Težka slika

Težka slika France Bevk

Izdano pod psevdonimom Ivan Bežnik.

Izdano:	Slovenec, letnik 47, štev. 15, v Ljubljani, v nedeljo, dne 19. januarja 1919.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V onem strašnem času nismo mogli niti dihati. V srcu je gorelo , v očeh peklo, v rokah je skelelo, v krvi je tlelo. Nihče ni zinil glasu, pa so vendar vsi kričali. Kričali so z očmi in rokami, kričali so s svojim telesom in svojo okolico. Vsi so razumeli, a vsi so trepetali. Krik in molk, bolečina in tiha radost prihoda so bivali v enem srcu, butali ob eno in isto steno.

Na vsakem oglu je stal policaj, plačano uho se je stisnilo celo pod mize, slednje drevo, vzrasteno p o božji volji, je bilo pripravljeno za vislice.

Skozi zidove so prihajali glasovi, izpod zemlje same so rastli klici, kot da so tla izpodkopana in se začenja v dnu zemlje nova, svetlejša kultura. Skozi omrežja prenapolnjenih je so se stiskale pesti. Če sta se srečala dva, se nista vprašala po zdravju, ampak po življenju in po skorji kruha.

V domovino so prihajale množice. V zamazani ruski uniformi so bili mrki kot noč. Bajoneti so jim pokazali pot do domačega praga. Stiskali so si roke: drugače bo! V žakijastih nahrbtnikih so nosili svoje premoženje , ki je bilo borno. Kar so prinesli v svoji duši preko ruske meje, je bilo prepovedano blago. Dedščina tatarskega suženistva vseh evropskih narodov. Ideje, ki so jih bruhnili vulkani in ki grozijo, da zrušijo cesarstva.

Ta prtljaga se ne da preiskati. Zato je bila groza tem večja, strah in blaznost tem večja. Ta množica je prinesla s seboj grozo Gedeonovega meča.

Natrpali so jih na eno dvorišče v konjske hleve nad poldrug tisoč. Pitali so jih z borno hrano, mučili jih z disciplino, da jim ubijejo ponos.

Pa se je tedaj nagnil sosed k sosedu:

»Ali ti je žal?«

»Žal mi je. Dom ni bil, a svoboda je bila, življenje je bilo.«

Pokimal je z glavo prvi in dejal: »Se do gležnjev bo krvi…«

»Pa bo tudi svobode!«

Vsi so se bali krvi. Samo krvi ne, zaman prelite krvi ne. Kri žge v dušo, kri omadežuje rodove, kri je znak živali.

O zveličavno kri! Balzam svobode, vino junakov! Samo enkrat si lepa: Ko je slednja kaplja dragocena črka nove svobode, božje pravice. Pa je tekla, kot da ni kri, da so smrkavci risali ž njo po zidu…

Ne besede ve o krvi! O božji svobodi govorimo. Slavili so jo in jo prorokovali. V očeh je sijalo solnce, na mrke obraze je legla svetost. Gorka roka je objemala prijatelja. Pesem je prepevala. Oni, ki so obupali že davno, so videli v Rusiji grozne stvari in dobili nov pogum.

Policaji so stali na ulicah, drevesa so raztezala veje, pripravljene z a vešala…

* * *

Dvorišče je bilo živo. Vročina hlevov jih je gnala na prostor posut s peskom, ki je škripal pod stopinjami. Večeri so bili lepota zanje.

Nekdo se je vpijanil. Odkril je glavo in mahal s kapo. Odprl je srce in razmetal s krikom in burno gestikulacijo vse, kar je nosil v sebi, jasno in brez olepšav.

To ni bil edini slučaj. Taki prizori so se godili skoraj večer za večerom, ko so častniki zapustili vojašnico. Bili so predmet smeha in resnega razmišljevanja. Vojaki so se nabrali v ogromen krog in poslušali.

»Naj živi Rusija!… Naj živé boljševiki!… Ali sem trpel za očeta, za otroke, za vas vse?… Za bestije sem umiral… Za bestije ne bom umiral več!… Ne grem več v polje — domov grem… Ali gremo nad nje? Pojdimo!… Bojazljivci ste, če ne greste!… Jaz grem…«

Ni govoril tega, česar ni mislil. Smejali so se eni, drugi so gledali temno. Pritrjevali so z glavami in celo z besedami. Žal jim je bilo, čemu govori besede prijanec…

Pijanec je vrgel kapo ob tla in skoraj zajokal. Možje so se razhajali s težkimi mislimi.

