Telegraf ali daljnopisnik
| Telegraf ali daljnopisnik anonimno |
| |||||||||||||
Večkrat se primeri, de človek želí kakšno imenitno prigodbo naglo v daljne kraje na znanje dati, ali jo iz daljnih krajev hitro zvediti. Kar posamesni človek želi, želijo tudi vladarstva ali regirenge, kterim je velikrat silno veliko na tem ležeče, de se imenitne rečí hitro sèm ter tjè oznanujejo.
Že v nekdanjih časih so tedaj ljudjé poskušali kakšno pripravo znajti, de bi se tako oznanovanje v daljne kraje zamôglo naglo zgoditi. Če stare bukve prebirajo, že najdemo dolgo pred Krist. rojstvam, de so stari Greki in Rimci take priprave imeli, s kterimi so od eniga kraja do druziga oznaníla pošiljali. V ta namén so prižigali ognje na hribih, so trobili v rogove ali druge trobila, in takó je pervi trobentar drugimu, drugi tretjimu in takó dalje oznanil novíco. Napravili so tudi po hribih na visocih kolih rante ali preklje, ktere so se na več krajev verteti dale, takó de so iz tega vertenja mnogoverstne znamnja postale, ktere so čerke (ali puštôbe) nadomestovale, ki so jih tisti poznali, ki so bili za oznanovace na hribih postavljeni. Kakor je eden te rante postavil, takó je tudi drugi storil, in takó so šle te znamnja naprej do tistiga kraja, kamor je bilo oznanilo namenjeno.
Kér so se tedej po teh in enacih napravah oznaníla hitrejši kakor po pošti in po drugih potih v daljne kraje pošiljale, so imenovale že stare ljudstva táko napravo telegraf.
Telegraf je tuja, gèrška beseda, in se pravi, v slovensko prestavljena, daljnopisnik, za tó, kér se s to napravo v daljne kraje piše. Kér so pa tudi drugi narodi besedo „telegraf“ v svoj jezik vzéli, se je tudi mi ne branimo, ker mislimo, de ni prav, ako smo prenapeti „čistniki“ ali superpuristi. Naša slovenska beseda „da!jnopisnik“ je scer ravno takó dobra, kakor gérška „telegraf“, vunder gérške ne zaveržemo, kér se v vsih druzih jezikih tudi sliši; dovelj je tedaj, de le razumémo, kaj de poméni.
Vsakdo, ki le nekoliko prevdari gori imenovane stare telegrafe, že na pervi prevdark spozná, de te stare naprave so bile silno neukretne, pomanjkljive, težavne in mnogim zaderžkam podveržene.
Kakor so v vsih rečeh umne glave nove rečí znajdle, takó se je zgodilo tudi s telegrafam. Umne glave so dolgo premišljevale, kakó bi se nek tista čudna moč, ki je blisku enaka in ki v enim trenutku ali sekundi 60,000 milj póta storí in se električna in magnetična moč imenuje, dala za telegrafe porabiti. Že pred sto leti so začeli učeni možje na Francozkim, Angleškim in Nemškim to čudovitno moč za pošiljanje oznanil v daljne kraje poskušati, pa še le v létu 1835 do 1837 so se te skušnje takó po sreči izšle, de so začele vladarstva mnogih dežel elektromagnetične telegrafe napravljati. Tudi v naših krajih imamo zdej taciga telegrafa. Po tistim bakrenim (kufrenim) dratu, ki ga vidite potegnjeniga na visoke kôle zraven železnice ali scer velicih cestá; šviga tista čudovitna moč semtertje, ktera, kakor blisk hitra, nosi oznanila iz eniga kraja v druziga.
