Težka noč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Težka noč.
Matija Malešič
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/38 (1916), 2/39 (1916)
Viri: dLib1, dLib2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Premočeni smo bili že do kože, v čevljih so bile cele mlake vode; zobje so zašklepetali, če je kdo odprl usta, zato smo jib šiloma stiskali; ležanje na mokrih tleh in mirno v rojni črti nam je postajalo neznosno; morda se ne bi nikdar s tako silovitostjo in nevzdržljivostjo vrgli na sovražnika kakor v tistih hipih, da je prišlo povelje: Naprej! Skočili bi na otrpnele noge, se zagnali naprej, ej, in kri bi zavalovila v nas, nihče bi več ne čutil mraza in mokrote in otrpnelosti v udih. Ali povelja ni bilo vse do mraka in neprijazne in meglene in odurne jesenske noči. In z nočjo je prišlo vse drugo povelje kakor smo ga pričakovali. Glasilo se je: zakopati se!

Leno in nezaupljivo so se stegnile roke po lopaticah na tornistri, ali ko so začeli kopati razmočeno gozdno zemljo, ki se ni mnogo upirala, jim je delo naenkrat zaprijalo. Urne kretnje in pripogibanje života je razvnelo oledenelo kri — celo šale in dovtipi so se začuli tuintam in celo preglasno, da je morala oblastna roka podčastnika poseči vmes.

V trdni temi ni niti videl eden drugega, šepetaje smo si dajali znake, naporno in nevabljivo je bilo nadziranje, da se koplje na pravem mestu in v smeri proti sovražniku in v soglasju s sosedi.

Komaj so se razmajali otrpneli udje in začelo delo z vnemo in bilo v pravem tiru, ko je prišel ordonanc od stotnika in me vodil k njemu.

»V tem pravcu se nahaja tretji bataljon X. tega polka. Vzemite en roj s seboj in mi postavite zvezo z bataljonom!«

Stopil sem čisto k stotniku, da se je lice dotaknilo njegovega mokrega dežnega plašča in izkušal v tej strašni temi razbrati smer, v katero je kazal z roko.

»Razumeli?«

»Razumel, gospod stotnik!«

»Zjutraj v mraku se vrnete na stotnijo!« 

»Da!«

Odšel sem nazaj v rojno vrsto, celo uro sem rabil za pot, ki bi jo v drugih razmerah prehodil v par minutah. Črna, črna tema, gost in tudi pri belem dnevu težko prodiren gozd, zemlja gosto posejana z robatimi kamni.

»Drugi roj četrtega voda!« sem poizvedoval, ali zašel sem čisto na nasprotni konec.

»Drugi roj, ustavite delo! Lopatice na tornistre! Gremo!«

Molk ko v grobu. Videl nisem ni enega, ali čutil sem dvanajst pogledov, ki strme skozi to neprodirno temo v smeri, odkoder je prišel glas. Kopanje so ustavili, ali da bi izvršili moje povelje, nisem mogel razvideti in čuti.

»Kam?« je presenetilo in vznemirilo dvanajstorico.

»Hitro, nimamo preveč časa!«

Tedaj so začeli pripenjati lopatice na tornistre; korporal Pero, ki ni imel tega dela, se je preril skozi temo do mene in vprašal zaupno: »Gospod enoletni prostovoljec, kam?«

»Zvezo moramo vpostaviti s tem in tem bataljonom.«

»Jeli daleč?«

»To Bog ve in bataljon sam in višja poveljstva, ki so ga tja poslala, jaz ne.«

»Kaka noč! Ali ste vi tudi premočeni do kože?«

Da še vpraša! Nog skoraj več ne čutim, če stojim; če se premaknem, me pretrese zavest, da so nogavice take, ko da bi ležale sedemdeset dni v kaki mlaki; po hrbtu me pretresa ko zona, k prejšnji mokroti se je pridružila še ta, ki je na potu od stotnika zdrsela z vej za moj vrat; roke stisnem v žep, ali žep je moker, hočem jih spraviti v rokave, ali rokavi so mokri, le iz grla prihaja še topla sapa in dela ozeblim rokam ko balzam rani.

