Tekma

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tekma
Ivo Štempihar
Izdano: Savinja let. 1, št. 1–2, 1914
Viri: 1, 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kakor Antona Puščavnika prijema se me skušnjava, da bi kaj napisal. Saj dijaško življenje, na bo tu, ali tam, vedno spominja na vesele dogodke, ki so si sicer podobni a imajo vendar vsaki svoje posebnosti. Nekoč smo sedeli v drevoredu in se dolgočasili. Tovariš Vojnik nam je začel z neko dogodbo, da bi nas vzdramil pri kateri dogodbi je imel sam vlogo heroja. Tega nam seveda ni povedal naravnost, pač pa je opisal junaka tako, da je stal pred nami ves Vojnik.

V dobi živimo, ko ima, tekma široko področje. Povsod je tekma. Da potolažim konservativce, obljubljam sveto, da ne gre v tej zadevi na »fottbllmatch«, kar naj dokazuje to, in spada Vojnik med one fottballiste, ki ustreli na desno, če merijo na levo. Gotovi bi bil poražen, če bi se podal na to polje. Istih misli sta bila Šelided Spak in Godeslav Filip Jakob Premec, ko sta sedela popoldne, septembra 1290 (po Hedžri) lepo za mizo. Šelided je bil prav nasprotje tovarišu, in vendar sta se razumela. Spak vam je bil podjeten Tržačan, posebno seje pa odlikoval ob kozarcu in načinu spanja. Ti dve posebnosti sta ga prisilili daje hodil v eni razred dalj, kakor se spodobi. Široka glava mi je bila rdeča kot nova streha, zato so mu nadeli priimek »Ogljar«, ki ga je dovolil vsakemu, če ga je rabil v primernem tonu.

Draga bralka – če mi radovednost katero pripelje – zdaj pa pojdiva v vizitko k Premcu. Kaj vidim? Ne upaš se mu pogledati v obraz? Zakaj ne? O, lep človek je bil Premec, malo takih, še manj lepših. Nihče ni mogel vzdržati njegovega pogleda »razun mene« je dostavil Vojnik ponosno in nas pogledal. In vsi smo ga občudovali, namreč Vojnika. Tedaj je nadaljeval:

Bil je pravi Dolenjec, vesel, živahen in zvit, ko prašičev rep. Uganjal je burke, da se je krohotalo mesto, posebno mlajši svet, ves teden. Bil je »spoštovan«, kajti niti za hrbtom si niso upali jeziti se nanj. Nihle ni bil varen pred njim, le jaz in ona ...

»Aha! Zdaj pa začnemo,« je dejal Rubinič in se zbudil, »Za začetek, Vojnik, je bil dolgočasen, da sem skoro zaspal«. – Ah, ne zameri mi, a zdi se mi, da si samo ti zaspal, ga je pičil Vojnik. Toda ne moti!

Če pomislim, da je fant danes mrtev, in to zaradi nje, ob kateri je bil vedno otrok, tedaj se mi pristudi svet in tudi jaz bi ubral pot tovariša in se umsrtil. Hm ja zakašljal Rubinič sumljivo. Najbrž je pogodil tovariša, ki je junaka zato pokopal da bi ne bil osumljen, da je sam tisti lepi človek. Toda verujmo mu, sicer bi moral tu že končati svojo povest.

Tisto leto sta stanovala pri Bodljaju. Upokojen poštar je bil Bodljaj. Premec in Spak sta se počutila tam prav domača. Ko sta se Bodljaj in njegova izvoljenka jemala, sta imela poleg svojih križcev tudi 3000 križanih v hranilnici. Ljudje vedo, da sta bila dolgo sama, vendar jima ni bilo čakati tako dolgo, kot Sari in Abrahamu.

