Tatenbah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tatenbah
Ožbalt Ilaunig
Spisal Dr. O. Llaunig
Izdano: Amerikanski Slovenec letnik 48, št. 147–224, 1939
Viri: dLib 147, 148, 149, 150,151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 178, 179, 180, 181, 182, 183, 184, 185, 186, 187, 188, 189, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 199, 200, 201, 202, 203, 204, 205, 206, 207, 208, 209, 210, 211, 212, 213, 214, 215, 216, 217, 218, 219, 220, 221, 222, 223, 224
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

PREDGOVOR.[uredi]


 In ti, moj rod? Kjer sodijo usode,
Narodov se, tam glas se tvoj ne čuje.
Kdaj ti ponosno vodil boš narode,
Kdaj pride doba, da Slovan kraljuje?
Stritar.

Položaj slovanskih narodov na jugu že od časa, kar so se naselili v teh krajih, ni bil ravno najsijajnejši. Bila je sicer kratka doba, ko so bili svobodni in so imeli svoje kralje. A od vseh strani so prežali sovražniki na nje, ki so si hoteli podjarmiti te narode. Najhujši so bili od ene strani Turki, ki so pritiskali z vedno večjo silo na jugoslovanske narode ter jih imeli zasužnjene več stoletij. Od druge strani pa se je razširjala moč Avstrije vedno bolj in kar ni prišlo pod turški jarem, je zgubilo svojo samostojnost pod avstrijskim orlom, ki je razprostiral v znamenju nemškega duha vedno dalje svoje peruti.

Ti narodi, katerim še ni zamrl čut, da so bili nekdaj svobodni, pod svobodnim solncem, so prenašali svojo usodo le z veliko bridkostjo; ni tedaj čuda, da so se četudi v težkih okovih skušali otresti jarma tuje vlade, da bi prišli zopet do svoje svobode.

Tak pojav je tudi zarota Zrinjskega Frankopana in drugih zaveznikov, ki se je v svetovni in krajev zgodovini obširno opisovala in se seve tudi različno presojala, večinoma pa s stališča, ki ga je zavzemala v tedanjem času avstrijska vlada napram tem možem, vsled česar je tudi ni osvetlila v luči prave zgodovinske resnice in nepristranosti, kar je ravno za zgodovinarja neobhodno potreben pogoj.

Žaloigra Zrinjski-Frankopan ni nič drugega kakor odpor zoper brezobzirno nadvlado tujerodnih gospodov v prilog samostojnosti ogrske in hrvatske države, ki sta imeli neizpodbitno pravico do samo uprave.

Odkar so Turki leta 1450. zavzeli Carigrad, je stala vsa Evropa zoper dednega sovražnika krščanskega imena. Glavni namen Turkov je bil, da si osvoje vse narode, zato so se tudi vmešavali v vse zadeve sosednih držav.

Naravno je bilo, da so nastali boji, ki so prinesli nazadnje krščanskim četam sijajno zmago, katero so izvojevali 1. avgusta 1664. pri Šent Gothardu v Prekmurju.

A avstrijske čete so bile tako izmučene, da se poveljnik Montecucculi ni upal dalje zasledovati Turkov, ki so imeli še dosti svežih rezerv. Vsled tega se ta zmaga ni mogla tako izkoristiti, kakor bi bilo za končni uspeh potrebno.

Avstrija je sklenila v Železnem gradu — Vasoar — s Turčijo mir, ki je povzročil nepopisno ogorčenje, kajti upanje otresti se turških pohodov je bilo s tem uničeno. Posebno nevoljo je vzbudilo dejstvo, da se je sklenil mir, ne da bi se posvetovala vlada s prizadetimi stanovi. Osobito je bolelo Ogre in Hrvate, da je pošiljal cesar brez dovoljenja deželnih zborov med nje nemške čete, ki so plenile, ropale ter mučile prebivalce.

To postopanje je bilo očividno kršenje ustave.

Med Hrvati in Ogri na eni ter dunajsko vlado na drugi strani se je ustalila nezaupnost; kaj čuda, da so začeli misliti na to, da se otresejo nemškega gospodstva.

Najsposobnejši in najodločnejši, Nemcem toraj najnevarnejši mož, poln domoljublja, je bil hrvaški ban Nikolaj Zrinjski. Njemu ob strani je stal brat Peter, pogumen mož, bogat in častiželjen.

Ker je imel Peter Zrinjski za soprogo Ano Katarino Frankopan, je stopil z obema v zvezo tudi Fran Krištof Frankopan, lep mladenič, krepak, bojevit.

Zveste zaveznike so dobili na ogrski strani v osebah ostrogonskega nadškofa Jurija Sippay, palatina Frana Wesselenya in grofa Frana Nadasdya.

Velik vpliv je imela v tej zvezi soproga Petra Zrinjskega, Ana Katarina. Od narave krasne, velike postave, ognjevitega pogleda, je bila nad vse ponosna, odločna ter pogumna. Iskreno je ljubila svojo domovino in zato je z vsemi sredstvi želela, pripomagati k temu, da se domovina otrese tujega jarma. Kadar je drugim upadel pogum in so bili ozkosrčni in omahljivi, je bila ona, ki je zopet vžgala v srcu omahljivcev pogum. Reči moramo, da je bila Ana Katarina Zrinjska duša cele zarote in je imela vse niti v rokah.

Ona je bila tudi tista, ki je pridobila častihlepnega, a omahljivega grofa Ivana Erazma Tatenbaha za to zavezo, ta pa je pridobil svojega prijatelja goriškega deželnega glavarja grofa Karola Thurna.

Ko so leta 1665. slovesno kronali cesarja Leopolda I. za ogrskega kralja, je ta slovesno prisegel, da bo upravljal Ogrsko in Hrvatsko v smislu določil, ki vele, da se mora držati kralj pri izvrševanju ogrskih poslov samo Ogrov, pri hrvatskih pa samo Hrvatov.

Te prisege pa cesar ni držal; ne samo, da ni branil Ogrske in Hrvatske, onemogočil je celo njeno samoobrano.

Ker avstrijski dvor ni izpolnjeval obljube, se tudi Ogri in Hrvatje niso smatrali za obvezane, držati se obljub.

Tako sta bila nezadovoljna oba naroda; iz nezadovoljstva je nastalo ter vedno bolj naraščalo stremljenje, da se odpravijo te neznosne razmere.

Smele načrte so zasnovali zarotniki, hoteli so spraviti ljudstvo tostran in onstran Donave na noge, vpasti v Moravsko, se združiti s Poljsko, tudi Štajerska, Koroška in Kranjska naj bi se dvignile; pogajali so se tudi s Francijo in Turčijo.

Toda kmalu so zarotniki morali uvideti, da so osamljeni, kajti na Poljskem je bil izvoljen za kralja Mihael Wisnavicky namesto princa Conti, ki se je zavzemal za stvar zarotnikov; a tudi francoski kralj Ludovik XIV. se je začel umikati Ogrom in Hrvatom, ker ni imel od njih pričakovati toliko, kolikor si je želel.

Nesreča je tudi bila, da sta pred izbruhom zarote nagloma umrla palatin grof Franc Wesseleny, ki je bil zastrupljen in grof Nikolaj Zrinjski, katerega je raztrgal obstreljeni merjasec.

Prvotni namen, da se podajo Ogri in Hrvatje pod pokroviteljstvo francoskega kralja, se je moral opustiti. Ako bi kralj to ponudbo sprejel, vzbudili bi ustajo in s kraljevo pomočjo bi začeli osvobodilno vojno.

Na mesto Nikolaja Zrinjskega je stopil Peter Zrinjski, katerega se je, ko je videl, da je osamljen, polotila obupna misel, da bi dvignil Hrvatsko v samostojno kraljestvo, v Sloveniji pa bi se vpostavila prejšnja celjsko grofija v obliki vojvodine.

A ni bilo usojeno, da bi zarotniki tudi izvedli svoj načrt. Bili so med seboj drug na drugega ljubosumni ter samoljubni; namesto da bi delali, so odlašali, veliko govorili.

Tako ni čuda, da se je o tej zaroti zvedelo na dunajskem dvoru. Avstro-ogrski nadškof Szelepesenyi je pripovedoval, da so se zvezali Nadasdy, Zrinjski in drugi ter skovali načrt, da vjamejo cesarja, ga umore ter izzovejo velik upor na Ogrskem. Turški tolmač Italijan Panagiotti je opozoril cesarskega poslanika na nevarni položaj, ker je slišal, kaj je govoril sedmograški knez Apaffy, ki je posredoval med Ogri in Turčijo; Apaffy sam je pretrgal zvezo z zarotniki, ker je verjel vezirju Köprilliju, da stremi Zrinjski po ogrski kroni. Tudi vdova bivšega palatina Wesselenya se je zbala, da je stvar izgubljena ter je obvestila vlado o zarotniških razgovorih, da bi se ognila kazni. Smrtni sovražnik Petra Zrinjskega, grof Nikolaj Erdödy, je v svoji zavisti, da ne bi postal Zrinjski premočen, izdal njegove načrte; Peter Zrinjski pa je sam razkril Nadasdyjevo namero, vzeti kralju krono z glave, kar je ta tudi potrdil, se vrgel pred cesarjem na kolena ter prosil milosti.

Neki Ladislav Fekete je hlinil nezadovoljstvo samo zaradi tega, da se je mogel deleževati razgovorov. Vse to, kar je zvedel, je izdal dunajskemu dvoru meseca septembra 1668.

Dunajska vlada je bila dobro podučena o celi zaroti ter je uvidela nevarnost za obstoj Avstrije. Zato se je, četudi še le po daljšem obotavljanju, odločila, da nastopi zoper zarotnike. Tako je moralo priti do žaloigre, ki je bila usodepolna za slovenski in hrvatski narod.

Častihlepni, a obenem lahkomiselni in omahljivi Erazem Tatenbah je bil tudi vpleten v to zaroto. Na eni strani se je kazal vdanega cesarju in vladi, na drugi pa je hrepenel po uživanju in slavi. Danes nežen družinski oče, je v trenutku pozabil na vse in se omamljen od drugih čustev podal na pot, ki ga je nazadnje dovedla v propast.

Da si je prizadeval Peter Zrinjski, pridobiti grofa Tatenbaha za zaveznika, kar se mu je tudi posrečilo, je razumljivo, kajti Tatenbahi so bili starega plemenitaškega rodu in tedaj najbolj mogočni na Štajerskem.

Tatenbahi so prišli iz Bavarskega kot fevdniki krškega škofa. Že leta 1290. beremo ime Otona, leta 1310. Otokarja, leta 1336. Artiba in pozneje Ivana, ki je imel od škofa v lasti gradove Olimije, Bizeljsko ter Podčetrtek ter posodil leta 1550. denar deželnemu knezu za turško vojno; padel je kot cesarski svetovalec leta 1557. v boju proti Turkom na Hrvatskem.

Njegov sin Žiga je kupil med drugim tudi konjiški grad leta 1592. Po presledku pet let je prišel ta grad zopet v roke Tatenbahov, in sicer dedičev po Žigi — Ivana Krištofa, Volbenka Friderika ter Gotharda; iz zakona Ivana Krištofa z Judito Roš se je rodil Gotfrid, ki je imel za soprogo Rozo Suzano pl. Tribnik. Gotfrid je podedoval Konjice s Tribnikom in Podčetrtkom. Po svoji soprogi še je dobil Štatenberg ter Račje. Tudi Hausambaher je bila njegova last.

Iz tega zakona se je narodil Ivan Erazem Tatenbah v Gradcu leta 1631. in je bil poročen z Eleonoro Judito grofico Forgaes, ki je umrla leta 1662. Zapustila je edinega sina Antona, rojenega leta 1657. Z drugo ženo Ano Terezijo grofico Schönau grof Erazem Tatenbah ni imel potomcev.

V različnih slikah, katere nam kaže ta povest, je označeno mišljenje in ravnanje grofa Tatenbaha, kakor je bil in živel in kakor je v skladu z zgodovinsko resnico, če tudi imajo njegove lastnosti senčnate strani, vendar moramo imeti z njimi sočujte, kajti zavzemal se je za vzvišeno stvar, katero so si postavili jugoslovanski narodnjaki kot svoj cilj. Ljubezen, ki jo je čutil do hrvatske junakinje, je postala njegova poguba; s tem pa je stopil na pozorišče zgodovine slovenskega naroda, ki mu je hvaležno priznal, tisto mesto, ki ga je zavzel.

I. SPOZNANJE V GRADCU.[uredi]


 Spoštljivo kralj glavo odkrje,
Ž njim vrste vse se odkrijo.
Gregorčič.

Bilo je leta 1660., ko se je pripravljala štajerska dežela, da sprejme dostojno svojega novega vladarja Leopolda I., ki je še le kot sedemnajstleten mladenič zasedel leta 1557 prestol svojih očetov. Določen je bil najprej za duhovniški stan, dobiti bi moral solnograško ali posavsko škofijo. Toda vsled nagle smrti cesarjeviča Ferdinanda, katerega je kot starejšega vzgojil oče Ferdinand III. za naslednika na prestolu, se je vse spremenilo.

Cesar Leopold je bil mož marsikaterih lepih kreposti, a tudi šibkih strani. Vedno pod vplivom drugih, ker jih duševno ni nadvladal in ker ni poznal ljudi, je imel dokaj nesrečno roko pri izbiranju svojih svetovalcev, zamenjaval je tudi verstvo in politiko ter se vdajal potratnim razvedrilom in dnevnim vtisom.

Že okolnost, da je prvi njegov minister, poznejši knez Ivan Porcia bil star, omahljiv, len in neodločen človek, ni vplivalo dobro na mladega neizkušenega vladarja.

Kakor že od nekdaj, tako se je tudi v dobi, ko se vrši ta povest, izražala na najslovesnejši način tesna zveza med vladarjem in ljudstvom s poklonitvijo deželnih stanov, kjer je deželni knez svečano potrdil pravice in svoboščine dežele, podložniki pa so po svojih zastopnikih prisegli novemu vladarju vdanost in zvestobo.

Poklonitev je seve zgubila v poznejših časih dosti na pomenu, a vršila se je vedno z velikim sijajem, posebno pod cesarjem Leopoldom I., ki je bil cesar in obenem deželni knez in je hotel osebno ugoditi starodavnim običajem.

Ko je došla najvišja odločba z dne 15. marca, poslana po tajnih svetnikih, v roke deželnega glavarja grofa Ivana Maksa Herbersteina, da hoče cesar ugoditi običaju poklonitve deželnih stanov v treh mesecih, se je takoj izvršilo zborovanje. Plemenitaši so delali malo kisle obraze, ker bo to dosti stalo, denarja pa ni bilo; kajti vsled slabih letin in visokih davkov plemenitaši od svojih podložnikov niso mogli dosti kaj dobiti. Vendar so sklenili, da določijo za to slavnost 30.000 gld, kar je bila za tedanje čase visoka vsota.

Poslali so odločbo tajnemu svetu na Dunaj, da sprejmejo ta poziv, vendar so pripomnili, da se naj obdržijo stari običaji in da cesar skliče deželni zbor, ki potem zahteva poklonitev.

Tajni svetniki so na to zahtevo odgovorili, da se naj le vse tako izvrši, kakor so oni predlagali, ker to ne krati pravic deželnih stanov.

Po daljšem dopisovanju sem in tja se je nazadnje določilo, da se zberejo tajni svetniki ter odposlanci deželnih stanov v gradu, odkoder se podajo skupno cesarju nasproti do grada Sv. Gotharda, dve uri od Gradca na levem bregu Mure, ki je bil tedaj last benediktincev v Št. Lambertu.

Vendar so nagajali tajni svetniki deželnim stanovom, zbrali so se že pred eno uro, kakor je bilo določeno ter se odpeljali naprej, ne da bi čakali na deželnega glavarja, ki je prijezdil nekoliko pozneje.

Dne 23. januarja je došel cesar iz Dunaja, kateremu je prišel vojvoda iz Mantove do Bruka naproti. V gradu Gothard so že čakali deželni stanovi, tajni svetniki ter drugi plemenitaši in duhovniki. Tudi je bilo več konjenikov deželnih stanov zbranih, da spremljajo svojega vladarja.

Takoj po obedu se je začel sprevod pomikati. Konjeniki, plemenitaši, duhovniki, tajni svetniki in deželni stanovi so šli naprej; vsi na konjih, za njimi godba, ki je svirala vesele koračnice. Pred cesarjem je jezdil vladajoči vojvoda iz Mantove, na desni strani pa dvorni maršal, ki je držal v rokah goli meč.

Cesar je nosil modro obleko, obrobljeno z zlatimi šivi, na glavi je imel trioglati klobuk, okrašen s tremi rdečimi nojevimi peresi; bil je mlad, vitek in suh gospod v starosti 20 let, bledega obraza, le ustnice so bile rdeče, od katerih je bila spodnja kot posebna značilnost Habsburžanov izvirajoča od vojvodinje Limburške, močneje razvita.

Za cesarjem sta jezdila na desni strani državni minister knez Porcia, na levi pa polkovnik grof Dietrichstein. Za temi je sledila cesarjeva telesna straža, zaključek so napravili cesarski in drugi vozovi.

V Gradcu so čakale meščanske čete in sicer pred Železnimi vratmi proti jugu, na trgu in pred dvorno cerkvijo. Pred rotovžem je zavzel mesto mestni župan s svojimi svetovalci, ki so bili črno oblečeni. Župan Kordin je izročil v belozelenem svilnatem mošnjičku, shranjene ključe cesarju, ki jih je zopet vrnil županu. Sprevod se je nato pomikal dalje po Gosposki ulici, v kateri je bil napravljen slavolok, ob vsaki strani je stal po en studenec, iz katerih je teklo skoz tri ure rdeče in belo vino. Drugi slavolok je bil pred rotovžem, tretji pa pred hišo jezuitov in vseučiliščem. Tukaj je cesarja nagovoril rektor v dolgem latinskem govoru. Pred vhodom v cerkev Št. Ilja ga je sprejel sekovski škof Ivan IV. Marko grof Aldringen z devetimi prelati in baldahinom, ki so ga nosili štirje duhovniki.

V cerkvi je opravil škof slavnostni Te Deum, med tem ko so zagrmeli na Schlossbergu topovi in zadoneli zvonovi po vseh cerkvah.

Tako je končal prvi slavnostni dan.

Slavnost poklonitve stanov bi se morala vršiti že davno prej, vzrok temu je bila nevarnost vpada turških čet na Ogrsko. General Sonches je poslal poročilo, da koraka Sidi Ali-paša, turški poveljnik, z močnimi krdeli proti Velikemu Varaždinu in da se mu ne bo mogel ustavljati. Vsled tega je poklical cesar še iz Dunaja deputacijo iz Ogrskega v Gradec, da se z njo posvetuje zaradi nujnih ukrepov glede obrambe.

Vsled tega se je tudi zavlekla svečanost poklonitve.

Dan pred prihodom cesarja Leopolda v Gradec se je pomikalo sem od jugovzhoda proti glavnemu mestu Štajerske več vozov. Ob strani so jezdili oboroženi jezdeci. Po celi opravi in nošnji je bilo spoznati, da so iz Ogrskega.

Pred prvim vozom, v katerega so bili vpreženi štirje konji, sta jezdila dva vojaka, ob strani zakritega voza je sedel na konju mlad jezdec. Soditi po opravi, ki jo je imel on sam in njegov konj, je zavzemal v spremstvu cele potne družbe odličnejše mesto; bil je velike, močne postave, nežne polti, črnih las in ravno takih oči, iz katerih je odsevala lokavost in poželjenje po uživanju. Okoli usten mu je igral lahen nasmeh, iz katerega nisi mogel povzeti, ali je izraz srčnega veselja ali porogljivosti. Po celem kretanju je bilo spoznati, da je jezdec boljšega stanu in olikan. Bela polt v obrazu ter rdeče, nežne ustnice, nad katerimi so dičile jezdeca male črne brke, so kazale, da spremljevalec ni sin ogrske dežele — soditi bi bilo, da je doma iz Italije.

In tako je tudi bilo.

Zdajci se ustavi celi sprevod. Tudi jezdec ob prvem vozu ustavi z močnim sunkom svojega bistrega vranca, ki je glasno zahrskal. Iz prvega voza se prikaže skoz odprtino nežna ženska glava. Z zvonkim glasom zakliče:

»Rudolfi!«

»Premilostljiva gospa grofica želijo,« reče jezdec, pozdravi ter se prikloni.

»Recite vozniku, da vozi bolj počasno, ker smo že blizu Gradca; prah in vročina sta neznosna.«

»Takoj, premilostljiva grofica, vse se zgodi po Vaši volji,« odvrne Rudolfi.

»Dobro, Rudolfi, vi vedno najboljše pogodite,« poseže vmes močen glas moškega, ki je sedel zraven gospe.

Bil je mož naravnost orjaške postave, na ramenih mu je sedela močna, okrogla glava, od katere so padali dolgi črni lasje na ramena, katera je pokrival črn, z zlatimi nitmi obrobljen in pretkan žametast plašč. Dvoje črnotemnih oči je gledalo izpod močnih obrvi; kazale so odločnost, živahnost, neustrašenost, a zopet neko milino, ki je lastna onemu, ki ima tudi čut za nežno čustvovanje.

Gospa zraven njega je bila istotako ponosnega stasa, enakomernega, polnega obraza. Temni črni lasje so se ji vsipavali v dveh močnih kitah čez tilnik, oči so gledale živo, zapovedujoče, imele so poseben blesk, da so vsakega nehote očarale. Nežno-bela polt je kazala na pravo Slovanko. Ko se je nalahno nasmehljala, sta se pokazali dve vrsti belih zob, svetlih kakor slonova kost. Temna, žametasta obleka z zlatimi zaponkami se je oklepala njenega krasnega telesa, okoli katerega se je ovijal širok modrožametast pas, okrašen z dragocenimi kamni, ki so odsevali iz nakita, opletenega med lase.

»Kaj pomeni ta zastoj,« se oglasi mlad mož, ki je ravnokar izstopil iz drugega voza. Bil je lepe, krepke postave, črnih las, ljubkega, naravnost nežnega obraza.

»Nič posebnega, moj ljubi brat Franjo, dala sem konjušniku Rudolfiju nekatera povelja zaradi vožnje. Oh, hvala Bogu, da se bližamo Gradcu, že nas pozdravlja Schlossberg.«

»Da, prav imaš,« meni mladi gospod, »kmalu se otresemo prahu, potem pa bo zopet veselo, ko pridemo med družbo.«

»Ah, kaj ta družba,« meni gospa nekoliko vznevoljena, »to so sami licemerci, ki nas gledajo po strani, razni dvorjani iz Dunaja, sami Nemci, ki nas ne vidijo radi.«

»Dobro, izvrstno, moj svak Peter,« pritrdi živahno mladi spremljevalec, »če bi ne bilo Zrinjskih in Frankopanov, Nadaslyjev ter drugih plemenitašev, bi dunajski nemški mehkužneži ne mogle plesati tako veselo in brezskrbno ter se vdajati razkošnim veselicam; prepuščajo nam skrb, da čuvamo na meji.«

»Če jim še sedaj pomagamo,« poseže vmes gospa in oči se ji zaiskrijo, »tako bomo stavili tudi pogoje, da bodo vedeli, da smo mi Hrvatje tudi narod, ki zna sam vladati in ne igrati vloge sužnja.«

»Premilostljiva gospa grofica,« spregovori Rudolfi, ki je zdajci prijezdil k vozu, »vse je pripravljeno za nadaljevanje vožnje, solnce se že nagiba in tam za Šekelnom se zbirajo temni oblaki.«

»Tedaj naprej,« veli nagovorjena, »v Ravberhofu izstopimo, Rudolfi, saj veste, grof Viljem Tatenbah nas je povabil v svojo palačo.«

Rezko Rudolfovo povelje se zdajci zasliši, vsak je zavzel svoj prostor in potovanje se je zopet nadaljevalo.

Ko je stalo solnce še nekoliko nad hribom, na katerem se je svetila mala cerkvica sv. Ivana in Pavla, so odprli čuvaji močna železna vrata na južnovzhodni strani mesta Gradca in cel sprevod se je naglo pomikal proti ponosnemu poslopju Ravberhof, kjer je prebival Viljem Leo grof Reinsteinski in Tatenbah, vitez reda Joaniterjev in veliki prijor, tajni svetnik in predsednik vojnega sveta.

Kdo so bili ravno došli gostje, je bralec lahko uganil. —

Bili so to Peter Zrinjski iz rodu slavnih Zrinjskih s svojo soprogo Ano Katarino rojeno Frankopan, sestro Franca Frankopana, iz starodavne rodovine Frankopanov, katerih člani so že igrali v zgodovini zadnjega Babenberžana, Friderika Prepirljivega ter Hohenstaufa Konradina posebno vlogo.

Rudolfi je bil je že dolgoletni konjušnik grofice Zrinjske. Bil je po rodu Italijan, ki je imel tudi vse lastnosti tega naroda. Dičila pa ga je lastnost, da je bil svoji gospodinji zvesto vdan in je tudi natančno izvrševal njena povelja. Ravno radi svoje živahnosti, pogumnosti ter zvitosti se je prikupil grofici v toliki meri, da je bil nekak zaupnik njenih tajnih zadev.

Z velikim veseljem so bili sprejeti došli gostje po gostitelju grofu Viljemu Leopoldu Tatenbahu, s katerim se je spoznal grof Zrinjski na Dunaju ob priliki posvetovanj zaradi bojnih načrtov zoper Turka. Že priletni, a vedno ponosni, sicer pa dobrosrčni grof Tatenbah se je vsled svojega, nad vse vljudnega obnašanja takoj prikupil grofici Zrinjski in njenemu bratu, ki tudi nista varčevala z laskavimi besedami hvale o tako ljubeznivem sprejemu sredi nemškega plemenitaštva. —

Priprave za slovesni dan so bile v polnem teku. Vsak lastnik hiše se je potrudil, da je olepšal svoj dom; posebno v bližini grada, v katerem se je nastanil cesar, je bilo živahno življenje in vrvenje.

Rešiti pa je bilo še posebno kočljivo vprašanje, na kateri način naj se izvrši poklonitev. Peti dan po slavnostnem vhodu so se zbrali cesarjevi komisarji, med katerimi je bil tudi Viljem Leopold grof Tatenbah, v dvorani deželne hiše, kamor so jih privedli odposlanci deželnih stanov, med njimi tudi grof Ivan Erazem Tatenbah.

Zbrani so bili vsi člani deželnih stanov. Bil je kaj lep prizor, ko so se zbrali vsi plemenitaši cele dežele v različnih dragocenih nošnjah, da se posvetujejo o cesarskem pismu, ki ga je izročil dvorni kancler deželnemu maršalu grofu Saura, katerega je nato prečital tajnik deželnih stanov.

Po daljšem govoru grofa Saura, ki je opisal običaje, po katerih se je izvršila poklonitev različnim vladarjem v Gradcu, so se cesarski komisarji odstranili, nakar se je začelo razpravljanje o vsebini cesarjevega pisma.

Tozadevno so se mnenja podelila in tako so se tudi člani deželnih stanov razcepili v dve stranki. En del je bil za to, da se sprejme cesarjeva ponudba zaradi poklonitve, drugi je zastopal mnenje, da se ima postopati po starih običajih.

Nastalo je vrvenje med zbranimi, besedičenje sem in tja, da drug drugega niso razumeli.

Ker ni bilo mogoče razpravljati, pozove deželni glavar navzoče, da zavzamejo svoja mesta, ter da besedo baronu Ernestu Purgstallu.

V izbranih besedah je zastopal govornik stališče, da se ima izpolniti cesarjeva volja in da stanovi pokažejo s tem najbolje svojo vdanost in zvestobo novemu vladarju.

Ko je govornik končal, mu je sledilo ploskanje od strani njegovih somišljenikov.

Zdajci se dvigne na levi strani Fran Frankopan. Bil je še le 19 let star, sin generala v Karlovcu, a bil je kaj živahen. Ponašajoč se s starim plemstvom, je bil ponosen, obenem hrepeneč po vladanju. S svojo sestro grofico Zrinjsko je imel popolnoma iste lastnosti.

Oči vseh so se obrnile na mladega plemenitaša, ki je začel govoriti.

Nekateri nasprotniki so mrmrali, češ, kaj bo ta govoril, ki je še tako mlad, kaj on ve.

A kmalu so morali utihniti, ko je grof Frankopan s prijetno zvenečim glasom vedno bolj živahno zastopal stališče, da se varujejo stare pravice.

»Tudi jaz sem član štajerskih deželnih stanov, zato imam pravico govoriti, če tudi vidim, da nekateri majejo z glavo, kakor bi hoteli reči: kaj nam bo ta povedal. Toda kakor sem mlad, tako tudi vem, da imajo deželni stanovi tudi svoje pravice in ne samo dolžnosti. Od nekdaj je bilo tako, da je moral vladar razpisovati deželni zbor, ki potem zahteva poklonitev. Če prevzamemo dolžnosti, nam pristoja tudi, zahtevati naše pravice. Zakaj bi se naenkrat vpeljale novotarije; staro je naše plemstvo, stare so tudi naše zahteve, ki so jih dosedaj priznali vsi vladarji.

»Dobro, dobro, Frankopan,« se slišijo glasovi v njegovi bližini.

»In kako hoče cesar priseči,« nadaljuje Frankopan in se vedno bolj razvnema, »sporočilo se je, da hoče storiti prisego pred odposlanci deželnih stanov. To je zopet nekaj novega. On je naš vladar, zalo pa imamo tudi pravico, da položi očitno pred nami prisego, vsi hočemo to slišati, kakor tudi mi javno prisegamo.«

»Izvrstno, le dalje,« slišijo se zopet medklici.

»In kaj nam pomaga poklonitev,« nadajuje grof Frankopan, »ako cesar ne ugodi vsem težnjam in pritožbam, gospodje, taka poklonitev je naravnost otročja igra, — na to mi ne pristanemo.«

»Čisto prav ima, mi mu pritrjujemo,« zakličejo posamezni na govornikovi strani, med tem, ko nastaja na nasprotni strani nemir.

»Naše zahteve so utemeljene,« pravi Frankopan, »mi hočemo imeti pismeno potrjene naše pravice in svoboščino, kar se mora zabeležiti v posebni knjigi in zajamčiti s cesarjevim pečatom, in sicer v treh mesecih, v kateri dobi se imajo rešiti tudi vse pritožbe.«

Po teh besedah je nastal občen hrup, ki se je še le polegel, ko se je dvignil baron Purgstall ter zagovarjal svoje stališče. Ob koncu je še pripomnil:

»Če bi obveljalo stališče grofa Frankopana, bi moral cesar še pred vhodom v mesto pred zaklenjenimi Železnimi vrati, kakor je bilo ob času cesarja Rudolfa, položiti prisego in potrditi vse pravice in svoboščine.«

»Kaj, to je zasramovanje,« zakriči Frankopan ves rdeč, »jaz sem grof starodavnega plemenitaškega rodu, tako se ne dam zasmehovati.« 

»Prav ima Frankopan,« pritrdijo njegovi somišljeniki, »tukaj ni prostora za tako porogljivo izzivanje, naj se glasuje, pokazalo se bo, kaj je bilo od nekdaj običajno.«

In res, ko je prišlo do glasovanja, je ostalo pri stališču, ki ga je zagovarjal grof Frankopan.

S tem je bilo tudi zborovanje zaključeno. Ponosno je stopal Frankopan iz dvorane, baron Purgstall pa je bil bled v obrazu, saj ni pričakoval, da podleže tako mlademu plemenitašu in to še Slovanu.

Seve, kar so sklenili deželni stanovi, državni minister knez Porcija ni potrdil v celem obsegu.

Cesar je prisegel dne 5. julija po slavnostni maši, in sicer v cesarjevi sobi v navzočnosti pet odposlancev deželnih stanov. Nato je sledila prisega deželnih stanov v veliki dvorani, na kar so se še enkrat zbrali v cerkvi, kjer se je zapela zahvalna pesem.

Po končani slovesnosti se je začela slavnostna pojedina v isti dvorani, kjer se je izvršila prisega. Cesar, zelo bled, je sedel pod baldahinom, njemu ob strani nadvojvoda Viljem, za cesarjem sta sedela poslanika španske kraljevine in beneške republike. Na levi strani je stal deželni maršal grof Saura, držeč v rokah goli meč. Imovitelji dednih činov so opravljali vsak svojo službo. Cela ta slavnost se je vršila strogo po običajih, govorilo se ni nič, svirala je le neprenehoma godba in iz Schlossberga so se oglašali topovi.

Ob eni popoldne je bil končan obed, nakar so spremili činovniki cesarja v njegove dvorane.

Ceermonijelnost, ki je vladala prej, je nehala, začel se je veseli, neprisiljeni del.

Cesar je dal vsem dednim činovnikom pripraviti slavnostno pojedino v drugem delu gradu.

Vsak dedni činovnik — bilo jih je dvanajst — si je smel povabiti k svoji mizi svoje prijatelje.

Razun tega se je postavilo v veliki dvorani pred pisarno tajnega sveta več miz, pri katerih so pogostili 40 oseb različnih stanov. Jedlo in pilo se je, kakor je komu poželelo srce, saj slavnost je minula v najlepšem redu brez vsakega neprijetnega pripetljaja.

Pri mizi dednega deželnega maršala Jurija Kristijana Saurau so bili med drugimi povabljeni kot gostje Leopold Viljem grof Tatenbah ter Ivan Erazem Tatenbah. Z njim je bila tudi njegova soproga Ana rojena Torgaez.

Ker je imel grof Viljem Tatenbah v svoji hiši kot goste odposlance iz Ogrske, oba grofa, Zrinjskega in Frankopana, je dosegel, da je povabil deželni maršal oba in tudi grofico Zrinjski k svoji mizi.

Naneslo se, da sta sedela grof Erazem Tatenbah in grofica Zrinjska skupaj. Frankopan pa je dobil sedež zraven grofice Tatenbahove.

Živahni grof Frankopan je spravil kmalu celo družbo v najboljše razpoloženje, kar je bilo grofu prav ljubo, kajti njegov nastop v dvorani deželne hiše mu je vrlo ugajal ter je občudoval govornikovo spretnost, ko je branil stare pravice.

Duševno ne na posebni stopnji in tudi ne s posebno lepoto obdarjena grofica Tatenbahova je bila tega družabnika prav vesela, saj ji je znal pripovedovati tako zanimive stvari in ji pokazati pri vsaki malenkosti svojo pozornost, da je bila od te ljubeznivosti kar očarana.

Ker se je tudi grof Saurau zapletel v pogovor z grofom Zrinjskim zaradi turške nevarnosti in je prošt iz Rotenmana, ki je bil tudi pri tej mizi, znal povedati zanimive dogodljaje iz svojega življenja, je bila prilika prav ugodna, da sta se tudi grofica Zrinjska in grof Tatenbah zapletla v razgovor.

Grofica Zrinjska je bila danes krasna kakor boginja. Nosila je na stasitem telesu vijolčasto žametasto obleko, pretkano z zlatimi nitmi in biseri, širok pas, okrašen z zlatom, se je oklepal njene postave.

Oči so ji žarele posebnega navdušenja ter bile v lepem soglasju s svetlimi biseri, ki so se lesketali med črnimi lasmi kakor svetla rosa, kadar jo poljubljajo prvi žarki jutranjega solnca.

Že med današnjo slavnostjo ga je seznanil Tatenbahov stric z grofico Zrinjsko ter njenim soprogom in grofom Frankopanom. Vzbudili so tudi vsi med nemškimi plemenitaši posebno pozornost, saj rodbina Zrinjskih je bila znana po svojih hrabrih pradedih in velikem bogastvu.

Zato so se upirale Tatenbahove oči le prepogosto v nežni, zanimivi obraz krasne sosedinje, a tudi ona se ni umikala njegovim pogledom, saj grof Tatenbah je bil tedaj star 31 let, nežnega obraza, kakor mleko in kri, ustnice rdeče kakor jagoda, čelo visoko, ob katerem so se vsipali mehki kodri temnokostanjevih las dol čez tilnik, oči svetle, modre barve so gledale kaj prijazno, da naravnost prisrčno v svet. Četudi lepe, visoke postave, je vendar pristojala ta bolj ženski kakor moškemu.

»Gospod grof,« je spregovorila grofica Zrinjska z blaženim nasmehom, »vendar je nanesla prilika, da se spoznamo.«

»Presrečnega se čutim, presvetla gospa grofica, da ste me tako odlikovali ter me izvolili za soseda.«

»O, gospod grof, veselje je na moji strani, želela sem vas spoznati, ko je vendar tudi vaša soproga iz ogrske dežele.«

»Da, in da imamo danes tako odlične goste iz te dežele, me posebno veseli, saj ste kras cele družbe in pozornost vseh se obrača na vas, presvetla gospa grofica.«

»O, vi mi pojete hvalo, ki je ne zaslužim,« odvrne grofica Zrinjska, a sladek nasmeh okoli usten je kazal, da so ji ugajale te besede.

Grof Tatenbah je dvignil svojo kupico iz brušenega kristala ter se nagnil k svoji sosedinji, ki je tudi dvignila kozarec, žareče pogledala grofa Tatenbaha ter mu odpila. Za trenutek sta se vjela njuna pogleda, a rekla sta si, da si nista več tuja, ampak se iščeta in hočeta razodeti drug drugemu, kar se v njunih srcih odigrava.

»Da bi bilo bivanje v štajerski deželi prav prijetno in najlepših spominov, to srčno željo izražam, presvetla gospa grofica,« reče grof Tatenbah ter še enkrat nazdravi nagovorjeni, ki mu je odzdravila istotako s pogledom, polnim ognja.

Tako sta se oba vglobila v pogovor, ne da bi opazila, da jima je posvetil vso pozornost baron Filip Brenner, ki je sedel nasproti. Prvotno se je pogovarjal s svojim sosedom Maksom grofom Herbersteinom, ki je imel njegovo sestro Eleonoro Katarino za soprogo, a kmalu je tega zapletel v pogovor tajni svetnik grof Wagensperg.

Tedanji baron Filip Brenner iz stare štajerske plemenitaške rodbine je bil vseskozi vdan svojemu vladarju, ki mu je bil nad vse. Zato pa je tudi veljalo celo njegovo delovanje blagru njegovega vladarja, njemu bi žrtvoval svoje premoženje in tudi svoje življenje. Bil je prevzet popolnoma tistega duha, ki je vladal tedaj na dunajskem dvoru; le to, kar je bilo nemškega pokoljenja in mišljenja, le to je veljalo. Plemenitaši druge narodnosti niso bili enakovredni z nemškimi rodbinami.

Baron Brenner posebno ni maral ogrskih magnatov, zdeli so se mu vsi preveč samozavestni, ki niso poznali tega, da bi se v vsakem oziru klanjali svojemu vladarju, ampak so tudi zahtevali, da se spoštuje njihove pravice.

Vedel je, da so ogrski in hrvaški plemenitaši nezadovoljni z vlado cesarja Leopolda I., kajti vedno so se našle osebe, ki so vjele te in one besede ter smatrale sveto dolžnost, da to sporočijo višjim dostojanstvenikom, pri čemer so računali, da sprejmejo za to svoje plačilo.

Ko je slišal baron Brenner, da prideta iz Ogrskega tudi grofa Zrinjski in Frankopan, je bil vznevoljen, kajti smatral je za poklonitev štajerskih stanov obenem kot poklonitev nemškega plemstva, pri kateri so izključeni vsi plemenitaši druge narodnosti.

Njegovo nerazpoloženje pa je postalo še večje, ko je nanesel slučaj, da je bil pri isti mizi kakor ogrski odposlanci.

Vsekako pa mu je bilo v toliko všeč, da je mogel opazovati grofa Tatenbaha v občevanju z grofico Zrinjsko, da ve o tem poročati na višjem mestu ter preprečiti, da ne doseže grof Tatenbah mesta vladnega svetnika.

Glej ga, mladega Tatenbaha, si je mislil baron Brenner, kako je vzplamtel za ponosno plemenitašinjo slovanske krvi, paziti bo moral, da se ne vname hud ogenj, škoda bi bilo nemškega plemenitaša, da bi se klanjal slovanski ženi.

»Kaj premišljuješ,« vpraša ga naenkrat svak Maks Herberstein, ki je tedaj štel že 60 let, »ali ti ne ugaja Frankopan, kako je vendar živahen. Grofico Tatenbahovo je spravil v razpoloženje, ki ga pri njej še nisem opazil.«

»Kako misliš to,« vpraša Maks Herberstein.

Že je hotel ogovorjeni nekaj reči, a v tem trenutku se dvigne deželni maršal ter nazdravi v izbranih besedah gostom iz Ogrske. Zdravica je našla poseben odmev pri vseh gostih, trčili so, da so zazvenele čaše, le baron Brenner je nazdravil s prisiljeno vljudnostjo pozdravljenim gostom in nekako srepo pogledal grofa Tatenbaha.

Razpoloženje se je razvijalo kakor pri tej mizi, tako tudi pri drugih vedno bolj, saj se je zato skrbelo, kajti strežaji so donašali iz kleti najboljša vina, da so žarela vsem gostom lica od razigrane volje.

A vsakega veselja je enkrat konec. Solnce, ki se je pokazalo po jutranjem hudem nalivu na jasnem nebu, se je že poslovilo od danes tako veselega mesta ter poslalo kot pozdrav svoje zadnje žarke čez Schlossberg, nato pa zatonilo za goro. Vlegel se je mrak na cesto. Vedeli so pa, da želi Njegovo Veličanstvo mir, ker zdravje mu ni bilo najbolj trdno in tudi drugi nujni posli so zahtevali počitka.

Tako se je polagoma začela prazniti dvorana.

Grof Viljem Tatenbah je že imel pripravljen voz za svoje goste pred širokim izhodom iz grada.

Spoštljivo je poljubil grof Ivan Erazem Tatenbah grofici Zrinjski roko, ki mu jo je pustila za trenutek, čutil je, kakor bi rahlo pritisnila svoje prste v njegovo dlan. Nato pa se je vsedla v voz zraven svojega soproga.

Kmalu nato se je odpeljal tudi grof Erazem Tatenbah sam s svojo soprogo v svoje stanovanje Lugek na Glavnem trgu, ne da bi spregovoril ž njo kakšne besede.

Tisto noč je grof Erazem Tatenbah ni dosti spal, vedno mu je bil pred očmi obraz lepe grofice Ane Katarine Zrinjke, gledale so ga še vedno njene žareče oči tako pomembno, tako vprašajoče.

NA GRADU RIEGERSBURG.[uredi]


Krasna žena, zapeljiva!
Biseri v zlatih blešče ji laseh,
Mokra ji luč iz oči ttrepeče;
Sladek na ustnih se ziblje ji smeh.
Smeh, ki obilost obeta slasti,
V srci želje, hrepenenje budi.
Stritar.


Kako ponosno stojiš vendar ti veličastni grad tam na visoki črni skali in gledaš zmagoslavno daleč na okoli kakor kralj na trdnem prestolu, katerega ne more doseči nobena sovražna sila. Daleč gledar proti severu, kjer se dvigajo visoke gore, prijazno se oziraš proti vzhodu, kjer se razprostia nepregledna ravnina, od juga pa se ti smehljajo valoviti hribčeki z belimi cerkvicami in hrami, tam, kjer je raj Štjaerske, slovite Slovenske gorice.

Kako te vabijo v svoj objem, v vinograde, obložene s sladkim grozdjem; a ti se ne ganeš, nočeš zapustiti vzvišenega mesta, saj sam gojiš žlahtno trto ob svojih obronkih.

In sem od zapada te pozdravljajo visoke gore na štajersko-koroški meji. Toda daljna je ta pot in rajši tukaj kraljuješ, da te občudujejo vsi, ki prihajajo od blizu in daleč.

Stojiš tukaj kakor bi bil na večni straži — in to je tudi res. Že slavni Rimljani so poznali važnost te točke ter postavili tukaj obrambno zidovje. Še bolj pa je postal ta grad važen, ko so začeli vpadati krvoločni Turki v krščanske dežele. Tedaj si stal mogočen in trden, in nobena sila ti ni bila kos. Pa saj tudi lahko, kajti prodreti bi moral skozi sedem obrambnih zidov, predno bi prišel do trdnjave same — krone celega gradu. Tudi izstradati bi je ne morel, saj celih 25 oralov zemlje je med varnim zidovjem in dobra mrzla voda v globokem studencu ne usahne nikdar.

Bilo je tedaj preskrbljeno za vse, da se sovražnik ni mogel polastiti te važne postojanke. Pač je gledal Turek na svojih pohodih proti ponosni trdnjavi, poskušal je, da bi jo dobil po izdajalcu, a vsi napori so ostali brezuspešni.

In tako stoji ta grad še vedno v vsej svoji veličastnosti kot živa priča davne obsežne zgodovine, ki se je odigravala pod njim v okolici in v njegovih obsežnih prostorih samih.

Za časa bivanja plemenitašev iz vseh strani Štajerske v njenem glavnem mestu so se shajali znanci ter prijatelji v Gradcu in po graščinah v bližini mesta. Saj se je nudila za to prilika, kajti sedaj so bili v središču Štajerske, Bog ve, kdaj se zopet snidejo, ker potovanje tedaj ni bilo tako prijetno.

Soproga grofa Erazma Tatenbaha, Judita Eleonora je bila velika prijateljica Regine Galler, od leta 1688 poročene Purgstall. Njena mati, tedaj vdova, znana Elizabeta Galler je bila tedaj lastnica tega gradu.

Regina Purgstall je povabila svojo prijateljico grofico Judito Tatenbahovo na grad svoje matere, kajti vročina v mestu je bila v tistem času neznosna.

Da sta bila seve povabljena tudi grof Erazem Tatenbah in njegov stric Viljem, je razumevno. Ker pa slednji ni hotel pustiti svojih gostov iz Hrvatskega samih, so sprejeli tudi ti vabilo; ali je na to opozoril grof Erazem Tatenbah, kronika sicer ne pove, a misliti si to moremo, kajti od dneva, ko je spoznal grofico Zrinjsko, je bil vznemirjen, za kar pa ni vedel pravega vzroka. Iskal je zopet priložnost, da bi se sešel z oboževano grofico. —

Bil je lep dan sredi julija, ko so se zgodaj odprla Železna vrata, skozi katera se je peljalo več vozov in zdirjalo nekaj jezdecev.

Bila je družba, namenjena na pot v grad Riegersburg.

Okoli poldne je zatrobil grajski vratar iz visokih lin v znamenje, da prihajajo gostje.

In res, dol v dolini pri križu se je videla vrsta vozov ter jezdecev, ki so se pomikali po potu proti gradu. Odprla so se vrata in skozi nje je stopila cela vrsta gostov. Trajalo je dalje časa, da so dospeli skozi sedem vrat na vrhu gradu, saj tudi grad sam je v visočini 478 metrov.

V takozvani rimski dvorani je sprejela lastnica Elizabeta Galler svoje goste. Bila je visoke postave, približno 40 let stara, zelo lepa in plemenitega obraza, ki je tudi kazal odločnost, neustrašenost, nekaj viteškega, da celo bojevitega. Ljubila je stare šege in običaje, zato je tudi dala leta 1648 pokopati svojega strica Žiga barona Wekslerja na način, kakor se je to izvrševalo v srednjem veku. Ljubila je tudi lov, to ji je kaj ugajalo, in tako je prišlo tudi več gostov, ki so imeli s tem zabavo.

Prišli so nam že znani gostje oba grofa Viljem Leopold in Erazem Tatenbah, le-ta s svojo soprogo, grofa Frankopan in Peter Zrinjski s svojo soprogo, katero je Regina Purgstall še posebno s svojim soprogom Ernestom baronom Purgstall pozdravila.

Od plemenitašev so še došli: oba grofa Trautmannsdorf in Kolonič, oba viteza reda Maltezanov ter grofica Khisl, mlada, lepa in duhovita vdova, ki je na tihem oboževala grofa Trautmannsdorfa; ta ljubezen pa je bila brezupna, ker oboževani razen svojega plemstva ni podedoval ničesar.

Kot zadnja sta bila Krištof Ignac pl. Abele Lilienberg, komornik Njegovega Veličanstva, ki je tudi bil v cesarjevem spremstvu ter Peter Volk, tedanji namestnik župana mesta Gradca, doma iz Švice, po rodu neplemenitaš, a drugače veleučen in posebno v pravnih zadevah jako podkovan.

Le-ta dva je posebno prijazno pozdravil baron Ernest Purgstall, saj je imel kot vladni svetnik z obema opravke.

Bil pa je danes tudi poseben povod za slavljenje, saj njegova soproga je obhajala sedemnajsti rojstni dan in zato je bil tem bolj vesel, da je došla tako odlična družba. Še celo z ognjevitim Krištofom Frankopanom se je kmalu sprijaznil, češ, kar je bilo v deželni hiši, je bila stvar naziranja, kar pa ne sme motiti družabnih vezi. Baronu Purgstall je moralo tudi ugajati, kajti grof Frankopan je bil posebno dobre volje ter je tudi pozdravil današnjo slavljenko kakor tudi lastnico mogočnega gradu s tako izbranimi in obenem laskavimi besedami, ki so vzbudile občno pozornost in priznanje.

Po prvem sprejemu in razgledovanju krasnih prostorov ter razgleda na vse strani se je zbrala družba v veliki obednici, da se veselijo z gostiteljico ter njeno hčerjo današnjega dne.

In zopet je naneslo tako, da je dobil prostor zraven grofice Zrinjske grof Erazem Tatenbah na eni strani, na drugi je bil grof Trautmannsdorf zraven grofice Khisl, kateri je dvoranil od druge strani vedno živahni grof Frankopan. Grofica Tatenbahova je povabila k sebi soproga njene prijateljice na eni strani, na drugi pa je bil pl. Abele. Grof Kolonič je moral delati družbo današnji slavljenki na eni strani, na drugi pa lastnici od gostov toliko občudovanega gradu Riegersburg. Ponosni lastnici je sedel ob drugi strani Peter Volk.

Pri tej srečni razvrstitvi se je razvila prav kmalu vesela zabava. Elizabeta Galler je bila posebno vesela, da je imela ob strani gosta — pravnika, kajti bila je zapletena v več pravd zaradi gradu, in dobro podkovani pravnik Volk bo gotovo vedel o tem in onem dati kako pojasnilo.

Govorilo se je o dogodkih zadnjih slavnosti v Gradcu. Kmalu so se začele napitnice, med katerimi je bila Frankopanova naravnost polna poetičnega poleta, obenem prisrčna ter tudi ognjevita, da je spravila celo omizje v najboljše razpoloženje. S ponosom je gledala grofica Zrinjska svojega brata, ki je kar plaval v veselju ter se kosal, kako bi zabaval svojo sosedinjo, tako da je bil nekoliko otožno razpoloženi grof Trautmannsdorf skoraj ljubosumen, kar pa je grofici Khisl tem bolj ugajalo, ker je hotela s tem ji zelo ljubega grofa tem bolje prikleniti nase.

Grof Tatenbah je tekom pogovora z grofico Zrinjsko izrazil svoje veselje, da je zopet tako odlikovan, biti v bližini zvezde, ki sveti najjasnejše v njegovem srcu. Poklonitev deželnih stanov je njemu v največjo srečo.

»Oh, vaše srce,« meni grofica Zrinjska malo šaljivo, »ima velike prostore, moje pa ima samo dve ozki celici.«

»In te so,« vpraša grof Tatenbah.

»Ena je za ljubezen, druga za prijateljstvo in obe sta, kakor tudi telesno ločeni.«

»Toda kri obeh se vendar pomeša,« reče grof Tatenbah in žareče pogleda grofico Zrinjsko.

Le-ta se začudi, a ničesar ne reče.

To grofa Tatenbaha še bolj razvname, zato vzhičeno vpraša:

»Čegav bo pač še vašega srca tisti del, kjer kraljuje ljubezen?«

»To je vse odvisno od slučaja ter lastnosti tistega, ki želi biti v tej celici,« reče pomenljivo grofica ter pogleda grofa z velikimi črnimi očmi kakor bi hotela reči: poskusi svojo srečo.

Grof Tatenbah je zarudel od veselja, se priklonil grofici ter ji napil.

Med tem je pri drugih gostih nanesel nagovor na lov, ki bi se moral vršiti jutri in katerega sta se posebno hotela udeležiti pl. Abela ter Peter Volk. Hoteli so iti na lov medvedov, ki so bili tedaj še v temnih gozdovih v bližini grada Riegersburg.

»Ah, kaj medvedi,« reče Frankopan že ves razvnet, »najlepši lov je s sokoli, kajti to je neka vojna predigra, toda dosti plemenitejši kakor drugi lov, ker lovec sam ne mori in ker je sokol najplemenitejši ptič, najlepša podoba visokega plemstva ter velike pogumnosti; zato pa zahteva izvežbanje sokola za to sposobnega znanja.«

»Zanimive stvari razlagate,« meni grofica Khisl, kateri je ugajal zali, živahni Frankopan.

Grof Trautmannsdorf, ki vsled razgovora svoje sosedinje z grofom Frankopanom ni mogel nadaljevati s svojim pogovorom o nežnih čutih, ki jih je imel do lepe grofice, reče enkako oznevoljeno naj pazi grof Frankopan, da ga ne vlovi najlepši sokol.

»O, tega se ni treba bati,« meni Frankopan nekoliko razburjen, »divjačina, ki je napadena, se zna tudi izogniti, če preti nevarnost.«

»A jaz se ne bojim sokola, saj za me je najlepši grofica Zrinjska,« poseže vmes grof Tatenbah ves razvnet, »kajti njene oči so najbolj čarobne.«

Grofico Tatenbahovo, ki je slišala te besede in že dalje časa opazovala, kako je dvoranil njen soprog ogrski grofici, je obšla bridka nevolja. Užaljena, da jo njen soprog tako zanemarja, se je dvignila oprostivši se pri grofu Viljemu Tatenbahu ter šla k prijateljici Regini, da se z njo pogovori o zadnjih dogodkih ter o nameravani zaroki, katero baje hoče skleniti njena mati s polkovnikom baronom Kapel.

Grof Frankopan uvidevši, da je bil grof Trautmannsdorf že kakor na iglah, se je dvignil ter stopil h grofici Zrinjski in ji pošepetal na uho, porabivši trenutek, ko je začel grof Tatenbah razgovor z pl. Abele zaradi lova.

»Upam, ti si ga ne osvojiš samo za sebe, ampak tudi za nas, ali me razumeš?« 

Močna rdečica od sramote in jeze je zalila obraz, na katerem je nastopila prej trenutna bledoba.

»Kaj je tako razburilo mojo kraljico,« vpraša grof Tatenbah, obrnivši se zopet k svoji sosedinji ter dvigne boječe svoje lepe modre oči k svetlo žarečim temnim očem grofice Zrinjske.

»Nepričakovana napoved našega odhoda,« odvrne grofica nekako v zadregi, »ki mi jo je ravnokar sporočil moj brat.«

»Kaj takega se ne more zgoditi, saj jutri imamo lov,« ugovarja grof Tatenbah, »stvar se da vendar še odložiti.«

»Lov je zabava, da se razvedri duh in okrepi telo,« meni grofica Zrinjska navidezno zopet mirna, »a so še druge stvari, ki so bolj važne.«

»Sedaj smo tukaj, da se veselimo,« meni grof Tatenbah, »za resne stvari je še pozneje čas.«

»So trenutki, ki pridejo, le enkrat in te se mora izrabiti,« odvrne grofica s posebnim naglasom, »enkrat zamujena prilika se ne da nikdar več priklicati nazaj.«

Pri tem upre grofica svoje oči v grofa, kakor bi hotela vdihniti v njega svoje misli, katerih pa še ni hotela izdati.

»V zagonetki govorite, premilostljiva gospa grofica,« meni grof Tatenbah ves vzhičen, »ne morem vas razumeti.«

»O vsem se da govoriti, a zato je še čas,« odvrne grofica zagonetno, kar pa je še bolj razvnelo grofa Tatenbaha, da je nadaljeval:

»O, kaj bi dal, da bi mogel zvedeti, kaj pomenijo te besede, ne najdem prej miru, dokler tega ne izvem, in če ni drugače, pridem v Čakovec, tam upam, da najdem rešitev te uganke.«

»Vsaka uganka se da rešiti, a biti mora tudi najresnejša volja, ki je osredotočena le na to, da se doseže zaželjena smer,« reče grofica Zrinjska ter se nalahno nasmehlja grofu Tatenbahu.

»O, vaše besede me navdušujejo, zvenijo mi kakor nekaj tajinstvenega, velike stvari se skrivajo za njimi, ali imam prav, presvetla grofica,« reče grof Tatenbah ter ji željno gleda v obraz, upajoč, da dobi osrečevalen odgovor.

»Odvisno je od vas, gospod grof, če se hočete zanimati za našo stvar.«

»Vedno, premilostljiva grofica,« odvrne grof ves razvnet, »vse storim, kar mi velite.« 

»Bomo videli,« meni pomenljivo grofica Zrinjska ter vpre svoje oči v njegove, da je začutil pri srcu, kakor bi se vlival vanj ogenj hrepenenja po nečem, kar mu sedaj še ni bilo jasno.

Družba se je v tem dvignila od mize, saj se je bližal že skoraj večer. Solnce je ravnokar zašlo za najvišjo goro.

Grofica Zrinjska je stopila iz dvorane, se podala v drugo nadstropje ter šla k oknu, odkoder se odpira pogled proti jugu. —

Kakor v sanjah ji je sledil grof Tatenbah, ki je bil ves prevzet od njenih besedi in njene lepote.

Zagledal je grofico, ko je slonela nemo pri oknu ter sanjavo gledala v daljavo. Bila je bleda v obrazu in oči so gledale nekako otožno. Čutila se je užaljeno vsled domnevanja njenega brata, da bi se zaradi tega delala ljubeznjivo, da doseže na polju politike uspehe. To ji je mrzelo tem bolj, ker je spoznala kmalu mehek značaj grofa Tatenbaha, vedela je sedaj, da je častihlepen, a obenem dobrega, občutljivega srca, ki je vdano le čaru lepote; zato pa se ji je zdelo odveč, da bi se še posebej posluževala zaradi tega naravnega daru svoje lepote, da bi s tem utešila častihlepnost in poželenje po vladanju — vse naj gre naravno pot.

Tako je prav kmalu omrežila grofica Zrinjska za vedno grofa Tatenbaha. Kljub različnim lastnostim njunih značajev sta si bila enaka v častihlepnosti ter hrepenenju po vladanju, in če tudi je znala grofica za grofove slabosti, jo je vendar očarala njegova srčna milina ter moška lepota.

V teh mislih je zasačil grof Tatenbah grofico Zrinjsko. Čisto tiho se ji je približal ter rahlo, sočutno spregovoril:

»Premilostljiva gospa grofica, kakšna žalost je legla na vaše srce, da ste tako otožni, boli me srce, ko vidim tako lepo rožo, ki poveša glavo.« 

»Ah, nič ni, gospod grof, zmučena sem od potovanja, zato sem šla sem, da občudujem te kraje.«

Grof Tatenbah pristopi bližje, grofica se obrne proti njemu in zopet je gledal njene temne oči ter čutil, kako mu je bilo srce močnejše in silila kri v glavo.

Tudi grofica Zrinjska je stopila bližje, tako da je čutil skoraj njen dih. Dvignila je desnico, jo stegnila, z belo roko pokazala proti vzhodu ter rekla z mehkim glasom:

»Glejte, gospod grof, tam doli to ravnino, neizmerno velika je in skoraj napravi človeka otožnega, in to je naša domovina, tako lepa, tako mila. In ljubim jo, ljubim iz dna duše, zato pa želim, da bi bila srečna ta zemlja, da bi bila svobodna, se dvignila in priklopila tem rajskim hribčekom; ali jih ne vidite, kako so lepi, kako se svetijo božji hrami ter smejejo vinske gorice, videti je kakor strnjeno morje — oj te gorice — imenujejo jih Slovenske gorice — kako so vendar krasne. In zadaj višje gore, kako lepa podoba! Ali ni to vaša domovina, ali vas ne vleče tja, ali ne bi bil srečni, če bi se ta ravnina združila z mičnimi hribčeki ter postala ena domovina?«

Grofica se je razvnela pri teh besedah, njene oči so dobile poseben žar in na obrazu se je pokazala rdečica navdušenja.

»O, grofica, krasno govorite, lepa je bila poklonitev našemu vladarju, a še lepša, če bi vam mogel pokloniti v Račjem krono kot kraljici te združene domovine,« reče grof Tatenbah in se trese od notranjega razburjenja.

»In kronana kraljica bi posadila svojemu poklonitelju vojvodski klobuk na glavo,« reče grofica z napol tihim, zagonetnim glasom.

»Tedaj na svidenje v Račjem,« reče grof z drhtečim glasom ter strastno poljubi roko grofice, ki mu jo je podala.

»Na svidenje, na veselo svidenje,« je odvrnila grofica ter ljubko pokimala.

»O, hvala, kako sem srečen, grofica, ti zvezda mojega življenja.«

Iz bližnje sobe so se slišali koraki, grof Tatenbah je urno odšel v drugo sobano. Grofica Zrinjska je ostala sama. Takoj po odhodu grofa Tatenbaha je stopil brat grof Frankopan, ki je pogledal brzo svojo sestro in uganil, kaj se je ravnokar vršilo med njo in grofom Tatenbahom. Rekel ni ničesar, ampak ji je ponudil roko ter jo odvedel v njeno sobo, da se pripravi za večer.

Ko je napočilo drugo jutro, je bilo že vse pripravljeno za lov na medvede, ki so se pojavili v Kamenšaku blizu Riegersburga.

Ravnokar so prišli na dvorišče grofje Kolonič, Trautmannsdorf in Frankopan, kmalu za njimi pl. Abele, zraven njega se je postavil Peter Volk, vsi v lovski opravi; kot zadnji je došel grof Tatenbah, ki je bil videti danes razigrane volje.

Grof Zrinjski je ostal doma, češ, da se ima posvetovati s predsednikom dvornega vojnega sveta grofom Viljemom Tatenbahom zaradi obrambe zopet Turka, ker je to bil glavni povod za prihod v Gradec.

Bilo je zbranih tudi nekaj lovcev, uslužbenih v gradu, ki naj bi bili, današnjim gostom ob strani, da bi jim bila lovska sreča mila. Tudi več hlapcev s psi je bilo določenih, da spremljajo lovce.

Dalo se je znamenje za odhod. Ko so stopali gostje h glavnim vratom, da se podajo navzdol v gozdove, se je odprlo zgoraj v drugem nadstropju okno in v njem se je pokazala ženska postava, ki je zamahnila z roko v pozdrav — komu je veljal med odhajajočimi ta pozdrav, je dotični dobro razumel, — obrnil se je grof Erazem Tatenbah in v odzdrav dvignil roko, nekaj časa obstal, na to pa vzkliknil: »Na svidenje«, nato pa hitro odšel za lovci, ki so že stopali proti vznožju grada.

Lovci so razvrstili goste in odkazali vsakemu svoje mesto. Tatenbah, ki je že poznal te kraje od prejšnjih časov, se je ustavil na nekoliko odprtem mestu, odkoder je imel razgled in videl tudi plem. Abeleta, ki je stal nižje na mestu, kjer se je začenjal mlajši gozd.