Ljudje so se začeli zgrinjati k meni,

»Mijo ... Pero korporal ... Pero infanterist ... Marko ... Sava ... Stipe ... Mile ... Špiro ... Grgo ... Ive frajtar ... Ive infanterist ... Miro ... Miro! Kje je Miro?«

Zval sem jih in odzivali so se, le njega ni bilo, počasneža, zaspanca, človeka, ki ga ni na vsem božjem svetu prav nič zanimalo ali celo vznemirjalo, izvzemši menaže in spanja.

»Kje je zopet? Pa se mu ni vendar kaj dogodilo? Ranjen ... ali mrtev?«

Ne, ranjen ni bil, mrtev tudi ne, še pred par trenutki, tedaj, ko sem jaz prišel in povedal, da gremo, ga je videl Sava, Hipoma je izginil, hipoma ga je zmanjkalo.

Da, če bi bila blizu kaka vas, pa če bi bila i med nami in sovražnikom ali bi bil sovražnik celo v njej, bi se ne čudil, da ga je zmanjkalo. Ob prvi priliki bi se zmaknil in se splazil v vas, nabasal žepe in vrečo za kruh in tornistro. In ko bi mi zevali od gladu in tolažili suhe želodce z nenasitnim upanjem, bi Miro jedel kje v kakem skrivališču in poplaknil jed s požirkom slivovke. Dobil bi od njega nihče ne trohice, razen morda tistega, ki bi ga zalotil pri jedi, da ne bi povedal drugim.

Ali v tej strahoviti temi in v tem neprodirnem gozdu vendar ni mogoče, da bi odšel. Njegove geografične znanosti so bile sicer sijajno razvite in morda je le zavohal kje pred nami ali na desni kako vas — pa ne, ni mogoče pri tej temi.

»Potuhnil se je ali v resnici zaspal! Ali ne bo se mu obneslo! Poiščite ga!«

In pritajeni klici so ga zvali, strašne grožnje so mu grozile od Pera korporala in Ive frajtarja — zastonj! Iz gluhe teme je odgovarjalo le delo rojev desno in levo.

Naenkrat sem se spotaknil ob nečem. Previdno in počasi sem šel, ali to, ob kar sem zadel, ni mogel biti kamen in ni mogla biti veja. Sunil sem z nogo še enkrat v tisto smer, jezno in močno — nihče se ni oglasil, ali spreletela me je zavest, da sem sunil o človeka — ali morda medveda ali volka, ki ga je podnevu med bitko zadela svinčenka.

»Hej, človek, če si božji ...«

Sklonil sem se, tipal z rokami — bil je človek, zakaj roka, ki v temi ni videla, kam sega, je butnila ravno v obraz, in človek pred menoj se je zdrznil, ali glasu ni iztisnil iz sebe.

Tedaj me je zgrabila jeza. Butnil sem s puškinim kopitom vanj: »Da se ne sramuješ!«

Kakor pospan, ravnokar v spanju moten glas je odgovoril: »Kdo me bije in zakaj?«

To je bil višek. Zbrati sem moral vso svojo najboljšo voljo, da nisem udaril s kopitom.

»Stotnik bo obračunal s teboj, ne jaz! — Halo, Miro je tu!« sem viknil v temo.

Prvi je prišel korporal Pero! Miro se še vedno ni dvignil, počasi se je premikal na desno in levo in se delal, ko da ima pripraviti tornistro za vizito. V korporalu je vzkipela jeza; mokrota in težave dnevne bitke in novo povelje oditi v neznano noč so pripomogle, da je bila jeza burna in neupogljiva, V trenutku je spravil Mira na noge, psovke in grožnje so se vsule na njegovo glavo in bilo jih ni manj ko drobnih kapljic, ki so deževale nanj.