V sedmem letu zakona namreč je prešerno priplavala po Savi lična košarica, ki jo je babica darovala Bodljaju. V nji je našel prelepo detece ženskega spola. Krstili so to detece za Anico. Anica je bila kot otrok prava rožica. V trinajstem letu že so ji bili za petami razni gizdalini. To jo je privedlo do spoznanja, da je lepa.

Kdo še ni bral, slišal in čutil, kakšna je ženska, ki je lepa in mlada? Opišem jo vam le toliko, da je ne boste zamenjali s svojimi boginjami. Rečem vam, pravi ciganski izraz, dasi sta bila oče in mati rdeča kot rdeči lasje.

»No, malo prekrepka primera!« ga je prekinil zbadljivo Rubinič.

»Ne moti!« je odvrnil Vojnik. Z Rubiničem se nista dobro razumela. Aničin oči so omamljale. Nos in brado je imela majhno, to se razume. Život te je hitro zapeljal iz pravega tira. Nevoščljive so ji bile celo le letne deve. Skratka, bila je vzor lepote, le srce ni imela. Najbolj so jo ljubili v mestu, a obenem jo tudi najbolj sovražili. Zadnje posebno odbiti zaljubljenci in njene najboljše tovarišice.

Spak in Premec sta torej sedela v sobici, zatopljena v učen razgovor. Izvedela sta na svoje jezo, da pride še neki Brajko k njima stanovat.

Že njegovo ime je bilo zoprno: Bonifikacij Brajko! V tem je odprla Anica duri, zaklicala: »Južina!« in odšla takoj.

»Še tega je bilo treba« je vzdihnil Spak; mislil je seveda na Bonifacija.

Pri južini sta natančno poizvedovala o novem kolegu. Anica je bila zelo dobre volje. Premec je zato sklenil, da zagotovi svoje razmerje z njo. Povedati moram, da mi je Anica dovolila pred tremi meseci, predno je šel domov, da jo ljubi. Pa samo zato, ker si je tožilo po poljubih, o katerih sladkosti so ji pravile prijateljice. Nekaj časa je vladala med njima sladka skupnost, a še preden je odšel, se je Anica zopet skujala.

Premec je imel zato nesrečne počitnice. In danes se mu je nudila prilika, da izve, pri čem je: Anica dobre volje, mama na sprehodu, oče pa v kavarni. Slednjič je še Spak odšel. Sam mi je pripovedoval, kaj je doživel tisto popoldne.

Nekaj časa sem se učil, je pravil, ali pogled mi je vedno uhajal k oknu, kjer je Anica čitala. Vstal sem in hodil po sobi, a tako, da sem ji prihajal vedno bližje. Radovedno sem pogledal preko glave in zagledal v njenih rokah Karla Maya.

»O jacik! Kajti bereš take stvari?«

»Ti se še predrzneš mene nadzorovati? Nesramnost! Pravi Covboy! Navaden pastir!« 

»Na! Tu imaš! Zdaj si si pokvaril vse načrte.« Sem si mislil! Ali ne! Tudi ona je vedela, da ji jaz ne mislim knjig predpisovati; le žaliti me je hotela, pa me je razsrdila. Premagoval sem se in rekel: »Dobro veš, da tega ne mislim!«

»Kaj torej se vtikaš v tuje stvari?«

»Pustiva zdaj to! Anica, sklenil sem, da te dane s zadnijkrat prosim, da me uslišiš. Ti veš – postal sem mehak – kako te jaz ljubim!«

»Me veseli! Sicer mi to piše saki drugi dan eden izmed tvo jih kolegov!«  mi je odgovorila.

»Ali je to vse?«

»Ne! Ako me res ljubiš, mi boš gotovo izpolnil eno samo željo? Kaj ne da?«

Kar čutil sem zbadljivost v teh besedah, a vendar sem ji obljubil izpolniti željo.

»Haha! Ljubček, pusti me torej s takimi čenčami pri miru!«

»Anica ... ti si kača ...!« V prsih sem čutil pekel.

