Telesne vaje stražnika
| Telesne vaje stražnika Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Ves široki, zaliti obraz se mu je svetil od prisrčnega smeha.
»Najprešernejši umetnik bi si ne izmislil take podobe, kakor jo je v svojem pošastnem humorju ustvarilo to vsakdanje življenje sámo ... Povem ti od začetka to čudežno zgodbo, ki sem jo zadnjič bral ... Mladoleten otrok je kradel ... nič ni povedano, kaj, kako in kje da je kradel ... in prisodili so mu štiriindvajset ur zapora. Do tu je stvar navadna in pusta.«
»Navadna in pusta je.«
»Pa ti pokaže nemudoma svoj spačeni obraz ... Otrok se je skrival, da bi se odtegnil pravici, ukanil jo za njen delež; ni ga bilo v ječo. Pravica je čakala potrpežljivo, nazadnje pa se je razhudila in je sama poslala po grešnika. Naravnost v šolo je poslala ponj. Bila pa je v svojem papirnem srcu še toliko topla in mila, da si je izbrala za ta nevšečni posel najbolj debelega stražnika, zavaljeno dobričino, ki je težko sopel in nikakor ni bil podoben rabeljnu. Poklical je otroka, grešnika, izpred učitelja in izmed tovarišev ter se je ob svetlem jutru napotil z njim križem po glasnih cestah do hiše pravice in človeške sodbe. Spotoma mu je še rekel v svoji dobrotljivosti: ‚Ne bom te vodil za roko, fant, da se ne bodo ljudje izgledovali in te ne bo preveč sram, čeprav se ti godi, kakor zaslužiš. En korak ali dva stopaj pred menoj, kar tako, samo ne pobegni mi nikar, ker glej, pretežak sem, da bi te lovil!‘ — Komaj je še blagosrčni stražnik tako izpregovoril, se fant izgubi v gnečo, pobliskoma in brez glasu, kakor podlasica v listje. Debela pravica stoji tam, ne gane se in ne črhne od samega strmenja. Nazadnje pljune, zakolne ter se nameri brez odlašanja in premišljevanja ... kam pač? Naravnost na otrokov dom. Kam bi otrok drugam pobegnil, če je v sili? Doma vpraša mater, vpraša jo debeli stražnik: ‚Kje imate otroka?‘ — Mati ga pogleda osorno, se obrne vstran in pravi: ‚Iščite si ga!‘ Ozre se po izbi, ne ozira se dolgo: izpod postelje molí strgani čevelj grešnikov. — ‚Fant, zlepa se vdaj in vstani, drugače bo joj!‘ — Fant se potuhne, prav počasi in na skrivoma potegne tudi čevelj za seboj. — ‚Še enkrat ti pravim, fant, da vstani in se prikaži!‘ — Pod posteljo je tiho, še dihanja ni; mati stoji ob oknu, gleda na cesto in ne reče nič. Stražniku je vroče od dolge poti, od srda in skrbi ... In zdaj si oglej podobo, z veseljem in spoštovanjem si jo oglej, ker take še nisi videl! ... Premeri najprej izbo; tesna je in siromašna, vsa čemerna je, kajti gledala je marsikaj strahotnega; v kotu stoji postelja, tako nizka, da zleze podnjo komaj tako suh in droben otrok, kakor so tisti, ki kradejo. In sredi te zanikrne, mrzle, sive tesnobe se grmadi ogromna gora, stene se plaho umikajo njenemu nasilju. Ta gora hrope, sopiha, v soparnih valovih puhtí vročina iz nje. Skloni se, kolikor se pač more, uprè se z obema mogočnima rokama ob škripajoči posteljnjak, poklekne trudoma. In tedaj, prav zares, tedaj se zasolzé tiste drobne oči: ‚Tak zgani se že, nesnaga, vsaj oglasi se! Kaj ne vidiš, da ne morem za teboj?‘ — Nič glasu izpod postelje. — ‚Pa vi tam, ženska, pa ga vi pokličite, zlézite za njim!‘ — Mati se ne okrene, le pravi: ‚Ni moj posel!‘ — in gleda na cesto. Globoko zavzdihne stražnik, nagne glavo do tal, poseže z roko pod posteljo, ali ne spravi je dalje nego do komolca. Postelja se zamaje, zaškriplje bridkostno. — ‚Le dajte, da se podere na otroka!‘ — ga opomni mati. Stražnik zakolne in se napravi po kolenih na drugo stran. Narahlo zašumi pod posteljo: otrok je zaslutil nevarnost ter se umaknil ... Kako da se ne smeješ tej prečudni podobi?«
»Saj se ji smejem ... v srcu! Povej do kraja!«
»Nazadnje ga je zalotil, grešnika, zgrabil ga je za nogo. Zgrabil ga je, vlekel z vso silo. Otrok se je upiral, z obema tenkima rokama se je oklenil noge posteljnjaka, dokler ni omagal in izpustil. Vdal pa se ni, tudi takrat še ne. Brcal je in opletal in grizel in praskal. Stražnik se je potil, dihal je težko, toda vlekel je neutrudoma, dokler ni tiste drobne, oprašene, posvaljkane revščine privlekel na dan ... Pa res, kako da se ne smeješ?«
»Rad bi se, toda ... kaj je že konec?«
»Konec je, kajpak. Nato se prične pusta in navadna stvar, kakor je bila v začetku. Poklicali so pred sodnika obadva, mater in otroka, stražnik je bil pa poglavitna priča. Sodnik je bil milosten človek, pošalil se je, da so telesne vaje koristne za rejene ljudi in je oba grešnika spodil domov ...«
»To še ni konec, ne more biti! Na podobi ni obraza otrokovega, ko se je skrival pod posteljo. Ta obraz ni bil otroški, temveč je bil star in izsušen in groza je gledala z njega. Kako da nisi videl tistih oči? Nikoli več ne bodo gledale zaupljivo, tudi smejale se ne bodo nikoli več. Sodnik bo pozabil na veselo zgodbo, stražnik bo umrl, tudi mene ne bo več in tebe ... ali po cesti bo hodil človek s sklonjeno glavo in zastrtimi očmi in s kletvijo v srcu; kdor ga bo srečal, se mu bo ognil plah ...«
»Če tako pogledaš na podobo ... seveda, tudi najlepša hiša ima zadaj smetišče in gnojnico ...«
»Pa tudi materinega obraza nisi videl takrat, ko je gledala skozi okno. Jaz ga slutim, ali ne videl bi ga rad; mislim, da bi me bilo strah ...«
Tovariš se je zamislil; nazadnje je zavzdihnil, kakor napol resnobno, napol zadovoljno zavzdihne človek, kadar bere posmrtnico.
»Na čudne načine, na zelo različne umirajo ljudjé ... časih ne kane niti kaplja krvi ...«