»Pero, vi pazite, da se spotoma zopet ne izmuzne!«

»Bom!« je odgovoril.

»Kam gremo?« se je naenkrat zanimal Miro, ali Pero mu je dal odgovor, da ni več vprašal.

In odšli smo.

Šel sem prvi, za mano eden za drugim, drugi se je držal prvega za tornistro ali rokav. Tipaje sem si iskal pota; butil sem tuintam v deblo; spodrsnil na kamenju, stopil tako, da sem se prevalil preko kakega kamena ali stebla in zdrsel po strmem pobočju nizdol, Frajtar Ive, ki je šel za menoj, je vselej obstal ko pribit in čakal, kaj se bo nadalje zgodilo z menoj. Pomagati ni mogel v temi, šele ko ga je moj glas obvestil, kako je z menoj in ali potrebujem pomoči, da me spravi na noge, se je zganil, sledil mojemu glasu in vlekel procesijo za seboj. Ostre veje so me bile po obrazu; cele plohe kapljic so se preseljevale z vej za moj vrat; tornistra je postala težka ko svinec; roke so bile od tipanja že vse razpraskane, prstov skoraj nisem več čutil.

Šli smo — koliko smo prehodili? Bog sam ve! Preden sem pretipal za vsak korak, kam bom stopil, pretipal na tleh in pretipal pred seboj, da zopet ne butim ob steblo ... Preden sem se dvignil, kadar sem s podrsel ... Preden so zadnji in srednji poizkušali na desno in levo, bi li bilo boljše, zakaj zašli smo na samo ostro kamenje, kakor na kakih razvalinah ... Preden se je dvignil eden ali drugi, ki je nesrečno stopil in padel; pa smo ga morali vsi čakati, da se ne izgubi zveza ... Koliko smo se približali cilju? Če bi vedel — sedaj je polovica pota prekoračena, pa če bi bila četrtina, desetina pota, samo da bi vedel, vsaj slutil ...

Šli smo — kje smo? Vžigalice so premočene, pa da bi i ne bile premočene, blizu sovražnika si in je ne smeš prižgati. Ne moreš pogledati na kompas! Kaj, če sem krenil v temi v nasprotno smer? Kaj če grem mesto k omenjenemu bataljonu naravnost v naročje sovražniku? Ta strah mi je podvojil moči, tipal sem neumorno in vlekel dvanajstorico za seboj, vse temne misli sem izkušal vtopiti v vnemi, da pridemo le naprej.

In šli smo — koliko časa že? Ah, meni se je dozdevala večnost. Ura je tiktakala v žepu, pa je nisem mogel uporabiti; če sem pomislil, koliko časa potrebujem za samo en korak, mi je postalo vkljub mokroti neprijetno toplo po hrbtu; če bi sodil po tem, kolikokrat sem že padel, bi morda prišel do zaključka, ali tega nisem mogel presoditi in prešteti.

Nekaj časa so šli ljudje tiho in vdano, junaško so vzeli breme na svoje rame, ali sčasoma je začelo prihajati kakor nehote na plan. Eden je jeknil, ko je padel; drugi je zaklel, ko se je spotaknil. Eden je pritajeno vzdihnil pod težo tornistre, drugi je jezno udaril s puško po veji, ki ga je ošinila po obrazu, in se razsrdil na soseda pred njim, da ne pazi, ali i v tem je vrelo, in prišlo mu je kakor olajšanje, da je mogel izbruhati iz sebe par pretrganih besed jeze. Jaz vem, da je kipelo v vseh, vem, da je vsakemu prišlo kakor olajšanje, če se je mogel jeziti na soseda. Kakor junaško so se držali v začetku, toliko huje je vzkipelo sedaj v njih. Napor je vzbudil in razdražil živce, vzvalovil kri, vsa narava je zahtevala nekakega povoda, se more raztogotiti in jeziti.