Nad Tatenbahom je zavzel stališče Peter Volk, ki je bil strasten lovec.

Razvrstitev je bila končana, lov se je pričel. Siišalo se je lajanje psov, kričanje gonjačev, tu in tam je počil že kak strel, vmes je zatrobil rog.

Grofu Tatenbahu je kaj prijalo, da je šel danes na lov. Ljubil je strastno to zabavo, veliko je hodil po gozdovih za divjačino, in čim nevarnejši je bil lov, tem bolj mu je ugajal.

A danes mu je prišlo še posebno prav, da je šel zopet v gozd, saj njegovo srce je bilo tako polno različnih misli, in stalo še popolnoma pod utisom vseh dogodkov zadnjih dni. A vse misli so se osredotočile okoli ene osebe, le njo je gledal, njo oboževal, zdela se mu je kakor svetla zvezda, v katero je upiral s hrepenenjem svoje poglede.

Grofica Zrinjska mu je postala vzor, od dneva do dneva, ko jo je spoznal, je veljalo njegovo življenje le njej. Njena postava, njena odločnost, njena želja, da pride do moči, so ga omamile tako, da je bil popolnoma v oblasti njenih teženj. Razumeti le ni mogel prav njenih namigavanj o vojvodskem klobuku, tozadevno so bili njeni izrazi tako tajinstveni. Ali je hotela reči s tem, da bo zavzel odlično mesto? O, da, priti do moči, je bila tudi njegova želja, toda kako?

To skrivnost mu mora razodeti grofica Zrinjska.

Tako je razmišljeval grof Tatenbah ter se ni brigal dosti za potek lova. Zdajci sliši strel, prišel je iz smeri, kjer je stal Abele. V tem trenutku tudi zapazi, da se ta umika ter beži, za njim pa drvi črna pošast, velik medved.

Zverina je hitra, vedno bolj se približuje svojemu nasprotniku. Grof Tatenbah takoj spozna, da zasleduje lovca ranjen medved, in v takem stanu je ta zverina strašna, če ga dojde, ga razmesari na drobne kose.

Grof Tatenbah pograbi takoj puško ter leti na pomoč Abelu, ki se spretno umika, toda razdalja se vedno bolj zmanjšuje, tako da je smrt gotova, če ne pride rešitev. Urno se skrije grof Tatenbah za debelo smreko. Medved rjove in lomasti za bežečim lovcem.

Že sta čisto blizu. Abele, videč, da ni mogoče uiti, se obrne in postavi v bran, pri sebi ima meč, katerega podrži naprej, da bi se branil, kolikor je mogoče. V obrazu bled, srage strahu so mu stopile na čelo, sedaj vidi, da je prišla resna ura, kar vedel je, da se s tem orožjem ne more dolgo braniti proti taki mrcini.

Glasno pokliče na pomoč. Medved se je preril čisto blizu, zdajci se vzpne, da bi objel svojega napadalca in ga razmesaril, že hoče Abele suniti z mečem proti zverini. V tem trenutku se mora odločiti usoda ogroženega lovca.

V tem hipu poči strel, medved, ki je že navalil na lovca, omahne na nasprotno stran ter se silno rjoveč zvrne po tleh, še nekaj tresljajev in bil je mrtev.

Abele je postal smrtno bled, saj je mislil, da je to zadnja ura, stal je nekaj časa nepremičen, stoprav se je zganil, ko je stopil izza smreke grof Tatenbah s puško v roki ter se približal Abelu.

»O vi, grof Tatenbah ste moj rešitelj,« vzklikne Abele, stopi k svojemu rešitelju ter ga prime za obe roki, od ginjenosti ni mogel govoriti.

»Bilo je nevarno,« meni grof Tatenbah, »v pravem trenutku sem zapazil, v kakšnem položaju ste, veseli me, da sem vam mogel pomagati.«

»O, gospod grof,« reče Abele, ki se je zopet zavedel, »zahvalim se vam iskreno, da ste mi rešili življenje, ne pozabim tega do svoje smrti.« 

»Zato se ni treba posebej zahvaliti, saj je bila moja dolžnost, pomagati tovarišu v sili.«

»Res, vitežko ste ravnali z menoj, gospod grof. Zato oprostite, da se tako izrazim, če bi nanesla prilika, kar pa naj se ne zgodi, da bi vam pretila nevarnost, naj mi bo omogočeno, da vas morem rešiti, kakor ste rešili tudi vi mene.« 

Rekši stisne grofu še enkrat prav prisrčno roko ter pripomni:

»Kaj ne, gospod grof, midva ostaneva od sedaj naprej prijatelja za celo življenje.«

»Veselilo me bo, naj bi se obneslo najino prijateljstvo tudi na nadaljnih potih življenja.«

V tem se je približal tudi Peter Volk, ki je slišal Abeletov klic na pomoč. Ko je zagledal mrtvega orjaškega medveda na tleh, je spoznal ves položaj, stopil k pl. Abeletu ter izrazil svoje veselje ob srečni rešitvi, nato pa se obrnil h grofu Tatenbahu ter rekel:

»Plemenitaško ste ravnali, gospod grof, rešili ste svojega tovariša gotove smrti, bodi mi dovoljeno, da tudi jaz kot mož iz ljudstva izrečem svoje posebno priznanje in zahvalo, da je ostal nepoškodovan moj prijatelj, s katerim me veže srčna vez.«

»Te besede me veselijo,« odvrne grof Tatenbah ter stisne Petru Volku desnico, »dasi smo si tudi po rodu različni, to nikakor ne ovira, da postanemo prijatelji in si pomagamo drug drugemu v sili.«

»To je tudi moje mnenje. Če tudi sem priprostega rodu, je vedno moje načelo, ohraniti prijatelju zvestobo, biti pošten in pravičen.«

»In tako je pravilno,« poseže vmes pl. Abele, »kot mož iz naroda tudi ne moreš drugače kakor da se zavzameš za njegove pravice. Tudi jaz spoštujem ljudstvo in njegove pravice, toda za me je najvišje, da spolnim voljo svojega vladarja, ki ima oblast v rokah, od katerega pa tudi pričakujem, da ščiti pravico po svoji modrosti, zato sem, odkrito povedano, zvest sluga svojega vladarja.«

»Ker tedaj gospodje odkrito priznate svoje mnenje,« pripomni grof Tatenbah, »tudi jaz ne smem zaostati s svojim mnenjem. Moje načelo je: premetenost, hočem hoditi pot življenja, ne da bi služil ljudstvu in tudi ne gospodu. — Višje, vedno višje, to je moje geslo in mislim, kdor se ne veže na kaj gotovega, ta lahko gre, kamor hoče.« 

»Gospod grof,« prekine ga Peter Volk, »to je politika omahovanja, ki lahko potegne svojega pristaša v prepad. Ali ne poznate stare prislovice iz evangelija: Kdor ni z menoj, je zoper mene?«

»Prijatelj,« odvrne mladi grof smehljaje se, »zapisana je še tudi druga beseda: Bodite prebrisani kakor kače, in jaz sem sklenil, da bom tako živel, v ostalem sem pa svojemu vladarju vedno zvest.«

»Dobro,« odvrne mladi pravnik Volk s posebno resnim naglasom, »naj bi nas privedla usoda po letih zopet skupaj, tedaj hočemo videti, na katero stopnjo v življenju se je vsak povspel.«

»Na to sem sam radoveden,« pripomni grof Tatenbah.

V tem zatrobijo rogovi, od vseh strani so prišli gostje ter lovci.

Ko so zvedeli, v kakšni nevarnosti je bil Ignac Abele, so izrazili svoje veselje nad srečno rešitvijo.

Hlapci so naložili medveda na drog in odšli še z drugim plenom proti gradu.

Gostje so zasedli že med tem časom pripravljene konje ter zdirjali proti Riegersburgu, kjer je čakala došle obilna pojedina. Lastnica gradu je bila še posebno vesela, da je od njenega gosta pravnega svetovalca bila odvrnjena preteča mu nesreča. Grofu Tatenbahu pa so čestitali še posebno kot rešitelju.

Vladalo je razkošno veselje, družba je postala zelo živahna in tako ni čuda, da je ujel tisti večer grof Tatenbah marsikateri željni pogled iz oči krasne grofice Zrinjske, ki je bila še posebej ponosna, da je njen oboževalec postal rešitelj življenja. Pri slovesu mu je na njegovo ponovno vabilo, da se vidijo v Račjem, podala svojo belo roko, kakor bi hotela reči: »Pridem, z veseljem pričakujem ta dan — tedaj se odloči tudi tvoja usoda.« —

Minuli so veseli dnevi v Riegersburgu. Gostje so se vrnili v Gradec, kjer so ostali še do cesarjevega odhoda, ki se je podal 20. avgusta čez Zgornje Štajersko na Koroško, od tam na Kranjsko in Primorsko, odkoder je odšel preko Ljubljane v Maribor, kjer je bil slovesno sprejet meseca oktobra. V Gradcu se je mudil le en dan, nakar se je vrnil na Dunaj.

II. V GRADU ČAKOVCU.[uredi]


V nevstrašni krog vstopimo se,
Kot brate vsi združimo se,
Le sloge bratske ogenj vroč
Nam daje moč.
Cankar.

Grof Krištof Frankopan je bil z dogodki o priliki poklonitve deželnih stanov v Gradcu prav zadovoljen. Njegove tihe želje so se začele spolnjevati. Bil je klasično izobražen, Salustovo zaroto Catiline je znal na pamet, Catilina mu je bil vzor; svoboda in neodvisnost sta oni dve lepi besedi, ki jih je imel vedno na jeziku, prost in neodvisen pod zaščito Turčije. Ime Frankopan si je razlagal tako: svobodni gospodje smo. Če ga je pobožna mati, ki je leta 1660 ustanovila frančiškanski samostan v Brežicah, opozorila, da se mora razlagati ta beseda tako-le: frange panem — lomi, deli kruh — ji je vedno ugovarjal s svojo razlago.

Mladi živahni Krištof Frankopan je hotel posnemati svojega pradeda, ki je zadal zadnjemu Babenberžanu Frideriku Prepirljivemu v bitki pri Neustadtu smrtni sunek.

Take pogovore je njegova sestra, poznejša grofica Zrinjska, kaj rada poslušala, sčasoma je bila vpeljana v vse, kar se je sklepalo; bila je Jugoslovanka po mišljenju in po postavi, želela si je samo, da bi mogla ravno tako hitro ravnati, kakor je njen brat govoril, saj misel gospodovati ji je bila prirojena.

Peter Zrinjski in njegov svak Frankopan sta prišla v Gradec, da rešita Veliki Varadin. Prigovarjala sta gospodom, ki so prišli z Dunaja s cesarjem ter opozarjala na nevarnost, ki je pretila Avstriji. Toda na cesarskem dvoru niso imeli smisla za to; prva stvar so bile veselice, na Turka se niti spomnili niso, storilo se tedaj ni nič.

Ko so potovali v Gradec, so upali ogrski nezadovoljneži, da pridobijo koga o priliki poklonitve stanov za svoje načrte. S temi mislimi se je pečal Wesseleny, a Peter Zrinjski je menil, da so Štajerci trmasti in zvesto vdani svojemu vladarju.

Frankopan je kar vzkipel od jeze, ko je slišal te besede.

»Kaj praviš, trmasti in zvesti, Štajerci nas še ne poznajo, mi jim pokažemo že še kaj drugega.«

S temi mislimi so potovali v Gradec. In tu se je tudi začelo delo, ki so ga hoteli izvršiti zarotniki.

Grofica Zrinjska, ki je tudi bila častihlepna, je našla s svojimi lastnostmi prav ugodna tla pri grofu Tatenbahu, ki ni poznal ne v dobroti, ne v častihlepju prave mere, tako da je postal v dobroti mehak, na drugi strani pa se je povspel z visokoletečimi načtri v nedosežne višine.

Že v gradu Riegersburg je sprejela grofica Zrinjska Tatenbahovo ponudbo, da ga obišče v Račjem.

Grofu Frankopanu je bilo razmerje, ki je nastalo med njegovo sestro in grofom Tatenbahom, prav ljubo, saj ravno po tej poti je mislil, da najprej pridobi življenja željnega Tatenbaha za narčte zarotnikov. Zato je deloval na to, da so čimprej obiskali grofa Tatenbaha v njegovem gradu v Račjem.

Bilo je koncem meseca oktobra leta 1660, ko sta se bližali gradu Račje dve kočiji, da se je dvigal prah, ki ga je vlekel močen jug daleč tja čez polje. Ko sta se ustavila vozova pred gradom, je naznanil čuvaj z visokega stolpa prihod tujcev.

Zdajci se je dvignil most in skoz široka vrata so potegnili bistri konji voza na dvorišče. V tem trenutku je tudi prihitel grof Tatenbah, ki je iz visokega okna opazoval prihod gostov in jih tudi takoj spoznal.

»Pozdravljeni, srčno me veseli,« vzklikne grof Tatenbah, »da ste spolnili besedo. Minulo je že precej časa, in mislil sem že, da ostane vse le pri besedah. Kaj ne, premilostljiva gospa grofica Zrinjska?«

»Kar rečemo, to tudi izpolnimo, to je naše geslo,« odvrne grofica — kajti ta je bila s svojim soprogom, bratoma ter konjušnikom Rudolfijem — »to je naše načelo in tega se tudi vedno držimo.«

Nato se grofica nalahno nasmehne ter poda grofu Tatenbahu roko, katero on strastno poljubi. Za trenutek so se ujeli njuni pogledi, grofica je uprla svoje ognjevite oči v Tatenbahove, kakor bi hotela reči: »Ali razumeš, po kaj sem prišla?«

Po prvem pozdravu so se podali v veliko dvorano, kjer je grof Tatenbah takoj dal pripraviti okrepčilo.

Po nekaterih splošnih besedah je nanesel pogovor na dogodke v Gradcu o priliki poklonitve deželnih stanov.

»No, gospod grof Tatenbah, ali si videl nemške plemenitaše, kako so se obnašali pred cesarjem, sama ponižnost je bila pred tem mladim vladarjem, ki še nikakor ni izurjen v vladnih stvareh,« reče grof Frankopan ter izprazni kozarec kipečega Pekerčana.

»Sem opazoval,« odvrne grof Tatenbah, »sem sam nemškega rodu, toda tako se vendar nočem ponižati, to ni lastnost našega naroda.«

»Vidiš, to je prava beseda, to mi ugaja,« pohvali ga Frankopan, »ponosen, neodvisen: to je moje geslo.«

Grofica Zrinjska dregne svojega soproga pod mizo z nogo, češ, brat je napeljal vodo na mlin, obenem pa pogleda spodbujevalno grofa Tatenbaha ter se mu dražestno nasmehne.

Le-ta je zarudel in postal nekoliko nemiren, ko je videl žareč pogled grofice Zrinjske, ki je bila danes posebno dobro razpoložena.

»Ali si slišal,« nadaljuje Frankopan, »kako so hoteli potlačiti stare pravice in vpeljati novotarije?«

»Slišal sem, kako si se potegoval za pravico,« meni grof Tatenbah, »pogumen si bil, to mi je ugajalo.«

»To je ravno, kar nam je potrebno,« reče Frankopan ves razvnet, »če dovolimo, da nam vzamejo stare pravice, bodo nam vzeli še ostalo in nazadnje smo samo osebe, ki nimajo svobodne volje, marveč prikimajo k vsemu, kar se zahteva.«

»To ne sme biti, s tem je prizadeta naša čast,« se razburi grof Tatenbah, »potem je stan plemenitašev doigral svojo vlogo.«

»Dobro si jo pogodil, dragi Tatenbah, vrlo si govoril,« ga navdušuje grof Frankopan.

»Zato pa čuvajmo in bodimo oprezni, da ne postahemo brezpravni.«

»Kako misliš to,« vpraša Tatenbah.

»Je pač lahko razumeti,« poseže vmes grof Peter Zrinjski, »cesar s svojimi dvorjani hoče dobiti vso moč v roke, sedaj na Štajerskem, potem še na Ogrskem in Hrvatskem, nam pa ostane samo pravica, se vdati in molčati. Zato si moramo pomagati sami ter se varovati, da nas ne vprežejo v svoj jarem. Vsled tega se moramo zediniti, da nas najdejo močne, kadar nam hočejo vzeti naše stare pravice. In teh nam ne bodo ugradili nikdar.«

Grof Zrinjski je stisnil pest in oči so se mu jezno zabliskale, videlo se je, kaka odločnost je bila v tem možu.

Grof Tatenbah, ki je bil ravno v tem oziru občutljiv, da bi se kršile stare pravice, se je pri teh besedah razvnel, to tem bolj, ko mu je grofica Zrinjska pritrdila z žarečim pogledom.

»Vidiš,« nadaljuje Frankopan, »cesar je za sedaj dosegel, da je v navzočnosti nekaj odbornikov prisegel. Ali ni to omaloževanje nas vseh? Prihodnjič še tega ne bo hotel, storiti, in če se hočemo sklicevati na prejšnje pravice in navade, se bo reklo: Kaj pravice? To je bilo. Tako bo z nami, porogljivo se nam bodo smejali in rekli: Bili ste gospodje, a sedaj ste služabniki, zakaj ste se vdali?«

»Ha, do tega ne pride nikdar,« se razburi grof Tatenbah in postane ves rdeč v obrazu.

»Zato pa delajmo in bodimo edini,« spodbuja grof Zrinjski, »grof Tatenbah razumen mož in si veljaven, pusti te nemške ošabneže, ki so drugače le sužnji svojega slabotnega vladarja, bodi z nami, tu imaš jamstvo, da postaneš svoboden in prideš do moči.«

Tako sta vnemala grofa Zrinjski in Frankopan mladega častihlepnega Tatenbaha in besede so padle na rodovitna tla, posebno ko mu je grofica Zrinjska v neopazovanem trenutku šepnila na uho: »Spomnite se na Riegersburg, uganka se reši, darilo bo dragoceno.«

Tokrat se gostje niso dolgo mudili, uvideli so, da morajo pripravljati tla previdno. Grofica Zrinjska je spoznala, da je grof Tatenbah omahljiv, zato se mora pridobivati polagoma za njihove načrte. Za to se bo nudilo še več prilik.

Vendar do nadaljnih obiskov v Račjem za enkrat ni prišlo.

Koncem leta 1662 je umrla soproga Erazma Tatenbah, Eleonora Judita ter zapustila edinega sina Antona, ki se je narodil leta 1657.

Od tega časa, kar je opazila v gradu Riegersburg, da obožava njen soprog grofico Zrinjsko, je postala otožna, hirala je od dne do dne. Ljubila je samoto, z nikomer ni rada govorila, edina tolažba ji je bila Regina Purgstall, s katero si je dopisovala in jo tudi večkrat obiskala na Riegersburgu.

Težko bolna je prišla jeseni v Konjice, kjer je tudi umrla. Pokopali so jo dne 2. decembra. Pri tej priliki je pridigoval v konjiški cerkvi slovenski jezuit Friderik Jelenčič, ki je izdal nagrobni govor pozneje v Gradcu.

Grof Tatenbah je imel tedaj veliko skrbi in tako ni prišlo do zaželjenega sestanka, to tem manj, ker so bili boji ter homatije s Turki in oba Zrinjska nista mogla zapustiti svoje dežele.

Prišel pa je vašvarski mir. Če je bila nezadovoljnost že prej velika, je rasla po tem nečastnem miru od dne do dne. —

Stari grad Čakovec na Hrvatskem obdan z močnimi stolpi in zidovjem, je bila nekdaj močna trdnjava rodbine Zrinjskih, ki so igrali v zgodovini Ogrske in Hrvatske važno vlogo.

Nekega jesenskega večera je sedelo več plemenitašev v veliki dvorani grada Čakovec, njim na čelu hrvatski ban Peter Zrinjski, v lovski obleki, obšiti z zlatimi nitmi.

Nad mizo je visela na visokem stropu pozlačena roža, znamenje, da se mora varovati o vsem, kar se tukaj razpravlja, najstrožja tajnost. Zanesljivi čuvaji so stali pri vratih, da zabranijo vstop vsakemu nepoklicanemu. Možje, ki so sedeli v ogrski narodni noši, so vedeli za vse načrte velike zarote, ki naj bi dosegla, da se loči krona sv. Štefana od Avstrije.

Zbrani so bili plemiči Jurij Peroni, Štefan Petrozzi, Štefan Boezkai, Štefan Barkoczy, Štefan Widnedy, Franc in Andrej Nagy, Hidevegy, Nikolaj Gesteny, Bori, Szuhai, Szepesi, trije bratje Ketzer, Jspan, Gyulaffi, Kenda, Epezky, Farkaš in Franc Nagy, mlad mož, zvit ter prebrisan tajnik vdove palatina Wesselenyja.

Prvi trije so bili določeni za bodoče generale ogrske armade; tudi stari taslo Fekete, ogrski plemič in star vojak, je bil navzoč.

Grof Zrinjski je pogledal po zborovalcih z resnim pogledom ter spregovoril s počasnim glasom, ki je vzbudil takoj pozornost.

»Vsi gospodje poznate moje navdušenje za našo stvar, mi vsi hočemo obvarovati stare pravice Ogrske in Hrvatske zoper nemško nasilje, mi se hočemo otresti jarma, ki so v njega vpreženi naši narodi že več let, vsi za enega in eden za vse. Vendar vam ne smem prikriti, da naša stvar ne stoji dobro, vedno se pojavljajo nove ovire.«

»Naprej, naprej,« se slišijo klici. Že je vstalo več zborovalcev, ki so zagrabili meče ter hoteli govoriti, ko zapove grof Zrinjski z močnim, grmečim glasom, da mora biti mir.

»Nobeden, ki ima razum,« zakliče, »ne dela načrtov, ne da bi mislil na možnost uresničenja. Prijatelji — bratje, kdor se hoče vojskovati proti premoči, mora imeti zaveznike, a mi jih nimamo.«

Umolknil je, vsi zborovalci so ga nemo gledali.

»Mi nimamo zaveznikov,« nadaljuje grof, »od novega kralja na Poljskem, ki je le senca, nimamo pričakovati pomoči, Turek se obotavlja in nas hoče še le podpirati, če bomo zmagali v prvih bojih, francoski kralj pa se je zavezal s cesarjem zoper nas. Mi smo tedaj sami in če nam Bog ne pošlje kako devico Orleansko, bo naše krdelce zmoglo prav malo zoper nemškega zatiralca.« 

»Tukaj stoji,« sliši se naenkrat zvonki glas za grofom Zrinjskim.

Gospodje pri mizi so se ozrli, v tem trenutku stopi pred nje ponosna gospa v najlepši ogrski narodni noši, v rokah je držala bodalo. Tako je stala tukaj, kakor boginja, ki je ravnokar stopila z Olimpa, da svari ljudi in jim obenem poveljuje.

»Tukaj je, katero iščete vi možje Ogrske in Hrvatske,« zakliče še enkrat s polnim glasom, »Ana Katarina Zrinjska hoče biti tista žena, ki bo dvignila pogum bojevalcev za ogrsko svobodo, ki hoče iti naprej z zastavo, ki hoče privesti omahljivce k zmagi.« 

Lepa gospa se je ozrla po zborovalcih s plamenečim pogledom.

»Kako,« je nadaljevala, »ali so to junaki nove, svobodne Ogrske, ki so na zadnjem zborovanju rožljali s sabljami in so prisegli, da osvobodijo domovino? Uboga Ogrska, odkod ti naj pride rešitev, če se tvoji lastni sinovi nočejo za te žrtvovati!«

»Zares, ta žena ima prav,« zakliče Štefan Petrozzi ter potegne meč iz nožnice, »sramota za moža iz Ogrske, ki se spomni še le po navdušenih besedah žene na dolžnost, da se bojuje za domovino.«

»Proč s pomisleki, ban hrvatski,« vzklikne Štefan Boczkai, »mi ne smemo vprašati, kako močan je sovražnik, ampak kakor Špartanci, kje je sovražnik.« 

Zdajci se obrne Ana Katarina Zrinjska k svojemu soprogu ter zakliče:

»Pri spominu na naše pradede! Žalostno je, da mora pokazati soproga prvega moža v državi pot, po kateri mora hoditi, da reši domovino.«

»Katarina,« vzklikne grof Zrinjski in zardi.

Ponosno se obrne grofica Zrinjska k zborovalcem, dvigne desnico ter reče s povzdignjenim glasom:

»Možje Ogrske in Hrvatske, tukaj je pero, s katerim morate od sedaj naprej pisati postave svojim sovražnikom, nanj morate položiti svoje močne roke ter sveto priseči, da hočete osvoboditi domovino.«

Rekši vrže bodalo, ki ga je vihtela v desnici na mizo, in kakor bi prešinila zborovalce neka tajna moč, so posegli vsi po njem.

»Prisežemo,« je zazvenelo v krogu kakor iz enih ust.

Grofica Zrinjska je stala ponosna in razburjena od notranjega veselja ob tej sliki pobratimstva nezadovoljnih Ogrov in Hrvatov, kakor zmagovalka, žena učinkujoče postave, kakor mož sredi zarotnikov v gradu Čakovec. —

Dogodki zadnjega časa so zahtevali dejanja na strani zarotnikov.

»Tatenbaha moramo končno pridobiti za našo stvar,« meni nekega jutra grof Frankopan proti svoji sestri.

»Da, to uvidim, a saj veš, kakšen omahljivec je ter poln predsodkov.« 

»Ti edina imaš moč do njega, saj vem vse, nič mi ni treba prikrivati, v tvojih rokah je njegova in naša usoda.«

Grofica Zrinjska prebledi, hipoma ji šine zopet rdečica v obraz, nato pa reče rezko:

»Kar storim za domovino, storim iz ljubezni do naroda, mojih srčnih čustev pa ne prodajam; ako ljubim Tatenbaha, me sili k temu moje srce, moja ljubezen pa je nesebična in ne zasledujem nobenih drugih namenov, kakor da mi vrača grof Tatenbah ljubezen v isti meri, kakor ga ljubim jaz.«

»Spoštujem tvoje nagnjenje do grofa, saj te poznam, a sedaj je treba izpolniti visoke cilje, katere smo si stavili, in zato potrebujem tebe, da si nam ob strani.«

»Sem vedno in tudi bom. Ali nisem ravno na zadnjem zborovanju povedala? Imeti moramo močne zaveznike, in Tatenbah ima moč, zato si ga moramo pridobiti za vedno.«

»Pa kako to izvesti,« vpraša Frankopan, »če se peljemo zopet vsi tja, postane stvar sumljiva.« 

»To se uredi drugače,« meni grof Peter Zrinjski, ki je med tem stopil v sobo in slišal zadnje besede, »grof Tatenbah še ni bil dostikrat v teh krajih, povabim ga jaz v imenu svoje soproge na lov, ki se ima v kratkem času vršiti.«

»Kdo mu naj nese vabilo,« vpraša Frankopan.

»Kdo drugi kakor naš Rudolfi, on je zanesljiv ter meni zvesto vdan,« odvrne grofica Zrinjska.

»Ti zadeneš vedno pravo, imaš talente državnika, ponosen sem, da imam tako sestro. Izvrši kakor si rekla.«

Rečeno, storjeno. Drugi dan zgodaj je jezdil konjušnik Rudolfi iz grada Čakovca s pismom grofa Zrinjskega, v katerem ga ta vabi v prisrčnih besedah na lov. Temu pismu je bilo priloženo drugo skrbno zapečateno; pisala ga je grofica Zrinjska in podpirala vabilo svojega moža, češ, da se sedaj nudi najlepša prilika, da se obudijo spomini na dogodke leta 1660.

Grof Tatenbah je živel po smrti svoje žene Judite prav brezskrbno, dokler ga ni priklenila težka bolezen na postelj. Celih 26 tednov je trpel velike bolečine, zdravniki so že obupali, da bi še okreval; pomagala so mu le sredstva, ki mu jih je dala vedeževalka Prihta, ki je imela v poznejšem življenju grofa Tatenbaha usodno vlogo.

Grof Tatenbah se je ravnokar vrnil z lova na Pohorju, ko je došel Rudolfi ter mu izročil pismo iz Čakovca. Hlastno ga je prebral, nato pa velel Rudolfiju, da čaka do jutri, ker mu ima vročiti odgovor na preprijazno vabilo.

Smehljaje se je sprejel drugi dan Rudolfi pismo, ki mu ga je izročil grof Tatenbah za grofico Zrinjsko, saj je vedel, kako je razmerje med njima. A bil je tih, ker je bil svoji gospej vdan iz dna srca.

Bilo je začetkom meseca septembra, ko se je zbralo v gradu Čakovec več prijateljev grofa Zrinjskega, da gredo na velik lov. Videti je bilo vse tiste, ki so bili nedavno zbrani pri grofu Zrinjskem in tedaj prisegli, da zastavijo vse sile, da se osvobodijo avstrijskega jarma.

Med njimi je bil tudi grof Franc Nadasdy, ki je prihitel iz Dunaja ter povedal zarotnikom, kar je zvedel na dvoru važnega, posebno v kolikor so tam poučeni o tem, kakšen obseg je že zavzela zarota.

Veselo razpoloženje pa je nastalo, ko se je prikazal na stopnicah tudi grof Tatenbah. Želeli so si ga v svoji sredi, saj so ga rabili za svojo zvezo, ker je bil upliven in bogat. Stopal je ob strani grofice Zrinjske, ki je imela danes okusno narodno nošo ter je bila videti lepa kakor boginja. Veselje ji je žarelo iz oči in obraz je kazal, da je s tem dnevom jako zadovoljna. S posebno radostjo je sprejela Tatenbahovo ponudbo, da jo spremlja po stopnicah, da pozdravi došle goste.

Tatenbah je bil razigrane volje, saj je v bližini one, katero je toliko ljubil, pozabil je na dolgo, mučno bolezen, ki jo je ravnokar prestal, pozabil na vse, kar ga je težilo v zadnjem času. Njegov sin Anton, ki je bil prav ljub deček, je rastel brez vsake vzgoje. Ni mu preostajalo nič drugega, nego da se poroči.

Odločil se je za Ano Terezijo grofico Šenau, ženo velike lepote, blagega, plemenitega značaja. A Tatenbahovo srce ni bilo pri nevesti, njegove misli so bile tam doli v Čakovcu, tam je bila ona, ki je vdahnila s svojim nastopom njemu hrepenenje, da se je razvnel in videl le njo, samo njo.

Poročiti bi se moral v zadnjih mesecih leta 1667., a vedno je našel kak vzrok, da je odložil poroko.

Zato pa mu je prišlo kakor nalašč, ko je dobil vabilo na lov v Čakovec, saj ga je gnala želja po njej, katero je edino ljubil. Ona mu je bila vzor, njene lastnosti so se ujemale v marsičem z njegovimi, k njej ga je vleklo srce, pri njej je zopet upal najti to, kar je drugod zastonj iskal.

Ljubko mu je odzdravila grofica Zrinjska, ko se je poslovil grof Tatenbah pred odhodom na lov.

»Spretnega lovca čaka najlepše plačilo,« mu je šepnila na uho, ko se je poslovil. Kri mu je šinila v glavo, pri teh besedah bi zavriskal od veselja, ko je odhajal.

Med tem časom, ko so se vdali odlični gostje lovskemu veselju, so imeli v gradu dosti truda, da pripravijo vse, da zadovoljijo izbrične goste.

Zadovoljno je gledala grofica Zrinjska, ko se je uredilo vse po njenem okusu in njenih naredbah. Njen namen je bil, da se počutijo gostje dobro pri njej, posebno, da pozabi grof Tatenbah na svoj dom in svoje skrbi, saj je vedela vse, kar je težilo njegovo srce. Smilil se ji je, in ravno to je bil vzrok, da se je temu čustvu pridružila tudi ljubezen do lepega plemenitaša. Zato je čutila danes neko rajsko srečo, čutila pa tudi, da se odloči danes tudi usoda zaveznikov ter se napravi korak, ki pomenja velik napredek v celem razvoju zarote.

Glasno trobentanje, pokanje iz pušk ter lajanje psov je naznanjalo, da je lov končan ter se lovci vračajo. Kmalu so tudi došli gostje, pristopili strežaji, ki so pomagali vsakemu, da se je znebil lovske oprave.

Ni trajalo dolgo, in gostje so sedeli pri bogato obloženi mizi. Številni strežaji so skrbeli, da so bili gostje kar najboljše postreženi; pridno so nosili polne vrče kipečega vina, da so se prav kmalu čutili vsi razgreti od ognjevite kapljice.

Razvozljali so se gostom jeziki, začela se je glasna govorica, prvotno o uspehih na lovu, nato o drugih stvareh, o spominih na nekdanje dni, nazadnje o sedanjem stanju razmer na Ogrskem in Hrvatskem. »Tako ne more iti dalje,« povzame besedo grof Frankopan, »kaj se vse godi na Ogrskem in Hrvatskem, kakšne grozovitosti.«

»Da, prav imaš,« pritrdi Peter Zrinjski, sedaj je poslal cesar namesto mene v Karlovec grofa Herbersteina, seve Nemca z vojaki, ki tam pustošijo ter plenijo.«

»A ne samo to,« poseže vmes Fran Nadasdy, »ravno včeraj sem zvedel, da so drli vojaki z nekim nemškim častnikom v vas, pograbili nekaj deklet, jih mučili in oskrunili, potem pa še izropali hišo. Neko dekle je umrlo radi prestanih muk.«

»Nasilstvo, roparstvo,« vzklikne Štefan Vidnedy, »ali je to naš vladar ali zaščitnik?«

»Ropar je, ki je prelomil besedo in prisego, ali smo potem dolžni, mu biti zvesti,« razvname se Jurij Perini, »tudi nas ne veže več prisega.«

»Čisto prav imaš,« pritrdi Peter Zrinjski, »saj zlata bula ogrskega kralja Andreja iz leta 1222 je priznala ogrskemu plemstvu, da se smemo kralju tudi z orožjem upreti, ako bi hotel kršiti ustavne pravice ter svoboščino ogrskega kraljestva.« 

»Kakšne namene ima Leopold,« pravi Frankopan ves razjarjen, »to je jasno pokazal o priliki poklonitve stanov v Gradcu. Ali ni res grof Tatenbah?«

»Resnica je,« pritrdi ta, »kar vesel sem bil, da si se tako potegnil ža naše pravice.« 

»In ti nemški plemenitaši se mu še klanjajo,« meni grofica Zrinjska, »radi bi postali popolni sužnji.«

»Proč od Avstrije,« zavpije Štefan Boczkai, ki je že precej pogledal v kozarec.

Tako se je govorilo sem in tja, dokler ni prišel čas odhoda za goste.

Strežaji so letali sem in tja, predno so imeli pripravljene konje za vsakega gosta. Marsikateri se je mogel spraviti na konja le s pomočjo strežaja, kajti dobro vino jim je udarilo v noge, da niso bile več trdne.

Pred odhodom je poklical Fran Nadasdy še Petra Zrinjskega ter ga rotil, da naj ne pozabi, izrabiti prilike, prikleniti grofa Tatenbaha za stvar zarotnikov, saj kakor je spoznal, je pot pripravljena in prepričevalnim besedam Frankopana in spretnosti Zrinjskega se gotovo posreči, da pridobijo grofa Tatenbaha zanesljivo za se.

Grof Zrinjski je stisnil Nadasdyju krepko roko ter se poslovil tudi od drugih gostov. Kmalu je postalo v gradu vse tiho. —

Peter Zrinjski, Frankopan in Tatenbah so se podali v posebno sobo, tudi grofica Zrinjska jim je sledila. Vsedli so se v naslonjače, grofica je zavzela prostor pri visokem oknu ter gledala v črne oblake, ki so se podili daleč sem od juga ter padali vedno nižje in nižje. Tu in tam svetel blisk in zamolkel grom. Iz daljine se je slišal bližajoči se vihar.

Grofici je ugajal ta veličastni pojav v naravi, saj je bil v skladu z njenim duševnim stanjem. Velike važne stvari se odločijo, mogoče še danes. Ali se razpršijo težki oblaki skrbi in negotovosti ali pa pride svetel blisk, ki razžene temne misli ter se pokaže jasno nebo svobode, neodvisnosti ?

In danes je tukaj oni, ki ga ljubi, ne zaradi tega, da bi ga privezala na zarotniško stvar, ljubi ga nesebično, čisto. O, kako ji je bilo srce nemirno, kako je hrepenela, da bi objela svojega ljubljenca ter mu rekla, da velja njeno mišljenje le njemu.

Uprla je večkrat svoj pogled v grofa Tatenbaha, ki je bil danes tako dražesten in v vsej svoji krasni postavi še enkrat tako lep.

Nekaterikrat so obvisele njene oči na njem, grof Tatenbah je to opazil, bilo mu je, kakor bi se izlivala iz njenega srca prijetna milina, ki ga je docela omamila.

»Kako ti je ugajalo, dragi Tatenbah,« povzame besedo grof Zrinjski ter pogleda svojega gosta s pomembnim pogledom.

»Slišal sem marsikaj, kar mi je novo, če je vse tako, je stališče res težavno,« odvrne grof Tatenbah.

»Dobro, da to sam uvidiš,« pripomni Frankopan in za trenutek pomembno pogleda svojo sestro, »ali se še spominjaš na naš razgovor v Račjem?«

»Vse mi je še v spominu,« odgovori grof Tatenbah prostodušno.

»Mi se moramo osvoboditi tega jarma, ne smemo več odlašati. Ti nam moraš pomagati, saj si najveljavnejši plemenitaš na Štajerskem,« povdari Peter Zrinjski, »vidiš, tudi turški sultan je na naši strani.« —

»Kaj, turški sultan, on je vendar druge vere in zatiralec krščanskih narodov,« se začudi Tatenbah.

»Ti se temu čudiš,« odvrne Zrinjski in se rahlo nasmehne, »vidi se, da si zelo rahločuten. Poglej, to ni prvi slučaj — zgodovina nas to uči.«

»Kakšne dokaze imaš,« vpraša Tatenbah radovedno.

»Štajerski rojak iz Gradca, Mohamed je stopil pri sultanu v službo ter dosegel eno najvišjih časti: stotnika na sultanovem dvoru. In korošec Welcer je postal načelnik harema. Gradčan Ahmed pa se je povspel do mesta velikega vezirja in dobil za ženo Mihrnah, hčer Solimana Velikega.«

»To mi je novo,« reče začudeno Tatenbah ter pogleda za trenutek grofico, ki se mu nasmehne ter pokima, češ, vse to je res.

»S tem pa,« poseže vmes Frankopan, »še ni rečeno, da se moraš odpovedati krščanski veri. Lahko si kot štajerski vojvoda katoliški knez pod turškim varstvom, saj je tudi Kašper pl. Gradec, nekdanji pisar pri nadvojvodu Ferdinandu dobil kot plačilo za tolmača in poslaništvo ime vojvoda otoka Naksos ter bil imenovan za kneza Moldave. Tako tudi ti lahko nosiš vojvodov klobuk grofije celjske ter velikega dela Štajerske.« 

Nastala je trenutna tihota, kajti zadnje besede so tako osupnile grofa Tatenbaha, da je samo nemo gledal oba, ki sta mu zrla mirno in resno v obraz, kakor bi se zavedala, teže in pomena raznokar izrečenih besed.

Sedaj je bil Tatenbah na jasnem, kaj je hotela reči grofica Zrinjska z onimi zagonetnimi besedami v Riegersburgu. Tedaj za to gre: vojvodski klobuk se mu obeta. Ali ga hoče odkloniti, on, ki je bil toliko častihlepen in vladeželjen?

Pogledal je grofico Zrinjsko, ki se je dvignila s sedeža pri oknu ter stopila bližje. Stala je pred njim kakor boginja, ki mu nudi roko, da se dvigne visoko, vedno višje, kakor si je on stavil svoje geslo, dokler ne bo na vrhuncu slave in moči — vojvoda štajerski, naslednik slavnih in mogočnih celjskih grofov.

Obšel ga je strah pri tej misli, a zopet se je pokazala njegova narava: omahljivost.

»Velepomembne so tvoje besede, Frankopane, a pomisliti je treba, da mora biti še marsikaj zajamčenega.«

»O, ti neverni Tomaž, česa se pa bojiš,« reče Peter Zrinjski pomirjevalno.

»Na kakšno moč morete računati zavezniki? Kaj morete pričakovati od Turka, kaj od Kranjcev, Korošcev, Hrvatov,« vpraša Tatenbah v eni sapi.

»Zavezniki se najdejo, Turk je obljubil pomoč, kakor hitro zavzamemo Riegersburg, Radgono, Ptuj ali Gradec,« odvrne Frankopan.

»Toda, kdo da denar, kdo živila, kdo bo poveljnik, kam se rešimo, če se napad ponesreči,« vpraša Tatenbah hlastno, ves razburjen.

»O, nič se ne boj, to je najmanjša stvar,« skuša pregnati Peter Zrinjski vse pomisleke, »denar spravimo skupaj in živil nam ne manjka. Vidim, da si zelo previden, Tatenbah, toda bodi miren, tudi drugi so imeli pomisleke, a so se morali prepričati, da je vse dobro premišljeno.«

»Koga si že pridobil za se,« vpraša Tatenbah in radovedno pogleda Zrinjskega.

»Če hočeš vedeti in da se prepričaš, da delamo varno, vedi, da sta že podpisala Fran Wesseleny in Fran Nadasdy pogodbo, glasom katere hočejo delati z vsemi silami na to, da po zakonih in ustanovnih pravicah, dobljenih od kraljev, čuvajo Ogrsko in Hrvatsko in branijo do zadnje kaplje krvi. Le žal, da je Wesseleny umrl.«

Ker grof Tatenbah nič ne odgovori na to in gleda z izrazom dvoma, vstane grof Zrinjski ter reče:

»Vidim, da si tudi glede tega nezaupen. Zato ti hočem pokazati črno na belem, da govorim resnico.«

Rekši stopi k dverim, jih odpre ter zgine v sosedno sobo. Frankopan to videč, pogleda svojo sestro, ki se je približala Tatenbahu, s pomembnim pogledom. Nato odide za svojim svakom.

Tatenbah in grofica Zrinjska sta ostala sama. Prsa so se ji močno dvigala, v obraz ji je šinila rdečica in njene oči so vzplamtele. Trenutno je nastal molk. Grofica je stopila bližje, položila desnico grofu Tatenbahu na rame, z drugo pa ga pogladila po mehkih kodrih, mu pogledala bistro v oči ter rekla z odločnim glasom:

»Grof Erazem Tatenbah, kaj ste vi danes?«

»Nič, dunajski sluga,« odvrne Tatenbah kratko.

»In to hočete ostati. Ali hočete, da vas napravijo ne samo za slugo, ampak tudi za sužnja, ki bo klonil svoj ponosni tilnik pred izmozganimi dvorjani?« 

»O, grofica Zrinjska, kaj mislite o meni?«

»Ponosnega sem si slikala grofa Tatenbaha, ki se zaveda svoje moči. Po rodu in premoženju je najveljavnejši na Štajerskem, toda noče se zavedati tega, noče razumeti, kako bi postal še močnejši, neodvisen, svoboden, sam svoj vladar.«

»Kaj, sam svoj vladar,« vzklikne Tatenbah ter se dvigne s sedeža in prime za desnico grofice, ki mu jo je prepustila.

»Da, neodvisen vladar, vojvoda štajerski, kateremu bi se klanjali drugi nemški plemenitaši kot kralju slovenskih pokrajin.«

»Kaj vojvoda, vladar Slovenije?«

»Da, vladar velikega ozemlja in vladar srcu, ki čuti za svobodnega vojvoda to, česar on ne sluti.«

»Kaj, kneginja, ali je res? Ali smem upati? Ali smem izreči besedo, da vračate moja tajna čustva, ki jih gojim že toliko časa v svojem srcu? O, recite kneginja, da me ljubite!«

»Da, Tatenbah, moje srce je vaše, a vaše le, če ste tudi junak, ker le junaku žrtvujem svojo ljubezen.«

»Kako srečen sem! Neskončno srečen, ko slišim te besede,« vzklikne vzhičeno grof Tatenbah, pade na kolena pred grofico ter jo objame okoli kolen.

»Tvoj za vedno, grofica Zrinjska, ti duša moje duše, za te storim vse.« 

V tem trenutku se slišijo koraki; hitro se dvigne grof ter se vsede v naslonjač, grofica pa se zopet vrne k oknu.

V sobo sta stopila grof Zrinjski in Frankopan. Prvi je razgrnil pergament ter ga položil pred Tatenbaha, ki je gledal kakor omamljen, ko mu je Zrinjski prečital vsebino cele pogodbe z grofom Wesselenyjem in Nadasdyjem.

»Ali še dvomiš,« vpraša grof Zrinjski kratko.

»Da, verjamem, nimam nobenih pomislekov več, daj sem pogodbo, da jo podpišem ter da vstopim na mesto umrlega Frana Wesselenyja, da izpolnim to, kar je obljubil on.«

»To so možate beseda,« reče Frankopan ves razvnet, »grof Tatenbah, sedaj se ti odpira pot do slave, gledam te velikega, močnega.« 

»In slavnega,« pripomni grofica Zrinjska in pogleda grofa Tatenbaha s pogledom, ki je izrazil vse, kar je čutila tedaj njena duša.

»Tu je pogodba,« reče grof Zrinjski, »sestavil sem jo tako kakor druge — tu je pero.« 

Grof Tatenbah seže hlastno po velikem gosjem peresu, ga pomoči v črnilo in dvigne še enkrat svoj pogled h grofici. Ta se mu ljubko nasmehne, tako vabljivo, tako obetajoče ...

Za hip mu zastoji roka, ko že hoče podpisati; neki tajni glas mu zašepeče: Odloži pero — tvoja poguba bo.

V tem trenutku pa stopi grofica Zrinjska čisto blizu njega. On začuti njen dih, neka tajna omamljiva moč gre od nje. Čisto ga prevzame njena misel in njena volja; zdi se mu, kakor bi slišal glas:

»Tatenbah, podpiši, vojvoda postaneš, neizmerna ljubezen te čaka.«

In kakor bi šinila neka neznana sila v njegove mišice, je stisnil trdno pero, ga nastavil na razgrnjeni pergament in s krepkimi potezami zapisal: Ivan Erazem grof Tatenbah.

Čutilo se je, kako je drsalo pero po papirju, nato je nastala trenutna tišina.

Grof Tatenbah je odložil pero.

Ko je dvignil oči, ga je zadel goreč pogled grofice Zrinjske kakor bi hotela reči:

»Moj si sedaj, moj junak.«

Zunaj je nastal silen piš, da so pokali hrasti, zamolklo grmenje je postajalo vedno bolj močno, luči na srebrnem lestencu so nemirno plapolale.

»Tedaj, grof Tatenbah, hvala ti, da si mi zaupal,« reče Peter Zrinjski, vzame listino v roke ter nadaljuje:

»Da pa veš, kaj si podpisal, poslušaj:

Jaz Ivan Erazem grof Tatenbah in Reinsteinski, potrjujem z lastnoročnim podpisom sveto prisego, da hočem biti grofu Petru Zrinjskemu do zadnjega diha zvest in stanoviten, da hočem pospeševati njegove namere na vse možne načine, z besedo in dejanjem ter da ga nikdar nočem zapustiti, tako v sreči kakor tudi v nesreči, tudi če bi bilo treba žrtvovati življenje.«

Resno, svečano so zvenele te besede grofa Zrinjskega po dvorani.

Zdajci se zasliši silen piš, svetel blisk, močen, rezek pok strele, da so zatrepetale luči in se je stresel cel grad. Dolgo je odmeval grom ter se zgubljal z močnimi sunki polagoma v daljino.

Grof Tatenbah je postal smrtno bled.

»Bog nam je priča, da je stvar pravična,« je prekinil tišino grof Frankopan, »potrdil je to ravnokar s svetlim znakom svoje moči.«

»Tako je,« je pripomnila grofica Zrinjska, stopila h grofu Tatenbahu ter mu srčno stisnila roko. Začutil je, kakor bi mu šla od nje poživljajoča moč skozi njegovo telo — postal je zopet rdeč v obrazu.

»Vaš sem in vaš ostanem,« je vzkliknil grof Tatenbah, se dvignil ter podal Zrinjskemu in Frankopanu desnico, ki sta jo krepko stisnila.

Na okno so udarile velike kaplje dežja, hrasti so pokali pod silo viharja, ki je pridrvel od zapada, svetli bliski so razsvetljevali temno noč, katerim je vsakokrat sledilo močno grmenje.

Tako je bilo v noči 11. septembra leta 1667.

Usoda grofa Erazma Tatenbaha se je s tem odločila.

III. NA CESARSKEM DVORU.[uredi]


Nisi kralj po božji volji
In maziljen s svetim oljem?
Nimaš li ti sam pravice
Vladati, ukazovati?
Aškerc.


V veliki dvorani cesarske palače je sedel na predvečer praznika sv. Leopolda v pozlačenem naslonjaču bled mož z izrazitim obrazom, katerega spodnje ustnice so bile nekoliko podaljšane. Imel je črnosvilnat, do polovice tankih stegen segajoč plašč, kratek, črn in z zlatom pretkani jopič, pod koleni zvezane hlače s precej velikimi čipkami, na nogah pa je nosil fine čevlje, v katere so bile zgoraj vdelane cvetlice iz temne svile. Izpod plašča je gledal kratek španski meč, na temnožametastem stolu je ležal klobuk, na treh krajih nekoliko zavihan, okrašen s peresi, ki so se gibala proti robovom. Okoli vrata je imel črn trak, na katerem je bilo pritrjeno zlato runo.

Ta mož je bil rimsko-nemški cesar Leopold I. v domači obleki, danes ves drugačen, nego je bil ob priliki, ko so se mu leta 1660 poklonili deželni stanovi v Gradcu.

Danes niso stali okoli cesarja dvorjani in paži v črno žametasti obleki. Le eden je bil navzoč, mož visoke postave, spoštljivo je stal in čakal, kaj mu veli cesar. Njegovo visoko čelo so pokrivali dolgi, do tilnika segajoči lasje, njegov odkrit obraz s svetlimi očmi, malo vpognjenim nosom in ozkimi ustmi, kratkimi brkami in brado, kakor je bila tedaj navada, vse to je bil znak visoke resnosti in dobrodušnosti. Nosil je fino, s srebrom pretkano spodnjo obleko s kratkim površnim suknjičem iz črnega žameta, pod snežnobelim površnim ovratnikom, obrobljenim z najlepšimi čipkami je nosil širok svilnat trak na prsih, na katerem se je istotako svetil red zlatega runa.

Ta mož je bil tedaj na dvoru rimskonemškega cesarja še vsemogočni državni minister Evsebij Vaclav knez Lobkovic.

Njegov obraz je bil v tem trenutku še bolj resen kakor kedaj prej.

Tajinstvena tišina je bila v dvorani, slišalo se je le enakomerno tik-takanje velikanske pozlačene ure s podobo smrti nad velikimi kazalci ter stopanje dvorne straže pred dvorano.

Zdajci dvigne cesar sklonjeno glavo.

»Po vaših poročilih, knez, se sedaj res dela na načrtu, ki bi naj našo moč na Ogrskem ogrožal,« reče cesar ter gleda ogovorjenemu trdno v oči.

»Tako je,« odvrne knez ter se prikloni, »jaz sem Vašemu Veličanstvu poročal, kar so mi sporočili moji najbolj zaupni prijatelji in poizvedovalci iz Ogrskega. Boli me, da moram predložiti taka poročila na predvečer slavnostnega dne, ki nosi ime Njegovega Veličanstva in katerega se veseli ves Dunaj.« 

»V tem imate prav,« meni cesar, »nikdar ne more človek dovolj hitro dati znamenja izbruhajočega ognja, če taka nevarnost grozi hiši. Govorite tedaj dalje, knez.«

»Vaše Veličanstvo zapoveduje,« nadaljuje ta, »jaz ubogam. Poročalo se mi je o nekem dogovoru, ki se je vršil še nedavno blizu Trenčina o priliki zaroke hčerke hrvatskega bana Helene Zrinjske z mladim Rakocyjem. Znali so celo povedati, da se je palatin Franc Wesseleny sešel z nekaterimi nezadovoljneži, pri kateri priliki se je govorilo o zvezi Ogrov s sultanom, da celo o ponudbi davka.«

»Nemogoče,« vzklikne cesar ves razburjen, »kako se morejo ukloniti krščanski plemenitaši kraljevine Ogrske pod jarem najhujšega sovražnika kristjanov?«

»Sovražniki Vašega maziljenega Veličanstva mečejo svoje puščice previdno v notranjost države. Moji poizvedovalci poročajo, da merijo predvsem na Štajersko.« 

»Nemogoče,« reče cesar, »odkod veste to, knez? Kdo bi si upal metati ogenj v sredino mojega cesarstva?«

»Bosanski paša,« poroča kancler dalje, »je baje dobil celo ponudbe od ogrskih magnatov, ki merijo tudi na to, da se Štajerska z nepričakovanim vpadom spremeni v deželo, ki bi plačevala Turkom davek. Moji poročevalci imenujejo imena, katerih brez natančnejšega potrdila pred Njegovim Veličanstvom ne upam navesti.«

»Knez,« se vznemiri cesar ter se dvigne z naslonjača ves rdeč v obrazu, »če stvar ni jasna, naj se nikogar ne sumniči vpričo Našega prestola. Jaz nočem slišati teh imen; stvar ministra pa je, da vestno nadzoruje, kaj počenjajo sovražniki.«

»To sem tudi storil, Veličanstvo,« odvrne knez resno in svečano, »zastaviti hočem gotovo vse sile, da raztrgam vse mreže zarote, ki se nastavljajo okoli Njegovega Veličanstva. Predno sem si bil o stvari na jasnem, sem že poslal po posebnem selu grajskemu glavarju v Gradcu, Vašemu Veličanstvu z dušo in telesom vdanemu grofu Filipu Brenner ju naročilo, da vestno čuva ter pazi, kaj nameravajo sovražniki na Štajerskem.«

»Knez,« reče cesar, ko se po kratkem premišljevanju dvigne, »nočem, da se zgodi komu krivica, samo zaradi suma se naj, kakor sem že rekel, nobenega ne vznemirja.«

»To tudi ni moj namen, Veličanstvo,« odvrne minister, »toda previdnost je neobhodno potrebna, in tako mislim pri vsem spoštovanju in vdanosti, da Njegovo Veličanstvo ne sme niti trenutek odlašati, da kaznuje predrzne zarotnike, kakor hitro se pojasni, kako daleč je že napredovala zarota.«

»Vendar ne bo treba že kar jutri udariti po njih,« vpraša cesar in bridek nasmehljaj mu zaigra okoli usten.

»Mislim, da bo kmalu čas, poslati hrabrega Ivana Sporka z vojaškim krdelom na Hrvatsko in tako pokazati nezadovoljnežem resnobnost in strogost.«

»E, zakaj ne pošljete kar cele armade,« vzroji cesar, »mož sumničenja, ki gledate vse prečrno!«

»Ne, Veličanstvo,« reče kancler, »pri tako razpleteni in dobro zamišljeni zaroti, katere udeležiti se niti Zrinjski ne obotavlja, je potrebna največja previdnost in pozornost.« 

»Zrinjski,« vzklikne cesar, »to je iznajdba sovraštva in obrekovanja. Potomec Sigetskega junaka, ki je žrtvoval svoje življenje za svojega kralja, naj bi ravnal zoper Nas kot izdajalec? In če bi storil kaj takega, bi ga mogla k temu zapeljati le hipna zaslepljenost. Mi hočemo, naj se mu da čas, da se spametuje in spreobrne, kajti Vsepravični v nebesih noče, da grešnik umre, ampak da se spreobrne in živi.«

Minister je gledal nemo pred se.

»Veličanstvo,« spregovori čez nekaj časa, »s takim prizanesljivim postopanjem ne bomo zadušili ognja, ki že hoče izbruhniti. Predaleč se je razširila zarota, mi ne smemo dalje čakati.« 

Tedaj se dvigne cesar z vsem svojim dostojanstvom.

»Knez,« reče s povdarkom, »najprej hočemo imeti gotovost, jasnost in dokaze. Ako se to, o čemer govorite, izkaže kot resnica, potem naj bo pravici zadoščeno. Toda radi samih govoric in nejasnih poročil nočemo vznemirjati ne sebe, ne drugih, kakor tudi ne maramo z vkorakanjam Naših čet vzbujati čustva nezaupanja pri Naših zvestih podanikih. Dokler mi zaupamo, tako dolgo, knez, je vaša dolžnost, da stvar natančno zasledujete ter da ste skrbno na braniku.«

Vladar se je hotel zopet dvigniti, a še enkrat se je naslonil nazaj v naslonjač.

»Dobro, knez,« reče, »da ste pritegnili grofa Brennerja kot zaupnika. To moramo le odobriti. Ta plemenitaš je, kakor je Nam že znano, prav zvest služabnik Naše krone. Vprašam vas pa še: Ali ni na Štajerskem drugih mož, ki bi se jih moglo v tej kočljivi zadevi pritegniti kot zveste čuvaje Naših cesarskih pravic?«

V dvorano stopi v tem trenutku mož visoke postave z dolgim, bledim obrazom, velikimi, temnimi očmi, v črni španski noši s kratkim, z zlatom obrobljenim žametastim plaščem. Bil je Krištof Abele pl. Lilienberg, tedaj že član cesarskega dvornega sveta, katerega je bil tajnik; cesar ga je zaradi njegove zvestobe visoko spoštoval in ga tudi danes poklical k sebi.

»Ravnokar prihaja,« spregovori knez Lobkovic ter pokaže na vstopivšega, »tisti, ki mu je še včeraj priporočal moža posebnega zaupanja za Štajersko. Njegovo Veličanstvo dovoli, da poda gospod pl. Abele takoj pojasnilo glede moža, izvanredne zvestobe ter trdnega prepričanja, kateremu bi lahko zaupali mesto čuvaja zoper vse spletke sovražnikov na Štajerskem proti Vašemu Veličanstvu.«

»Naj govori Abele,« veli cesar.

»Predložiti morem,« začne Lilienberg ter se globoko prikloni, »Vašemu Veličanstvu moža zaupanja, ki ga poznam že več let, za katerega zvestobo jamčim, ki ga smatram kot prijatelja, kakor je tudi on sam prijatelj pravice in resnice in zvesto vdan služabnik najvišje cesarske hiše.«

»In kako je ime temu toliko hvaljenemu,« vpraša cesar.

»To je,« odgovori pl. Lilienberg, »grof Ivan Erazem Tatenbah, renskega pokoIjenja, sin cesarskega svetnika Gotfrida.«

»Če se prav spominjam,« poseže vmes cesar ter se pogladi z roko čez čelo, »je ta Tatenbah lastnik grada Račje in Fram pri Mariboru. Poklonil se je Nam ob priliki bivanja v tistem mestu ter smo slišali, da se poteguje za višje mesto v državni službi.« 

»Njegovo Veličanstvo ga tedaj že poznate,« reče Lilienberg ves presenečen.

»Moža sta Nam,« pripomni cesar, »priporočila rektor kolegija očetov jezuitov p. Sienten, ki je bil nedavno na Našem dvoru, in tudi namestnik dvornega kanclerja Würzburga. Zato hočemo spoznati tega zvestega služabnika Naše hiše, naj se Nam predstavi, kadar pride na Dunaj.«

»Veličanstvo,« odvrne pl. Lilienberg, da tudi drugi možje priporočajo moža, ki ga toliko spoštujem, me potrjuje v mojem prepričanju. Zato si upam zaprositi v vsej ponižnosti, da ga, ker je ravno prišel k jutrišnji slavnosti, takoj predstavim Vašemu Veličanstvu. Pridružil se je namreč deputaciji štajerskih deželnih stanov, ki so došli, da se jutri poklonijo Vašemu Veličanstvu ter izrečejo v vsej vdanosti čestitke zvestih Štajercev.«

»Dobro,« odvrne cesar, »naj se ga Nam predstavi jutri ob priliki avdijence v Našem gradu Laksenburgu.«

Po teh besedah se dvigne cesar ter stopi proti vratom, a še enkrat se obrne ter reče skoraj oznevoljen:

»Mi hočemo, da vlada pravica in milost v Naši državi. Kdor misli, da se kuje zarota zoper Nas, naj to dokaže in tedaj hočemo rabiti meč pravice, ki ga je Nam dal Gospod kot strogi in vedno pravični sodnik. Na same govorice, to še enkrat ponavljam, pa se nobenemu ne sme kriviti las.« 

Knez Vaclav Lobkovic je mislil drugače, nego je mislil njegov visoki gospodar. Poročila, ki jih je dobival iz Carigrada, so zahtevala največjo pozornost.

Molče je stopal za svojim gospodom, o katerem je vedel, da ni zaupal svoji lastni moči ter se je vedno bal odgovornosti, da ne bi vsled strogih izvajanj njegovih vladarskih pravic trpel blagor njegove duše. Knez Lobkovic pa ni bil samo mož prevdarka, ampak tudi dejanja in je znal porabiti pravi trenutek, če je bilo treba kaj doseči.

IV. V LAKSENBURGU.[uredi]


Tu gospoda kralju vsa zavpije:
Bog ti slavo hrani večne čase!
Svetlim vnukom tvojim dneve srečne!
Hrum veseli po dvoranah bije.
Levstik.


V krasni dvorani cesarskega grada Laksenburga pri Dunaju je sedel na dan sv. Leopolda l. 1667 cesar Leopold I. na zlatem prestolu. Nosil je velik plašč, pretkan z zlatimi nitmi, ki je imel tudi na notranji strani vdelano najdražje blago.

Ob cesarjevi strani je stal cesarski državni minister Vaclav Evsebij knez Lobkovic. Ob levi strani se je postavil Krištof Abele pl. Lilienburg ter čakal na povelje svojega vladarja. V neki oddaljenosti so se postavili najplemenitejši dvorjani cesarja, ki so se zbrali v tej uri v dvorani. Bila je to ura kratke avdijence, ki jo je dovolil cesar izjemoma različnim deputacijam, došlim iz raznih pokrajin, da izrazijo na dan cesarjevega godu svoje vdane čestitke.

Po deputaciji plemenitašev iz Zgornje Avstrije je prišla Štajerska. Bili so Ivan Friderik baron Tyrudl, Ivan Kašpar pl. Kellersperg, cesarski grajski stotnik v Gradcu Filip grof Brenner, grof Ivan Erazem Tatenbah ter župan graškega mesta Melhior Gelb. Tudi te odposlance je sprejel cesar posebno milostno ter jih odpustil po preteku četrt ure.

Na poseben migljaj plemiča Lilienberg sta ostala oba grofa Brenner in Tatenbah v preddvorani, poklicana sta bila še enkrat k cesarju.