To je elektro-magnetični telegraf, kteriga vidite v podobi, ki je današnjim „Novícam“ priložena. Kér imajo Novíce imenitni namen za omiko slovenskiga ljudstva skerbeti, so si že davnej prizadevale, kje kak popis tega telegrafa dobiti, ki bi prav po domače to reč razložil, in dobile so ga po dolgim iskanji v Marskih narodnih Novínah. Po tem popisu bojo tudi Novíce svoj popís vravnale in tù in tam še kakšno razjasnjenje pristavile. V natanjčno in učeno razlago elektro-magnetičniga telegrafa se ne moremo spušati, kér bi takšne razlage vsi tisti bravci ne razumeli, ki niso popolnama učeni naravoslovci in kterim niste elektrika in magnetika znani. Naš namen je le: napravo telegrafa takó razložiti, de jo bo v stanu vsak bravec zapopasti. De se pa vsacimu človeku spodobi, to napravo saj nekoliko poznáti, nam bo vsak poterdil, če zapopade: de nobena znajdba poslednjih časov ni takó imenitna, kakor ta, – in de nobena znajdba ni človeškimu umu v toliko čast, kakor ravno ta!
1Naš dandanašnji telegraf, kteriga drat poleg cestá vidimo, je tedej električno - magnetični telegraf.
Kaj je to: električno-magnetično ? bo marsikdo naših bravcov zagodernjal, in bo rekel, de tega ne zastopi. Nikar se neznanih besed ne vstraši, dragi prijatel! Kmalo boš toliko razumel, kolikor ti je treba vediti, de boš saj nekoliko to čudovitno napravo zapopadel, de boš vedil, kaj se v telegrafu godí, in de ní clo nič copernije zraven.
Dve čudoviti moči ste, kteri storite, de gré oznanilo kakor blisk iz eniga kraja v druziga po dratu. Ena moč je elektrika, druga pa magnetika. Obé moči vsaki pozná, čeravno njuniga iména ni vedil. Slavni gospod profesor Robida nam je ti močí v bukvah, ki so lani v Ljubljani na svitlo prišle in se imenujejo „NaravosIovje ali Fizika“ prav po domače zložil; z njegovimi besedami vam bomo ti dve čudoviti močí razložili.
Poglejte pečatni vosek. Ako ga po sukni dergnete, de se ogreje, majhne listke popirja na-se potegne in jih spet spustí. Kdor suho stekleno (glažovnato) cevko s suknam dergne, in jo potlej popirčkam ali nitkam ali slamicam bliža, vidi: kako se ti kosčiki proti cevki vzdigujejo in se je prijemajo; jo kmalo spet spustijo, na tla padejo, in se vnovič k bližni cevki vzdignejo. Ako cevko dobro dergnjeno licam bližaš, meniš čutiti pajčine na licah. Ako te skušnje v tamni izbi delaš, vidiš iskrice med cevko in drugim telesam, in slišiš derskanje, ako jim dergnjeno cevko bližaš. Tudi burčen,2 smôla, žêplo, žida, lasje, žlahtni kamen, clo led in druge reči to storijo. Če pa glažovato koló (elektrostrogo, ali kakor ga kmetje imenujejo „kolovrat“) z dergnenjem zlo vgreješ, se toliko ognja v steklu nabere, de iskra od njega poketájo, in če ga primeš, te hudó vdari po udih. Lejte! vse to pride od tiste močí, ktero smo v steklu zbudili, in ktera se elektrika imenuje. Vse polno je take močí in taciga ognja tudi pod nebam, ki se nam v podobi bliska in strele očitno pokaže in ga zatorej tudi nebeški oginj imenujemo.
Kaj ne, de ste že dolgo to moč poznali, in de le niste vedili, de se električna moč imenuje? K zbujenju spijoče elektrike pa ne služi le dergnjenje, temuč tudi tlačenje, kakor pri skorji; gorkota pri nekterih kamnih; raztopljenje pri žêplu; dotaknenje pri kotlíni (kufru) in cinku, in pri druzih rečéh.
Tako moč po potrebi obilno si napraviti, so učeni možje mnogoverstne naprave si zmislili, kakor je gori imenovani stekleni kolovrat, električna steklenica, ki se Lajdenska steklenica (Leidnerflasche) imenuje, Voltovi steber (Voltai'sche Säule) i. t. d.