Čul sem vzdihe, čul kletvice, čul prepir in jezo, ali vse, kar sem mogel odgovoriti, je bilo: Pst, ne glasno. Besedice upanja, da bomo kmalu na mestu, ali kaj podobnega nisem spravil iz sebe, le podvojil sem svojo v nemo v tipanju in stremljenju naprej. In če sem padel, nisem jeknil, da jih še bolj ne razdražim, in če sem butil s čelom ob steblo, sem se s a m o prijel za glavo, glas mi je ostal v grlu.

Kaj se je jezil kdo name, ker sem slučajno poveljnik? Ne! Na mene se ni nihče jezil, sploh na nikogar v tem oziru, da bi mu bil kriv, da se mora sedaj mučiti. Vojna je in mora biti, je ležalo vsakemu v dnu srca, ali ta »mora biti« je bil slučajno v tem trenutku težji nego kdajkoli dosedaj. In ker je moralo biti, se ni nihče radi tega jezil, jezil se je, ker ..,. ker ... ker ni bilo drugega izhoda, ker se je moral jeziti, da se z jezo potolaži.

Mora biti in zato naprej! O ti moja težka pamet, da ne moreš v tej težavi najti nobenega lepega predmeta, ki bi te pozabaval, odpodil črne misli. Tako sem otrpnil, da nisem ni mislil lepega upanja, da bo enkrat zopet prišel čas, ko bom zopet spal v postelji. Ne, niti tega si nisem mogel predstaviti, da je enkrat bilo drugače, da sem se vselej preoblekel, če me je le malo ošinila ploha, da sem skrbno zlezel v postelj in se potil boječ se, da se prehladim.

O ti moj Bog — ajsa, kako je ta kamen zobčast; da sem moral ravno vanj butniti!

Sklonil sem se in tipal pred seboj in na desno in na levo, stopil sem korak naprej, da pretipljem dalje, ali k o sem se sklonil in iztegnil roko, se r o k a ni dotaknila zemlje ali kamenja, ampak je butila v črno noč — in jaz sem izgubil ravnotežje in telebil kaj vem kako globoko.

Telebil sem, ko da bi padel z neba, črno se mi je storilo v očeh in v glavi — in vendar se mi je zdelo, da je zabliskalo pred mojimi očmi sto zvezd. Obležal sem, na desni roki me je občutno zaskelelo, križ me je zabolel, ko da sem si ga zvil, v členku leve noge me je zabolelo, da bi vpil od bolečin. Obležal sem in nisem ni poskušal se dvigniti, niti odpreti ust in se javiti dvanajstorici. Obšla me je naenkrat popolna onemoglost, poleg nje otrpnelost in nekaka kljubujoča trdovratnost.

Dvanajstorica je obstala in čakala rešitve. Vem, da je frajter Ive bulil v temi in napenjal ušesa, ali jaz mu ne bi dal za vse na svetu odgovora.

Molk. Čuje se samo, kako padajo kaplje z listja na tla.

Kaj se je zgodilo z vami?«

Molk. Vztrajal sem v trdovratnosti.

»Kje ste, za božjo voljo?« — Molk.

Potem sem začul, da se je nad menoj nekaj zganilo in hotelo naprej. V hipu me je prešinilo. Zganil sem se in se hotel dvigniti: strašne bolečine v križu in členku le v enoge; nisem mogel.

»Ne sili naprej! Padeš, ko jaz ... Obidi skalo ali na desno ali levo ...«

Morda je bil moj glas obupen, morda je bil brezbarven.

Visoko nad menoj se je začulo par pritajenih vzklikov, nato je z ropotom zdrselo par kamenov nizdol v smeri na mene. So me li zadeli ali ne, ne vem, zakaj v tistem hipu je počila nenadoma sovražna puška, nato dve, tri, deset, sto.