»Mi smo vas, gospodje,« reče cesar prijazno, »še enkrat pozvali k Nam, ker imamo z vami še nekaj posebno zaupnega govoriti.«

Oba plemenitaša se priklonita globoko in cesar nadaljuje:

»Vas grof Brenner, poznamo že dolgo kot Našega vedno zvestega grajskega stotnika mesta Gradca, kateremu tudi čisto mirno prepustimo naše štajersko glavno mesto; Vi pa, grof Tatenbah, ste nam bili posebno v zadnjem času od več spoštovanih oseb tako toplo priporočeni, da vas ravno tako smatramo kot enega najzvestejših plemenitašev Naše države in tako mislimo dati vama poseben dokaz Naše cesarske milosti in Našega posebnega zaupanja, da vaju določimo kot previdne in tajne čuvaje v štajerski deželi, kjer hočejo, kakor se je Nam poročalo, nasprotniki Naše vlade iz Ogrske in Hrvatske po veleizdajniškem načrtu zanetiti upor.«

Cesar je prekinil svoj govor, gledal obema grofoma v obraz, na katerih se je bralo, da so napravile besede različen utis. Dočim je kazal grof Brenner presenečenje in osupljenost, je zaigral okoli usten grofa Tatenbaha rahel smehljaj, kakor bi bil v zadregi in njegov obraz je postal bled. Cesar je to opazil in ga pogledal pozorno.

Grof Tatenbah najde hitro mir in samozavest, se globoko prikloni ter reče:

»Veličanstvo, ako bi ne slišal besed o veleizdajalskih načrtih sovražnikov, ki hočejo razširiti zaroto celo po Štajerskem, iz usta Njegovega Veličanstva, bi jih moral na vsak način zavreči, ker le blaznost in predrznost bi mogli roditi take načrte. Ker pa ima Njegovo Veličanstvo zanesljiva poročila, moram le zagotoviti, da se čuti grof Tatenbah neskončno počaščenega in odlikovanega radi premilostljivega zaupanja prevzvišenega cesarja in gospoda.

Izjavljam, da hočem biti zvest čuvar na Štajerskem ter službo, ki mi jo je naklonila neizmerna milost prevzvišenega vladarja, opravljati z vso vnemo in posebno previdnostjo, da se tako izkažem vrednega zaupanja presvetlega monarha.«

Grof Tatenbah se po teh besedah spusti z enem kolenom pred cesarjem na tla, ki mu ponudi milostno roko, da jo poljubi.

Vladar vidno ganjen pogleda sedaj na grofa Brennerja, ki je stal hladno in mirno.

»Na vas,« reče cesar, »Našega vrlega grajskega stotnika se ravno tako zanašamo, da bode postopal previdno v tej zadevi, ki zahteva posebno pozornost.«

Grof Brenner se prikloni ter kratko odgovori:

»Veličanstvo, storil bom svojo dolžnost.«

»Naj Bog vse modro uravna,« odvrne cesar, »moj državni minister,« pripomni vladar ter pokaže na kneza Lobkovica, »bo obema gospodoma dal nadaljna navodila; grofa Tatenbaha pa čaka še posebej Naš tajnik pl. Lilienberg, pred dvorano, da izvrši naše naročilo.«

Cesar se nekoliko nesmehne ter rahlo dvigne roko v znamenje, da sta odpuščena.

Ko sta zapustila dvorano, se je obrnil vladar do svojega ministra ter rekel:

»Knez, ni težko nositi krone, dokler imamo tako zveste služabnike, od katerih je posebno mladi ognjeviti grof Tatenbah ganil Naše srce s svojim navdušenim nagovorom.« —

V preddvorani je stal dvornosvetni tajnik pl. Lilienberg, mož kakih 50 let.

Grof Tatenbah ga je takoj spoznal.

»O, kako veselo presenečenje,« vzklikne, »gospod pl. Lilienberg«

»Sem,« odvrne ta, »sem vaš stari prijatelj, s katerim ste bili na visokem Riegersburgu skupaj, kateremu ste ob priliki lova na Kamenšaku rešili življenje in s katerim ste oklenili zvesto prijateljstvo. Da, jaz sem vaš odkritosrčen prijatelj, ki vam čestitam prvi k visokemu odlikovanju, ki ga je vam naklonil presvetli vladar.«

»Visoko odlikovanje,« vpraša začudeno grof.

»Da,« odvrne Lilienberg. Na migljaj odpre strežaj visoka vrata v malo dvorano, Lilienberg se nasmehne ter namigne z roko grofu Tatenbahu naj vstopi. Njemu sledi Lilienberg, za njima zopet zapre strežaj vrata.

Pl. Lilienberg vzame z mize pogrnjeno z zelenim prtom pergamentno listino, ki je že bila pripravljena, jo razgrne ter svečano reče:

»Da, Krištof Ignac pl. Abele kot tajnik državnega dvornega sveta Njegovega Veličanstva Leopolda I. ima naročilo, da čestita cesarskemu vladnemu svetniku Ivanu Erazmu grofu Tatenbahu v imenu monarha, da je srečno prestal težko bolezen.« 

»Vladni svetnik,« vpraša grof Tatenbah ves iznenaden.

»Njegovo rimsko-nemško cesarsko Veličanstvo Leopold I.,« govori dalje pl. Lilienberg s povzdignjenim glasom, »imenuje vas gospod Ivan Erazem Tatenbah, uvažajoč vaše zasluge za državo in vero, posebno vdanost presvetli cesarski hiši s to pravilno in redno izgotovljeno listino za pravega notranje avstrijskega svetnika, katero listino jaz Krištof Ignac Abele pl. Lilienberg po naročilu Njegove Svetlosti kneza in državnega ministra ter tajnega svetnika Vaclava Lobkovica položim v vaše roke.« 

Cesarski tajnik izroči po teh besedah krasno izdelano diplomo v roke presenečenega grofa ter mu stisne desnico.

Grof Tatenbah je strmeč gledal listino, lahka rdečica ga je polila po obrazu. Bilo je, kakor bi se bal dotakniti se te listine, nobene besede ni mogel spregovoriti.

»Kako tedaj,« vpraša Lilienberg, »ali misli moj prijatelj, da sprejme svojo smrtno obsodbo iz mojih rok? Njegov obraz kaže prestrašenost, jaz mu pa polagam v roke vrlo zasluženi dar cesarske milosti.«

»Presenečenje ta najvišja milost,« je jecljal grof, »v resnici cesarjeva milost je večja, kakor so moje zasluge. Vem, le prijateljevo srce mi je moglo izposlovati to najvišje odlikovanje.«

»Da, prijateljevo srce,« odvrne Lilienberg, »hvaležnost pravega in odkritega prijatelja, ki ni pozabil, da ste mu pred leti rešili življenje; prijatelja, ki se trudi, sporočiti svojemu gospodu in cesarju prave zasluge zvestih državljanov; prijatelja, ki ljubi pravico, ki bi zato tudi prijatelju izročil smrtno obsodbo, če bi našel, da je ta izdal svojega vladarja.« 

Grof Tatenbah se je nehote zganil, kakor bi mu nekdo prizadjal ostro rano. Njegov obraz je za trenutek prebledel, nehote se je oprijel naslonjala visokega stola, stoječega ob mizi.

Lilienberg, ki je to zapazil, pristopi, ponudi grofu stol ter hoče poklicati slugo, a ta se naenkrat zravna, in zopet mu šine rdečica v obraz.

»Gospod grof, vesela novica je preveč vplivala na vaše živce, ki še niso dovolj trdni vsled vaše težke bolezni.«

»Da, prav imate, gospod Lilienberg! So trenutki, ki vzamejo človeku telesne moči, a vse to mine. Hvala še enkrat! Sedaj pa moram iti, kajti dogovoril sem se z drugimi člani deputacije, da se skupno odpeljemo; pot je dolga in nujni posli me čakajo.«

»Vrlo prav, gospod grof, v prijetni družbi se tudi živci pomirijo in to je najboljše zdravilo. Na skorajšnje svidenje!«

Rekši stisne Lilienberg grofu Tatenbahu roko, za trenutek si pogledata v oči, potem pa odide grof Tatenbah skoz preddvorano, da se še pravočasno sestane s svojimi tovariši, ki odpotujejo še ta dan iz Dunaja.


V. V KRČMI NA POHORJU.[uredi]


Sred taborja tam pri kurišču
Možje pa sedijo trije.
Aškerc.


Kako divno lepo je zeleno Pohorje, kakor nepremagljiv velikan z zeleno odejo se dviga ponosno iz ravnine ter gleda samozavestno po valovitih vinorodnih hribčekih Slovenskih goric. Gleda svetle hrame in cerkvice, vmes starodavne gradove, ki sanjajo o davni preteklosti. Prezirljivo se ozira na mogočno Dravo, ki napravi ob ločitvi od njegovega hladnega podnožja še enkrat velik ovinek pred Ptujskim poljem, kakor bi se nekako težko poslavljala od zelenega orjaka, predno sprejmejo njene valove nepregledne hrvaške ravnine.

Od levi gleda pomilovalno na male hribčeke, prijazno pa pokima visoki Donački gori ter zelenemu Boču, ki jih smatra kot enakovredna tovariša, dočim se na drugi strani posmehuje Kozjaku, češ, zakaj siliš tako kvišku s tvojimi grebeni, prekosil me ne boš, tukaj ostanem jaz gospodar.

Pa je tudi lahko ponosen na svojo orjaško postavo, saj je izrastel iz goreče mase nekdanjih ognjenikov, ki so mu dali trde kosti granita, ki se ne upogne tako lahko vremenskim silam.

Kaj je pač vse videlo zeleno Pohorje! Starodavni Kelti so se naselili na njihovih vrtovih tja do zadnjega roba ter gledali dol na Panonce. Videl je zeleni gorski orjak, kako so prišli Rimljani, podirali gozdove, delali ceste, stavili hiše; četa za četo rimskih vojakov je prihajala z juga in se pomikala dalje proti severu in zapadu. Nastale so naselbine, katerih sledovi se najdejo še dandanes.

A prišli so tuji divji ljudje, začelo se je preseljevanje narodov. Zapadni Gotje, Iluni, Vandali, Avari, Vzhodni Gotje, Rugijci so sledili drug drugemu, uničevali rodovitna polja, rušili mirne domove, da skoraj ni bilo sledu, kje je nekdaj bila človeška naselbina. Še le ko so prišli Slovani in so bili poraženi Avari ter se je začelo širiti krščanstvo, se je ustalilo mirno življenje, dvignili so se hrami po dolih in bele cerkvice po hribih, ki vabijo miroljubne prebivalce v hram miru.

Naravno je, da so ob vznožju Pohorja, posebno proti vzhodu nastale naselbine in tudi ugodna lega za vinske gorice je privabila marsikaterega sem; dalje gor po strmih robovih pa se je nudila strastnim lovcem prilika, da so zasledovali različno divjačino kakor jelene, srne, divje merjasce in tudi medvede.

To je bilo posebno veselje za graščake, ki so imeli daleč okoli svoja lovišča. Stroge so bile tedaj določbe radi lova, nikdo ni smel loviti, kakor graščak sam in njegovi uslužbenci. Gorje temu, kogar so zasačili, da je lovil brez dovoljenja. Trpinčili so ga neusmiljeno in obsojen je bil na smrt. Toda strast je strast, ne ustraši se najhujšega, ne misli na posledice, ampak žene človeka naprej, da doseže to, po čemer hrepeni, če tudi plača dostikrat svojo strast z lastnim življenjem.

Bili so in bodo divji lovci, ki ne morejo opustiti tega, kar prepovedujejo postave, katerih opravičenosti ljudje nočejo priznati, češ, Bog je ustvaril divjačino za vse ljudi.

Da so morali divji lovci pri svojem početju postopati zelo previdno, je naravno. Shajali so se na določenih mestih in če so rabili krepčila, našli so take hrame, kjer se jim je nudilo varno zavetje.

Taka hiša je stala v času naše povesti v smeri od gradu Račje ob vznožju zelenega Pohorja prav na skritem mestu. Lastnik te hiše je imel pravico od graščaka v Račjem, da je smel točiti vino, ki ga je kupoval iz grajskih kleti.

Ni čuda, da je bila taka gostilna kakor nalašč za divje lovce, ki so našli tukaj varno zavetje. Zakaj pa ne, saj so pili dosti in tudi vedno plačali. Takih gostov je bil gostilničar lahko vesel, zato pa je tudi poskrbel, da so bili gostje na varnem, posebno pred različnimi biriči, ki so stikali na povelje gosposke v teh krajih za raznovrstnimi hudodelci.

Gostilničar — bilo mu je ime Konrad — je bil zvit kakor kozji rog ter je imel bistro oko kakor jastreb; zato je pa tudi vse opazil ter pravočasno svaril. Saj bi mu bilo neprijetno, če bi zavohala gosposka, da daje potuho malopridnežem, posebno divjim lovcem.

V bližini stanujoči prebivalci so sicer vedeli, da se skrivajo v tej hiši sumljivi ljudje; rekli pa niso ničesar, in tudi gostilničar se ni čutil krivega, da so imenovali njegovo hišo pri »divjem lovcu«. To ime ji je ostalo. —

Bilo je neko soboto večer, sredi poletja. Gostilničar Konrad je šel s svojo ženo in hčerko že popoldne k cerkvi Sv. Bolfenka, starodavni cerkvi, postavljeni že za časa celjskih grofov. Drugi dan pride kaplan iz Maribora Andrej Srediat semkaj sv. mašo brat; dosti pobožnih romarjev pride sem, ki bodo lačni in žejni in tem bo treba dobro postreči. Nekaj romarjev pride zvečer, drugi pridejo drugi dan zjutraj, vsi pa se morajo dobro okrepčati, ker mnogi izmed njih še poromajo k Sv. Arehu, ker se tudi hočejo priporočiti temu mogočnemu priprošnjiku.

Tisti večer leta 1668 so sedeli v Konradovi krčmi trije prav resni možje okoli mize, na kateri so stali veliki vrči. Nič niso pogrešali gostilničarja, še ljubše jim je bilo, da ga ni bilo. Doma je bil le star, gluh hlapec, ki je bil za čuvaja.

Neznani gostje so imeli svojega slugo, starega bradatega moža, ki je točil žejnim pivcem v kozarce vino. V kotu so slonele puške, poleg katerih sta ležala dva velika lovska psa. Soba je bila slabo razsvetljena ter vsled nizkega stropa zakajena in zaduhla.

Kdo so bili ti možje? Ali so bili divji lovci ali so imeli kake druge namene? Stari gluhi hlapec se ni brigal za nje. Ko je prinesel zahtevano količino dobrega pekrčana iz kleti ter sprejel plačilo, ki je presegalo vrednost žlahtne kapljice, je šel v hlev, da čuva pri živini. Potem pa se je kmalu vlegel in trdno zaspal.

Neznani trije lovci niso bili divji lovci in tudi ne kaki potepuhi. Toda njih posel je bilo delo noči, kajti čakali so res v polnočni uri na divjega lovca.

Silna vročina, ki je mučila čez dan ljudi in živino, se je zdaj spremenila v grozno nevihto. Že dalje časa so se zbirali temni oblaki, ki so vedno bolj zakrivali nebo. Že se je čulo zamolklo grmenje tam za Pohorjem, tajnostna tišina je vladala v celi naravi. Zdajci nastane šumenje po drevesih, potegnil je veter, sprva kratek sunek, nato je razsvetlil rezek blisk mračno sobo, da so se za trenutek videli natančno obrazi treh pivcev, nato močen grom, obenem pa je zatulil vihar, da so pokale debele smreke in se je tresel ves hram. Silen piš je odprl rahlo zaprte dveri, in glej, v tem trenutku je stal na pragu star lovec dolge, sive brade, s puško in dolgim nožem, oblečen v zeleno lovsko suknjo, z visokim klobukom, izpod katerega so se vsipali dolgi beli lasje čez ramena.

»Aha tukaj je,« vzklikne največji treh pivcev, stopi k novemu gostu ter ga pozdravi: »dobro došel, mojster Urian! Pri tem vremenu te pač nismo pričakovali.«

»Zlodej pride z viharjem,« reče sivi lovec ter stopi v sobo, »na takšno vreme se moramo navaditi, če hočemo priti v viharju naprej.«

»Res, prav imaš,« odvrne eden od pivcev, »toda da pridemo k stvari, povej nam, kako stoji, prijatelj Lucifer, naša stvar v spodnjih krajih?«

»Najprej bi jaz vas vprašal, kako je z našo zadevo v vaših krajih,« odvrne vprašani, »to je gotovo glavna stvar.«

Nato vstane največji od vseh treh, potegne ozek kos pergamenta izpod plašča ter reče:

»Tukaj je seznam zarotnikov, vidiš razen nas imena Tököly, Jurij Perini, Štefan Petrozzi, Štefan Boczkay — krasna imena našega naroda, potem plemenitaše Franca in Andreja Nagy, Hidvery, Borija, tri brate Ketzer, Ispana ter mnogo drugih.«

»In vaš načrt,« vpraša novo došli lovec.

»Plemič Bori,« odvrne največji, »uprizori s krdelom »ubogih fantov«, pobuno, Wolf Fabjan, najboljših naših jezdecev, poveljuje konjenikom, najprej zavzamemo gorska mesta, nato vpademo na Moravsko ter prisilimo cesarja, da nam da naše stare pravice.«

»Dobro,« reče stari lovec, »Štajerska pa lahko postavi v nekaj dneh 5000 mož na noge, z njihovo pomočjo zavzamemo lahko Radgono, Riegersburg ter Gradec, grad Schlossberg pa moramo dobiti le z zvijačo v svojo posest.«

»In kako misliš to izvesti,« vpraša največji od vseh.

»Kakor hitro pridobimo bosanskega pašo za našo stvar,« odvrne sivobradati lovec, »bomo poslali pokrite vozove, v katerih bodo skriti oboroženi janičarji, v mraku skoz Šporovo ulico proti Schlossbergu. Tam se zgodi, da se stre kolo, v tem trenutku skočijo turški vojaki z golimi meči iz voza, posekajo vse, kar jim pride nasproti, vržejo bakle v mesto, in čete, ki so pripravljene zadaj, vkorakajo neovirano v glavno mesto in zavzamejo Schlossberg.«

»Za Boga, dobro je to premišljeno,« vzklikne dolgi med tremi pivci, »in če pridobimo Turka, ne bo več dolgo nosil cesar Leopold ogrske krone.«

»Pereat Leopoldus« (naj pogine, Leopold), vzklikneta ostala dva pivca pri mizi. Nista pa več ponovila tega klica, kajti rezek glas: »Pazite«, se sliši skozi malo okence.

Največji od lovcev zastrmi.

»V Framu ali na Račjem se vidimo,« reče sivobradatemu lovcu v zeleni obleki, ki nagloma zgine skoz vrata v temi in gozdu.

Istočasno vstopi od druge strani gozda izredno velik ter močan človek z visokim klobukom, držeč v roki sulico. Ob strani mu je visel širok meč. Njemu sledita dva vojaka, obenem pa obkoli večja množica malo hišico.

Ko je vstopil ta mož, so sedeli trije pivci nemo in mirno pri mizi, za njimi oni starejši mož, ki je bil dozdevno njih sluga ter jih opozoril skoz okno. Postavili so oljnato leščeberko, ki je le slabo razsvetljevala sobo, v okno, tako da so sedeli skoraj v temi.

Veliki vojak s klobukom se takoj ozre po sobi, in ko zagleda pri mizi tri pivce, jih vpraša:

»Kdo ste in kaj delate tukaj?«

»To vprašamo mi vas,« odvrne večji od pivcev, »kdo ste vi in kaj hočete tukaj?«

»Jaz sem Jurij Vampreht, uslužben pri mestnem sodniku Valentinu Beurgu v Mariboru. Moj gospod je dobil od grajskega stotnika grofa Brennerja v Gradcu naročilo, da mora dati preiskati po stražnikih vse skrite kote in beznice, kjer se navadno skrivajo sumljivi ljudje. In tako vas vprašam še enkrat: Kdo ste in kaj delate tukaj?«

Dolgi med tremi pivci se vidno oddahne, prej bled, je postal zopet rdeč. Mahoma odgrne svoj plašč ter pokaže jopič, ki je bil čez in čez preprežen z zlatimi nitmi, isto so storili tudi njegovi tovariši.

»Kakor vidite,« reče in se ponovno zravna, »mi nismo razbojniki, ne divji lovci in tudi ne spadamo med ljudi, katere vi iščete po beznicah okoli Maribora.«

»Vseeno,« odvrne vodja vojakov z močnim glasom, »obleka še ne napravi moža, povejte mi tedaj: Kdo ste in kaj iščete o polnočni uri v tej beznici?«

Tedaj pa pogleda večji strogega poveljnika srepo v oči.

»Kaj hočete,« reče z donečim glasom, »vedite, jaz sem Peter grof Zrinjski, ogrski magnat in hrvatski ban.«

»In jaz,« reče drugi ter stopi bližje, »sem Franc grof Nadasdy ter tačas palato nogrske kraljevine.« 

Tedaj pristopi že tudi tretji lovec, ki je bil videti najmlajši, se razgrne ter pravi:

»Ime mi je Krištof Fran Frankopan, obmejni grof na Primorskem.«

Stari vojak je stal nekaj časa ves osupel. Nato povzame grof Zrinjski besedo:

»In če že hočete vedeti, kaj smo delali o polnočni uri tukaj, vam povemo, da smo prišli izmučeni z lova ter da smo iz spoštovanja našega presvetlega vladarja, ker smo bili zopet na varnem pred hudo nevihto, zaklicali: »Vivat Leopoldus!« (Živel, Leopold!)

Vampreht odvzame bližje stoječemu vojaku svetilko, posveti trem gostom v obraz ter reče:

»Mogoče je, da ste res tisti gospodje, kakor ste napovedali. Sem še le kratko časa v tej službi. Imena pa so mi znana, zato vam hočem skazati dolžno spoštovanje. Toda dovolite mi, da vas vprašam: Kdo je bil tisti, ki je tako naglo zginil v gozdu, ko smo se mi približali hiši.«

»Ta le tukaj,« odvrne grof Zrinjski ter pokaže na starega moža, ki je prej zaklical: »Pazite,« in je sedaj stal za grofom.

»Ta je moj zvesti Laslo Fekete, star vojak in plemič, ki hodi z menoj, če grem na lov, ker ima s tem največje veselje.«

Vampreht ostro pogleda Feketa ter zmaje z glavo, kakor bi hotel reči: Ne, ta ni bil. Ker pa ni dalje dvomil, da stoji hrvatski ban pred njim, ter ni hotel ničesar storiti, kar bi moglo razžaliti te odlične gospode, zapove vojakom z močnim glasom: »Nazaj!« Takoj zapusti sobo ter odide s svojim krdelom proti Mariboru.

Ko je bil toliko oddaljen, da ni mogel nič več slišati, so se pivci v sobi pomembno pogledali.

»No, moji prijatelji,« reče grof Zrinjski napol tiho, »ali ste si na jasnem, kaj pomenjajo ti ponočni pohodi. To stikanje pač ne velja potepuhom in drugim sumljivim ljudem ...«

»Ampak nam,« poseže vmes grof Nadasdy, »ali ne uvidite, da je tukaj vmes roka grofa Brennerja, ki je dobil, kakor sem zvedel, iz Dunaja navodila, da mora paziti, ali ne prihajajo na Štajersko ljudje, ki hočejo razširit zaroto.«

»To je tudi moje mnenje,« pripomni Frankopan.

»Dobro,« reče grof Zrinjski, »naprej prijatelji, že se dani, petelin je že trikrat zapel, mi moramo na delo.«

Pri teh besedah so zapustili plemenitaši samotno krčmo »Pri divjem lovcu« in zginili v temnem gozdu.

Sledil jim je stari Lasko Fekete, ki se je porogljivo smejal.

VI. NA SEJMU V PTUJU.[uredi]


Sejm bil je živ.
Prodal i on je Lahom
tam par volov.
Aškerc.

Starodavno je mesto Ptuj ob Dravi, ki priteče iz daljne Tirolske in Koroške, se vije med zelenim logi ter pozdravi še enkrat sivo zidovje starega mesta, predno se zgubi v nepreglednih ravninah proti hrvaški deželi.

Živahno je bilo že od nekdaj na tem prostoru življenje in prejšnji prebivalci so tudi zaradi tega napravili tukaj naselbino. Minula so stoletja, prišli so hudi viharji čez to mesto, a kljubovalo je vsem silam in se ohranilo.

Vsled važnega križišča cest, na katerem je stalo to starodavno mesto, je razumljivo, da je bil ta kraj tudi središče prometa z različnim blagom, ki se je prevažalo iz južnih krajev proti severu in nasprotno.

Ostanki tega živahnega prometa so sejmi, ki se vršijo letno in mesečno. Najbolj obiskani so letni sejmi na dan sv. Jurija, sv. Ožbalta in sv. Katarine. Posebno zadnji sejm je eden najimenitnejših; kajti toliko ljudi kakor tedaj pač ne pride na nebeden drag sejm. Od hrvatske strani pridejo cigani z vozovi, v katere imajo vprežene konje, kajti to je glavno, kar spravijo na trg. Zagorelega obraza so, temno obleko imajo, kakor so črni tudi lasje, ki se svetijo, kakor da bi bili namazani. Zadaj na suknjah imajo našite rože rdeče barve. Ženske, oblečene v obleko kričeče barve, sedijo na vozovih ter se živahno razgovarjajo. Črnih las so, v katere imajo vpletene srebrne novce, privezane na svetli vrvici. Vsaka ženska ima v ustih pipo ter kadi kakor Turk. Možje živahno tržijo s konji in hvalijo vse vrline, katere baje imajo te živali, a jih navadno nimajo. Marsikateri kupec se pozneje praska za ušesi, ko spozna, da konj ni za rabo. A težko je najti prejšnjega lastnika, da bi se ga moglo prijeti zaradi odškodnine. Odtod izhaja običajen izraz: On me je ociganil.

Haložani iz prijaznih vinskih goric so prinesli različno suho robo, škafe, žlice, ničke, loparnike, žehtnike, samokolnice, kuhalnike in še mnogo drugih stvari, ki jih rabi slovenska gospodinja.

Krojači so tudi tukaj z izgotovljeno obleko, čevljarji so dobro založeni s celo kopo narejenih čevljev vsake velikosti.

Vsak ponuja svoje blago, ga hvali, kriči in vabi kupce, ki so po večini prišli iz Slovenskih goric.

Živahno je življenje v mestu, po trgu se tere ljudi, še hujše pa je po gostilnah, kjer je taka gnječa, da se ne moreš ganiti.

Tako je bilo na god sv. Katarine leta 1666. Bil je prav prijeten dan, kakor so pogosto še pozno v jeseni. Zato pa je bilo tudi ljudi, da jih mesto Ptuj že davno ni videlo.

Kupčija je bila živahna, saj je letos vse dobro obrodilo, zato pa je tudi vsak hitel, da se je preskrbel s potrebnim blagom za zimo.

Pred gostilno »Pri zlati kapljici« blizu glavnega trga je bila najhujša gnječa. Zakaj tudi ne, saj gostilničar Gašper je znal postreči gostom. Ker je imel vinograde v Halozah in tudi pri Sv. Urbanu, je lahko točil pristno vino; če ga je malo krstil, je bilo zaradi lepšega, samo preveč se to ni smelo zgoditi, kajti drugače bi prišel član mestnega odbora in mu naložil občutno kazen: Stati bi moral v posmeh vseh meščanov na sramotnem kamnu in plačati težke cekine.

Tudi za jed je bilo poskrbljeno v njegovi kuhinji in pravili so, da so dobili takšne porcije, da je prišel vsak na svoj račun.

Kadar je pretilo zavladati dolgočasje, je prišel njegov nečak Boltažar Ribl ter začel zbijati burke, da so se mu morali vsi smejati.

Bil je kakih 20 let star, nosil je sivkast jopič, izpod temnih obrvi je gledalo dvoje malih sivih oči, ki so povedale, da tiči za njimi zvitost in nagajivost. Postave je bil bolj male, toda vse kretje so kazale izvanredno gibčnost, pri tem pa tudi nekaj nemirnega ter nestanovitnega.

Stric Gašper ga je imel zelo rad, ker je hudomušnost, ki jo je kazal nečak, pripravljala vsem gostom zabavo. Včasih je zalotil tudi kje kakega muzikanta, ki je znal igrati na gosli, Boltažar Ribl pa je pel s svojim lepim, prijetnim glasom različne pesmi, včasih tudi vsebine, ki je bila primerna le za goste te gostilne.

In tako je bil Boltažar Ribl privlačna sila za gostilno »Pri Sladki kapljici«.

Rad je tudi potegnil tega ali onega za nos, najrajši pa se je spravil na kakega Žida, ki so bili takrat tudi v Ptuju. In tudi danes niso izostali.

Boltažar Ribl je hotel napraviti danes dobro kupčijo, da bi kaj zaslužil. Ponudila se mu je kmalu ugodna prilika.

Bila je zbrana velika množica, ki se je zabavala, kako se je Boltažar Ribl ravnokar pogajal z judovskim konjskim kupčevalcem zaradi prodaje konja. Tudi več plemenitašev je postalo pozornih, ki so se približali Riblu.

»Kaj hočete za konja, Boltažar,« vpraša jud.

»Kaj bom zahteval,« odvrne ta malomarno, »ta krasni belec je pač več vreden, kakor 50 zlatih goldinarjev.«

»Pravični Bog me naj kaznuje, 50 zlatih goldinarjev,« vzklikne jud, »konj vendar šepa.«

»To je res,« pravi Boltažar, »toda če bi ne šepal, bil bi 400 zlatih goldinarjev vreden.« 

Ribl je pustil, da je vodil jud konja gor in dol.

»Dam ti polovico, torej 25 zlatih goldinarjev,« reče nazadnje jud, ko si je ogledal konja še enkrat prav natanko.

Ribl premišljuje nekaj časa, nato pa reče:

»Kaj naj storim, rabim denar kakor vsakdanji kruh, tu imaš belca, Natan!« 

Jud potegne takoj mošnjiček iz žepa dolge suknje, vzame 25 zlatih goldinarjev, katere zvesto prešteje ter jih položi kupcu na odprto dlan; nato pa pogleda zvito ter hitro odvede konja.

»Neumni jud,« oglasi se eden gledalcev, ki je sedel na belcu, lep, mlad mož v z zlatimi nitmi obrobljenem španskem plašču, »ti si se dal prevariti in si dal za šepajočega konja, ki ni niti 10 zlatih goldinarjev vreden, še enkrat toliko.«

»Bog me obvari,« odvrne jud ter se lokavo smehlja, »saj nisem ogoljufan, plemeniti gospod. Glejte, visoko spoštovani gospod, ko sem vodil konja, sem zapazil, da ima žebelj v nogi, ki žival boli. No, zaradi tega šepa; če odstranim žebelj, bo konj zopet lepo šel in prodal ga bom za 200 goldinarjev.«

Po teh besedah zagrabi Natan prodanega konjička za uzdo in v trenutku zgine med množico, da ga odpelje domov ter proda v kratkem za štirikratno današnjo ceno.

Boltažar Ribl je gledal za njim; kakor je bilo videti, je bil s prodajo prav zadovoljen, kajti zvit smehljaj mu je igral okoli usten.

»No, ti norček,« zakliče mu mladi plemič, »ali si slišal, kaj mi je rekel jud, konj vendarle šepa, ker ima žebelj na nogi, ki ga je zviti jud takoj zapazil. Zviti kupec bo odstranil žebelj in konjiček bo hodil zopet tako prej; prodal ga bo za veliko višjo ceno. Vidiš, to bi bil ti tudi lahko storil, če bi bil prej zapazil žebelj. Mladenič, kako more vendar jud tako opehariti kristjana!«

Tedaj pa spači Ribl porogljivo svoj obraz, zmaje z glavo ter reče:

»Gospod, ali res mislite, da bi pustil konja judu, če bi bil ogoljufan? Ne jaz, ampak on je ogoljufan.«

»Kako to,« vpraša mladi plemič z očividno radovednostjo.

»Ha, ha,« nasmeje se Ribl, »žebelj, da, žebelj! Zviti Natan Kohn naj le izdere žebelj; le tega sem jaz sam zabil, da bi jud verjel, da konj vsled tega žeblja šepa. Jud bo žebelj izdrl, in konj bo še vendar šepal. Kdo je torej ogoljufan?«

»Fant,« vzklikne mladi plemič, »ti si res bistra glava in midva se morava bolje spoznati. Take ljudi v teh časih rabimo.«

»E, ta potepuh je goljuf, on je goljufal juda,« meni drugi plemič, ki je stal v neposredni bližini.

»Mogoče,« odvrne mladi plemič, »saj je samo jud, katerega je prevaril, ker ga je hotel ravno ta goljufati. V tem slučaju je pač še bolj zvit prebrisanec preslepil manj prebrisanega.«

»Slišiš, dečko,« reče plemič ter se obrne do Boltažarja Ribl, »ali hočeš stopiti pri meni v službo? Take ljudi rabim na svojih posestvih, da nadzorujejo mojo služinčad.« 

Ribl pogleda pozorno plemiču v obraz ter reče po kratkem premišljevanju:

»Zakaj pa ne, saj ima Boltažar Ribl že davno željo, da bi prišel v gosposko službo. Kdo pa ste tedaj, če smem vprašati?«

»Jaz sem državni grof Ivan Erazem Tatenbah,« odvrne mladi plemič, »imam mnogo posestev na Štajerskem. Tebi se res ne bo godilo slabo. Ivan Boltažar Ribl, udari v roko, ti boš moj prvi sluga.«

»Dobro,« reče ta in seže v roko mladega grofa, »jaz sem vaš, kam naj grem?«

»V Freihaus v Mariboru, saj veš, kje je to poslopje, tam pri Dravi,« odvrne grof Tatenbah, »tam začasno stanujem.«

»Dobro, hočem biti vaš, gospod grof,« reče Boltažar Ribl, »hočem se samo posloviti pri svojem stricu v gostilni »Pri sladki kapljici«, jutri ob tej uri sem v Freihausu, saj mi je to poslopje tako znano kakor mariborski grad.«

»Tu imaš nadatek,« reče mladi grof ter izroči novemu slugi mošnjiček s cekini.

»To je dober začetek,« reče Boltažar Ribl ter smehljaje spravi mošnjiček v žep, »z vami se bo dalo izhajati, gospod grof.«

»Ta vam še pripelje pravega vraga v vašo hišo,« pripomni eden od treh blizu stoječih plemičev.

»E, kdo bi vse tako strogo presojeval,« meni mladi grof smehljaje se, »hočem poskusiti s tem mladim dečkom, ki mi tako ugaja.«

»Torej fant, jutri se vidiva v Freihausu,« zakliče grof Tatenbah svojemu slugi in odjezdi.

Ribl hitro potegne še enkrat mošnjiček, da prešteje cekine. Vesel obraz je pokazal, ker je bil nadatek obilen; ko je zopet varno spravil denar v žep, je urno korakal čez trg proti gostilni svojega strica.

Tudi oni plemič, ki je svaril grofa Tatenbaha, je odjezdil, gledal za plemenitašem, zmajal z glavo ter rekel sam sebi:

»Prepozno boš spoznal, da si si kupil danes kačo, ki te ugonobi.«


VII. PRI CERKVICI SV. ANE.[uredi]


Če izgubiš, kar ti je najljubše bilo,
O, ne obupaj, bridkih solz ne toči.
Stritar.

Oj, cerkvica bela tam na ljubkem hribčku, bodi mi srčno pozdravljena! Kako prijazno se dvigaš na obronku konjiškega grajskega hriba sredi župnijskega pokopališča. Kako lep je razgled od tukaj po Dravinjski dolini ter po bregovih pohorskih z mnogimi vasicami in belimi cerkvicami. Kako mirno je tukaj in v najlepšem soglasju s krajem, kjer spijo utrujeni popotniki večno spanje. Odpira se od tukaj razgled proti severu in vzhodu, proti jugu pa ga zapirajo vrhovi z temnimi gozdovi. Z najbližjega hriba pa te pozdravljajo obsežne razvaline konjiškega gradu, v katerem so bili ob času te povesti mogočni Tatenbahi.

Kako ponosno strmi še sedaj stolp proti sinjemu nebu ter gleda zmagoslavno na ostalo zidovje, ki leži v razvalinah okoli njega. Kljubuje vremenskim silam, kakor bi hotel dokazati, da so tudi njegovi gospodarji kljubovali nasilju.

V tej cerkvi počivajo telesni ostanki Žiga Tatenbaha, ki je umrl leta 1594, ter Janeza Krištofa barona Tatenbaha, ki je umrl 2. aprila 1627.

Na tem ljubkem mestu je sedela nekega popoldne pred več nego 250 leti lepa, mila žena v nošnji štajerskih plemenitašinj.

Blaga gospa je bila Ana Terezija Tatenbah rojena Schönau, druga soproga grofa Ivana Erazma Tatenbaha. Ob njeni strani je stal Anton, bodoči nositelj Tatenbahovega rodu. Nedaleč od obeh je držal sluga osedlanega konja za uzdo.

Deček vpraša mater, ali se kmalu ne vrne oče z lova v gorah.

»Kmalu, moj sin,« odvrne gospa nežno, »obljubil je, da pride še pred sončnim zahodom, da nas spremi domov.«

»Toda glej, mamica,« reče deček ter se rahlo privije h gospej, »solnce stoji že čisto blizu gora in očeta še ni.«

»Bodi mirno, moje dete,« odvrne grofica, »gotovo je našel večjo lovsko družbo, s katero se zabava; kmalu nam pride naproti po kaki stranski poti, medtem pa, dragi Anton, porabiva priliko, da se kratkočasiva s koristnimi pogovori; povej, dragec, koliko si že napredoval v veronauku ter v naravoslovju?«

»Daleč sem že, ljuba mamica,« odvrne deček, »glej, morem ti povedati o vsaki stvari, kam spada.«

»Tedaj pa povej, ti mladi učenjak,« reče grofica smehljaje se, »kam spada to sladko jabolko, ki ga imam v jerbaščku. Če mi pravilno odgovoriš, ga lahko takoj zaužiješ.«

»O, jabolko spada med rastline,« odvrne deček in stegne roko po sadu.

»Prav,« reče grofica ter mu izroči jabolko, »a glej tukaj srebrn groš na moji roki, povej hitro, kam spada to? Če to uganeš, naj bo tudi ta novec tvoj in ga daj k drugim prihrankom.« 

Tedaj pa poskoči deček od veselja, tleskne z nežnimi rokami ter vzklikne:

»Mamica, mamica, groš je že moj, on spada med rudnine.«

»Zadel si,« reče grofica vsa vesela in stisne fantku svetel novec, »sedaj pa ljubi Tonček, pazi in povej, kam pa spadam jaz. Če mi na to pravilno odgovoriš, dobiš jutri lepo knjigo s podobami velikih mest ter drugih krajev, ki sem jo prinesla zadnjič z Dunaja.« 

Takoj se pojavi sladek otroški smehljaj na rožnatih ustanicah zalega dečka. Prime obe roki matere, jih položi okoli svojega tilnika ter nasloni kodrasto glavico na prsa, v katerih je bilo zanj najblažje srce, potem pa dvigne lepe modre oči k ljubljeni materi ter reče:

»Ti, draga mamica, ti pa spadaš v nebesa.«

Velika svetla solza veselja in poljub na usta ljubemu dečku je bil odgovor na ganljivo otroško pripovedovanje. Spregovoriti srečna mati v tem trenutku ni mogla, a srčno je objela svojega pastorka, ter hvaležno pogledala k nebu; ta pogled je povedal več kakor mnogo besedi.

»Otrok,« reče vsa ginjena grofica, »jaz še ne spadam v nebesa, tega še nisem vredna. Tvoja prva mamica že prebiva v nebesih ter gotovo gleda na sinčka, ki dela drugi mamici toliko veselja. Stopiva, dragi Tonček,« pripomni grofica, »k cerkvici in moliva za tvojo rajno mamico.«

»Pa tudi za tebe, mamica,« poseže deček vmes ter se privije k njej, »da jaz imam mater, ki prosi za nas tam v nebesih, prav rad, a tebe imam še rajši.«

»V tem nimaš prav, moj dečko,« odvrne grofica, rahlo karajoč, »grofica Judita Forgaes je bila tvoja prava mati, jaz sem le tvoja druga mati.«

»Pa na ljubezni in zvestobi ravno tako bogata, kakor prva mati,« poseže vmes drug glas. Grofica se obrne ter se prijazno nasmehlja; nenadni prislušalec njunega pogovora z dečkom je stal za njima, njen soprog Erazem Tatenbah.

V oddaljenosti je stopal njegov sluga Boltažar Ribl z lovskim plenom.

»Dobro došel, moj Ivan,« vzklikne grofica ter poda možu svojega srca belo roko, »dolgo ste pustili na se čakati, moj soprog,« pripomni, mali Anton pa je rahlo poljubil svojemu očetu roko.

»Oprostite, ljuba Ana,« prosi grof, »mi smo napravili daljši lov in smo pri tem zašli, zdaj pa hočemo v grad.«

Nato se obrne k svojemu sinčku ter reče:

»Fantek, ali nimaš za očeta poljubčka, kakor si ga ravnokar dal svoji materi?«

Mali Anton zarudi ter se stegne, da poljubi očeta.

»Glej, ljuba Ana,« reče ta smehljaje se, »dosegli ste s svojim ravnanjem, da vas moj sin v svojem srcu bolj čisla kot lastnega očeta in svojo mater, katero je komaj poznal, ko se je morala ločiti od njega.«

»Ivan,« odvrne grofica z rahlim očitkom, »če ne najdete velike ljubezni, katero iščete v srcu svojega otroka, je to pripisovati tej okolnosti, da ste prepogosto od doma.«

Grof spočetka nič ne reče na te besede, marveč vsede poleg grofice v travo.

»Nikakor ni prav,« reče ter prijazno pogladi njeno roko, »da vsakokrat, kadar sem pri vas, začnete s staro pesmijo. Vi veste, draga soproga, kako vas čislam, in če že ne morem vsled drugih okolnosti bivati v vaši prijetni družbi, vendar ne smete misliti, da je grof Tatenbah še vedno tisti lahkomišljeni lahkoživec, kakor ga slikajo poredni jeziki, ko je bil še mlad.«

»O, moj dragi prijatelj,« odvrne grofica nežno, »Ana Terezija Tatenbah pozna dobro srce svojega soproga in tudi ve, da jo ljubi. Znano pa ji je tudi, in to čuti z žalostjo, da se skrivajo tuje osebe med soprogom in soprogo in da zaupa grof Tatenbah ljudem, ki tega niso vredni.«

»Ana,« reče grof skoraj nevoljen, »to je tista stara pesem, ki ste mi jo peli že tolikokrat. Jaz predobro vem, odkod prihajajo te pritožbe. So gotovi ljudje, ki vam pripovedujejo o omahljivosti ter poželjenju po veselju. Jaz pa se hočem, kakor gotovo sem grof Erazem Tatenbah, teh ljudi že otresti.«

Proseč pogled grofice na malega Antona, stoječega poleg očeta, pouči grofa, da je spričo svojega sina dolžan spoštovanje, zato namigne svojemu slugi Riblu ter zaukaže:

»Pelji malega k cerkvici, kjer me čaka konj in voz, jaz pridem takoj z grofico.«

»Ne tako, moj soprog,« prosi grofica, »naš Anton ne sme danes od nas, z njim bom šla k cerkvi, da se zahvaliva za veliko dobroto, ki jo je skazal Vsemogočni, da je moj soprog zopet ozdravel.«

Grof Tatenbah namigne slugi, da gre naprej.

»Ana,« reče grof, »razumem vas, vi ne marate mojega sluge Boltažarja in tudi ne dovolite, da bi spremljal mojega sina. Povejte Ana, kaj imate zoper tega človeka?«

»Nič,« odvrne grofica z resnim, skoraj boječim glasom, »nič, moj soprog. Priznam pa, da mi prilizovalno in zalezujoče obnašanje tega sluge, ki je vam, moj soprog, povsod za petami, kakor bi ne bil vaš sluga, ampak čuvaj, dela skoraj strah. Nekaj mi pravi, da prinese ta človek nesrečo v našo hišo.«

»Kaj si vse domišljujete, moja preveč skrbna soproga,« odvrne grof in se nasmeje, »rečem vam, da je ta človek eden od najbolj poštenih ljudi, ki so bili kedaj v našem gradu. On je zvest ter molči, kakor nobeden drugi; in ker smo mu naklonjeni in mu vse zaupamo, je pač naravno, da ga druga služinčad zavida ter sovraži. To razpoloženje je prodrlo tudi do moje soproge in se hočejo poslužiti vas, ker se ne upajo obrniti na mene, da bi odpustil zvestega služabnika. To pa se nikdar ne zgodi, Boltažar Ribl ostane, na to se lahko zanesete, gospa grofica.«

Ana Tatenbah je molčala. Plemenita gospa je pač slišala marsikaj, kar je počenjal njen soprog na gradovih, toda plemenita in dobra, kakor je bila, ni verjela tem govoricam.

Grof pa je takoj čutil, da je spregovoril pretrdo besedo. Očitajoči pogled užaljene ljubezni, ki ga je zadel in oči zveste družice, je ganil srce moža, katerega čustvovanje je bilo dostopno vsakemu vtisu. Ustavil se je ter pritisnil soprogo na svoja prsa, nežno rekoč: »Odpusti, Ana, če sem izrekel kako besedo prehitro; vem, da mi hočeš dobro, ti duša moje duše.«

Ne bi bilo treba izreči te nežne besede, ker grofica je takoj pokazala vso ljubezen, ki jo je čutila v svojem čistem srcu do svojega soproga.

»O, vem, moj dragi Erazem,« zašepeče, »da je tvoje srce dobro. Ne bodi hud na me, če te tvoja zvesta Ana ljubeznjivo posvari, naj ne zaupaš svojim dozdevnim prijateljem.« 

Grofica obmolkne in pozorno gleda soprogu v obraz, nato pa nadaljuje:

»Stopiva zdaj v božji hram, da mati in sin izrečeta Gospodu, ki čuva nad življenjem, še enkrat zahvalo za ozdravljenje dragega očeta.«

»Ljubljena moja Ana, kako si vendar dobra,« vzklikne grof prevzet od res pravega čustva ljubezni ter gleda v lepi, plemeniti obraz svoje soproge, na katerem se je bral izraz srčnega veselja.

Stopila je, vodeč malega Antona pred svojim soprogom v cerkev, ta pa je šel za obema. Toda ni še prestopil praga male cerkve, ko sliši rahel: »Stojte!«

Ko se obrne, vidi svojega slugo Boltažarja pred seboj.

»Kaj je,« vpraša grof Tatenbah ter takoj ugane, da mu ima sporočiti važno novico.

»Rudolfi je tukaj, milostljivi gospod grof,« mu sluga zašepeče na uho.

»Konjušnik grofice Zrinjske?« vpraša grof Tatenbah očividno razburjen. Boltažar nič ne Nejasno besedilo.

»Milostljiva gospa grofica,« odgovori sluga, »gospod grof se je srečal pred cerkvico z župnikom iz Konjic, in se bo še danes pripravil za spoved, ki jo hoče opraviti sub rosa.«

»On je tedaj šel naprej,« vpraša grofica.

»In vas prosi,« nadaljuje Ribl, »da vas smem spremljati.« 

Grofica nevoljno odkima.

»Ne rabim te, le idi za svojim gospodom, večer je lep, midva že prideva sama do grada.« 

Boltažar se prikloni in odide.

Iz prs blage gospe se izvije globok vzdih, spoznala je takoj, da je bil njen soprog v trenutku, ko je hotel iti z njo v cerkvico, vsled kake druge okolnosti zadržan in je rabil le prazen izgovor, češ, da se je sestal z župnikom.

Otožna je prijela malega Antona za roko, ga krčevito objela, kakor da bi hotela dati izraza svoji bolesti, da je on edini, ki ji ostane zvest. Mali Tonček je začudeno gledal svojo prej tako veselo, sedaj tiho mamico; ker na vsa vprašanja ni dobil odgovora, je utihnil tudi on ter stopal nemo ob strani grofice Tatenbahove. Prvi mrak je legel na zemljo, ko sta stopila skoz grajsko vrata na dvorišče mogočnega gradu v Konjicah.

VIII. V GRADU RAČJE.[uredi]


Srce trepeče od hrepenenja,
V šumni vrtinec
Sili življenja.
Jenko.

Bil je neprijeten jesenski večer. Temni oblaki so se podili s Pohorja ter se polagoma oprijemali najvišjih vrhov, dokler niso popolnoma objeli gorovje z gosto meglo. Močan vihar je pripogibal drevesa in kar ni stalo trdno, je podleglo tej naravni sili. Stari hrasti, ki so stali okoli grada Račje, so čutili to moč in nekateri so padli premagani z velikim hruščem na tla.

Tudi tramovi visokega grada samega so stokali pod silnim pritiskom. Visoka streha je bila izpostavljena prirodnim silam, ki so pridrvele s Pohorja ter se razbesnele po ravnini, da vržejo vse na tla, kar bi se stavilo v bran. Grad je stal trdno, močni stolpi so odbijali vse napade razjarjenih elementov. Kakor ni mogel vihar škodovati trdnemu zidovju, tako ni še manj mogel drug sovražnik priti v grad. Okoli grada je namreč bil visok in širok nasip, okoli tega pa je stala voda v globokih ribnikih. Le od ene strani je vodil most do grada, vrata pa se niso dala odpreti, ker so bila iz debelega hrastovega lesa, okovana z železom in zaprta z močnimi zapahi. Most sam se je dal dvigniti, kar se je zgodilo čez noč, ali če se je bližala nevarnost. Kdor bi hotel do grada, bi moral preplavati vodo, kar pa bi ne bilo varno, ker je po nasipu hodil stražnik, ki je strogo pazil, da se ne bi kak nepoklicani obiskovalec približal gradu.

Zunaj je tulil vihar in so udarjale težke deževne kaplje na visoka grajska okna. Znotraj pa v z modrimi tapetami okrašeni dvorani je vladala pomlad. Tukaj so bile različne cvetlice, indijski nageljčki, vrtnice z rudeče-belimi popki, mirte in mnogo drugih cvetlic iz toplih južnih krajev. Vmes so bile kletke z različnimi drobnimi pevci, ki so skrbeli za kratek čas, tako, da je vsak mislil, da je spomlad, a ne tužna jesen.

Mehki sedeži ob stenah so vabili došlega, da si tu privošči počitka. Sredi krasnega stropa je visela poleg velike svetilke velika močno pozlačena roža — znamenje molčečnosti, ki je kot tako veljalo že pri starih Rimljanih.

Ves strop je bil deljen v dve polji, v levem je bila podoba klečečega mladega moža pred žensko, dočim stoji zadaj star mož s sivo brado, za katerim nagajivo gleda bog ljubezni ter spušča puščice na ljubljeni parček, ob strani pa pleše mož z dvema ženskama.

O pomenu te podobe sta bila poučena le grof Tatenbah ter grofica Zrinjska.

Podoba pomenja Ogrsko in Štajersko, ki jo osrečujeta čas v podobi bradatega moža in ljubezen. Plesalec je grof Tatenbah sam, ki seveda ni mislil na to, da on ne vodi plesa, marveč da ga je v sebe potegnil vrtinec, v katerem je potem obnemogel.

V desnem polju je boginja Venera, njej ob nogah pa stoji vodni mož, ki pripelje po treh rekah, po Muri, Dravi in Savi bogastvo na Ogrsko. Da je grof Tatenbah s to sliko hotel predstavljati sebe in grofico Zrinjsko, je bilo tudi le tema znano.

Prijetna toplota se je razširjala od umetno izdelane peči, v kateri je prasketal ogenj.

Omamljivi vonj cvetlic se je razprostiral po krasni dvorani, ki je bila bajno lepo oprelmjena.

Najlepša cvetlica pa je ležala na ležišču, prevlečenim z mehkimi preprogami. Bila je to Ana Katarina Zrinjska.

Ponosni gospej je bila na obrazu videti velika vznemirjenost. Njene temne oči so se upirale v veliko srebrno stensko uro v kotu dvorane s podobo boga časa, katerega peščena ura in gola kosa sta bili v nasprotju z veselimi podobami, ki so bile razvrščene po dvorani.

Zdajci je grofica, ki je takorekoč štela minute na uri, dvignila glavo. Zdelo se ji je, da sliši stopinje, pa je bilo šumenje dežja, ki je udarjal z vedno večjo silo na okna.

»Ne drži besede,« si misli ter se zopet vleže na ležišče, »omahljivec je ter nestalen človek.«

V tem hipu se oglasi tenek glas malega srebrnega zvončka. Tajna vrata v steni se odprejo in pred grofico stoji visoko zrasel mož v zeleni lovski opravi, s sivo, dolgo do prs segajočo brado ter rdečim perjem na sivem klobuku.

Grofica se ni ustrašila tajnega gosta, takoj je vstala, stopila naprej ter podala roko lovcu, ki jo je spoštljivo poljubil.

»Mož omahljivosti,« je začela grofica, »že sem mislila, da sem dopotovala zaman iz Čakovca v Račje. Ali veste, da čakam že od prvega mraka, sedaj pa kaže ura že deseto uro.«

»Oprostite, draga Katarina, če sem vas pustil predolgo čakati,« odvrne ta, »pot iz Konjic je dolga in vrh tega še slaba. Ker so povsod ogleduhi, sem se moral poslužiti te krinke ter čakati do mraka. Takrat se slunžinčad zabava med seboj in se ne briga dosti za došle.«

Po teh besedah je vrgel dozdevni lovec klobuk na tla, si odvzel dolgo brado, slekel zeleno lovsko suknjo. V tem trenutku je stal grof Ivah Erazem Tatenbah v zlatoobrobljenem jopiču ter z zlato težko verižico okoli vratu pred grofico.

»Zopet te vidim,« nadaljuje grof, »ti ženska mojega srca. Ana Katarina je spolnila mojo vročo željo ter me je s svojim prihodom v mojo hišo napravila najsrečnejšega na svetu.«

Katarina Zrinjska je odtegnila roko njegovim strastnim poljubom.

»Ne tako razburjeno, grof Tatenbah,« je rekla, »nisem prišla, da vas zopet vidim, nisem prišla zaradi sladkih besed, s katerimi ste mi ponovili zatrdilo svoje gorke ljubezni: Ana Katarina Zrinjska je prišla v Račje, da vpraša, ali je grof Tatenbah pozabil na vse načrte, katere smo zadnjikrat zasnovali v Čakovcu.«

»Katarina,« vzklikne grof, »ali naj v prvem trenutku najinega svidenja po večmesečni ločitvi kličem zopet duhove, katerih ne morem več ukrotiti, če jim je dana ustih lepe gospe.

Te besede so izzvale zaničljiv posmeh na ustih lepe gospe.

»O, glejte vendar moža dejanja,« vzklikne, »v besedah tako mogočen, v dejanju pa tako ozkosrčen, kadar pride ura ločitve.«

»Grofica,« odvrne Tatenbah, »vaše besede so trde ter polne očitkov. Vi vendar dobro znate, da sem bil zelo zaposlen, zaradi tega nisem mogel kaj posebnega storiti, med tem so prevzeli moji prijatelji ta posel.«

»In vi jim to prepuščate,« poseže vmes grofica ter se smehlja, »seveda vas čakajo sedaj druge dolžnosti, katere morate spolniti, da se dvignete na lestvici ugleda ter moči, moj bolni gospod vladni svetnik!«

»Torej že veste, Katarina,« reče grof ter ves zarudi v obrazu, »torej veste, da me je imenoval cesar za vladnega svetnika.«

»In da hočete,« nadaljuje grofica, »ostati zvest služabnik države ter opustiti velike načrte mogočnosti in slave in vse upe na ustanovitev samostojne dežele, katere vladar bi postal vaš rod. Da, hočete celo, ker mislite ostati ljubljenec gospodov na Dunaju, izročiti svoje prijatelje krvniku.«

»Katarina,« vzklikne grof, »kako slabo mislite o meni!«

»Zato pa delajte,« reče grofica ter se ponosno dvigne, »dejanja, dejanja, dejanja hočem videti, vi mož dvoma in omahljivosti!«

»Še ni prišel čas,« odvrne grof, »vi ne poznate celega našega načrta, Katarina, mi moramo čakati.«

»Dokler bo prepozno,« poseže vmes grofica, »ali mislite, da Ana Katarina Zrinjska ne ve za tajne načrte? Vedite, da je ona bila, ki je navdušila na zadnjem zborovanju zaveznikov v Čakovcu omahljive može in ki postane Devica Orleanska, katera če nositi zastavo pred veliko armado bojevnikov za svobodo, dokler ne bo ležal Nemec premagan pred nogami Ogrov in Hrvatov.«

»Grof Tatenbah je strme gledal to ponosno gospo. Še bolj dražestna se mu je zdela v svoji jezi, še bolj lepa kakor poprej; toda kmalu je povesil svoje oči ter gledal proti tlom.

»Tvoje besede, lepa žena,« reče čez nekaj časa, ne da bi se upal pogledati v ognjevite oči, »so kakor ugašajoč ogenj, tvoje navdušenje za stvar svobode je tako lepo, kakor si ti sama. Žena dejanja, ne pozabi, da me more lestvica, po kateri me hočeš voditi do visočine slave in moči, privesti tudi na morišče. O, da bi mi hotel dober duh razgrniti zagrinjalo prihodnosti ter mi povedati, kakšen bo konec boja, ki ga hočem začeti, če se pridružim stvari svobode za vašo Ogrsko.«

»Glej ga,« reče grofica s porogljivim nasmehljajem, »mož dvoma in neodločnosti zahteva od usode zagotovilo, da se mu nič ne zgodi, ter hoče brati v zvezdah, ali je poklican za vladarja, ne da bi skušal sam poseči po kroni, ki mu je namenjena.«

»Vi me zametujete,« odvrne grof s skoraj bojazljivim glasom, kakor bi se bal izgovoriti, kar je hotel. »Vi se norčujete, toda vi ne veste, da so tajne moči v naravi, ki nam, če jih prav uporabimo, dovolijo v pogled v deželo prihodnjosti, ki je sicer nam prikrita. Ali niste nikdar slišali o žalik-ženah ter vedeževalkah, ki imajo dar, da berejo v knjigi bodočnosti ter znajo napovedati, kakšna usoda je komu določena.«

»Seve sem slišala,« odvrne grofica, »marsikaj o vedeževalkah, toda jaz temu ne poklanjam dosti vere.«

»Kar se mene tiče,« reče grof, »morem reči, da se nimam zahvaliti umetnosti mnogo hvaljenih zdravnikov, če sem po 26 tednih zopet ozdravel, marveč je to delo take razumne ženske, glede katere vi dvomite, da bi mogla delati čudeže.«

Grofica se molče vsede ob strani grofa Tatenbaha, ki nadaljuje:

»Vedite, grofica, ko sem pred več kakor pol letom ležal bled in bolan v postelji ter že skoraj obupal nad življenjem in mi je celo slavni Dr. Eisenschmied prerokoval le še nekaj dni življenja, tedaj mi je prinesel moj zvesti sluga Boltažar v mali steklenici grenke kapljice, ki jih je skuhala modra ženska v Turnišču na Ptujskem polju, za kar sem moral šteti več cekinov. Kapljice so bile izvanredne moči ter je le mala množina zadostovala, da so se zopet vzbudile moje življenjske sile v veliko začudenje mojih zdravnikov, kajti že po osmih dneh sem popolnoma ozdravel.«

»Res čudno,« vzklikne grofica.

»Da, čudno,« nadaljuje grof, »tako si mislim, da ta ženska na Ptujskem polju mora vedeti marsikaj tajnega, kar je v naravi, in bo gotovo tudi meni povedala, ko pridem na predvečer Sv. Antona Puščavnika k njej, kam vodi moja pot, katero hočem nastopiti, ali do sreče ali v pogubo.«

Grofica je položila roko na grofove rame, njene žareče oči so postale rosne.

»Grof,« reče z mehkim glasom, »ta dvojna igra ne more roditi nič dobrega, marveč vas bo spravila v navskrižje z vsemi strankami. Mislite na to, da se neresnica vedno zakrije, le resnica ostane.

Le hiter in odkrit boj z nasprotnikom dovede do cilja. Zakaj bi se grof Tatenbah plazil potuhnjeno kakor mačka, ko bi lahko igral vlogo leva? Ana Katarina Zrinjska hoče odkrit boj resnice. Kako naj bi verjela zagotovilom ljubezni moža, katerega ne more spoštovati kot omahljivega človeka, ki ima same dvome.«

Lepa ženska je stala kakor strog sodnik pred grofom, ki se spusti mahoma pred njo na kolena.

»Ti si moja iskreno ljubljena Katarina,« vzklikne, »ti si duša moje duše, življenje mojega življenja, napravi iz mene, kar hočeš, moje življenje, moja sedanjost, moja bodočnost je tvoja. Govori, krasna ženska, kaj naj storim, da ti ugajam.«

»Delaj,« reče grofica, »če hoče grof Tatenbah biti trden in moški zaveznik mojih prijateljev na Ogrskem ter doseči, da postane slaven in mogočen, mora opustiti dvojno igro in očividno ter odločno stopiti na bojišče, na katerem ga pričakujejo njegovi prijatelji.«

»To hočem, kakor gotovo imam dušo v telesu,« reče grof ves navdušen.

»Dobro,« odvrne grofica, dokažite, da ste res plemenitaš v pravem pomenu besede. Delajte in poklonite mi uspehe, tedaj bo Ana Katarina Zrinjska vpletla med lavorike, ki si jih pribori grof Tatenbah za svobodo, tudi nežne in ljubke rožice ljubezni.«

Grofica Zrinjska se naenkrat dvigne.

»Kaj,« vzklikne grof, »ravno sedaj hočete oditi, ko ste slišali ponovno prisego moje zvestobe za stvar naše domovine?«

»Grof,« odvrne Katarina Zrinjska resno, »rekla sem vam že, da so potrebna dejanja, da morem verjeti vaši ljubezni. Čez mesec dni se zopet tukaj vidiva. Zdaj pa zdravstvujte moj Erazem, in to bodočemu osvoboditelju Ogrske«

Pri teh besedah objame grofica Zrinjska Tatenbaha ter ga strastno poljubi na čelo.

»Katarina ostani,« zaprosi grof Tatenbah ves omamljen in razburjen od nenadnega izraza ljubezni, ki ga mu je izkazala ponosna grofica.

V tem trenutku zazveni glas srebrnega zvončka pred sobano. Grof Tatenbah stopi skoz dveri v preddvorano. Tam je stal Boltažar, njegov suga.

»Kaj hočeš,« zakriči grof razburjen.

»Cesarski dvornosodni tajnik Krištof Abele pl. Lilienberg se je na potovanju s Primorskega na Dunaju ravnokar zglasil in hoče z vami govoriti,« poroča sluga.

»Grom in strela,« huduje se grof, »ravno v tej uri, pelji ga v sprejemnico in skrbi za pogostitev, v eni uri sem pri njem.«

»Se je že zgodilo,« odvrne Boltažar, toda gospod Lilienberg hoče že v eni uri odpotovati in tudi ve, da ste gospod grof sedaj v gradu, vsled česar je krenil od državne ceste, da z vami govori.«

»Da bi ga strela, reci mu, da nisem v gradu, da sem na lovu.«

»Se ne more več zgoditi, milostljivi gospod,« poseže vmes sluga, »kajti grajski vratar je povedal gospodu Lilienberg, ko se je pripeljal, da ste zgoraj v gradu.«

»Naj bo,« reče grof razdražen, »reci mu, da ga pozdravim in pridem v četrt ure.«

Zviti sluga se prikloni in grof stopi zopet v sobo, toda grofice Ane Katarine Zrinjske ni bilo nikjer. Zginila je skoz zadnja vrata, od zjutraj odprta tajna vrata ter šla v vrt, odkoder se je odpeljala s svojim zvestim voznikom v Čakovec.

