejskih v Jeruzalemu. Ono poslopje, kjer je ravno prej vstopil, je njegova lastnina.
III.[uredi]
Na jutrovem so po dnevu ljudje navadno v svojih malih sobah ali na domačih vrtih. Komaj pa se začne solnce nagibati k zatonu, oživijo se površja hiš. Strehe v našem pomenu besede ni, ker površje je ravni tlak. Ob robu je nizka ograja iz kamena, na ktero se lahko nasloniš ter gledaš dol na ulico. Od sredine pa peljajo malo k robu nagnjeni žlebi za odtekanje deževnice. Sicer pa je »večer na strehi« kaj prijeten po soparnem poletnem dnevu. Na površje svoje hiše se je podal rabi Jehuda. Sluga zamorček prinese jedil za tri osebe, sledili sta mu žena rabijeva in nju hčerka Mirijam. Rabi Jehuda se je vsedel na razgrnjeno dragoceno preprogo, pred njega na nizko, komaj jedno ped visoko mizico pa je razpoložil sluga jedil: mrzle kose pečene perotnine, skledo zdrobljene in v olju kuhane leče, surovo maslo in strd ter kupo okusnega kozjega mleka za pijačo — jedila, ki jih vidiš dandanes ravno taka in ravno tako z roko brez žlice, vilic in noža uživati, kakor tedaj. Tudi za došli ženski je pogrnil sluga na tlaku dragoceno preprogo, da sta se vsedli očetu nasproti.
Ni bil dobre volje danes rabi Jehuda, in tedne in mesece že sta žena in hči s strahom opazovali to njegovo nevoljo. In kaj bi ne! Po shodnicah farizejev je vladala strašna razburjenost; kedar pa je čreda v strahu nemirna, mari naj pastir ostaja miren? In vzroka so imeli farizeji! Vstal jim je namreč nevaren nasprotnik, in v očitnem govoru jih je zaničeval ta novi prorok, ta Jezus, ta sin tesarjev iz Nazareta. Jedno leto še le »deluje« in s kakim uspehom! Ljudstvo je do cela že skoro premotil, odtujil svojim postavnim voditeljem in ga pridobil záse. Zbornice farizejske na deželi propadajo druga za drugo, in skupni zaklad se je strahovito skrčil. »Če ta zmaga, izgubljeni smo mi!« bila je skoro že jedina misel rabija Jehuda! »Ne, ne, ne bode in ne sme ta puntar na vrh! Jaz, rabi Jehuda, ga ukrotim!« Slednje besede je rabi glasno govoril, oči so se mu svetile v divjem žaru. Preplašeni sta molčali Rahela in Mirijam.
Kakor bi nju še le sedaj opazil, izpregovori k njima oče z mirno ljubeznivo besedo:
»Mir z vama, moja zvesta žena Rahela in punčica mojega očesa, Mirijam! Bodita mi srečni na veke!«
»O Jehuda, srečni sva, da si ne želiva boljšega. In za vse to se imava zahvaliti tvoji milosti! Strašna najina usoda, ko bi tebe ne imeli, ali ko bi ne bilo toli blago do naju tvoje srce!« reče Rahela.
»Rahela, prosim te, ne govori tako! Ne govori o kaki strašni usodi. Ali ti nisem zatrdil, da mi je vsaka taka misel zoperna, in da sta varni v mojem varstvu, v varstvu rabija Jehuda, če Bog dá, kmalu višjega duhovnika!« odgovori rabi.
Rahela in Mirijam sta se spoštljivo ozrli nanj. — Opomniti moramo tu na neki strašen dogodek! Da na kratko povemo: Bolezen matere Djemihle se je zopet pokazala v rodu, a ne na sinu Jehudu, marveč na Raheli in Mirijami. Že pred letom dnij so se opazili sledovi gobave bolezni na lasih, na nohtih, lica so se njima nenavadno posušila in postarala. Preostajalo njima ni drugega, kakor po postavi strašna usoda tam v naselbini gobavih pod mestnim ozidjem. Rabijevo usmiljeno srce je tedaj sklenilo, prikriti svetu to nesrečo, snažnost žen pa je storila, da bolezen skoro čisto nič več ni napredovala. Morebiti bi se dala še celó ozdraviti? To upanje je zadobila tudi Rahela zadnje dni po čudovitih glasih, ki so jo doleteli o novem proroku, ki gobavce ozdravlja le z jedno svojo vsemogočno besedo. Tudi Jehuda je že zdavna kaj takega slutil, danes pa je hotel priti na gotov sled.
»Nov prorok je vstal v Izraelu!« reče rabi Jehuda.
»I midve sva slišali pred nekterimi dnevi čudovito govorico. Bili sva iz hrama. O ne boj se, Jehuda, bili sva čisto zakriti, nikdo naju ni spoznal!« reče Rahela. Jehuda je mirno poslušal, tedaj pa je ona nadaljevala:
»Res čudovite reči se govorijo o novem proroku, in pričakujejo ga zopet ravno sedaj k velikonočnim praznikom v Jeruzalem!«
»In ti Rahela veruješ, da on z jedno besedo bolnike ozdravlja?« vpraša pikro rabi.
»O, zakaj bi ne verovala, saj je ves svet priča čudežev, ki se godijo večji del po cestah in mestnih ulicah!« odgovori Rahela.
»In ti Rahela veruješ, da i mrtve oživlja ta novi prorok?« vpraša še ostreje rabi.
»O, zakaj bi ne bilo mogoče, da bi se Jehova (Bog), kakor nekdaj, tudi dandanes ne spomnil svojega ljudstva!« odgovori s strahom Rahela.
»In ti veruješ,« vpraša rabi z glasom od jeze se tresočim, »da more tudi gobavce ozdraviti z jedno besedo ta novi prorok?«
Gorke solze oblijejo ubogo ženo. »Jehuda, saj ni mogoče, da bi tvoje blago srce zavidalo meni in tvojemu otroku one sreče, ktere je deležnih postalo že toliko in toliko najnesrečnejših ljudij na svetu — gobavcev!«
Bled kakor stena je postal rabi Jehuda. Kakor je tam sedel, naslonil je lakte ob kolena ter z rokami podprl glavo in začel premišljevati. Mati in hči sta tiho odšli. Bridko se je razjokala Rahela v svoji spalnici — tu morebiti zadnjikrat; poznala je le predobro neizprosno srce svojega moža in gospodarja.
Težke misli so rojile tudi po njegovi glavi. Naposled je naglo vstal, kakor nekdo, ki se je slednjič in z vso odločnostjo odločil za nekaj gotovega. »Če ta zmaga, izgubljeni smo mi! A vsaj v moji hiši ne bode praznoval svoje zmage!«
Pozno v noč je ostal rabi Jehuda na strehi v večernem hladu, ki mu je prav dobro dejal, ker njegovi živci so bili močno razburjeni. Stojé je razprostrl roke in začel moliti večerno molitev. Veličasten je bil pogled nanj v večernem mraku. Po sosednih strehah pa je potihnil šum in krik. Ljudje so spoštljivo dejali: »Rabi Jehuda moli!«
Človek pač v srce ne vidi, zato tudi ne more razsoditi, ali je kako delo bližnjega dobro ali slabo. Rabi Jehuda je molil, a molil je z vročim sovraštvom do Jezusa v srcu.
IV.[uredi]
Drugo jutro — bil je četrtek pred veliko nočjo po našem računu leta 31. po Kristusovem rojstvu, tedaj koncem prvega leta potém, ko je začel učiti Jezus — zapustil je rabi Jehuda rano svoj hram in se niti ni poslovil od žene in otroka.
Okoli tretje (po našem devete) ure predpoldnem pa se je začelo zbirati in postajati pred hramom Jehudovim nekoliko ljudij. Ni trajalo dolgo, in prišel je mož z dolgo bambusovo palico, znamenjem mestnega redarja, v roki in je stopil v hram. In zopet ni dolgo trajalo, in prihiteli sta dve v sivkasto obleko in belo rjuho čisto ogrnjeni ženski postavi skoz vrata. Ko nju zagleda ljudstvo, zagnalo je divji krik »lepra, lepra!« in nju podilo tja proti vzhodnim mestnim vratom »bab-sitti-Mirijam«. Hiteli sta in glasno ihteli ubogi gobavi revici — Rahela in štirinajstletna hčerka Mirijam. Še le pri mestnih vratih se je vrnilo razkačeno ljudstvo, deloma po pravici razkačeno, ker je nevarnost nalezljivosti od gobavcev res velika. Izgnani ženski sta pa tiho korakali navzdol proti potoku Cedronu. Dospevši do malega mostiča, krenili sta na desno kraj potoka skoz dolino Jozafat; za pol ure sta bili v naselbini gobavih, v onih krajih, v ktere se človeška usmiljenost sama le s strahom podaja, ker le od daleč se gobavcem postavljajo darovi na zemljo, kedar koga vleče njegovo usmiljeno srce, da tem siromakom miloščino deli.
Ni dvomiti, da je rabi Jehuda sam izdal oblasti svojo ženo in otroka. Strašno je pač moralo biti sovraštvo do Jezusa, do tega zaničevanega proroka! Kakor je pa bilo tedaj, tako je ostalo do današnjega dne. Kedar se človeka polasti ona strašna tema, ona strastna jeza do Jezusa in njegovih ustanov, omami ga tako, da mu niso svete niti najožje rodbinske vezi, ki objemajo moža in ženo, očeta in otroka z mogočno vezjo ljubezni.