Cinkovo plošo pertisnjeno h kotleni (kufreni), imenujejo naravoslovci Voltovo pervíno, ktera pa le slabo elektriko da. Visoko učeni naravoslovec, Volta po iménu, je pa več takih pervín tako združil, de je na cinkovo plošo položil kotleno, na kotleno je položil vlažno (mokro) sukneno plošo; na sukneno spet cinkovo, potlej kotleno, potlej sukneno in tako dalje. Tako sostavljen steber stojí med tremi steklenimi stebri. Suknene ploše se v solnati ali žeplokisani vodi namočijo, izžmejo in tako valijo, de ne stopí voda iz sukna, ktera bi po rudni ploši stala alj naprej lezla. Spodne cinkove ploše in zgorne kotlene ploše se tiší kotleni drat. Kjer se drata bližata, vidiš električno iskro. Ako se hočeš prepričati močí postavljeniga stebra, pertisni eno mokro roko na cinkovi, drugo na kotleni konec stebrá iz kakih 30 pervín sostavljeniga, in čutil boš dèrglej, kakor pri električni steklenici. – Popisani Voltovi steber pa sčasama omaguje in vso moč zgubí, torej so si naravoslovci z nekolikšno prenaredbo stanovitni Voltovi steber napravili.
Električna moč je pa dvojna. Elektrika v steklu (glažu) zbujena, je drugačna od une v žêplu ali smôli. Ako se hočeš tega očitno zagotoviti, obesi kroglice iz bezgoviga steržéna na židane nitke, in daj eni, kadar se je z dergnjenim steklam dotakneš, elektriko stêkla. V tem hipu boš vidil, de beží letá kroglica od stekla, – in se rada bliža elektriki žêpla. Kadar se je pa žêpla dotisnila, spet odletí, in od žêpla beží, in tako dalje. – Ako obema kroglicama daš elektriko žêpla, alj obema elektriko stêkla, boš vidil, kako bežíte ena od druge. Ako pa eni daš elektriko stêkla, drugi pa elektriko žêpla, se prijazno bližate, sprimite, in potlej mirna ena zraven druge visite. Iz tega se vidi, de je elektrika stêkla drugačna, kakor žêpla. Naravoslovci imenujejo pervo kladno (positive), drugo pa zoperno elektriko (negative Elektricität.) Toliko bo mende zadosti, de vsak bravec saj nekoliko bolj električno moč pozna, ki jo je že davnej v blisku, streli i. t. d. poznal.
Druga moč, ktera ima pri telegrafu opraviti, je magnetična moč. Enako čudovita moč, kakor električna, je tudi magnetična. Kakor je una od neke sterjene smôle, ki se v gerškim jeziku elektron imenuje, svoje imé dobila, tako ga je ta od neke rudníne, ktero so pred veliko sto in sto léti v mestu Magnezja v mali Azii najdli, imé magnet dobila, kjer so pri ti rudi to čudovito moč pervikrat zapazili.
Ta rudnína, ktera je vsa magnetična, ima pa to posebno lastnost, de če železo, posebno pa jêklo, ž njo dergneš, odda jeklu svoje magnetične močí, ktér jo, če se to dergnjenje umetno storí, stanovitno obderží. Po ti napravi dobimo jeklene iglice, ki so popolnama magnetične, ali pa za mnoge priprave jeklene magnete v podobi podolgaste podkve, kakoršno v 2. podobi našiga obraza vidite, le de je podkev tukaj na zgornjim koncu nekako podaljšana in s kufrenim dratam krog in krog ovita, kar scer za druge naprave ni potreba.
