Tatinski lovec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tatinski lovec
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 19 (4. oktobra) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Tiho in jednakomerno je življenje v velikem gozdu med Logatcem in Vrhniko. Visoke smreke se pripogiba^o druga k drugi ter ai Sepečejo — kaj? Sem pa tje stoji tudi kaka bukva, da dela malo izjemo. Tudi kak hrast se razprostira Ur nadzoruje druga manjša drevesa. Časih pade tudi kaka smreka pod ostro sekiro. Še celo glasen pok i« lovske puške se časih glasi ter glasno odmeva po gozdu, — a to je primeroma na .prejSne čase« le malokrat. Vse drugače je bilo nekdaj - sUre smreke bi vedele pričati. —

Veliko je imel opraviti gozdar Lovrin s tatinskimi lovci. Vsaki leden je bilo slišati o poboju z gozdnimi tatovi in gozdarjem.

Gozdar Lovrin je bil zelo drzen, ni se bal nikogar J e v e d e l> d a Sft C r l « «™<Ji njegove vestnosti tatinski lovci v dno duše. V trdi noči lazil js po gozdu, da bi zasledil latov«, naj bi to plačal tudi s ttvljanjsm, - bolel je apolniti svojo dolžnost — mords še v večji meri. kakor bi bilo trebs.

Stari Vsršek, jeden izmed gozdnih tstov, gre zopet v sredi noči s svojim dvajsetletnim sinom Martinom v Rozd — na srnjaka. Z napetimi petelini se plazita počasi in liho.

»Zdaj oče, nekaj Um-le pri »namenju« brska, gotovo je sr « Tu mu pretrga besedo glasen pok in — Martin se zvrne v svoji krvi, — zadela ga je smrtonosna krogla gozdarjeva.

»Marlin, Martin!« zakriči VarSek ter se vrže DS aina. »Zadel, smrtno zadet!« javka in ga vleče k znamenju. «

•Oče«, vzdihne Martin, »po meni je, jaz umrem!«

• Martin!« mu jokaje zatrjuje oče, »kakor gotovo je on tebe ustrelil, Uko gotovo mu jaz poplačam s avojo dvocevko.«

»Oče«, mu pojemaje odgovori Martin, »ne storite tega, nikar ne storite! Za božjo voljo, oče, tu vas rotim pri podobi Kristusu Križanega, du mu nikar ničesar žalegu ne storite; kajti, ako me maščujete, ne bodem nesrečen le tu, ko na tak način umiram, ampak tudi na onem svetu, ker ako mu midva ne odpustiva, tudi pravični moj sodnik, Bog. meni ne odpusti. Oče, obljubite mi tu pri podobi trpečega Kristusa, da mu ne storile ničesar zalega.«

Oče privoli in slovesno obljubi. — Malo potem 2e izdihne Martin v očetovem naročju. Drugi dan je že počival v hladni zemlji na pokopališču. Bilo je par dnij po tem dogodku, tiozdar hodi zopet oprezno z nabilo puSko po hosli. Ze je mislil, du danes ne bude nič posebnega. Kur zasliši od duleč tihe glasove. Zde se mu znani. Stopi pat korakov naprej, in glej! l'od veliko smreko stoji pet mož, ki ravno pur čilih srnjakov odirajo. Sprva ne ve, kaj bi storil. To se mu vendar ne/.miselno zdi — jeden proti petim. Hoče torej počepniti, a v teui trenotji se zlomi trhleuu veja, na kateri je slučajno stal, in glusno zaSumi. Na muh pograbijo možje svoje puSke in z glasnim »stoj« skočijo proti gozdarju, deden strel in zvesti pes gozdarjev se zvrne. Zlobni nasmehi na obruzih tatinskih lovcev kažejo, du ne mislijo z Lovrinom najimlejSe ravnati. Precej inu »trgajo puško in lovski nož, katerega je imel navadno pri nebi.

• Ha, zdty se pa le spokori, ti prokleli pes, ki si mene in uioju otroke pripravil v nesrečo, do beraStva, ko si me naznanil sodniji!« vpije nud njim Andrejec.

•Tudi juz Se nisem pozabil, ko 41 mi prestrelil stegno 111 me po vrhu Se dva uieseca v jec-o spravil!« »e huduj« znam tatinski lovec Petruč.

•Dane* je priSel vendar že jedenkrat plu<-ilen dan, da li povrnemo, kur si nam hudega prizadel, ti herič ničvredni. Le /muli še pur očenuSev, če ti je kuj na tem, ne bodo več dosti časa! Tako mu hobotaje veli Me*ac.

Kar groza spreleti Lovrinu, ko pomisli, kaj bodo počeli njegovi otroci in žena. Vendar se pa ue upa prositi usmiljenja teh ljudij, vedel je, da mu ne bodo prizanesli.

Hipoma pa zagleda med njimi Varška, katerega do zdaj Se ni zapazil. V svoje nujvečje začudenje pa vidi, da Varsek zanj Se celo milosti prosi. Vse bi pre) misliL kakor to. Sajvendur ve, da mu je tnalo dnij prej ustrelil sina. Toda razjarjeni možje se ne dado omečiti. Neusmiljeno tirajo Lovrina dajje v hosto in so ustavijo pri velikem hrastu, pod katerim je bilo veliko mravljišče. Nekaj strašnega nameravajo. — Jeden spleza na drevo ter privežo na debelo vejo vrv, z njo pa — ubozega Lovrina za noge, tako, da mu je glava visela ravno nad mravljiščem.

Zlobni gozdni tatje se hitro oddalijo, ker vest jih Je pekla zaradi njih hudobnega dejanja. Ubogi gozdar sLraSno trpi. Razdražene, rujave mravlje mu lezejo v nos, usta, uSesa, oči in po vsem životu. Kri mu sili v glavo, misel na ženo in otroke mu pa dela Se večje bolečine. 2e je nezavesten.

Tu se pa z najhitrejšimi koraki približa neki mož, prereže naglo vrv, ler vleče nezavestnega Lovrina na bližnji studenec ter ga tam z vodo drgne toliko časa, da so gozdar zavč in odpre oči. V svojem rešitelju pa spozna — VarSka. Usmrtil mu je sina, zdaj ga je pa za plačilo redil gotove, strašne smrti.

»VarSek, ali ai ti?« ga potem drhtč praSa.

»Da, Lovrin, jaz sem! Ono noč, saj veS, sem Martinu pri »znamenju« prisegel, da ga ne maSčujem.« Solze največje hvaležnosti porosč lice gozdarju. — Bil je sicer otet smrti, a službe gozdarja mu ni bilo moči več opravljati zaradi oslabelosti. Oni neusmiljeni gozdni tatovi so se pa polagoma popolnoma poizgubili.

Na priproSnjo Lovrinovo, pa je dobil mesto gozdarja njegov rešitelj, Varšek.