V.[uredi]
Ob isti uri, ko se je vršil omenjeni dogodek pred hramom rabija Jehuda, bilo je vse živo v sinagogi gore sijonske, najslavnejši shodnici jeruzalemski. Zunaj ni kazal hram nič posebnega razun visokega tankega stolpa; a tem večja krasota se ti je kazala od znotraj. Tu nisi sicer gledal podob iz zlata in srebra, niti umetnih slik, ker Mojzesova postava prepoveduje kipe in podobe, a svetel mramornat tlak je bil pokrit z mehko preprogo neprecenljive vrednosti, stene pa so bile krasno slikane z umetnimi arabeskami in cvetlicami. Bil je danes občni zbor poglavarjev farizejskega društva. Prihajale so častitljive osebe iz vseh stranij svete dežele, možje velike rasti, z dolgimi in kakor ogel črnimi, pa tudi sivimi bradami, v dolgih svilenih kaftanih v raznih svetlih barvah, z zelenimi ali rudečimi turbani na glavi. Tiho in počasno so stopali v shodnico. Med zadnjimi je prihajal slavni Gamalijel, v častitljivi beli obleki, na glavi je imel rudeče pokrivalo, kapo, ki mu je pokrivala ušesa in segala do tilnika, obrobljena s hermelinovo kožuhovino. Ob strani slavnega učenika je stopal njegov ljubljenec rabi Jehuda. Nekako v polkrogu posedejo po dragocenih preprogah slavni učeniki in predstojniki shodnic, predsedoval je sam Gamalijel; njemu nasproti v polkrogu med mlajšimi je sedel rabi Jehuda.
»Brat naš, rabi Jehuda, naznanil je besede življenja, mi njegovi bratje hrepenimo jih sprejeti vnaša srca!« oglasil se je Gamalijel. In vstal je Jehuda in govoril je, rekli bi, s satansko zgovornostjo, ogenj divjega sovraštva je švigal iz njegovih temnih očij. Jednako so se svetili bojeviti pogledi poslušalcev, ki so tu in tam z glasnimi vzkliki odobravanja sledili besedam govornikovim. Ker ta govor posebno jasno označuje mišljenje onih dob, hočemo ga v kratkih potezah podati tukaj našim čitateljem.
»Blagor ti, naš Gamalijel, blagor vam, učeniki, cvet izraelskega ljudstva! Sveti strah me izpreletava, ko mi je govoriti v tako častitljivi družbi. Pač ni težavno razlagati postave priprostemu ljudstvu, tukaj pa mi skoro zmanjkuje moči! Toda, bratje, poguma je treba, poguma ravno v naših časih. Tužno je srce posebno onega, ki zna tolmačiti znamenja časa. Ljudstvo omamljeno se obrača od nas, svojih postavnih voditeljev, a ne samo ljudstvo, odpadajo celó slavni učeniki: Nikodem se nam več ne pridružuje, Jožef je očit odpadnik — proklet njegov spomin! — odpadnik je in privrženec onega, čegar spomin se mora izbrisati v sveti deželi. Veste, koga mislim — onega sina tesarjevega iz Nazareta, onega velikega zapeljivca ljudstva in puntarja zoper nas. Ako bi se nam pridružil, postal bi velik učenik in koristil bi svojemu narodu, a nasprotno, očividno pred ljudstvom nas zaničuje, hinavce, pobeljene smrdljive grobove nas imenuje — tako poročajo vsi naši zvesti bratje z dežele! — samega sebe pa dela obljubljenega Mesija izraelskega ljudstva.
Ah, ta tesarjev sin in Mesija! Ah, slepota ljudstva, ki veruje!
Trdno je to moje prepričanje:
1. Sin tesarjev ni odrešenik, ker odrešenik bi se prikazal kakor mogočen kralj, pa ne kot ubog tesar.
2. Bode odrešenik prišel v odrešenje le svojemu izraelskemu ljudstvu, a ne onim, ki so zunaj nas, in na ktere že sedaj zaupa sin tesarjev iz Nazareta.
Lahko pa bo meni delo, to dokazati bratom, ki so z menoj istega prepričanja.
Jezaja nam v preroškem svojem duhu odrešenika kaže takó-le: »Ljudstvo, ktero v temi tava, zagledalo bo veliko luč, prebivalcem dežele smrtnih senc izhaja solnce, ker otrok nam je rojen, sin nam je darovan, na njegovih ramenih je oblast vladanja. Njegovo vladanje ne bode nehalo, in mir bo brez konca. Na prestolu Davidovem in v njegovi deželi bo stoloval in njo bode podpiral s pravico in resnico od zdaj in na vse veke!«
Odpadnika Nikodem in pa Jožef, ki nista sicer pričujoča! Ali verujeta proroku? In če verujeta, zakaj hodita za ubogim sinom tesarjevim, ki se druži s pogani, nas pa zaničuje! Pomislita, le z našo pomočjo bo zasedel Mesija kdaj Davidov prestol!
In Jeremija pravi: »Glej, prihaja čas, govori Gospod, in Davidu bom vzbudil potomca; kot kralj bo vladal, ki bo moder in bo sodil pravično in resnično na zemlji. V onih dneh bode odrešen Juda, in izraelsko ljudstvo bode v miru počivalo!« — Kot kralj tedaj bo vladal, odrešena bo judovska zemlja! Slavni učeniki ljudstva, ali verujete proroku? Dà! Zavrzite tedaj sina tesarjevega!
In Danijel, mladenič s proroškim duhom, oznanjuje: »In videl sem nočno prikazen; glej, prišel je jeden iz oblakov neba, kakor pravi sin človekov, in prišel je pred starodavnega, pripeljali so ga pred njega! In dal mu je oblast in čast in kraljestvo, kteremu naj služijo vsi narodi, rodovi in jeziki. Njegova oblast je oblast večna, ki ne bo odvzeta, in kraljestvo njegovo je nerazrušljivo kraljestvo!«
Slušajte, služili mu bodo vsi narodi, rodovi in jeziki! Vprašam tebe, slavni Gamalijel, ali je še živa med nami vera v proroke? In bi li mogel tedaj učenik ljudstva stopati za sinom tesarja nazarenskega? In zopet, je li mogoče, da bi sinu galilejskega tesarja služili rodovi? Ne! nikdar!
In celó, kaj prorokuje Miheja! »In ti Betlehem Efrata, sicer malo (mesto) med tisočerimi judovskimi, iz tebe bode prišel vladar v Izraelu!« A ta prihaja iz Galileje!
Tako učijo proroki o našem slavnem prihajajočem kralju, in kdor se njim zoperstavlja, zoperstavlja se volji Gospoda vojsknih trum; ob jednem pa je sovražnik izvoljenega ljudstva — je vreden smrti!
Velevažna dolžnost je vam, bratje slavne družbe farizejske, naložena, da čuvate vam izročeno ljudstvo in ga obdržite na poti postave, in če bi bilo treba, da tudi izrečete smrtno obsodbo ter jo tudi zastopate v javnosti v čast božjo in blagor našega naroda.
Smrt tedaj sinu tesarja nazarenskega! Ako ostane živ, pomislite, poprijelo se ga bode sladkobesedneža naše ljudstvo, prevržena bo na videz naša postava (stari zakon), nastala bode beda, hujša, kakor je bila sužnost babilonska, in upanje naše se nam bode umaknilo zopet v daljno negotovo bodočnost. Ako pa premine ta zapeljivec ljudstva — čas je blizu po besedah proroka Danijela! — tedaj se morebiti prav kmalu uresniči goreče naše upanje; morebiti že hodi med nami on, ki bo odrešil svoje ljudstvo Izrael, a strl jarem rimskega gospodstva. Tedaj nam bodo služili vsi rodovi in jeziki na zemlji!
Stiska našega naroda je prikipela do vrha! Naj bode ta smrt začetek našega odrešenja!«
Vse modrovanje fanatičnega rabija zavrne dandanes vsak pridnejši učenec ljudskih šol. Niti Bog ni obljubil, niti so proroki prorokovali Mesija kot posvetnega kralja. Najbolje ga je pa zavrnil Kristus sam, rekoč: »Sem kralj, ali moje kraljestvo ni od tega sveta!« Tedaj duhovno to kraljestvo pa se na tem svetu lepo druži z njegovo priprostostjo, kakor ga je popisal prorok Caharija: »Veseli se, o hči sijonska, vriskaj, hči jeruzalemska, glej, tvoj kralj pride k tebi, pravičen in kot odrešenik; ubog je in jezdi na oslici, na mladiču oslice.«
Dolgo so se še posvetovali farizeji. Ta dan se je ono, kar so pojedini že dolgo nosili v srcih, povzdignilo v sklep — smrt Galilejca! Sklep glavne shodnice se je naznanil ostalim shodnicam po mestu in vsej deželi. Vse so pritrdile. Tako je bila vsa mogočna bratovščina zavezana delovati, in sicer vsak ud po svoji moči in v svojem položaju. Ta doba je bila za farizeje še posebej ugodna. Družba je štela ravno v tem času mladih nadarjenih mož, ki so strastno zastopali svoj red. Posrečilo se jim je z velikim naporom izpodriniti povsod pri volitvah saduceje ter svoje može spraviti v cerkvene in državne javne službe. Celó velikoduhovenske časti, ktero so prej dolgo let opravljali saduceji, polastili so se zadnja leta. Vsi ti pa, bodo si v kteri službi koli, delovali so vztrajno po načelih svoje družbe.
A kdo bo, razun Boga, deloval za sina tesarjevega iz Nazareta? Ljudstvo? Kako? Če so duhovniki in posvetni oblastniki farizeji! Farizeje sovražijo in zaničujejo saduceji! Bodo li ti za njega? — V svojem začetku so bili sicer slavni, visoko čislani. Njih slava pa je kmalu izginila; za dobo Kristusovo so bili večinoma že taki, ki ljubijo le dobre pojedine, tedaj v nasprotju z ostrim življenjem farizejev; postali so večinoma rimski državljani; poleg tega so si še pa v naukih v velikem nasprotju z novim prorokom! Ti tedaj tudi ne bodo z njim.
