Teliček
| Teliček |
| |||||||||||||||
TELIČEK ilustrirala Jelka Godec Schmidt
Živela je revna vdova, ki je iniela veliko otrok. Vsako jutro jev že navsezgodaj odhajala na delo. Še prej pa je zakurila, zavrela je mleko in otrokom na mizi pripravila zajtrk. Otroci so se prebudili, poskakali so iz postelj in posedli okoli mize. A komaj so prijeli za žzlice, že je izza peči skočil teliček. Zapodil se je k najmlajši sestrici in se spravil nad njen zajtrk. » Teliček, teliček, pusti moj kruh!« je jokala deklica. A teliček -- kot da je ne sliši. » Teliček, teliček, pusti moje mleko!« je še glasneje jokala deklica. A teliček -- kot da je ne sliši. Vse je pojedel, vse je popil, potem pa spet izginil za peč. »Preženite mi telička!« je deklica dan za dnem prosila bratce in sestrice. A bratci in sestrice so se telička bali in so tudi sami jokali. Vsi skupaj so prosili mamo: »Mama, preženi nam hudega teličcka!« A mama je morala na delo. Kako naj bi ostala doma in čakala na telička?! In tako je mala deklica dan za dnem ostajala brez zajtrka. Nekega dne pa ji je bilo dovolj. Ko se je teliček spet pripodil izza peči, je prijela žlico in ga mahnila po glavi. In glej -- v tistem hipu se je spremenil v kup zlata. Otroci so se cudili -- še vedeli niso, kaj je to, kar se tako lepo blešči. Mati pa je kaj hitro spoznala, da so v hišo dobili zaklad. Zlato je pospravila v skrinjo in z njini srečno vzredila vse svoje ljube otroke.
Židovska ljudska