Cesarski gospod vladni svetnik grof Tatenbah pa je jezno zaprl vrata ter odšel v zgornje nadstropje, da se pokloni cesarskemu dvornosvetnemu tajniku Abele pl. Lilienbergu, ki je že nestrpno čakal na svojega prijatelja, da mu pove važne novice.

IX. SVARILEN GLAS.[uredi]


Oj, ne hodi hčerka moja,
On te vabi le v svoj hram.
Ti skrbiš za dete svoje,
A jaz zate trepetam.
K. I. Erben.

Plemenitaši Tatenbahi so imeli kakor že navedeno, tudi posestva v Podčetrtku s krasnim gradom istega imena. Prvi lastniki tega gradu so bili plemiči Landsberger, ki so baje imeli tudi grad Deutschlandsberg. Grad je bil fevd krških škofov, ki so radi tukaj bivali. Ker pa ti niso imeli miru pred celjskimi grofi, ga je dal škof Ivan Frideriku IV. v fevd. Leta 1614 je prišla ta graščina v last Ivana Krištofa grofa Tatenbaha, ki jo je kupil od krškega škofa Ivana Jakoba.

Nepopisno lepa je lega tega gradu, ki stoji na strmi skali, nedostopni od juga in vzhoda. Ob vznožju se razprostira prijazni trg Podčetrtek, z grada samega pa se ti odpira nepopisno lep razgled po dolini ob Sotli, ki dela mejo med Štajersko in Hrvatsko. Nad gradom je postojanka za razgled, odkoder se vidi hrvatsko gorovje in okoli 40 cerkva ter več gradov, med temi tudi grad, ki je bil nekdaj last plemenite viteške rodbine Deseniških, kjer je bila rojena Veronika, ki igra v zgodovini celjskih grofov posebno vlogo.

Ni tedaj čuda, da je rodbina Tatenbahova jako rada prebivala v tem gradu. Posebno drugi soprogi grofa Erazma Tatenbaha, Ani Elizabeti je tukaj prav ugajalo, posebno ob poletnem času. Njen soprog se ni dosti brigal za njo, ter rajši veseljačil po gradovih Konjice in Račje, ona pa je tukaj uživala skupno z ljubkim malim Antonom pravi nebeški mir, kar je njeni blagi duši prijalo. Le težko se je ločila s tega kraja vsako leto, ko je šla zopet v Račje, da je bila bližje mesta.

V krasni dvorani tega lepega gradu je bila nekega dne pozno v jeseni grofica Ana Elizabeta Tatenbah pri pospravljanju različnih predmetov, ker se je bližal čas odhoda. Pri tem ji je pomagal kastelan, ki ni bil nikdo drugi, kakor nam že iz gostilne na Pohorju znani Laslo Fekete, ki je vstopil pred kratkim v Tatenbahovo službo v gradu Podčetrtek.

Z lokavim pogledom je motril grofico Tatenbahovo pri pospravljanju stvari.

Zdajci je vzela plemenita gospa lepo podobo v roke. Bila je slika mladega moža v črnopozlačenem, z dragulji okrašenem okvirju. »Kako prašna slikarija,« pripomni stari Laslo, »poteze na podobi mi niso neznane.«

»To je slika pravnega plemenitaša, dobrega državnega služabnika ter zvestega soproga,« odvrne grofica ter dvigne sliko še višje.

Stari vojak se je nasmehljal.

»Umetniki, ki ustvarjajo take slike, se večkrat laskajo,« pripomni Laslo, »ali ste res prepričani, milostljiva gospa, da je ta plemenitaš, katerega podobo držite sedaj v rokah, dober in zvest soprog?«

Grofica Tatenbahova stopi za korak nazaj, strme gleda in vpraša nekoliko vznemirjena:

»Odkod poznate tega plemenitaša, saj vendar nisem imenovala nobenega imena?« 

»Oprostite, premilostljiva gospa,« reče Laslo, »če je ta plemenitaš tisti, ki ga imam v mislih, ne morem pritrditi brezpogojno vaši hvali.«

»Kaj mu imate očitati,« vpraša grofica vznevoljena, »in odkod ga poznate?« 

Stari vojak, ki je bil na te besede že pripravljen, je pomilovalno pogledal grofico.

»Imate prav, svetla gospa,« odvrne Laslo, kakor bi se hotel izogniti pravemu odgovoru, »ne spodobi se govoriti slabo o odsotni osebi.«

»Prav,« reče grofica in rahla rdečica se razlije po njenem bledem obrazu, »jaz tudi ne bi dovolila, da se o možu, katerega podoba je tukaj, slabo govori, kajti on je moj soprog.« 

Ponosno in resnobno je izrekla grofica te besede, ki so napravile utis na starega vojaka; molčal je nekaj časa, nato pa je uprl svoj pogled v grofico in rekel:

»To je torej podoba cesarskega vladnega svetnika in predsednika štajerskih deželnih stanov, grofa Ivana Erazma Tatenbah.«

»On je,« odvrne grofica.

»Toda v svoji državni, z zlatom obrobljeni obleki,« reče Laslo Fekete, »ne pa v oni zeleni lovski suknji, v kateri je nastopil kot grof pod Pohorjem v družbi ogrskih nezadovoljnežev, da bi ostal kot vedno zvest državni služabnik nepoznan in da je mogel hitro pobegniti, ko se je bližala mestna straža.«

»Kaj naj to pomeni,« vpraša grofica očividno presenečena.

»In tudi ne v lični obleki jezdeca s pasom, stkanim od lepe grofice,« nadaljuje stari vojak ter gleda pozorno v bledi obraz grofice Tatenbahove.

»Kaj naj pomenijo te zagonetne besede,« vzklikne ta razburjena.

»Gospa grofica,« reče zdaj stari Oger, »Laslo Fekete je star, pošten vojak, ki ni navajen dosti govoriti, ampak odkrito in ne po ovinkih, kakor hodi mačka okoli vrele kaše. Stari vojak vam kratkomalo pove to:

Vaš soprog Ivan Erazem Tatenbah je sicer plemenitaš starega rodu, pa ne dober državni služabnik in tudi ne zvest soprog.«

»Kakšno obrekovanje,« vzklikne grofica, »kako se upate omadeževati čast mojega moža v moji navzočnosti?«

Tedaj se zasvetijo staremu vojaku oči; po trenutnem molku spregovori:

»Oprostite, pozabil sem popolnoma na položaj, v katerem se nahajam napram gospej grofici. Laslo Fekete je res okoren v sporočevanju takih govoric lepim gospem. Zato hočem rabiti le nekaj besed in Vam povedati, premilostljiva gospa, da je še nekaj poštenjakov v deželi, ki vam hočejo dobro in vas hočejo svariti. Ne dajte se preslepiti in pazite nekoliko, kaj dela vaš soprog, kajti nasvet zveste žene, meni grajski stotnik Brenner, lahko dosti vpliva na može omahljivega značaja.«

»Torej z graškega Schlossberga, kjer mojega moža že davno ne marajo, izvira vsa tvoja modrost, ti odkritosrčni svarilec,« odvrne grofica, »dobro, le idi tja in reci svojim naročilcem: Ana Terezija Tatenbahova ima tako trdno prepričanje o poštenosti svojega soproga, da niti trenutek ne bi mogla verjeti vsem lažnjivim govoricam o njegovem počenjanju; kjer je ljubezen, je zaupanje, zaradi tega nobene besede več. Kastelan grada Podčetrtek, zahvalim se vam za vaš trud pri urejevanju stvari, ki jih vzamem s seboj, plačilo dobite pri oskrbniku, za dalje pa ne rabim vaše pomoči.«

Grofica odkima tožitelju svojega moža, Laslo se prikloni ter hoče oditi; pri vratih pa se še enkrat obrne ter reče z ginjenim glasom:

»Ne hudujte se nad starim vojakom, če ne more povedati tega, kar mu je pri srcu, na primeren način, toda še enkrat rečem: Grofica, vi boste, če ne upoštevate tega dobrega nasveta, spoznali prepozno, da slepa ljubezen in neomejeno zaupanje niso več čednosti. Pomislite grofica, da ste tudi mati!«

»Toda najprej soproga,« odvrne ta z dostojanstvom, »žena mora zaupati možu in ne sme poslušati obrekovanja, ki žali njegovo čast.«

»Grofica,« reče Laslo Fekete, »vi niste samo plemenitašinja po rodu, ampak najplemenitejša gospa po srcu. Občudujem vas, a tudi obžaloval vas bom, ko pride ura, v kateri bo vaš soprog trpel za svoje zmote, tedaj grofica ...«

»Bo Ana Terezija Tatenbah delila usodo svojega soproga in če je že v božji previdnosti tako določeno, tudi z njim umrla,« reče grofica s povzdignjenim glasom ter odide v stransko sobo.

Laslo Fekete pa, odposlanec grajskega stotnika grofa Brennerja v Gradcu, je šel iz dvorane globoko zamišljen.

X. V FREIHAUSU.[uredi]


Srce trepeče
Od hrepenenja,
V šumni vrtinec
Sili življenja.
Jenko.


Komu ni bilo znano staro poslopje ob Dravi v Mariboru z imenom Freihaus. Bila je to ena največjih stavb, dve nadstropji visoka, z visokimi okni, širokimi stopnicami in 70 sobami.

To poslopje je morda bilo nekdaj najstarejša trdnjava v mestu, za kar je bil dokaz staro in močno zidovje.

Ta hiša je bila nekdaj last grofov Tatenbahov in baje spojena z gradom Račje s podzemeljskim rovom.

V tej hiši se je nahajal često grof Erazem Tatenbah, posebno če se je vračal iz Gradca, kjer je imel svojo hišo, takozvani Rauberhof.

V vrtni hišici obsežnega poslopja je stal nekega večera koncem meseca novembra leta 1669 grof Tatenbah v domači obleki, okrašeni z zlatimi šivi, kakor so jo takrat nosili plemiči. Ravnokar se je vmil s Pohorja, ko mu je prišel nasproti v črni plašč zaviti mož, njegov sluga Boltažar Ribl, držeč v rokah svetilko.

»No Boltažar, kaj se je zgodilo zadnji čas v moji hiši?«

»Vprašajte rajši, milostljivi gospod, kaj se ni zgodilo.«

»Je kdo prišel, da mi čestita k imenovanju za vladnega svetnika?«

»Nobenega ni bilo.«

»Kako to,« reče grof nevoljen, »gospodje bržkone ne vedo upoštevati pomena cesarskega odlikovanja, ki sem ga prejel.«

»Milostljivi gospod,« pripomni sluga, »mislim, da ima gospod grof malo prijateljev v Mariboru. Ravno sinoči sem bil v gostilni »Pri Slonu«, kjer je bil tudi sluga mestnega sodnika Blaž Puher. Imel ga je že v glavi, kajti dobri ljutomerčan mu je dišal; zato je bil tudi bolj zgovoren kakor navadno, saj v vinu je vedno resnica, so pravili že stari Rimljani. Ko je zagledal mene, se je porogljivo nasmejal, tlesknil z rokami in me zaničljivo gledal. Ko ga vprašam, kaj ima z menoj, mi reče prav hudobno: Jabolko ne pade daleč od drevesa. Ker nisem prvotno vedel, kam to meri, ga primem za rame, češ, naj se bolj določno izrazi. Nato pa se zakrohoče ter reče: Ti služiš pri tistem Tatenbahu, ha, ha, si ravno takšen, kakor je on. Kri se mi je razburkala pri teh besedah, vendar sem se še premagal, ker je bilo več ljudi, ki so bili očividno na Puherjevi strani.«

»Kaj veš glede mojega gospoda,« vprašam ves razburjen.

»Ha, tvoj gospod, veš, le zapomni si dobro, ta naj bi bil plemenitaš in cesarski svetnik! Naj rajši ne odira kmetov, pa seveda imeti mora denar, da more kupovati lepim gospem darila ter popivati s tistimi hrvatskimi bahači. To naj bi vedel cesar, že davno bi ga bil odstavil od službe; saj je tako ne izpolnuje, je več na dopustu kakor v uradu.«

»Kaj takega je rekel ta podlež, ali ga nisi udaril,« se razsrdi grof Tatenbah.

»Saj sem ga hotel, v tem hipu pa je prišel gostilničar Matija Koenig, ki je spravil pijanega slugo v drago sobo, jaz pa sem šel, ker me je preveč pekla jeza.

»Pa še več je govoril ta nesramnež, še nekaj o krivi prisegi je omenil.«

»Dovolj,« vzkipi grof ves jezen, »temu lopovu bom že pomagal do plačila. Ti pa ničvrednež, ne poslušaj govoric o svojem gospodu in ne zahajaj v take gostilne, če ne, te naženem iz službe.«

»Ne delajte tega, premilostljivi gospod,« odvrne Boltažar mirno, »boljše je, da slišite to od mene, svojega zvestega sluge, da vas imenujejo vaši sovražniki omahljivca in bojazljivega plemiča, kakor da bi vam to povedali tisti ljudje, ki se vam hlinijo ter dobrikajo.«

»Boltažar,« zakriči grof ves razkačen, pa se kmalu pomiri, »ti imaš prav, ti si mi kot zvest sluga dolžan, da mi vse poročaš, kaj se govori o meni v Mariboru ter drugod. Tvoja dolžnost pa je tudi, da me braniš, kjer mečejo nesramni obrekovalci kamenje na nas. Ti moraš povedati ljudem, ki tako slabo mislijo ter govorijo o meni, kako dobro zapisani pri najbolj pobožnih v deželi, pri častitih očetih kapucinih, posebno pri o. Edmundu Kleinmond.«

»Ravno prav,« odvrne sluga z lokavim pogledom, »visokovredni gospod Kleinmond mi je tudi nekaj naročil, namreč, da naj vrnem vaš molitvenik, ki ste ga pozabili zadnjikrat na oltarju, ko ste bili po vaši bolezni v cerkvi.«

Po teh besedah potegne Boltažar Ribl v rdeče usnje vezano knjižico izpod plašča ter jo položi v grofovo roko.

»O, smola,« vzklikne ta prestrašen ter zardi v obrazu, »moja pustna knjižica.«

»Z lepimi kiticami, ki pa imajo tako pobožno vsebino, da bi še najhujšega grešnika polila rdečica, če bi jih čital,« reče Ribl ter se porogljivo nasmeje.

»Molči, predrznež,« se razjezi grof, »katera nesrečna zvezda me je zapeljala, da sem zamenjal to knjigo, v kateri sem zapisal res prav mastne stvari, z molitvenikom moje soproge. Če je oče Kleinmond pogledal v to knjigo ter spoznal mojo pisavo, sem prišel pri pobožnih očetih ob ves ugled, in če se zve to na pobožnem cesarskem dvoru na Dunaju, je nevarnost, da pridem ob naslov vladnega svetnika. O, ta nesrečna zamenjava, znorel bi človek, tako me to jezi.«

»Dosedaj je za to še čas,« reče mali sluga ter se previdno ozre okoli, ali ga kdo posluša, »dosedaj sem vam, milostljivi gospod, kakor se spodobi zvestemu slugi, točno vse povedal, kar je vam neprijetnega, imam pa tudi vesela poročila za vas. Rudolfi je prišel.«

»Rudolfi, konjušnik grofice Zrinjske,« vpraša hlastno grof Tatenbah.

»In je prinesel to za vas,« poroča Boltažar ter potegne izpod plašča modro zapečateno pismo.

Grof seže razburjeno po njem ter vzhičen reče:

»Od nje?«

»Od nje,« ponovi sluga ter se nasmehne.

»In zakaj mi to še le sedaj izročiš,« se razvname grof ter hitro odpre pismo.

»Ker sem hotel prihraniti najboljše na zadnje, po grenkih pilulah, ki sem jih moral vam, milostljivi gospod, najprej dati, je sladkor še enkrat tako sladek.«

Grof prebere pismo, kolikor je to dopuščala svetilka, nato ga vzame in kakor da bi ne bil nihče pri njem, govori sam s seboj:

»Ona pride jutri v Račje, da nadaljuje z menoj razgovor, ki je bil tako neljubo prekinjen, ter mi sporoči važne novice. Torej jo bom zopet videl. Jutri pa je to žal nemogoče. Še danes moram odpotovati v Konjice, moji prijatelji Nadasdy in obmejni grof Frankopan me tam pričakujeta zaradi važnih pogovorov. Ne morem jih pustiti čakati.«

»V tem slučaju pride vroča ljubezen navzkriž s hladno politiko,« pripomni zviti sluga smehljaje se, »če hočete slednji posvetiti svoj dragoceni čas, bo prva žalovala. Lepa gospa, ki je napravila vam na ljubo dolgo pot iz Karlovca, bo to smatrala, kolikor jo poznam, kot žalitev ter bo vam in gradu Račje za vedno obrnila hrbet.«

»Ti imaš prav, Boltažar,« odvrne grof in udari z nogo ob tla. »Najmanj jutri zjutraj moram biti v Konjicah. Po kastelanu Fekete sem sporočil, da gotovo pridem; če bi me ne bilo, bi to smatrali kot odpoved naše prijateljske zveze in bi takoj odpotovali.«

»V tem slučaju ni druge pomoči,« odvrne sluga, »kakor da prosite gospo, da vam sledi v Konjice. V to svrho mi dajte pismo za gospo Zrinjsko.«

»Ivan Boltažar,« vzklikne grof vidno vesel, »ti si bistra glava. Imaš prav, pišem ji pismo in ti ji sporoči, naj me čaka jutri zvečer v Konjicah.«

»Kaj pa, če bo vaša spoštovana in ljuba gospa milostljiva grofica Ana Terezija Tatenbah, katero pričakujemo danes, da se vrne s svoje božje poti v Marijino Celje, kjer je za vas darovala srebrno svetilko v zahvalo, da ste ozdraveli imela slučajno iste misli, da potuje tudi v Konjice? Tako bi se lahko zgodilo, da pridete obe gospe skupaj.«

»To se ne sme zgoditi,« se vznemiri grof, »to se mora preprečiti.«

»In se more le tako preprečiti,« poseže vmes zviti sluga, »če svetla grofica Ana Tatenbahova dobi drugo pismo, da ne zve, da ste šli v Konjice na sestanek.«

»Dečko,« vzklikne grof ter prime slugo za obe rameni, »še enkrat ti rečem, ti si res brihtna glava in vreden, da si sluga grofa Tatenbaha.«

»Dajte torej,« reče Boltažar in dvigne svetilko, previdno se oziraje, ali ni kje kak poslušalec, »tudi za premilostljivo gospo grofico pismo, v katerem ji sporočite, da ste šli v Podčetrtek. Če potuje gospa grofica tja in vas ne najde, se še vedno lahko dobi izgovor, da ste srečali med potom svoje prijatelje grofa Nadasdyja in Frankopana in ste z njimi odpotovali v Konjice.«

»Da, tako se naj zgodi,« reče grof odločno, »zdaj pa mi Ivan Boltažar posveti, stvar hočem takoj urediti.«

»Izvrstno,« reče zviti sluga ter sveti naprej, »kdor zna kazati na obe strani isto lice kakor vi, temu se nič ne zgodi in ostati mora zmagovalec na polju ljubezni in in tudi visoke politike.«

»Naprej predrzni dečko,« reče grof, »je že skrajni čas, ali ne slišiš, da že poje večerni zvon?«

Njegove besede se niso več slišale, ker je od juga potegnil močen veter, da so zastokale debele veje močnih dreves v vrtu.

XI.[uredi]

Izpuščeno poglavje. Napaka v številčenju.

XII. NEZAŽELJEN SESTANEK.[uredi]


On gledal njo, ona pa njega;
Z očesom se trne oko.
Aškerc.


V Račju je v bralcu že znani modrobarvni sobani sredi duhtečih cvetlic čakala na mehkem ležišču Ana Zrinjska na grofa Tatenbaha. Prišla je kakor je sporočila po Rudolfiju, točno in šla takoj v sobano, kjer je imela zadnjikrat sestanek z grofom Tatenbahom. Vedela je, da je grof velik omahljivec, zato je bilo treba železo kovati, dokler je bilo še žareče in mehko. Ni smela pustiti Tatenbaha, ne da bi ga vedno opominjala na to, kar je prisegel storiti. Njegovo moč uporniki na vsak način potrebujejo, zato je nujno potrebno, da ga obdržijo v zvezi; čas je prihajal, da se dejansko nastopi, bližala se je odločitev.

A tudi njeno srce je hrepenelo po njem. Saj si je morala reči, da ga ljubi; zakaj tudi ne, ker je grof Tatenbah bil še mlad, krasne postave, finega, kavalirskega obnašanja. Vedela je, da se dolgočasi ob strani svoje soproge, ki je bila mirna in tiha, dočim je on sam bil vihravega in veselega značaja.

Ana Katarina Zrinjska pa je tudi sama bila živa, hrepeneča po življenju. Zato je, če tudi ni mislila prvotno na to, čutila vedno bolj, da ji grof Tatenbah ni samo prijatelj, ampak da ga ljubi z vso strastjo razvite ženske, ki hoče še enkrat živeti, predno pride čas, ko ve, da začno propadati njeni vabljivi čari. Že pri zadnjem sestanku je to spoznala, veliko hrepenenje se je nje polastilo, nekaj ji je reklo:

Idi, da ga objameš še enkrat, mogoče pozneje ne bo več priložnosti.

In tako je bila sedaj tukaj v sobi ter željno pričakovala onega, ki ji je postal drag. Čakala je dolgo, nestrpno, pa ga ni bilo.

»O, on ne pride, njegova ljubezen je prazna beseda,« šepeče in se zopet zlekne na mehko ležišče, »omahljivi mož je pozabil na svojo prisego in vendar sem mu tako natančno sporočila uro sestanka.«

Zdajci je odbila v grajskem stolpu deveta ura.

Grofica je poslušala z napeto sapo na vsak najmanjši šum; slišalo se je, kakor bi kdo prihajal.

»On prihaja, o kako hrepenim po tebi, moj ljubi Erazem!«

V tem trenutku se odprejo vrata, Ana Katarina Zrinjska se dvigne ter stopi k durim, da objame ljubljenega.

Pred njo pa stoji tiha in bleda — globoko užaljena grofica Tatenbahova.

Grofica Zrinjska ostrmi, roke ji padejo ob telo in samega presenečenja stopi za korak nazaj.

»Ana Tatenbah,« spregovori plašljivo, dalje ni mogla.

»Da, jaz sem grofica,« odvrne ta rahlo, »in pridem vas obiskat, ker sem zvedela, da ste v tej uri tukaj.«

»Vi ste to vedeli,« reče grofica Zrinjska, ko je pomirila zopet svoje živce.

»Vedela sem za to,« odvrne Ana Terezija Tatenbahova, »in hotela sem vas še danes zvečer obiskati, ker imam vam izročiti nujno pismo. Ker se naši krstni imeni glasita skoraj enako, je pismo namesto v vaše prišlo v moje roke in zato sem ga, ne da bi čitala natančneje naslov, odprla. Po vsebini sodeč, nisem smela izročiti pisma komu drugemu, tukaj je.«

Po teh besedah je položila grofica Tatenbahova pred grofico Zrinjsko na mizo ono pismo, v katerem je rotil grof Tatenbah grofico Zrinjsko sklicevaje se na vročo in večno ljubezen, da mu sledi v Konjice, kamor je moral neodložljivo oditi, da se sestane z zavezniki zaradi nujnega tajnega posvetovanja; tako tudi more biti vsaj nekaj uric v družbi svoje nad vse ljubljene grofice.

Grofica Zrinjska je prebledela, pismo, ki ga je prebrala, ji je padlo iz rok, obšla jo je slabost, morala se je prijeti za rob mramomate mize.

Toda le kratek trenutek je uživala grofica Tatenbahova ta prizor, potem pa stopi bližje.

»Grofica,« reče z glasom neskončne miline, »nisem prišla, da bi vam očitala, če tudi mi je spoznanje, da ne posedujem ljubezni svojega soproga, uničilo celo mojo življenjsko srečo.«

Grofica je nekako plaho in z dvomom pogledala užaljeni v obraz, pričakovala je v tem trenutku najhujše očitke, videla je le solze v očeh globoko užaljene, a ona sama tudi ni našla besed.

Grofica Tatenbahova prime za trepetajočo roko svoje nasprotnice.

»Svarili so me,« reče mirno ter komaj zadržuje solze, »nisem mogla in hotela misliti, kar moram sedaj videti. Naj bo, grofica Zrinjska, ne jaz, ampak vi imate ljubezen mojega soproga, do tega bridkega spoznanja sem sedaj prišla.«

Po teh besedah ni mogla govoriti dalje, bridko čustvo prevare in globokega ponižanja, ki ga je povzročilo današnje razkritje, jo je skoraj premagalo. Toda hitro se je zavedla, vzravnala se je takoj ter stopila ponosno pred nemo tekmovalko.

»Grofica,« reče čez nekaj časa, »Ana Terezija Tatenbahova ni samo soproga, ona je tudi mati in pri tem čustvu tudi ne sme pozabiti, da ne gre zato, da bi obračunala z gospo, ki je znala odvzeti ljubezen njenega soproga, ampak da je sedaj edina naloga soproge grofice Tatenbahove, da ga reši za svojega otroka.«

»Kaj,« vzklikne grofica Zrinjska, »vi veste?«

»Kar je v tem pismu le površno omenjeno in kar se mi je že prej poročalo, česar pa nisem nikdar hotela verjeti,« odvrne groifca Tatenbahova ter nadaljuje s povzdignjenim glasom.

»Vi veste boljše kakor jaz, da hodi moj mož po dveh potih in pride po enem v oni tabor, v katerem neha biti zvest podanik in služabnik svojega vladarja. Dosti grofica, usoda je hotela, da stojim danes pred vami, da vas prosim: Ana Katarina Zrinjska, delajve skupno na to, da rešive mojega soproga.«

»Uboga Terezija,« reče grofica Zrinjska, »vi nimate zame nobenih očitkov?«

Grofica Tatenbahova se bridko nasmehlja ter odkima z glavo.

»Kako bi sedaj mogla očitati v tej resni uri, ko je vendar čas, da dela ljubezen in se z njeno pomočjo reši mož, katerega čast in življenje se kmalu odloči. Grofica, vi veste več kakor jaz, kako daleč je že krenil moj soprog od poti dolžnosti. Poslušajte prošnjo trepetajoče soproge in potrte matere, hitite, delajve skupno ter rešive, kar se še rešiti da. Zgodovina vaše domovine bo poročala o delu, ki ste ga storili za mir — solze matere in sina, kateremu ohranite očeta, bodo najlepši biseri v vaši grofovski kroni.«

Tako je prosila užaljena soproga moža, ki ni zaslužil take ljubezni, svojo tekmovalko. Njene besede so ponosno Hrvatico zapekle v srcu, žena, ki je bila samozavestna in je plamtela v strasti, je stala pred užaljeno trpinko kakor uničena, ker ni mogla razumeti mirne vdanosti in samozatajevanja.

Zrinjska je zdaj bila bleda, zdaj rdeča v obrazu, po njenih žilah je drvela vročica, njen pogled se je uprl v lepi bledi obraz užaljene. V vsem njenem bitju se je v tem trenutku izvršila velika sprememba.

»Grofica Ana,« vzklikne bolestno, se začne tresti na celem telesu ter pograbi roke grofice Tatenbahove, »kako plemenita velika duša si ti! Ti čista, blaga, velikodušna trpinka, Ana Katarina Zrinjska ni vredna, da jo samo pogledaš, še manj, da ji ponudiš roko, da se povrne na pot pravice in časti.«

Po teh besedah pade grofica Zrinjska, premagana od velikodušnosti ter plemenitosti grofice Tatenbahove, pred njo na tla ter pokrije svoj obraz z rokami.

Toda grofica Tatenbahova jo dvigne.

»Ana Katarina,« reče milo, »ti mi vrneš srce mojega soproga ter moji hiši mir; v mirnem trenutku ti bo rekel glas tvojega dobrega angela, kaj imaš storiti, da se tvoj in moj soprog vrneta na pot pravice in časti.«

Po teh besedah se izvije Ana Tatenbahova rahlo iz objema grofice Zrinjske ter stopi k durim, toda še enkrat se obrne in reče:

»Grofica, slišite, nikdar ne sme zvedeti moj soprog o tem pogovoru, najina dolžnost je, da ga rešive, ne da bi žalile njegova čustva.«

Še enkrat pogleda plemenita gospa proseče na presenečeno nasprotnico, nato pa zapusti sobo ter se takoj odpelje v Freihaus.

Grofica Zrinjska pa je pod vtisom celega dogodka padla na tla, zakrila z obema rokama obraz ter preživela v tem trenutku najtežjo uro svojega življenja, dokler ji ni rekel rahel glas njenega konjušnika, da se bliža polnočna ura in je prišel čas vrnitve v Čakovec.

XIII. BOŽIČNI VEČER V GRADU RAČJE.[uredi]


Nepokojni vi ljudje!
V daljno strmo visočino,
V brezen temnih globočino
Vam uhajajo želje!
Levstik.


Bil je božič leta 1669. Na jasnem nebu so se lesketale zvezde in v veliki dvorani v Račju je gorelo mnogo luči okoli srebrne, z rdečo barvo prevlečene rože, pod katero so se hoteli danes gospodje sub rosa zabavati.

Okrogla miza je bila opremljena s krasnim jedilnim orodjem iz kristala in jaspisa, s srebrnimi in zlatimi skledami, vsaka 23 funtov težka, in v teh so bila izbrana jedila, pecivo in sadje kakor na cesarski mizi. Na sredi mize so stale krasne sveže cvetlice, katere je prinesel vrtnar iz sobane, kjer je gojil to lepoto čez zimo; z mramornatih sten, na katerih so tudi bile pritrjene svetilke, so gledali pradedi grofovske hiše v naravni velikosti prav resno na omizje; v peči, okrašeni ob strani z glavami mladih levov, pa je prasketal ogenj ter razširjal po obširni dvorani, prepojeni od žlahtnih vonjev, prijetno toploto.

Sluge v gradu so letali sem in tja, da spravijo v red še zadnje, kar je manjkalo. Kakor maršal s svojo palico je stal kot nadzornik ter reditelj cele svečanosti star vojak, katerega je dal nalašč poklicati grof Tatenbah iz Podčetrtka v Račje. Bil je Laslo Fekete, ki je nameraval iti v kratkem na Ogrsko.

Tako je stala dobro obložena miza sub rosa pripravljena, da sprejme goste. Od teh so bili moški še zunaj v gozdu na lovu. Le nekaj gospa, ki so bile vabljene, je sedelo v stranski sobi, ker so čakale na može, ki so že prihajali. Že se je namreč slišalo lajanje psov na dvorišču, v nekaj trenutkih so prispeli pričakovani gospodje v grad.

Bili so najboljši grofovi prijatelji, njim na čelu grof Zrinjski, hrvatski ban, ter Karol grof Thurn, deželni glavar goriški, baron Locatelli ter več drugih gospodov iz Ogrske, ki so pripadali tajni zvezi.

V njih sredi je stopal grof Tatenbah v lovski suknji. V stranski sobi se je hitro preoblekel ter izročil lovsko suknjo, nož in puško svojemu slugi Boltažarju. V kratkem je stal v domači nošnji sredi svojih gostov; poklicali so soproge iz bližnje sobe in po medsebojnem prijaznem pozdravu sedli k mizi.

Bilo je res pravo nebrzdano veselje sub rosa, kajti vsak je govoril, kakor mu je narekovalo srce. Močno vino in zavest, da so sami med seboj, ki so ene misli, je povzročila, da so se vdali brezskrbnemu veselju ter so gospodje pri mizi pozabili na navzočnost gospa in je padla marsikatera beseda, ki bi je ne smelo prenesti žensko uho.

Tudi gospodar grof Tatenbah, ki je sedal na spodnjem delu omizja blizu vrat, je pridno srkal štajersko vino ter bil nenavadno živahen. Seve o tem večeru njegova soproga nič ni vedela, pa tudi grofica Zrinjska ni bila navzoča.

Grof Tatenbah je storil vse, da bi se njegovi gostje zabavali, kajti želel je, da se ta večer kolikor mogoče veselo zaključi. Zato je hotel tudi, da se polnočna ura na poseben način proslavi.

Ko je odbila ura ednajst, se je pokazal za zelenim zagrinjalom, ki se je razdelilo na dva dela, mal oder z ozadjem mesta Budimpešte, nad katerim je visela krona Sv. Štefana z napisom v zlatih črkah: Svoboda.

Zdajci zazvoni srebrn zvonček, na oder stopijo igralci. Bili so grofovi uslužbenci; pričela se je mala burka, katero je spisal vzgojitelj mladega Tatenbaha. Nastopile so osebe, predstavljajoče nekdanje znamenite ogrske može: Arpad, Štefan Hunjady, Korvin. Gostje so postajali vedno bolj razburjeni, ker so grofovi uslužbenci letali okoli njih s polnimi vrči vina. Kupice so žvenketale, živahno se je razpravljalo, glave so bile razgrete, šumelo je kakor v čebelnjaku.

Zdajci je udarila ura dvanajst.

Tedaj vstane grof Tatenbah in dvigne z biseri in grofovskim grbom okrašeno kupico. Bil je ravno trenutek, ko bi si imeli drug drugemu napiti.

Bila je navada, da se je pri svečanostih štajerskega plemstva napilo najprej na zdravje cesarja. Grof Tatenbah je držal težki kozarec z močno roko in ga dvigne. Ko pa se pokaže na odru postava sigetskega junaka, slavnega pradeda Petra Zrinjskega, v sijaju mnogobrojnih luči, zavihti grof Tatenbah kupico proti stropu in vsi za njim stoječi služabniki vzkliknejo:

Vivat — živel Zrinjski!

Gospodje pri mizi so se temu pozdravu pridružili. Grof Peter Zrinjski se dvigne, prikloni in zahvali ves rdeč v obrazu.

Jasen mu je bil pomen te zdravice, veljala je bodočemu ogrskemu vladarju.

Soproge pa so sedele nemo in presenečene; pomirile so se še le tedaj, ko je napil grof Tatenbah tudi na zdravje cesarja, ne da bi se gostje, ki so se smejali in bili razposajeni, še dalje za to zmenili.

Prizor je bil s tem končan; ostali del noči so slavili še bolj razposajeno, ko so zapustile gospe sobano ter so se mogli gospodje čisto prosto gibati.

Eden pa je vendar jako natančno opazoval prizor pomembne zdravice — bil je to Laslo Fekete. Bil je zdaj tu, zdaj tam v krogu štajerskih in ogrskih plemenitašev, naenkrat je zginil, se zopet prikazal, nikjer se ni dolgo mudil. Da je bil danes v Račju na povelje grofa Tatenbaha samega, mu je prišlo kakor nalašč.

Ravnokar je zapel petelin prvikrat, ko je stopil v bližino sluge Boltažarja Ribla ter gledal, kako je ta hotel čistiti suknjo svojega gospoda.

Laslo Fekete je pristopil v trenutku, ko se je odstranil Boltažar, da prinese krtačo. Feketovo bistro oko je zapazilo v žepu kos papirjev. Laslo jih izmakne, naglo pregleda vsebino, nato pa jih porine, ker se je bližal Ribl, zopet nazaj v žep — njegove oči so nenavadno žarele.

»Dober večer, gospod Boltažar,« reče Laslo ter stopi bližje.

»Hvala,« odvrne ta malomarno ter krtači suknjo, ne da bi se ozrl.

»Ivan Boltažar,« nadaljuje stari Laslo čez nekaj časa, »ti si res norec!« 

Boltažar pogleda pozorno,

»Zakaj,« vpraša ter premeri starega vojaka od glave do nog.

»Kako se vendar moreš mučiti z nizkimi opravki,« nadaljuje stari Laslo, »ko bi bil lahko sam gospod in imel svojega slugo, ki bi ti krtačil suknjo.«

»Kaj hočeš s tem reči,« se razhudi Ribl, »če sluga gospoda grofa Tatenbaha snaži suknjo, to nobenega nič ne briga.«

Laslo se nasmehne ter reče čez nekaj trenutkov:

»Boltažar, ti me ne razumeš ali pa me nočeš razumeti. Stari Laslo ve za sredstvo, s katerim se lahko obogatiš.«

»Da bi jaz postal bogat, pravite,« odvrne Boltažar, »no, če veste za tako sredstvo, zakaj ga ne porabite sami?«

»Ivan Boltažar,« reče stari vojak ter stopi bližje, »ti si bistra glava, toda tako brihten še nisi ko stari Laslo, ki ve, da Ivan Boltažar Ribl že davno ni tako zvest sluga svojega gospoda kakor se sicer kaže.« 

Boltažarjev obraz je oblila rdečica.

»Kaj hočete od mene,« reče skoraj s trepetajočim glasom in ne more pogledati Feketu v oči.

»Boltažar,« reče ta in stopi bližje, »ali mi ne bi prepustil to suknjo za gotov denar?« 

»To suknjo,« vpraša Boltažar, »kaj hočete z njo?«

»Neumen fant,« odvrne stari, »kaj drugega, kakor da jo oblečem, kajti moja je, kakor vidiš, že obnošena. Ti pa lahko poiščeš za gospoda iz bogate zaloge kako drugo suknjo.«

Boltažar zmaje z glavo ter reče:

»Laslo, to je neka posebna zahteva, nisem mislil, da si želi stari vojak in Oger, ki se sicer kaže tako ponosnega, to staro suknjo.«

»Ivan Boltažar, ali znaš brati,« vpraša Laslo.

»Seveda,« odvrne ta.

»Dobro, vidim na tvojem presenečenju, da me razumeš, in jaz verjamem, da se bova še bolje razumela, če ti povem, da si se zadnjič »Pri slonu« pritoževal, da tvoj gospod tvojo zvesto službo kot sluga premalo upošteva ter bi, če bi se ti zagotovilo primerno plačilo, razodel stvari, ki bi spravile gospoda grofa kmalu ob grofovsko krono.«

»Kaj pravite, Laslo,« vzkipi Boltažar.

»Mirno, moj sinček,« odvrne Laslo Fekete z zamolklim glasom, »ti torej čutiš, da jaz stari Laslo nekaj vem. Zato ti zviti fant kratkomalo reci, ali hočeš prodati to suknjo za sto ogrskih cekinov deželnemu profosu v Gradcu, gospodu Juriju Francu pl. Will?«

»Sto cekinov,« reče radovedno Boltažar.

»Sto polnovrednih cekinov,« odvrne Laslo, »lahko se zaneseš na mojo besedo, ki velja toliko kakor imenovanega gospoda.«

Boltažar nekaj časa zamišljeno in dvomljivo gleda skušnjavca.

Zdaj pa zmaje z glavo. V spomin so mu prišle vse dobrote, ki mu jih je skazal njegov gospod.

»Laslo,« reče, »če mislite, da ste vi bolj prebrisani kakor Ivan Boltažar Ribl, se motite. Toliko vendar spoznam, da vem, kam pes taco moli. Vi hočete vjeti gospoda s slugom vred, na cekine pa lahko čakam do smrti.«

»Ne, stari lisjak, Ivan Boltažar ne ve ničesar povedati o svojem gospodu. Laslo Fekete z dvojnim licem bo dobro storil, če se kmalu zgubi, da milostljivi gospod grof ne zve, kdo je hotel zapeljati njegovega zvestega slugo k nezvestobi.«

»In sluga grofa Tatenbaha,« poseže vmes Fekete, »naj premisli, ali hoče sprejeti obilno plačilo, ker potem je prepozno.«

V tem trenutku se sliši s hodnika glas grofa Tatenbaha, ki je klical svojega slugo. Glasen šum v dvorani je bilo znamenje, da gostje odhajajo. Zdajci se prikaže grof Tatenbah ter zakliče: »Svetilke!«

Laslo Fekete je izginil in Boltažar je hitel, da izvrši svojo službo ter obenem odnese s seboj lovsko suknjo z listinami, ki so postale za grofa Tatenbaha usodepolne.

XIV. V GRADU LIEBENAU.[uredi]


Zvečer ministri zbrani vsi
So bili v kabinetu.
K. Havliček.

Južno od Gradca na vzhodnem bregu reke Mure je vas Liebenau, sedaj spojena z mestom Gradcem; tukaj v bližini je zgodovinsko polje, kjer sta leta 1532 vojskovodja Kacijaner in Ivan Ungnad in Ženeka na Koroškem, ki je bil Slovanom jako naklonjen, premagala s krdelom 3000 mož in konjenikov turške čete, ki so že ropale v Gradcu in hotele oditi z bogatim plenom v Turčijo. Osemtisoč Turkov je tedaj padlo, med njimi je našel smrt sam Ibrahim paša. Ogromen plen je prišel v roke zmagovalcev, več ko tisoč krščanskih jetnikov je bilo rešenih. Vhod zmagovalcev v mesto popisujejo kronisti kot najsvečanejši.

Tukaj je stal že iz srednjega veka grad Liebenau, ki so ga posedovali med drugimi tudi grofje Herberstein.

V krasni dvorani tega gradu je sedel v prvih dneh meseca januarja l. 1670 mož visoke postave z dolgim resnim obrazom, v črno žametastem, s srebrnimi nitmi obrobljenem držav. plašču. Bil je to gospod Ivan Pavel Hocher in tedanji dvorni kancler Njegovega Veličanstva.

Zraven njega so sedeli pri veliki s črno preprogo pokriti mizi Krištof Abele pl. Lilienberg, nadalje podkancler Würzburger, Ivan Henrik Herwart pl. Hochenburg, cesarski vladni svetnik Bogoljub Windischgrätz ter bradat vojak Tomaž Sahier pl. Windmühlen, cesarski podpolkovnik v Jakob Gerardovem dragonskem polku.

Ti gospodje so prispeli pred nekaj urami z Dunaja. Zraven njih so sedeli gospodje Filip grof Brenner, Janez baron Tyrudl in Ivan Gašper pl. Kellersperg, župan mesta Gradca in mestni sodnik Peter Volk.

Tvorili so nekako tajno komisijo, ki so jo poslali iz Dunaja, da ugotovijo, kakšen obseg je že zavzela zarota; zbrali so si radi tega ta grad, da njih navzočnost ne bi dala povoda raznim govoricam.

Sedeli so vsi skupaj, zaupniki kneza Lobkovica, le enega še ni bilo.

Že so ugibali marsikaj in se posvetovali o tem in onem. Zdajci pogleda dvorni kancler Hocher še enkrat s svojega vzvišenega sedeža celo omizje zaupnikov.

»Njegovo Veličanstvo, moj premilostIjivi cesar in gospod,« je rekel z nekim tajnostnim glasom, »mi je naročil pri mojem odhodu z Dunaja, da sprejmem poročila onih vestnih ter cesarju vdanih članov visokega plemstva, ki spadajo med deželne stanove. Vendar vidim na svoje začudenje, da manjka predsednik tega sveta, grof Tatenbah, kateremu je poverjeno pazljivo poizvedovanje v tej zadevi.

Dvorni kancler se obrne proti grajskemu poglavarju grofu Brennerju ter ga vpraša:

»Ali niste grofa Tatenbaha obvestili o našem prihodu? Ali morda ima kaka druga opravila v tej uri?«

Grof Brenner se nasmehne ter reče:

»Posebni posli, s katerimi se peča grof Tatenbah, kakor se mi je poročalo, se ne ujemajo s tem, kar hoče doseči današnje zborovanje. Bržkone je zopet napravil izlet v Čakovec ali pa sedi v kakem gradu sub rosa s svojo izvoljenko.«

»Kako naj se to razume, gospod grof,« vpraša pl. Abele, »ali je grof Tatenbah sporočil, da ne pride?«

»Tega ne,« odvrne grof Brenner.

»Zato se pa tudi ne more trditi, da ne bo prišel, ko je vendar povabljen, da gotovo pride,« nadaljuje gospod Abele, »in jaz ne morem razumeti, zakaj vedno blatite cesarskega vladnega svetnika Tatenbaha. On je mlad, življenja željen, kavalir, ki ima mehko, a odkrito srce za veselje sveta in tudi sredstva, da uživa to veselje. Sicer pa je dobra plemenita duša, ki ne zasluži nezaupanja, ki ga vi gojite proti njemu v svojem srcu.«

Grof Filip Brenner je mirno poslušal zagovor gospoda pl. Lilienberga v prid njegovemu prijatelju Tatenbahu, nato pa reče:

»Kar se more zahtevati od pravega plemenitaša, je poštenost ter stanovitnost v dejanju in odkrita zvestoba do deželnega vladarja. Veselilo bi me, gospod Abele pl. Lilienberg, ako bi vaš prijatelj grof Tatenbah imel te lastnosti. Če še danes pride v naš krog ter nam razloži, kaj vse je zvedel in ugotovil glede nezadovoljnežev na Ogrskem in kako daleč so že razpletli svoje mreže tudi po Štajerskem, mu hočem v imenu mojega vladarja podati roko ter ga pozdraviti kot najzvestejšega med zvestimi.«

»Hvala vam, gospod grof, za to besedo,« se nekdo javi iz ozadja, »tukaj stoji, katerega želite in jaz vam hočem dati odgovor, kakor zahtevate.« 

Gospodje pri mizi so pogledali proti vratom. Grof Ivan Erazem Tatenbah je stopil k praznemu naslonjaču, ki je bil zanj pripravljen med grofom Brennerjem ter dvornim kanclerjem Hocherjem.

»Gospod grof,« vpraša Tatenbah ter se obrne proti nagovorjenemu, »o čem naj poroča grof Tatenbah pri tem zborovanju?«

Cesarski dvorni kancler se obrne proti Tatenbahu ter reče:

»Njegovo Veličanstvo, naš premilostljivi cesar in gospod želi izčrpnega poročila, kakega mišljenja je ljudstvo na Štajerskem, ter hoče posebno vedeti, kaj je resničnega na vseh govoricah glede ogrskih nezadovoljnežev, ki se baje pojavljajo celo že v Gradcu. In ker se imate vi, gospod grof, kot predsednik v svetu deželnih stanov najbolj brigati za blagor dežele in je vas Njegovo Veličanstvo posebno odlikovalo s svojim zaupanjem, pričakuje vladar posebno od vas, gospod vladni svetnik, da poročate, koliko odgovarjajo te govorice resnici.«

Dvorni kancler pogleda ostro grofa, a ta reče s smehljajem:

»Temne govorice, da, gospod dvorni kancler, vi res pravilno označujete te puhle govorice o preteči pobuni kot temne govorice, ker niso nič drugega kot to, izmišljene ter nalašč vprizorjene od stranke, ki se vedno trudi, sejati nesporazumljenje med vladarjem in njegovimi zvestimi podaniki.«

Nato zmaje dvorni kancler dr. Hocher z glavo ter reče:

»Glasom poročil, ki smo jih dobili na Dunaj, te govorice vendar niso tako neosnovane, če tudi so temne, toda popolnoma izmišljene tudi ne morejo biti. Kar se tiče poročil, ki smo jih dobili iz Ogrskega, vemo, koliko jim smemo verjeti; kar pa nameravajo nezadovoljneži s Štajersko, mislim, da dobimo od vas, gospod vladni svetnik, na podlagi vaših opazovanj najtočnejša poročila. Ker pa vse zanikate, moram že povedati, da se glasijo naša poročila, ki jih dobimo na Dunaj, popolnoma drugače, da je na primer pripravljena v Bosni turška pomoč za nezadovoljneže in je torej pričakovati vpada na Štajersko.«

Pri teh besedah se Tatenbah glasno nasmeje, nato pa reče:

»In jaz vam rečem, gospod dvorni kancler, da so vsa vaša poročila iz Ogrske in Carigrada lažnjiva, popolnoma neresnična. Štajerska dežela ni bila na svojih mejah kakor tudi v notranjem nikdar bolj varna kakor v teh dneh. Stara je štajerska zvestoba do naših vojvod in gorje tistemu, ki bi jo hotel kršiti.«

Po teh besedah se obrne grof Tatenbah k cesarjevi podobi, ki je visela v dvorani nasproti mizi v velikem pozlačenem okvirju, dvigne obe roki proti sliki ter reče s povzdignjenim glasom:

»O, ti mogočni, predobri in pravični vladar, moj premilostljivi cesar in gospod, poglej na nas, tebi v življenju in smrti vdane Štajerce! Kje moreš najti bolj zvesta srca kakor v tej lepi deželi, kjer je vsak človek del tvoje telesne straže. Ni treba polkov, ne topov, da bi ščitili Štajersko; naj pride sam v našo deželo, slišal bo, kako bo donelo od gora in se razlegalo po ravninah: Vivat Leopoldus!«

Grof Tatenbah je utihnil, prevzet od navdušenja in si obriše solze iz oči.

Tudi gospodje celega omizja so bili ginjeni od navdušenja za cesarja ter so prijazno gledali na grofa, ki je ves žarel od navdušenja.

Le kancler Hocher je ostal popolnoma nem, kakor hladen mramornat steber.

Grof Brenner, grajski stotnik, se dvigne ter neprijazno pogleda grofa Tatenbaha. Čez nekaj časa reče s počasnim vzvišenim glasom:

»Res je, da je moralo vsakega presuniti, ko ste govorili in s kakšnim navdušenjeme so sprejeli Štajerci svojega vladarja ter gospoda. Vendar pa je tudi resnica, da je hotel na meji te dežele nek ogrski plemič vjeti cesarja, ko se je peljal pred tremi leti svoji nevesti nasproti, in ga celo umoriti.«

»To je laž,« se razburi grof Tatenbah.

»Nikakor ne,« odvrne grof Brenner hladno in mirno, »kar sem rekel, tudi lahko dokažem. Govori se, da se tudi vi, gospod grof, shajate pogostoma z nezadovoljnimi magnati, da ste jih celo povabili v svoje lovišče na Pohorju ter bili celo preoblečeni, da bi lažje z njimi občevali.«

Grof Tatenbah je nekoliko prebledel, toda kmalu se zopet zavede ter reče hladno:

»Vi imate deloma prav, gospod grajski stotnik, če mi očitate občevanje z vodjem ogrskih strank. Toda pomislite, da ne morem boljše in bolj gotovo zasledovati celega gibanja kakor na ta način, da grem v tabor nasprotnikov, da vidim, kakšne načrte kujejo zoper nas.«

»Dobro,« odvrne grof Brenner, »čas pokaže, ali boste, gospod grof, svoje navdušenje za cesarja in našega gospoda ravno tako rešili tudi z dejanji.«

»Gospod grajski stotnik,« vzkipi grof Tatenbah ves razburjen, »kdor dvomi nad mojo odkrito zvestobo, temu sem na razpolago, da prinesem dokaz s svojim mečem — torej ...«

»Stojte, gospodje,« prekine ta nastop dvorni kancler, »mi smo odposlani, da se posvetujemo v resni uri o tem, kaj je najboljše za našo deželo, ne pa, da bi se po nepotrebnem bojevali.«

Nato se obrne h grofu Tatenbahu, ki je že bojaželjno prijel za meč, ter reče:

»Gospod vladni svetnik, mi spoznamo iz vašega navdušenja za našega premilostljivega vladarja, da hočete veljati kot zvest služabnik Njegovega Veličanstva, za kar vas tudi vedno imamo. Vsled tega pričakujemo, da bodete v vsem postopali previdno ter zasledovali počenjanje sovražnikov. Ker nimate ničesar poročati, zaključimo to zborovanje. Odpotovali bomo na vse zgodaj, da ostane vse to tajno; iz Dunaja pa dobite nadaljna navodila, katera imate kot predsednik v zboru deželnih stanov razglasiti.«

S temi besedami je zaključil kancler Hocher zborovanje tajne komisije in zaupni člani so se razšli na različne strani.

Grof Tatenbah je jezdil nazaj v mesto. Ko je prišel v Rauberhof, je že nastopila noč.

XV. PLEMENITA GOSPA.[uredi]


Mislim, da uže je čas
Poti slabe opustiti.
Levstik.

Pred velikimi vrati starodavne hiše Freihaus v Mariboru se je ustavil nekega večera začetkom leta 1670 lep jezdec v opravi pristnega Ogra.

Iz prostorne veže je prišel ravnokar grof Tatenbah. Ko zagleda jezdeca, vzklikne:

»Rudolfi, odkod si prišel?«

»Naravnost iz Čakovca, milostljivi gospod,« odvrne Rudolfi, »važne novice sem vam prinesel.«

»Pojdi z menoj,« reče grof hlastno, »ali te je kdo v hiši videl?«

»Še nikdo,« odvrne Rudolfi, »mojega konja sem pustil v gostilni »Pri sukancu« izven mesta in tam hočem tudi prenočiti.«

»Dobro si pogodil,« pravi grof zadovoljen »hitro pojdi z menoj!«

Oba sta vstopila skoz stranska vrata v grofovo pisarno.

»Kakšne novice prinašaš,« vpraša grof ter sede v naslonjač.

»Svarilo, milostljivi gospod, grofica Zrinjska vas roti, da ste previdni in ne storite ničesar, dokler ne govori z vami.«

»Zakaj,« vpraša grof vznemirjen, »grofica Zrinjska ni prišla, kakor sem jo pri poslednji priliki prosil, v grad Konjice, kjer sem jo namesto v Račju za gotovo pričakoval. Ali ni sprejela mojega pisma?«

»Sprejela ga je,« odvrne konjušnik, »pa od koga mislite, gospod grof, ga je dobila?«

»Povej,« vpraša grof in precejšnja vznemirjenost se mu bere na obrazu.

»Po vaši soprogi grofici Ani Tereziji Tatenbah.«

Grof skoči, kakor bi ga pičil gad, iz naslonjača ter reče bled od presenečenja:

»Kaj praviš, od moje soproge?«

»Tako je,« odvrne Rudolfi, »moja graščakinja Zrinjska je prišla, kakor ste se domenili pri zadnjem sestanku v Račju točno ob določeni uri v grad. Vas, gospod grof, pa ni bilo in namesto vas je prišla vaša milostljiva soproga.«

»Grom in strela,« vzklikne grof, »jaz nekaj slutim.«

»Popolnoma prav,« poseže vmes konjušnik ter se smehlja, »dobro ste zadeli, gospod grof, da je nekdo nalašč ali slučajno zamenjal pismi, ki ste v njih prosili grofico Zrinjsko, da pride v Konjice, vaši soprogi pa ste sporočili, da ste šli v Podčetrtek. Vaše prvo pismo je prišlo na dan vašega odhoda v roke grofice Tatenbahove, drugo pa, ki je bilo namenjeno za vašo soprogo, je prišlo v roke grofice Zrinjske še le po njenem odhodu, pa ga je takoj poslala vaši soprogi.«

»Kdo je pismi zamenjal in kakšen je bil nastop med mojo soprogo in grofico Zrinjsko?«

»Vaša soproga je ravnala kot ženska, ki ni samo plemenita po rodu, ampak tudi po mišljenju,« odvrne Rudolfi, »več pa je v pismu grofice Zrinjske. Kolikor sem od nje zvedel, je ta od tistega trenutka, ko se je sešla z vašo ženo, za njo navdušena ter jo imenuje angel v človeški podobi. Kaj pa ste imeli obe soprogi med seboj, mi je neznano.«

»Kako se je vendar mogla,« reče grof nevoljno, »izvršiti ta zamenjava pisem?«

»Nič ni bolj lahko kakor to,« odvrne konjušnik, »obe gospe imate isto krstno ime Ana. Površnost dostavljalca pisem more povzročiti, da ste bili pismi zamenjani in je prišlo pismo, naslovljeno na grofico Zrinjsko, v roke vaše soproge in obratno. Morda pa je dotični nalašč izročil napačno pismo vaši soprogi. Odvisno je od tega, komu ste izročili obe pismi.«

»Komu drugemu, kakor mojemu slugi Boltažarju,« odvrne grof, »ali je ta človek res tako zahrbten?«

»Premilostljivi gospod,« reče Rudolfi, »to je danes tako navada. Bodite previdni kakor kača, je geslo sedanjega časa.«

»Dobro, dobro,« pravi premišljevaje grof Tatenbah, »pa velika težava je v tem, kako naj zdaj stopim pred svojo soprogo, ki ve za vse tajnosti?«

»To je seveda jako sitno,« meni Rudolfi, »gospe odpustijo vse, samo nezvestobe ne.«

»Pojdi sedaj v gostilno,« reče grof, »kar boš zavžil, se naj zapiše na moj račun. Jutri pa pridi po pismo za grofico Zrinjsko, ki ga moraš takoj nesti v Čakovec.«

Rudolfi se je takoj odstranil, grof Tatenbah je ostal sam. Prečital je pismo grofice Zrinjske, v katerem mu popisuje, kar je doživela z njegovo soprogo. Grof Tatenbah je hodil z velikimi koraki gor in dol, obraz mu je žarel, po žilah se je nemirno pretakala kri. Mož omahljivosti in dvoma je zašel v zagato, iz katere tudi najbrihtnejši ne najde lahko izhoda.

»Ta nesrečna zamenjava,« vzklikne, »mogoče je to storil moj sluga Boltažar nalašč. Ali je morda ta hinavski dečko podkupljen od moje soproge? Toda ne. Ana Terezija nikdar ni ravnala tako nečastno, kaj takega bi zoper mene ne storila.«

Zopet je hodil nekaj časa nem in zamišljen gor in dol:

»Kako naj stopim sedaj pred ono, ki je tako hudo užaljena, ko ve za moje razmerje do grofice Zrinjske. Kaj bo odločila zaradi najinega zakonskega razmerja, kaj bo storila?«

Tako je govoril grof Tatenbah na pol glasno pri sebi. Pri tem ni zapazil, da so se rahlo odprla vrata.

»Odpustila bo,« se sliši prijazen glas.

Grof Tatenbah se obrne ter zagleda pred seboj mirni obraz svoje soproge.

»Ana Terezija,« reče z odkritosrčnim naglasom, »ti prideš k meni, jaz pa se komaj upam, da ti pogledam v oči.«

Grof Tatenbah povesi glavo ter se izogiba pogledom grofice. Čez nekaj časa pa reče:

»Ti veš, česar bi sicer ne smela vedeti in vendar hočeš.«

»Odpustiti in pozabiti, moj soprog,« odvrne grofica resno in mirno.

»Odpustiti in pozabiti,« vzklikne grof.

Grofica veselo pritrdi in reče:

»Ana Terezija Tatenbah ve sicer, kaj je dolžna časti plemenitašinje ter pravi soprogi vladnega svetnika in bi v drugem slučaju prosila, moj soprog, da ji prepustite enega od svojih gradov, v katerem bi stanovala, ker je brez svoje krivde izgubila ljubezen svojega soproga. V teh težkih dnevih pa, ko so vas nezadovoljneži dobili v svoje mreže ter hočejo tudi vas pogubiti, v teh dnevih je sveta dolžnost žene, če tudi je njeno srce še tako ranjeno, da vztraja trdno in zvesto pri svojem soprogu ter mu stoji ob strani, dokler niso pregnani hudobni duhovi, ki vas hočejo spraviti v nesrečo. Zato, grof Tatenbah, hoče vaša soproga pozabiti, kar se je zgodilo, ter ne zapustiti vaše hiše, marveč bo vztrajala ob vaši strani ter ostane vaš dobri angel, dokler ne stojite zopet na trdnih tleh pravice in zvestobe.«

Grofica je izgovorila te besede z dostojanstvom, obenem pa tudi z globoko prisrčnostjo. Stala je pred grešnim soprogom kakor maščevalna boginja, ki pa mu je dala roko v spravo, da se ji pridruži ter najde ob njeni strani blagi mir.

Prevzet od duševne plemenitosti, je padel grof Tatenbah na kolena pred svojo soprogo.

»Moja Ana, moj dobri angel, duša moje duše,« je jecljal ter poljuboval njeno roko, »kaj moram storiti, da sem tebe vreden in da zopet dobim tvoje zaupanje?«

»Dati zaupanje, kjer zahtevate zaupanje, moj soprog,« odvrne Ana Tatenbahova, »toda zaupanje more le takrat nastopiti, kadar se grof Tatenbah prepriča, da ni nobenega na svetu, ki bi mu hotel tako dobro, kakor mati njegovega sina.«

Spomin na ljubezen sina je ganil grofovo srce še bolj. Ves prevzet vzklikne:

»O, ali je še kaka druga ženska na zemlji, ki bi bila tako blaga kakor ta? Govori, o govori Ana, kaj imam najprej storiti, da zaslužim zopet tvoje zaupanje?«

»Ivan,« odvrne grofica, se pripogne ter rahlo dvigne skesanega kvišku, »če hočeš poslušati nasvet svoje žene, se odtegni vplivu onih brezsrčnih in sebičnih, ki te hočejo vjeti v svoje mreže ter te upropastiti. Odstrani iz svoje bližine vse hinavske prijatelje in če si kot služabnik svojega cesarja krenil že predaleč s pravega pota, idi pred cesarja, padi pred njim na kolena ter priznaj, da bi bil lahko že do polovice izdajalec, da pa hočeš ostati zvest državni služabnik.«

Grof Tatenbah je gledal otožno pred se in bilo mu je, kakor bi videl v tem trenutku celo svoje preteklo življenje. Bil je eden tistih trenutkov, ko stopi dobri duh pred človeka ter ga resno svari. Ako človek upošteva to svarilo ali ga ne upošteva, tako se tudi odloči cela njegova usoda.

Zdajci dvigne grof Tatenbah glavo in njegov pogled se upre v odkriti, pošteni obraz soproge. V njegovi duši se je očividno začel boj dobrega angela s hudobnim.

»Ana,« reče mirno ter jo prime za obe roki, »moja Ana, ti si res moj angel varuh, kako te spoštujem! Gotovo, ti si žena, o kateri se pravi: Dobra žena je desna roka svojega moža. Draga Ana, tvoje besede ne ostanejo brez vtisa. Še ta poljub, ti duša moje duše, potem me pusti samega, kajti grof Tatenbah hoče napraviti red v svoji hiši.«

»Če hočeš to storiti, moj soprog,« reče grofica ter ga ljubko pogleda, »moraš, moj Erazem, predvsem zaupati svoji soprogi kot svoji drugi duši. Ti ji moraš vse razkriti, ti ne smeš imeti nobene tajnosti pred svojo Ano Terezijo.«

In lepa gospa je pri teh besedah položila roko na grofovo ramo, mu pogledala srčno v oči ter rekla s prosečim, nežnim glasom:

»Erazem, od tvoje zadnje bolezni je tvoje ravnanje zagonetno. Tvoj pogled je nestalen, tvoje vedenje nemirno; zdi se mi, da si v svojem srcu razdvojen. Kar skleneš danes, zavržeš jutri. Ivan, ti si omahljiv v svojih mislih in svojih dejanjih.« 

»Mogoče,« odvrne grof, a se ne upa pogledati svoji soprogi v oči, »dogodki današnjih dni prinašajo marsikaj s seboj ter zahtevajo od državnika tako različne stvari, da človek večkrat dvomi, česa bi se oprijel, da bi bilo prav.«

»Ne, ne,« vzklikne grofica, »to so presplošne besede, ki niso navadne v višji politiki, v kateri rabite take izraze, da prikrijete svoj pravi namen. Velike načrte ima v svoji duši, toda on noče, da bi zvedeli njegovi svojci, kaj namerava, ker bi se mogoče ustrašili, če bi zvedeli, kako velike, a tudi nevarne načrte ima. Ali ni tako, moj Ivan?«

Grof je pogledal svoji soprogi v rosne oči, njegov pogled je kazal neodločnost. Ni vedel, ali bi v tem trenutku govoril ali pa bi svoje načrte za sedaj še prikril pred najzvestejšo dušo, ki jo je imel na zemlji; saj je vedel vnaprej, kakšen svarilen odgovor bo dobil.