Kaj so govorili trije, ki so čepeli pod stopnjicami pozno v noč, roke objete čez kolena? Oči so bile kot blesk meča…

Dva sta se sklonila na ležišču drug proti drugemu in si šepetala… šepetala …in si nazadnje stisnila roke do bolečine.

Zrak je bil prenasičen. Na javnem trgu je padla beseda. V gostilni se je razpasla. Vse se je vršilo šepetaje…

»Pripravlja se nekaj…«

»Kri bo tekla!«

* * *

V resnici je tekla kri. Take krvi še nisem videl teči.

Nekega dne je padlo kot z neba. — Mesto je spalo, vojašnice so spale… Ne, vojašnice niso spale. Kdo ve za začetek? Ali je nekdo zakričal signal, davnaj dogovorjen, da so planili iz hlevov in udarili? Ali je prišel pijanec in prijel za puško?… Kdo ve?

Ob enajsti uri so se plazile sence po dvorišču. Posamezni redki in surovi klici so se bili ob stene, da opogumijo in opijanijo sebe in druge… Ko so se sence zgostile, je postal krik gostejši.

»Živio cesar!«

Votel krohot je sledil temu klicu. Nekoga so dvignili na ramo in ga nesli po dvorišču. Med smehom so ga strmoglavili, da je padel na tla.

»Tako je bilo v Rusiji!«

Drugi si je izmislil šalo, da je stopil na vodnjak in proglasil republiko. Z burnimi klici so ga vzeli v naročje.

»Živela republika! Živeli boljševiki!«

»Z menoj!« je vpil mlad fant in dvigal puško. »Vzemite puške! Nasadite bajonete! Vun! Ali se bojite?«

Eni so vzeli puške. Boječi so gledali in omahovali. Sence so postajale nemirnejše in gostejše…

»Ali se bojite ? Kaj oklevate? Zajci! Na! če se bojim!«

Ubij je šipo v oknu, steklo je ostro zropotalo na tla. Klici in krohot se je odbil od sten. Ko so cvenkale šipe, je počil prvi strel v zrak. Glasen hrup ga je pozdravil. Drugi strel… tretji… Za hip je segla groza odgovornosti in kazni na vse. Hipen molk je zavladal. Nato je zahrumelo dvorišče kot iz enega grla…

»Po municijo! Nad nje!«

»Zastrsžite vrata!«

»Na ulice!«

»Ustreljen bo, kdor se ustavlja. Vsi ali nihče!«

Prvi korak je bil storjen, nazaj ni bilo mogoče, treba je hoditi trdo. Stopili so navrata. Oni, ki so že spali, so trepetaje prijeli za puške. Težka železna vrata v skladišču so donela pod puškinimi kopiti, da se je zamolklo stresalo poslopje. Z bajoneti so tirali drug drugega na ulice, čistili prostore, delili puške. Nosili so po tri puške. Ob vsakem strelu v zrak je množica zarjula. Šipe so žvenketale…

»Temno je…«

»Zakurimo to gnezdo!«

Vrgli so knjige na sredo pisarne in zažgali. Rdeča svetloba se je grozeče posvetila v oknih. Ogenj je ugasnil… Pod pritiskom bajonetov so šli mladeniči med vzkliki na ulico. Fanatiki, ki niso pustili nazaj nobenega, so stali ob izhodu.

»Gorje vam, ki nas ste bili!«

»Doli z zlatimi ovratniki!«

V dolgo črno ulico, v temo stisnjeno množico so padli iz zasede streli. Temna masa se je obrnila plašna v beg in tiščala v vrata, iz katerih so zijali bajoneti.

»Nazaj! Ali se bojite? Ali hočete biti pobeseni? Živela svoboda!«

Pogumnejši so zopet stopili na ulico. Drugi so se nagnjetli v vhod… Pometali so puške in se poskrili. Nekater i so smatrali stvar za končano, za izgubljeno.

»Če ni municije in če začno tako brez misli in načrta.«

»Par dni pozneje, z drugačnim začetkom, z vodstvom…«

»Naprej!« so kričali in delili puške. »Največje gorje, če nas premagajo!« Streljali so, da bi ojunačili druge…

Na ulicah se je pričela bitka. Čez trg so bežale sence in legle na tla. Puške so merile v nje. Krik ranjencev je bil spremljan od vpitja revolucijonarjev. Mladi fant, ki ni imel puške iti so ga tirali kar tako v gnječi na ulico, je kriknil in se opotekel. Iz prsi in če z roke se mu je vlila kri, curljala na tla in počrnila pesek. Navzoči so široko pogledali.