Gorje ti, ubogi Galilejec! Gorje ti, prihajajoči kralj!
VI.[uredi]
Prišli so velikonočni prazniki l. 3793. judovskega štetja, leta 33. po Kristusu naše dobe. Po dogodkih, ki smo jih v zadnjem poglavju pripovedovali, minili sta dve leti in ravno jeden dan; veliki petek v jutro je, dan zmage farizejske, Kristus pa medel tava gor proti Golgati.
Staroslavna Golgata! Pomenljive pravljice iz časov starih očakov stopajo s teboj pred moj spomin! Tukaj je prebival, tako trdi starodavna pravljica, Adam, oče človeškega rodú, tu umrl in bil pokopan ob vznožju gore Golgate v neki duplini. Noe je vzel pozemeljske ostanke Adamove v ladijo s seboj. Ko je prenehal potop in je Noe zopet stopil na zemljo, razdelil je ostanke praočeta med svoje sinove, ki so potém šli po širnem svetu. Sem, ki je ostal v Judeji, dobil je glavo Adamovo. Ta Sem pa ni nikdo drug kakor kralj Melhizedeh. Sezidal si je mesto Jeruzalem in ga izvolil za svoj sedež, glavo Adamovo pa je pokopal v oni duplini, kjer je že nekdaj počivala ob vznožju Golgate. Verni judje vseh dob so se dali tu v bližini očeta Adama glave pokopati. Jožef Arimatejec si je dal napraviti še živeč tu svoj grob, kterega je, kakor znano, radovoljno podaril sinu Marije. Rimljani so na tej gori napravili morišče, in krog in krog je ležalo obilo mrtvaških glav. Globoko v osredju gore tedaj glava Adamova, a na vrhu gore gledamo drugega Adama, Jezusa, ki naj zopet popravi, kar je oni zakrivil. Prostor dela in ljudstvo nazaj tišči oddelek rimskih vojakov. Že je zadonelo strahovito kladivo rabljevo, Kristus je za noge in roke na križ pribit.
»Kam naj gleda?« vpraša brezčutno rabelj.
»Proti templju, kterega je oskrunil!« odloči samooblastno nekoliko stopinj više stoječi veliki duhovnik. Brezsrčno so križ posadili rablji v jamo, za ta namen izkopano, zasuli ga z zemljo, potém pa odšli in ljudstvu pripustili prost pristop. Samo četvorica vojakov z vodjo Longinom je ostala za stražo. Ljudstva se je kar trlo, bilo je pač okoli dva milijona duš tedaj v Jeruzalemu, saj so bili velikonočni prazniki.
Poldan je bil, in mrak je začel nastajati. Lahkoverna množica je večinoma preplašena pobegnila; rabini so stopili okoli velikega duhovnika.
»Solnčno mrknjenje ni, imamo polno luno!« opomnil je neki zvezdoslovec izmed njih.
»Megla zakriva solnce, bode kmalu bolje!« odločil je zopet samooblastno veliki duhovnik. Niso razumeli usodepolnega znamenja. (Daleč tam v grški deželi pa ga je razumel poganski modrijan, ki nikdar nič ni slišal niti o pravem Bogu, niti odrešeniku, in vzkliknil je, ko je opazil nenavadno temo opoldne: »Ali se ruši svet, ali pa trpi stvarnik sveta!«)
Ljudstvo pa ni nehalo zasramovati Jezusa.
»Haha! Če si ti kralj judovski, pa nam zapovej kaj!« vpije jeden.
»Če zdaj sem dol k nam stopi, potém bomo verovali v njega!« vpije drugi.
Zopet nekteri so z glavami zaničljivo majali in z očmi pomežikovali, rekoč: »Aj, aj, kako tempelj božji razdiraš in ga zopet zidaš! Zdaj sam sebi pomagaj!«
Na desni pa je visel razbojnik na križu, trpel grozne muke in že tudi čutil, da se mu bliža konec. »Gospod,« vzdihnil je, »spomni se tudi mene, kedar prideš v svoje kraljestvo!« Z jasno donečim glasom mu odgovori nagovorjeni: »Resnično ti povem, še danes boš z menoj v raju!« Radostno so pretresle te besede skesanega razbojnika Dizmaza, krčevito se je stresel in nagnil svojo glavo. Ganile so pa one besede tudi globoko rabija Jehuda, ki je ne daleč tam od križa stal, glavo ob roko in komolec ob mogočno srebrno palico podprt.
»Kraljestvo ... v raju! ... Torej vendar ... vendar ... Umirajoč še ne odjenja! ... Za svoj nauk umira! Ali so ga res tako razumevali proroki? ...« in zamislil se je rabi Jehuda in slonel kakor poprej.
Rabi Jehuda ni bil več oni, kakor pred dvema letoma. Ni še sicer, kakor rabi Nikodem, prišel do popolnega spoznanja resnice, ali vendar ... vendar je začela v njem minevati dušna tema farizejskih zmot, začelo se je svitati v njegovi duši.
Ob istem času sta zapuščali dve v rjuhe oviti osebi naselbino gobavcev. Davno so že zasijali v ta žalostni kraj žarki vere in upanja v novega proroka, ljubezen se jima je pridruževala dan za dnevom. Drug nesrečnež za drugim je izginil, posrečilo se mu je namreč priti do zaželenega novega proroka in najti pri njem leka neizrekljivi svoji nesreči. Raheli, ženi rabija Jehuda, in hčerki Mirijami ni bila sreča tako mila. Poskušali sta to mnogokrat. Oni dan, ko je slovesno prihajal na oslici skoz zlata vrata v Jeruzalem, bili sta že čisto blizu, a pridrvila je njima zopet naproti razposajena druhal in nju zapodila s kameni nazaj. Ta dan v jutro jima pa je pravila usmiljena starka, ki iz navade po mestu pobira miloščino in jo nosi gobavcem, da je novi prorok ujet, obsojen, da ga bodo križali opoldne na Kalvariji. Rahela in Mirijam sta glasno zaplakali. Ali človek vedno upa, utapljajoč se prijema celó za betvo slame. Tako tudi Rahela in Mirijam. »Da bi ga le od daleč mogli videti! — Da bi se nama le posrečilo, dotakniti se ga natihoma!« vzdihovali sta. Dobrodošla jima je posebno tudi tema, ki je nastala opoldne; že jedno uro je trajala in vedno bolj naraščala. Polni upanja se podasta na pot. Vse mrtvo je bilo pred mestnimi vrati na jugu, varno sta odhiteli mimo njih. Blizu Golgate sta. Begajočega ljudstva se kar tare. Rahela in Mirijam se rijeta naprej, naprej brez strahú, polni zaupanja!
Dasi tema zmirom trša postaja, opazita vendar že iz daljave križ na vrhu.
»Oče, odpusti njim; ne vedó, kaj delajo!« izgovori z bolestnim glasom oni na srednjem križu.
»Ta je — še živi!« zašepetne Rahela hčerki, in popadali sta na zemljo pred njim.
One besede so pa tudi rabija Jehuda zopet vzbudile iz njegove zamišljenosti in ga ganile do solz. »Ta ni samo človek, ta je več!« vzdihnil je globoko. »Ko bi bil samo človek, ne bi molil za to zverinsko ljudstvo!«
»Mati, meni tako lahko postaja, tako toplo po vseh udih, in srce bije tako močno!« šepetala je Mirijam ljubi materi na uho. Revica, ko bi še le čutila, kako srečna je tvoja mati. In ko bi ne bila taka tema, videla bi, kako je polna tvoja obleka ostudnih smetij, kakor suhih ribjih luskin, ki padajo tebi in materi z obraza, z glave in z las! Res, zaupanje nju ni goljufalo, ozdravljeni sta obé!
Prišla je deveta ura onega dne, po našem tretja popoldne.
»Dopolnjeno je!« zakliče zmagovalno srednji na križu; glas je že oznanjeval olajšanje težkega bremena. Po malem, kakor se nagiba k sladkemu počitku delavca trudna glava, začela se je nagibati glava odrešenikova k zadnjemu smrtnemu boju! Še enkrat vzdigne trudno glavo in vzdihne s slabim glasom:
»Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo!«
Krčevito je strepetalo zmučeno telo, in res, dopolnjena je bila velika naloga, končano jedno življenje na zemlji. Otrpnilo je ljubezni prenapolnjeno srce ...
»Mrtev je!« rekel je nekdo polglasno, a še ni dokončal, o čudo in strah, bliskoma zasije zopet solnce, zemlja se trese, da ljudje kar omagujejo, padajo, begajo sem ter tja. Sredi rjoveče druhali je bil videti prej tako ponosni veliki duhovnik; pohojena, oblatjena, onečaščena je bila častna obleka njegova, sveti efod, v obrazu pa je bil podoben zblaznelemu človeku. Zakaj? Ali že prihaja črez njega kri Nazarenčana!?
Tako se je h koncu nagibal velikanski boj med temo in lučjo, boj na jedni strani s pogansko nevero in židovsko zlobnostjo, na drugi strani pa jev stala krščanska resnica, boj med sovraštvom in ljubeznijo. Še pred kratkim je vladala tema in samooblastno narekovala luči smrt, sedaj je potrta, in nova luč nastopa svojo pot!
VII.[uredi]
Za pol ure po potresu je bila gora skoro čisto prazna. Tu pa tam so še stale trume žalostnih ljudij, svetlo solnce pa je s svojimi najsvetlejšimi žarki božalo mrtvo, bledo obličje svojega stvarnika.
