Telo in gladina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Po barvi določamo kamne v Višarjah Telo in gladina
Morje
Tomaž Šalamun
Če lažem glede brčic
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vzdihuješ kot meh, ampak iz meha je že vse

izletelo. Hot air. Sam utrujen, razžarjen

žar praznega. Se uliže, če pride slamica


v tanke prostore, zgori? Ali v rdeči črti

pozdravi, pozdravi, preden zgori? Kaj te je

čuvalo? So te močili z gobami?


vrtel vse tvoje življenje svojo tovarno

morja okrog tvoje glave? In papk in

rdečih lisic, ki si jih odpeljal zraven?


Preveč prostora zasedaš? Si predstavljaš,

koliko prostora naenkrat, kaki ugrezi,

kake divje skale, kanjoni v pesku,


alge in čevlji, ogromno štamacov in

čevljev ljudi, ki so si jih pustili

poplaviti, bi se odprlo za nas? Ves zrak


pod gladino, ki ga še nihče ni preletel.

in če bi se ulegel na kamen s patkami gor,

prvič bi bil hrbet na kamnu, prvič rumene


forme v zraku. Zdaj si kot zaledenel

kegelj, hot air, ležeš, čez Loarno ni

gričkov, rima ti usta pači. Je to, ko


celo moji prijatelji rečejo mladim

pesnikom, da sem nevaren. Naj se me pazijo.

Da sem nevaren. Da sem žrec. Da sem


objektivno naraven. Da ni važen moj

značaj, namen – relativno velika

odgovornost, krvoločnost dobro držana črta


med duhom in mesom (skušnja) – amapak

to ne spremeni dejstva, da sem nevaren.

V šop slame lahko spremenim cele narode.