Tekmeca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tekmeca
I. S.
Izdano: Amerikanski Slovenec 27. september 1901 (10/41), 6
Viri: dLib 41
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Krošnjarja neseta črešnje v mesto. Sešla sta se uprav nekaj niže doli na cesti; prišla sta vsak od jedne strani.

»Bog ti daj dober dan, prijatelj,« reče Primož. Bil je starec pri sedemdesetih letih, kadil je iz pipe lastnega dela z novo orehovo cevjo; bil je majhne postave in ostarelega temnega obraza, katerega poteze so izdajale da je Primož siten človek, kar je sicer slabost starih ljudij. In drugi je bil Lenart iz Podkraja, visok in suh, dolgih kolen in rok, dolzega vratu, okrogle glave in naprej molečega nosu. Oči je imel majhne, lase redke in dolge. Izraz njegovega obraza je bil resen, dočim se je na Primoževem pokazala zdajpazdaj poteza, ki jo vidimo včasih na obrazih pretirano šaljivih igralcev. Oba sta imela irhaste hlače in visoke golenice z jermeni. Vsak je nosil svoj koš s črešnjami, na košu pa črno suknjeno kamižolo. Sicer sta bila goloroka in opirala sta se na okovano palice. To sta bila krošnjarja. Lenart je stopal počasneje in široko, a štric njega je drobil Primož. Gledala sta naravnost predse na tla, da se kdo ne izpodtakne, ker sicer bi raztresel črešnje in potem ...

Lenart je iztegoval svoj dolgi vrat naprej in se majal na levo in desno; menda si je tako olajšal breme, Nosil je težko in to je izražal tudi njegov obraz. Človeku bi lahko vzbujal nehote sočutje. Primož je nosil koš z nekako lahkočo in zadovoljnostjo, kakor da mu to ne dela preglavice.

Lenart je mahal pred seboj z obema rokama, kakor da bi bili popolnoma otrpnili; njegov dolg život je bil globoko upognjen. Primož pa je držal roke v žepu, ali pa je držal pipico, kadar so ga že bolele čeljusti. Lenart je bil gluh in Primož nekoliko šepast. Ljudje imamo dobre in slabe lastnosti. Videla sta se danes morda prvič na svetu. Lenart se ni ozrl in stopal dalje.

»Eee, kaj ne slišiš, dobro jutro in veliko srečo, prijatelj.«

»Kaaaj!«

Primož nejevoljno zareži in zelo grdo pogleda Lenarta. In potem začne vpiti na vse grlo: »Lej ga no, a kaj si gluh? Dobro jutro sem ti voščil in veliko srečo, pa vprašaš: kaj?«

»A, tako? Bog daj, Bog daj.« In Lenart se maje dalje, kakor preje, ko je šel sam, samo vrat je še nekoliko bolj iztegoval in pa na smeh prijazno se držal.

»Veš, malo sem gluh.«

»Ali pa hudo,« pristavi tiho Primož in vzame pipo iz ust. In nato stopita vštric.

»Neseš, neseš?« reče Lenart.

»Nesem, da! Kaj praviš, bo kaj prida kupčija?«

»Kakovo?«

Primož naredi sila jezen obraz.

»Jaz vprašam, če bo kaj prida kupčija.«

»A tako! O, bo, bo; zadnjič sem jih nesel poln koš, pa sem prav dobro opravil. Trideset grošev sem dobil pri njih.«

»Kje jih pa dobiš?«

»Ukradem jih ne, kaj pa misliš! Štiriindvajset grošev dam za koš in pa sam oberem.«

»Kaj pa sem ti rekel, da se jeziš, ti, reva dolga!«

Lenart samo malo po strani pogleda in se maje molče dalje vedno hitreje.

»Kaj pa mahaš tako hitro?« vpije čez nekaj časa Primož, ki hiti, kolikor more. Celo pipo pospravi v žep in si briše z rokavom pot s čela, a dohajati ne more dolgopetca.