V čem pa obstojí magnetična moč? Magnetična moč3 obstoji 1) v tem, de magnet železo in še nektere druge rudníne na-se vleče; in 2) če magnetično iglico na nit obesiš, ali jo nad jekleno iglo natakneš takó, de se lahko krog in krog suče, se bo sama takó zasukala, de se bo z enim koncam proti polnočni (severni), z drugim koncam proti poldnevni (južni) strani svetá obernila in potem vselej v tem stanu obstala, ako jo pri miru pustiš. Ta iglica (v posebni škatljici spravljena) je edina vodníca ljudém, ki v neznanih krajih ali po morji ali po suhim popotovajo. Kakor namreč vsaka dežela, ima tudi cela zemlja 4 poglavitne straní: izhodno, zahodno, južno (ali poldnevno) in severno (ali polnočno) stran. Magnetična iglica ima to lastnost, de kamor in kakor koli se postavi, se sama iz sebe vselej proti polnoči oberne z enim koncam, z drugim pa proti poldnevu, in potem se lahko druge straní razsodijo. S pomočjó take igle iše tedaj popotnik pot v pušavi ali po morji, in rudár pod zemljo. V velikih pušavah, kakoršne so v Azii, Afriki, po gojzdih Amerike, kjer ni mesta, ne hiše, ne druziga znamnja, je le magnetična igla, ktera pravo pot kaže, kadar so tudi sonce in zvezde skrite. Pod zemljo nimaš druziga vodnika, kakor magnetično iglico; letá vodníca je pa zastopnimu človeku takó gotova, de ako bi – postavimo – gôro Ljubelj navertali od ene straní na Krajnskim, od druge na Koroškim, bi se delavci pod zemljó gotovo srečali. Magnetična igla mornarjem, tudi veternica imenovana, lepo kaže nebeško stran, proti kteri barka vesljá. Kader stran ni mornarju všeč, oberne barko na drugo stran, kakor igla kaže. Popotniki morajo le toliko vediti: proti kterim kraju svetá je tisto mesto, kamor hočejo priti, – magnetična igla jih bo potem zmiraj vižala, kam se imajo oberniti, de poti ne zgrešé.
Kar na magnetični iglici vidiš, de se vedno z enim koncam proti polnoči (to je, proti tistim krajem svetá, ki se polnočni ali severni imenujejo) obrača, z drugim koncam pa proti poldnevu (ali proti tistim krajem svetá, ki se poldnevni ali južni imenujejo), ravno ta prikazik se tudi vidi na magnetični podkvi; tudi tukaj je poldnevna in polnočna pika, kér magnet ne kaže na vsih stranéh enake moči, ampak posebno krog dveh pik, kteri naravoslovci magnetični piki imenujejo. Če pa enimu magnetu približaš druziga, boš nekaj posebniga zagledal: polnočna pika eniga bo bežala od polnočne pike druziga; ravno tako tudi ena poldnevna od druge poldnevne – kér se enaki piki sovražite; – nasproti pa se bo sprijela polnočna pika eniga s poldnevno druziga, kér se inaki (ne enaki) piki ljubíte.
Lejte čudovito lastnost magnetične moči! Vse to se pred našimi očmí godí, brez de bi zamôgli naturo te čudovite močí popolnama razodeti.
Iz tega, kar smo dosihmal povedali, so naši bravci spoznali čudovite lastnosti dvojne močí, kterih ena se električna, druga magnetična imenuje, in iz kterih izvirajo vse skrivnosti telegrafa.
Kdor teh dvéh močí ne pozna, ktere je vsigamogočni Stvarnik natori dodelil, in ktere so visoko učeni možje v skritim krilu natore zasledili in svetu razodéli, do se jih zdej ljudje v mnogo rabo poslužijo, – kdor, pravimo, téh močí ne pozna, ali ne bo verjel, de zamore telegraf oznaníla iz eniga kraja delječ v druziga kakor blisk hitro nositi, – ali pa bo mislil, de je to copernija, ali de je čudež.
Kdor pa lastnosti imenovanih močí pozná, bo zapopadel, de se vse to prav po natorno godí, in bo v človeškim umu, ki je vse to znajdel, le občudeval neskončno modrost vsigamogočniga Stvarnika nebes in zemlje.