»Kača si! A jaz ljubim tudi kače« Divje sem planil k njej, privil jo k sebi in jo poljuboval strastne divje. Divni so bili njeni poljubi pred počitnicami, ni jih primerjati v sladkosti s temi, ki mi jih je morala sedaj dajati. Nastal je ljut boj. Praskala me je po obrazu, rokah, a nisem čutil.

»Pusti me ... bom ... zaupila ...« Stokala je vsa mokra.

Jaz pa sem besnel ...

Nakrat me zagrabi roka za vrat in me odrine od Anice. Obrnem se in opazim poponoma neznanega človeka. Tu stopi Anica z neskončno zlobo k tujcu in pravi vesela: »Ah, to je Brajko!« Priklonila se je lahno in šla. Mislil sem, da me zaduši. Če bi mi bil kdo vlil škaf vode čez glavo, še ne bi pomagalo. Kakih pet minut sva stala oko v oko. Mogel sem se ga nagledati od glave do peta. Bil je prikupljiv, le skrajno hinavske oči so mu kazile obraz. Ko sem se toliko umiril, da sem mogel govoriti je bruhnilo iz mene: »Kaj hočeš, lopov?« »Nisem lopov« oprosti, da se te moril, šema!«

Dal sem mu zaušnico. Da je omahnil, dasi je bila pravica na njegovi strani. Hotel se ga izzvati. Ali zajec se ni odzval. Potuhjeno je izginil v sobo.

»S tem človekom ne stanujem za nobeno ceno!« sem siknil.

V tem je že prišla gospodinja in takoj sem odpovedal, a vzroka nisem navedel.

Tepec ima srečo, si je mislil Premec in odpovedal stanovanje. prej pa je sklenil, dajima še eno zagode. Dobro je namreč vedel, da bo Anica slepomišila z Brajkom. V pomoč si je najel Spaka.

In res! Anica se je »zaljubila« v Brajka, ki je bil toliko oprezen, da ni iskal drugih znanstev.

In črpala je iz svojega studenca.

Ali premec tu je spznal in si mislil: Dobro, pomagam še jaz! In blazno je hodil za Anico. Ona pa je skakala od veselja in ljubila Brajka.

Neko sredo priplazil se je Spak skozi vrata in seje zasmejal Premcu: »Hej! Danes me boš vesel, če me nisi bil še nikdar.« Podal je listek, ki ga je privlekel iz mavhe, Premcu.

»Haha! Rendezvous! Danes ob tretji v Črnem gnezdu. Napravim jima res črno gnezdo. Dobro si opravil, nagrada ti ne uide. Kako si to vendar dobil?«

»Padel je Brajku listek na tla, ko je potegnil robec iz žepa. Zapazi ni!«

»Čudno dasi dopisujeta, ko sta vedno vkup. Najbrž se jima zdi bolj očarljivo. Prokleto se motita, če mislita, da sem tekmo izgubil. Ob štirih dobi tu! Servus.« Spak je pokorno odšel.

Zdaj pa na delo! Si je mislil Premec mencajo si roke. In šel je k omari in privlekel na dan čudno stvar. Nekak zaboj. Počasi ga je snažil in se neprenehoma smejal! Večkrat je pogledal na listek in tedaj se je spomnil, da ga čaka v sobi pismo.

Iz Kalne vode mu je pisal prijatelj:

... Slišal sem, da je prvi vas nek Brajko. Jaz ga poznam dobro in Te svarim pred njim – hvala! Tega ne potrebujem! – Zvit je in podla oseba. Tu je vodil petnajst punc za nos, obrekoval kolege, na katere bil ljubosumen in jih ovajal ravnatelju. Mislim, da ti to zadostuje. To je tudi vzrok, da je moral izginiti. Servus.

»Cel Alojzij! Ali ona ga zasluži, ker misli samo name, ne tudi nase!«

Ob dveh je ko rakal premec na izprehod s čudnim zabojem pod pazduho. »Bonifacij pride, Anica, pa ne samo on!« ...