Rahela in Mirijam sta še bili kakor mrtvi sklonjeni zraven križa. Mirijam je utrujena zadremala, mati pa tudi ni vstala, da hčerke ne vzdrami. Izpod bele rjuhe, s ktero je bila ovita, zapazila je Rahela svojega ne daleč proč stoječega moža. Rabi Jehuda je stopil h križu in se spoštljivo ozrl gor k onemu, kterega je prej sovražil z vsemi močmi svoje duše. Rahela se je odkrila proti navadi žen na jutrovem. »Rahela, ti?« zašepeta Jehuda. In ko je zagledal boječi pogled svoje žene, reče polglasno: »Ne boj se me! Tudi jaz verujem!«
Mala rodbina rabija Jehude se je pridružila kmalu zboru prvih kristjanov. Vendar pa mati in hči, kteri sta sprva toliko bridkosti, poslej pa toliko radosti doživeli, nista dolgo uživali svoje sreče na zemlji; črez leto dnij sta bili obe poklicani k svojemu nebeškemu zdravniku. Pokopali so ju na gori sijonski.
Rabija Jehuda pa nahajamo mnogo let pozneje, ko se je sveti Peter kot prvi papež že stalno nastanil v Rimu, tudi v tem mestu med tovariši svetega Petra. Imenuje se duhovnik Linus. Tukaj je neizmerno veliko dobrega storil za pogane, ravno za one, kterim je nekdaj kot rabi Jehuda tako zavidal milost odrešenja.
I.[uredi]
Iz Jeruzalema pelje na jug v Betlehem lepa, široka cesta, najprej črez rodovitno polje Refajim, kjer se je nekdaj zvezda zopet prikazala modrijanom, potém pa začne iti pot navzgor uro hodá, in pred nami je velikanski ruski samostan Mar-Elija. Še četrt ure, in od daleč nas pozdravlja Betlehem. — Četrt ure pred mestom se deli cesta; ona na levo peljá v mesto, a ta na desno gre mimo mesta daleč na jug v starodavni Hebron, o kterem pravijo, da je najstarejše mesto na zemlji.
Tam, kjer se deli cesta, stoji dandanes znamenit »veli« — po našem bi rekli — precej velika kapela, domačin Arabljan pa jo imenuje grob Rahele. Rahela je bila žena očaka Jakoba. Na tem mestu je porodila sina Benjamina; sinčka so položili očetu v naročje, mater pa v hladni grob. Črez grob pa je dal sezidati Jakob to kapelo, ki se je v teku tisočletij pač izpremenila v marsičem, a zaupanje vseh mater, posebno vseh nesrečnih mater ji je ostalo zvesto do današnjega dne. Turške žene, židovkinje, Arabljanke, gospe in kmetice-beduinke, celó kristjanke nahajaš tu dan za dnevom v goreči molitvi.
Bilo je v oni dobi, ko je vladal grozoviti kralj Herod v Jeruzalemu, deset let pred Kristusovim rojstvom. Lepo pomladansko jutro je bilo, livade okrog in okrog pa v krasnem cvetju in polne prijetnih vonjav, ki jih poznajo le jutrove dežele. Pastirji so se oglašali na okrog, po travnikih pa so dirjale velikanske črede ovac sem ter tja. Ob Rahelinem grobu sedi žena, s hrbtom ob zid kapele naslonjena, poleg nje v mehki travi pa mirno spava šestleten deček, njen sinko.
Oh, kaka je ta žena, Bože mili, da jo pogledam, lepa ni! Srce se mi krči, ljubi čitatelj, popisati ti jo. Bosonoga je, jedna sama obleka, ki sega od vratú do pet, jo pokriva, črez glavo si je vrgla belo ruto. Sedaj je odkrila glavo. Oh, gornja ustnica in nos sta kakor od črva izglodana, bela krasta pokriva rano. Oči so zatekle, zenice nad očmi so bele, krastave. Lasje so osiveli, a ne od starosti, in iste belkaste kraste jih pokrivajo in držijo vkup. Prsti leve roke so odpadli do srednjega členka in gnijejo dalje — dovolj, ubogo ženo je zadela strašna nesreča, ona grozna bolezen na jutrovem, gobava je! Silno stara je videti, in ne verjameš mi rad, ako ti istinito zatrdim, da ima komaj 22 let. In ako bi ti, spoštovana čitateljica, kot romarica iz Evrope hodila mimo, razkrila bi ona beračica vrat in prsi, strahovito razjedene in z ostudnimi belimi luski pokrite, da gane tem bolj tvoje usmiljenje. Enkrat — in nikdar več nisem mogel blizu takih bolnikov stopiti; stud, pa še bolj neka notranja krčevita, nepremagljiva bolest, izvirajoča iz globokega sožalja s toliko revo, tirala me je vedno naprej.
A vprašaš, kaj dela ona žena tam ob Rahelinem grobu, in kako je postala tako uboga. Nekdaj ni bila taka. Še pred šestimi leti je bila ona ista Djemihle najlepša deklica v mestu Betlehemu. Petnajstletno je snubil sin šejka (vojvode) betlehemskega, obdaroval njene stariše in brate po jutrovi šegi z obilnimi darovi ter jo odpeljal kot gospodinjo na svoj dom. In ni minilo še celo leto, postal je otožen njen zakon, ogibal se je nje njen mož, ne da bi znala zakaj, in hudo je bil potrt. Djemihle je občutila, da jo ustnice skelijo. Pogleda se v kovinsko zrcalo, ktero je nosila po šegi tedanjih gospá ob pasu — in o groza, ustnice niso več rudeče, rujave so in začnejo pokati; črez nekaj dnij so se pokazale bele kraste. O Djemihle, že davno si zapadla postavi, že davno bi morala biti izgnana iz človeške družbe; tvoji so te ljubili in skrivali pred svetom. A prišlo je, kakor je moralo priti.
Še več dnij je bila nehoté zaklenjena v svojo sobo, in prav ji je skoro bilo tako, saj se ji je bližal tudi čas, da porodi. Nekega jutra rano stopita dve zamorki — služkinji (po jutrovem imajo premožnejši navadno zamorske služabnike, kupljene iz daljne Afrike) pred njo, preoblečeta jo v priprosto modro obleko iz močnega platna ter jo peljeta pred mestna vrata. Tako terja postava. Gobavec je izobčen iz človeške družbe za vselej in brez razločka med bogatinom in revežem. Za to bolezen ni zdravila. Umni zdravniki trdijo, da ta bolezen pride iz krvi in se podeduje po krvi. Včasi so otroci in vnuki gobavih ljudij čisto zdravi, in še le v tretjem ali četrtem rodu se zopet prikaže ta strašna bolezen. Po postavi mora gobav človek zdravega od daleč že opozoriti nase s klicom »lepra, lepra!« (gobav, gobav), izraz, ki ti doni tu pa tam še dandanes na uho v opomin, da se umakneš. Ako gobavec na to ne opozori, ima vsakdo pravico ga pobiti s kamenjem.
Djemihle — da na kratko povemo — ki je razumela strašni svoj položaj, hitela je po stranskih potih proti Jeruzalemu. Tam pod južno-vzhodnim oglom mestnega ozidja se stikata dve dolini; južna je dolina Gehena, kjer so nekdaj matere darovale svoje otroke maliku Molohu, ter dolina potoka Cedrona, ki teče na vzhodni strani med mestom in Oljsko goro proti jugu — dolina Jozafat. Tu je starodavno grobovje, vse polno podzemeljskih dupelj; tu je postava odkazala gobavcem mirno zavetje, odkazala je mrtve k mrtvim. »Naselbina gobavih« se ta kraj še dandanes imenuje in je tudi!
Tu je tudi črez mesec dnij porodila Djemihle borno dete, sina bolečin, Judata (Jehuda) ga imenujoč. Oh, kako ga je ljubila, in zopet kako rada bi ga dala od sebe, da ga reši strašne usode; a nikdo ga ni hotel. Čestokrat se je podala bliže mesta, od daleč je vpila »lepra, lepra!« ter visoko vzdignila v naročju revno dete, a ljudje so pobirali kamenje, in morala je pobegniti. (Je že taka navada na jutrovem, da najmirnejšega človeka popade jeza, ako zagleda gobavca pred seboj!)
Tako je preživela pet dolgih let Djemihle kot revna gobava beračica v dolinah Gehena in Jozafat. Ali čudo, dete se je krepko razvijalo, in kar je še bolj čudno, pilo je mleko bolne matere, a vendar ostalo zdravo! Bolezen pa je v tem času mater hudo izpremenila, in nesrečnica je čutila, da se ji bliža ura odrešenja, ker so jo začele skeleti tudi noge v sklepih. Še enkrat je hotela videti svoj rojstni kraj, svojo domovino; morebiti se njej posreči, dete spraviti v hram očetov, saj je zdravo, čvrsto in tako lepo. Zastonj! Čuvar pri mestnih vratih jo je zapodil s kamenjem. Tako jo najdemo počivajočo pri Rahelinem grobu.
Truma žensk prihaja sem od betlehemskih vrat. Očividno so obložene z rečmi, ki jih nesejo v Jeruzalem na semenj. Bližajočim se kliče naproti nesrečna gobava beračica: »Lepra, lepra!«, a one, ne da bi se ognile iz usmiljenja, odložijo butare in pobirajo kamenje. Beračica nemudoma pograbi svoje dete in zbeži po stranski poti. Le to, da so se morale ženske vrniti k svojim košaram, rešilo je beračico in sina kamenanja. Zbežala sta zopet v svoje zavetje, podzemeljsko dupljo v dolini gehenanski.
Obnemogla je mati, nogi sta ji obe odpadli na kolenih, in umrla je. Otrok Jehuda pa je zbežal dol v dolino cedronsko, klatil se nekaj časa ob potoku proti jugu, a slednjič se izgubil med pustim skalovjem judejske puščave.
Bog te obvaruj, Jehuda!