»Maščujmo ga! Morilci!«

»Puške ni imel! Zakaj ni imel puške?«

Bojazljivci so strepetali: ali ni zadet od zadaj? Trdo so stisnili puške in poiskali zavetja. Roke so jim trepetale, srce jim je bilo. Ranjenec v roko je zakričal, da je povzročil bolečino vsem. Na izpraznjeni cesti je ležalo mrtvo truplo vojaka bre z puške.

»Municijo smo dobili! Živela republika!«

Tako je začela ona noč, ki ni imela konca. Luči so pogasile. Streli pušk so rezali tišino. Ranjenci so se med vpitjem vlekli p o prahu…

Oni, ki so bili prvi, so ostali vs o dolgo noč v boju in vzdržali s svojo silno energijo.

»Ali sva Bama?« sta se poklicala dva.

»Malo nas je. Smrt nas čaka…«

Dvorišče vojašnice pa je mrgolelo. Vsi, ki to pustili umirati druge zase, so se priplazili, so prišli v zatišje, vrgli puške proč in upostavili anarhijo. Vrata skladišč so se udala, kantino so razbili in pili vino.

Dolgin je točil v kozarce, lonce, sklede in delil. »Plačal bom jutri,« so se šalili in brisali usta. Nekdo je napijal iz ogromnega lonca… Oči so jim gorele.

Opotekaje so se objemali, razlivali pijačo in dajali ljubezniva imena. Iz veselja so razbijali šipe. Nekdo je tratil svojo pijano energijo na ta način, da je mlatil s pestjo po praznem zaboju.

Dva sta prinesla četrt vola in ga rezala v kose. Na širokem ognjišču so stale tri ponve z mastjo, v katerih je cvrčalo meso. Goli prsti so ga prijemali in nosili v usta. Vsakdo je imel pravico pristopiti in vzeti.

»Jej! Nocoj je republika!«

»Pij, ko je svoboda!«

Še bojazljivci so prišli in pokušali, obuti v nov e čevlje… Zunaj so pokali streli peščice, ki je branila življenje in anarhistično svobodo pijanih…

Po dvorišču so ležale puške, komis, čevlji… vse križem. Preoblekli so se eni, nabili poln nahrbtnik, napili se vina in pozdravili…

Prej ko je nastopila zarja, so šli drug za drugim, ki so nameravali iti, ki niso hoteli ponižanja, ne sodb in ne ječ.

Nato je ugasnilo, počasi kot ogenj… Pijani so ležali in spali trudoma. Nekateri so stikali po dvorišču, iskaje porabnih predmetov. Pili in jedli so ostanke…

Streli revolucijonarjev so postali redni. Na trgu je stala strojnica. Nihče se ni smel prikazati več… Del je vrgel puške in stopil na dvorišče ter se stisnil v kote, kot bi čakal sodbe. Drugi so zbežali, da se niso vrnili več, ali da so jih prignali čez nekaj dni in jih zaprli v ječe.

Ko je napočila zarja, je počil zadnji strel. Še en ranjenec, zadet od strojnice, se je zavalil v prah.

»Branite me!…«

Nihče več ga ni mogel braniti.

* * *

Prišli so vojaki, sami mladeniči, neizkušeni, ne vedoči, kaj je krivica in kaj je trpljenje. Šli so plahi, kamor jih je gnal ukaz, storili so, kar jim je zapovedala trda, odločna beseda.

Štiri stotnije, oddelek strojnic, dva topova…

Revolucijonarje so postavili v dolgo vrsto in jih prešteli. Prebrskali so kovčege in nahrbtnike. Uplenjeno blago neznatne vrednosti je prihajalo na dan. Gorjé vam! Za komis kruha dve leti, četudi si bil lačen…

Na obrazih jim je bilo zapisano, do so uporniki, na licih so nosili znamenje, po očeh se jih je poznalo. Vsi so gledali mrzlo, trudno, boječe, v težki in negotovi slutnji.

Ti, ki so zbežali, so se vračali, ko so enkrat prestali strah. A vseh ni bilo.

»Kdo je začel? Kdo je nagovarjal? Kdo?«

Molčali so. Bal se je vsakdo, da kdo pokaže nanj: ta je! Nekateri so pomaknili kape na oči, da bi jih ne prepoznali.