»Ubogi Premec!« je dejal on sočutno.

»Tepec! Še vedno blazni za menoj!« je rekla ona. Ves čas sta se zabavala s Percem in poljubčki. Poljubovati je znala Anica in Brajko tudi ni zaostajal. Kake pol ure je trajala ljubezen v gozdu, potem sta odšla. Iz varnosti vsak v drugo smer. trenutek je bilo tiho ko v grobu. Tam pri skalici pa se je takoj po njegovem odhodu odmaknila veja, in na dan se je prisvetil Premčev obraz. Kmalu je bil ves na planem. Tresel se je od Veselja. Varno je sledil Anici, ki ga ni opazila.

»Anica je goska, Brajko je tepec!« je dejal, ko je stopil doma v vežo. Kdo še ni imel tekmeca za slepca? Po južni se Premec ni učil. Zaklenil se je in delal. Kaj, še ne vemo! Tu je potrkalo na vrata. Odprt je. Pred njim je stal Spak z vprašujočim pogledom. »Vse dobro! Vsedi se na posteljo in čakaj!« Govorila nista nič, le sobo sta docela zakadila. Premec je potrpežljivo hodil okoli k oknu in gledal neko stvar ...

Črez pol ure je moral iti gospodinja pogledat, kaj tako ropota v Premčevi sobi. Spak se je zvijal od smeha po postelji, premec pa je tudi ves zaripljen komaj dihal na stolu.

Šolsko leto je potekalo. Premec je igral nesrečnega ljubimca tako rafinirano, da bi mu celo Spak kmalu verjel, dasi se mu je zaklinjal, da se njegova ljubezen izpreminja v maščevanje ...

Kot navdušen turist je Fremec prišel na Bled kot iztočišče za svoje izlete. Oblazil je vse koče in špike po Julijskih Alpah in se vrnil končno stalno na Bled zagorel kot hudič, da prebije tam še lep teden. Zadovoljen je bil s sezono bolj pa stem, ker zasledil sledi Brajka. V Vratih in na Kredarici je bil vpisan v knjigo z večjo družbo, med katero je bila tudi Jelica Milavec, ki jo je poznal.

»Škoda za dekle, prenedolžna je za njegovo dvorjenje.« Bil je prepričan, da Brajko ne misli več na Anico. In ni se motil. O tem priča njegovo pismo, ki je pisal meni. Vojnik je vzel iz almanaha neko pismo in je nam prebral.

Tovariš. Je li se še spominjaš Jelice iz Ljubljane. Že tedaj si trdil, da je lepa, dasi je bila šele dvanajst let stara. No sedaj na Bledu bi je ne spoznal več. Zaklinjam Ti, lepša je ko Anica – »Premec se je namreč zaljubil v njo!« - Res, nikdar nisem mislil, da je to sploh mogoče. Kljub južnemu značaju je mirne narave. Le kadar se ljubiva, postane razposajena. Kako je prišlo do tega?

Enkrat sem se spomnil, da je treba Blejsko jezero fotografirati. Hotel sem pomnožiti zbirko slik iz planin. Pa sem šel v gozdiček pod gradom. Našel sem pripraven prostor. Misli si jezero ob mali trati, obdani z grmovjem za katerim je pot in pod drevesom klop. Komaj se dogotovil sliko, oziroma delo, lotil se me je zaspanec. Jezero se je tako idilično blesketalo, da sem kar zaspal. Sanjal sem lepe sanje ... Tu me zbude glasovi: -Mademoiselle, vous etes mon premier amour! J'en vous prie donc! – Spoznal sem Brajkov glas. – Je suis bien aise, mais vous n'êtes pas le mien! – Tudi Helica je bila hudobna. Haha, torej ste samo zato prosili, naj govoriva francosko, da mi ponudite ljubezen francosko? No vidite, odklonila sem jo vam, kakor že več slovenskih. – Odgovorila mu je, ko Anica meni; Oj usoda! Med tem sem vstal in se stisnil za drevo. Videl sem Brajkov zardel obraz. Očividno ga je jezilo. Pri njemu se nisem dolgo mudil, temveč pogled se mi je vsesal v ljubko prikazen Lenčino. Anica je izginila kot pikapolonica z roke. Poslušal sem pogovor, in vrelo je vmeni veselje hudiča in angelja. Pomislili! Odklonila ga je zato ker ljubi – mene. Tu je nastopila Anica.