»Kritje!« sem viknil navzgor.«


Dosedaj je ležal gozd kakor začaran v megli in temi in mokroti, in kakor bi ta začaranost ležala nad nami in na sovražniku in nam branila podvzeti napad. A ko ni bila začaranost, je bila negotovost in dvom o razmerah pri sovražniku. Sedaj pa — ali je zadela naša poizvedovalna straža na sovražnika, ali se je zgodilo obratno; morda hoče naskočiti sovražnik izgubljeno postojanko, morda je čul naše delo in ga hoče motiti.

Tako težko kot svinec je ležala negotovost na srcu. Sikaje kakor izbruhi razjarjenega pravljičnega zmaja so rezale svinčenke gosto meglo in temo, odbijale vejice od dreves, treskale v kamen in ga drobile in umolknile, ali se izgubljale nazaj v temo in iskale žrtev. Dasi je bilo jasno, da ognjeni napad ni namerjen naravnost na nas, vendar je vedno pogosteje sipalo na nas, vedno pogosteje sikalo preko glav.

»Če bi v to smer napadli ...« sem pomislil. Nemir v srcu je rastel, negotovost je bila tolika, da sem pozabil bolečine.

V rojno vrsto! Pripravite se!« sem rekel. »Ive, si li razumel?«

»Sem!«

»Naznani dalje!«

Čul sem, kako je butnil nad menoj tuintam bajonet ob kamen, ali puška ob steblo. I sam sem se poskušal okreniti in prevaliti s hrbta na desno in pripraviti puško. Ali v križu me je tako neznosno zbodlo, da sem jeknil od bolečine,

»Je li gotovo, Ive?«

»Je!«

»Vprašaj po rojni vrsti vse na levo krilo do korporala Pera, je li i tam vse v redu!«

Preden je prišel odgovor od ust do ust nazaj, je streljanje ponehalo. Kakor nenadno in nervozno se je vzbudilo in naraslo do tolike moči, tako hitro je ponehalo — morda spoznanje, da ni nihče napadel, da je samo straža par ljudi zadela na sovražnika, ki je imel to za napad in je odgovoril z vso silo; morda samo nervoznost v tej strašni temi,

»Ive, naznani naprej, da pridejo vsi k meni! Dobro pazi, kam stopiš, da ne padeš ko jaz!«

Par trenutkov pozneje je prilezel Ive na vseh štirih in težko sopeč tik do mene. »Kje ste?« je vprašal.

»Evo, tu!«

»Globoko ste padli! Pa se vam ni nič pripetilo?«

»Levo nogo sem si menda zvinil; križ me tudi boli, da se ne morem premakniti z mesta!« Ive se je sklonil k o mati k detetu in je stegnil eno roko k nogi, drugo k hrbtu — misleč, da nežno — in me skušal dvigniti.

»Nikar!« sem zaprosil in se vgriznil v spodnjo ustnico od bolečine,

»Boli?«

»In še kako!«

»Kaj naj sedaj mi začnemo?« Ive se je vsedel poleg mene.

»Najprvo odmor, dokler pridejo vsi sem!«

In prihajali so počasi in poizvedovali po mojem položaju, zakaj Ive je naznanil nazaj, kaj se mi je pripetilo. In ko je prišel Pero, ki je bil zadnji, je nemirno vprašal: »Kje ste? Pa vendar ni tako hudo! Zlomljena noga in zlomljena hrbtenica!«

Ne, tako hudo ni kakor je narasla vest od Iveta, dokler ni dosegla Pera, ali vseeno je tako hudo, da se ne morem ganiti z mesta, kaj šele, da bi mogel naprej. In ker smo čisto gotovo že prehodili čez polovico pota, zato tudi ni potrebno, da bi vsi iskali bataljon, samo on naj vzame tri može s seboj in gre v tej smeri naprej, najde bataljon, se naznani poveljniku, pove, kako in kaj, in se vrne.

Pero se je okrenil.

»Kdo gre prostovoljno z menoj?« Bili so izmučeni, nihče se ni javil.

»Miro, Špiro, Grgo! Za menoj!«

Špiro in Grgo sta se dvignila, Miro je obsedel.