Ko je nekaj časa gledal v jasne oči svoje zveste žene, je dvignil svojo sklonjeno glavo ter rekel:

»Ana, prav imaš, veliki načrti zorijo v moji duši. Ta resna ura, v kateri stojiš ti, plemenita, velikodušna, odpuščajoča žena pred ponižanim soprogom, mi daje priliko, da ti jih razkrijem. Vedi torej, da je tako, kakor praviš. Veliki sklepi dozorevajo v moji duši, velike načrte hočem izvesti. Grof Erazem Tatenbah bo povečal sijaj svoje hiše, dodal bo grofovski kroni še vojvodsko.«

»Ivan,« reče grofica ter postane smrtnobleda.

»Ti se čudiš, Ana,« reče grof smehljaje se, »seveda je to razumljivo. Tvoja nežna ženska duša, ki se giblje v ozkem krogu domačnosti, ne more razumeti nenavadno velikih in — rad priznavam — tudi nevarnih načrtov, ki me vlečejo k zvezi z mojimi prijatelji na Ogrskem. Če pa zmagam v tem boju in stopim kot neomejen vladar celjske grofije in morda še kakega večjega dela Štajerske, pred te, da ovenčam glavo sebi, tebi in sinu z vojvodsko krono, potem, draga Ana, mi boš rekla, da sem storil prav, da ...«

»Nikdar,« poseže vmes grofica, razburjena, »o pravični Bog, torej je res, kar se mi je namigavalo in česar nisem hotela verjeti, torej je le res, da je grof Tatenbah, visokonadarjeni služabnik svojega vladarja, zaveznik upornikov ter da mu hoče postati nezvest.«

»Zakaj verolomen,« reče grof, »gre za to, kako se stvar imenuje. Ogrski magnatje samo hočejo dobiti nazaj svoje stare pravice, katerih jim na Dunaju ne dajo. Ako smo mi v tem boju ob njih strani, dobimo kot plačilo neodvisnost in dedno pravico vojvodske časti, združene s celjsko grofijo. Le pogumni sme pričakovati zmago, zato hočem iti z njimi.«

»Nazadnje prideš na morišče,« pripomni grofica, dvigne proseče roke ter reče:

»Poslušaj glas svoje žene, matere svojega otroka, opusti to početje in to zvezo! Ali jih še nisi spoznal, svojih prijateljev, ki so med seboj needini in ki so sposobni, da izdajo drug drugega, ako gre za to, da sami zmagajo ali pa se rešijo. Bojim se, dragi soprog, da boš ti prva žrtev.« 

Grofu Tatenbahu je zablestela svetla solza v očeh. Očividno so ga ganile te besede, zato reče z mehkih glasom:

»Pomiri se, Ana, sedaj veš vse in ne čudim se, da te je ta novica pretresla. Pozneje boš bolj trezno o tem sodila, moja zvesta duša, in takrat bova o teh načrtih dalje govorila.

Še enkrat objame grof Tatenbah svojo soprogo, jo poljubi na čelo ter jo spremi od stranske sobe, odkoder je prišla v svoje sobane.

Po odhodu soproge grof Tatenbah ni bil več to, kar je bil ravnokar: ponižni, skesani grešnik, ki je klečal pred svojo soprogo. Zopet je zavladal nad njim ponos in izraz nezadovoljstva mu je zasenčil obraz.

Zdajci stopi k vratom male sobe.

»Moj sluga Boltažar naj pride takoj,« zagrmi nad strežajem v predsobi.

V drugem trenutku je že stal Boltažar Ribl, zaupni sluga grofa Tatenbaha, pred svojim gospodom.

»Ali si izročil obe pismi, ki sem jih pred svojim odhodom v Konjice dal v tvoje roke, moji soprogi in grofici Zrinjski,« vpraša grof ter z jeznim pogledom ošvigne svojega slugo, ki mu je obraz prebledel.

»Da, gospod grof,« odvrne sluga z negotovim glasom.

»Ali si jih sam izročil,« vpraša grof dalje.

»Tega mi niste naročili,« odvrne sluga s predrznim poudarkom.

»To se je samo od sebe razumelo,« reče grof, »in ni bilo treba tega posebej naročati, osobito tebi, ki si tako brihten. Po kom sta bili pismi izročeni?«

Boltažar je molčal nekaj časa kakor bi premišljeval, ali naj pove vse. Čez nekaj trenutkov reče:

»Pismo za grofico Zrinjsko izročil Laslo Fekete, dobil sem ga v gostilni »Pri slonu«, kjer je pravil, da odpotuje vsled vašega naročila drugi dan v Varaždin. Nisem hotel čakati, da bi prišla grofica Zrinjska v Račje. Drugo pismo za gospo soprogo sem izročil služkinji gospe grofice, ki ga je gotovo izročila.«

»Lopov,« zakriči grof, »ali ne veš, da si zamenjal obe pismi, in je dobila moja soproga pismo, naslovljeno na grofico Zrinjsko!«

»Bog nas varuj,« zastoče sluga, »to je nesrečna pomota.«

»Za katero bi moral dati svojo glavo, če bi bil moj podložnik,« reče grof ves razkačen, »ker to nisi, ne morem drugega storiti, kakor da lahkomišljenega in nezvestega slugo za vedno naženem iz svoje hiše.«

»To hočete storiti,« vpraša Ribl z izzivalnim glasom in s predrznostjo v pogledu.

»Ti še dvomiš nad tem,« reče grof jezen, »ali naj te spomnim na posledice, ki so nastale vsled tvoje nepopisne lahkomiselnosti pri vročitvi obeh pisem. Pojdi, s tem trenutkom si odpuščen iz službe. Moj tajnik ti izplača plačo, ki ti še pripada. Zdaj pa se poberi malopridnež izpred mojih oči, sicer bi se še mogel spozabiti nad teboj.«

»Ne delajte tega, gospod grof,« odvrne Boltažar popolnoma mirno, »morda se boste kesali, da ste odslovili slugo, ki je bil stražar in obenem priča, ko ste uživali sladke ure. Sedaj pa me hočete na ta način plačati.«

»Glej ga, predrzneža,« vzkipi grof ves besen, »ki še hoče groziti. Grom in strela, ali morda misliš na to, da bi izdal moje razmerje do grofice Zrinjske? Prideš prepozno, lopov, Ana Terezija ve ravno vsled zamenjave pisem vse, kar bi sicer ne smela vedeti, pa je odpustila in pozabila vse.«

»No, to pa se je zgodilo naglo,« reče Boltažar s porogljivim nasmehom ter pripomni:

»Sluga Boltažar ve še za druge tajnosti svojega gospoda, ki jih vzame seboj. Ako ostane pri moji odslovitvi, bi mogel skušnjavec, ki je nekdaj hotel spremeniti kamen v kruh, tudi papirje spremeniti v pristne cekine.«

Grof Tatenbah ni več slišal teh besed odpuščenega sluge, ki se je hitro odstranil. Grof je poklicaj strežaja, da ga sleče, nato pa je šel v stransko sobo h kratkemu počitku.

XVI. PRI VEDEŽEVALKI.[uredi]


V desni roki pa ima
Ogledalo iz zlata,
Pred oči mu ga drži,
Kaže v njem pretekle dni,
Mu v svetlosti jasni spet
Kaže čas prihodnjih let.
Jenko.


Ljudje, ki so rojeni za vladanje in se tega zavedajo, se smatrajo, čim bolj se odmikajo od načel poštenosti, tem bolj za poklicane, da poteptajo pod svojimi nogami vse, kar se jim postavi nasproti. Ljudje so jim igrača, ki jo vržejo v stran, če hočejo kaj doseči. Svoboda, moč, čast in slava, to so zadnji cilji, po katerih stremijo. Ako v njihovih srcih ni docela zamrl čut za pravico in krepost, se pri njih pojavljajo trenutki, ko si morajo sami reči:

Največja moč na svetu je krepost, ona ostane celo v smrti zmagovalka.

Tako močna je bila osebnost žene, ki se je čutila rojeno za vladanje na svetu, in to je bila Ana Katarina Zrinjska.

Bila je, kakor o njej pišejo kronisti, vlade željna, strastna gospa, zato so se je bali podložniki.

Bila je poučena o vseh tajnostih svojega soproga in njegovih zaveznikov. Kljub temu se ni mogla ta žena, ki je sanjala o kraljevski kroni, ustavljati vplivu čednosti, ki ji je stopila naproti v osebi plemenite grofice Ane Tatenbahove.

Ponižana od veličine svoje nasprotnice se je vrnila Ana Katarina Zrinjska na svoj grad v Čakovec.

Sklenila je, da noče zaostajati za velikodušno nasprotnico ter da bo vrnila pravi ženi njenega soproga, državi pa zvestega služabnika. Hotela je raztrgati mrežo, ki jo je že razpredla okoli grofa Tatenbaha.

V Čakovcu pa jo je čakal mož, tam v veliki dvorani je stal mlad, lep plemenitaš v krasni, z zlatimi nitmi pretkani obleki, noseč grb na ročaju svojega meča.

Bil je to mladi obmejni grof Franjo Frankopan, ki je prišel v Čakovec s svojim spremljevalcem plemičem Mihaelom Bori, bivšim dvornim hišnikom pri palatinu Wesseleny in njegovi soprogi Juliji rojeni grofici de Naro iz Benetk, in s hrvatskimi plemiči Gottal, Genozi in Mulicios.

Mladi obmejni grof stopi k svoji sestri ter jo vpraša, ali ne bodo kmalu zleteli nemški klobuki na Ogrskem kvišku.

To edino vprašanje bi zadostovalo, da bi razvnelo ogenj navdušenja za svobodo domovine, ki je še vedno tlelo v njenem srcu, odkar se je sešla z grofico Ano Tatenbahovo ter se ni dal pogasiti.

Ko je nato Franjo Frankopan opominjal z vso močjo svojega govorniškega daru k dejanjem ter kazal na priprave, ki so se že izvršile za ta veliki boj, je grofica Zrinjska hitro pozabila na vse one lepe besede, ki jih je govorila z grofico Tatenbahovo. Pred njenimi očmi je stala v vsej velikosti in slavi podoba osvobojene Ogrske in zraven nje podoba moža, ki si ga je izbrala za boritelja, stoječega v prvih vrstah boja za svobodo — grofa Tatenbaha.

Toda ta izvoljenec, ki je bil ravno tako ponosen in slavohlepen kakor grofica Ana Zrinjska, je dospel na razpotje življenja. Kam naj krene? Ali naj gre po poti, na kateri ga vodi Ana Katarina Zrinjska, koje narava diha ljubezen in koje besede obljubljajo vojvodstvo krono, moč in slavo? Ali pa naj se oklene ljubeče in plemenite soproge ter postane zopet zvest služabnik cesarja in države? Odločitev je bila za grofa Tatenbaha pretežka.

Ana Katarina Zrinjska je imela v primeru z grofom Tatenbahom predmet odločnega, trdnega značaja. Vendar pa je z njim delila slabost, da je verovala v neizprosljivo usodo ter se posluževala praznovernih sredstev. Čim bolj se je bližala odločitev v velikem boju za svobodo domovine, kjer je hotela biti v prvi vrsti, tem bolj jo je prevzemalo hrepenenje, da bi pogledala v bodočnost, ki krije v svojem naročju zmago ali pa neuspeh. Ona, ki je v Račju zasmehovala malodušnega grofa Tatenbaha zaradi njegovega praznoverstva v čudodelno moč vedeževalke na Ptujskem polju, se je večkrat spomnila njegovih besed ter je želela gledati skozi zrcalo vedeževalke, pogledati v bodočnost in to kar je skrito v njenem okrilju.

V temnih gozdovih Ptujskega polja med več sto let starimi hrasti je stala v drugi polovici sedemnajstega stoletja ob malem hribčeku kočica z malo kovačnico. Z mahom poraščena slama je pokrivala skromno bivališče. Nizka vratca so bila trdno zaprta, skoz okence je brlela slaba luč, da se je komaj videl zunaj sneg, ki je pokrival ravan. Bil je ravno večer pred godom sv. Antona Puščavnika v letu 1670. Ta noč je veljala pri ljudeh posebno na Štajerskem kot takozvana čarovniška noč, v kateri uganjajo čarovnice in škrati svoja čarodejstva. V tej noči je mnogokateri zemljan skušal doznati, kaj mu prinese prihodnjost.

Bil je silno mrzel večer in vsak človek je, kakor tudi vsaka žival, iskal prostor, da se zagreje. Tudi v tej kočici se je netil ogenj in gost dim se je dvigal iz črnega dimnika proti jasnemu nebu.

V večerni uri sta korakala dva samotna potnika po tem gozdu v smeri proti tej koči. Bil je mož vitke postave, ogrnjen v kratek plašč, izpod katerega se je videl meč, na glavi mu je čepela visoka kapa.

V desnici je nosil svetilko, od koje je padala svetloba na njegov bledi obraz. V levi je držal za uzdo vranca, na katerem je sedela ponosna gospa, ogrnjena v plašč, ki je bil obrobljen z dragoceno kožuhovino. Drugi manjši konjiček, bržkone določen za voditelja, je letel zadaj kakor psiček.

Mož se je ustavil pred kočo. Potrkal je trikrat na okenska vratca, ki so se takoj odprla. Rahel: Kdo je, se sliši in s črno ruto porita glava ženske se prikaže. Ko je zagledala gospo in njenega spremljevalca pred kočo, je takoj zaprla okno in šla k vratom, da jih odpre.

Medtem se gospa obrne k svojemu spremljevalcu ter mu reče: »Jezdi k bližnji gostilni tam ob bregu, Rudolfi, v eni uri pa pridi po me.« 

Rudolfi, kajti on je bil, pokima z glavo ter zgine z obema konjema v gozdu, gospa pa stopi v kočo.

Soba je bila mala, stene so bile zbite iz ilovice, mala miza, postavljena ob steni, dva skoraj na pol polomljena stola in stara omara, to je bilo vse pohištvo. V enem kotu je bilo ognjišče, na katerem je bil kup žerjavice, poleg katere je sedela velika črna mačka ter pazljivo gledala gospo.

Prebivalka koče je bila mala, precej debela ženska v starosti približno štirideset let, bledega obraza, ob katerem so se vsipali rdeči dolgi lasje; v okroglem obrazu se je svetilo dvoje nenavadno velikih oči, katerih zelenici sta škilili na dve strani. Kratek nos je imel grd izrastek, ki ga je pokrivala črna ruta.

Ta ženska je bila znana med ondotnimi prebivalci po imenu Prihta Rosenberger. Bila je na glasu kot prebrisana, v marsikaterih stvareh izkušena ženska. Njen sloves kot poznavalke zdravilnih rastlin in kot vedeževalke je bil daleč razširjen, zato se je marsikateri zglasil pri njej, bodisi bogat ali reven, ki je iskal pomoči.

Glas o tej izkušeni ženski se je raznesel tudi čez meje Štajerske. Zato je prišla k njej tudi ta gospa, ki je dopotovala iz daljnega kraja, da se pouči pri vedeževalki o vsem, kar ji teži srce.

Vedeževalka se ji približa ter jo vpraša:

»Kaj želite?«

Gospa pogleda po sobi ter odgovori:

»Mislim, da me je moj sluga pripeljal na pravo mesto. Ali sem v hiši znane zdravnice, vedeževalke in čarovnice Prihte na Ptujskem polju?«

Nagovorjena povesi oči in neka plahost se ji trenutno pokaže na obrazu. Čez nekaj časa spregovori z rahlim nasmehom:

»Tako me imenujejo ljudje. Jaz pa nisem zdravnica, ne vedeževalka, še manj pa čarovnica. Naj me Bog obvaruje pred takim počenjanjem!«

»In vendar,« poseže vmes gospa, »je zdravilo, napravljeno iz zelišč v tem kraju, rešilo grofa Tatenbaha gotove smrti, katero so mu zdravniki že napovedali.«

Ženska je gledala mrko pred se ter reče:

»Ni prav, da je grof povedal, česar bi ne smel. V bodoče Prihta ne bo nobenemu več skuhala takega zdravila, namreč se bo še bolj zaprla pred nehvaležnimi ljudmi.«

»Ne delajte tega,« reče gospa, »kdor zna vliti tako tekočino v žile bolnega človeka, da ozdravi, ta ne sme zapreti svoje hiše onim, ki trpijo in prosijo.«

»Rekla sem vam že,« reče vedeževalka nevoljno, »da ne kuham nobene čarovniške pijače. Kar sem dala grofu Tatenbahu, je navadno zelišče, ki ga najdete tudi pri vas.« 

»Pomirite se, dobra žena,« reče gospa, »ne bojte se me. Nisem prišla kot vohunka krvne sodnije v Gradcu ali Celju, da bi vas obtožili čarovništva ali drugih prepovedanih stvari.«

Vedeževalka pogleda gospo z dolgim in ostrim pogledom, nato pa reče z mirnim glasom, iz katerega je odmevalo zaupanje:

»Od vas, plemenita gospa, se nima prebivalka te koče ničesar bati. Ana Katarina Zrinjska je preveč ponosna in vzvišena, da bi bila ovaditeljica uboge kočarice, katero so razvpili kot vedeževalko in čarovnico, ker ne poznajo njenih čisto naravnih sredstev. Sicer pa je,« pripomni Prihta s posebnim naglasom, »tudi soproga prevzvišenega hrvatskega bana stopila v to ubogo kočo, da dobi nasvet od mirne kočarice.«

»Vi me že poznate,« vpraša gospa presenečena.

»Poznam vas, grofica Zrinjska, in tudi vem, zakaj ste prišli v mojo kočo.« 

Na obrazu grofice Zrinjske — kajti ona je bila, ki je prišla s konjušnikom Rudolfijem — se je bralo veliko začudenje; stopila je korak nazaj in je pozorno opazovala priprosto postavo vedeževalke, ki ni imela ničesar nenavadnega na sebi.

»Kako morete vedeti,« vpraša, »kaj hočem imeti od vas, ko vendar le nekateri zaupniki znajo, kaj jaz nameravam.« Vedeževalka je molčala nekaj časa, potem pa reče:

»Vi ste bili v noči pred osmimi dnevi pri meni in ravno tako ste bili oblečeni, kakor ste sedaj.«

»Pred osmimi dnevi,« vzklikne grofica začudeno, »ženska, to je nemogoče. V noči pred osmimi dnevi sem bila v gradu Čakovec poleg svojega soproga v krogu naših prijateljev, kjer smo obhajali rojstni dan mojega soproga.«

»Vendar ste bili tedaj v moji koči,« ponovi vedeževalka, »toda ne osebno. Videla sem vas v sanjah in sem slišala vašo prošnjo, da moram pokazati možu, ki ste ga vzljubili, zrcalo bodočnosti, da vidi moč in veličastnost svojega rodu ter da stoji trdno v boju, ki se kmalu razvname zoper mogočneže za ogrsko deželo.« 

Ana Katarina Zrinjska je stala nemo pred vedeževalko. Tajinstvena žena je uganila njene najskrivnejše misli. Odkod pa je mogla to doznati? Ali so bili izdajalci na Čakovcu ali pa ima ta vedeževalka res nadnaravno moč, da gleda v prihodnjost, kakor ji to ljudje pripisujejo.

Grofica ni mogla več dolgo dvomiti, da je na pravem mestu. Neopaženo spusti mošnjiček, napolnjen s cekini, kot prvo odplačilo za vedeževalkine usluge, na mizo.

Le-ta je to opazila ter reče:

»Prihta ne rabi vašega denarja. Vzemite svoje darilo zopet nazaj, visoka gospa, in vstopite hitro v stransko sobo. Zdi se mi namreč, da ravno prihaja tisti, ki ste ga prej imenovali.«

Po teh besedah pokaže vedeževalka grofici Zrinjski mala stranska vratca, skozi katera se je prišlo v notranjost prostora, ki je bil neposredno za hišico.

Komaj je zginila grofica Zrinjska, že je potrkalo na vrata. Vedeževalka je odprla. Vstopil je Ivan Erazem grof Tatenbah s svojim strežajem Tarrodyjem.

»No, Prihta,« reče ter odloži svoj plašč, »že drugič sem v vaši koči. Glejte, kako močnega so me napravila vaša zdravila. Zato predvsem mojo zahvalo za vašo pomoč.«

Grof je vrgel po teh besedah mošnjiček cekinov na mizo, katerega je vedeževalka mirno ter navidezno ravnodušno položila k onemu, ki ga je prej dala grofica Zrinjska.

Grof Tatenbah sede na stol zraven toplega ognjišča ter reče:

»Ker ste mi vi tako hitro in kljub vsem žalostnim prerokovanjem zdravnikov pripomogli k ozdravljenju, sem zopet tukaj, da pogledam skozi vaše čarodejno zrcalo v bodočnost, kakor sem vam dal po svojem strežaju že včeraj naznaniti.« 

Pri teh besedah se je vedeževalka nekam užalostila in njen obraz je dobil nekak oduren izraz, njena sicer mala postava se je vzravnala. Po kratkem premišljevanju reče z naravnost prosečim glasom:

»Milostljivi gospod, vi hočete gledati podobe o tem, kako boste stopali po lestvi moči in slave. Vi hočete doznati, ali drži vsak klin na tej lestvici, da ne padete v globočino, kjer prežita zahrbtnost in izdajstvo ter se vam reži nasproti smrt namesto kronane glave. Visoki gospod, pustite svoje namere! Ni dobro, predrzno gledati v bodočnost, ko lahko v veselju uživate sedanjost.«

»E, ohrani svoje jadikovanje za drug čas. Nisem prišel sem, da bi poslušal nagrobnico, vesele podobe hočem gledati, kakor mi jih prorokuje moja zvezda. Najprej, odpri svoje čarovniško zrcalo ter pokaži, da si ravno tako dobra vedeževalka, kakor si dobra zdravnica. Če so tvoje podobe zlate in lepe, bo tudi plačilo obilno. Ali me razumeš, prerokinja?«

Prihtine oči se zasvetijo pri teh grofovih besedah, vendar jih povesi kmalu k tlom. Čez nekaj časa reče s povzdignjenim, tajinstvenim glasom:

»Vi zahtevate veliko, visoki gospod, toda ne jezite se, če ne boste videli vsega tako, kakor si želite. Vstopite!«

Vedeževalka pritisne na železno kljuko malih vrat v levem kotu sobe, kamor vstopi grof Tatenbah.

Tukaj se nudi vstopivšemu čisto druga slika. Prišel je, ko je prekoračil mal predor, v precej velik prostor, katerega stene so se svetile od sija svetilke, obešene na stropu. Prijeten vonj se je razširjal po dvorani.

Vedeževalka odkaže grofu sedež med zelenjem. Zdajci se sliši kakor godba, ki je prihajala iz daljave.

Grofu se zdi, kakor da se je v ozadju razširila stena, siva megla se je razpršila in pokazala se je ravnina. Godba postaja vedno bolj glasna, na mali ravnini pa se pojavi velika postava. V nekaj trenutkih zapazi in gleda svojo lastno podobo, ki ga kaže sedečega na visokem konju. Zopet zadonijo prijetni glasovi. Druga slika nastaja, ki dobiva vedno bolj določno podobo. Glej, naenkrat se pojavi postava grofice Ane Katarine Zrinjske. V eni roki je držala lovorjev venec z žarečo vojvodsko krono nad glavo njegove podobe, z drugo je položila od zlata blesteč vojvodski plašč okoli njegovih ramen. Zadaj je plaval ves razsvetljen ogrski grb s patrijarhovim križem.

Grof Tatenbah je dobro spoznal pomen teh slik. Kazale naj bi slavohlepnemu možu njegovo bodočnost, zmago v boju, ki ga podvzame ob strani oboževane grofice Zrinjske. Ves razburjen in prevzet od tega, kar je videl, je razpel roke, da bi objel ljubljeno Ano Katarino. Toda podoba, ki se mu je ravnokar še tako ljubko smehljala, se je razpršila v meglo, ki je prevlekla celo sliko. Svetilka na stropu je ugasnila, mili zvoki godbe so utihnili, nastopila je popolna tema in ostra mrzla sapa je potegnila skozi prostor. Grof Tatenbah, ki se je komaj zavedel, je stopil razburjen v vedeževalkino sobo ter od tam na prosto, kjer ga je čakal njegov strežaj.

Za vedeževalko ni imel nobene poslovilne besede. Podoba, ki jo je ravnokar videl, mu je še bila pred očmi. Tako stopi s svojim strežajem v gozd. Bleda luna, ki je ravnokar izšla, je začela sipati svojo bajno lepo svetlobo skozi veje na nočnega potovalca. Grof Tatenbah ni vedel, da je bila ona oseba, ki mu je v podobi položila krono na glavo, res živa oseba v koči vedeževalke ter da so zavezniki — člani ogrske zarote porabili Tatenbahovo vero v čarovništvo ter vedeževanje in so podkupili Prihto, da bi omahljivega grofa s temi slikami za vedno priklenili na svojo stvar.

In to se jim je tudi v polni meri posrečilo. Grof Tatenbah je bil zdaj popolnoma prepričan, da doseže svoj cilj — vojvodstva celjske grofije. Njemu ob strani pa bo stala njegova nad vse ljubljena Ana Katarina Zrinjska.

Pozabljeni so bili vsi dobri sklepi, pozabljene besede, ki mu jih je govorila njegova soproga. Sedaj mu je bilo geslo: Naprej, naprej za sliko, ki jo je gledal. Kar je videl, to mora doseči, potem se bo umirilo njegovo srce.

XVII. MONIKA — PISARJEVA HČI.[uredi]


Zvesto me že čaka na pragu stoje.
Ko zvezde na nebu zablešče,
Stritar.


Odkar je grof Tatenbah podpisal pogodbo v Čakovcu, so se vršili sestanki pogostoma ali v Čakovcu ali na gradu v Podčetrtku, največ pa v gradu Račje. Vendar je znal grof Tatenbah stvar vedno tako urediti, da o tem ni ničesar zvedela njegova soproga Ana Terezija.

Zavezniki — člani zarote — delovali so na to, da pridobijo čim več moči. V to svrho so morali potegniti v svoj krog več zaveznikov. Zrinjski se je ponašal, da ima med plemstvom po južnih avstrijskih deželah mnogo zaupnikov, toda varal se je v svojih nadah.

Po vplivu grofa Tatenbaha je pridobil samo še grofa Karola Thurna Valsassina.

Ta se je rodil iz furlanskega kolena grofov della Torre, ki so pozneje nosili ime Thurn Valsassina. Več članov te rodbine najdemo v službi avstrijskih nadvojvodov kot deželne upravitelje na Goriškem, svetovalce ter vojaške poveljnike.

Grof Karol Thurn je bil zelo ošabnega in nasilnega značaja. Vse njegovo življenje je polno spletkarij, sovražnosti, lahkomiselnih in drznih podjetij. Kljub temu, da je bil radi različnih zločinov obsojen od goriškega plemiškega sodišča na izgon iz vseh avstrijskih dežel ter na obglavljenje, se mu je vendar posrečilo izposlovati pomilostitev pri cesarju, ki ga je imenoval za svojega vojnega svetovalca. Leta 1667 je celo postal deželni glavar goriški.

Grof Tatenbah se je seznanil z njim o priliki poklonitve deželnih stanov v Gradcu, kamor je prišel že zaradi ugodne prilike, da se vda veselju in uživanju življenja. Pozneje sta se sešla večkrat v Mariboru. Ko je moral grof Thurn potovati kot vojni svetovalec na Dunaj, je zvedel v tej lastnosti marsikatero skrivnost. Zato ga je grof Tatenbah po nasvetu grofa Zrinjskega skušal pridobiti za zvezo zarotnikov. Ponudila se mu je za to kmalu prilika.

Leta 1668 bi imela biti birma v Mariboru. Tatenbahov sin Anton je bil v starosti, da sprejme ta zakrament. Ker se je grof Thurn ravno vračal iz Dunaja, ga je pridržal grof Tatenbah v Mariboru ter ga povabil, naj ostane kot gost nekaj dni pri njem v Freihausu, dokler pride sekovski škof grof Vaclav Viljem Hofkirchen delit zakrament sv. birme.

Grof Thurn je radevoljno ostal, ravno tako je tudi sprejel mesto botra za mladega Antona Tatenbaha.

Slavnosten je bil sprejem, ko je prišel v mesto grof Vaclav Viljem Hofkirchen, ki je še le tisto leto postal sekovski škof, pa si je vsled svojega ljudomilega nastopa pridobil kmalu občno priljubljenost v vseh slojih.

Mestni sodnik Valentin de Beurgo s svetovalci Waissle, Kebrič, Haller, Sindah in Rauner je šel škofu naproti do mestnih vrat, ki so bila okrašena z venci ter zastavami.

Ko je bil slovesno sprejet od duhovščine, ki je njej bil na čelu sivolasi Andrej Srediath in mestnega sodnika s svetovalci, je škof šel med zvonenjem zvonov ter pokanjem topičev v sprevodu v cerkev.

Drugi dan je delil zakrament sv. birme.

Grof Thurn je bil s svojim birmancem eden prvih, njemu nasproti so bile postavljene birmanke s svojimi botrami.

Ko je začel škof s svetim obredom, je mladi grof Anton prišel takoj na vrsto, saj so plemenitaši imeli povsod prednost. Grof Thurn je že hotel oditi iz cerkve, toda korak se ustavi. Zapazil je gospodično, ki je stala njemu nasproti ter je očividno bila botra, ker je stalo pred njo belo oblečeno dekle, katero je držalo listič med prstmi. Grof je obstal kakor okamenel. Nenavadna lepota te ženske ga je docela prevzela. Bila pa je tudi res krasotica. Obraz, kakor med in mleko, dvoje modrih oči je gledalo prijazno, preko tilnika pa sta padali dve dolgi kiti las kostanjeve barve. Njeno vitko telo je bilo odeto v vijolčasto žametasto obleko. Vsa postava je nosila na sebi izraz miline, pa samozavesti in ponosa.

Grof Thurn ni mogel svojih oči ločiti od nje, vedno in vedno jo je opazoval.

Zdajci je prišel skozi stranska vrata grof Tatenbah, da spremi svojega gosta domov.

»Kdo je ta gospodična,« vpraša grof Thurn svojega prijatelja na pol tiho.

»Ali ti ugaja,« se nasmehne grof Tatenbah.

»Kaj me mučiš, povej rajši, kdo je?«

»Hči mestnega pisarja Jakoba Kodra je, ime ji je menda Monika. Sedaj pa pojdimo. V cerkvi je obred že minul, saj je trajal dosti dolgo, in nam vsem bo prišlo okrepčilo prav dobro.«

Grof Thurn se je še enkrat ozrl na pisarjevo hčer ter se ji nalahko priklonil. Zdelo se mu je, kakor da bi šinila rdečica v njen obraz. —

Njen oče Jakob Koder, mestni pisar v Mariboru, je bil doma iz Slovenskih goric. Ker je bil brihten fant, so ga dali starši na župnikovo prigovarjanje v mesto, da bi postal gospod. A starši in tudi domači župnik so umrli predčasno in tako je obtičal pridni Jakob sredi študij.

Ker pa je bil resen in nadarjen, se je zavzel zanj tedanji mestni sodnik Janez Kozel ter ga je uporabljal pri prepisovanju in sestavljanju listin. Ker je mladi Koder pokazal veliko spretnost, je dobil po smrti mestnega pisarja Oktavijana Fleishmana to važno mesto.

Služba mestnega pisarja je bila v tedanjih časih nekaj posebnega. Izurjen v pisavi, kar je bilo takrat le redko, je Jakob Koder sestavljal listine, ki jih je morala napraviti mestna oblast v različnih zadevah. Ker je imela mariborska graščina tudi sodno oblast, je igral mestni pisar tudi pri sodnih obravnavah važno vlogo, posebno ker je moral izdelovati pismene sodbe. V to svrho si je moral pridobiti tudi nekoliko znanja iz pravne vede.

Mestni pisar je bil prva oseba za mestnim sodnikom. Njemu je bilo izročeno notranje delo. Mestni sodnik pa je bil bolj zastopnik mesta na zunaj, predstavnik njegove časti, zagovornik njegovih interesov in njegovih pravic. Kaj čuda, da je beseda mestnega pisarja veliko zalegla. Na njega so se obračali meščani v vseh zadevah, in sicer najprej do njega, če so hoteli doseči uspeh.

Radi tega je bil njegov ugled velik, tako v nižjih, kakor v višjih slojih. Tudi plemenitaši so se obračali do njega, ker niso bili vsi vešči pisave in ker tudi ni imel vsak svojega zastopnika.

To važno mesto je torej zavzemal Jakob Koder.

Bil je mož srednje postave, lasje so mu že osiveli, rjave oči so gledale rešilo, kakor je tudi vse njegovo obnašanje bilo polno resnobe. Vsak je takoj spoznal, s kom ima opraviti. Bil je pravičen, nikdar ni ničesar ukrenil, česar bi ne bil prej dobro premislil. Sovražil je vsako krivico in bil pri zasledovanju krivca neutrudljiv. Njegovo geslo je bilo: Ljudstvo mora imeti zadoščenje, da se krivca kaznuje, naj si bo nizkega ali višjega stanu; pravica mora biti za vse enaka.

Njegovo družinsko življenje je bilo prav srečno. Njegova žena Barbara iz ugledne meščanske družine Paumgarten, ki so izvrševali obrt zvonarjev, je bila nad vse blaga ter pametna ženska, ki je živela le za moža, družino in dom, ki je bil ob koncu mesta — lična, pritlična hišica, s slamo krita, v njej pa je vse kazalo, da vlada tukaj umen gospodar in vrla gospodinja. Za hišico je bil majhen vrt, iz katerega se je prišlo skozi mala vratca, vzidana v mestni zid, ven na prosto.

Zakonska Koder sta imela samo enega otroka, namreč hčerko, katero je krstil v župni cerkvi župnik Melhior Rainer na ime sv. Monike.

Koliko veselje je delalo ljubko dekle roditeljema, ki sta jo prav skrbno vzgojevala, da je postala ne samo lepo, marveč tudi vzorno dekle. Težak udarec je zadel mestnega pisarja, ko mu je nenadoma preminula njegova žena Barba. Ni se mogel vživeti v to, da je vdovec, in od žalosti so mu lasje osiveli.

Sčasoma pa se je potolažil, saj je imel najlepši spomin na svojo ženo v svoji hčeri Moniki, ki je storila vse, kar je mogla, da bi očetu zacelila rano, ki jo je povzročila materina smrt. Zato je mestni pisar prenesel vso globoko ljubezen, ki jo je imel do svoje rajne žene, na svojo hčer, ki mu je bila odslej najdražje bitje na zemlji. V očetovski ljubezni ji je naklanjal vso nežno brigo in veliko skrb ter jo je varoval kakor punčico svojega očesa.

Odkar je videl grof Thurn pisarjevo hčer, ni imel več miru. Ostal je še nekaj dni v Mariboru ter je skušal priti v bližino Monike, katero je na vseh njenih potih zasledoval. Izpolnitev njegove želje pa ni bila lahka. Oče ni pustil svoje hčere brez nadzorstva. Kadar je bila doma, so bili vsi dohodi skrbno zaklenjeni, ako pa je šla v mesto, jo je moral vedno kdo spremljati, če ni imel oče sam časa.

Prišel pa je čas trgatve. Mestni sodnik je imel obširne vinograde na severni strani mesta, kamor je pripekalo ves dan zlato solnce, zato je tam rasla najboljša kapljica.

Trgatev je pač najlepše delo in tudi največje veselje. Vinograd zahteva mnogo dela, povzročuje dosti stroškov ter prizadeva veliko skrbi. Kolikokrat gleda vinogradnik s strahom po letu proti nebu, ko se kopičijo črni oblaki nad vinogradom. Skrbipolno je njegovo srce, in dostikrat se zgodi, da je ves njegov trud v nekaj trenutkih pokončan.

Zato je tudi razumljivo vinogradnikovo veselje, če stopa s svojo družino tisto jutro v vinograd, ko se mu smeje sladko grozdje ter ga vabi, da ga spravi v sode, ki že željno čakajo, da se napolnijo s sladkim sokom.

Tak dan je praznik, ki se obhaja z domačim veseljem z boljšo jedjo in obilnejšo pijačo. Če tudi ima kdo še tako majhen vinograd, nekaj se vendar še pripravi. Gospodinja speče beli kruh in iz tunke poiščejo zadnje klobase ter svinjsko pleče, tudi potice morajo biti, da se postreže vabljenim gostom.

Vesela trgatev je tudi bila leta 1668. Vsled jako ugodnega vremena je grozdje, ki je obilno nastavilo, popolnoma dozorelo, zato je bilo tudi pričakovati sladke kapljice. Od vseh strani se je slišalo pokanje topičev, vmes veselo vriskanje nosačev, ki so nosili brente za stiskalnico ter vsakokrat vrezali v palico, na katero so se pri nošnji upirali, znamenje, ko je kateri stresel sladke jagode na krnico. Z brentami so stopali za birači, jim šaljivo nagajali ter jih opozarjali, češ, le natančno zbirajte jagode, kar le-te tečejo.

V vinogradu mestnega sodnika Valentina de Beurgo je bila trgatev v polnem teku. Že so stisnili cel koš, pripravljal se je že drugi in iz stiskalnice je tekla sladka rjava tekočina naravnost v klet v veliko kad, iz katere je udarjal ljudem v nos omamljiv vinski duh, znamenje, da je vinski sok sladek in bo kapljica močna.

Veselje gospoda mestnega sodnika je blio veliko, saj so bili obilno poplačani vsi izdatni stroški.

Da bi svoje veselje delil z drugimi, je povabil v svoj vinograd znance in prijatelje. Ker je bil grof Tatenbah doma, je povabil tudi njega z njegovo soprogo. Ker se je isti dan grof Thurn vrnil z Dunaja ter se je zglasil pri svojem prijatelju Tatenbahu, ga je ta vzel s seboj k mestnemu sodniku, da se udeleži veselja, ki ga nudi trgatev.

Med povabljenimi gosti je tudi bil mestni pisar Koder s svojo hčerko Moniko, ki je pomagla gospej sodnikovi pri pripravljenju jedil, ker ta ni mogla sama biti povsod.

Grof Thurn se je kaj razveselil, ker je upal dobiti ugodno priliko, da se seznani z Moniko. In to se mu je tudi posrečilo.

Že takoj ob prihodu, ko je hišni gospodar predstavil odličnim gostom svoje prijatelje, je grof Thurn spregovoril nekaj laskavih besed z Moniko, ki je takoj zardela v obraz, saj tolike prijaznosti visokega plemenitaša ona kot hči uradnika ni pričakovala. Sramežljivo je povesila oči in si skoraj ni upala pogledati grofu v obraz. Grof je bil lep mož ter je tudi znal sladko govoriti, da so njegove besede našle kaj lahko pot do ženskega srca.

Monika tudi ni bila brez zanimanja za grofa. Odkar ga je videla pri birmi v cerkvi in pozneje večkrat na ulici, so njene misli večkrat uhajale k njemu, če tudi si je morala reči, da je vendar nesmisel, se pečati s takim mislimi.

A ženska je ženska in že Eva v raju ni bila močna dovolj, da bi se ustavljala skušnjavam. Tekom večera je grof Thurn našel priložnost, da se je približal Moniki. Ko se je začel ples, ni se dolgo pomišljal, marveč se je kmalu pomešal med plesalce, kar so smatrali meščani za veliko čast. Če bi pa vedeli, posebno Monikin oče, kaj je bil pravi vzrok, bi gotovo sodili drugače, oče pa bi Moniko s plesa umaknil.

Toda bilo je ravno nasprotno. Oče Koder je bil prepošten, da bi mogel o plemenitašu misliti kaj slabega, še celo ponosen je bil, da je plesal grof Thurn skoraj izključno z njegovo hčerko in se ž njo prijazno razgovarjal.

Minula je trgatev in veselica. Gostje so se razšli, tudi grof Tatenbah in Thurn, ki se je prav srčno poslovil od Monike, sta zapustila veselo družbo.

Ko sta prišla domov, odložila plašče ter sedla k mizi, je grof Thurn veselo razpoložen rekel:

»Tatenbah, jaz sem vesel in srečen, vedno ti ostanem hvaležen, ker si me vzel seboj na ta večer.«

»No, kaj pa je posebnega v družbi teh ljudi,« odvrne malomarno Tatenbah, »kar se mene tiče, bi ne bil šel, v sedanjih prilikah pa smatram za potrebno, da idem med nje, ker se bliža čas.«

»Kakšen čas, kaj hočeš s tem reči,« vpraša grof Thurn.

»Velike stvari se pripravljajo, ti pa seveda imaš vse druge misli. Meni se celo zdi, da si pregloboko pogledal ne samo v kozarec, ampak tudi v lepe Monikine oči.«

»Da, da, uganil si,« pritrdi živahno grof Thurn, »lepšega dekleta na svetu ni, kakor je pisarjeva hči, presrečen sem, da sem jo spoznal.«

»Se li s tem zadovoljiš,« vpraša porogljivo Tatenbah, »poznam te namreč od druge strani.«

»Seve, seve, dragi, to se razume, da ne bom samo gledal lepe golobice, biti mora moja, cela moja.«

»To je tvoja stvar, saj si v tem strokovnjak,« odvrne grof Tatenbah zbadljivo.

»Je res, toda v tem slučaju ne vem, kje in kako bi se lotil, ker sem v tem mestu več ali manj tujec; pomagati mi torej moraš ti.«

»Ha, ha, ta je dobra, to bi bilo romantično, ko bi ti jaz moral pomagati loviti golobico. Naredi to sam, za me bi to v sedanjih prilikah bilo prenevarno.«

»Zakaj,« vpraša grof Thurn hlastno.

»Jaz rabim sedaj ljudi za svoje namene, in ti so v resnici dalekosežni.«

»Kakšno je to namigavanje, povej mi vse,« reče grof Thurn ter primakne svoj stol bližje k svojemu gostitelju.

»Prišel je pravi čas, da se o tem pogovoriva,« odvrne grof Tatenbah z bolj tihim glasom, »mislil sem o tem že večkrat s teboj govoriti, danes je najlepša prilika, zato ...« 

»Radoveden sem, kaj mi imaš povedati,« poseže vmes grof Thurn.

»Stvar je važna, a tudi nevarna. Zato mi prisezi že v naprej, da o tem molčiš, ako ne stopiš z menoj v zvezo.«

»Prisežem, pa zahtevam protiuslugo, da pomagaš tudi ti meni,« odvrne grof Thurn, dvigne tri prste desne roke, nato pa seže grofu Tatenbahu v roko.

»Torej velja, sedaj pa poslušaj,« reče grof Tatenbah tajinstveno.

Razložil je vse, kaj nameravajo ogrski ter hrvatski plemenitaši, uporabljajoč nezadovoljnost, ki vlada med ljudstvom in stanovi zaradi ravnanja dunajskega dvora. Razodel je v splošnem, kakšne načrte imajo in kako jih hočejo izvesti. Pokazal je prijatelju tudi listino, s katero se je zavezal biti zarotnikom zvest.

Grof Thurn je gledal nekaj časa, kakor da bi izpočetka vsega ne razumel, se pogladil po čelu, nato pa je rekel:

»V resnici velike stvari, ki jih mislite izvesti, pa tudi nevarne, a kljub nevarnosti zapeljive. Če se vam načrt posreči, ste na konju.«

»Da, na konju in svobodni ter neodvisni,« vzplamti grof Tatenbah, »dolgo sem omahoval, naposled sem se odločil, saj se mi obljublja vojvodski prestol in še nekaj višjega.«

Grof Thurn je pozorno poslušal svojega prijatelja, skoraj ni mogel verjeti, da je to nekdanji omahljivi Tatenbah.

Čez nekaj časa ta nadaljuje:

»Takšen je sedaj položaj. Skrbno se pripravlja od vseh strani, da se izvede naš načrt. Rabimo pa še pomoči, posebno s Primorskega, in ti bi bil za to kakor ustvarjen.«

»Jaz,« se začudi grof Thurn, »o tem bi se dalo dvomiti. Kako pa naj bi sodeloval?« 

»Nikakor se ne ponižuj, saj vemo vsi, da si vpliven. Vsled svojega čina kot deželni glavar goriški boš najboljše mogel posredovati med nami ter beneško republiko, kjer imaš dosti vplivnih znancev in prijateljev.«

»To je res,« meni grof Thurn, »toda kaj imam od tega, stvar je nevarna.«

»Na nevarnost ne smemo misliti in je tudi ni. Pa če bi tudi bila, se ne da primerjati s tem, kar se nam obeta — svobodni bomo, neodvisni bomo. Ko bo Zrinjski kralj Ogrske in Hrvatske, jaz vojvoda Štajerske, sprejmeš tudi ti svoj delež: delal boš, kar boš hotel, vse, kar si do sedaj napravil hudega, bo izbrisano ter pozabljeno. Ali veš, prijatelj, kaj to pomenja?«

»Da, razumem, jako zapeljivo je vse.«

»Ne samo zapeljivo, doseglo se bo vse, verjami mi. Zato pa pristopi k naši zvezi, če hočeš sebi dobro, če ne, pa idi na Dunaj. Tam se ti lahko pripeti, da ti pristrižejo peruti in namesto, da bi se veselil življenja, boš vzdihoval med temnimi zidovi.«

»O, grozno, tega nikdar,« vzdihne grof Thurn vidno preplašen, saj je imel dosti na vesti.

»No, vidiš, ali se misliš odreči svoji Moniki, za katero se je vnelo tvoje srce?«

»O, Monika, moj vzor, moja zvezda! Reci, kaj naj storim za te, povej mi!«

Grofu Tatenbahu se razjasni lice. Ves radosten vstane ter stopi k železni omari, jo odklene ter vzame iz nje velik pergament.

»Tukaj videš, dragi, tu je zapisano besedilo pogodbe, katero skleneš z menoj. Vpostaviti je samo tvoje ime. Torej podpiši in stvar je urejena.«

»Kako se glasi vsebina pogodbe,« vpraša grof Thurn ves vzhičen.

»Evo, poslušaj,« reče grof Tatenbah ter vzame pergament v roke, ga razgrne ter počasi prečita vsebino:

»Jaz Karol grof Thurn prisegam pri živem in večnem Bogu, ki me je iz nič ustvaril, presvetlemu gospodu Ivanu Erazmu grofu Reinsteinskemu in Tatenbahu, da mu bom zvest in vdan do zadnje ure življenja ter ga bom podpiral v njegovi sreči ter vseh njegovih namenih, kolikor bo v mojih močeh, tako z nasvetom, kakor z dejanjem in ga ne bom zapustil v sreči in nesreči ter ga ne izdal, če tudi bi šlo za moje življenje. To je tako gotovo, kakor mi naj Bog pomaga ter njegov sveti evangelij. V potrdilo tega sem lastnoročno podpisal to listino.«

»To torej zahtevaš od mene. Zanašam se na te, da boš tudi ti držal besedo.«

»Lahko mi verjameš,« reče grof Tatenbah s povzdignjenim glasom.

»Daj sem pero,« veli grof Thurn.

»Tukaj je,« reče grof Tatenbah vidno razburjen ter izroči prijatelju gosje pero, ki ga je prej pomočil v črnilo.

»Torej glej,« spregovori grof Thurn, nastavi pero ter z odločnostjo zapiše svoje ime.

»Aha, vse mi je jasno. Nikdo drug ni to ko grof Thurn. Glej, glej, zato hoče imeti konja. Seveda njegov namen je, da bi odvedel gospodično Moniko, po gluho strežnico Špelo gotovo ni šel. Zato pa hitro, kaj takega se ne sme zgoditi! Čakaj, grof Thurn, sedaj se jaz maščujem.«

Konrad je takoj zasedel enega konja, drugega pa potegnil k sebi ter zdirjal pred rotovž, kjer je bil mestni pisar. Izročil je konja v varstvo hišniku, ki je stal pri durih, sam pa je hitel po stopnjicah ter brez trkanja butnil skozi vrata v pisarno mestnega pisarja.

Le-ta je začudeno gledal, da je dobil tako nenaden in nenavaden obisk in se je že skoraj razhudil. Ko pa mu je Konrad v pretrganih besedah povedal, da hoče grof Thurn njegovo Moniko odvesti, je mestni pisar skočil kvišku, se prijel za glavo, nato pa kriknil:

»Hitro, hitro, takoj tja, drugače je prepozno!«

Mestni pisar je zdirjal po stopnjicah do glavnih vrat ter hotel kar dalje leteti.

»Gospod pisar, tukaj sta dva konja. Takoj jih zasediva, da poletiva tja, peš prideva mogoče prepozno.«

»O, to je rešitev,« vzdihne Koder ves iz sebe. Dvigne se na enega izmed konjev ter zdirja naprej, Konrad pa za njim.

»Na pomoč, na pomoč,« ti obupni klici so se v tem trenutku čuli iz vrta mestnega pisarja. Še kratek, bolesten krik, nato pa je vse utihnilo.

»Zdajci so se razgrnili oblaki in polna luna je posijala na vrtna vrata v trenutku, ko je stopil grof Thurn z Moniko na rokah na prosto. Pogledal je okoli sebe ter zaklel, ko ni videl konjev na določenem mestu. Kje so konji? Oko jih ni videlo, uho pa je takoj slišalo peketanje konjskih kopit v smeri od Drave.

Grof Thurn se obrne ter jim hoče iti naproti, misleč, da pridejo od tam naročeni konji. Na rokah nese Moniko, kateri je posvetila luna v obraz. Bila je nezavestna, bleda, usta pa je imela zamašena z robcem.

V tem trenutku se prikažeta na dveh konjih dva jezdeca — bila sta mestni pisar Jakob Koder in Tatenbahov konjar Konrad.

Grof Thurn pogleda presenečen oba jezdeca ter spusti Moniko na tla, kjer obleži, ne da bi se ganila.

Pisar Koder skoči s konja, plane k svoji hčeri, ji potegne zamašek iz ust ter jo začne drgniti po čelu. Nato se dvigne, skoči h grofu Thurnu, ki je hotel zahajati konja, na katerem je ravno prej prijezdil pisar.

»Ropar, lopov, morilec,« zakriči Jakob Koder ves iz sebe in dvigne roko proti grofu.

»Kaj, ti si upaš mene psovati,« zavpije grof Thurn, »čakaj, da ti pokažem meščanska sodrga, tu imaš plačilo!«

Rekši potegne meč iz nožnice ter ga zavihti proti glavi pisarja.

V tem trenutku priskoči na pomoč hlapec Konrad z debelim drogom, ter prestreže udarec, da se ostrina meča zasadi v les.

»A, ti si izdajalec, tebi se imam zahvaliti za neuspeh, pogini pes,« zakriči grof Thurn, izdere meč iz lesa, ki ga je držal Konrad še vedno v rokah, ter bliskoma sune hlapca v prsa, da se z glasnim krikom zvrne na tla.

»Tu imaš svoje izdajalsko plačilo,« zadere se grof Thurn ter bliskoma odjezdi, pustivši drugega konja na mestu.

Vse to se je zgodilo tako naglo, da se pisar Koder niti prav ni zavedel. Še le ko je zagledal hlapca Konrada v mlaki krvi v zadnjih zdihljajih, na drugi strani pa svojo hčer Moniko, je spoznal, kakšno hudodelstvo je učinil grof Thurn.

Pisar Koder je pokleknil ves trepetajoč ob svoji hčeri, ji dvignil glavo ter stresel truplo, da bi jo obudil k življenju.

Monika pa se ni ganila, v strahu jo je dvignil, zanesel skozi vrt v hišo ter jo rahlo položil na postelj. Poklical je hlapca Valentina in mu naročil, da takoj hiti po mestnega zdravnika dr. Benedikta pl. Griendl. Sam pa se je medtem s pomočjo napol gluhe dekle Špele trudil, da spravi svojo hčer zopet k zavesti.

V kratkem je prispel zdravnik, kateri se je dolgo trudil okoli Monike, dokler je naposled odprla oči. Gledala je kakor izgubljena okoli sebe, na obrazu se ji je bral prestani strah. Oči so gledale nemirno.

»Beži, beži — pusti me,« je zakričala ter začela kriliti z rokami, da so jo morali s silo držati.

Zdravnik se je trudil na vse načine, da jo pomiri, kar se mu je čez nekaj časa tudi posrečilo. Za trenutek je zaspala. Naenkrat pa je skočila kvišku ter gledala zbegana okoli sebe. Njen pogled je dobil izraz najhujše bojazni, pri tem je držala roke od sebe, kakor bi se hotela ubraniti sovražnega napada.

»Proč, proč, ti črna pošast, kam me vlečeš, oče pomagajte.«

»Saj sem tukaj, tvoj oče, Monika, pomiri se! V varnih rokah si, nikdo ti ne stori nič žalega,« tolaži obupani oče svojo hčer ter ji gladi bledo lice in roke, ki so bile mrzle kakor led.

Bliskoma se je raznesla strašna novica po mestu. Truplo zabodenega hlapca Konrada so dvignili ter ga zanesli v mrtvašnico. Zastražili so vsa mestna vrata. Ta odredba pa je bila zaman.

Grof Thurn je porabil občno zmedo v to, da je zdirjal na konju grofa Tatenbaha dalje proti jugu, preklinjajoč hlapca Konrada, ki mu je izvršitev njegovega naklepa preprečil. Imel je vse pripravljeno, da odvede Moniko na kak Tatenbahov grad, ko se pa poleže prvi nemir, jo spravi na Primorsko v kak samoten grad, kjer jo obdrži tako dolgo, dokler se ne vda njegovi volji.

Konrad pa ga je izdal, vsi lepi načrti so bili prekrižani. Da ga je zato ubil, se niti dosti zmenil ni, saj primeren zagovor se vedno najde in njemu, kot plemenitašu se bo gotovo verjelo.

Stanje Monike se ni zboljšalo. Ko je prišla za nekaj časa k zavesti, je povedala, da jo je hotel grof Thurn izvabiti iz vrta, ker pa se mu je ustavljala, jo je hotel šiloma odvesti. Ko pa je klicala na pomoč, ji je zamašil usta, nakar se je onesvestila.

Potem pa je postala zopet nemirna, gledala je zbegano okoli sebe in kričala. Pojavili so se vsi znaki težkega obolenja živcev.

Zopet se je onesvestila, tresti jo je začela mrzlica, govorila je zmedene stvari ter venomer očeta prosila odpuščanja.

Mestni pisar je begal kakor blazen po hiši gor in dol. Globoko ga je pretresel umor, ki se je zgodil pred njegovimi očmi, velike skrbi mu je tudi delalo stanje njegove hčerke, koje moči so vidoma pojemale.

Mestni zdravnik je bil vsak dan pri Moniki, ta pa se ni zavedla več. Kar je bilo v njegovih močeh, je storil, a bila je zaman vsaka pomoč. Oče je vil od obupanja roke ter prosil Boga pomoči. Pa je bilo vse zaman. Za Moniko ni bilo rešitve. Po strašnih dnevih se je nazadnje pomirila, moči so ji opešale in v naročju obupanega očeta, ki je rosil bledo lice svojega najdražjega bitja s svetlimi solzami, je zatisnila oči za vedno.

Mestni pisar je hodil prve dni kakor izgubljen po sobah, vedno in vedno mu je bil pred očmi bledi obraz njegove hčere in zdelo se mu je, kakor da bi slišal njene klice. Zavest, da mu je bilo vzeto najblažje bitje, ga je potrla in ni našel več miru.

In kdo je tega kriv? To vprašanje se mu je vedno bolj vsiljevalo.

Kdo drug kakor grof Tatenbah. Saj je on privedel grofa Thurna k mestnemu sodniku, on je tudi bil v zvezi s Thurnovim načrtom, ker mu je dal na razpolago konja, da bi odvedel in onečastil njegovo hčer.

Hotel je iti h grofu Tatenbahu, da bi zahteval od njega zadoščenje, toda zvedel je, da je on takoj po onem groznem večeru odpotoval neznano kam.

Kaj bi mu tudi to pomagalo? On, navadni mestni pisar naj bi se postavil proti mogočnemu grofu Tatenbahu, ki je vladni svetnik in bogataš. Zapodil bi ga, mogoče bi ga še zaprl.

Tolažil pa se je s tem, da božji mlini meljejo počasi, a natančno. V tem je bilo za njega nekoliko pomirjenja. Pa mu je zopet stopilo vse tako živo pred oči, da si je moral zakriti obraz. »Grozno, grozno,« tako je vzklikal v najhujši bolesti, »zakaj me je zadela ta strašna nesreča?«

Dvignil je roke proti stropu, divje pogledal ter bolestno zakričal, da je odmevalo po dvorani:

»Gorje tebi, Tatenbah, ki si morilec moje sreče, ki si mi uničil najblažje, kar sem imel na svetu. Jaz ne bom tvoj sodnik, našel boš drugega in takrat boš sprejel s svojim prijateljem vred zasluženo plačilo.«

Tajinstveno in obenem grozno so zvenele besede potrtega mestnega pisarja. Velika, prevelika je bila bol, ki je napolnjevala njegovo dušo. Ali bo povzročitelje te bolesti kmalu zadela kazen? Mestni pisar pač ni slutil, da je bil čas, ko se bo izpolnila Tatenbahova usoda, že prav blizu.

Grof Tatenbah je z nemalim nemirom gledal, dokler ni novi zaveznik podpisal listine. Ko pa je videl podpis, si je globoko oddahnil, češ, sedaj si naš. Grofica Zrinjska pa mi poplača to pridobitev s svojo ljubeznijo, saj mora sedaj spoznati, da mislim resno, ona, ki hoče videti dejanja.

»Hvala ti, moj dragi, zadeva je urejena.«

»Sedaj mi pa moraš tudi ti pomagati,« odvrne Thurn, »saj veš, kaj menim.«

»Da, da, za Moniko gre. No, kako daleč si že z njo, ti veliki zmagovalec ženskih src.« 

»O, prav zadovoljen sem. Monika je neizkušeno dekle, ki vse verjame. Obljubila mi je sestanek za jutri, zvečer v vrtu, ko ima oče opravke pri seji mestnih očetov.«

»Previden bodi, ne sme priti do kakih neprijetnosti,« ga opominja grof Tatenbah, »če si nakopljeva jezo mestnega sodnika in pisarja, bo trpela naša skupna stvar.«

»To prepusti meni. Samo te prosim, da mi posodiš za jutri zvečer hlapca in dva konja, na katerih se da dobro jezditi.«

»Kaj nameravaš s tem,« vpraša grof Tatenbah, »lahko si vzameš zaželjeno, toda še enkrat ti rečem, bodi previden.«

»Ne brigaj se za to, kar storim jaz, za to sem jaz odgovoren.«

Nato sta se prijatelja ločila in šla k počitku.

Monika je res bila obljubila sestanek grofu Thurnu, saj je bila vsa prevzeta od lepih besedi ter prijaznega vedenja plemenitaša. V svoji neizkušenosti je verjela vsem njegovim besedam, posebno, da jo ljubi ter jo hoče osrečiti. Prosil jo je, da bi mu dovolila sestanek, ker edino takrat ji more vse natančno razložiti, naj bo uverjena, da nima nobenih drugih namenov. Monika je po daljšem obotavljanju res privolila v to. Drugi dan ob sedmih zvečer, tako mu je rekla, naj pride do vrat, skozi katera se pride v vrt, odklenila jih bo ter pride tja, ker ob tem času ne bo očeta doma.

Notranji glas jo je svaril: Monika bodi previdna; ne zaupaj mu; nevarnost se ti bliža; kaj poreče tvoj skrbni oče; spomni se svoje rajne matere. Toda kmalu je pozabila na to. Samo iz radovednosti grem, rekla je sama pri sebi, saj sem v vrtu, in če bi imel grof Thurn druge namene, lahko zbežim v hišo, kjer sem na varnem.

Tako se je izgovarjala sama pred seboj ter nestrpno čakala trenutka, da pride večer. Da ne bi vzbudila suma, je obdržala navadno obleko. Ko je odšel oče na rotovž, pripravila je tudi vse, da bi mogla biti ob določenem času pri vratih.

Srce ji je bilo nemirno, ko je zatonilo solnce za Kozjakom, saj se je bližal čas, ko pride on, ki ga je vzljubila v tem kratkem času, kar ga je videla. Danes zve, ali res misli pošteno. O, kakšna sreča, kako bo oče ponosen, ko vidi svojo hčer srečno!

Nedolžno bitje ni slutilo, da je med tem časom premišljeval grof Thurn, kako bi kakor jastreb ugrabil svoj plen in ga spravil na varno mesto, kjer bi bil popolnoma v njegovi oblasti.

V Freihausu je takrat bil za konjarja hlapec po imenu Konrad. Doma je bil s Kozjaka, premeten, sicer pa zvest služabnik. Imel je nekdaj nezgodo, da je v sporu med fanti prizadjal enemu težjo rano, kar bi imelo za posledico precejšnjo kazen. Toda mestni pisar Koder se je potegnil zanj in stvar se je končala dobro, ker je mogel obtoženec dokazati, da je ravnal v silobranu. Zato je tudi ostal mestnemu pisarju vedno hvaležen.

Zgodilo se je nekega dne, da je grof Thurn, ko je prijezdil na dvorišče Freihausa, udaril tega Tatenbahovega hlapca, ker ni takoj sprejel konja v varstvo, z bičem po glavi, da je skoraj zgubil oko. Hlapec Konrad je takrat sklenil, da se ob priliki nad grofom Thurnom maščuje. In ta prilika se mu je kmalu mudila.

Grof Thurn je za tisti večer, ko se je imel sniti z Moniko, naročil konjarju Konradu, da osedla dva najboljša konja, na enem konju naj pripravi sedež tako, da more na njem sedeti ženska. Konja naj pripelje k malim vratom, odkoder se pride v vrt mestnega pisarja. Grof mu je še naročil, da mora paziti, da ne bo nikdo drug tam ter da naj o vsem molči.

Konrad je storil, kakor mu je bilo ukazano. Točno ob določeni uri je bil pripravljen s konji, katera je peljal na določeno mesto. Bila je že tema. Črni oblaki so zakrivali nebo, le tu in tam se je ukradla svetloba polne lune skozi oblake. Ravno to je omogočilo, da je opazil Konrad, kako se je približala neka postava, zavita v črn plašč k onim durim v pisarjev vrt, jih odprla in vstopila.