»Kaj tega izpitega, faliranega študenta ste si ...« Ni dokončal! Jelica je slabo zastokala in se sesedla na klop ko kupček nesreče. Mene je pograbilo, da bi stopil na plan, ali ona me je prehitela. »Prosim vas, prekličite! Recite, da ni res!« »O res! Popolnoma res! Hvala bogu!« obrnil se je in odšel. Tudi ona je odšla, a v nasprotno stran. Komaj sta izginila, sem hitro skril aparat pod listje in tekel za Brajkom po bližnjici. Urezal sem si tudi brezovko.

Prizor za bogove je bil, ko sva se srečala. Vsa čast njegovim kameleonskim zmožnostim.

– Kaj pa ti tukaj -

E nič! Faliran študent sem ...

Da bi ga videl! Postal je bled in plašno se je ozrl na polico.

Tvoje bo, če ne izpolniš pogoja, samo onega pogoja. – In ta je? – Upanje je zasijalo na obrazu.

Ti prekličeš pismeno, kar si trdil o meni.

- Ne! – Hotel je skočiti mimo mene. Ali ujel sem ga in namazal, da je plesal pravcati čardaš.

Na, še Anico! sem dejal slednjič in ga ošvrknil posebno dobro. Jan! Je zastokal in odfrčal. Šel sem po aparat in potem domov. Drugi dan sem šel zopet tja v tajni slutnji, da bo »ona« tam premišljevala svojo nesrečno ljubezen. Slutnja me ni varala. Početkoma ni hotela nič slišati o meni. Tedaj se ji pa povedal, da sem prejšno popoldne slišal, da Brajka ni več na Bledu, ker ga boli zemeljska polovica njegovega bitja, česar vzrok sem jaz. Pogledala me je mileje in menda opazila, da moj nos res ni – rdeč. To je roman moje ljubezni. Prilagam Ti fotografijo Jelice. Občuduj jo, sicer Te nočem več poznati. Občuduj je, pa ne preveč. Serbus! – to je njegovo pismo.

Dijaki, stari in nov, so jeli prihajati. O Brajku pa ni bilo sledu. Anica je spoznala, da je pošteno nasedla.

»Drugje bo pravil, da me je slepil, imenoval bo moje ime! Grozno! Zakaj nisem ...« ni se upala imenovati Premca.

Pisala je torej Premcu, da ga ljubi, da mu je samo nagajivo kljubovala in še druge take odkritosrčnosti. Teden pozneje pa je dobila odgovor.-

V kuverti je tičala fotografija, ki je predstavljala njo v objemu Brajkovem. »Ah!« samo toliko je mola odgovoriti. Oči so se ji zmočile, da je komaj še vidila na drugi strani:

Das Leid ist aus!

Heine.

In s tem končam.

»A? Ali se Brajko ni usmrtil?« je bleknil Peteršil, ki je imel gotovo boljši spomin ko Vojnik.

»Kdo pa je to pravil?« je zarenčal Vojnik v zadregi.

»Ti sam!« Tu se je oglasil zlobni Rabinič: - Fantje veste kaj! Premec je naš Vojnik, Anica je Krepeljčeva Špela, Jelica si je pa izmislil v tolažbo svoji nesrečni lju... – Vojnik mu je presekal besedo: »To ti plačam!« Vstal je in odšel ko Brajko na Bledu.