»Kdo je streljal? Kdo je plenil?«

Molčali so. Pogled je žugal pogledu.

»Boljševiki ste!«

»Smo!« so si pritrdili v srcu, a zinili niso. Beseda »boljševik«, ki je bila nova za Evropo, je pomenila tisti čas vse: upornika, lažnika, morilca in požigalca. Če si ga hotel razžaliti, si mu dejal: boljševik. Nekaterim pa je bila ta beseda seveda v ponos.

Pričelo se je zasliševanje in obtoževanje. Prišel je sodnik z rdeče obrobljenim plaščem. Pravica je bila trda, neusmiljena in krvavih rok, kot je bila navada tisti čas. V svoji neizbirčnosti je morila vsevprek, sodila vsevprek, nedolžne in krivce. Ječe so ječale prenapolnjene. Kogar je zadel sum, vanjo! Iz ječe je držala pot pred sodnika z rdeče obrobljenim plaščem, izpred sodnika v smrt ali v ječo nazaj.

Kdor je vzel komis, ker je bil sestradan — v ječo, kdor je zamenjal raztrgane čevlje za nove — v ječo, kdor se ni boril proti ustaji — v ječo, kdor je ustrelil s puško — v smrt, kdor je zakiical ime svoboda — v smrt, kdor je…

Tisti dnevi so bili grozni. Vsak je trepetal, da tudi njega vklenejo. Vsak je mislil samo na ječo in samo na smrt. In nihče ni mogel verjeti, da usmrtijo le enega izmed njih.

Pred obzidje vojašnice so zabili kole, nanjo so nabili deske. Med deske in med zid so nasuli grušča in zemlje, da bi se zarile jeklenke v njo. Pred ta oder so zabili steber, ki je imel železno kljuko in železen obroč. Take stebre imajo v konjskih hlevih. Če bi katerega izmed obsojencev prijela blazna misel uteči pred smrtjo, bi ga zvezali na ta kol.

Vse to del o se je vršilo počasi in s pomislekom en dopoldan. Vojaki so zrli in so razumeli. Zazeblo jih je v hrbtenico, molče jih je zaskelelo v oči. Od osuplosti spremenjeni obrazi so se hitro spogledali, oči so bile rdeče ožarjene, motne, pest se je stisnila…

Vse se je zgodilo molče. Vsi so si povedali dovolj. Strašen je bil ta govor, tako globok je bil, da se ne izkorenini nikdar. Kot blisk so vedeli vsi.

Paglavci so gledali, prišle so ženske, ustavili so se gospodje in šepetali. Kdo bi govoril ta trenutek glasno?

»Ob dveh popoldne bodo postrelili razbojnike.«

Ali:

»Popoldne bo tekla naša kri.«

Ljudje so se zbirali v male gruče in si šepetali. Eni so govorili, da imata ta dva človeka strašno krivdo. Tiho so šepetali, da sta nedolžna. Po ulicah se je kazala zmedenost in radovednost. Neznana mrzlica se je polaščala ljudi, kot ob velikem pričakovanju. Vojaki so hodili mrki, kot pijani.

Gospodična, željna krvi, je vprašala mladega poročnika: »Ob kateri uri?«

Poročnik je ljubil bolj človeka kot uniformo in dejal: »To ni gledališče. Ali se ne sramujete?«

Gospodična se je sramovala, a ne krvi, ki bo zmočila pesek pred vojašnico.

Pred ječo se je nabrala množica. Do vrat se je natrpala. Ljudje so gledali z oken, stopili so na vodnjak, na klopi, zlezli na lipe. Ura v zvoniku se je pomikala počasi.

Prikorakalo je vojaštvo in se postavilo v vrsto. Ječa se je odprla, dva uklenjena človeka sta stopila med nasajene bajonete, da ju popeljejo v spremstvu radovedne množice in jima prebero obsodbo.

Kdo je slutil smrt? Dva človeka sta stopila pred svečani sodni dvor in tiho upala, da se jima morda proglasi svoboda. Ali ste že slišali ledaj obsodbo, brano s počasnim patosom, ki začne z Apostolskim Veličanstvom in je zadnja beseda smrt, ki je povdarjena na čudovit način s pogledom v obsojenca?

Ali je v vas že kedaj zledenela kri in je tavalo telo blizu nezavesti v strašni zavesti, da je treba prekiniti nedokončano življenje. Ušla sta kroglam in ujetništvu, tisočerim naporom in trpljenju. In zdaj — smrt? Čemu smrt? Ne, ni mogoče! Hočeva živeti! Premotili ste se! Mlada sva!