XVIII. IZDAJALČEVO PLAČILO.[uredi]

V času, ko se vrši ta povest, je bil Maribor majhno mesto, obdano od močnega zida. Ker je bilo mesto na važni točki prometa, ki se je premikal na vse strani, je povse naravno, da je bilo že takrat v tem mestu več gostiln. Kajpada niso bile takšne, kakršne so sedaj; bile so v prvi vrsti le za to, da so nudile popotnikom okrepčilo in skromno stanovališče. V take gostilne so zahajali le navadni ljudje čez dan, boljša gospoda, ki je prihajala v mesto, je našla prenočišča v zasebnih hišah, s katerimi so bili potniki v zvezi. Skoraj vsak samostan je imel v Mariboru svojo hišo; tako so bile tukaj hiše solnograških škofov ter samostanov v Vetrinju, Št. Pavlu, Admontu, Reinu in Žičah.

Bilo je več takih malih gostilnic, navadno so bile točilnice pod vejo, največ v Slovenski in Cerkveni ulici.

Takrat je bila najbolj znana krčma »Pri slonu«, nedaleč od rotovža. Bila je to enonadstropna hiša, takrat last bogatega meščana Tomaža Rannerja.

Spodaj je bil prostor za krčmo. Od trga se je prišlo skozi vrata v precej nizek prostor, z obokanim stropom. Posamezni loki oboka so delili prostor v več kotov, v katerih so stale male mize, okoli njih pa močne klopi ter okorni hrastovi stoli. Sem so zahajali preprosti ljudje. S tega prostora se je prišlo v manjšo sobo, kamor so zahajali le boljši gostje; krčmar je skrbno pazil ter ni dovolil, da bi v to sobo prišel kak človek, ki ne spada med takozvane boljše ljudi.

Lega te gostilne je bila ugodna, ker je bil v neposredni bližini trg, kjer so se vršili sejmi in je bil vsled tega najbolj živahen promet. Tako je postala ta krčma najbolj znana, to pa ne samo radi ugodne lege, marveč tudi radi izborne kapljice, ki se je tam točila, in radi dobre kuhinje, iz katere je bilo vsakemu postreženo po želji.

Bilo je v prvi polovici meseca sušca leta 1670. Po prejšnjih toplih dnevih je naenkrat nastalo neprijetno vreme. Začel je pihati najprej jug, ki pa se je kmalu spremenil v mrzel veter, ki je prinesel tudi sneg. Čez Pohorje so potegnili temni oblaki in začelo je snežiti. Mladina se je snega razveselila, starejši pa ne, zlasti oni ne, kojim je sneg ustavil započeto delo na polju in po vinogradih v mestni okolici.

Simon Pahernik, tedanji gostilničar, je stal tisti večer prav dobre volje v svoji točilnici. Bil je bolj male, čokaste postave, rdečega obraza, s katerega je sevala dobrodušnost. Na glavi je nosil malo zeleno čepico, ki je pokrivala precejšnjo plešo. Nič mu ni bilo ljubo, če je kdo preveč govoril o njegovi pleši, zlasti ako so ga gostje v razposajenosti dražili, češ, da ni treba prižigati zvečer svetilke, ker daje že svetla gostilničarjeva pleša zadostno svetlobo. Brke, ki so bile že nekoliko sive, so bile navihane, po tedanji šegi je tudi nosil brado lepo pristriženo.

Bil je prav zadovoljen, saj je sklenil tedenski račun ter ugotovil, da je bil zaslužek prav dober. V njegovo gostilno so zahajali ne samo duhovniki, ampak tudi plemenitaši ter se krepčali v posebni sobi s kipečim Pekarčanom ali pa Ljutomerčanom.

Tudi služinčad raznih plemenitašev je zahajala vsak večer v to gostilno, kjer so bili ter se zabavali s takrat najbolj običajno igro — s kockanjem. Zgodilo se je, da so se v tej kleti prav dobro imeli in so postali zelo glasni, če je zlezlo sladko vince žejnim pivcem preveč v lase, in dobrodušni gostilničar je imel včasih dosti opravka, da je napravil med pivci red.

Vsled slabega vremena tisti večer ni bilo dosti gostov »Pri slonu«. Med redkimi gosti je bil mestni birič Jožef Krpan, uslužben pri tedanjem mestnem sodniku Valentinu de Beurgo, mož orjaške postave, z dolgo že precej sivo brado ter močnim gromečim glasom. Bil je svojemu gospodu nad vse vdan in zvest v službi; ravno tako je tudi spoštoval mestnega pisarja Jakoba Kodra, ki je bil napram njemu vedno ljubeznjiv. Ker je bil v tej službi že dolgo let, se je čutil skoro domačega v hiši mestnega pisarja, ter mu je tudi bilo znano vse, kar je bilo v zvezi s to družino.

Usoda nesrečne Monike je tudi njemu šla k srcu, saj jo je poznal od njenega rojstva, jo pestoval kot dete ter se veselil, ko se je razvijala kakor rožica. Da je postala žrtev strasti nečimernega grofa Thurna, ni mogel pozabiti, saj je bil tudi sam oče ter je imel hčer Ciliko, s katero je dosti občevala nesrečna Monika. Vedel je tudi, da je dosti kriv tiste nesreče grof Tatenbah, ki je dal svojemu prijatelju sredstva za izvršitev zločina, saj tako je slišal govoriti mestnega pisarja Jakoba Kodra.

Vsled tega je razumljivo, da Jožef Krpan ni maral grofa Tatenbaha, še manj pa njegovega slugo, lokavega Boltažarja Ribla, o katerem je vedel, da je nekak zaupnik svojega gospoda v vseh ljubezenskih in drugih zadevah in je gotovo tudi imel svoje prste vmes, ko je grof Thurn stegnil svoje roke po pisarjevi hčeri.

Z mestnim biričem sta bila mestna nočna čuvaja Andrej Rebernik ter Ivan Frank. Bila sta srednje velike postave z dolgo brado ter zaduhlega obraza. Temu se ne more čuditi, ker njuna služba je taka, da morata biti na straži, dočim drugi v svojih posteljah sladko spijo. Bedenje zmanjšuje človeške moči, in da se te zopet poživijo, je najboljše zdravilo čaša vinca rujnega ali pa požirek dobre žganjičke. In teh zdravil, hvala Bogu, ni manjkalo. Po svojih poslih sta prišla v vse gostilne gledat, ali je vse v redu in ali se gostilničar drži policijskega časa. Da li so se takratni gostilničarji strogo držali svojih predpisov ali ne, o tem nam kronika ne poroča. Zunanja podoba mestnih nočnih čuvajev pa je pričevala, da sta obadva bila stroga v spoštovanju policijske ure ter uradno poslužna v izpraznjevanju kozarcev, da ne bi prekoračenje policijske ure trajalo predolgo.

To noč je bila posebno naporna služba, ker je s ptujskega polja vlekel mrzel veter, poleg tega sta naletavala dež in sneg, da sta bila mokra do kože. Zato jima je bilo po godu, da ju je povabil mestni birič na kocke za merico vina. Dobro sta vedela, da Krpan ni stiskač ter rad plača, če tudi kaže rezultat igre na drugega plačevalca.

Sedeli so v skritem kotu, da jih ne bi zapazil kak gospod, ki je znan z mestnim sodnikom ter bi mu morda povedal, kje opravljajo čuvaji mestnega reda in miru svojo službo. Pred njimi je stal vrček dobrega Pekerčana in da so imeli primerno podlago za alkohol, so prigriznili nekoliko mesa, ki jim ga je podaril mesar Matija Kebrič. Temu sta namreč pomagala vjeti divjega bika, ki je ušel njegovim pomagačem, ker se mu ni ljubilo iti v klavnico.

Stara ura na sajasti steni se je vzbudila in kukavica je zakukala sedmo uro; bil je torej čas večerje.

Navadno je bilo v tem času v gostilni prav živahno, kajti proti večeru so prihajali meščani, posebno obrtniki v prvo sobo, da si odpočijo od dela in truda ter zopet okrepijo zrahljano zvezo med dušo in telesom. Navadno so prihajali ti-le: Peter Paumgarten in Andrej Felber, ki sta vlivala zvonove; z njima se je družil kovač Matija Anthauer, zlatar Arnold Just ter medar Franc Golob. Tudi poštar Ivan Peret, ki je kot prvi izvrševal to službo v Mariboru, je prišel po dovršenem poslu kaj rad sem in vedel vsak dan povedati, kakšna gospoda se je vozila danes od Trsta in Ljubljane skozi Maribor proti Gradcu in Dunaju.

Njega so radi poslušali, ker je znal povedati vse do zadnjih podrobnosti in še tako neznatno novico opisati tako zanimivo, da so nekateri pozabili zapreti usta, ko je pripovedoval to in ono, bodisi resnično ali pa izmišljeno.

Tudi učitelja Martin Pistor ter Nikolaj Storf sta dostikrat prišla, da oplakneta šolski prah, če tudi je bila plača bolj pičla.

Gostilničar Pahernik je ravnokar sedel k mizi, da zavžije malo večerjo, ki mu jo je dala njegova žena Tona skozi malo odprtino v steni. Za danes večer je vedel, da ne bo več gostov, zato si je hotel malo odpočiti ter si je natočil kozarec Jeruzalemca, da ga malo pogreje, ker je vino bilo dosti hladno.

V tem trenutku se odprejo vrata sobe in vstopil je Boltažar Ribl, ravnokar odslovljeni sluga grofa Tatenbaha.

Ko ga gostilničar zagleda, se takoj dvigne, privzdigne zelno čepico ter pozdravi došlega gosta z vso spoštljivostjo. Ostal je zvest hvalevredni navadi, če tudi je bil bogat, da je rad sam postregel gostom, posebno duhovnikom in plemičem, če je imela natakarica brhka Lonka preveč posla. Danes pa je šla obiskat bolno mater in tako je moral sam streči gostom.

»Dobro došli, gospod Boltažar,« pozdravi Pahernik z vso vljudnostjo, ki je prirojna pravemu krčmarju, »kako me veseli, da vas zopet enkrat vidim v svoji kleti, že dolgo niste bili pri meni. Le kar sedite, danes je prostora dovolj. Še nekaj polen vržem v peč, da bo bolj toplo, za pijačo in prigrizek takoj poskrbim. Recite mi, iz katerega soda naj vam natočim, da vam bo bolj dišalo?«

»Danes mi prinesite žolča mesto vina,« reče Boltažar čemerno, »ta bi bil bolj primeren za moje razpoloženje.«

»E, kaj pa se je pripetilo,« vpraša krčmar sočutno, poišče velik vrč s pokrovom iz omare ter ga postavi pred Ribla, »kaj pa je, da se moj ljubi gost, komorni sluga Njegove Svetlosti grofa Tatenbaha, tako kislo drži, kakor bi ocet pil?«

»Nič več sluga, ne komorni, pa tudi ne nekomorni,« zagodrnja Boltažar, prime stol, si ga postavi k mizi ter krepko potegne iz vrča, napolnjenega s Pekerčanom, »nimam nobenih časti več, gospod Pahernik, konec je gosposke službe za vedno.«

Stari krčmar je stal kakor odrevenel. Še le čez nekaj časa pride do sape ter vpraša:

»Kaj mi pravite, gospod Boltažar, osebni in najbolj čislani sluga Njegove Svetlosti grofa Erazma Tatenbaha, vendar niste ...«

»Odslovljen,« poseže vmes Ribl, »da, tako je, gospodar Simon. Ivan Boltažar, osebni sluga grofa Erazma Tatenbaha, je odpuščen.«

»Nemogoče,« vzklikne krčmar ter sklene roki, »vas, ki ste bili desna roka gospoda grofa, brez katerega skoro niti sprehoda ni napravil, vas bi bil odpustil, pa kako je to prišlo tako naglo?«

»Kako da se je to zgodilo,« odvrne Ribl ter zopet krepko potegne iz vrča, »no, gospod grof je zopet enkrat bil siten ter je imel svoje muhe, katere morajo najbolj občutiti njegovi služabniki. Danes pa si je izbral mene ter me napodil iz hiše, kakor goljufa in tata.«

Krčmar Pahernik je gledal kakor bi padel z nebes in je zopet sklenil roke.

»Pa za božjo voljo,« reče še vedno razburjen, »povejte vendar, gospod Ribl, kako je prišlo, da je gospod grof z vami tako nemilo ravnal!«

»Po pravici seve se to ni zgodilo,« odvrne Boltažar, »sam zlodej ima tukaj svoje parklje vmes. Imel sem smolo, da sem dve pismi, ki sem jih imel vročiti, zamenjal, ker sem se tisti večer pri vas preveč nasrkal Ljutomerčana. Zapeljalo pa me je tudi to, ker imata obe grofici isto krstno ime Ana, in tako so prišla pisma v neprave roke.«

»Hm, to je moral biti polom,« meni krčmar ter zavije oči proti stropu, nato pa zopet pogleda žejnega gosta, pričakujoč, kaj bo še dalje povedal.

»In pa kakšna nevihta je bila,« nadaljuje Boltažar, ki si je zopet namočil v jezi osušeno grlo, »ne vem sicer, kako sta se svetli grof in njegova zvesta zakonska polovica, ki me sicer nikdar ni marala, pogodila, nad menoj pa se je gospod grof močno razsrdil. V svoji jezi me je takoj odpustil, češ, da sem pismi nalašč zamenjal, ker me je grofica podkupila. Nazadnje mi je še zagrozil, da me spravi na vislice, ker ve, da manjka v njegovi orožarni v Freihausu nekaj lovskih pušk, ki sem si jih samolastno izposodil, ko sem s svojimi prijatelji napravil lovski izlet na Pohorje in k sv. Bolfenku.«

»No,« meni gostilničar dobrodušno, »kar je izposojeno, se vendar lahko vrne.«

»Se je že zgodilo,« pripomni hitro Boltažar, »telesni strežaj Tarody, ta slinocedivec, ki me je že dolgo zavidal za službo ter jo je tudi za menoj dobil, je odnesel puške iz moje sobice. Naravnost smešno je, kako je grof jadikoval zaradi teh bornih pušk, saj vendar ima v kleteh svoje hiše v Freihausu in v gradu Račje zadnji čas več tisoč pušk.«

»Kaj pravite,« se začudi krčmar, »več tisoč pušk, čemu pa Njegova Svetlost grof Tatenbah rabi toliko pušk?« 

Ribl pogleda s pomembnim nasmehljajem v vrč ter reče:

»Kako vendar morete vprašati, gospodar Simon, čemu se rabijo puške! Mar ne za streljanje?«

»Pa toliko pušk,« meni krčmar.

»Gospod grof pač misli veliko streljati,« odvrne Boltažar porogljivo, »puškarje si pa naroči s Turškega, he, he, hi, hi.«

Ribl je zopet nastavil vrč na usta ter krepko potegnil. Močno vino je vidno učinkovalo ter je pivec začel bolj megleno gledati.

»Iz Turčije,« vpraša krčmar začudeno, »kakšne so te govorice, gospod Ribl, povejte vendar jasno, kaj hočete s tem reči.«

»Da bom ponosnemu grofu zasolil juho, da se bo ta prevzetni prešetnik in veleizdajalec vedno spominjal na me,« zavpije glasno razkačeni sluga ter udari z lončenim vrčem ob mizo, da se je razletel na drobne kose, »da, grof Tatenbah bo še le spoznal, kdo je Boltažar Ribl.«

Stari krčmar je začel prav resno gledati. Čez nekaj časa reče ves v skrbeh:

»Vi ste izgovorili pomembne besede, vi imenujete Njegovo Svetlost grofa Tatenbaha veleizdajalca, ali pa tudi veste, kaj to pomeni?«

»To pomeni toliko,« reče Boltažar ter udari z roko po mizi, »to pomeni, da hoče grof Tatenbah izdati Turkom celo Štajersko z glavnim mestom Gradcem ter s trdnjavo Schlossberg.«

»O, Bog v nebesih,« vzklikne krčmar ter gleda debelo, kakor bi ne mogel pojmiti tega, kar je ravnokar slišal, »to pravite kar tako, kakor da bi bila ta kupčija že sklenjena. Recite, gospod Ribl, ali morete to usodepolno besedo, ki ste jo ravnokar izrekli, tudi dokazati?«

»Dokazati,« reče Boltažar, ki je bil od zavžitega vina in jeze zelo razburjen, »saj imam pismene dokaze ter jih lahko vsak hip predložim deželnemu profosu. S tem si zaslužim lep denar, sto svetlih cekinov.«

»Potem,« odvrne krčmar prav resno, »je vaša sveta dolžnost, da vse, kar znate o veleizdajalskem početku, naznanite našemu mestnemu sodniku ali pa deželnemu profosu v Gradcu.«

»To se vse lahko stori,« odgovori Boltažar, ki se je še le sedaj začel zavedati, če tudi omamljen od zavžitega vina, da je izdal svojo tajnost na nepravem mestu in nepravemu možu. Simon Pahernik je namreč bil skoz in skoz pošten in odkrit človek ter zvest pristaš vlade. Njemu ne bi smel Boltažar Ribl o tem govoriti.

Krčmar Simon je stal nekaj časa, ne da bi spregovoril besedo. To, kar je slišal, je bilo tako silno, da mu je zaprlo sapo. Še le čez nekaj časa zmaje z glavo ter pravi:

»Jaz mislim, gospod Boltažar, da govori iz vas le vino. Vem iz skušnje, da govorite včasih malo preveč ter se radi pobahate. Kaj ne, vi ste tudi danes hoteli mene nekoliko potegniti in boste že v nekaj trenutkih imeli vse za šalo ter se smejali, češ, kako sem prestrašil lahkovernega krčmarja? Ali ni tako, gospod Ribl?«

Tedaj pa skoči napol vinjeni sluga kakor razkačen ris kvišku, pogleda jezno krčmarja, udari še enkrat po mizi ter zakriči:

»Grom in strela, gospodar Simon, kaj mislite o Boltažarju Riblu! Vi si domišljujete, da govorim to tja v en dan. Toda še enkrat vam rečem, vse, kakor sem vam pravil, je res. Dalje pa nočem govoriti ter vam tudi prepovem, da o tem črhnete proti komu le eno besedico. Drugače prekličem vse ter vas označim kot lažnjivega obrekovalca, ki si je vse te govorice zoper mojega bivšega gospoda izmislil. Pride pa kmalu čas, ko bom sam govoril. Do tedaj pa me naj nikdo ne sili, kajti ničesar si ne dam izsiliti, in če bi tudi prišel birič po me. Zapomnite si to, vi grofovski petolizec!«

»Je že tukaj,« zagrmi močen glas za pijanim Boltažarjem. V tem trenutku ga obstopijo trije moški.

Bili so birič Jožef Krpan ter oba nočna čuvaja, ki so sedeli skriti v kotu in začeli poslušati, ko je postajal Ribl vedno bolj glasen.

»Tukaj je sedel birič Krpan, ki te takoj odvede pred mestnega sodnika, da te pošlje k deželnemu profosu. Ta dva moža te bota prijela, da ne boš tukaj rogovilil in razsajal.« 

Boltažar Ribl se je začel tresti po celem telesu ter se je, napol omamljen od vina, prijel za stol.

»Kaj hočete od mene,« vpraša z negotovim glasom.

»Najprej tvoje roke, da jih zvežemo,« reče birič strogo, »potem pa tvojo glavo. Ti si, kakor si ravno prej sam priznal, tat in take ptiče kaznujejo po postavi, da jih dvignejo na vislice ali pa jim odsekajo glavo.«

Ribl se ojunači ter reče:

»Ali mislite, da sem že zaradi tega res tat, ako me je gospod, pri katerem sem služil, označil kot tata in goljufa? Ne, povem vam, če mene hočete zapreti, morate zapreti tudi gospoda. Boltažar Ribl vam namreč lahko razodene stvari, ki bi mogle tudi tega gospoda stati glavo.«

Pri teh besedah potegne Ribl dolg nož iz nožnic, ga položi na mizo ter reče:

»Kdo se upa dotakniti Boltažarja Ribla? Če ima kdo tako poželenje, bo pokusil ta nož, ki mu ga porinem med rebra.«

Razkačeni sluga je komaj izrekel te besede, že so ga trije možje prijeli od zadaj, ga vrgli na tla ter hitro zvezali. V nekaj trenutkih so tirali še napol pijanega Ribla na bližnji rotovž.

Simon Pahernik je izpočetka stal kakor okamenel, ker se je zgodilo vse tako naglo, da ni mogel vsega razumeti. Ko pa je videl, da so začeli ljudje postajati pozorni ter so se zbirali pred krčmo, je pošteni krčmar začel jadikovati, češ, da je njegova gostilna vsled tega obžalovanja vrednega dogodka onečaščena ter da se takoj drugi dan pritoži mestnem sodniku.

Mestnega sodnika de Beurgo tisti dan ni bilo doma, ker je bil zadržan po uradnih poslih v Gradcu. Radi tega je birič Krpan odšel v mestnemu pisarju, ki je tisti dan zavoljo rešitve nujnih dopisov še bil v pisarni.

Ko je sporočil Krpan, kaj je govoril Ribl o grofu Tatenbahu ter da ga je radi tega odvedel v zapor, je mestni pisar skočil z udobnega sedeža, vrgel pero na mizo, sklenil roke ter rekel:

»Krpan, povedal si mi stvari, katerih skoraj ne morem verjeti. Reci, ali je res, ali pa se ti morda samo sanja.«

»Da, milostljivi gospod pisar, resnica je: Izpočetka sem sam mislil, kar pa sem sam slišal, to mora biti res.«

»Torej grof Tatenbah je izdajalec domovine. Glej, glej, vendar se nisem motil, ko sem mislil, da mora biti nekaj na tem, kar se že nekaj časa šušlja.«

»Prav imate, gospod pisar, tudi meni se je zdelo sumljivo, kaj v Freihausu po noči uganjajo. Ko sem hodil tam mimo, je dostikrat bila še po polnoči videti luč in slišali so se koraki ter udarci, kakor bi kdo kaj delal z železjem.«

»Torej je vendar le res, kar mi je pravil Paumgarten, da so v Freihausu skrivaje rezali svinec v krogle ter se je spravljalo tja orožje in strelivo po nekem podzemeljskem rovu.«

Ribl ni lagal, kar je danes govoril,« meni birič, »treba ga bo ostro prijeti, pa bo vse izdal.«

»Da, prav imaš, tega človeka moram takoj zaslišati. Stvar je morda zelo nevarna. Paumgarten mi je nedavno pravil, kako se je grof Tatenbah bahal, da bo mesto Maribor v kratkem kup pepela, ter mu je ponudil poveljništvo grada Statenberg. V svoji domišljavosti mu je pokazal pismo, v katerem je stalo pisano: Dragi brat, sporočim ti, da so Bošnjaki že pripravljeni prodirati.«

»Tako tudi bo,« meni birič, »milostljivi gospod pisar, prikupili se bote gospodom v Gradcu, ko jim razkrijete tako važne stvari.«

»Ah, kaj je meni za zahvalo, to je moja dolžnost,« reče Koder nekako otožno, »sedaj mi takoj privedi Ribla, da ga zaslišim. Pa pazi nanj, da ti ne pobegne, drugače gorje tebi.«

»Kakor velite,« odvrne birič, »takoj izpolnim ukaz.«

Rekši se obrne k durim ter gre po hodniku do oddelka, kjer so bili zapori.

Jakob Koder je zopet sedel v naslonjač, si podprl glavo ter mislil pri sebi:

Tako torej, grof Tatenbah, sedaj pride obračun. Zakrivil si posredno smrt moje edine Monike, ne veš, koliko duševne boli si mi s tem povzročil. Tvoj podli prijatelj mi je uničil najljubše, kar sem imel. O, Bog je pravičen, jaz ne bom sodil, dobila bosta zasluženo kazen. Mera je dopolnjena, moja dolžnost pa je storiti vse, da se pravici zadosti.«

Čuli so se težki koraki. Skozi vrata vstopi Ribl, bled in upadel, vkovan v verige, njemu ob straneh čuvaja Rebenik in Frank, za njim pa birič Krpan. Obstali so sredi sobe pred dolgo, z zelenim prtom pokrito mizo, za katero je stal Koder, ki se je dvignil s svojega sedeža. Stal je nekaj časa mirno, samo oči so prodirajoče gledale jetnika, nato reče s povzdignjenim, odločnim glasom:

»Ti si Boltažar Ribl, bivši sluga grofa Erazma Tatenbaha?«

»Da, to sem,« odgovori jetnik z negotovimi besedami in še bolj prebledi.

»Ali veš, kaj si govoril danes zvečer v gostilni »Pri slonu«?«

»Gospod pisar, ne spominjam se ničesar, bil sem preveč vinjen.«

»Tako, vinjen! S tem bi se vsak izgovarjal, nikar ne taji, preveč je dokazov.«

»Če sem kaj govoril, storil sem to v svoji bahavosti,« reče Ribl, ki se je med tem streznil ter dobro spoznal, da je spravil tudi samega sebe v zadrego in bi mogla tudi njega zadeti kazen.

»Torej je vse zlagano, kar si govoril v gostilni,« meni pisar Koder mirno.

»Vse je posledica zavžitega vina, gospod pisar.«

»Vse je torej zlagano,« povzdigne glas Jakob Koder, »potemtakem je tudi izmišljeno, da imaš listine, ki lahko ugonobijo grofa Tatenbaha, ako pridejo na dan.«

»Da, tako je,« pravi Ribl z prav negotovim glasom, ker trenutno ni spoznal, ali verjame pisar njegovemu zagovoru ali ne. Pri tem se nehote prime za prsi, kakor bi se hotel prepričati, ali ima nekaj pri sebi, česar bi v tem trenutku ne smel imeti.

»Predrznež,« zarohni pisar z močnim, osornim glasom, »dovolj mi je tvoje hinavščine. Ako si lagal, zaslužiš strogo kazen, ker si dolžil tako uglednega plemenitaša dejanja, ki ga spravi ob glavo. Če pa nisi lagal, potem je treba, da se to tudi dokaže. In to se bo kmalu zgodilo.«

Jakob Koder pogleda ostro Ribla, kakor bi mu hotel pogledati na dno duše ter reče: »Priznaj vse, boljše je za te.«

Ribl povesi ves vznemirjen oči. Stal je nekaj časa, ne da bi spregovoril besede. Spomnil se je v tem trenutku vseh dobrot, ki jih je sprejel od svojega gospoda, saj ima srce še tako sebičnega človeka še vedno nekaj čuta za največjo krivico, ki je na svetu, to je nehvaležnost. Boltažar Ribl je čutil, da je prišel trenutek velike odločitve, ali naj izda svojega nekdanjega gospoda, v katerega hiši je bil bolj zaupnik, kakor sluga.

Jakob Koder je vedel, kaj se godi v Riblovi duši, spoznal pa je tudi, da je dolžan ravnati se po postavi, da se dožene, ali je grof Tatenbah res kriv ali ne. Vzroka, da bi ga branil, ni imel, njegovo srce je zamrlo za usmiljenje, poznalo je sedaj le eno: Pravici naj se zadosti.

Zato zamahne z roko ter reče s povzdignjenim glasom:

»Krpan in oba čuvaja, primite ga ter ga natančno preiščete. Ribl ima listine pri sebi, in s temi se bo dokazalo, ali je res lagal.«

Ko je osumljenec to slišal, je hitro segel pod zgornji jopič, birič Krpan, ki je to zapazil, pa ga je takoj zgrabil za roko. Oba čuvaja sta ga tesno prijela, da se ni mogel ganiti. Birič je segel pod jopič in v kratkem času privlekel iz notranjega žepa dva precej debela zavitka papirjev, katere je izročil mestnemu pisarju.

»To je nasilstvo,« zakriči Ribl ves rdeč v obrazu, »nikdo nima pravice do teh listin, moje so.«

»Molči, malopridnež, sedaj dobiš plačilo,« se zadere Krpan ter sune Ribla pod rebra, ker se je hotel izviti čuvajem.

Mestni pisar je vzel pisma v roke, jih hlastno prelistal ter bral sedaj na tem, zdaj na drugem mestu. Obraz mu je postajal vedno bolj resen, nazadnje se prime za glavo ter vzklikne:

»Torej res, tu so dokazi, ki govorijo več kakor vse priče. Ha, Ribl, sedaj vem, da si govoril resnico.«

»Milostljivi gospod,« reče Ribl ves vznemirjen, »milosti prosim. Jaz nisem kriv. Res, našel sem pisma, in moja zasluga je, da niso prišla drugim v roke. Sto cekinov so mi obetali zanje, a jih nisem dal, ker sem hotel, da pridejo v prave roke.«

»Hinavec, Judež! Torej si že barantal za plačilo izdajstva,« zagrmi nad njim pisar, »sedaj dobiš plačilo, kazni ne uideš.« 

Ribl se zdrzne, a zopet dobi svoje duševno ravnotežje ter pravi predrzno:

»Zaslužil sem plačilo v zlatih. Saj je doprinešen dokaz, katerega hočete imeti, gospod mestni pisar, da uničite tudi svojega sovražnika grofa Tatenbaha, mojega bivšega gospoda. Zato bi mi morali biti hvaležni, ne pa, da mi pretite ter me zaničujete.« 

Jakob Koder položi križem roke, stopi bliže k Riblu, ga ostro pogleda, na to pa reče:

»Tako, ti se drzneš mi delati očitke! Zdaj si popolnoma odkril, kar si skrival v svoji črni duši. Zdaj ko si se vjel, hočeš svoje dejanje pokazati v takšni luči, da bi sam bil postavljen v svetlobo poštenjaka.

Vendar si zapomni: osleparil si svojega gospoda, mene pa ne boš. Če si vedel za dejanja, ki so bila naperjena zoper našega presvitlega vladarja in našo domovino, si tudi sam sokriv, ker tega nisi takoj povedal.«

»Čakal sem ugodne prilike,« odvrne Ribl vidno potrt, ker je uvidel, da strogemu uradniku ni kos.

»Čakal si, da bi prejel Judeževo plačilo, ker si bil lakomen, pri tem pa nisi pomislil, da bi izročitev teh pisem v pristojne roke lahko prišla prepozno. Dobro si vedel, kaj je v pismih: pogodba grofa Tatenbaha z grofom Zrinskim, ves načrt, kako zavzamejo zarotniki Gradec, pogodba z brezvestnim grofom Thurnom. Ali ni bila tvoja dolžnost, vse to takoj naznaniti oblastim? Ker pa si kradel svojemu gospodu, si imel slabo vest; zato si molčal, v pijanosti pa si se izdal, izkopal si tudi sebi jamo pogube.«

»Milost, gospod pisar,« zaječi Ribl obupno ter hoče pasti na kolena.

»Nimam pravice deliti milosti,« odvrne pisar resno, »če si je vreden, ti jo bodo skazali drugi, če pa si zaslužil kazen, jo boš moral pretrpeti. Birič Krpan, odvedite ga v zapore in strogo nadzorujte, po daljna navodila pridite jutri.«

»Kaj, to sem zaslužil,« zakliče Ribl ter se hoče oprostiti verig, »svoboden hočem biti, krivica je, kar se godi z menoj.«

Močne roke obeh čuvajev in biriča Krpana pa so mu vzele vsako možnost, da bi se izvil. Odprli so vrata in Ribl je moral v dobro zastraženi celici spoznati, da je izdajstvo morda drugemu v prid, izdajalec sam pa neredkokrat prejme plačilo, ki mu gre.

Mestni pisar Jakob Koder je takoj sedel k mizi ter pisal daljše poročilo. Nato je slugi Riblu odvzete listine in svoje pismo skrbno zavil, čvrsto zapečatil ter varno zaklenil.

Drugi dan je na vse zgodaj posebno zaupen odposlanec nesel te listine v Gradec z naročilom, da jih nemudoma izroči deželnemu profosu Juriju Francu pl. Will. To ime je bilo znano po celem Štajerskem, saj je imenovani mož bil ne samo izvanredno velike postave, marveč je bil tudi na glasu kot najstrožji preiskovalni sodnik. Nobeden zločinec mu ni ušel, povsod je imel svoje oči in o vsem je bil poučen.

Dva dni po tem dogodku je sedel deželni profos v svoji pisarni, ko je stopil brzi odposlanec iz Maribora ter položil pred strogega sodnika zavitek, ki mu ga je izročil mestni pisar Jakob Koder.

Pazljivo je prečital pisma. Med čitanjem je rastel njegov nemir od hipa do hipa. Naenkrat je vstal, začel hoditi po sobi gor in dol ter krilil z rokami okoli sebe. Nato jih je zopet sklenil nad glavo, trenutno obstal, a nato zopet nadaljeval hojo po sobi.

»Ha, grof Tatenbah, sedaj te imam. Ti, ki si tako umetno igral dvojno vlogo: najzvestejšega služabnika našega presvetlega vladarja in obenem zaveznika ogrskih zarotnikov, sedaj si se izdal — sedaj nam ne uideš več.«

Strogi sodnik je sedel ter napisal za mestnega pisarja v Mariboru daljše pismo, ki ga je vzel brzi sel s seboj.

Čez nekaj dni je javil grajski čuvaj Jurij Vampreht grofu Filipu Brennerju kot poveljniku zaporov na Schlossbergu, da so privedli iz Maribora nekdanjega sluga grofa Tatenbaha Boltažarja Ribla. Dal ga je vkovati v železje, da se ga ne bi lotilo poželenje po poskusu pobega.

Okoli grofa Tatenbaha pa se je vedno bolj zoževala mreža, iz katere ni bilo več rešitve.

XIX.[uredi]

Izpuščeno poglavje. Napaka v številčenju.

XX. TATENBAHOV BRANILEC.[uredi]


A vojni jim minister je
Takole odgovoril:
K. Havliček.

Bilo je nekega večera začetkom marca leta 1670, ko so stopali po stopnicah velike hiše na Minoritskem trgu na Dunaju štirje plemeniti gospodje v črnih žametastih plaščih, z jeklenimi meči ob strani, v prvo nadstropje. Krenili so proti mali dvorani, kamor jih je gospodar hiše kot svoje zaupne prijatelje večkrat povabil k tajnim razgovorom.

Ta hišni gospodar je bil cesarski državni minister in tajni svetnik Vaclav Evsebij knez Lobkovic in gospodje, ki so bili povabljeni na razgovor, so bili njegovi najbolj zaupni svetniki: grofje Montecucculi, Schwarzenberg, Lamberg, Nostic in kancler Hocher.

V dvorani so sedeli kot tajniki gospodje Abele pl. Lilienberg in Dorš.

Gospodje so sedli okoli okrogle mize, pokrite z zelenim prtom, na katerem je bilo pisalno orodje. Na mramornati mizici v kotu pa so bila postavljena različna okrepčila.

Nekaj trenutkov pozneje vstopi državni minister sam ter sede po kratkem pozdravu na zgornji konec mize. "

»Gospodje,« povzame takoj besedo, »mi tvorimo danes vojni svet. V vojnem stanju smo, ni treba podrobnega razmotrivanja položaja. Tajna komisja, ki je bila zadnjič pod vodstvom kanclerja Hocherja v Gradcu, opisuje stanje kot zelo resno. Če se tudi ne sme verjeti vsaki govorici, vendar so podani glede grofov Zrinjskega, Nadasdyja in Frankopana vsi znaki izdajstva. Ne smemo zamuditi niti ure, drugače imamo opravke z Zgornjo Ogrsko.«

»To menim tudi jaz,« poseže vmes Montecucculi, izkušen vojskovodja, »nič več odlašati, nič več se pogajati. Vojna zoper upornike: to mora sedaj biti geslo.« 

»Vendar,« pripomni Hocher, »sem mnenja, da se ne sme postopati prenaglo, ampak se mora še nekaj časa čakati, da se ti strupeni elementi sami med seboj uničijo. Znano nam je, da v taboru ogrskih nezadovoljnežev ni edinosti, marveč sta Zrinjski in Nadasdy drug na drugega ljubosumna ter si v marsičem nasprotujeta.«

»Da,« pravi grof Nostic, »med seboj se pričkajo ter si nasprotujejo, zoper cesarja pa so vsi edini.«

»Vi gospodje, delate s peresom,« reče Montecucculi kanclerju Hocherju, »vi ste previdni in zato počasni v izvrševanju svojih načrtov. Mi pa, ki nosimo meč, rajši presekamo vozel, če se ne da hitro razvozljati. Zarotnikom se je dalo dosti časa, da se spametujejo, zdaj je treba proti njim odločno in hitro delati.«

»To mislim tudi jaz,« poseže vmes grof Schwarzenberg, »nič več prizanesljivosti, nobene milosti za ogrske zločince.«

»Ne, gospodje,« povzame minister besedo, »dva pota sta, pot milosti, in strogosti, prvi je nedvomno najboljši in treba se ga je držati, dokler je sploh mogoče. Nedavno je bil pri meni škof iz Zagreba ter se je potegoval za Zrinjskega, češ, da je le zaradi tega tako vznevoljen, ker ni bil nikdar odlikovan. Naj bi se škofu dalo zagotovilo, da bo grof Zrinjski pomiloščen, ako se takoj uda.«

»Se strinjam,« vzklikne kancler Hocher, »toda mislim, da v tem zagotovilu ne sme biti govora o milosti. To bi namreč po mojem mnenju nasprotovalo dostojanstvu vladarja, ki se vendar ne bo pogajal z izdajalci.«

»Gospod kancler mi govori iz srca,« zakliče Montecucculi, »mislim, da Zrinjskemu ni zaupati. Ali ni obljubil lani zvestobo ter je izdal Nadasdyja in vendar ni ostal mož beseda.«

»Ne morem glasovati za pot milosti,« pripomni Lamberger, »če se spomnim, s kakšno predrznostjo je izrekel grof pri odhodu v predsobi Njegovega Veličanstva besede: »Mene se še bodo bali. S temi besedami se je zapisal smrti.«

»Znano je,« reče grof Nostic, »da zahteva Zrinjski Hrvatsko zase in Sedmograško za svojega zeta ter da se pri tem zanaša na pomoč Turka. Baron Locatelli nabira na tihem zanj dragonce in deželni glavar Goriške, Karol grof Thurn je tudi že v tej zvezi. Krivda Zrinjskega je torej večja kakor Nadasdyja, ker Nadasdy se ni pogajal s Turki. Zato mislim, da se mora postaviti svarilen vzgled.«

»Seve,« pripomni kancler, »če se Zrinjski ne podvrže, kar ni verjetno, se mora proti njemu postopati nad vse strogo.«

»Zato, gospodje,« reče knez Lobkovic, »posvetujmo se, kaj je storiti. Prej mi pa povejte, gospod kancler, kako je na Štajerskem. Ali imate zanesljiva poročila o načrtih upornikov, ki hočejo tudi tukaj uprizoriti upor? Kaj je z grofom Erazmom Tatenbahom, kateremu je naročilo Njegovo Veličanstvo, da posebno pazi na početje zarotnikov, v resnici pa tudi sam nima poštenih namenov.«

Takoj se dvigne gospod Abele pl. Lilienberg ter reče s povdarkom:

»Tako ga obrekujejo sovražniki. Grof Erazem Tatenbah pa je najbolj poštena duša, on ljubi življenje in veselje in zdaleka ne misli na kakšno zarotniško podvzetje zoper vladarja.«

»Vendar se je,« poseže vmes knez, »nam poročalo, da je grof mnogokrat v družbi upornikov, zlasti ga je večkrat videti v gradu Čakovcu.«

»Mogoče,« odvrne Lilienberg, »toda to družbo išče gotovo le za to, da se osebno prepriča o vsem, kar se pripravlja na Ogrskem in Hrvatskem zoper kralja in gospoda. Na, grof Tatenbah je zvest državni služabnik in je morda danes na potu, da poroča Njegovemu Veličanstvu o nakanah upornikov.« 

Tako je zagovarjal gospod Abele pl. Lilienberg svojega prijatelja grofa Erazma Tatenbaha. Toda motil se je. Grof Tatenbah je imel v tem času vse druge misli ter koval druge načrte.

Še je bil čas, da bi se rešil, ako bi namreč bil v resnici storil to, kakor je o njem mislil njegov prijatelj Lilienberg. Toda grofa Tatenbaha je omamila prikazen, ki jo je videl pri vedeževalki na Ptujskem polju v oni noči pred godom svetega Antona.

Ona krasna postava, ki mu je ogrnila vojskovodski plašč okoli ramen, mu je stala vedno pred očmi. Naprej, naprej, mu je klicalo, da mu je že skoro zvenelo v ušesih, vedno višje, dokler ne doseže zaželjene časti. Ko se dvigne na razvalinah celjskega gradu zopet mogočna stavka in trdnjava, bo tamkoj gospodoval kot ponosni, mogočni vojvoda, ob njegovi strani pa bo ona, ki ga je navdušila za to idejo. Takrat bo izvršeno to, o čemer je sanjal, s tem bo zagotovljena njegova častihlepnost, takrat bo samostojen vladar lepe slovenske pokrajine.

Na krilih domišljije se je zibal in dvigal, pri tem pa ni opazil brezdna, ki se je že odpiralo pred njim. Preslišal je glas svoje blage soproge, ki mu je klicala: Erazem, odnehaj, drugače je prepozno. Njegova usoda je v tem trenutku bila odločena, njegova poguba se ni dala več odvrniti.

XXI. PETEK — NESREČEN DAN.[uredi]


Nebeških zvezd, ki so mi prej sijale,
Rešilna luč me v noči več ne vodi;
Teme po potih mojih so nastale.
Stritar.

V veliki viteški dvorani palače deželnih stanov v Gosposki ulici v Gradcu so v petek, dne 21. marca 1670 gospodje deželnih stanov sedeli pri veliki hrastovi mizi.

Bilo je izvanrdeno zborovanje, ki ga je sklical grof Brenner kot predsednik tajnega stanovskega urada po svojem namestniku grofu Ivanu Maksu pl. Herbersteinu.

Sedeli so pri mizi plemeniti gospodje Karol grof Saurau, Ivan Friderik baron Tyrndl, Ivan Gašper pl. Kellersperg, grof Filip Brenner, razun teh je bilo še več drugih štajerskih plemenitašev in gospodov.

Iz Dunaja je prispel cesarski vladni svetnik Henrik Herwart pl. Hochenburg s posebnimi navodili, ki jih je prejel na cesarskem dvoru.

Velika stenska ura z zlatim okrasjem in s podobo smrti nad kazalci je udarila ravno deveto uro. Svečan mir je bil v celi dvorani, le stopanje straže po hodniku in pred dvorano ter tuljenje vetra se je slišalo.

Zdajci se dvigne predsednik tajnega sveta, resni, vladarju zvesto vdani Filip Brenner ter začne govoriti s posebnim poudarkom:

»Mi smo vas, velespoštovani in odlični gospodje, povabili k temu invanrednemu zborovanju v tej pozni uri, ker preti skrajna nevarnost in ker je zato nujno potrebno, da pokažemo ravno v tem času našemu premilostljivemu gospodu in cesarju svojo zvestobo. Ni več dvoma, da je na delu daleč razširjena veleizdajniška zarota, ki meri na to, da odtrga ogrsko krono od Avstrije in v katero je zapletenih več gospodov ogrske kraljevine.«

Gospodje pri omizju, od katerih nekateri še niso ničesar znali o celi zadevi, so sedeli resno in molče ter so poslušali grofa Brennerja.

»Zarote,« nadaljuje ta, »so bile, kakor uči zgodovina, v vsaki državi in v vseh stoletjih, pravica pa je, če tudi pozno, nazadnje vendar le nad njimi zmagala. Tudi tukaj bo prišla do veljave, če se bomo vsi zedinili ter odločno in previdno stali na braniku za pravice našega prevzvišenega i vladarja.«

Gospodje pri mizi so pritrdili, in grof Brenner po katkem molku nadaljuje:

»Zelo je obžalovati in tudi strašno je, gospodje, da se je zarota, ki se je razširila na sever, jug in zapad, celo do Varšave, Pariza in Carigrada, vgnezdila tudi v naši deželi. Tudi naša lepa zelena Štajerska, dežela zvestobe in poštenosti, naj bi postala krvavo pozorišče za veleizdajalsko početje!«

V krogu gospodov deželnih stanov je nastal nemir.

»Da, gospodje,« poroča grof Brenner dalje, »uporni zavezniki celo nameravajo napasti naše glavno mesto Gradec, da bi na ta način lažje dobili celo deželo v svojo oblast ter bi odtod prodirali proti cesarskemu Dunaju. Te veleizdajalce, mislim, že vsi poznate. Eden izmed njih, obmejni grof Frankopan naj bi v smislu zarotniškega načrta prodiral s svojimi četami proti Gradcu ter izvršil napad na mesto, grof Zrinjski naj bi pripeljal v zakritih vozovih vojake. Pred mestom bi se slučajno strlo kolo in medtem, ko bi prosili od mestnih stražarjev pomoči, bi poskakali vojaki iz vozov, bi pobili stražarje, udrli v mesto ter pokončali vse, kar bi se jim postavilo v bran. Na ta način bi prišlo mesto in trdnjava v njih oblast.«

»Strašno,« se slišijo klici.

»Da, res strašno,« pravi grof Brenner dalje, »in kar je najbolj žalostno, je to, plemeniti gospodje, da je eden prvih deželnih gospodov Štajerske, cesarski svetnik, mož iz naše srede, kateremu je Njeno Veličanstvo toliko zaupalo, v najožji zvezi z zarotniki. Kakor je sedaj dokazano, je stopil z njimi v zvezo že pred dvema letoma.«

Grof Brenner je umolknil, tudi gospodje pri mizi so molčali, nastala je mrtvaška tišina, tajinstvena tihota kakor pred nevihto.

Zdajci se dvigne sekovski škof grof Hofkirchen, pogleda po zborovalcih ter reče čez nekaj časa:

»Kdo je ta veleizdajalec v naših krogih, ki ravna tako podlo in nehvaležno?«

»Ivan Erazem grof Tatenbah,« odvrne krajski stotnik, »cesarjev vladni svetnik, komornik in član deželnih stanov. On hoče Štajersko prodati izdajalcem in uprizoriti klanje v našem mestu. V zahvalo in plačilo mu je po zmagi zajamčeno vladarstvo celjske grofije z vojvodskim klobukom.«

»In dokazi,« poudari škof.

»So že tukaj na mizi,« odvrne grof Brenner mirno, »in se mu bodo takoj predočili, ako bi se drznil priti v našo sredino.«

»Kaj takega se ne bo upal« reče pl. Kellersperg, »gotovo biva v taboru zarotnikov.«

»Nikakor ne,« odvrne grajski stotnik, »zanesljivo vem, da pride v tej uri sem.« 

Poglejmo medtem, kako je bilo tačas s Tatenbahom.

Grof Tatenbah je kmalu zvedel, kaj je govoril odpuščeni sluga Ribl v gostilni »Pri slonu« o svojem nekdanjem gospodu in da so ga odvedli v Gradec. Da so se našli pri njem spisi, katere je vzel svojemu gospodu, kar ta do tedaj še niti zapazil ni, mu je ostalo prikrito.

Sumljivo se mu je zdelo, da je prišel večji oddelek vojakov v mesto Maribor, še bolj pa, da so se ti večinoma mudili v bližini njegove palače Freihaus.

Na dan sv. Jožefa je prijezdil brzi sel iz Gradca, prinesel večkrat zapečateno pismo ter ga izročil grofu Tatenbahu, ki je ravno bil v svoji pisarni ter brskal po predalih, kakor bi nekaj važnega iskal.

Ves razburjen odpre pismo ter ga na naglo prečita.

»Grof Brenner, grajski stotnik me kliče v Gradec, pojutrišnjem moram biti zanesljivo tam, da poročam o važnih stvareh. Kaj neki mora biti?«

Tako je govoril grof Tatenbah skoro napol glasno sam s seboj. Še le, ko zapazi, da je brzi sel še v sobi, mu naroči, naj čaka v spodnji sobi na odgovor, katerega zahteva grof Brenner že do prihodnjega dne.

Sedel je k mizi ter odpisal grofu Brennerju, da pride zaželjeni dan zvečer. Hitro zapečati pismo ter ga izroči osebno brzemu selu, ki takoj zajaše konja ter zdirja po mestu proti severu.

Grof Tatenbah tisto noč dolgo ni našel miru. Kakor že prej, tako je tudi sedaj iskal nekaj po predalih, jih hlastno odpiral ter jezno zapiral, pri tem pa se vedno bolj vznemirjal.

Odprl je omaro, kjer je bila shranjena njegova obleka, obrnil vsak kos na vse strani ter preiskal vse žepe.«

»Tudi tukaj jih ni, moj Bog, kam sem založil pisma? Saj sem jih še imel zadnjič v rokah, ko sem bil z Zrinjskim na lovu in mu prečital najvažnejše točke iz naših načrtov. Zgubil jih vendar nisem, saj sem jih varno shranil v suknji. Suknja je tukaj, a pisma, pisma ...!«

Grof Tatenbah se je prijel za glavo, kakor bi si hotel iztisniti iz spomina, kam je založil pisma. Čim bolj se je mučil, tem bolj je ginevalo upanje, da bi mogel najti, kar tako hlastno išče. Bil je tisto noč omamljen od navdušenja in zavžitega močnega vina.

Nekaj časa je stal zamišljen sredi sobe. Na mah pa se udari z roko po glavi ter zastoče:

»Zdi se mi, da se je zgodilo nekaj groznega. Oni lopov jih je morda vzel, zato je bil predrzen in lakomen dovolj. Nesreča, če jih ima! Ne, ne, to ni mogoče, saj jih ni mogel zapaziti niti vedeti, kakšna je njihova vsebina in vrednost. Za Boga, kje so zdaj ta pisma? Izgubljen sem, če so prišla v tuje roke.«

Tako je vzdihoval ter hodil po sobi gor in dol.

»Dobro, da grem v Gradec. Tam zvem vse. Potem se bom pomiril. Prav, da me je poklical grof Brenner. So že zopet nekaj zvohali o zaroti in mene hočejo slišati. Dobro, jim bom zopet nasul peska v oči, da ne bodo vedeli, pri čem so.«

Tako se potolaži grof Tatenbah. Nato pokliče strežaja Tarrodyja, da ga sleče, ker bilo je že pozno v noči in je bilo treba počitka za daljno pot v Gradec.

Pokoja pa tudi v postelji ni našel. Nemirno se je premetaval po mehkem ležišču. Vedno in vedno mu je prihajalo na misel, kje da so njegovi spisi, za kojih vsebino sta znala le on in grof Zrinjski. Gorje mu, če za te tajnosti zve še kdo drugi!

Še le proti jutru je zaspal. Toda tudi v spanju je bil nemiren. Zdelo se mu je, da jezdi proti Gradcu. Že je videl Schlossberg, že je hotel čez most, da pride v mesto. Toda glej, naenkrat stopi pred njega njegova soproga, ki je bivala tiste dni na Dunaju. Bila je v črni obleki, in lasje so se ji vsipali v neredu po tilniku. V obrazu je bila nenavadno bleda, oči so bile rdeče obrobljene od joka ter ga gledale otožno in zopet proseče. V trenutku, ko je hotel stopiti s konjem na most, je dvignila roke, jih sklenila ter rekla: Ivan Erazem Tatenbah, moj ljubi soprog, stoj! Niti koraka ne dalje! Preti ti nesreča, varuj se zanjk, ki ti jih nastavljajo! Še je čas, da se rešiš, obrni se!

Grof Tatenbah jo gleda nekaj časa, nazadnje se nasmeje ter jezdi dalje. Slišal je še, kako je soproga bridko zaihtela. Nato se je zbudil.

Bil je že dan.

»Neumne sanje,« tako se je tolažil, »vedno isti očitki moje soproge, še v spanju mi ne da miru.«

Tekom dneva so se vršile priprave za odhod v Gradec. Grof Tatenbah je še pojezdil v Račje, da preišče vse, ali morda ne bi kje našel pogrešana pisma. Toda vse iskanje je bilo zaman.

Vznemirjen in slabe volje se je vrnil v Freihaus.

Na vse zgodaj je odjezdil v Gradec v spremstvu svojega strežaja in hlapca, ki je vodil še enega konja s seboj za slučaj, če bi vranec, na katerem je jezdil grof Tatenbah, opešal.

Bližal se je mestu. Videle so se že prve hiše, od daleč je bilo slišati zvonenje velikega zvona na Schlossbergu. Nehote se je grof Tatenbah spomnil sanj v pretekli noči. Neki notranji glas mu je rekel: Vrni se, drugače te zadene poguba!

Konj se mu ustavi, kakor da ne bi hotel iti dalje. On pa ga sune z ostrogami, da poskoči ter zdirja naprej.

Grof Tatenbah se je v tem trenutku spomnil tiste lepe podobe, ki jo je videl v oni bajni noči v vedeževalkini koči. Na krasnem konju sedi, ograjen v vojvodski plašč, na glavi ponosni vojvodski klobuk. Pred njim je lepa štajerska dežela, in mnogobrojna množica se mu klanja ter mu kliče: Živel grof celjski, živel vojvoda štajerski! Na belcu pridirja gor po hribu ponosna gospa v najlepši opravi, z eno roko drži uzde rezgetajočega konja, v drugi pa vihti venec zmage ter vzklika: Živel junak, ki si ostal stanoviten za našo stvar, sprejmi sedaj plačilo! Z ljubkim nasmehom se mu bliža ponosna gospa — grofica Zrinjska.

Izginila je ta podoba, a zapustila je globok vtis, v mehki in častihlepni duši grofa Tatenbaha.

»Res je tako,« reče sam pri sebi, »sedaj je prišel čas dejanj. Ugodna poročila sem dobil od grofa Zrinjskega, vse je pripravljeno. V kratkem udarijo Bošnjaki na Spodnje Štajersko, kakor so to nedavno storili za poskus. Dolgo pripravljeni načrt se izvede. Zato pa danes v Gradec! Še enkrat hočem ponižne pristaše mehkužnega cesarja preslepiti, kakor sem to zadnjič storil, da še dalje ostanejo v nejasnosti in v temi, iz katere se prebudijo še le, ko bodo naše čete že zavzele vse važne postojanke.

Prišel je čez most do Murskih vrat.

Z neko posebno naglico so čuvaji odprli vrata, a jih ravno tako hitro zopet zaprli, ko je bil grof Tatenbah v mestu. Če bi konji ne bili tako peketali, bi bil slišal za seboj porogljiv smeh stražarjev z opombo: Grof Tatenbah nam je olajšal izvršitev Brennerjevega povelja, da ga gotovo spravimo v mesto, sam je šel v nastavljeno past.

Grof Tatenbah je odšel v Rauberhof, se preoblekel ter po kratki večerji takoj šel v hišo deželnih stanov. V pismu grofa Brennerja je namreč bilo povabilo, naj se po prihodu v Gradec takoj zglasi v dvorani deželnih stanov.

Nekak nemir se ga je lotil, ko je stopal skozi velika obokana kamenita vrata ter šel po širokih stopnicah v prvo nadstropje, dokler ni prišel do visokih vrat, vozečih v dvorano, kjer so zborovali deželni stanovi.

Čudno se mu je zdelo, da stoji na hodniku močna straža, ki ga pozorno gleda in opazuje vsako njegovo kretnjo. Že hoče vprašati za vzrok. V tem pa sliši v dvorani glasno govorico in šum.

»Kaj je to,« si misli, »kaj se godi tukaj? O tem bom kmalu na jasnem.«

Z močno roko pritisne na kljuko. Težka vrata bolestno zaškripajo ter se kakor od nevidne roke potisnjena odprejo na stežaj.

Grof Brenner pokaže z zlobnim nasmehom na ustnah na vrata dvorane, skozi katera je vstopil Ivan Erazem grof Tatenbah ponosno in mimo.

Oči vseh zborovalcev se obrnejo k njemu:

Grof Tatenbah se prikloni in reče:

»Bog z vami, gospodje! Veseli me, da vas najdem polnoštevilno zbrane. Odzval sem se vabilu grofa Brennerja in sem ravnokar došel iz Maribora. Kakor vidim, ste se zbrali v tej noči k izvanrednemu posvetovanju. Rad bi vedel, kaj je temu vzrok?«

»To zveste takoj gospod grof,« odvrne grajski stotnik, »gre za to, da v obrambo najvišjih pravic našega cesarja in gospoda in miru naše dežele razkrinkamo veleizdajalca. To je mož, ki ga je cesar odlikoval z veliko častjo. On pa je v svoji nehvaležnosti in drznosti pozabil na čast in dolžnost ter se je pridružil tajni zaroti, naperjeni zoper Nj. Veličanstvo in tudi zoper našo deželo, katero hoče veleizdajalcem prodati za dedno vojvodsko krono.«

Grof Brenner je utihnil.

Vsi so gledali grofa Tatenbaha, ki je stal hladen in miren, toda bled in s sklonjeno glavo pred resnobnimi zborovalci.

Kmalu pa dvigne glavo ter reče z bolj zamolklim glasom:

»Kdo kuje take načrte? Kdo je oni predrznež, ki hoče izdati deželo možem prevrata?« 

»To ste vi, gospod grof,« odvrne grajski stotnik in stopi proti grofu.

Grobna tišina zavlada v dvorani. Oči vseh so vprte v grofa Tatenbaha. Njegov obraz je bled, nekaj hipov stoji kakor okamenel, kmalu pa se zopet zave.

»Gospod grof,« reče s prisiljenim nasmehom, »zdi se mi, da hočete na tem resnem zborovanju z menoj norce briti, ki sem med prvimi člani tega sveta.«

»Šala, tako mislite,« vzklikne grof Brenner, »cesarski grajski stotnik Filip Brenner nima navade se šaliti s tako resnimi stvarmi.«

»Če torej mislite resnico,« odvrne grof Tatenbah, »izjavljam, da je to hudobno natolcevanje, ter z vso odločnostjo zahtevam zadoščenje.«

Grof Tatenbah prime stol na zgornjem koncu mize, da bi sedel na mesto, ki ga je navadno zavzemal. Grajski stotnik pa stopi hitro vmes ter zavpije:

»Nazaj! Veleizdajalec ne sme sedeti pri mizi deželnih stanov.«

Ko sliši grof Tatenbah te besede, zagrabi za ročaj svojega meča ter zakriči ves razkačen:

»Kaj takega si dovoljujete napram meni!«

V tem hipu se dvigne škof grof Hofkirchen ter zakliče:

»Mir, gospodje! Mir in treznost, kakor to zahteva kraj, kjer smo se zbrali kot možje miru, ne pa, da bi se bojevali. Ali ne veste, da je zapisano spodaj na vratih, da se na tem mestu ne sme prijeti za meč pri najstrožji kazni?«

Nato se obrne h grofu Tatenbahu ter reče mirno, a odločno:

»Vi gospod grof, ste res vsega tega obdolženi, kar vam je prej očital gospod grajski stotnik.«

»Dokaze zahtevam,« vzkipi grof Tatenbah, »mar so nekatere moje vožnje na Hrvatsko in na Ogrsko že dokaz za veleizdajstvo? Saj sem jih vendar podvzel le radi tega, da sam vidim vse na svoje oči ter morem o tem točno poročati na Dunaj.«

»Ne,« odmaje z glavo grof Brenner, »niso to naši dokazi. Mi imamo točnejše dokaze za vašo zvezo z zarotniki na Ogrskem. Ali mislite, gospod grof, da bi grajski stotnik, predsednik tajnega sveta, grof Filip Brenner, grofovskega tovariša v stanovski zbornici, kateri ste do sedaj pripadali tudi vi, brez tehtnih dokazov obdolžil dejanja, ki storilca zaznamuje z žigom najhujšega zločinca in izobčenca?«

»Dokaze,« zahteva zopet grof Tatenbah ter jezno gleda na grofa Brennerja. "

»Da, dokaze,« odvrne grajski stotnik, »dokaze za to, da hočete, gospod grof, v kratkem poslati več vozov iz Račja v Gradec, v katerih bi bili skriti janičarji, ki bi v mestu uprizorili krvavi ples; da hočete vi v tej zmešnjavi prodirati iz palače grofa Saurau proti okopom Schlossberga, mene ter celo posadko pobiti, nato mesto obstreljevati ter skupno z grofom Zrinjskim zavzeti trdnjavo, mesto Gradec ter Štajersko. Kot plačilo za ta junaška dela bi dobili celjsko grofijo kot neodvisni vladar z vojvodsko častjo.«

Grof Tatenbah je pri teh besedah izmenoma v obrazu obledeval in zardeval. Ves razjarjen zavpije z glasom, ki je v njem bila drznost pomešana z obupom:

»Naj vas strela! Ali ste že kedaj slišali, da se je tako kruto žalil kak član deželnih stanov? Grof Brenner, pozivam vas, da dokažete te obdolžitve črno na belem, sicer vas moram smatrati za goljufa ter nesramnega obrekovalca, ki mi bo dal v boju z mečem zadoščenje!«

Pri teh besedah se grof Brenner zravna ter reče:

»Črno na belem zahtevate, grof Tatenbah, dokaze, tukaj so.«

Grajski stotnik pokaže na dva precej obširna spisa, ki sta ležala na mizi zraven razpela, vzame ju v roke ter reče:

»Tukaj sta vaša rokopisa, v katerih ste natančno opisali načrt zarote in vašega sodelovanja.«

Grof Tatenbah je za trenutek kakor okamenel in nem. Toda kmalu se zopet hladnokrvno vzravna ter vzklikne:

»Kdo more to reči, da je tukaj moj rokopis? So ljudje, ki ponarejajo tudi rokopise.«

Pri teh besedah se čuje v krogu zbranih glasno mrmranje. Vsi so bili nevoljni, nekateri prav močno razburjeni, ker je grof do zadnjega trdovratno tajil, mesto da bi priznal.

Grof Brenner je pozvonil s srebrnim zvončkom. Ko je vstopil vojak, mu je naročil, naj pokliče Boltažarja Ribla. Ta je takoj prišel.

Na bledem licu grofa Tatenbaha se je pokazal bolesten izraz presenečenja.

»Kje si našel te spise,« vpraša grof Brenner z rezkim glasom Ribla ter mu jih obenem pokaže.

»V lovski suknji mojega bivšega gospoda grofa Tatenbaha, ki me je odpustil,« odgovori Ribl ter pogleda sovražno na obdolženega.

»Spoznaš li to pisavo kot rokopis grofa Tatenbaha,« vpraša grajski stotnik dalje.

»Da,« odvrne Ribl s predrznim glasom, »videl sem, kako je grof Tatenbah pisal te spise, kar lahko potrdim s prisego.«

»Dovolj,« pravi grof Brenner, »nadaljnje spada pred sodnijo.«

»S svojim početjem,« zakliče grof Tatenbah ves razkačen vmes, »delate meni in tukaj zbranim tovarišem dvojno sramoto. Napravili ste iz te dvorane pozorišče, kjer sodnik zaslišuje osumljenca. Obenem ste me postavili pred podleža, kateremu se ne more ničesar verjeti, ker je od mojih sovražnikov podkupljen. Toda državni grof Erazem Tatenbah potuje še v tej noči na Dunaj k cesarju, da se tam oprosti vsakega suma ter da tamošnji gospodi dopove, da je treba iti med zarotnike, če se hoče zvedeti, kako se razpleta zarota. Na cesarskem dvoru bom zahteval zadoščenje za sramoto, ki se mi je danes tukaj storila.«

Po teh besedah je grof Tatenbah stopil proti vratom, hoteč zapustiti dvorano, kjer so ga tako očitno ožigosali kot veleizdajalca ter zaveznika zarotnikov.