II.[uredi]
Ulice mesta Jeruzalema so ozke, večinoma tako ozke, da bi se komaj jeden naših vozov skoz preril, in zakrivljene so, da jih pač moraš biti dobro vajen, sicer zabredeš. In prav je tako. Ali so res tako prijetne dolge in široke ravne ulice naših mest, kedar po njih brije zimska burja? V jeruzalemskih ozkih, na vse strani zakrivljenih ulicah se pa kmalu upeha najhujša burja! Take so bile tudi nekdaj. Mesto se je povečalo v teku stoletij, Herod Veliki, ravno isti, kterega smo omenili v začetku svoje povesti, dal je razširiti trdni zid na severo-vzhodnem delu mesta tako, da je hrib Bezeta z ovčjim ribnikom (Bethezda) združil z mestom, in nastala so na severni strani nova vrata, še dandanes Herodeževa imenovana. Ulice so večinoma ostale neizpremenjene do dandanes. Jeruzalem je bil vsekdar z močnim zidom obdana trdnjava.
Zanimivo je posebno vzhodno zidovje mesta, ki tako ponosno gleda navzdol v dolino cedronsko ter na oni strani v Oljsko goro. V jugo-vzhodnem kotu mesta je tempeljski okraj z goro Morijo, in tu sem so se od solnčnega vzhoda odpirala nekdaj velikanska mestna vrata, »porta aurea (zlata vrata)« imenovana. Ta so sedaj zazidana. To je pa prišlo tako-le. Skoz nje je namreč na cvetno nedeljo prišel v izprevodu Jezus Kristus. Kristjanska pravljica je odslej trdila, da bode on še enkrat prišel, in ravno skoz ta vrata bode imel še enkrat svoj slovesni vhod. Ko so Turki to slišali, sklenili so takoj kaj takega za vselej zabraniti ter so zazidali vrata in cesto razdejali. V istem vzhodnem ozidju, kakih 220 metrov na sever so druga starodavna vrata, vrata svetega Štefana ali, kakor reče Arabljan, »bab-sitti-Miriam« (vrata gospe Marije). Tu se konča cesta, ki pelja od Jordana skoz Jeriho, skoz Betanijo in črez Oljsko goro. Ulica od Štefanovih vrat pelja sprva nekoliko navzgor do velike trdnjave, dandanes turške vojašnice; nekdaj je bil to slavni grad Antonija, kjer so stolovali Herod in poznejši rimski oblastniki. Odtod naprej pa imenuje ulico kristjan Križev pot.
Bilo je 41 let po smrti uboge Djemihle v »naselbini gobavih«. Skoz Štefanova vrata prihaja v večernem hladu z Oljske gore častitljiv judovski učenik postave. Lepo bledo obličje obdaja gosta črna brada, oblečen je mož z dragocenim svetlo-rumenim svilenim kaftanom, to je s srajci podobno obleko, do pet segajočo, in s širokim jermenom prepasan. Črez kaftan je ogrnjena višnjeva halja brez rokavov in ob straneh »brez šiva«, t. j. ne vkup sešita, tedaj kakor prerezana, z dolgimi čopkami spodaj okrog in okrog. Na čelu se vidi tablica s hebrejsko črko »šin« (שׁ), ki je s tankim jermenom, sedemkrat okoli čela ovitim, privezana. (Za one, kojim so znani obredi pobožnih judov, opomnim, da s temi jermeni menim molitvene jermene »thephillim«, a z višnjevo haljo brez šiva »veliki talith« ali »philacteria« (Mat. 23, 5), a »čopke« so »fimbriae« ali »zizith«. To so priprave, brez kterih verni jud še dandanes ne moli, ker njih namen je, vernike vedno opominjati na postavo božjo. Višnjeva barva in čopke ali vozli so že po Mojzesu predpisani (IV. 15, 38. 39). Osobito vozli, ki so narejeni iz mnogih nitij, pomenijo jedno postavo božjo, ki obstoji iz veliko obredov in zapovedij.) Glavo pokriva zelen turban, svitek iz velikega robca, kterega zlatosvetla vrvica vkup drži. Na nogah ima šolne iz rudečega usnja.
Počasno in zamišljeno stopa, ljudje se pa spoštljivo ogibljejo in prijazno pozdravljajo: »Salem alejkum! — mir s teboj, rabi Jehuda!« — »In mir z vami — alejkum salam!« odgovarja spoštovani učenik ljudstvu.
Rabi Jehuda se spomni, da sta ne daleč na levi tempelj in sveta gora Morija. V stran stopi, razprostre na zemljo dragoceno preprogo, ki jo je nosil skupaj zvito pod pazduho, poklekne na preprogo in s povzdignjenimi in razprostrtimi rokami opravlja svojo molitev. Duhovite oči so k nebu povzdignjene in plamené v svetem žaru. Tiho in spoštljivo ljudje mimo hitijo in le tiho ga pozdravljajo s tem, da hitro polagajo desno roko na čelo in srce.
Mimo prideta tudi dva mladeniča. Vsa oprava ju kaže kot uda starodavnih onih judovskih rodovin, kterih je veliko po došlih Rimljanih sprejelo nove šege in plemenitaško knežjo čast.
»Glej ga, glej, Natanajel, farizeja!« pripomni jeden, kažoč na molečega rabija Jehuda.
Tovariš se je zaničljivo tja ozrl, potém pa rekel:
»Pusti ga, sicer ljudstvo pohujšaš in razdražiš!«
Med tem je segel rabi Jehuda, ki je pogovor dobro slišal, po pest prahú na zemljo, potresel z njim glavo, vstal, pobral in zvil preprogo ter mirno odhajal svojo pot.
Vešč opazovalec je takoj razumel položaj. Fantalina, ki sta tako ostro obsojala učenika ljudstva, bila sta pristaša saducejev, a rabi Jehuda je bil ud velike bratovščine farizejev, in sicer med njimi spoštovani učenik in razlagatelj svetega pisma.
Saduceji, učenci Antigona Sohajca v 2. stoletju pred Kristusom, bili so versko društvo, ki se je držalo samo peterih Mojzesovih bukev, sicer pa zametavalo vsako ustmeno versko sporočilo; ni verovalo na angelje, niti na neumrjočnost človeške duše. — Farizeji so pa zraven svetega pisma gojili še brezštevila ustmenih sporočil, kakor so še dandanes v judovskih bukvah »talmud« zapisana; radi so molili, postili se in delili obilo miloščine. Delali pa so to vse najrajši očitno, zato se trdi, da njih pobožnost ni bila vselej prava; Jezus učenik jih je imenoval celo »pobeljene grobove«, ki so znotraj polni »smradu« — hudobije! Farizejska družba je bila čisto tako urejena, kakor naše velike cerkvene bratovščine. V Jeruzalemu je bil glavni sedež, po deželi pa brezštevila podružnic. Te so imele nalogo, poročati o vseh važnejših dogodkih po deželi v glavno mesto, tja svoje doneske v denarju pošiljati itd. Ljudstvo je farizeje visoko čislalo. Posrečilo se jim je tudi, na vse visoke državne službe spraviti svoje ljudi. Višja duhovnika one dobe, Anas in njegov svak Kajfež, bila sta njih zvesta pristaša.
Mirno je odhajal po cesti rabi Jehuda. Mimo grada Antonije je korakal do tja, kjer se ulica nagloma obrne proti jugu. Pred malimi vratmi je obstal. Jeden udarec z lesenim kladivom, ki je viselo ob strani, in na mah se odprejo ozka vrata, zamorec vratar je padel na kolena in s čelom udaril ob zemljo — v pozdrav. Poznalo se je, da je rabi Jehuda v tem hramu gospodar.
Ljubeznivi čitatelji so gotovo že ugibali, kdo je ta rabi Jehuda. Ne čudite se! To je sin one nesrečne matere Djemihle iz Betlehema, ki je pred mnogimi leti umrla tam doli v »naselbini gobavih«. Deček je bil res zbežal v puščavo, a kmalu ga je gnal glad in ponočno tuljenje hijén in cviljenje šakalov bliže mesta. Toliko je že razločevala njegova bistra glavica, da se je skrbno varoval povedati kaj o svoji materi. Usmiljeni ljudje so ga vzeli pod streho, in dečko je kazal nenavadno nadarjenost. Poslušal je zvesto svojega stoletnega mojstra rabija Hilela, onega, ki je razložil kralju Herodu pomen svetopisemskih besed, kje je iskati »novorojeni kralj judovski«, Hilela, predsednika velikega zbora. Sedaj je Jehuda sam rabi, glasovit učenik; nekteri ga rajši poslušajo, kakor samega sivolasega Gamalijela, učenika Savlovega. Rabi Jehuda je postal nedavno predsednik jedne najimenitnejših podružnic farizejskih v Jeruzalemu. Ono poslopje, kjer je ravno prej vstopil, je njegova lastnina.
III.[uredi]
Na jutrovem so po dnevu ljudje navadno v svojih malih sobah ali na domačih vrtih. Komaj pa se začne solnce nagibati k zatonu, oživijo se površja hiš. Strehe v našem pomenu besede ni, ker površje je ravni tlak. Ob robu je nizka ograja iz kamena, na ktero se lahko nasloniš ter gledaš dol na ulico. Od sredine pa peljajo malo k robu nagnjeni žlebi za odtekanje deževnice. Sicer pa je »večer na strehi« kaj prijeten po soparnem poletnem dnevu. Na površje svoje hiše se je podal rabi Jehuda. Sluga zamorček prinese jedil za tri osebe, sledili sta mu žena rabijeva in nju hčerka Mirijam. Rabi Jehuda se je vsedel na razgrnjeno dragoceno preprogo, pred njega na nizko, komaj jedno ped visoko mizico pa je razpoložil sluga jedil: mrzle kose pečene perotnine, skledo zdrobljene in v olju kuhane leče, surovo maslo in strd ter kupo okusnega kozjega mleka za pijačo — jedila, ki jih vidiš dandanes ravno taka in ravno tako z roko brez žlice, vilic in noža uživati, kakor tedaj. Tudi za došli ženski je pogrnil sluga na tlaku dragoceno preprogo, da sta se vsedli očetu nasproti.