In čemu, čemu, čemu? Kaj zato, ker sva govorila v neki gostilni o svobodi troimenega naroda, ker nisva streljala, ne ropala, ker hoče zadoščenje pravice tako.

Jokala sta glasno in bila z glavami v zid… bila do krvi in omotice. Hotela sta razumeti nerazumljivo in nista mogla razumeti. Hotela sta prestati zadnje trpljenje, a pretežko je bilo. Ne dajta nam vajinih src! Razumemo vaju, pretrpeti ne bi mogli.

Zasliševanje, ječa, branje obsodbe, radovedna množica, nato duhovnik in pot na morišče… Vse to, ki se vrši silno počasi in svečano kot posvečevanje…

Mlad kaplan ju je čakal, bled in trepetajoč. Govoril je z njima eno uro. Pomirila sta se. Pila sta in se nista mogla opijaniti. Eden je napisal dolgo pismo, ki ga je vzel sodnik. Povedal je v njeni neštetokrat, da je nedolžen… Pred vrati je čakalo vojaštvo, ječar je bil nestrpen.

Mirna, uklenjena sta šla, med njima duhovnik, ki je bled prigovarjal k pogumu, med bajoneti in med množico.

Prostor je bil obdan od vojaštva, ki naj vidi za zgled smrt upornika. Iz oken so gledali, na vseh straneh so se natrpali. Prišli so gospodje in gospe, gospodične in mladeniči. Prišle bi bile matere z dojenčki, a roka pravice je imela ta dan toliko čuta, da tega ni pustila. Oči hijen so se napajale. V sredi so stali vojaki z nabitimi puškami.

Narednik jih je bil vprašal:

»Kdo bo streljal? Slovenci so!«

Oglasila sta se dva fanta, koroška Nemca. Druge so izbrali izmed onih, ki so to ali ono zagrešili. Bledi so strmeli v zid…

Zavezali so enemu oči. Duhovnik mu je pošepnil zadnje besede. Ječar ga je peljal do stebra in ga spravil na kolena.

Vojaki so se na migljaj prestopili, dvignili so puške k licu… sledili so zamolkli neenaki streli… Truplo se je zvrnilo na obraz, temna kri je tekla po pesku. Tih vzklik je šel med ljudmi, obrazi so postali bledi…

Sledil je drugi…

Vse, razen poka pušk, se je izvršilo v grobni tišini. Dve trupli sta ležali na obrazih, omadeževani, ubogi.

Duhovnik bi moral spregovoriti besedo o zadoščeni pravici, pa ni mogel. Pokleknil je in zmolil očenaš ter odšel kot v omotici.

Zadonela so povelja, vojaki so odkorakali. Prišel je mrtvaški voz. Trupli so položili v surovo izdelani krsti in ju odpeljali izpred radovedne množice.

Ljudje so se razpršili po mestu. Marsikdo je imel solzne oči, mnog se je smehljal. Gledali so luknje, ki so jih naredile krogle v deske in jih šteli. Z nogo so brskali po pesku in po strjeni krvi…

Mlad vojak je pristopil:

»Le oglejmo kri, ko je ni preteklo dosti. Ali je ni bilo še dovolj?«

»Fuj!« je pljunil starejši vojak. »Prav imate! Na fronti sem bil, hujše sem videl umirali, a ni se mi vsadilo tako… Ti ljudje so živina!«

Ko so se srečavali, so stiskali roke in grizli ustnice. Razumeli so se globoko.

In potem se je zgodilo še enkrat. Šest jih je bilo. Prebrali so obsodbo, množica jih je spremljala. Vse se je izvršilo natančno tako kot s prvimi. Le duhovnik je bil drug, na poti na morišče so peli: »Ah, adijo očka…, zdaj se vid'mo zadnjikrat.« In hip pred smrtjo je zaklical eden: »Živel Slovenec in Hrvat!« Nazadnje je duhovnik spregovoril: »Dajte Bogu, kar je božjega in…« — — —

Naša podzemna domovina pa je živela tokrat bolj kot poprej. V stisnjenih pesteh in ustnicah je žgal plamen. Pripravljalo se je za vstajenje, za čas, ko bodo stali krvniki pred odri, ki so jih dali napraviti, ko bodo oni butali z glavo ob zid in se bodo morali zahvaliti našemu usmiljenju — plačilo za zlo.

Ta čas je za nami. Lepo nam je.