Predno pa je dospel do vrat, se ta mahoma odprejo. Med njimi se pojavi v vsej velikosti, z dolgim bledim obrazom ter svetlimi očmi, deželni profos štajerske dežele Jurij Franc pl. Will in poleg njega v polni opremi z golim mečem Tomaž Sahier pl. Vindmuehlen, dragonskega polka Gerardis cesarski podpolkovnik, z orjaškim grajskim stražmojstrom Jurijem Vamprehtom. Zadaj je stalo šest vojakov s svetlimi helebardami.

Grof Tatenbah je prebledel, slutil je takoj, kaj z njim nameravajo.

»Grof Erazem Tatenbah,« izjavi deželni profos z močnim glasom, »vas bomo prijeli in zaprli na podlagi tozadevnih postav.«

»Kaj hočete,« se razburi grof Tatenbah, »na podlagi katere postave smete zapreti člana deželnih stanov v tej dvorani?«

»Na povelje notranje avstrijske vlade Njegovega Veličanstva in na podlagi štajerskega kazenskopravnega reda in kazenskega zakona o zločinih veleizdajstva in upora,« odvrne profos ter veli: »Vojaki naprej!«

Šest vojakov je obstopilo v tem trenutku grofa Tatenbaha.

»Grom in strela,« vzklikne ta, »zapreti me hočejo sedaj, ko mislim iti na Dunaj, da razkrijem vse načrte zarotnikov.«

»Prepozno,« reče grajski stotnik ter stopi bližje.

»Zakaj prepozno,« vpraša grof Tatenbah.

»Ker je potekel rok milosti, v katerem bi moral krivec priznati svojo krivdo, se zglasiti pri cesarju in mu razkriti celo zaroto,« reče grof Brenner s povdarkom, »za vas je samo ena pot odprta, in ta pelje na Schlossberg.«

Grof Tatenbah je stal kakor okamenel in bled kakor zid. Ni mogel spregovoriti besede. Gledal je nemo po zborovalcih, kakor bi iskal pomoči, toda na vsakem obrazu je čital hladnost in strogost.

Nastali molk prekine grajski stotnik z ukazom:

»Gospod deželni profos! V imenu in na povelje notranje avstrijske vlade izročam vam veleizdajalca Ivana Erazma Tatenbaha. Odvedite ga takoj na Schlossberg, kjer mu oskrbite varen zapor.« 

Grof Tatenbah dvigne glavo ter reče:

»Ali je volja Njegovega Veličanstva, da se brez usmiljenja tako postopa z menoj?« 

Grajski stotnik ga ošvigne s strogim pogledom ter mu reče:

»Kakor vam je znano, gospod grof, ima vlada Notranje Avstrije pravico zapreti veleizdajalca in ga izročiti sodišču. Tako veleva postava. Kaj bo ukrenilo Njegovo Veličanstvo, je odvisno od volje prevzvišenega gospoda vladarja.«

»In moja žena in moj sin,« vzdihne grof z glasom, s katerega je zvenela ljubezen in skrb.

»Za nje bo skrbela cesarjeva velikodušnost,« odvrne grajski stotnik hladno.

Grof Tatenbah ni spregovoril nobene besede več. S klonjeno glavo je sledil deželnemu profosu.

Grajski stotnik je nekaj časa gledal z mrkim pogledom za odhajajočim grofom, nato se je obrnil k zborovalcem ter je rekel:

»Kocka je padla. Povelje državnega ministra je izvršeno. Težko dolžnost smo izpolnili, dežela pa je rešena.«

»Naj bi Njegovo Veličanstvo milostno sodilo,« reče škof grof Hofkirchen, »nikdar nisem mislil, da bom doživel kaj takega v tej dvorani.«

»Omahljivec je sam sebe upropastil,« pripomni grof Herberstein, »gorje tistemu, katerega največja strast je častilakomnost.«

Ura v župni cerkvi je udarila enajst.

»Gospodje,« reče grof Brenner, vstane ter skrbno shrani oba Tatenbahova rokopisa, »ura je že pozna, seja je končana.«

Molče se dvignejo resnobni gospodje ter odidejo vsak na svoj dom, da si odpočijejo kakor drugi meščani, ki niso slutili, kaj se je zgodilo v tej noči v dvorani deželnih stanov.

Proti Schlossbergu pa je stopalo več temnih postav, v sredi med njimi mož, ki je sedaj uvidel, kako se je uresničilo svarilo njegove žene. Toda bilo je prepozno. Njegovi neizprosni nasprotniki v Gradcu so ga dobili v svojo oblast, in vedel je, da nima pričakovati milosti.

Bridko je vzdihnil in zasolzilo se mu je oko, tisto oko, ki je gledalo vedno veselo v svet ter ljubilo življenje.


XXII. PREKRIŽANI NAČRTI.[uredi]


Po svetu koder se oko ozira,
Razsaja maščevanje, srd, krivica,
Mogočni brata slabega zatira,
Trpi človeštva večja polovica.
Stritar.


Dunajska vlada je sedaj imela v rokah natančna poročila in stvarne dokaze o posameznosti zarotniškega načrta. Sklenila je prehiteti zarotnike, predno začnejo izvajati svoj načrt. Da zarotniki niso prej začeli z uresničenjem svojega načrta, je bil vzrok v needinosti, ki je vladala v njihovih vrstah.

Vlada je izdala povelja, da se prisili Zrinjskega z orožjem, da se uda. Grof Brenner je stal pripravljen s svojo posadko, če bi hoteli Turki izvršiti vpad na Štajersko.

General Spankau je imel vrhovno poveljstvo nad vsemi četami, ki so bile določene za boj zoper zarotnike. Imel je povelje, napasti Zrinjskega ter ga vladi privesti živega ali mrtvega. Polki Portia, Leslie, Zeys, Kaiserstein, Jaques in Grann so bili pripravljeni za boj. General Spankau je šel z oddelkom dragoncev naravnost v Čakovec.

Grad pa je bil prazen. Zarotniki so bili poučeni o tem, da je vlada dala zapreti grofa Tatenbaha ter da korakajo cesarski polki proti Ogrski. Zvedeli so to takoj, ker so imeli svoje poročevalce tudi na Štajerskem. Spoznali so, da je njihova stvar zgubljena, zato so mislili le na to, kako bi se rešili.

Bil je neprijeten dan meseca aprila leta 1670, ko je stopil v Čakovcu grof Peter Zrinjski v sobo svoje soproge. Ana Katarina Zrinjska je sedela bleda pri visokem oknu ter gledala zamišljeno proti zapadu v smeri, kjer je Štajerska in v njej ječa njenega ljubljenega grofa Tatenbaha. Ponosna gospa je bila vsled ponesrečenja zarotniškega naklepa vsa potrta ter je snovala v svoji glavi nove načrte. Jasno ji je bilo, da mora predvsem v Gradec ter storiti vse, da reši Tatenbaha. Mogoče se ji posreči, da odpre vrata njegove ječe z zlatim ključem. Če se ji pa to ne posreči, je upravičena bojazen, da bi grof Tatenbah v slabotni omahljivosti izdal vse tajnosti zarote.

Grof Frankopan je prihitel z 200 mož na pomoč. Ker moštvo ni dobilo redno izplačane mezde, so se začeli puntati ter so deloma pobegnili. Na resen odpor torej ni bilo misliti.

Zdajci je stal grof Zrinjski pred svojo soprogo. Imel je na sebi velik plašč. Ana Zrinjska je videla skozi okno konje, ki so bili na dvorišču pripravljeni za njenega soproga in brata Frankopana.

Grof Zrinjski je dolgo gledal svojo soprogo, kakor bi slutil, da jo vidi zadnjikrat. Nemo je pristopil, objel svojo soprogo, ji pogledal še enkrat v oči, jo privil krčevito k sebi, poljubil na čelo ter rekel z zamolklim glasom, kateremu se je poznala vsa notranja razburjenost.

»Bog te obvari.«

Več ni mogel govoriti, nalahno se je priklonil, obrnil in odšel iz. sobe.

Grofica Zrinjska je gledala za njim, ne da bi mogla spregovoriti besede. Bila je bleda ko stena, topo je gledala pred se in nemo trpela. V solzah bi bila našla olajšavo, pa tudi ta tolažba ji ni bila dana.

Grofa Zrinjski in Frankopan sta medtem zasedla konja, da zbežita pred dragonci generala Spankau ter hitita preko Sigeta na Dunaj, da prosita za milost.

Veliki zvon veličastne cerkve sv. Štefana na Dunaju je klical na dan 17. aprila v spomin na ustanovitelja verne Dunajčane v posvečene prostore cerkve. Takrat sta v veliki zgradbi nasproti Avguštincem, v palači grofa Nadasdyja, stopala dva moža resnega in bledega obraza po stopnicah počasno in nemo, kakor da bi jih peljala pot na morišče.


XXIII. PRVE ŽRTVE.[uredi]


Zašto da umrem, kad mi vreme nije,
Mladost moju zemlja da pokrije ...
Hrvatska narodna.

Minulo je že več ko 250 let, odkar so sedeli strogi sodniki na cesarjevo povelje pod predsedništvom kneza Lobkovica v tajnem svetu: Knez Dietrichstein, grofje Lamberg, Nostic, Martinic, Viljem in Boltažar Starhemberg, Auersperg, Sprinzen-Zizendorf, Trautmannsdorf, Sprinzenstein, Koenigsegg, baron Hocher pl. Hohenegg ter predsednik dvornega sveta Montecucculi.

Nobenega Ogra ni bilo med njimi, kar je bilo značilno za nepristranost tega sodišča.

Tajni svetniki so spoznali zarotnike kot krive.

Bila je temna noč od 27. na 28. aprila l. 1671, ko so spravili grofa Nadasdyja iz deželne hiše na rotovž. Tam ga je prevzel mestni sodnik Moser. Drugi dan so mu cesarski komisarji naznanili smrtno obsodbo. Starec 64 let, bled in bolehen, je mirno poslušal obsodbo.

»Vsa moč je od Boga,« je vzkliknil ter se je potrpežljivo vdal v svojo usodo. Prosil je, da bi smel voliti 10.000 gld. v blagor svoje duše. Ko je opravil spoved ter prejel sv. obhajilo, so ga v četrtek, dne 30. aprila odvedli v mestno hišo, da ga usmrtijo. Meščanske straže so stale pred rotovžem, četa dragoncev je jezdarila po mestu, in oddelek polka Rio je stražil ob vzhodu v mesto. Rotovž so obdali z verigami, da nikdo ni mogel blizu, pripravljeni so tudi bili gasilci, ker so se bali požiga.

V mestni sobi je prebral mestni sodnik Ivan Moser grofu Nadasdyju še enkrat smrtno obsodbo. Grof se je vedel mirno in dostojanstveno. Njegov najljubši strežaj Gorffy mu je odprl s solzami v očeh jopič, mu uredil dolge lase ter zavezal oči. Nesrečni grof je sedel na s črnim prtom prevlečeni naslonjač, in ko je sedmikrat zaklical ime Jezus in Marija, se je zabliskal nad njim meč krvnika Mihaela Langmanna in ponosni grof Nadasdy je izdihnil svojo dušo.

Nato so pristopili trije možje, položili truplo v krsto ter ga pokazali z glavo vred na rotovškem mostu občinstvu. Zvečer so ga nesli k Avguštincem in odtod prepeljali v rodbinsko grobnico v Lakenhaus na Ogrskem. Cesar Leopold je dal brati nekaj tisoč sv. maš za dušni mir obglavljenega.

Že 27. aprila 1671 je došel baron Abele pl. Lilienberg z dr. Molvic v Dunajsko Novomesto, dal poklicati župana Eierl pl. Eirsberg ter gvardijana očetov kapucinov p. Otona ter jima naznanil obsodbo obeh grofov Zrinjskega in Frankopana. P. Oton je dobil nalog, da jih pripravi na smrtno uro, krvnik Peter Schultheis je prišel iz Odenburga, da izvrši sodbo, poveljnik grada baron Ehr od Pijiskega polka je imel skrbeti za red in mir med izvršitvijo kazni.

Grof Henrik Mansfeld, kateremu je bilo izročeno nadzorstvo obeh obsojencev, je dal že ob četrti uri popoldne zapreti mestna vrata, baron Abele in dr. Molvic sta šla s palico in z mečem v spremstvu tajnika Podesta ter pet tajnih pisarniških uradnikov v grad, da naznanijo nesrečnežem smrtno obsodbo.

Grof Zrinjski je prebledel, ostal pa je miren.

Frankopan je tožil, da je še premlad in se še ne more pripraviti na smrt, ker ima še mnogo opravkov; tudi je zadnji svojega rodu, zato vendar ne bi smelo biti, da bi že zdaj umrl. Prosil je milosti, da sme pisati cesarju, kar se mu je nazadnje dovolilo. Tako je pisal še 28. aprila milostno prošnjo na vladarja s podpisom:

»Novomesto, torek 28. aprila 1671 ob enajstih ponoči v senci smrti. Fran Frankopan.«

V pismu, pisanem v italijanščini, je vzel slovo od svoje soproge Julije, ki je bivala tačas v Benetkah ter ji priporočil svojega ljubljenega strežaja Bernardina.

Kakor pripoveduje zgodovina, je povzročil nek Frankopan smrt vojvode Friderika Prepirljivega, drug Frankopan pa je baje izdal zadnjega Hohenštaufovca.

Ko je obsojeni Fran Frankopan zaprosil milosti, ga je zasmehoval nek pisar tako-le:

»Tudi Konradin, katerega je izročil prednik Frankopanov gotovi smrti, je bil zadnji Štaufovec, tudi Friderik Prepirljivi je bil zadnji Babenberžan.«

Dne 29. aprila ob sedmih zvečer sta se Zrinjski in Frankopan kratko, a ginljivo poslovila drug od drugega. Zrinjski je nato pisal svoji soprogi pismo v hrvaščini, ki ga ji je prinesel pozneje baron Lilienberg v ječo na Schlossberg.

Prihodnje jutro so bila vsa tri mestna vrata zaprta; meščani so stali v štirih četah oboroženi; na drugem dvorišču pa je bil postavljen morilni oder.

Grof Peter Zrinjski in njegov nesrečni tovariš Frankopan sta se udeležila ob osmih zjutraj zadnje sv. maše. Kmalu nato sta vstopila prisednika Mihael Marki ter Ivan Grubel v celico grofa Zrinjskega ter ga pozvala, da nastopi zadnjo pot. Nesrečnež ni v zadnjih treh dneh nič zavžil in so ga morali okrepčati, toda pogumno je šel za mušketirji v prvo dvorišče. Še enkrat se mu je naznanilo, da sta on in sin izbrisana iz seznama plemenitaških stanov.

Mestni sodnik je prelomil palico, vrata so se odprla in videl se je morilni oder.

Grofa Zrinjskega je spremljal na zadnji poti s solznimi očmi njegov zvesti strežaj. Grofje slekel jopič ter ga izročil strežaju, ki mu je odprl dragocen telovnik, okrašen z zlatimi gumbi, mu vzravnal lase ter nazadnje zavezal oči z robcem, pretkanim z zlatimi nitmi.

Obsojeni je vzkliknil z močnim glasom: »Gospod, v tvoje roke izročim svojo dušo« in krvnikov meč se je zabliskal, toda še le z drugim udarcem je končal ponosnemu Zrinjskemu življenje.

Fran Frankopan je šel isto pot skozi druga vrata v drugo dvorišče orožarne. Spregovoril je nekaj latinskih besed na ljudi, ki so stali iz radovednosti na mestnem zidu ter gledali. Pomen teh besed je bil: Ogibajte se proklete častihlepnosti.

Njegov strežaj Bernardino mu je slekel jopič, nato je grof sedel na stol z vzklikom: »Jezus in Marija!« Še le po tretjem udarcu je odletela glava.

Trupla grofov Zrinjskega in Frankopana so pripeljali pod vodstvom stotnika Ehra na pokopališče kapelice sv. Mihaela, kjer so jih tudi pokopali. Pozneje so napravili na steno farne cerkve nagrobni spomenik z latinskim napisom te vsebine:

»Pod tem gričem počivata grof Peter Zrinjski, hrvatski ban, in obmejni grof Fran Frankopan, zadnji svojega rodu, ki sta, ker je slepec slepca vodil, padla oba v to jamo.« 

Žaloigra v Dunajskem Novem mestu je bila končana.

* *

Cesar Leopold se je odpeljal ta dan na grad Laksemburg ter je bil obdan od močne telesne straže, ker so se bali kakega zavratnega napada.

Vladar je v zadevi zarotnikov izprva odlašal z odločitvijo, ko pa se je odločil, je ravnal naglo.

Posebno ni mogel pozabiti, da ga je prevaril grof Nadasdy.

»Kako je nas vse goljufal,« je pisal grofu v Poetting v Madrid, »če tudi nisem srdit, vendar moram rabiti v tem slučaju silo.«

Cesar je bil resnobnega obraza, gledal je mrko pred se, z nikomur ni govoril. Vse je bilo tiho okoli njega, nobenega veselja. Ljubil je samoto, kakor tudi cesarica Margareta, ki je bila španska princesinja.

Cesarja so navdajale težke misli. Vedel je, da se je izvršila danes smrtna obsodba nad dvema najmogočnejšima magnatoma. Zakaj se je moralo to zgoditi, se je vprašal.

Si li imel pravico do tega? Ali niso tudi oni smeli zahtevati, da samostojno vladajo svojim narodom? Kdo ti je dal pravico, da držiš podjarmljene druge narode ter da vladaš tujerodnemu ljudstvu? In če si njihov vladar, ali je bilo tvoje ravnanje takšno, da bi se moglo govoriti o pravičnem vladanju?

Ni li prišel grof Zrinjski na Dunaj se pritožit, da tepta vlada pravice ogrskega in hrvatskega naroda?

Ali ga je poslušal?

O, ne, poslal je kot odgovor pod poveljstvom grofa Herbersteina, torej Nemca, dvoru vdano vojaštvo, ki je Ogrsko opustošilo, kradlo, plenilo ter trpinčilo ljudi z najgrozovitejšimi mukami.

Naravno je, da ljudje tega niso mogli dalje prenašati. Ali se je čuditi, da so vstali voditelji ter rekli: »Kdor naših pravic ne spoštuje, je zgubil pravico nad nami vladati.«

Ali ni obljubil spoštovati pravice Ogrov in Hrvatov? Kako je držal obljubo? Ni li ga celo nadškof Szelepesenyi opominjal, da je ostala večina Ogrov zvesta le pod pogojem, da se drži tudi cesar zakonov?

Ali je torej kazen pravična, če sta se uprla dva velikaša, ker on — cesar — ni držal svojih, pod prisego danih obljub? Ona dva sta prejela kazen. Kaj pa on, ali ni tudi on sam kaznjiv, ker ni spolnil pogodbe? In njega ne zadene kazen, one pa!

To naj bo pravica?

Te in enake misli niso hotele cesarju Leopoldu iz glave. Dvignil se je z mehkega sedeža ter hodil nemirno po sobi gor in dol.

Odbila je enajsta ura. Vstopil je strežaj, ki je naznanil, da čaka v predsobi baron Lilienberg.

Cesar komaj vidno nagne glavo v znamenje, da je vstop dovoljen.

Baron Lilienberg je vstopil, se globoko priklonil ter v kratkem poročal o izvršitvi smrtne obsodbe v Dunajskem Novem mestu. Zaključil je svoje poročilo z besedami: »Vaše Veličanstvo, v vsej ponižnosti javim: pravici je zadoščeno.« 

Cesar je gledal zamišljeno pred se, na obrazu se mu je pokazala bledoba, prinašalca te vesti niti ni pogledal. Še le čez nekaj časa, kakor bi se še le sedaj spomnil, da je njegov dvornik še navzoč, je dal z roko rahlo znamenje, da je odslovljen. Skoraj neslišno se je odstranil baron Lilienberg, cesar je ostal zopet sam.


* * *

Takratna pravica je zahtevala še četrto žrtev.

Na Schlossbergu v Gradcu je sedal grof Erazem Tatenbah v negotovosti in vendar upajoč, da se še vse dobro steče. Zanj je delala prezirana in vendar zvesta ljubezen. Ana Terezija Tatenbah, najplemenitejša gospa in skrbna mati, je storila vse, da reši svojega soproga.

Grofica Tatenbah se je drugi dan potem, ko je bil odveden njen soprog v ječo, vrnila iz Dunaja v Gradec, da bi tam stanovala.

Ni ji ostalo dolgo prikrito, kaj se je medtem zgodilo. Na objokanih obrazih služiteljev je takoj spoznala, da se je zgodilo zlo.

Ko je slišala iz ust zvestega strežaja Tarrodyja, da je njen soprog na Schlossbergu, je bolestno vzkliknila ter se zgrudila nezavestna na tla. Še le po daljšem času se je zavedla, toda bila je še vedno kakor v omotici. Misel, da je njen soprog zaprt, jo je popolnoma potrla.

»Zgodilo se je torej to, česar sem se vedno bala. Zaman sem ga svarila, zaman prosila, drvel je v svojo nesrečo, in zdaj se odloči njegova usoda. O Bog, zakaj me tako kaznuješ? Toda ne, nočem grešiti zoper tvojo sveto voljo! Kakor je tvoja volja, tako se zgodi. Prosim te, daj mi moči, da morem vztrajati ter da ga rešim ne sebi, ampak njegovemu ljubemu sinu.

Mali Anton, ki je ravnokar prišel v sobo, se je oklenil matere, videč, da je žalostna. Ni še vedel vsega, kaj se je zgodilo, slutil pa je da se je očetu zgodilo nekaj hudega.

»Mamica, ne jokati, bodi vesela! Saj ljubi Bog naju ne zapusti. Atek bo prišel zopet domov ter bo ostal pri naju.«

Pokleknil je pred razpelom na steni, sklenil svoje nedolžne ročice ter iskreno molil.

Pogled na nedolžnega otroka, ki je tako iskreno molil, je grofico Tatenbahovo zopet okrepil.

Nehote je pozabila na mračne misli, ki so ji težile glavo in srce. Prešinila jo je neka tajna moč, nek notranji glas ji je rekel: Ne obupaj, še je mogoča rešitev.

In vstala je, kakor na novo poživljena. Stopila je k oknu ter se zamislila, kaj naj bi podvzela za rešitev, zdaj je bilo treba naglo delati. Vedela je, da njen soprog ni imel v Gradcu dosti prijateljev, grof Brenner je bil njegov nasprotnik in tudi drugi mu niso bili naklonjeni. Edini, ki mu je bil pravi prijatelj, je baron Lilienberg, a ta je na Dunaju. O, ko bi imela koga, ki mu bi mogla povedati vse ter ga prositi, da potuje nujno na Dunaj! Čez nekaj časa bi tudi sama šla, ko uredi najnujnejše stvari.

Ko grofica tako premišljuje, vstopi strežnica ter naznani, da je zunaj duhovnik, ki prosi, da bi ga milostljiva gospa grofica sprejela, ker ima z njo nujno govoriti.

Grofica se vzravna, nov up jo prešine, zato veli, da naj duhovnik vstopi. Obenem ukaže strežnici, naj odvede malega Antona, da o vsem tem, kar sa bo govorilo, ničesar ne sliši.

Nekaj trenutkov je minulo po izvršitvi tega povelja, ko je vstopil duhovnik velike, lepe postave, resnega obraza, ki je kazal notranjo dobrodušnost.

»O pater Emerik,« vzklikne grofica ter stopi vstopivšemu naproti, »vi pridete kakor angel, da me potolažite v moji veliki nesreči.«

Na duhovnikovem licu je bila resnost in izraz globokega sočutja.

»Dovolite mi,« spregovori duhovnik s prijaznim glasom, »dovolite, da vas, plemenita gospa, spoštljivo pozdravim ter vam povem, da stoji pred vami prijatelj, ki vam hoče pomagati v sili ter ima voljo in tudi pozna pot, po kateri bi se dala doseči rešitev soproga, če se hoče pokoriti in oprijeti roke milosti.«

Grofica Tatenbah je gledala duhovnika kakor rešitelja. Dostikrat je prišel v njih krog, učil malega Antona, vedel za vse razmere in tudi slutil, da hodi grof Tatenbah po nevarnih potih. Ko je bil pred nekaj meseci v Freihausu v Mariboru, je sporočil grofici, da se govori na Dunaja o neki zaroti, v katero je vpleten tudi grof Tatenbah. Rotil je grofico, naj vpliva na svojega soproga, da odneha od tega nevarnega početja. Takrat ji je tudi rekel, da se mogoče vidita ob uri najhujše nesreče in da ji bo takrat ob strani kot tolažitelj in pomočnik.

»Premilostljiva gospa grofica,« prekine pater Emerik molk, »ura, o kateri sem takrat govoril, ne sluteč, da pride tako kmalu, je tukaj. Zato je moja dolžnost, da stopim sedaj pred prestol Njegovega Veličanstva cesarja ter ga prosim milosti. Trdno upam, da moja prošnja ne bo zaman, bodite o tem prepričani.«

»Blagoslovi vas Bog ljubezni in usmiljenja,« zaihti plemenita gospa ter poda redovniku roko, »naj vam Bog obilno povrne vse sočutje in vso pomoč, ki jo skazujete nesrečni družini.«

Redovnik p. Emerik se je spoštljivo priklonil ter odšel. Grofica je gledala za njim potolažena, srce ji je napolnilo zopet upanje. Saj je vedela, da je našla močnega priprošnjika, ki reši njenega soproga, katerega je toliko ljubila.

* * *

Pater Emerik je res mogel izreči te tolažilne besede. Zakaj nikdo ni bil v toliki milosti na cesarskem dvoru kakor on. Cesar se je obračal do njega v važnih zadevah. P. Emerik je dobil vpogled v tajna navodila poslanikov ten njih spremna pisma, tajne sklepe svetnikov, vedel je tudi, kako se suče politika in kakšne spletke se godijo na dvoru. Ta redovnik je bil najzaupnejši cesarjev svetovalec.

P. Emerik je porabil prvo priliko, da prosi cesarja za pomiloščenje grofa Tatenbaha. V noči po usmrtitvi grofov Zrinjskega in Frankopana je šel na cesarski dvor in cesar ga je sprejel takoj po odhodu barona Lilienberga v polnočni uri.

P. Emerik se je potegoval tudi za obsojene grofe Nadasdyja, Zrinjskega in Frankopana, a ves njegov trud je bil zaman. Takrat vsemogočni minister knez Lobkovic je na tajnem posvetovanju na Dunaju zastopal stališče: Kaj poreče svet k temu, če ostanejo voditelji zarote nekaznovani? Pravica, varnost cesarja in države zahtevajo najvišjo kazen.

Tako se je izvršila smrtna kazen nad temi nesrečneži. Radi tega je gledal cesar mrko pred se, ko je vstopil p. Emerik ter se globoko priklonil. Cesar je bil še bolj bled kakor navadno in na drhtečem glasu se je poznala njegova notranja razburjenost.

»Mi smo,« je začel cesar prav tiho, »dobili obvestilo, da je zadoščeno sveti pravici, voditelji zarote na Ogrskem so usmrčeni.«

Cesar je obmolknil, na obrazu se je pokazal izraz bolesti.

»Milostljivi Bog naj se usmili njihovih duš,« reče p. Emerik čez nekaj časa.

Vladar je videl v srce plemenitega moža, ki se je trudil zaman, da bi rešil življenje nesrečnežev.

»Vam je znano, p. Emerik,« nadaljuje cesar, »kako smo bili popustljivi v tej žalostni zadevi. Naša popustljivost pa se je zlorabljala in tako ni moglo priti drugače. Zarotniki so zdaj pred Bogom in njegovo sodbo. Da bi na drugem svetu bili srečnejši nego na tem, smo sklenili in odredili, da se bere za srečneže 6000 svetih maš, s katerimi se začne že prihodnje jutro.«

Pater Emerik se je zopet priklonil ter rekel:

»Naj se zgodi po najvišjem povelju Vašega Veličanstva.«

Zopet je nastal molk.

Cesar, vidno ganjen, je gledal resno in molče skozi visoko okno v noč, ki je bila kaj čarobna. Na nebu je migljalo nebroj svetlih zvezd.

Cesar Leopold stopi k oknu ter pravi:

»Glejte, Gospod nebeških višav je prižgal tam gori vse svoje svetle luči. Kako lepo sveti tam na zapadu večernica. Kmalu zatone, da se prikaže zjutraj v novem sijaju: to je lepa podoba neumrjočnosti.«

»Veličanstvo,« poseže vmes p. Emerik, »ta zvezda je tudi podoba milosti, ki se vedno iznova pojavlja na zemlji, teši uboge zemljane, otira solze iz njihovih oči ter celi rane, ki jih je zasekalo življenje s svojo krivico in pravico.« 

Cesar pogleda redovnika ter reče:

»Naš častivredni svetovalec nas hoče opomniti, naj s pravico tudi družimo milost. To smo že storili. Takoj, ko se je nam sporočila izvršitev pravične sodbe nad krivci, smo sklenili, da skažemo milost nedolžnim svojcem usmrčenih. Zato smo v svoji očetovski ljubezni že poskrbeli in jutri izdamo tozadevni ukaz našemu državnemu kanclerju.« 

Po teh besedah se p. Emerik spusti na koleno. Po njegovem lepem obrazu je zaplaval sijaj sočutne ljubezni, ki je napolnjevala njegovo srce. Čutil je, da je prišel sedaj velik trenutek, da more izpolniti obljubo, dano grofici Tatenbahovi ter se zavzeti za rešitev nesrečnega grofa Tatenbaha.

»Veličanstvo,« zaprosi redovnik, »ste govorili o milosti, ki ste jo izvolili deliti. Ali ne bi mogla najvišja milost doseči tudi zadnjega izmed krivcev, ki še čaka na odločitev svoje usode?« 

Cesar je takoj spoznal, kam meri redovnikova prošnja. Mrko zroč pred se vpraša:

»Mislite li grofa Tatenbaha, ki je prelomil prisego ter pozabil na svoje dolžnosti?«

Pater Emerik pritrdi in dostavi z nujno prosečim glasom:

»Da, Veličanstvo, mislim na nesrečnega, zapeljanega in skesanega grofa Ivana Erazma Tatenbaha, ki čaka na Schlossbergu v Gradcu, ločen od svoje družine, kakšna sodba bo izrečena nad njim. Veličanstvo, dovolite mi to opombo, dovolj je teklo krvi! Naj Vaše Veličanstvo ukaže, da sedaj namesto pravice nastopi milost!«

Redovnik je umolknil in kakor da bi se bal vpliva svojih odločnih besed, je obklečal na kolenu.

Cesar, ki je spoštoval tega vrlega duhovnika ter mu dovolil besede, ki se jih noben drug ni upal izgovoriti pred njim, je prijazno pogledal prosilcu v oči ter mu je rekel:

»Pater Emerik, vstanite. Saj vendar ni primerno, da kleči spovednik pred spovedencem. Ali misli spoštovani moj spovednik, da ima cesar Leopold v svojih prsih kamen mesto srca?« 

Pater Emerik se dvigne ter pogleda vladarju poln zaupanja v obraz.

»Dobro,« nadaljuje cesar, »sporočite jutri dvornemu kanclerju naše najvišje povelje: Mi hočemo in odrejamo, da se odloži postopanje zoper grofa Erazma Tatenbaha. Do nadaljnjega se mu ne sme nič žalega storiti, samo v zaporu mora ostati. Ako nadaljnja preiskava ne dožene nič hujšega kakor do sedaj, mu čemo po možnosti skazati milosti in to radi vas, ljubi p. Emerik.«

Redovnik se spusti zopet na kolena ter vzklikne:

»Gospod v nebesih, tebe hvalimo! Dovolite mi, Veličanstvo, da poljubim rob vaše obleke. Milost, to lepo, pomembno in sveto besedo, smem sedaj sporočiti nesrečni družini. Naj Vsemogočni Vašemu Veličanstvu to milost, ki ste jo ravnokar izrekli, naj obilnejše povrne s svojo božjo milostjo!«

Vrli redovnik ni mogel govoriti dalje, tudi cesar je bil ginjen.

Dal je, kar je storil malokdaj, kot znak posebne milosti g. patru roko, da jo poljubi. S tem je bila avdijenca končana.

Kakor v sladkih sanjah, je odšel p. Emerik z avdijence na dvoru. Takoj drugo jutro se zglasi pri dvornem kanclerju Hocherju, da mu sporoči povelje o odložitvi procesa zoper grofa Tatenbaha. Nato takoj pošlje brzega sela v Gradec, ki naj naznani grofici Tatenbahovi, da se je zarja upanja za njo in njegova soproga zopet pojavila na obzorju.

Tako je bila pripravljena pot, po kateri bi prišel grof Tatenbah do svobode in rešitve iz mreže, ki ga je zajela.

Prišlo pa je drugače. Tatenbahu je bila nesreča za petami, njegova usoda se je izpolnila.

XXIV. NA SCHLOSSBERGU.[uredi]


A zdaj me zgrabi mrzla smrt,
Prečrta dragi mi načrt;
Umerti, bratje, težko ni,
Pustiti nade — to boli.
Gregorčič.


Zapor grofa Tatenbaha v Gradcu se je izvršil ne na posebno povelje iz Dunaja, marveč vsled odredbe notranje avstrijske vlade, v katere pristojnost je spadalo po obstoječem pravdnem redu tudi zločinstvo veleizdaje. Po njem je imel vsak deželni sodnik pravico zapreti veleizdajalca ter ga izročiti preiskovalnemu sodniku.

Še sta bila grofa Zrinjski in Frankopan na svobodi, ko se je začelo zasliševanje grofa Tatenbaha v Gradcu. Njegov javni obtožitelj je bil komorni zastopnik na Nižje-Avstrijskem dr. Megerle, ki je trdil:

»Tatenbahova zveza z zarotniki je bila naperjena zoper cesarja, ker je Tatenbah obljubil grofu Zrinjskemu, da mu pomaga v dejanju in besedah, ker je vedel za zaroto Zrinjskega in se je meseca januarja 1670 izrazil, da se bo spomladi nekaj zgodilo, torej tudi na njega odpade del krivde. Tozadevni pismi grofa Zrinjskega je skril in sežgal; hrvatskega bana je v gradu Račje sprejel svečano ter ga slavil kot nepremagljivega vojskovodjo in mu celo prej napil kakor cesarju; svaril je Zrinjskega pred ojačenjem čet s pristavkom, da bi prišel sam, a se boji izdaje svojih lastnih ljudi; v istem času pa se je tudi ponujal grofu Brennerju, da bo vse poizvedel po konjušniku Rudolfiju in je vsled tega odpotoval.«

Grof Tatenbah se je zagovarjal izpočetka zelo previdno. Kmalu pa je, kakor ni bilo spričo njegovega omahljivega značaja drugače pričakovati, vse priznal ter je zaprosil cesarjeve milosti, milosti, katero je v istem času skušal izprositi za njega tudi p. Emerik.

Grofa Tatenbaha je nadzoroval v ječi grajski stražmojster Jurij Vampreht, ki je bil sedaj v službi grajskega stotnika grofa Brennerja. Imel je strog ukaz, da mora gledati na to, da ne pride grof Tatenbah z nikomur v dotiko ter tudi nikomur ne pošlje nobenega pisma. Če se tega strogega ukaza ne bi vestni držal, zgubi takoj službo in povrh ga še zadene stroga kazen.

Grof Tatenbah je občutil vso težo ječe. Prej navajen se gibati svobodno, uživati veselje, ukazovati ter se dati častiti, je bil sedaj v ozki, malo prijazni celici. Počasno so tekli dnevi in ničesar ni zvedel, kaj se godi zunaj, ali se kaj dela za njegovo rešitev, kaj je ukrenila njegova soproga, katero je prej tako bridko žalil.

Zdaj mu je stopilo vse pred oči, kako lahkomišljeno je ravnal z njo, kako ji je ranil srce s svojim obnašanjem, s kako nehvaležnostjo ji je vračal njeno ljubezen, ki je bila pripravljena zanj žrtvovati vse.

Kaj pa je z njegovimi zavezniki? Kakšna usoda jih je zadela? Ali so na svobodi, ali so tudi zaprti, ali so kaj podvzeli, da ga rešijo?

Vse to je mučilo grofa Tatenbaha, ki je bil nestrpen ter skušal na vsak način zvedeti, kakšen je njegov položaj. Dobil je od Jurija Vamprehta, kateremu je šla usoda nesrečnega grofa k srcu, papir, da je mogel pisati. Napisal je pismo svoji soprogi, v to pismo pa je vložil še drugo za svojega prijatelja. Čakal je ugodne prilike, da izroči ti pismi kaki zanesljivi osebi. Upal je, da bo na ta način pospešil svojo rešitev.

Ponudila se mu je taka prilika, a ravno to je bilo zanj poguobnosno.

* * *

Nad Schlossbergom se je vlačila siva megla in črna noč je razprostrla svoja temna krila pred celico, v kateri je sedel grof Tatenbah pri slabo brleči luči. Od severa sem je pihal po Murski dolini oster veter, da je žvižgalo skoz odprtine močne trdnjave na Schlossbergu.

V tej noči se je plazila v temi na zapadni strani, tam, kjer se dviga strma skala proti trdnjavi, neka temna postava vedno višje in višje. Nočni plezalec je zdaj dosegel previseči kamen ob zunanji strani trdnjave ter zagnal z veliko spretnostjo vrv do okna celice grofa Tatenbaha. Zagnal jo je tako, da se je vrv ovila okoli železnega droga in zdrknila na drugi strani naprej, katero je drzni plezalec vjel ter se tako dvignil višje in nazadnje se je oprijel z obema rokama močne železne mreže v oknu Tatenbahove celice.

Zdajci se je pogumni plezalec pojavil pred oknom Tatenbahove celice, iz katere je gledal nesrečni jetnik. Spoznal je takoj, da se mu je približal po tej nevarni poti nekdo, ki mu prinese poročilo od prijateljev, tolažbo, mogoče celo pomoč; morda je celo prišla prava ura, da pobegne.

Spoznal je takoj tega pogumnega moža, bil je namreč Rudolfi.

Grof Tatenbah odpre pozorno okno, katerega čuvaji iz neprevidnosti niso zaklenili.

»Rudolfi, ti mi prinašaš poročilo od mojih,« vzklikne ves razburjen ter nasloni glavo na mrežo, da bi bolje slišal sporočilo.

»Da, tako je, milostljivi gospod,« zašepeče Rudolfi, »prihajam iz Ogrskega, da vam sporočim pozdrave grofice Zrinjske in drugih ogrskih prijateljev.«

»Nikar me ne zasmehuj s takim nazivom,« odvrne grof žalostno, »visoki gospod je postal reven jetnik, ki mu je obupati, če ne pride kmalu pomoč. Kaj pa dela grofica Zrinjska, kaj njen soprog in Frankopan, v kakšnem stanju je zarota,« vpraša grof Tatenbah hlastno.

»Vse dobro, gospod grof. Milostljiva gospa grofica priporoča, vztrajate in ničesar ne izdate. Računajte na njo, ona bo storila to, kar je vam obljubila. To je glavno, kar naj vam povem. Ne upam se dalje govoriti. Slišim namreč, da se bliža straža. Če imate kako pismo, dajte mi ga hitro!«

»Tu imaš pismo za mojo soprogo, v njem je drugo za grofa Thurna. Izroči gotovo! Ko bom zopet prost, te bogato obdarujem. Pozdravi grofico Zrinjsko!«

Grof Tatenbah izroči s tresočo se roko pismo, ki ga Rudolfi vtakne v svojo obleko ter reče za slovo:

»Potolažite se! V kratkem se bo več podvzelo za vas. Ne bodo pozabili na vas!«

»Jaz pa ne na te,« zagrmi nato tuj glas za Rudolfijem. Prišel je ta glas iz ust krepkega moža Jeremija Konrada, ki je stal spodaj ter gledal proti Tatenbahovemu oknu, kjer je zapazil nočnega obiskovalca.

Toda kakor blisk se je spustil Rudolfi po vrvi, se oprijel prvega oporišča ter se kakor veverica spuščal od skale do skale vedno nižje in nižje.

Konrad mu je sledil ter je klical še dva arkebusirja, ki sta sprožila puške za bežečim: Oster odmev, zdelo se je, kakor da bi nekaj zaječalo — potem pa je bilo vse tiho.

V tem trenutku se je privlekla neprodirna megla sem gor od Mure. Nastala je taka tema, da človek še svoje roke ni mogel videti.

»Grom in strela,« zakolne Konrad, »ušel nam je, nikamor ne vidimo. Ne morem ga zasledovati, počakati moramo, da se zdani. Jutri zjutraj bomo na vse zgodaj pogledali, če najdemo kako sled.«

Preklinjaje se je vrnil Konrad z obema vojakoma, naročivši jima, da morata o tem molčati, sicer bi njim vsem slaba predla.

* * *

Bilo je dan pozneje. Grof Tatenbah je bil razburjen. Rudolfijev obisk je prišel tako nepričakovano, da ni mogel vprašati v naglici za najvažnejše stvari. Hudo ga je mučila negotovost, kaj je z Rudolfijem. Kakšna je njegova usoda? Ali je srečno ušel? Ali je morda bil ustreljen? In pisma? Gorje, če pridejo komu drugemu v roke, potem je zgubljen.

Ta negotovost ga je popolnoma zmedla. Tresel se je kakor otrok, ki se boji očetove šibe. Znoj mu je pokrival čelo, hotel je moliti, toda ni mogel, njegove misli so bile preveč raztresene. Pobegnil bi, toda težka vrata celice mu zapirajo pot. Vsak večji šum mu je vzbudil sum, da prihajajo vojaki, ki ga odvedejo na morišče. Vsak trenutek bi mogel vstopiti strogi mestni sodnik Peter Volk ter mu naznaniti strašno smrtno obsodbo.

Zdajci se slišijo krepki koraki pred celico. Zagrmel je močni glas Jurija Vamprehta, duri so se odprle, in zares je strogi mestni sodnik Peter Volk stal pred potrtim grofom.

Kaj pa je to? Mestnega sodnika obraz, ki je vedno kazal najresnobnejše poteze, je bil danes prešinjen z čudovito prijaznostjo in milobo.

Vljudno ga je pozdravil in rekel:

»Gospod grof, vem, da me smatrate za svojega nasprotnika, ker so moji nazori in moja služba v navzkrižju z vašim početjem. Težko mi je bilo dosedaj dokazati, da nikakor nisem nasprotnik vaše osebe. Zato pa me tem bolj veseli, da vam morem danes sporočiti, da vaša stvar ne stoji tako slabo, kakor morda vi sami mislite.« 

Grof Tatenbah se je veselo zganil, žarek upanja je zadel njegovo razburjeno srce. Vedel je, da mestni sodnik resnobno govori, saj je bila pri možu stroge resnice takšna šala izključena.

»Torej sem svoboden,« radostno vzdihne grof Tatenbah.

»To še ne,« odvrne mestni sodnik, »toda krvnikov meč je, hvala Bogu, sedaj vtaknjen v nožnico.«

Grof Tatenbah je pogledal mrko v tla, pričakoval je več.

»Sodišče je izdalo sodbo,« je nadaljeval Peter Volk, »in ni izreklo smrtne obsodbe.« 

»In kakšna je moja usoda,« vpraša grof ves nemiren.

Mestni sodnik potegne izpod plašča pergament ter prečita jetniku sodbo z dne 9. oktobra 1670, ki se je glasila tako, da se vzame grofu vse službe ter se ga obsodi na denarno globo. Tudi ostane še dalje v zaporu. To pa vse radi tega, ker preiskava dosedaj nič ni dognala, kar bi kazalo na veleizdajstvo. Vendar pa zasluži izvanredno kazen, ker je podpiral grofa Zrinjskega pri njegovih slabih namenih. Tudi njegovo obnašanje ni bilo vedno tako, kakor bi bilo primerno njegovemu stanu. Spisal je na primer knjižico, katere vsebina je pohujšljiva. Kaznjivo je tudi, ker je stopil v zvezo z grofom Thurnom.

»In tako,« zaključi mestni sodnik sodbo, »sedaj obstoja upanje, da se neha kmalu tudi vaš zapor ter se v kratkem vrnete kot težko preizkušen mož v človeško družbo in dobite vse nazaj, kar ste zgubili.«

»In komu se imam zahvaliti za to ugodno rešitev,« vpraša grof Tatenbah vidno razveseljen.

»Pravici,« odvrne mestni sodnik s povzdignjenim glasom, »saj ste slišali, da je sodnija po tehtnem pretresanju vseh okolnosti prišla do tega pravnega izreka. Ako so se uveljavili tudi drugi vplivi, se morate za to zahvaliti vaši soprogi, ki se je dan po vašem zaporu sešla s patrom Emerikom. Le-ta je na njeno iskreno prošnjo šel k cesarju, da zaprosi pri njem za vas milosti.« 

Sedaj je še le začel grof Tatenbah čutiti, da je že stal čisto ob robu prepada in da ni dosti manjkalo, da bi bil izgubljen. Dolg, globok vzdihljaj se je izvil iz njegovih prs.

»Naj poplača dobri Bog vsem,« reče ves gin jen, »ki so se zavzeli za me v moji veliki stiski. Vam, gospod mestni sodnik, se zahvalim za tolažljivo vest, ki ste mi jo sporočili, vi ste res plemeniti mož.«

»Ravnal sem po svoji dolžnosti,« odvrne ta, kakor je to pri Petru Volku navada. »Ob slovesu od vas bi vas prosil, gospod grof, ne udajajte se zaenkrat prevelikemu upanju. Sodba zoper vas je bila izrečena na prvi stopnji. Druga stopnja, tajni svet Notranje Avstrije še ni spregovoril. Če ne najde med tem časom nič več obremenilnega za vašo krivdo, je upati, da ostane pri prvi sodbi.«

Po teh besedah je odšel mestni sodnik, da izvrši še drugo povelje, ki ga je sprejel iz Dunaja. To se je glasilo, da naj stopi v stik s celjskim krvnim sodnikom Pavlom Ahac, ki naj izsledi ono čarovnico na Ptujskem polju, ki je ozdravila grofa Tatenbaha težke bolezni. Po izvedeni strogi preiskavi naj se nad to žensko izreče sodba.

Vedeževalke na Ptujskem polju pa niso našli več in tudi niso ničesar natančnejšega slišali o njej. Samo toliko se je govorilo, da je Prihta odšla na Koroško ob tirolski meji, kjer se je bavila z mazaštvom ter je postala znana daleč okoli. Ker se je pečala tudi z vedeževanjem, so oblasti segle po njej ter jo tirale pred sodišče.

Ker ni hotela ničesar priznati, so jo trpinčili na mučilnici. Vsled visoke njene starosti ni bilo treba dalje preiskovati in izreči sodbe, kajti že pri drugem mučnem izpraševanju je med trpinčenjem umrla. Njeno truplo so sežgali ter razpršili prah na vse štiri vetrove, da bi tako temeljito uničili in raztepli čarodejstvo, ki se je držalo stare Prihte. Po nazorih tedanjega časa je namreč čarovništvo bilo silno nevaren pojav za obstoj človeka.

Pravici je bilo po tedanjem naziranju zadoščeno!

XXV. USODNA PISMA.[uredi]


In drobno pisemce ji da,
To pismo pečat črn ima.
Aškerc.


Zadeva grofa Tatenbaha ni bila po podatkih prve sodbe tako slaba, da bi bilo treba obupati nad njim. Njegovi, če tudi redki prijatelji so delali zanj in njegova soproga je storila vse, da reši svojega ljubljenega moža.

Toda usoda, ki je zasledovala grofa Tatenbaha, ni mirovala tudi sedaj.

Po odhodu grofa Zrinjskega in Frankopana je ostala grofica Ana Katarina Zrinjska v gradu Čakovcu popolnoma sama. Ponesrečenje zarotniškega načrta, ki je prisililo glavna voditelja, da sta morala bežati, ako si hočeta rešiti življenje, in ujetje grofa Tatenbaha, do katerega je imela srčno naklonjenost, jo je potrlo popolnoma.

Nemirno je hodila po sobi gor in dol ter gledala, odkod bo prišel sovražnik. Izpočetka bi še bila mogla bežati, a kakor bi jo zadrževala neka tajna sila, je ostala v gradu.

Neprenehljivo razburjenje in žalovanje jo je nazadnje tako potrlo, da je resno zbolela. Vsled svoje bolezni ni mogla več bežati, če tudi bi hotela. In vendar si je bila v svesti, da mora kaj ukreniti, ako hoče rešiti Tatenbaha. Za sedaj pa mu mora sporočiti, naj vztraja, dokler ne pride pomoč.

Toda kako naj pride do njega, koga naj pošlje? Ali naj se obrne do njegove soproge? To ni mogoče. Saj vendar ne more več stopiti pred njo, odkar je prelomila besedo, ki ji jo je dala v gradu Račje. Namesto da bi delovala na to, da spravi grofa Tatenbaha na pravo pot, ga je še bolj potegnila v svoje mreže in v prepad, ki ga iz njega ne more več rešiti.

Kdo bi mu torej izročil to poročilo?

Ko je s temi težkimi mislimi sama sedela v sobi, je tiho vstopil konjušnik Rudolfi. Globoko se je priklonil ter sporočil grofici, da so ravnokar došli ogleduhi, ki so videli bližajoče se avstrijske vojake. Ne bo torej dolgo trajalo, da bodo tukaj pred gradom. Zato se je treba z največjo naglico pripraviti na beg.

Grofica Zrinjska je še bolj prebledela, strepetala je na celem telesu, nato pa je spregovorila z otožnim glasom:

»Hvala ti, zvesti Rudolfi, imel si vedno skrb za me! Toda pobegniti ne morem, nimam moči, vdati se moram v svojo usodo.«

»O, premilostljiva gospa grofica, ne govorite tako obupno,« tolaži Rudolfi, »vse se še lahko izvede, sovražniki vas ne smejo dobiti v roke.«

»Prepozno je,« odvrne grofica Zrinjska ter zamahne z roko, »dobri Rudolfi, ti veš, kako me skrbi usoda grofa Tatenbaha. Zato te prosim, pojdi in sporoči mu, da sem mu zvesto vdana ter da na njega mislim. Naj torej vztraja! Čimprej bo mogoče, mu bo prišla pomoč. Ali boš to storil Rudolfi?«

»O, premilostljiva gospa,« vzklikne Rudolfi, »za vas storim vse. Bil sem v vaši službi dolgo let, delil sem z vami veselje. Ne bilo bi lepo, če bi vas sedaj zapustil v stiski. Ustreči hočem vaši želji, naj se zgodi, kar hoče, če tudi me doleti najhujše.«

Grofičin obraz je prešinil žarek radosti, njene oči so zažarele.

»Hvala ti, Rudolfi, bil si zvest služabnik. Na te se lahko zanesem. Tu imaš za sedaj nekoliko plačila, bogato te obdarim, ko se vrneš.«

Rekši je segla v omaro ter izročila Rudolfiju mošnjiček cekinov.

Ta se je globoko priklonil, poljubil grofici roko ter se je še enkrat ozrl v lepi obraz svoje gospodarice. V prsih ga je nekaj stisnilo, kakor da bi mu notranji glas hotel reči: Pomisli, Rudolfi, ali se boš tudi vrnil?

Toda le za trenutek je slišal ta glas, hitro se je otresel te misli. Še en pogled na grofico, ki se mu je prijazno nasmehljala ter dvignila desnico kakor v slovo, nato pa je zginil tiho, kakor je prišel.

Nastala je v sobi zopet tišina. Mrak je legel na celo ravnino in tudi na grad Čakovec.

Nekako tesno je postalo grofici pri srcu. Obšla jo je otožnost. Tatenbahova slika vstane pred njenim duševnim očesom in nek glas ji reče: Ti ga tiraš v propast! Opusti to, reši ga!

Že je vstala, da bi šla iz sobe, a neka tajna moč jo je zadržala. Zopet sede k oknu ter gleda ven v temo. Čuje se peketanje konjskih kopit. Nekdo jezdi po dvorišču, grajska vrata se odprejo. Rudolfi je, ki sedaj odhaja, da ponese grofu Tatenbahu poročilo in tolažbo. Grofico v tem trenutku spreleti mrzla zona. Strese se po celem telesu.

Še je čas, tako ji kliče notranji glas. Zdelo se ji je, kakor da bi stopila pred njo Tatenbahova soproga, bleda in žalostna ter bi dvignila roke in rekla: Ne upropasti mi soproga! Reši ga, spomni se svoje obljube! Reci samo eno besedo, če ga res ljubiš, in moj soprog je svoboden, a stori to hitro, drugače je pogubljen.

Grofica Zrinjska je vsa prepadena. Vsa razburjena si vije roke ter se prime za glavo. Trenutek še premišlja, nato pa stopi naglo k oknu, se skloni z glavo skozi njega ter zakliče s tresočim se glasom:

»Rudolfi, stoj, vrni se!«

Toda besede so bile zaklicane v gluho noč ter so se zgubile v temi, samo drevje s svojimi košatimi vejami je bolestno zašumelo, kakor bi hotelo reči: prepozno je.

Iz daljave je odmevalo peketanje konjskih kopit. Rudolfi je jezdil svojo pot, kakor je velela grofica Zrinjska, in ni več slišal njenih besed.

Izročil je naročilo svoje gospe, kakor smo slišali. Izvršitev tega naročila pa je postala za oba pogubonosna.

* * *

Drugi dan po oni noči, ko so stražniki zasačili nočnega obiskovalca na Schlossbergu pred oknom celice grofa Tatenbaha, je šel prvi stražnik Jeremija Konrad z obema arkebusirjema gledat, ali je ona zagonetna nočna postava zapustila kako sled. Previdno so plezali po skalah navzdol, pogledali pod vsak grm, pa niso ničesar našli. Tako so prišli skoro do roba skal, od koder ni bilo mogoče nikamor priti, ako ni kdo hotel skočiti v globino; a to bi pomenilo gotovo smrt.

Gledali so na vse strani, pa niso ničesar sumljivega našli. Že so se mislili vrniti, ko pogleda Konrad čez mali grm. Tam sta se dvigali dve mali skali ena vštric druge. Ko tako opazuje, se mu zdi, da vidi nekaj črnega kakor kos odtrgane suknje. Pogleduje sem in tja, kako bi to prišlo sem. Da bi bolje videl, stopi bližje, naenkrat pa vzklikne:

»Pridita, tu ga imamo nočnega plezalca, mrtev je!«

Oba vojaka takoj skočita tja, in res je vznak ležal na tleh Rudolfi. Na prsih je bila mlaka strnjene krvi, levo roko je držal krčevito na prsa, desnica je ležala ob truplu.

»Tako si torej plačal svoj nočni obisk,« meni Konrad, »dobro si ga pogodil, Jošt. Zadel si ga, ko je bežal, v bodoče se ne bo več plazil tu okoli. Sedaj pa bo treba natančneje pregledati mrtveca, ali nima kaj sumljivega s seboj. Njegova ogrska obleka da o njem slutiti, da je v zvezi z zarotniki.«

Rekši veli obema vojakoma, da ubitega natanko preiščeta. Storila sta, kakor jima je bilo ukazano, našla mošnjiček z nekaj cekini ter druge malenkosti. Ko mu slečeta spodnji suknjič, otipata nek predmet kakor papir. Hitro odpreta obleko ter najdeta na notranji strani žep, v katerem je bilo pismo.

»Ha, že imamo,« vzklikne Konrad ves vesel, glejte pismo, pa kako je debelo! To nekaj pomeni. Na koga neki je to pismo naslovljeno?«

Konrad gleda napis. Ker ni bil posebno pismen, je le s težavo ugotovil, da je naslovljeno na Ano Terezijo Tatenbah.

»A tako. Grof je pisal svoji soprogi, prej pa se ni dosti brigal za njo. No, radoveden sem, kaj je v tem pismu.«

Rekši je vzel pismo ter šel h grajskemu stražmojstru Vamprehtu, da mu javi celo zadevo. Seveda mu je poročal, da je na vse zgodaj zasačil obiskovalca ter ga prepodil s strelom, ki ga je tudi zadel. Poučil je tudi oba vojaka, da morata v tem smislu govoriti, če bi ju kdo vprašal.

Jurij Vampreht je bil najprej presenečen, da se je kdo mogel priplaziti tako blizu k Tatenbahovi celici, ko je vendar razpostavil na raznih straneh stražnike. Nato pa je bil vesel, da se je posrečilo pozornosti stražnikov zalotiti obiskovalca. Obžaloval je, da ga niso mogli dobiti živega, ker bi povedal marsikaj zanimivega. Toda tudi pismo je važen dokaz.

Takoj se je odpravil h grajskemu stotniku grofu Filipu Brennerju, ki se je ravnokar vrnil s pregledovanja stražnikov.

»Kaj tako težko sopeš,« vpraša grof Brenner, »ali je kaj tako nujnega, da ravno sedaj prihajaš, ko še nisem z nujnimi opravki gotov?«

»Premilostljivi gospod grof, javim pokorno, zelo važna stvar,« odvrne Jurij Vampreht ter poseže globoko po sapo. Prehitro je šel po stopnicah, čemur se je njegovo telo z velikim obsegom in s temu primerno težo ustavljalo.

»Kaj takega,« vpraša grof Brenner že bolj pozorno, »ali se je kaj zgodilo, morda radi grofa Tatenbaha?«

»Da, da, ravno radi tega, javim pokorno.«

Vampreht poseže še enkrat globoko po sapo, nato pa v kratkih besedah razloži dogodek pretekle noči.

»No, dobro, da predrznež ni ušel. Drugače gorje vam vsem, takoj bi vas dal posaditi v najtemnejšo ječo.«

Vampreht se ponižno prikloni ter zopet poseže globoko po sapo, kakor bi čutil, da se mu je odvalil težek kamen od srca.

»In pismo, kje ga imaš,« vpraša grof Brenner razvnet.

»Tukaj je, gospod grof,« reče Vampreht, potegne pismo iz žepa ter ga izroči grajskemu stotniku.

Grof Brenner pogleda naslov, ki ga hitro prebere, nato ogleda pismo od vseh strani, ali je poškodovano. Ko ugotovi nedotaknjenost, ga previdno odpre ter vzame iz njega listič. Kako se začudi, ko potegne obenem iz zavitka še dve pismi.

»A tako,« se zavzame grof Brenner, »takšne reči sedaj uganja grof Tatenbah!«

Pri tem mu zaigra okoli usten porogljiv nasmeh.

Naglo odpre obe pismi ter prečita vsebino.

»To pa je več vredno kakor vse zasliševanje, sedaj imamo jasne dokaze,« reče grof Brenner sam pri sebi. Nato pa pogleda Vamprehta, ki je stal nepremično pred grofom ter opazoval, kako je njegov obraz prešinil izraz škodoželjnosti.

»Zdaj ga imamo,« reče grof Brenner proti Vamprehtu, »dobro si storil, da si mi donesel to pismo. Ti niti ne slutiš, komu sta namenjeni ti pismi. Povem ti, da je eno naslovljeno na grofa Thurna, ki je sam obtožen veleizdaje in drugih hudodelstev; drugo pa bi moral dobiti oni ogrski plemič Stefan Widnedy, ki je zelo nevaren in predrzen zaveznik ogrskih zarotnikov, saj je hotel pred štirimi leti ujeti našega cesarja ter ga umoriti. Ta dva svoja zaveznika prosi grof Tatenbah, naj mu nujno pomagata, da pobegne in se more sniti s svojimi zavezniki ter izvršiti zasnovane zarotniške načrte.«

Jurij Vampreht je stal kakor okamenel pred svojim gospodom. Pričakoval je, da ga zadene kazen, ker ni dovolj pazil na grofa Tatenbaha, da je mogel pisati taka pisma.

Toda bilo je ravno nasprotno. Grof Brenner je najboljše volje nadaljeval:

»Seveda, grof Tatenbah ne ve, da je njegov prijatelj Thurn pobegnil in je Widnedy mrtev, toda to nič ne spremeni na stvari. Bil je srečen slučaj, da je prišlo to pismo v naše roke. Ako bi se to ne bilo zgodilo, bi ne zvedeli, da najde grof Tatenbah celo v ozki celici svojega zapora pota in sredstva za občevanje s svojimi zavezniki. Poskrbljeno bo, da mu to v bodoče ne bo več mogoče.«

Grof Brenner je stopil tik pred načelnika stražarjev, ga nekaj časa ostro gledal, nato pa rekel:

»Po pravici bi zaslužil strogo kazen. Ker pa je stvar iztekla dobro, naj bo tvoja krivda pozabljena. V bodoče dobro pazi, da se kaj takega ne bo več zgodilo. Ako boš svojo službo vršil vestni in strogo, vedi, da ti plačilo ne izostane. Zdaj pa pojdi in odredi, da mrtveca na tihem pokopljejo ter da nikdo o tem ne dozna ničesar.«

Jurij Vampreht je pozdravil ter odšel. Srce mu je igralo veselja, saj je stvar zanj dobro iztekla.

Komaj je Vampreht odšel, že je grof Brenner sedel pri mizi ter je sestavljal o celem dogodku obširno poročilo na kneza Lobkovica. Označil je grofa Tatenbaha kot »pravega podpihovalca in nepoboljšljivega veleizdajalca«, vsled česar prosi za »končno sodbo«, ker je straženje imenovanega na Schlossbergu od dne do dne težavnejše in nevarnejše.

To poročilo je izročil podnačelniku stražarjev Jeremiji Konradu, ki je zasedel spočitega konja ter takoj odjezdil proti Dunaju, da izroči pismo na pristojnem mestu.

Ko je že davno legel mrak na zemljo in so šli mirni meščani mesta Gradca k počitku, se je slišalo pri cerkvi sv. Andreja kopanje. Slabo brleča svetilka je bila obešena na drogu, da je mogel grobar kopati zemljo. Poznalo se mu je, da je zelo hitel, kajti brisal si je znoj s čela. Ni počival dolgo, kopal je dalje, dokler ni nazadnje vzdihnil:

»Hvala Bogu, da sem gotov. Zdaj naj le prinesejo mrtveca, saj niti ne vem, kdo je umrl in zakaj mora biti v tej pozni uri tako nagloma pokopan. Toda kaj me to briga, glavno je, da je delo dokončano.«

In res, ni trajalo dolgo, da so štirje arkebusirji prinesli krsto ter jo položili v grob.

Prijeli so za lopate in začela je padati prst na mirno spečega tam doli v hladnem grobu. Kmalu se je dvignil nad jamo hribček. Po končanem opravilu je položil grobar lopato in motiko na grob v znamenju križa ter zmolil kratko molitev. Nato so se tiho razšli.

Ko so drugo jutro prihajali pobožni meščani v cerkev, so se začudili radi novega groba, ker niso nič slišali, da bi kdo umrl. O tem ni nikdo ničesar zvedel, ker je grof Brenner strogo zaukazal vsem, da morajo o tem molčati, sicer jih zadene najstrožja kazen.

In tako nikdo ni zvedel, da je našel tukaj svoj mir — Rudolfi, dolgoletni in zvesti konjušnik grofice Ane Katarine Zrinjske, ki je kot njen zvest služabnik pri izvrševanju njenega naročila zgubil življenje.