Ni bil dobre volje danes rabi Jehuda, in tedne in mesece že sta žena in hči s strahom opazovali to njegovo nevoljo. In kaj bi ne! Po shodnicah farizejev je vladala strašna razburjenost; kedar pa je čreda v strahu nemirna, mari naj pastir ostaja miren? In vzroka so imeli farizeji! Vstal jim je namreč nevaren nasprotnik, in v očitnem govoru jih je zaničeval ta novi prorok, ta Jezus, ta sin tesarjev iz Nazareta. Jedno leto še le »deluje« in s kakim uspehom! Ljudstvo je do cela že skoro premotil, odtujil svojim postavnim voditeljem in ga pridobil záse. Zbornice farizejske na deželi propadajo druga za drugo, in skupni zaklad se je strahovito skrčil. »Če ta zmaga, izgubljeni smo mi!« bila je skoro že jedina misel rabija Jehuda! »Ne, ne, ne bode in ne sme ta puntar na vrh! Jaz, rabi Jehuda, ga ukrotim!« Slednje besede je rabi glasno govoril, oči so se mu svetile v divjem žaru. Preplašeni sta molčali Rahela in Mirijam.
Kakor bi nju še le sedaj opazil, izpregovori k njima oče z mirno ljubeznivo besedo:
»Mir z vama, moja zvesta žena Rahela in punčica mojega očesa, Mirijam! Bodita mi srečni na veke!«
»O Jehuda, srečni sva, da si ne želiva boljšega. In za vse to se imava zahvaliti tvoji milosti! Strašna najina usoda, ko bi tebe ne imeli, ali ko bi ne bilo toli blago do naju tvoje srce!« reče Rahela.
»Rahela, prosim te, ne govori tako! Ne govori o kaki strašni usodi. Ali ti nisem zatrdil, da mi je vsaka taka misel zoperna, in da sta varni v mojem varstvu, v varstvu rabija Jehuda, če Bog dá, kmalu višjega duhovnika!« odgovori rabi.
Rahela in Mirijam sta se spoštljivo ozrli nanj. — Opomniti moramo tu na neki strašen dogodek! Da na kratko povemo: Bolezen matere Djemihle se je zopet pokazala v rodu, a ne na sinu Jehudu, marveč na Raheli in Mirijami. Že pred letom dnij so se opazili sledovi gobave bolezni na lasih, na nohtih, lica so se njima nenavadno posušila in postarala. Preostajalo njima ni drugega, kakor po postavi strašna usoda tam v naselbini gobavih pod mestnim ozidjem. Rabijevo usmiljeno srce je tedaj sklenilo, prikriti svetu to nesrečo, snažnost žen pa je storila, da bolezen skoro čisto nič več ni napredovala. Morebiti bi se dala še celó ozdraviti? To upanje je zadobila tudi Rahela zadnje dni po čudovitih glasih, ki so jo doleteli o novem proroku, ki gobavce ozdravlja le z jedno svojo vsemogočno besedo. Tudi Jehuda je že zdavna kaj takega slutil, danes pa je hotel priti na gotov sled.
»Nov prorok je vstal v Izraelu!« reče rabi Jehuda.
»I midve sva slišali pred nekterimi dnevi čudovito govorico. Bili sva iz hrama. O ne boj se, Jehuda, bili sva čisto zakriti, nikdo naju ni spoznal!« reče Rahela. Jehuda je mirno poslušal, tedaj pa je ona nadaljevala:
»Res čudovite reči se govorijo o novem proroku, in pričakujejo ga zopet ravno sedaj k velikonočnim praznikom v Jeruzalem!«
»In ti Rahela veruješ, da on z jedno besedo bolnike ozdravlja?« vpraša pikro rabi.
»O, zakaj bi ne verovala, saj je ves svet priča čudežev, ki se godijo večji del po cestah in mestnih ulicah!« odgovori Rahela.
»In ti Rahela veruješ, da i mrtve oživlja ta novi prorok?« vpraša še ostreje rabi.
»O, zakaj bi ne bilo mogoče, da bi se Jehova (Bog), kakor nekdaj, tudi dandanes ne spomnil svojega ljudstva!« odgovori s strahom Rahela.
»In ti veruješ,« vpraša rabi z glasom od jeze se tresočim, »da more tudi gobavce ozdraviti z jedno besedo ta novi prorok?«
Gorke solze oblijejo ubogo ženo. »Jehuda, saj ni mogoče, da bi tvoje blago srce zavidalo meni in tvojemu otroku one sreče, ktere je deležnih postalo že toliko in toliko najnesrečnejših ljudij na svetu — gobavcev!«
Bled kakor stena je postal rabi Jehuda. Kakor je tam sedel, naslonil je lakte ob kolena ter z rokami podprl glavo in začel premišljevati. Mati in hči sta tiho odšli. Bridko se je razjokala Rahela v svoji spalnici — tu morebiti zadnjikrat; poznala je le predobro neizprosno srce svojega moža in gospodarja.
Težke misli so rojile tudi po njegovi glavi. Naposled je naglo vstal, kakor nekdo, ki se je slednjič in z vso odločnostjo odločil za nekaj gotovega. »Če ta zmaga, izgubljeni smo mi! A vsaj v moji hiši ne bode praznoval svoje zmage!«
Pozno v noč je ostal rabi Jehuda na strehi v večernem hladu, ki mu je prav dobro dejal, ker njegovi živci so bili močno razburjeni. Stojé je razprostrl roke in začel moliti večerno molitev. Veličasten je bil pogled nanj v večernem mraku. Po sosednih strehah pa je potihnil šum in krik. Ljudje so spoštljivo dejali: »Rabi Jehuda moli!«
Človek pač v srce ne vidi, zato tudi ne more razsoditi, ali je kako delo bližnjega dobro ali slabo. Rabi Jehuda je molil, a molil je z vročim sovraštvom do Jezusa v srcu.
IV.[uredi]
Drugo jutro — bil je četrtek pred veliko nočjo po našem računu leta 31. po Kristusovem rojstvu, tedaj koncem prvega leta potém, ko je začel učiti Jezus — zapustil je rabi Jehuda rano svoj hram in se niti ni poslovil od žene in otroka.
Okoli tretje (po našem devete) ure predpoldnem pa se je začelo zbirati in postajati pred hramom Jehudovim nekoliko ljudij. Ni trajalo dolgo, in prišel je mož z dolgo bambusovo palico, znamenjem mestnega redarja, v roki in je stopil v hram. In zopet ni dolgo trajalo, in prihiteli sta dve v sivkasto obleko in belo rjuho čisto ogrnjeni ženski postavi skoz vrata. Ko nju zagleda ljudstvo, zagnalo je divji krik »lepra, lepra!« in nju podilo tja proti vzhodnim mestnim vratom »bab-sitti-Mirijam«. Hiteli sta in glasno ihteli ubogi gobavi revici — Rahela in štirinajstletna hčerka Mirijam. Še le pri mestnih vratih se je vrnilo razkačeno ljudstvo, deloma po pravici razkačeno, ker je nevarnost nalezljivosti od gobavcev res velika. Izgnani ženski sta pa tiho korakali navzdol proti potoku Cedronu. Dospevši do malega mostiča, krenili sta na desno kraj potoka skoz dolino Jozafat; za pol ure sta bili v naselbini gobavih, v onih krajih, v ktere se človeška usmiljenost sama le s strahom podaja, ker le od daleč se gobavcem postavljajo darovi na zemljo, kedar koga vleče njegovo usmiljeno srce, da tem siromakom miloščino deli.
Ni dvomiti, da je rabi Jehuda sam izdal oblasti svojo ženo in otroka. Strašno je pač moralo biti sovraštvo do Jezusa, do tega zaničevanega proroka! Kakor je pa bilo tedaj, tako je ostalo do današnjega dne. Kedar se človeka polasti ona strašna tema, ona strastna jeza do Jezusa in njegovih ustanov, omami ga tako, da mu niso svete niti najožje rodbinske vezi, ki objemajo moža in ženo, očeta in otroka z mogočno vezjo ljubezni.
V.[uredi]
Ob isti uri, ko se je vršil omenjeni dogodek pred hramom rabija Jehuda, bilo je vse živo v sinagogi gore sijonske, najslavnejši shodnici jeruzalemski. Zunaj ni kazal hram nič posebnega razun visokega tankega stolpa; a tem večja krasota se ti je kazala od znotraj. Tu nisi sicer gledal podob iz zlata in srebra, niti umetnih slik, ker Mojzesova postava prepoveduje kipe in podobe, a svetel mramornat tlak je bil pokrit z mehko preprogo neprecenljive vrednosti, stene pa so bile krasno slikane z umetnimi arabeskami in cvetlicami. Bil je danes občni zbor poglavarjev farizejskega društva. Prihajale so častitljive osebe iz vseh stranij svete dežele, možje velike rasti, z dolgimi in kakor ogel črnimi, pa tudi sivimi bradami, v dolgih svilenih kaftanih v raznih svetlih barvah, z zelenimi ali rudečimi turbani na glavi. Tiho in počasno so stopali v shodnico. Med zadnjimi je prihajal slavni Gamalijel, v častitljivi beli obleki, na glavi je imel rudeče pokrivalo, kapo, ki mu je pokrivala ušesa in segala do tilnika, obrobljena s hermelinovo kožuhovino. Ob strani slavnega učenika je stopal njegov ljubljenec rabi Jehuda. Nekako v polkrogu posedejo po dragocenih preprogah slavni učeniki in predstojniki shodnic, predsedoval je sam Gamalijel; njemu nasproti v polkrogu med mlajšimi je sedel rabi Jehuda.