Od teh dvéh močí smo tedaj mogli nar poprej govoriti in jih tistim razjasniti, ki jih dosihmal še poznali niso. Zdej bo vsakimu lahko, saj povèrh napravo telegrafa zapopasti.
V čim tedaj obstoji cela naprava telegrafa?
Cela naprava telegrafa obstojí iz treh delov. Pervi del je posoda, v kteri se toliko električne močí napravlja, kolikor je je za pošiljanje oznanil potreba. (Elektricitätsquelle).
Drugi del je kufreni drat, po kterim se v ti posodi izbujena električna moč, kakor strela po dratu, do tistiga kraja pelje, kjer se hoče kakšno oznanilo na znanje dati. (Drahtleitung).
Tretji del je tisti, na kteriga po dratu v daljni kraj peljana električna moč vdarja, de se znamnja narejajo, ktere za to postavljeni možje umejo in jih kakor pri branju eno čerko za drugo sostavljajo, de zvedo celo besedo. Ta tretji del je magnetična igla, na ktero elektrika, po dratu peljana, bije. (Zeichenapparat).
To trojno orodje telegrafa mende vsak lahko zapopade; cela naprava je nekako enaka vodi, ki po žlebu teče, de na malin pride in ga suče. Kar je v tem izgledu voda, je v telegrafu elektrika, – kar je v tem izgledu žleb, je v telegrafu drat po visocih kolih zraven cestá peljan, – kar je pa malin, ki se suče, je magnetična igla pri telegrafu, ktera znamnja dela.
Postavimo na priliko začetek telegrafa na Dunaj, in konec v Terst. Na Dunaji je tedej posoda elektrike, ki gré po dratu v Terst na magnetično iglo. Kakor pa voda v svojim teku zamore več mlinov gnati, tako tudi elektrika na poti po dratu zamore na več krajih, kjer so take telegrafne hiše, magnetične igle sukati in oznanila dajati. Ker so pa tudi v Gradcu, Marburgu, Celji, Ljubljani take telegráfnice, vsak lahko zapopade, de kakor v vse te kraje oznanila po telegrafu pridejo, tako tudi iz njih na vse te strani gredó.
Vzemite zdej podobo telegrafa (6. listu priloženo) v roke in poglejte podobo 1. Moža vidite pri omari sedeti. Ta omara ima v sebi električno in magnetično napravo.
Od električne naprave ne vidite clo nič; ta je v spodnjim delu omare skrita, kjer pri kolénih možá černkaste vratica vidite. Iz te omare gresta dva drata (postavimo iz Ljubljane) eden gré na Dunaj, drugi v Terst; po ravno téh dratih pride oznanilo iz Dunaja ali Tersta, ki nam jih oznani magnetična podkva, ki je v skrinici skrita, ktero na zgornjim delu omare vidite in ktera ima zunej 2 okrogla zvončka in kladviček pod čerko A. Podobo te magnetične podkve, s kufrenim dratam ovíto, vidite iz skrinice vzeto v podobi 2.
Kakó je pa vse to narejeno, in kakó se znamnja glasijo, bomo drugo pot bolj natanjko povedali.