»Miro!«

Grozno kletvico je spustil korporal Pero na njegovo glavo, že glas, s katerim jo je izrekel, je zadostoval, da se je Miro naenkrat vzdramil in odšel.

K o so izginili v gozdu in nismo več čuli njihovih korakov, me je zopet zgrabila skrb z železno neusmiljenostjo. Ta neznosna tišina, prekinjena samo s padanjem kapelj z listja na tla, tudi na moj obraz, kar mi tudi že deluje na živce ... Kaj se ne bi moral že Pero vrniti? Kaj ni že čas, da bi prišel trikrat nazaj? Čuj, strel, dva, tri, pet iz smeri, v katero je odšel! ...

»Ive!«

»Povelje?«

»Nič, nič, samo mislil sem ...« Nisem izrekel, kaj sem mislil. Mislil sem mu namreč dati zapoved, da odide v smeri, v katero je odšel Pero, in išče, skuša najti omenjeni bataljon in Perota. Ali v zadnjem hipu sem se premislil.

Kakor vročinska nestrpnost se me je polastila, minute so narasle na ure. Z vso silo se mi je vsedalo v glavo prepričanje, da se je Peru kaj pripetilo, da se sploh ne vrne; mučila me je zavest, da sem zvrnil nalogo, ki je bila meni poverjena, na drugega; stisnil sem zobe in se skušal s silo dvigniti in si dokazati, da morem, da sem si sam mislil, da ne morem.

Ali v resnici nisem mogel.

Čuj, kaj je to!

»Pozor!«

Nekdo prihaja. Ali Pero? —

»Halo! ...« je viknil nekdo iz megle in teme. — »Halo!« sem odgovoril.

Molk. Čuje se samo, da prihajajo bliže. Ali več jih je, ne samo štirje.

»Halo!«

»Halo! Kdo tam?« — »Jaz!«

»Kdo jaz?« — »Jaz!«

»Ja, vraga, na svetu je toliko »jazov«. Si li Pero?«

»Kdo drugi!«

E, moj Pero! Da sem mogel skočiti na noge in ti stisniti desnico!

»Kako si opravil?« sem ga vprašal, ko je prišel bliže, udaril s puškinim kopitom na zemljo, se naslonil na cev, si menda brisal pot z obraza in izustil skozi zobe: »Uf ...«

E, ta »uf«! Bil je izrečen kakor v jezi, ali bil je izrečen tako, da sem takoj vedel, pri čem smo, ker sem poznal Pera. Vedel sem takoj, da je dobro opravil, vedel sem takoj, da kipi v njem razkošna zavest: »Jaz ... pa ne bi dobro opravil? ... Jaz — kdaj sem jaz še kaj napravil, da ni bilo dobro?... Jaz — e, če bi bili vsi taki ko jaz ...«

»Govori, Pero!«

»Našel sem zvezo z bataljonom. Ni predaleč od tu. Zadel sem najprvo na malo poljsko stražo, ki je bila odposlana, da vpostavi zvezo z nami. Ali prišli so na to kamenje, in niso šli naprej. Pripeljal sem tri može od te straže, da vedo, kje smo. Desno od te poljske straže sta dva voda v rojni vrsti, potem sledi oddelek strojnih pušk ...«

»Dobro je! — Patrulja od bataljona naprej!«

Težko smo se razumeli s sinovi puste, ali toliko smo vendar dosegli, da bo prišla vsako uro ena zvezna patrulja od njih do nas in od nas do njih. Postavil sem vedeto izpred nas, poslal frajterja Iveta nazaj do stotnika, da mu naznani, kako smo rešili dano nalogo — čudo, Miro se je prostovoljno javil za to pot — in dovolil, da sme tretjina roja, ki se ravno vrne od naporne službe, malo zadremati. S puško v roki in tornistro na hrbtu seveda, pripravljena za vsak hip.

Moj Bog, dve noči že nismo zatisnili oči ...