»Brat naš, rabi Jehuda, naznanil je besede življenja, mi njegovi bratje hrepenimo jih sprejeti vnaša srca!« oglasil se je Gamalijel. In vstal je Jehuda in govoril je, rekli bi, s satansko zgovornostjo, ogenj divjega sovraštva je švigal iz njegovih temnih očij. Jednako so se svetili bojeviti pogledi poslušalcev, ki so tu in tam z glasnimi vzkliki odobravanja sledili besedam govornikovim. Ker ta govor posebno jasno označuje mišljenje onih dob, hočemo ga v kratkih potezah podati tukaj našim čitateljem.
»Blagor ti, naš Gamalijel, blagor vam, učeniki, cvet izraelskega ljudstva! Sveti strah me izpreletava, ko mi je govoriti v tako častitljivi družbi. Pač ni težavno razlagati postave priprostemu ljudstvu, tukaj pa mi skoro zmanjkuje moči! Toda, bratje, poguma je treba, poguma ravno v naših časih. Tužno je srce posebno onega, ki zna tolmačiti znamenja časa. Ljudstvo omamljeno se obrača od nas, svojih postavnih voditeljev, a ne samo ljudstvo, odpadajo celó slavni učeniki: Nikodem se nam več ne pridružuje, Jožef je očit odpadnik — proklet njegov spomin! — odpadnik je in privrženec onega, čegar spomin se mora izbrisati v sveti deželi. Veste, koga mislim — onega sina tesarjevega iz Nazareta, onega velikega zapeljivca ljudstva in puntarja zoper nas. Ako bi se nam pridružil, postal bi velik učenik in koristil bi svojemu narodu, a nasprotno, očividno pred ljudstvom nas zaničuje, hinavce, pobeljene smrdljive grobove nas imenuje — tako poročajo vsi naši zvesti bratje z dežele! — samega sebe pa dela obljubljenega Mesija izraelskega ljudstva.
Ah, ta tesarjev sin in Mesija! Ah, slepota ljudstva, ki veruje!
Trdno je to moje prepričanje:
1. Sin tesarjev ni odrešenik, ker odrešenik bi se prikazal kakor mogočen kralj, pa ne kot ubog tesar.
2. Bode odrešenik prišel v odrešenje le svojemu izraelskemu ljudstvu, a ne onim, ki so zunaj nas, in na ktere že sedaj zaupa sin tesarjev iz Nazareta.
Lahko pa bo meni delo, to dokazati bratom, ki so z menoj istega prepričanja.
Jezaja nam v preroškem svojem duhu odrešenika kaže takó-le: »Ljudstvo, ktero v temi tava, zagledalo bo veliko luč, prebivalcem dežele smrtnih senc izhaja solnce, ker otrok nam je rojen, sin nam je darovan, na njegovih ramenih je oblast vladanja. Njegovo vladanje ne bode nehalo, in mir bo brez konca. Na prestolu Davidovem in v njegovi deželi bo stoloval in njo bode podpiral s pravico in resnico od zdaj in na vse veke!«
Odpadnika Nikodem in pa Jožef, ki nista sicer pričujoča! Ali verujeta proroku? In če verujeta, zakaj hodita za ubogim sinom tesarjevim, ki se druži s pogani, nas pa zaničuje! Pomislita, le z našo pomočjo bo zasedel Mesija kdaj Davidov prestol!
In Jeremija pravi: »Glej, prihaja čas, govori Gospod, in Davidu bom vzbudil potomca; kot kralj bo vladal, ki bo moder in bo sodil pravično in resnično na zemlji. V onih dneh bode odrešen Juda, in izraelsko ljudstvo bode v miru počivalo!« — Kot kralj tedaj bo vladal, odrešena bo judovska zemlja! Slavni učeniki ljudstva, ali verujete proroku? Dà! Zavrzite tedaj sina tesarjevega!
In Danijel, mladenič s proroškim duhom, oznanjuje: »In videl sem nočno prikazen; glej, prišel je jeden iz oblakov neba, kakor pravi sin človekov, in prišel je pred starodavnega, pripeljali so ga pred njega! In dal mu je oblast in čast in kraljestvo, kteremu naj služijo vsi narodi, rodovi in jeziki. Njegova oblast je oblast večna, ki ne bo odvzeta, in kraljestvo njegovo je nerazrušljivo kraljestvo!«
Slušajte, služili mu bodo vsi narodi, rodovi in jeziki! Vprašam tebe, slavni Gamalijel, ali je še živa med nami vera v proroke? In bi li mogel tedaj učenik ljudstva stopati za sinom tesarja nazarenskega? In zopet, je li mogoče, da bi sinu galilejskega tesarja služili rodovi? Ne! nikdar!
In celó, kaj prorokuje Miheja! »In ti Betlehem Efrata, sicer malo (mesto) med tisočerimi judovskimi, iz tebe bode prišel vladar v Izraelu!« A ta prihaja iz Galileje!
Tako učijo proroki o našem slavnem prihajajočem kralju, in kdor se njim zoperstavlja, zoperstavlja se volji Gospoda vojsknih trum; ob jednem pa je sovražnik izvoljenega ljudstva — je vreden smrti!
Velevažna dolžnost je vam, bratje slavne družbe farizejske, naložena, da čuvate vam izročeno ljudstvo in ga obdržite na poti postave, in če bi bilo treba, da tudi izrečete smrtno obsodbo ter jo tudi zastopate v javnosti v čast božjo in blagor našega naroda.
Smrt tedaj sinu tesarja nazarenskega! Ako ostane živ, pomislite, poprijelo se ga bode sladkobesedneža naše ljudstvo, prevržena bo na videz naša postava (stari zakon), nastala bode beda, hujša, kakor je bila sužnost babilonska, in upanje naše se nam bode umaknilo zopet v daljno negotovo bodočnost. Ako pa premine ta zapeljivec ljudstva — čas je blizu po besedah proroka Danijela! — tedaj se morebiti prav kmalu uresniči goreče naše upanje; morebiti že hodi med nami on, ki bo odrešil svoje ljudstvo Izrael, a strl jarem rimskega gospodstva. Tedaj nam bodo služili vsi rodovi in jeziki na zemlji!
Stiska našega naroda je prikipela do vrha! Naj bode ta smrt začetek našega odrešenja!«
Vse modrovanje fanatičnega rabija zavrne dandanes vsak pridnejši učenec ljudskih šol. Niti Bog ni obljubil, niti so proroki prorokovali Mesija kot posvetnega kralja. Najbolje ga je pa zavrnil Kristus sam, rekoč: »Sem kralj, ali moje kraljestvo ni od tega sveta!« Tedaj duhovno to kraljestvo pa se na tem svetu lepo druži z njegovo priprostostjo, kakor ga je popisal prorok Caharija: »Veseli se, o hči sijonska, vriskaj, hči jeruzalemska, glej, tvoj kralj pride k tebi, pravičen in kot odrešenik; ubog je in jezdi na oslici, na mladiču oslice.«
Dolgo so se še posvetovali farizeji. Ta dan se je ono, kar so pojedini že dolgo nosili v srcih, povzdignilo v sklep — smrt Galilejca! Sklep glavne shodnice se je naznanil ostalim shodnicam po mestu in vsej deželi. Vse so pritrdile. Tako je bila vsa mogočna bratovščina zavezana delovati, in sicer vsak ud po svoji moči in v svojem položaju. Ta doba je bila za farizeje še posebej ugodna. Družba je štela ravno v tem času mladih nadarjenih mož, ki so strastno zastopali svoj red. Posrečilo se jim je z velikim naporom izpodriniti povsod pri volitvah saduceje ter svoje može spraviti v cerkvene in državne javne službe. Celó velikoduhovenske časti, ktero so prej dolgo let opravljali saduceji, polastili so se zadnja leta. Vsi ti pa, bodo si v kteri službi koli, delovali so vztrajno po načelih svoje družbe.
A kdo bo, razun Boga, deloval za sina tesarjevega iz Nazareta? Ljudstvo? Kako? Če so duhovniki in posvetni oblastniki farizeji! Farizeje sovražijo in zaničujejo saduceji! Bodo li ti za njega? — V svojem začetku so bili sicer slavni, visoko čislani. Njih slava pa je kmalu izginila; za dobo Kristusovo so bili večinoma že taki, ki ljubijo le dobre pojedine, tedaj v nasprotju z ostrim življenjem farizejev; postali so večinoma rimski državljani; poleg tega so si še pa v naukih v velikem nasprotju z novim prorokom! Ti tedaj tudi ne bodo z njim.
Gorje ti, ubogi Galilejec! Gorje ti, prihajajoči kralj!
VI.[uredi]
Prišli so velikonočni prazniki l. 3793. judovskega štetja, leta 33. po Kristusu naše dobe. Po dogodkih, ki smo jih v zadnjem poglavju pripovedovali, minili sta dve leti in ravno jeden dan; veliki petek v jutro je, dan zmage farizejske, Kristus pa medel tava gor proti Golgati.