V omari, pri kteri vidite v podobi 1. možá sedeti, je skrita tista posoda, v kteri se elektrika déla. V ti posodi so namreč v vodeni žepleni kislini, ki se po domače tudi hudičevo olje imenuje, cinkovne ploše h kufrenim takó pertisnjene, de se ena ploša za drugo verstí, in iz te skladnice steber postane, ki se po njegovim znajdeniku Voltovi steber imenuje, kteriga smo že v začetku tega popísa razložili. Ta mašina dela elektriko kakor delajo oblaki blisk in strelo; iz te mašíne gré kufreni drat poleg magnetične igle na cesto, poleg ceste po kolih peljan, postavimo z Ljubljane, v Terst ali kam drugam, v Terstu se krog magnetične igle nazaj v Ljubljano verne in s pomočjo zemlje zopet k Voltovim stebru pride. S pomočjo zemlje – smo rekli – zakaj? Zató kér v Ljubljani in v Terstu je konec dratú v zemljo vtaknjen. Zemlja je namreč ravno takó dobra vodníca elektrike, kakor kufreni drat, in še veliko boljši. Če se tedej konci dratú, postavimo, v Ljubljani in v Terstu v zemljo vtaknejo, se je po tem takim vodílo elektrike med Ljubljano in Terstam napravilo, ktera se spet na-se nazaj oberne. Vprašal bo kdo: kakó se pa to zgodí, de elektrika, ki po dratu têče in po dratu v zemljo šine, ravno na tisti kraj tje têče, kjer drugi konoc dratú v zemlji tečí? Na to odgovorimo: de elektrika tam odtêče, kjer je je obilno nabrane, in tje teče, kjer je manjka, kakor voda le iz višjiga kraja v nižji kraj teče, in nikdar iz nižjiga v višji. Ali gré pa elektrika na tem teku pod zemljo ravno in nar bližno pot iz Ljubljane v Terst, ali pa morebiti velike ovinke dela, tega pa nihče ne vé. Če ravno kakih 10,000 milj póta po ovinkih gré, to elektriki nič ne dé, kér je znano, de ona v eni sekundi več ko 60,000 milj póta storí.
Kar drat zadene, po kterim elektrika teče, moramo povedati, de se sploh kufreni drat za tó jemlje; po železnim dratu scer tudi elektrika têče, pa železni drat, če je enake debelosti kakor kufreni, sedemkrat slabši elektriko pelje, kakor kufreni, tedej bi mogel biti železni drat, de bi ravno to opravil kakor kufreni, 7krat debelejši.
Drat, po kterim elektrika teče, se pa ne sme nikjer tacih rečí dotakniti, ktere bi elektriko na-se potegnile in takó vse delo telegrafa v nič pripravile. Zató vidite na vsakim kolu, čez kteriga je drat peljan, majhne obročke, ki so iz porcelana narejene, skozi ktere drat teče, zató kér ima porcelan to lastnost, de nič elektrike na-se ne potegne. Tudi stêklo (glaž) ima to lastnost, tode stêkleni obročki bi se lože pokončali. –
Takó je prišla elektrika na svojim cilu in koncu na magnetično iglo, jo začne sukati, in iz tega postanejo znaminja in oznanila.
Kader priteče elektrika, kakor strela, po kufrenim dratu v hišo, kjer je telegrafova omara, zasuče magnetno iglo ali na levo ali na desno, magnetna igla pa premakne kladviček, ki ga v podobi I. pod čerko A vidite. Ta kladviček vdari potem na desni ali levi zvonček, ki ju nad čerko V in I vidite in sta enake podobe in velikosti, kakor je zvonec v navadnih hišnih urah, ktére bijejo.
Če vdari kladviček majhno in kratko na levi zvonec, pomeni to I, če pa vdari na-nj bolj močno in potegnjeno, pomeni to II, – če pa vdari kladviček majhno in kratko na desni zvonec, pomeni to V, če pa vdari na-nj bolj močno in potegnjeno, pomeni to VI.
Lejte s temi štirimi znamnji se zamore vse pisati, kar se če, kér so si telegrafniki iz teh 4 čerk svojo celo abecedo napravili. Dve znaminji skupej napravite eno čerko, in scer takóle: a se naznani z I. II – b ali p z II. II. – c ali z z II. VI. – d ali t z V. II. – e z II. I. – f ali v z V. VI. – g, k ali q z VI. V. – h z I. II. – i z I. VI. – l z VI. I. – m z VI. VI. – n z I. I. – o z VI. I. – r z V. I. – s z V. V. – u ali w z II. V. – Številke pa imajo tudi svoje znamnja, namreč: 1 se naznani z I. I. – 2 z I. V. – 3 z V. I. – 4 z V. V. – 5 z I. II. – 6 z II. I. – 7 z I. VI. – 8 z VI. I. 9 z II. V. – O z V. II. – Postavimo: iz Dunaja oznani telegraf v Ljubljano: „Cesar pride ob 8“, tedaj vdari kladviček na zvonca tele znaminja: II. VI. II. I. V. V. I. II. V. I. – II. II. V. I. I. VI V. II. II. I. – VI. I. II. II. – VI. I.