»Midva, Pero, si bova razdelila. Pol noči čuješ ti, »Najprvo odmor, dokler pol jaz! Jaz začnem, ker si pridejo vsi sem!« gotovo izmučen!«

Jaz mislim, da nisem še dobro izgovoril, k o mi je že udarilo na uho enakomerno smrčanje.

Tiho je postalo v gozdu.

Bil sem zadovoljen da je povelje izvršeno. Skušal sem misliti samo na to, ali ko so bile odpravljene duševne muke, so se oglasile z vso silo telesne in zahtevale zadoščenja. Kakor z verigami prikovan sem na mesto, kjer ležim, kakor svinec so mi noge težke, mokrota v čevljih je naravnost neznosna, zemlja, na kateri ležim, in listje na njej je premočena, da ležim ko v blatu. In kaj koristi, če si drgnem in manem oči, ki lezejo s silo skupaj. Da se samo more taka utrujenost polastiti človeka! ... Saj ni treba drugega, ko dovoliti očem, da se zaprejo za hip — in že bi spal, bolje spal nego sploh kdaj v pernicah — ali ne! —

Zval sem tiste, ki niso smeli sedaj spati, da se prepričam, da li čujejo, da odženem spanec in utrujenost od sebe.

Zopet tiho v gozdu, zopet tiste misli, zopet klicanje imen tistih, ki ne smejo spati, zopet tiho v gozdu ...

Bi li prebudil Pera? Noč po vseh teh dolgih doživljajih ne more trajati več dolgo ... Ne, ne! Naj spi, zaslužil je! Moram in moram zdržati vsaj toliko časa, da se Ive vrne.

Ko se Ive vrne in prinese menažo. E, ni se Miro zastonj prostovoljno javil. Včeraj smo pojedli samo eno mesno konservo, nesegreto, brez prigrizka, danes ves dan in vso noč ničesar.

Predal sem se mislim, morda nisem niti misliti več mogel od utrujenosti, ne vem, na kaj sem mislil in o čem sem mislil, naenkrat sem se stresel, mrzel pot mi je šel po hrbtu, zobje so zašklepetali. Kakor da je stopil nekdo k meni in me z nečim groznim prestrašil. Po prvih trenutkih strahu in otrpnelosti sem pomislil, kaj bi to moglo biti. — Nič posebnega ni bilo, zaprl sem oči samo za par hipov, in roka, ki je držala puško, je odnehala in puška se je hotela izmuzniti iz roke — to me je tako prešinilo in streslo iz spanja,

Zval sem tiste, ki niso smeli sedaj spati.

In zopet se je ponovilo, da sem preveč zatisnil oči, zopet tisti strah, zopet sem zval imena in opominjal, da ne smejo zaspati.

Bi li sedaj pozval Pera? Jaz ne vzdržim ... Ne! Moram, moram!

Ko se je še parkrat ponovilo, da me je premagala onemoglost in zaspanost in sem se s strahom prebudil, me je naenkrat zopet prešinilo, da se nekdo bliža — s sovražnimi nameni seveda in s črno dušo. Kakor za edino rešitev sem prijel puško čelo v tistem hipu še z drugo roko in sem viknil — preglasno. — »Kdo je?«

»Halo!«

»Ive?«

»Da!«

»Hvala Bogu! Si naznanil gospodu stotniku vse, kakor sem ti rekel?«

»Sem!«

»In menaža?«

»Kuhinja ni prišla! Dovoljeno je pojesti eno mesno konservo!«

Vsaj to!

Zaškrpali so noži ali bajoneti ob pokrovih konserve; ni minilo par minut, že je vrgel eden prazno plehnato posodico jezno od sebe kakor bi hotel reči: Kaj mi je ena! Deset bi jih pojedel!