Staroslavna Golgata! Pomenljive pravljice iz časov starih očakov stopajo s teboj pred moj spomin! Tukaj je prebival, tako trdi starodavna pravljica, Adam, oče človeškega rodú, tu umrl in bil pokopan ob vznožju gore Golgate v neki duplini. Noe je vzel pozemeljske ostanke Adamove v ladijo s seboj. Ko je prenehal potop in je Noe zopet stopil na zemljo, razdelil je ostanke praočeta med svoje sinove, ki so potém šli po širnem svetu. Sem, ki je ostal v Judeji, dobil je glavo Adamovo. Ta Sem pa ni nikdo drug kakor kralj Melhizedeh. Sezidal si je mesto Jeruzalem in ga izvolil za svoj sedež, glavo Adamovo pa je pokopal v oni duplini, kjer je že nekdaj počivala ob vznožju Golgate. Verni judje vseh dob so se dali tu v bližini očeta Adama glave pokopati. Jožef Arimatejec si je dal napraviti še živeč tu svoj grob, kterega je, kakor znano, radovoljno podaril sinu Marije. Rimljani so na tej gori napravili morišče, in krog in krog je ležalo obilo mrtvaških glav. Globoko v osredju gore tedaj glava Adamova, a na vrhu gore gledamo drugega Adama, Jezusa, ki naj zopet popravi, kar je oni zakrivil. Prostor dela in ljudstvo nazaj tišči oddelek rimskih vojakov. Že je zadonelo strahovito kladivo rabljevo, Kristus je za noge in roke na križ pribit.
»Kam naj gleda?« vpraša brezčutno rabelj.
»Proti templju, kterega je oskrunil!« odloči samooblastno nekoliko stopinj više stoječi veliki duhovnik. Brezsrčno so križ posadili rablji v jamo, za ta namen izkopano, zasuli ga z zemljo, potém pa odšli in ljudstvu pripustili prost pristop. Samo četvorica vojakov z vodjo Longinom je ostala za stražo. Ljudstva se je kar trlo, bilo je pač okoli dva milijona duš tedaj v Jeruzalemu, saj so bili velikonočni prazniki.
Poldan je bil, in mrak je začel nastajati. Lahkoverna množica je večinoma preplašena pobegnila; rabini so stopili okoli velikega duhovnika.
»Solnčno mrknjenje ni, imamo polno luno!« opomnil je neki zvezdoslovec izmed njih.
»Megla zakriva solnce, bode kmalu bolje!« odločil je zopet samooblastno veliki duhovnik. Niso razumeli usodepolnega znamenja. (Daleč tam v grški deželi pa ga je razumel poganski modrijan, ki nikdar nič ni slišal niti o pravem Bogu, niti odrešeniku, in vzkliknil je, ko je opazil nenavadno temo opoldne: »Ali se ruši svet, ali pa trpi stvarnik sveta!«)
Ljudstvo pa ni nehalo zasramovati Jezusa.
»Haha! Če si ti kralj judovski, pa nam zapovej kaj!« vpije jeden.
»Če zdaj sem dol k nam stopi, potém bomo verovali v njega!« vpije drugi.
Zopet nekteri so z glavami zaničljivo majali in z očmi pomežikovali, rekoč: »Aj, aj, kako tempelj božji razdiraš in ga zopet zidaš! Zdaj sam sebi pomagaj!«
Na desni pa je visel razbojnik na križu, trpel grozne muke in že tudi čutil, da se mu bliža konec. »Gospod,« vzdihnil je, »spomni se tudi mene, kedar prideš v svoje kraljestvo!« Z jasno donečim glasom mu odgovori nagovorjeni: »Resnično ti povem, še danes boš z menoj v raju!« Radostno so pretresle te besede skesanega razbojnika Dizmaza, krčevito se je stresel in nagnil svojo glavo. Ganile so pa one besede tudi globoko rabija Jehuda, ki je ne daleč tam od križa stal, glavo ob roko in komolec ob mogočno srebrno palico podprt.
»Kraljestvo ... v raju! ... Torej vendar ... vendar ... Umirajoč še ne odjenja! ... Za svoj nauk umira! Ali so ga res tako razumevali proroki? ...« in zamislil se je rabi Jehuda in slonel kakor poprej.
Rabi Jehuda ni bil več oni, kakor pred dvema letoma. Ni še sicer, kakor rabi Nikodem, prišel do popolnega spoznanja resnice, ali vendar ... vendar je začela v njem minevati dušna tema farizejskih zmot, začelo se je svitati v njegovi duši.
Ob istem času sta zapuščali dve v rjuhe oviti osebi naselbino gobavcev. Davno so že zasijali v ta žalostni kraj žarki vere in upanja v novega proroka, ljubezen se jima je pridruževala dan za dnevom. Drug nesrečnež za drugim je izginil, posrečilo se mu je namreč priti do zaželenega novega proroka in najti pri njem leka neizrekljivi svoji nesreči. Raheli, ženi rabija Jehuda, in hčerki Mirijami ni bila sreča tako mila. Poskušali sta to mnogokrat. Oni dan, ko je slovesno prihajal na oslici skoz zlata vrata v Jeruzalem, bili sta že čisto blizu, a pridrvila je njima zopet naproti razposajena druhal in nju zapodila s kameni nazaj. Ta dan v jutro jima pa je pravila usmiljena starka, ki iz navade po mestu pobira miloščino in jo nosi gobavcem, da je novi prorok ujet, obsojen, da ga bodo križali opoldne na Kalvariji. Rahela in Mirijam sta glasno zaplakali. Ali človek vedno upa, utapljajoč se prijema celó za betvo slame. Tako tudi Rahela in Mirijam. »Da bi ga le od daleč mogli videti! — Da bi se nama le posrečilo, dotakniti se ga natihoma!« vzdihovali sta. Dobrodošla jima je posebno tudi tema, ki je nastala opoldne; že jedno uro je trajala in vedno bolj naraščala. Polni upanja se podasta na pot. Vse mrtvo je bilo pred mestnimi vrati na jugu, varno sta odhiteli mimo njih. Blizu Golgate sta. Begajočega ljudstva se kar tare. Rahela in Mirijam se rijeta naprej, naprej brez strahú, polni zaupanja!
Dasi tema zmirom trša postaja, opazita vendar že iz daljave križ na vrhu.
»Oče, odpusti njim; ne vedó, kaj delajo!« izgovori z bolestnim glasom oni na srednjem križu.
»Ta je — še živi!« zašepetne Rahela hčerki, in popadali sta na zemljo pred njim.
One besede so pa tudi rabija Jehuda zopet vzbudile iz njegove zamišljenosti in ga ganile do solz. »Ta ni samo človek, ta je več!« vzdihnil je globoko. »Ko bi bil samo človek, ne bi molil za to zverinsko ljudstvo!«
»Mati, meni tako lahko postaja, tako toplo po vseh udih, in srce bije tako močno!« šepetala je Mirijam ljubi materi na uho. Revica, ko bi še le čutila, kako srečna je tvoja mati. In ko bi ne bila taka tema, videla bi, kako je polna tvoja obleka ostudnih smetij, kakor suhih ribjih luskin, ki padajo tebi in materi z obraza, z glave in z las! Res, zaupanje nju ni goljufalo, ozdravljeni sta obé!
Prišla je deveta ura onega dne, po našem tretja popoldne.
»Dopolnjeno je!« zakliče zmagovalno srednji na križu; glas je že oznanjeval olajšanje težkega bremena. Po malem, kakor se nagiba k sladkemu počitku delavca trudna glava, začela se je nagibati glava odrešenikova k zadnjemu smrtnemu boju! Še enkrat vzdigne trudno glavo in vzdihne s slabim glasom:
»Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo!«
Krčevito je strepetalo zmučeno telo, in res, dopolnjena je bila velika naloga, končano jedno življenje na zemlji. Otrpnilo je ljubezni prenapolnjeno srce ...
»Mrtev je!« rekel je nekdo polglasno, a še ni dokončal, o čudo in strah, bliskoma zasije zopet solnce, zemlja se trese, da ljudje kar omagujejo, padajo, begajo sem ter tja. Sredi rjoveče druhali je bil videti prej tako ponosni veliki duhovnik; pohojena, oblatjena, onečaščena je bila častna obleka njegova, sveti efod, v obrazu pa je bil podoben zblaznelemu človeku. Zakaj? Ali že prihaja črez njega kri Nazarenčana!?
Tako se je h koncu nagibal velikanski boj med temo in lučjo, boj na jedni strani s pogansko nevero in židovsko zlobnostjo, na drugi strani pa jev stala krščanska resnica, boj med sovraštvom in ljubeznijo. Še pred kratkim je vladala tema in samooblastno narekovala luči smrt, sedaj je potrta, in nova luč nastopa svojo pot!
VII.[uredi]
Za pol ure po potresu je bila gora skoro čisto prazna. Tu pa tam so še stale trume žalostnih ljudij, svetlo solnce pa je s svojimi najsvetlejšimi žarki božalo mrtvo, bledo obličje svojega stvarnika.
Rahela in Mirijam sta še bili kakor mrtvi sklonjeni zraven križa. Mirijam je utrujena zadremala, mati pa tudi ni vstala, da hčerke ne vzdrami. Izpod bele rjuhe, s ktero je bila ovita, zapazila je Rahela svojega ne daleč proč stoječega moža. Rabi Jehuda je stopil h križu in se spoštljivo ozrl gor k onemu, kterega je prej sovražil z vsemi močmi svoje duše. Rahela se je odkrila proti navadi žen na jutrovem. »Rahela, ti?« zašepeta Jehuda. In ko je zagledal boječi pogled svoje žene, reče polglasno: »Ne boj se me! Tudi jaz verujem!«
Mala rodbina rabija Jehude se je pridružila kmalu zboru prvih kristjanov. Vendar pa mati in hči, kteri sta sprva toliko bridkosti, poslej pa toliko radosti doživeli, nista dolgo uživali svoje sreče na zemlji; črez leto dnij sta bili obe poklicani k svojemu nebeškemu zdravniku. Pokopali so ju na gori sijonski.
Rabija Jehuda pa nahajamo mnogo let pozneje, ko se je sveti Peter kot prvi papež že stalno nastanil v Rimu, tudi v tem mestu med tovariši svetega Petra. Imenuje se duhovnik Linus. Tukaj je neizmerno veliko dobrega storil za pogane, ravno za one, kterim je nekdaj kot rabi Jehuda tako zavidal milost odrešenja.