Preden začne, postavimo, telegraf iz Dunaja v Ljubljano oznanovati, dobí telegrafnik v Ljubljani na zvonec posebno znamnje, de naj posluša; Ljubljanski telegrafnik potem berž odgovor da, de že posluša in se k omari vsede; berž potem začne kladviček na levo in desno, majhne in kratke ali pa močnejši in daljši vdarke dajati, ki so, kakor naši bravci zdej vedó, telegrafove čerke in številke. Te čerke, kakor jih telegraf daja, zaporedama zapisuje telegrafnik, ki pri omari sedí, in iz njih potem sostavi cele besede.
Komej je pa Dunajski telegrafnik izgovoril, če je, postavimo, kaj v Ljubljano vprašal, mu začne Ljubljanski telegrafnik, ki ga vidite pri omari sedeti, odgovor dajati. Kakó pa to dela? – Na mizi omare vidite neko pripravo, ki ni nič druziga kakor dve kljupi (Klappen). Kakor tisti, ki na orglah ali klavirju igra, na kljupe pertiska, de glas dajo, – ravno takó pritiska telegrafnik zdej na desno, zdej na levo kljupo, rahlo ali močno, kakor so čerke, iz kterih besede obstojé, ki jih na Dunaj oznaniti hoče. Na kteri strani on tukaj v Ljubljani kljupe pritíska, na tisto stran bije kladviček na Dunaju, in takó se oznanujejo čerke; iz čerk se sostavljajo besede, iz besed pa celo oznanilo.
Vidite, v tem obstojí čudovitna naprava elektro-magnetičniga telegrafa, kteriga se zamore po poslednjim dovoljenju ministerskim vsak človek poslužiti, če zató določeno plačílo odrajta, ktero je po številu čerk in po daljavi eniga kraja do druziga odmerjeno.
1) Ne moremo se zderžati smešnice opomniti, ki smo jo unidan od strane v neki kavarnici v Ljubljani slišali, ko so se trije scer omikani gospodje, ki so se mende vsi gerškiga jezika nekdaj učili, zastran tega našiga sostavka pogovarjali. Enimu ni bilo prav, de ne obderžimo besede telegraf, ki je v vsih jezikih navadna. Ta mož gotovo ni bral, kar smo unidan zastran tega pisali, tedej ni vedil, de smo tudi mi to misel imeli, in še poprej, kakor on. Drugi gospod je modroval, de daljnopisnik ni prav iz gerškiga prestavljeno, ampak de telegraf po gerškim pomeni urnopisnik. Mi tega gospoda prosimo, de mu ne bo škodovalo, če se gre še enkrat gerški jezik učit, de bo zvedol, de „Tachygraphie“ ali „Stenographie“ ni „Telegraphie.“ – Časopisarji smo zares reveži; še takrat, kadar po otročje pišemo, nas nekteri modrijani nočejo prav razumeti! Sam Bog nam pomagaj! –
2) Burčen po nemško Bernstein, po gerško elektron, je podzemeljska rumena smola, ki se le v malokterih krajih najde, in se tako sterdí, de je kerhka in stêklu enaka. Cevke gosposkih tabačnih pip so večkral na dúlici, ki se v ustih derži, s burčnam ozalšane; tedaj je burčen gotovo našim bravcam večidel znan. Na ti smôli so naši preddedje pred 2000 léti čudovito električno moč pervikrat najdli, in kér se burčen, Bernstein, po gerško elektron pravi, so imenovali to moč sploh električno.
3) Mi govorimo tukaj le od rudnínske magnetičnosti (mineralischen Magnetismus).