»Kaj si obseden?! Mir!«

Odpel sem samo pas, se okrenil malo na desno in porinil s hrbtom tornistro na levo, posegel v njo, izvlekel konservo, primaknil puško, potipal, kje je bajonet, nataknil konservo nanj in z veščaško kretnjo odrezal pokrov plehnati posodici in pojedel ko bi trenil vsebino.

»Pero, sedaj je na tebi vrsta! Pošlji dva moža kot zvezo na desno! Glej, da pravočasno izmeniš vedeto ... Ako se kaj važnega pripeti ... me zbudi ...«

To sem rekel — in že spal ...

Prebudilo me je divje streljanje; kakor da bi se gozd naenkrat spremenil v goreče peklo, je pokalo na vseh straneh, sikalo po vsem gozdu, brnelo na vse strani. »Kaj je?« sem se zdrznil.

»Streljajo!« je odgovoril Pero.

»Pripravite se! Vedeta naj dobro pazi! Ne streljati slepo, samo ako nas napadejo ...« sem govoril z mrzlično naglico in pripravljal puško. Tedaj se mi je naenkrat vrnila vsa zavest, spoznal sem, da leži tik ob meni nekdo nepremično in se ne gane ni na moje besede. Zavedel sem se tudi, da sem spal tako, da sem naslonil glavo nanj.

Prešinilo me je ko jeza, da se ne zgane in spi dalje.

»Miro!« sem rekel in sunil z roko vanj.

»Miro! To je pa že preveč!« Sunil sem vdrugič in začel tipati z roko po njegovem telesu, da ga zgrabim in premikastim in vzbudim. Ali streljanje je začelo v tistem hipu pojemati, par hipov pozneje je zavladal v gozdu popoln mir. Še dandanes ne morem tega razumeti, kako sem mogel naenkrat zopet zaspati, ne da bi prebudil človeka poleg sebe, ne da bi se prepričal, kdo je pravzaprav.

Nekdo je vlekel za moj rokav in me klical. Mirno sem odprl oči in zagledal pred seboj korporala Perota z jako spremenjenim, tiho grozo govorečim obrazom.

»Kaj je?«

»Dani se! Čas je, da se vrnemo na stotnijo!«

Tako čudno in nemirno me je gledal. Za hip sem pomislil, kaj bi moglo to pomeniti, potem sem premaknil glavo — glej, za zglavje imam človeka.

Pogledam ...

V tistem hipu bi zavpil od groze. Skočil sem pokonci, zaskelelo je v križu in v členku leve noge, ali nisem čutil ničesar.

O ti moj Bog! Pred menoj je ležal mrtev človek, zadet v glavo, ravno med očmi mu je prodrla krogla v glavo. Nočni dež mu je lepo izpral rano, krvi okoli rane ni bilo videti, le mali koščki možgan so bili prilepljeni okoli rane, krvav je bil le nos in ustnice. Ležal je vznak, oči široko odprte kakor bi strmele v daljavo, odkoder se nekaj bliža, kar želi videti ... Po našivih na hlačah sem mogel spoznati, da je bil sin puste. Kdo ve, kje na široki pustinji bijejo zanj srca v strahu in trepetu in upanju ...

Zona me je pretresla po vseh kosteh, tako težko me je zazeblo okoli srca. S silo sem obrnil oči in pogledal Pera.

»Pokopati bi ga bilo treba!« sem rekel s tresočim glasom in se prijel za glavo, ki je še pred par hipi slonela na mrtvecu. Zdelo se mi je, da se je drži nekaj strašnega.

»Ne moremo! Samo kamenje! In vrniti se moramo, zdaj zdaj bo dan!«

»Potem pošljemo sanitejce sem! Ste pripravljeni za odhod?«

Še en pogled neznanemu mrtvecu ...

Moj Bog, kako družbo sem imel to noč ... Pa niti vedel nisem zanjo ... Tik ob meni je ležal ves čas ... Še zglavje je ponudil moji trudni glavi ...

Tiho smo šli, nihče ni spregovoril besedice. Misliti je imel vsak dovolj, največ jaz — — — — — — — — —