»Mudi se, mudi, zadnji zmiraj slabo prodajo. Oni čas sem bil nesel pa sem bil prvi in dobre prodal, drugi so pa tožili, da je slaba.«

»Počakaj, ti dam pipo in tobaka, če hočeš!«

»Ne kadim,« reče Lenart in stopi hitreje.

»Hm! Koliko si pa star, ti?«

»Jaz? Več, kot ti!«

»Nisi, pa nisi. Koliko jih pa imaš.«

»Koliko pa ti?«

»Takrat, ko otroci pojo:

Svet' Primaš,

Kam kimaš, —

Grem gobe sejat,


takrat sem jih bil, mislim, pa dobro ne vem, petinšestdeset!«

»Koliko praviš?«

»Petinšestdeset, glušec, gluhi!«

»Jaz pa dve manj.«

»Pa res ne kadiš?«

»Da, da.«

Primož ga pogleda strupeno in pospeši korake. Mimo drdrajo vozovi, napolnjeni z ljudmi, s šoto, drvmi; lažji in hitrejši prehitevajo težje in počasneje. Vmes šine kolesar, ob strani pa zaostajajo pešci z bremeni in brez bremen. Krošnjarja se umikata, jezeč se tiho nad drugimi hitrejšimi, ki ju odrivata.

»Kdaj greš pa nazaj?« vpraša zopet Primož.

»Kaaaaj?«

»Kdaj greš nazaj?« zopet Primož vleče pipo iz žepa.

»Saj pravim, da ne kadim. Nekoč mi je bilo okradenih pet funtov tobaka in potem sem se zarotil, da nikdar več ne bom kadil in — zdaj res ne. Vsak dan prihranim štiri krajcarje, veš, trda mi gre včasih za denar.«

»Ali piješ kaj, piješ?« »Pijem? .... Nič.«

»Kako pa živiš!«

»Spim pa pri sosedu na slami, po zimi pa notri.«

»Jaz pravim, kako živiš, če nič ne piješ in ne kadiš; človek te razumi!«

»Kaj suh! Saj sem dolg in močan, pa take-Ie reve, kakor si ti, se ne bojim, pa štirih tudi ne.«

Primož ga ostro pogleda, a Lenart se ziblje pod košem dalje in izteguje bolj in bolj svoj dolgi vrat.

»Kaj praviš, ali bo vreme?«

»Kaaaaj?«

»Vreme, vreme, kaj praviš?«

Lenart se ozre.

»Vreme? Bo, bo. Onokrat me je močil dež.«

»Aha. Nagaja rad. Kaj pa delate pri vas?«

»Žanjemo in kosimo.«

Krošnjarja umolkneta. Lenart ni imel navade spraševati, bil je tih, molčeč, a Primož ni utegnil, ker mu je pohajala sapa zaradi urne hoje. In hitela sta dalje, oni z dolgimi koraki, a ta z drobnimi, čez dolgo časa načne Primož:

»Kaj praviš, ali bo danes dobra s črešnjami?«

»Bome, dobra, dobra.«

»Veš, gospoda mnogo dobrega sne.«

»Bome, sne, sne.«

Lenart nekako čudno pomežikne z očmi.

»Ti, težko nosiš, jeli?«

»Nesem še tebe in tvoj koš zraven, če treba, reva.«

»Tega pa ne, stavim, da ne, stavim, črešnje in koš stavim, če hočeš.« Lenart obstane.

»Dosti ljudij je, veš, pa bi te.«

»Beži, beži, dolg si, pa koščen tudi, pa ....«

»E, pa bi to; če tebe ni sram, pa te.«

»Kaj misliš, da se te jaz bojim. Veš, vržem te pa, če se poskusiva.«

»Ti? Zgaga!«

»Kaj, jaz zgaga?«

Primož zgrabi Lenarta za vrat, a ta Primožu podstavi nogo, in oba ležita v prahu, črešnje pa se iz košev usujejo po cesti ....