Tekma za bajtico

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tekma za bajtico
Babica pripoveduje
Kristina Brenkova
Spisano: Damjana Nišandžić in Nina Popović
Izdano: (COBISS)
Viri: BABICA PRIPOVEDUJE, ilustrirala Ančka Gošnik – Godec; izbrala in uredila Kristina Brenkova, (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Tekma za bajtico

Neki kočar si je s pridnostjo pridobil k leseni bajtici še kos polja, da je redil nekaj koz. Bil je priden in varčen. Njegovi trije sinovi so vedeli, da ne bodo mogli vedno živeti skupaj, kajti oče bo zapustil bajtico le enemu, dva pa bosta morala po svetu s trebuhom za kruhom. Starejša brata sta pritiskala na odločitev, ker sta upala, da bo dedič eden izmed njiju. Oče je ljubil vse tri, posebno pa najmlajšega, ker sta ga brata črtila. Uvidel je, da ne bo miru, dokler ne določi dediča. Zato je rekel:
»Bajto dobi tisti, ki bo tako napasel naše koze, da ne bodo marale več zelnatih glav.«
Prvi dan je gnal koze na pašo najstarejši sin. Pasel jih je v detelji, dokler se je kozam ljubilo, da so komaj prikoracale domov. Prepričan je bil, da si je pridobil bajto, in je zato ponosno korakal za čredico proti koči. Na pragu je stal oče z zelnato glavo v rokah in klical:
»Hej, kozke! Hej, kozke!«
Koze so zdirjale k pragu in se prerivale za zelnato glavo.
Oče je odkimal: »Sin, z bajto ni nič!«
Drugi sin je pasel ves dan v žitu in si mislil:
»Žito je boljše od detelje in tudi boljše od zelja. Ni zlomek, da bi koze po taki paši mikalo še pusto zelje!«
Doma pa so koze le zdirjale na prag k očetu in s slastjo grizle zelnato glavo.
Najmlajši je gnal koze v gozd in jih tam zapodil med dve skali, potegnil iz predpasnika zelnato glavo in jih klical. Koze so pridirjale k njemu in se stegovale po zelju, on pa jih je našvrkal z bičem. To je ponovil tolikokrat, dokler niso odskočile, kadar jim je pokazal zelnato glavo. Nato je odgnal čredico domov.
Oče je pritekel iz hiše z zeljem v roki, saj najmlajšega še ni pričakoval. Ko sta starejša brata zagledala najmlajšega s kozami, sta se šalila:
»Bratec, bratec, bajta je tvoja!«
Ko so koze zagledale v očetovih rokah zelnato glavo, so kar odskočile in divje zdirjale v hlev. Brata sta pozelenela od same jeze, ko je oče njiju zasmehljive besede ponovil mlajšemu sinu in mu s tem priznal dediščino.
Očetu je bilo odslej življenje zelo težko. Starejša sinova sta ga noč in dan nadlegovala, naj da njima kočo, saj imata kot prvorojenca tudi prvo pravico do nje. Zavoljo ljubega miru je dal oče vsakemu sinu sto goldinarjev potnine in jih odslovil:
»Čez leto dni se vrnite. Tisti, ki mi bo prinesel najlepši šopek, bo dedič.«
Sinovi so odšli od doma, prva starejša brata, za njima pa mlajši. Starejša sta na razpotju počakala mlajšega in ga pretepla, da jima je komaj živ ušel po stranski poti. Po tej poti je prišel do velikega gradu in stopil vanj skozi odprta vrata. V gradu je bilo vse izumrlo, nikjer ni bilo živega človeka, le na stopnicah je bila mačka. Ta je rekla:
»Mladenič, česa iščeš tukaj ?« »Službe! Pa ne za denar! Služil bi za najlepši šopek, da bi dobil očetovo bajto.«
Tako je mladenič odkrito povedal mački, s katero se je potem pogodil, da jo bo nosil leto dni kakor otroka na rokah, ji stregel in kuhal, za plačilo pa dobil najlepši šopek sveta.
Mladeniču je leto zelo počasi minevalo, pa vendar minilo. Ob letu je videl brata, ko sta ponosno korakala mimo gradu in nosila v rokah skoraj cele grme najlepših rož. Sam pa še opazil ni, da pripravlja mačka zanj kakšne rože. Zato ji je zagrozil:
»Tako te vržem, da se kar razletiš! Leto dni sem tvoj varuh, pa bom brez šopka!«
Tedaj mu je mačka ukazala, naj gre v prvo sobo in tam vzame iz omarice, kar je v njej. V omarici je dobil najlepši šopek, kar jih je kdajkoli bilo na svetu.
Oče mu je bajto prisodil v drugič.
A tekmoval je zopet zaman, ker sta bila brata preveč hudobna. Oče je znova naštel vsakemu sto goldinarjev potnine in določil, da se zglase čez leto dni z zlatimi prstani. Bajto dobi tisti, ki prinese najlepši prstan.
Odšli so kakor prvič in na razpotju sta se starejša zopet znesla nad mlajšim. Ta se je vrnil k mački na grad in si izgovoril za leto dni službe najlepši prstan.
V tem roku je zopet zagledal brata, ki so se jima prsti svetili od samih prstanov. Znova se je razjezil nad mačko, da bo sam zaradi nje brez prstana. Poslala ga je v drugo sobo, kjer je dobil zlat prstan s takšnimi kamni, da je njih blesk razsvetil grad in mu med potjo ponoči tako svetil, kakor da nosi sonce v rokah.
Tako je tretjič zmagal v tekmi za bajtico, ki jo zaradi hudobije bratov tudi tokrat ni dobil. Znova so šli z običajno potnino za leto dni v svet, da vsak pripelje nevesto na dom. Bajto bo končno dobil tisti, ki si bo izbral najlepšo.
Najmlajšemu je mačka obljubila tudi nevesto, s katero bo končno prišel do bajte.
Po letu dni sta brata ponosno korakala z nevestami mimo gradu. Najmlajši si je očital:
»Osel! Kje neki dobim nevesto! Mačke vendar ne morem peljati domov kot najlepšo nevesto sveta! Trikrat sem si že pridobil bajtico, sedaj pa jo bo dobil srednji brat, ki ima res lepo nevesto.«
Mačka se mu je ob teh besedah pričela dobrikati in mu rekla:
»Le nič se ne boj, plačilo dobiš! Pojdi v tretjo sobo, kjer najdeš kotel vrele vode ob postelji. Vrzi me v kotel in ko bom prišla zopet na vrh, me ujemi, spravi v posteljo in lezi k meni!«
Mladeniču se je mačka zelo smilila, vendar je ubogal in naredil po njenem naročilu.
Zbudil ga je silen šum in ropot, pokali so topovi, po gradu je tekalo mnogo ljudi in izpred gradu so se slišali klici:
»Vstani, tekmec za bajtico! Graščak si in ženin najlepše neveste sveta!« Pomel si je oči, da bi se prepričal, ali ne sanja. Pogledal je kraj sebe in zagledal prelepo dekle, ki je bilo zakleto v mački. Takoj sta se poročila in že dan nato sta se odpeljala na mladeničev dom. Srednji brat se je že štel za dediča in se hudo prestrašil, ko sta dospela mlada poročenca. Ženin in nevesta sta takoj zopet zapustila bajtico in mladi grof je dejal:
»Začel sem s kozami, prislužil sem si najlepšo ženo sveta in graščino zato, ker sta mi brata trikrat odgriznila pridobljeno pravico.« 


Koroška pravljica, povedal Ivan Jelen v Mežici, zapisal Vinko Möderndorfer