* * *

Zvesti Rudolfi ni slutil, da je bil v tistem času, ko je plezal po strmih stenah, tvegajoč svoje življenje, da prinese poročilo grofu Tatenbahu, vsak poskus rešitve prepozen. Grofica Zrinjska tudi ni mogla več pomagati, ampak je bila sama najbolj potrebna pomoči.

General Spankau je namreč naglo prodiral proti gradu Čakovcu. Posebnega odpora nikjer ni bilo, le pred Frankopanovim gradom Brod na Hrvatskem so se postavili uporniki v bran. Cesarske čete so zavzele grad, upornike pa so do zadnjega potolkli.

Z velikim krikom in hruščem so pridrveli podivjani vojaki generala Spankau v grad Čakovec. Kar jim je prišlo pod roke, so uničili ali opustošili. Prevrgli so vse, iskajoč dragocenosti. Če so iskali zaman, so v jezi razbili dragocene shrambe, da je bilo po sobah videti, kakor da bi tukaj najhujši potres vršil svoje razdejanje. Kolikor je bilo služinčadi v gradu, so jo trpinčili, dokler ni pobegnila in vzela s seboj le to, kar je imela na sebi.

Grofica Zrinjska je živela v svoji sobi. Pričakovala je dan za dnevom, da se vrne Rudolfi in ji poroča o usodi grofa Tatenbaha. Že prej je bolehala, od dneva do dneva naraščajoča negotovost pa jo je še bolj potrla, posebno, ko je zvedela, da so pridržali njenega soproga in brata na Dunaju.

Slonela je bleda v svojem naslonjaču, pri njej je bila starikava ženska, ki ji je stregla.

Brezobzirno je stopil kmalu po svojem prihodu general Spankau v njeno sobo, ne da bi je sploh pozdravil. Smatral jo je za veleizdajalko in je temu primerno z njo postopal.

Osorno ji je naznanil, da jo mora na cesarjevo povelje od tukaj odvesti, zato naj se pripravi za potovanje. Ni pomagala nobena prošnja, ni zaleglo sklicevanje na njeno bolezen.

»Imejte vendar usmiljenje z žensko, ki je soproga hrvatskega bana Zrinjskega, katerega praded si je stekel toliko zaslug za cesarsko hišo.«

»Ha, ha,« se je zakrohotal general, »ta ženska se sklicuje na pradede. Da, vaši pradedi so res bili vneti za vladarja, vi pa ste vsi skupaj veleizdajalci. Za vas ni usmiljenja. Spravite hitro najnujnejše stvari skupaj, potem pa hajdi v Gradec, da bote delali družbo vašemu oboževanemu Tatenbahu, seveda ne tako kakor v gradu Račje.« 

Surovo se je zakrohotal ter dal zastražiti grofico. Drugo jutro so jo naložili na voz ter ji dali s seboj komaj eno obleko in štiri srajce. Nekdaj tako ponosna in bogata grofica je zapustila svoj grad kakor kakšna beračica.

V dveh dneh so dospeli v Gradec, dalje niso mogli potovati vsled bolezni nesrečne grofice. O tem so poročali cesarju, ki je dovolil, da je ostala v zaporu na Schlossbergu ter ni bila odpeljana v Linc, kakor je bilo prvotno nameravano.

Uboga grofica pač ni slutila, ko je bila o priliki poklonitve deželnih stanov v Gradcu, da se bo v to mesto vrnila v čisto drugem položaju, kakor je bila takrat, ko ga je zapustila.


XXVI. BRIDKI TRENUTKI.[uredi]


Moči, moči mi daj, moj Bog!
Tak krepke kakor zid gora,
Da, če se ruši svet okrog,
Propast me najde še moža.
Jenko.


Plemenite in velike duše kažejo svojo lepoto najbolj v nesreči. Takrat se pokaže njih vera v vse vladujočo previdnost v vsej svoji velikosti. Takrat snujejo načrte ter razvijajo živahno in vztrajno delavnost. Žrtev obupa je le tisti, ki nima vere.

Taka plemenita in velika duša je bila Ana Terezija Tatenbah. Ni obupala, marveč se je trudila ter se potegovala za rešitev svojega soproga, ki tolike ljubezni ni zaslužil. Celo leto je preteklo, da je zaman čakala na osvoboditev svojega soproga. Od njega pa ni bilo nobene vesti. Od tistega časa, ko je prišel Rudolfi do grofa Tatenbaha, so ga tako strogo stražili, da je bil vsak stik z zunanjim svetom izključen.

Grof Tatenbah je težko nosil breme usode. Kako lepo mu je že sijala zvezda upanja, ko mu je mestni sodnik obljubil, da njegov zapor ne bo trajal dolgo. Srce se mu je širilo veselja, če je pomislil, da pride dan, ko zapusti te temne, neprijetne prostore. O, kako srečen bo pohitel domov, kako veselo bo svidenje s soprogo ter ljubim sinčkom! Vedel je, kaj je soproga zanj storila, da bi ga rešila. Hvaležen ji hoče biti, večno hvaležen. In zopet bo svoboden! Kaj pa potem, ali še bo smel hoditi po tisti poti kakor prej?

Sedaj je videl, kam pelje ta pot, ki je spravila njegovo življenje v največjo nevarnost.

Toda če obrne zaveznikom hrvet, kaj poreče Ana Katarina Zrinjska? Obljubila mu je ljubezen. Tudi sam čuti, da se mu je ljubezen do ponosne in lepe grofice ukoreninila globoko v srcu. Ali se bo mogel ustavljati tem skušnjavam?

Tako je premišljeval grof Tatenbah v tihih urah, ki so mu bile od dneva do dneva daljše, ker ni hotela priti zaželjena rešitev. Da ga ne pustijo na svobodo, se mu je zdelo vedno bolj sumljivo. Najbrž so njegovi sovražniki prinesli novo in težje obremenilno gradivo. Ali je potem še sploh misliti na ugodno sodbo?

In kako bi se glasila ta sodba?

Mestni sodnik mu je namignil, da je že visel nad njim krvnikov meč. O, grozno, umreti tako mlad! Zapustiti svet, ko imaš dovolj sredstev, da lahko uživaš življenje!

Ne, ne, to ni mogoče! Toda kako se rešiti, ko ne smeš z nobenim občevati, nikomur nič sporočiti, pri nikomer iskati pomoči? Na oni dve pismi, ki jih je prejel Rudolfi, ni nobenega odziva, nobene pomoči.

Torej kako naj se reši?

Slišal je včasih, da si je ta ali oni pomagal s tem, da se je delal umobolnega. Zakaj se ne bi tudi on poslužil te zvijače?

Kar je sklenil, je tudi storil. Prej je bil vedno nemiren, neprestano je jadikoval ter prosil pojasnila, ali se bo njegova zadeva kmalu in ugodno končala. Sedaj pa je postal navidezno miren in hladen, gledal je topo pred se, in na vprašanje ni dal nobenega odgovora. Jedi se skoro ni dotaknil, marveč je dajal znamenja, naj ga krmijo, kakor se to godi pri dojenčkih.

Izpočetka grajski stražmojster Jurij Vampreht temu ni pripisoval nobenega pomena, češ, to je posledica dolgotrajne ječe, ali pa je samo kljubovanje. To obnašanje je trajalo teden dni. Vampreht je še čakal teden dni. Ko pa grof Tatenbah tudi po preteku 14 dni ni odnehal od tega čudnega obnašanja, je grajski stražmojster sporočil grajskemu stotniku grofu Filipu Brennerju.

»To je zvijača,« se je ta razhudil, ker je dobro poznal grofa Tatenbaha, »nas ne bo varal. Zasluženi kazni ne uide, za to bom že jaz poskrbel.«

Rekši da Juriju Vamprehtu strogo naročilo, naj skrbno pazi na jetnika ter mu natančno poroča o njegovem vedenju.

Tisti čas je živel v Gradcu zdravnik Dr. Eisenschmidt, ki je slovel kot eden najboljših zdravnikov. Imel je veliko skušenj, radi tega ga tudi ni mogel lahko kdo prevariti. Med drugimi posli je tudi opravljal službo zdravnika jetnikov na Schlossbergu. Grofa Tatenbaha je poznal že od prej in je imel tudi sedaj priliko ga opazovati. Sumil je, da se grof Tatenbah bržkone le samo hlini, postopati pa je moral previdno, da reši nalogo, katero mu je poverila preiskovalna komisija.

Ponudila se mu je za to prav kmalu ugodna prilika.

Pred nekaj dnevi so privedli grofico Ano Katarino Zrinjsko v zapore na Schlossbergu.

Dr. Eisenschmidt je dobro znal za razmerje med grofom Tatenbahom in grofico Zrinjsko ter je tudi vedel, da je bila ona, ki je vplivala na omahljivega grofa, da je vstopil v zvezo z zarotniki.

Bilo je nekega popoldne. Jetničar Vampreht nagloma odpre vrata celice grofa Tatenbaha, v celico vstopi Dr. Eisenschmidt.

Jetnik je sedel pri mizi ter gledal topo pred se, blebetajoč kakor otrok. Ni se zmenil ne za jetničarja in ne za zdravnika, s katerim se je prej vedno rad razgovarjal. Zdravnik mu je pravil to in ono, grof Tatenbah pa se je delal, kakor da bi ničesar ne razumel.

Nato se postavi Dr. Eisenschmidt pred grofa, ga ostro pogleda ter pravi:

»Grof Tatenbah, najnovejše vam še moram povedati, predno odidem, gotovo vas bo zanimalo.«

Ta še vedno gleda v zid, kakor da bi ne bilo nikogar tukaj in bi ničesar ne slišal.

Dr. Eisenschmidtovim očem ni ostalo prikrito, kako je grof Tatenbah napel vse moči, da ne izda svoje radovednosti. Zato nagloma reče:

»Pred nekaj dnevi so privedli iz Čakovca grofico Zrinjsko sem v zapore, ne daleč od vas ima svojo celico.«

Dr. Einsenschmidt je s posebnim povdarkom izgovoril te besede ter pri tem ni obrnil od grofa Tatenbaha svojih oči.

Trenutek je Tatenbah še bil miren. Naenkrat pa skoči pokonci ter se začne tresti na celem telesu. Nato pade na stol nazaj, si zakrije z rokami obraz ter zakriči z bolestnim glasom:

»O, ti moj angel, grofica Zrinjska, tudi ti si zaprta! Sedaj je vse zgubljeno.«

In začel je bridko ihteti ter na glas jokati.

V tem položaju sta ga zapustila Dr. Eisenschmidt in jetničar Vampreht. Grof Tatenbah v svoji bolesti niti ni zapazil, kdaj sta odšla. Še le, ko je videl, da je zopet sam, se je zavedel, da je opustil vlogo umobolnega. Spoznal je, da je uničen vsak up, da bi se še mogel rešiti. Vest o strašni usodi nje, ki jo je častil kot nekako vzvišeno bitje ter jo smatral za vodilno zvezdo življenja, ga je popolnoma potrla.

Tako je postala tudi ta okolnost zanj pogubonosna.

* * *

Grofica Zrinjska je bila izpočetka potrta, ko je videla, da so se ponesrečili vsi načrti. Kmalu pa je zopet dobila svoje ravnotežje. Ni še vse zgubljeno, si je mislila, ni sicer upati za sedaj, da se osvobodimo. Toda rešiti hočem oba, mojega soproga in njega, ki ga ljubim iz dna duše, njega, ki se je radi mene žrtvoval ter stopil na nevarno pot. Sedaj se hočem jaz žrtvovati zanj, njegovo življenje naj ostane ohranjeno za njegovo rodbino, kateri sem povzročila toliko gorja. Izpolniti hočem obljubo, katero sem dala njegovi soprogi.

Ko je nekaj dni potem dal privesti preiskovalni komisar Calucci grofico Zrinjsko v sodno dvorano, da jo zasliši, je bila popolnoma mirna in trdne volje, da izvede svoj načrt.

Na komisarjevo vprašanje ali prizna svojo krivdo, je na njegovo veliko začudenje razkrila vse.

»Jaz sem napravila vse načrte,« je izpovedala, »jaz sem bila tista, ki sem predla niti med zarotniki ter jih navduševala, ko so bili malodušni. Jaz sem iskala zaveznikov izven dežele in tudi grofa Tatenbaha sem pridobila, da se je nam pridružil, ne da bi vedel, kakšen je naš načrt. Jaz sem vsega kriva, mene sodite.«

Ponosno je stala pred sodnikom ter ga gledala s svojimi žarečimi očmi, da je stopil nehote korak nazaj. Priznati je moral, da stoji za besedami te žene velika duševna moč ter da mora biti jako trdnega značaja tisti, ki se hoče ustavljati njenemu vplivu.

»Mogoče je to,« reče po kratkem molku Calucci, »s tem pa drugi niso izven krivde. Tako govorite sedaj, grofica Zrinjska, ko drugih ni tukaj.«

»O, slabo me poznate. Kar govorim tukaj, si upam povedati v navzočnosti vsakega osumljenca. Postavite me pred grofa Tatenbaha in slišali bote isto.«

Komisarju Calucciju je prišel ta predlog kakor nalašč. Nadejal se je, da bi se o priliki snidenja dveh oseb, ki ju veže med seboj srčna ljubezen, mogle zvedeti takšne stvari, ki so važne za nadaljnji potek preiskave in bi mogle nuditi boljši vpogled v ustroj zarote.

»Da, grofica Zrinjska, vaši želji se bo ugodilo. Jutri se vrši vaše zaslišanje v navzočnosti grofa Tatenbaha.«

»Hvala vam, to je moja srčna želja,« reče grofica Zrinjska vsa vzradoščena.

* * *

Bilo je početkom meseca oktobra 1670. Goste megle, ki so prej zakrivale mesto Gradec s Schlossbergom vred, so zbežale pred ogrevajočimi solnčnimi žarki dalje proti severu v ozko Mursko dolino. Zlato solnce je poljubljalo s svojimi še vedno toplimi žarki naravo, ki se je že odevala v jesensko oblačilo.

Nekega dne početkom oktobra se dopoldne nagloma odprejo vrata celice grofa Tatenbaha. Med durmi se je prikazal jetničar Jurij Vampreht, ki je odvedel jetnika, ne da bi kaj spregovoril. Peljal ga je po dolgem hodniku ter ga spremil v večjo sobo, kjer so se vršila zasliševanja komisarja Caluccija.

Ta je že sedel z resnim obrazom za s črnim prtom pokrito mizo, zraven njega pisar, pred njim je ležal debel zvezek zapisnikov o tej zarotniški zadevi. Grof Tatenbah se postavi pred komisarja, kakor bi hotel vprašati, kaj hoče od njega.

Komisar ne spregovori besede, ampak samo pozvoni. Zunaj se slišijo koraki, vrata se odprejo, in v sobo stopi grofica Zrinjska, za njo pa stražnik.

Bliskoma se obrne grof Tatenbah, kakor da bi mu rekel notranji glas:

Sedaj vidiš še enkrat njo, po kateri hrepeni tvoje srce.

Oba jetnika se zdrzneta, za trenutek nastane molk. Nikdo od njiju ne more spregovoriti besede, samo gledala sta se. Pogled pa ni več tisti kakor je bil nekdaj, poln veselja in hrepenenja, otožnost in žalost se je brala obema v očeh.

A le trenutek je trajal ta nemi prizor.

»Erazem Tatenbah, odpusti mi,« vzklikne grofica Zrinjska, ki je pred nekaterimi trenutki stopila v dvorano samozavestna in ponosna ter se zgrudi pred ljubljenim prijateljem na tla.

»Vstani, draga,« reče grof Tatenbah mirno in s tolažilnim glasom, »nimam ti ničesar odpustiti. Usoda je hotela, da sva se spoznala. Kar si nameravala, je bila vzvišena misel. Če nisi uspela, je nesreča, za katero nikdo ni odgovoren.«

»O, ne govori tako, dragi,« zakliče grofica Zrinjska, »jaz sama sem vsega kriva. Jaz sem te pahnila v nesrečo. Storila pa sem vse, ker sem vedno imela tvojo srečo pred očmi, ker sem te ljubila iz dna srca. Sedaj sem bridko kaznovana, ker vidim, koliko trpiš.«

»Ne govori o tem. Ako sem dobil sive lase in se mi je telo posušilo ter mi je obraz obledel, sem to zaslužil. Vse to me ne more ovirati, da ne bi hodil naprej po poti, odkoder ni vrnitve. Vse sem rad pretrpel ter bom trpel, saj tvoja iskrena ljubezen me je tako osrečavala in mi svetila v vseh temnih, težkih urah.«

»O, ne omenjaj smrti! Ti moraš živeti, ne za mene, ampak za svojo družino. Poravnati hočem vso krivdo, ki sem jo storila. Ne, ne, Erazem, ti ne smeš umreti, tvoje življenje je dragoceno! Jaz bom umrla za tebe, ki sem te pahnila v brezdno pogube; prišla sem, da te rešim.«

»Za me ni več rešitve, draga Katarina. Jaz sam sem kriv, zato hočem tudi trpeti. Vsaka krivica mora biti poravnana, tako tudi ta, ako je hrepenenje po osvoboditvi domovine tujega, neljubega jarma sploh krivica.«

»Ne, nisi grešil,« vzklikne grofica, »ravnal si z najboljšim namenom.«

»Zato se ne bojim smrti, saj ona pride prej ali slej po nas. Ako umrem zato, ker sem bil z vami, ne bo moja smrt pozabljena.«

Komisar Calucci je gledal nemo ta prizor nekaj časa. Nato se je spomnil, zakaj je poklical grofico Zrinjsko. Pozove jo s strogim glasom.

»Grofica Zrinjska, sedaj imate priliko, da poveste vse, kar ste hoteli storiti. Sedaj govorite.«

Grofica Zrinjska pa ni odgovorila. Žalostno je gledala grofa in stala je nekaj časa nepremična. Nato je zakrila obraz z rokama ter se zgrudila glasno ihteč na tla.

Grof Tatenbah pristopi, dvigne grofico ter jo hoče objeti. Strogi komisar pa to prepreči, veleč Vamprehtu, naj potegne grofa proč.

»Vi mi zabranjujete zadnji izraz ljubezni do te plemenite gospe! Trdosrčni ste, vendar pa sem vam dolžen hvalo, ker ste mi dali priliko, da sem jo še enkrat videl.

Komisar Calucci naznani, da je zaslišanje končano, ker grofica Zrinjska ne more navesti ničesar, kar bi bilo važno za potek procesa.

»Konec razgovora je,« zaukaže z osornim glasom.

»Torej ločitev,« vzdihne grofica Zrinjska z bolestnim glasom.

»Da, grofica,« povzame besede grof Tatenbah, »prišla je ločitev. Slutnja mi reče: za vedno. Ne jokaj, ne obupaj! Najina pota se ločita, zato bodi trdna, Katarina! In ko boš slišala žalostni glas zvona, ki mi bo zapel smrtno pesem, spomni se mene! Vedi, da sem te ljubil ter s teboj hotel osrečiti domovino. Z Bogom, Katarina!«

»Ostani, Erazem, ostani!« zaihti grofica in vije v obupnosti roke, »videla sva se. To je poslednji svetli trenutek v najinem življenju. Ne otežujva si več srca, najina usoda se mora izpolniti.«

In še bolj je zaihtela. Njeno telo, oslabljeno od težkih udarcev, se je treslo od bolesti. Čez nekaj časa dvigne glavo, si otere solze ter reče z mehkim glasom:

»Torej greš, dragi? Vzemi s seboj mojo obljubo, da bom do zadnjega vzdihljaja mislila na te. Če pa boš moral iti ono težko pot, vedi, da ne boš pozabljen. Bog s teboj. Spomin na te ostane trajen.«

Še enkrat je uprla grofica Zrinjska svoje nekdaj tako lepe in plamteče oči v grofa Tatenbaha, ki je stal z izrazom notranjega zanosa pred njo. Krčevito mu je stisnila roko, nato pa se je obrnila. Še en pogled na ljubljenega moža, potem je izginila skozi vrata.

Nekdaj veličastna postava ponosne grofice se je upognila, prej lepo polno lice je upalo, žive gospodujoče oči so izgubile svoj čarobni blesk. Kakor senca se je vlekla po napol razsvetljenem hodniku. Ni bilo več spoznati one odločne, vznešene žene, ki je znala toliko mož navduševati za delo za uresničenje velike misli: samostojne in samosvoje domovine.

Tako sta se ločila — bilo je zadnje svidenje. Ona, nekdaj tako pogumna žena je ob pogledu na moža, ki ga je ljubila, zgubila moč nad svojimi čustvi. Ne samo, da mu ni mogla dati tolažbe, je celo sama iskala utehe. On pa, ki so ga vedno smatrali za omahljivca, je kazal odločnost in pogumnost ter je bil pripravljen tudi na najhujše.

Vrata ozke celice so se zaprla za njo, grofica Zrinjska je bila zopet sama. Nekaj hipov je bila mirna, kakor da bi še enkrat hotela doživeti ves prizor. Nato pa se je začela tresti na celem telesu, ustnice so se ji krčevito nagubančile, padla je na svoje skromno ležišče in v potoku solz je dala duška neizmerni bolesti, ki ji je polnila srce.

* * *

Tako se je nagibala usoda grofa Tatenbaha k svojemu koncu. Njegova zvesta soproga pa tudi v najbolj neugodnem položaju ni obupala, marveč je zaupala v Boga. Da bi tudi cesarjevo srce naklonila k milosti, je sklenila potovati na Dunaj ter cesarja prositi na kolenih tako dolgo, dokler ne sliši iz njegovih ust besede milosti za nesrečnega soproga.

Bilo je v Fronleitnu, severno od Gradca, kamor je došla grofica Tatenbahova dne 25. novembra 1671. Pater Emerik ji je pisal z Dunaja, da je sedaj čas potovati na dvor ter prositi cesarja za milost ter da je za to sedaj dosti upanja.

Grofica je pobrala vse dragocenosti ter je odpotovala s sinom Antonom, s svojo spremljevalko Marijo Coleta in s strežnikom Tarrodyjem proti Dunaju, da tamkaj poskusi vse, kar je le bilo mogoče, za rešitev svojega soproga.

Prenočiti je hotela v župnišču. Ko je šla pred večerom v cerkev, da najde v molitvi tolažbe v trpljenju in moči za izvršitev svojih plemenitih sklepov, jo je že čakal pri cerkvenih durih strežnik Tarrody, ki je bil videti zelo razburjen.

Grofica je to takoj opazila, zato vznemirjeno vpraša:

»Kaj ti je, Tarrody, ali se je morda mojemu sinu kaj pripetilo?«

»To ne, presvetla gospa,« odvrne strežnik ves bled, »toda v župnišče sta ravnokar došla dva gospoda, od katerih dobro poznam grofa Dietrichsteina. Izjavila sta, da vas iščeta ter ne smete potovati na Dunaj. Bežimo, presvetla gospa, jaz slutim zlo, ki se nam približuje. Iditi naprej, jaz pridem z malim Antonom za vami.«

»Ne, Tarrody,« reče grofica odločno, »nikdar ni imela Ana Tatenbah vzroka, da bi bežala pred ljudmi. Ako je vsemogočni Bog sklenil novo preizkušnjo za moje ubogo srce, naj se zgodi njegova volja. Pojdimo, da govorim z gospodi, ki nas iščejo.«

Grofica je stopila v župnišče. Tukaj sta že čakala ona dva gospoda, ki sta hotela z njo govoriti. Bila sta Adam grof Dietrichstein in podpolkovnik Lahier pl. Windmühlen. Izjavila sta grofici na vljuden, a odločen način, da sta imenovana kot komisarja na višje povelje z Dunaja, da zaplenita celo grofovo premoženje, posebno še popišeta vse premično premoženje, torej tudi vse dragocenosti. Istotako je prišlo povelje, da ne sme grofica Tatenbahova potovati na Dunaj, ampak se ima vrniti v Gradec, zato jo prosita, naj potuje nazaj v to mesto.

Tako se je glasilo poročilo cesarskih komisarjev.

Ana Tatenbahova je stala bleda s sklonjeno glavo. Gospa, ki je že toliko pretrpela, je uvidela trenutni strašni položaj, ki ni dal upanja na kaj boljšega. Stvar se je zasukala njej v škodo in nesrečo. Hoteli so ji zapreti vrata milosti za njegovega soproga, zato so ji zabranili vožnjo na Dunaj, da bi ne mogla priti pred cesarja. Zato je tudi sedaj morala izročiti vse dragocenosti, ki jih je imela s seboj.

Grofica Tatenbahova seveda ni znala, da sta oni usodepolni pismi njenega soproga, naslovljeni na grofa Thurma in plemiča Widnedyja, že došli na Dunaj. Knez Lobkovic ju je predložil posebnemu sodišču, da podvrže sodbo nad grofom Tatenbahom novemu pretresu.

* * *

Tisti večer, ko so ustavili grofico Tatenbahovo na poti proti Dunaju, so se trije možje napotili proti Schlossbergu, katerim je sledil še četrti.

Bili so Janez Friderik baron Tyrndl, Janez Gašper Kellersperg in Dr. Janez Friderik Schrott, ki so stopili s slugo mestnega sodnika v z močnim zidom obdani Schlossberg ter takoj šli v celico, v kateri je bil grof Tatenbah.

Isti dan je prišel kot cesarski komisar v Gradec Krištof Abele pl. Lilienberg, nekdaj Tatenbahov zagovornik, ki pa se je zdaj, razočaran vsled novejših tehtnih dokazov pridružil njegovim nasprotnikom.

Ob devetih zvečer je imel tajni svet deželnih stanov pod predsedstvom Ivana Maksa grofa Herbersteina izredno sejo, odločitev pa so ti trije gospodje nesli na Schlossberg.

Od vzhodne strani sta prišla dva druga moža, ki sta tudi bila povabljena, namreč duhovnika družbe Jezusa oo. Saegl in Sikuten.

Temna noč je bila in nobena zvezda ni sijala skozi okno celice, v kateri je bil grof Tatenbah. Nesrečnež je ravnokar zaužil skromno večerjo, ki mu jo je prinesel Jurij Vampreht. Nemo je sedel z glavo, naslonjeno na roko ter gledal žalostno skozi okno v smeri, kjer sta bila njegova soproga in sin, do kojih se mu pot še vedno ni odprla. Iz tega je spoznal, da mu ni pomoči od njegovih prijateljev.

V duši grofa Tatenbaha se je zadnji čas marsikaj spremenilo. Njegova uživanjaželjnost in življenska lahkomiselnost je minila. Nekdanji veseljak in šaljivec je postal resen mož. Prej je z dolgimi požirki pil iz kupe življenja, sedaj se mu samo nudi kelih trpljenja. Prej je sanjal o vojvodski kroni, sedaj se mu v samotni celici plete trnjeva krona.

»Bog, o moj Bog,« je vzdihnil, »ali ne bom videl več svojega sina in svoje soproge? Ali se moram tako hudo pokoriti za to, kar toliko obžalujem! Ali naj vedno ostanem v ječi? Ali ni stokrat boljša smrt, kakor pa takšno življenje? Moj Bog,« vzklikne v prekipevajoči bolesti, »ne morem več živeti v tej temni celici, naj rajši umrem, če že ne morem drugače biti oproščen!«

Tako je zdihoval nekdaj tako veseli, sedaj tako obupani jetnik.

Klical je smrt — in že je stala pred vrati. —

Zapah je zaropotal in vstopili so cesarski komisarji Tyrndl, Kellersperg in Dr. Schrott. Jezuit o. Sikuten pa je ostal z jetničarjem Vamprehtom pri durih.

»Bog z vami, grof Tatenbah,« je spregovoril Kellersperg, »kakor se vidi, ste ravno zatopljeni v molitev, ker so vam roke sklenjene in oči rosne. Veseli nas, da se bavite s pobožnimi mislimi, zakaj, bliža se najresnejša ura vašega življenja.«

Grof Tatenbah je nekam začudeno gledal, ker si ni mogel tolmačiti navzočnosti teh njegovih bivših stanovskih tovarišev.

Kaj neki hočejo v njegovi celici v tako pozni uri?

V tem hipu mu šine v glavo misel: prišli so, da mi naznanijo oprostitev. O, saj sem tako dolgo upal in tako iskreno molil.

»Prost sem, kaj ne, gospodje,« vzklikne ter razprostre roke, kakor da bi hotel objeti vse tri glasnike svoje osvoboditve.

»Prost sem, zapustil bom ječo, videl bom zopet svojo soprogo in svojega sina,« je ponovil grof Tatenbah in solze veselja mu zdrčijo po upadlem licu.

Kot odgovor je Dr. Schrott z žalostjo v obrazu razgrnil pergament, ki ga je potegnil izpod suknje.

»Bodite pripravljeni, gospod grof, na to, kar vam imamo sporočiti v imenu Njegovega Veličanstva. Ni beseda milosti, ampak beseda stroge pravice. Zapustili bote sicer danes to ječo, zapustili za vedno, toda ...«

Dr. Schrott je za trenutek umolknil.

Grof Tatenbah je poslušal smrtnobled te besede.

Dr. Schrott nadaljuje s svečanim, drhtečim glasom:

»Ker je vas, gospod grof Tatenbah, druga inštanca — tajni svet Notranje Avstrije — spoznala s sodbo z dne 1. aprila tega leta krivim hudodelstva veleizdaje in izdajalstva domovine ter vas obsodila na smrt in proglasila celo vaše premoženje za zapadlo ...«

Grof Tatenbah se zdrzne in se začne tresti na celem telesu ter omahne na postelj, kakor da bi mu kri zastala v žilah.

»Z ozirom na to je Njegovo Veličanstvo to sodbo in tudi prvo izročilo posebnemu sodišču in to je izreklo dne 23. nov. naslednjo sodbo: Ker je grof Erazem Tatenbah prelomil prisego ter kršil svoje dolžnosti, pri čemer je obtežilno to, ker je bil pravi notranje-avstrijski vladni svetnik, komornik in član deželnih stanov; nadalje, ker je stopil v zvezo z grofom Zrinjskim zoper cesarja in državo, se posvetoval o vojni zoper Njegovo Veličanstvo, hotel izročiti Zrinjskemu Radgono in Ptuj, vedel tudi za zvezo med Wesselenyjem, Zrinjskim in Nadasdyjem, vsled tega je zapadel imenovani grof Erazem Tatenbah cesarju z življenjem, častjo in premoženjem. Zato se njegovo premoženje zapleni, njegov spomin se izbriše, njegova oseba pa se izroči krvniku, ki mu ima v Gradcu odsekati desno roko in glavo v treh zamahljajih ter mu tako vzeti življenje, njemu v kazen in drugim v strah.«

»To sodbo,« je končal Dr. Schrott, »je Njegovo Veličanstvo dne 25. novembra potrdilo v polnem obsegu, deželni stanovi pa so vas, gospod grof, in vašega sina izbrisali iz seznama štajerskih plemenitašev za vse večne čase.«

Po teh besedah Dr. Schrotta je nastala grobna tišina.

Nesrečni obsojenec je začel ihteti in skoro na glas jokati.

»Gorje,« je vzkliknil, komaj se držeč po koncu, »prosim premilostljivega gospoda za pet ran božjih, da mi podaljša življenje!« 

Po teh besedah se je zgrudil kakor nezavesten na tla.

Ko se je zopet zavedel, je stal jezuit o. Saegl poleg njega ter ga tolažil.

Zdajci je vstopil grof Brenner. Tudi tega hladnega in trdosrčnega moža je pretresel ta mučni prizor.

»Pomirite se, grof Tatenbah,« reče s tolažilnim glasom, »cesarski komisar pl. Lilienberg, ki je prinesel to žalostno poročilo, vas obvešča, da je še čas, da spišete prošnjo na tajni svet za pomilostitev, četudi je le malo upanja.«

»Kaj, pl. Lilienberg,« vpraša začudeno grof Tatenbah ter se počasi dvigne, »on, ki je bil moj najboljši prijatelj ter se je za me potegnil pri cesarju, kadar je bilo treba, on mi je prinesel smrtno obsodbo?«

»On stoji zunaj pred celico,« reče grajski stotnik, »govorite z njim, če hočete zvedeti, kako se je zgodilo, da se je vaša zadeva na Dunaju tako nepričakovano obrnila v vašo nesrečo.«

»Ne, ne,« izjavi grof Tatenbah, »nočem ga videti. On je nekdaj bil moj prijatelj, sedaj pa je moj sovražnik, ki je prišel mučit ter mi naznanjat smrtno obsodbo.«

»Dobro,« reče grajski stotnik z navadnim hladnim glasom, »sedaj ne morem nič drugega, nego da vas, grof Tatenbah, spremim s Schlossberga na rotovž, kjer vas moram izročiti mestnemu sodniku Petru Volku.«

»Kaj,« se zdrzne grof Tatenbah, »k temu možu, ki je poosebljena postava in strogost in ki mi je vedno bil oster nasprotnik!«

Rektor Sikuten je stopil k nesrečnežu ter ga tolažil:

»Vdajte se v to, kar se ne da odvrniti, gospod grof. Kar je mogoče, se itak dela za vas.«

Pater Sikuten je nato prosil grofa Brennerja, naj se spravi jetnika po tajnem hodniku v mesto, da ne bi ljudje leteli skupaj ter zasramovali nesrečneža.

Medtem se je grof Tatenbah zrušil, obnemogel od duševnih bolečin, na postelj. Grajski stotnik namigne jetničarju Vamprehtu, ki je s pomočjo dveh vojakov prijel grofa in ga nesel dol po stopnicah.

Hitro so pripravili voz ter so vanj posadili grofa Tatenbaha. Oba jezuita sta sedla poleg njega, Jurij Vampreht pa je zavzel svoje mesto za njim.

Medtem se je raznesla vest o obsodbi grofa Tatenbaha po mestu. Ljudje so se začeli zbirati, da bi videli nesrečneža, veliko jih je čakalo pri spodnjih vratih Schlossberga.

Ko je grof Tatenbah zapazil te ljudi, je zaprosil:

»Ugasite vendar luč! Oh, zakaj me ni mati kot otroka v kopeli utopila, bi vsaj Tatenbahovo rodbino ne zadela taka sramota!«

Teh besed ni nikdo slišal vsled ropotanja voza, ki je drdral proti glavnemu trgu in rotovžu. Tam je že čakal na obsojenca mestni sodnik Peter Volk ter ga je v smislu danega povelja dal odvesti v določeno celico.

XXVII. SLOVO OD SVETA.[uredi]


Žalosti se znebi
Predno dan ugasne,
Al' spomin ohrani
Na trenutke jasne.
Jenko.


Odbila je enajsta ura dopoldne. Na mestnem rotovžu v Gradcu je sedel v celici na smrt obsojenih kot najrevnejši berač, obsojen in zapisan smrti, bivši cesarski svetnik, komornik in podpredsednik deželnih stanov, lastnik graščin Konjice, Statenberg, Podčetrtek, Trebnik, Račje, Galhofen pri Slovengradcu, Hebenstreit, Golič, Niederpamb ter več posestev v Šleziji, ki je mogel postaviti v nekaj dneh 5000 mož na bojno polje. Sedel je v obupu ter premišljeval svojo žalostno usodo, ki jo je sam zakrivil s svojo omahljivostjo, lahkomiselnostjo in s svojim častihlepjem. Ko je gledal nazaj v svoje življenje, si je moral priznati, da kot oče ni spolnil svojih dolžnosti, da je varal svoje tovariše in dal svojim sovražnikom vsled svoje neodločnosti orožje v roke.

Bilo je izgubljeno življenje in moral ga je obžalovati.

Ko je bil priveden na rotovž, je takoj spisal prošnjo na cesarja, v kateri je prosil, da bi se spremenila smrtna kazen v dosmrtno ječo.

Ali bo ta prošnja imela kakšen uspeh? Ko se mudi v teh mislih, zarožljajo ključi v vratih in v celico stopi Krištof Abele pl. Lilienberg, nekdanji njegov prijatelj, ž njim grof Herberstein in Kellersperg, nazadnje mestni sodnik Peter Volk.

Tatenbah je povesil oči, ker ni mogel pogledati v obraz prevaranemu prijatelju.

Lilienberg je stal strog in resen pred njim kakor sodnik, ki je pripravljen, vsak hip zlomiti palico nad zločincem. Čez nekaj časa reče:

»Grof Tatenbah, nikdar ne bi bil mislil, da bom moral možu, ki sem ga v življenju spoštoval, prinesti smrtno naznanilo. Ker pa moram izpolniti to žalostno dolžnost, mi je tudi treba vam sporočiti, da ni upanja na vašo pomilostitev.«

»Torej moram umreti,« zastoče nesrečnež, »ne, ne, jaz ne morem, jaz nočem umreti! Imejte usmiljenje z menoj ter me rešite! Ali me niste takrat, ko sem vas rešil smrti, zagotovili, da morem računati na vas kot prijatelja pri vsaki priliki, zlasti v nevarnosti in stiski?«

Lilienberg zmaje z glavo ter reče:

»Nesrečnež, saj vas vendar nisem jaz obsodil, ampak postava, ki se ne da upogniti. Četudi bi pozabil na to, kako ste me prevarili, ter bi se potegnil za vas, bi to bilo zaman. Tu ne pomaga nobena prijateljeva beseda ne posredovanje, cesar je odločil in ne prekliče svoje besede. Da je prišlo tako daleč, je vaša krivda. Odločilni sta bili vaši dve pismi, ki so jih dobili pri Rudolfiju. Ako bi teh pisem ne bili pisali, bi bili danes svoboden mož.«

»Gorje meni, usoda me preganja,« vzdihne Tatenbah, »če pa že moram umreti, bi vendar prosil, naj me ne usmrtijo z mečem, marveč mi odprejo žile v kopeli.«

»Grof Tatenbah,« reče hladno in odločno Lilienberg, »vi boste, tako se glasi cesarjevo povelje, usmrčeni 1. decembra z odsekanjem glave. Če se hočete pripraviti na pot na oni svet, je dobro, če pa ne, je to vaša stvar, smrtna kazen se kljub temu izvrši. Imate še dovolj časa za to. Zdaj pa z Bogom! Naj vam bo odpuščeno, ker ste me varali, ko sem vas smatral za zvestega služabnika cesarja, pa ste bili veleizdajalec. Bog naj vas milo sodi!«

Gospod Lilienberg se je hotel odstraniti, nesrečni grof pa ga je zadržal.

»Torej ni rešitve, niti usmiljenja,« vzklikne, »ali nisem dosti dolgo trpel na Schlossbergu v ozki celici? Ali nima cesar nobene milosti za skesanega, ponižanega in tudi kaznovanega podanika?«

Tako je tožil nesrečnež.

Lilienberg mu je mimo odvrnil:

»Nikdar si ne bi bil mislil, da se bomo vi, grof Tatenbah, častivredni mestni sodnik in jaz sestali v tej sobici na rotovžu ter da bom jaz imel težko dolžnost, sporočiti vam smrtno obsodbo. Ker pa se nič na svetu ne zgodi, česar Bog noče ali ne pripusti, vdajte se v božjo voljo. Zatorej bodite pogumni kot mož in kristjan, ki ve, kaj in kako je umreti.«

»Da,« poseže vmes Peter Volk, »če ste, gospod grof, ravnali v življenju včasih nemožato, nastopite sedaj v smrti možato in ponosno. Pokažite, da ste kristjan, ki mirno gleda usodi v oči, ker ve, da se ne da nič spremeniti.«

Tudi duhovnik mu je prigovarjal v tem smislu.

Nato se dvigne grof Tatenbah ter reče mirno:

»Če torej moram umreti, naj bo. Prej se hočem spraviti z Bogom.«

»In Bog vas bo milostno sprejel,« reče Abele, »glejte, tudi vaš strogi, a pravični vladar hoče milostno z vami ravnati ter bo dal opraviti za mir vaše duše 2000 svetih maš.«

Tatenbah se je vdano in srčno zahvalil za to milost. Ko so navzoči videli, da se je nesrečnež potolažil, so zapustili tiho celico. Pri obsojencu je samo ostal duhovnik, ki mu je govoril besedo tolažbe, ga bodril k zaupanju v Boga ter ga spovedal.

Prišel je popoldan in z njim najbridkejša ura v življenju nesrečnega jetnika.

Odprla so se vrata, vstopil je jetničar Jurij Vampreht, za njim Tatenbahov strežnik Tarrody, ki je vodil za roko dvanajstletnega grofovega sina Antona.

Grof Tatenbah je skočil kvišku, v obrazu prebledel in zopet zardel, nato je planil k svojemu sinu ter padel pred njim na kolena.

»Bog te blagoslovi, moje ljubljeno dete,« vzklikne, »ti moje srce! Poglej svojega nesrečnega očeta. Odpusti mi radi Kristusovih ran, da sem te spravil ob tvoje plemstvo in vse premoženje. Odpusti mi. Grešil sem, pa sem bil k temu od drugih zapeljan.«

Strastno je stisnil sina k sebi, ga poljuboval na usta in močil njegovo čelo s solzami.

»Bog s teboj, moje drago dete,« vzklikne v največji bolesti, »pozabi na to, kar je zakrivil tvoj oče. Njegova nesreča naj ti bo svarilo. Bodi pošten, kreposten in zvest v vsakem oziru.«

Ubogi deček je objel s svojimi nežnimi rokami očeta okoli vratu ter glasno ihtel. Spregovoriti ni mogel niti besede, ker je čutil v svojem srcu preveliko očetovo bolest.

»Kje pa je moja soproga,« vpraša grof strežnika Tarrodyja.

»Gospa soproga je težko bolna,« odvrne ta, »odkar ji je bilo zabranjeno potovati na Dunaj ter prositi na cesarskem dvoru milosti.«

»Torej je ne bom videl več,« potoži grof s sklonjeno glavo, »bo me pa njena podoba spremljala na težki poti iz življenja v smrt.«

Od bolesti prevzet je zakril obraz z obema rokama. Nato je zopet objel svojega sina, ga poljuboval ter ga blagoslovil.

Ubogi otrok se je poslovil od očeta za sebe in za mater. Ni mogel očetu reči v slovo niti besede, samo ihtel je od žalosti in goste solze so mu tekle po nežnem obrazu. Bila je težka ločitev, saj je bila ločitev za vedno.

Odšli so vsi trije, zaprla so se vrata. Slišali so se nekaj časa koraki zunaj celice, potem pa je postalo vse tiho. Grof Tatenbah je ostal sam, da preživi zadnjo noč na zemlji.


XXVIII. ZADNJA POT.[uredi]


Ko bodo v grob me djali,
Sto let bom tiho spal,
Da več ne bodo znali,
Kje križec moj je stal.
Jenko.


Mrzel sever je vlekel drugo jutro dol po Murski dolini. Mestna vrata in trgovine so bile zaprte. Meščani so bili oboroženi, ker so vedeli, da je bila druhal razburjena. Radi tega se je bilo bati, da bi mogli napasti veleizdajalca s kamenjem ali drugače uprizoriti nemir.

Na stolpu št. Iljske cerkve je ura udarila devet, ko se je pripeljal voz s komisarji deželnega kneza, ki so morali spremljati nesrečnega obsojenca na morišče. Pristopili so h grofu Tatenbahu, ki je bil pripravljen za smrt.

»Čas je prišel,« reče baron Tyrndl. Od štirih vojakov spremljan, je stopil grof Tatenbah v dvorano. Nosil je dolgo, črno suknjo.

Ob straneh sta stopala redovnika družbe Jezusa o. Saegel ter o. Jurij Pitner, ki sta molila. Za njima je, kakor piše kronist, grof Tatenbah glasno in določno molil.

Tako se je pomikal sprevod do morišča. Tam sta se postavila oba poleg njega tako, da je eden stal ob desni, drugi ob levi strani. Razen njiju in sodne komisije ni bil pripuščen noben gledalec.

Zdajci je stopil naprej stari pisar mestne sodnije ter prebral še enkrat glasno in razločno sodbo. Nato je še obsojencu sporočil, da mu je cesar odpustil odsekanje desne roke. Nazadnje je zlomil nad njim palico v imenu mestnega sodnika Petra Volka, ki bi moral izvršiti ta žalostni posel, pa se ni mogel odločiti stopiti v zadnjem trenutku pred moža, ki ga je smatral tako dolgo za svojega nasprotnika.

Nesrečni grof je pokleknil pred spovednika, od katerega je še enkrat dobil odvezo in blagoslov ter si nasadil na glavo črno čepico. Pristopil je sluga Tarrody in mu odpel jopič. Grof Tatenbah je molil za duhovnikom, nato je pokleknil, obrnjen z obrazom proti kapelici.

V tem trenutku je pristopil krvnik iz Radgone ter dvignil meč. Grof Tatenbah se je zdrznil in se je moral oprijeti za stol, ki so mu ga ponudili.

Krvnik zavihti meč, pa slabo zadene. Zamahne še drugikrat. Grof Tatenbah vzdihne z umirajočim glasom: »Jezus, Marija!« Krvnik udari še tretji- in četrtikrat. Grof Tatenbah je prenehal živeti.

Zunaj so zaropotali bobni v znamenje, da je pravici bilo zadoščeno. Poulična druhal je zakričala in zadivjala. Po cerkvah pa so žalostno zapeli zvonovi.

* * *

V tem trenutku je skočila jetnica k oknu male celice na Schlossbergu. Vila je roke in se oprijemala železne mreže ter jo močila s svojimi solzami. Milo je vzdihovala, potem pa je začela besneti, dokler se ni zgrudila nezavestna na tla.

Bila je to grofica Ana Katarina Zrinjska.

* * *

Glavo in telo grofa Tatenbaha so položili v krsto in pokazali množici. Zvečer so čisto na tihem prepeljali truplo na pokopališče Sv. Andreja, ki je pripadalo očetom dominikancem. Tam so ga pokopali na severni strani cerkve zunaj pri drugem oknu.

* * *

V hiši deželnih stanov v Gosposki ulici v Gradcu se vidijo na hodnikih prvega in drugega nadstropja naslikani grbi vseh tedanjih plemenitašev z imenom dotične plemenitaške rodbine. Tako se čitajo imena Saurau, Dietrichstein, Frautmannsdorf, Studenberg, Herberstein in drugih velikašev. Le grb grofov Tatenbahov manjka. V kotu za durmi, kjer se pride v dvorano, v kateri so zborovali člani deželnih stanov, se vidi del grba ter napis. Toda je tako razpraskan, da se ne more čitati, odnosno nič natančnejšega ugotoviti.

Pravijo, da je baje to bil grb Tatenbahov in napis. Ko je bil nesrečni grof Erazem Tatenbah črtan iz seznama članov deželnih stanov, so tudi hoteli zabrisati na ta način spomin na nekdaj mogočne grofe Tatenbahe.

XXIX. POZNEJŠI DOGODKI.[uredi]


Ti rod moj, mili rod, ti hudobije,
Sovraštva razdejal boš carstvo kleto ...
Tvoj bode venec zmage nekrvave:
Naprej moj rod — Naprej zastava slave!
Stritar.


Tako je umrl mož, ki je imel visoko leteče težnje. V njih izvrševanju pa je bil neodločen in omahljiv. To mu je bilo v pogubo.

Njegova posestva na Štajerskem in v Šleziji so zasegli, grofija Rheinsteinska je postala fevd (zajem) brandenburškega kneza-izbornika.

Za izvršitev zaplenitve premoženja sta bila določena Gašper Kellersperg in Franc Adam grof Dietrichstein, katerima je bil dodeljen podpolkovnik Sahier pl. Windmühlen, ki se je posebno odlikoval pri zaplenitvi premoženja in pri preganjanju podložnikov grof Tatenbaha. Bil je prepričan, da odlikovanje ne izostane, zato je sam prosil za podelitev zlate kolajne. Toda on, kakor tudi deželni profos Jurij Franc pl. Will, ki je tudi pričakoval bogato nagrado, sta ostala brez nagrade in brez odlikovanja.

Tatenbahovo premoženje je bilo res veliko, a bilo je tudi okoli 100.000 gld. dolga.

Še 22. marca 1670 je dal grof Tatenbah spraviti 18 s srebrom in dragocenostmi obloženih vozov iz Račja na Statenberg, tri pa v Konjice. Ogromne množine vina so bile v kleteh, in sicer v Podčetrtku okoli 4000, v Konjicah 3000, v Statenbergu 2310 veder. V Konjicah se je dobilo 12 sodov medu, sod slivovke in velike množine zrnja.

V Freihausu se je našlo veliko število pušk, mečev, krogel in to toliko, da bi se dalo oborožiti 500 mož. Te stvari je dal Jeremija Konrad odpeljati v orožarno v Gradec.

Erazmova brata Ivan Krištof in Oton Friderik sta tožila vlado, ker je zaplenila tudi takšna posestva, ki niso bila fevdna last, marveč zasebna Erazmova lastnina. Vlada se je vdala ter je po oskrbniku Simonu Judi Stupanu, ki je bil izprva slikar v Konjicah, leta 1685 izročila tožiteljema graščine Konjice, Trebnik in Hebenstreit.

Nesrečna Tatenbahova soproga Ana Terezija se je umaknila iz sveta in njegove družbe. Vlada ji je priznala letnih 2000 gld. podpore. Živela je sama zase. Vajena je bila trpljenja, saj od časa svoje poroke leta 1667 ni doživela dosti veselih ur. Ljubila je svojega soproga z vso močjo ljubezni, a kmalu je uvidela, da ni našla pri njem tiste ljubezni, ki posvečuje in učvrščuje zakonsko zvezo ter daje zakonskima moč, da moreta prenašati nesrečo ter se ustavljati vsem zlim silam.

Svojo ljubezen do soproga je prenesla na svojega pastorka Antona.

Sin nesrečnega grofa je bil po svojih lastnostih očetu nepodoben. Bil je ponižen in odkritosrčen, kar je obljubil storiti, je tudi izvršil. Svojo mačeho je ljubil nad vse, saj mu je bila edina opora v življenju. Bil je prav nežnega čustvovanja. Prej je bil živahen in vesel, po očetovi smrti pa mu je legla tiha žalost na srce. Nikdar ni mogel pozabiti tistega trenutka ko se je poslovil od očeta v tisti ozki, žalostni celici, odkoder so potem njegovega roditelja odvedli v smrt. Prej je poznal očeta kot krepkega, lepega, ponosnega moža, polnega življenja, sedaj pa je bil bled, upadel, osivel, v obraz so se mu začrtale globoke gube.

Vzel je slovo od njega za vedno — proklet je sedaj tudi on, izbrisan iz deželne knjige, brez premoženja! Tudi na zunaj je ožigosan kot sin izdajalca, nositi namreč mora okoli vratu rdečo vrvico, s katero je zaznamovan kakor Kajn!

Krutost tedanjega časa ga je obsodila, da je moral prisostvovati najstrašnejšemu prizoru: po najvišji odredbi je moral prisostvovati usmrčenju svojega očeta. Ta strašni prizor je pustil v njegovi nežni deški duši neizbrisne sledove. Spomin na ta krvavi dogodek se mu je vtisnil za ves čas življenja kot najhujša bolest, ki jo je moral nositi v srcu.

Vse to je vplivalo na nežno dušo plemenitega mladeniča tako silno, da mu je vzelo veselje do sveta. Mlado obličje je bilo vedno resno in smeh je na njem zamrl. Postal je tih, najrajši je bil sam ali pa v družbi svoje dobre mačehe.

Vlada ni pustila mladega Tatenbaha z vida, dala ga je v šole, katere je dovršil z najboljšim uspehom. Milostno je plačala stroške šolanja iz premoženja, ki ga je zaplenila očetu. Celo tako naklonjeni so bili gospodje notranje avstrijske vlade, da so dovolili leta 1675 otožnemu Antonu celih 50 gld., da more v počitnicah iz Gradca potovati v Admont, kjer bi naj v družbi očetov benediktincev lažje pozabil na žalostno usodo svojega očeta.

Mladi Anton se je iz lastnega nagiba odločil za duhovski stan, s čimer je popolnoma soglašala njegova mačeha. Tako je mogel najbolje skrbeti za lastni dušni blagor, pa tudi za dušni mir svojega nesrečnega očeta.

Posvetno veselje ga itak ni nikdar mikalo, prezgodaj je okusil grenkobo življenja. V srcu je čutil zoprnost zoper strasti, kojih žrtev je bil njegov oče, pa tudi naravno odpornost zoper tiste ljudi, ki so deloma iz slabih nagibov in iz sovraštva povzročili težko usoda očeta. Hoteč se umakniti s sveta, je šel leta 1677 v cistercijanski samostan v Runi pri Gradcu. Med tihimi samostanskimi zidovi sredi temnih gozdov je našel mir in zadovoljstvo.

Dne 19. majnika 1678 je položil v roke opata Candida slovesno obljubo kot redovnik, a še le leta 1685 je bil posvečen v mašnika.

Ko je položil slovesno obljubo kot redovnik, mu je opat odvzel rdečo vrvico. Bil je ganljiv prizor za vse navzoče. Mladi pater Anton je bil bled, saj je še vedno čutil težo spomina na nesrečnega očeta.

Anton Tatenbah je pozneje postal župnik v Libohu pri Gradcu, nazadnje pa je bil prošt v Strassenglu, kjer je umrl dne 20. novembra 1718.

Kdaj je umrla njegova mačeha, kronika ne pove, vsekako ni dolgo živela, ker je vedno bolehala vsled silnih udarcev, ki so jo zadeli. Bržkone je ostala pri svojem pastorku, kjer je edino našla tolažbo.

Mesto dedščine za Antona Tatenbaha je plačala vlada samostanu v Runi dolgove v visokosti 16.722 gld.

In pravici je bilo zadoščeno!

Rod Tatenbahov ni izumrl. Leta 1847 se imenuje grof Tatenbah kot pruski konzul v Jaffi. Še leta 1788 živela sta v hiši z imenom Lugeck v Gradcu dve stari gospodični Tatenbah. V juliju leta 1905 je bil nek Tatenbah nemški izredni poslanik v Maroku v Afriki.

Na nesrečnega grofa Erazma Tatenbaha spominja tudi Tatenbahova ulica v Mariboru. Znameniti Freihaus, ki je služil nazadnje kot vojašnica, je moral zginiti, da se je dobil potreben prostor za razširjenje Glavnega trga in zidanje novega državnega mosta čez Dravo.

V samostanu v Runi, ki ima vinogradna posestva tudi v župniji Sv. Anton v Slovenskih goricah, je shranjen mašni plašč, ki so ga rabili še leta 1805. Ta plašč je napravljen iz tistega plašča, ki ga je imel grof Erazem Tatenbah na dan obglavljenja. Nosil ga je njegov sin — duhovnik Anton Tatenbah ob raznih prilikah, ko je opravljal slovesno daritev svete maše.

* * *

Da izpolnimo okvir, ki je v njem zasnovana naša povest, je še omeniti usodo kneza Vaclava Lobkovica, takrat vsemogočnega ministra cesarja Leopolda I., ki je bil takorekoč vodja celega sodnega postopanja zoper ogrske zarotnike. Ni bil sicer bogzna kakšen državnik, v upravi pa je bil izvežban, kot politik je bil nasilen, nezanesljiv in sebičen ter ni nikjer pustil izpred oči svojih lastnih koristi. In ravno v tem je bila njegova poguba. Kar je nekdaj štel v greh grofu Tatenbahu, to je tudi sam zakrivil: prelomil je zvestobo svojemu cesarju. Vladar ga je teta 1674 moral odpustiti ter ga je dal izgnati, ni pa dopustil, da bi ga postavili pred sodišče.

Zanima nas še usoda grofice Zrinjske.

Smrt njenega moža in brata in tudi grofa Tatenbaha jo je hudo potrla ter močno pretresla njeno živčevje. Trajalo je dolgo časa, dokler je nekoliko zopet ozdravela, popolnoma pa ne. Pred njenimi duhovnimi očmi so vedno bili bledi obrazi teh treh od nje tako ljubljenih oseb. V njenih ušesih je še dolgo časa brnel otožni glas zvonov, ki so zazvonili po obglavljenju grofa Tatenbaha.

Po daljšem času je morala zapustiti ječo na Schlossbergu. Spravili so jo v samostan karmeličank v Gradcu, kjer so ji odkazali tiho, ozko celico. Pokoriti se je morala strogim pravilom redovnic, zgodaj je morala vstajati, da se udeleži skupnih pobožnosti in molitev. V molitvi je našla edino tolažbo in mir svoje duše.

Njena nekdaj ponosna postava se je skrivila in upognila. Oko nekdaj tako žarno in živahno, je zgubilo svoj sijaj, njeni črni lasje so postali beli kakor sneg.

Tako so tekla leta. Ničesar ni zvedela s sveta, kaj se tam godi. Izpočetka ji je to bilo težko, sčasoma pa se je vdala tudi v to.

Opešale so njene moči, legla je na skromno ležišče, ki ga ni več zapustila.

Bilo je solnčno jutro meseca majnika, ko se je bližala njena zadnja ura. Mirno je ležala nekdaj tako nemirna grofica. Okoli nje so stale redovnice ter glasno molile.

Bledoba je bila razlita po obrazu umirajoče. Naenkrat pa ji prešine žarek veselja obraz. Še enkrat se je pokazala rdečica na njenem upalem licu in okoli usten ji je zaigral nasmehljaj. V očeh se je pojavil stari žar in nekdanja ognjevitost. Zdajci se dvigne s pomočjo redovnice, gleda nepremično pred se, nato pa stegne roke in reče s slabim glasom:

»Vidim te, mila domovina, kako si lepa! Svobodna se dvigaš, otresla si se verig ter me vabiš v svoj objem. In vse vas vidim, ki ste dali življenje za domovino. Kako je radosten vaš obraz. Hitite mi naproti, da me sprejmete in odpeljete v domovino. Da, pridem, pridem, kako se veselim, da bom zopet z vami!«

Obraz umirajoče je prešinil odsev rajskega veselja. Hotela je še enkrat dvigniti roke, a padle so ji na postelj. Njeno telo se je sklonilo nazaj, še en zdihljaj — grofica Ana Katarina Zrinjska je za vedno odšla v zaželjeno večno domovino.

Tako je bila rešena grofica Zrinjska dolgoletnih muk.

Njen rod je ugasnil s slednjim grofom Antonom Zrinjskim, ki je bil tudi zaprt na Schlossbergu in umrl leta 1703.

Z rodbinama grofov Frankopanov in Zrinjskih sta izumrli za Hrvate dve domoljubni mogočni slovanski plemeniti rodbini. Dosti so storili Zrinjski in Frankopani za domovino. Hoteli so osrečiti svoj narod ter ga dvigniti, da bi ga ogrevalo solnce svobode. Takrat pa še ni bil čas za to. Vsled tega so morali preliti svojo kri, a ta kri ni bila prelita zaman. Iz nje je vzklika po preteku pet polstoletij svobodna domovina, kakor so si jo želeli ti mučeniki. Dali so svoje življenje pod pritiskom tujerodne premoči in krutosti, zato pa živijo večno kot junaki v zgodovini slovanskega naroda.

In kakšna usoda je zadela grofa Thurna?

Mera njegovih hudodelstev je bila polna. Ovadili so ga kot sokrivca pri zaroti. Prišla so na dan pisma, ki jih je pisal Tatenbahu, odnosno prejel od njega. Tudi pogodba, ki jo je z njim sklenil v Freihausu leta 1668, je bila jako obtežilna okolnost.

Bil je pozvan na Dunaj. Tam pa se je znal pokazati v taki luči nedolžnosti, da ga je cesar pustil na njegovo prošnjo na svobodi ter mu je celo dovolil, da sme dalje opravljati službo deželnega glavarja.

Imel pa je preveč hudobij na svoji vesti.

Obtožnica mu našteva več zločinov, katere je izvršil večinoma že v prejšnjih letih, kakor goljufije, krive prisege, krvoskrunstvo, umore, uboje in rope.

Preiskavo je vodil v Gradcu vladni komisar Maurer. Ker se je grof Thurn svobodno kretal, se je seznanil s komisarjevo soprogo. Hotel jo je pridobiti za to, da bi vplivala na svojega soproga, naj vodi preiskavo njemu v prid. S svojim ljubeznivim obnašanjem napram ženskemu spolu je dosegel, da se je soproga vladnega komisarja zaljubila vanj. Kar se mu ni posrečilo pri hčeri mestnega pisarja Jakoba Kodra v Mariboru, to je dosegel sedaj. Pregovoril je komisarjevo soprogo, da je v neki noči zbežala z njim iz Gradca v največje presenečenje vladnega komisarja Maurerja. Ko je ta nekega jutra pogledal, kje bi bila soproga, je ni bilo nikjer. Hkrati mu je tudi sodni sluga javil, da je izginil grof Thurn neznano kam, predno mu je mogel izročiti vabilo k zaslišanju.

Ubežnika sta neovirano prišla na Beneško, kjer sta ostala nekaj časa v samotnem gradu.

S tem pa si je grof Thurn sam izkopal grob. Po daljšem zasledovanju so ju vjeli ter odvedli v Gradec. Grofa Thurna so zaprli na Schlossbergu. Začele so se pravde zoper njega zaradi veleizdaje, ropov, umorov in nasilstev. V koliko so se končale z obsodbami, se iz listin ne da dognati. Grof Thurn je ostal v zaporu celih 18 let in umrl meseca marca 1689.

Vsekako se mora reči, da je bil od vseh zarotnikov za cesarja in državo najmanj nevaren. Dokazano je bilo le, da bi moral ob izbruhu upora izročiti obmejne trdnjave na Goriškem Beneški republiki.

Ali pa je imel tudi resno voljo, izvršiti dano mu nalogo, se ne more ugotoviti. Najbrž se je pridružil zarotnikom iz sebičnih namenov, da bi ostala nekaznovana njegova številna zločinstva, če se zarota posreči. Čutil je namreč, da je bila mera njegovih zlodejstev polna ter da mora priti kazen.

Obsodba in ječa sta ga torej zadeli radi raznih nepolitičnih hudodelstev, ki so zahtevala zadoščenje.

* * *

Tudi Boltažar Ribl je prejel zasluženo plačilo za to, ker se je hotel maščevati nad svojim gospodom ter ga prodati za sto cekinov. Že to, kar je sam priznal v gostilni »Pri slonu«, je zadostovalo, da so ga obsodili.

Zaželjenih sto cekinov, katere je upal dobiti za izročitev spisov, sicer ni dobil, pač pa je bil obsojen na pet let ječe. Za kazen je tudi moral stati vsak teden po en dan na sramotnem kamnu pred rotovžem v Gradcu v občen zasmeh vseh mimoidočih.

Kdor je šel mimo, ga je zaničljivo pogledal, se mu rogal, ta in oni mu je tudi pljunil v obraz.

»Ha, glej ga zvestega sluga grofa Tatenbaha. Bil si mu pomagač, nazadnje si ga izdal. Mislil si postati bogat, ha, ta, tu imaš sedaj pravično plačilo.«

Tako so ga zasmehovali, drugi pa so se mu krohotali.

Ribl je gledal ves bled in upadel v tla. Ni se upal pogledati nobenemu v obraz. Sam si je moral priznati, da je to zaslužil.

Po prestani kazni je moral zapustiti avstrijske dežele, kot tuji lastnini nevaren človek.

* * *

Minulo je pet polstoletij. Bojevniki za svobodo slovanskih dežel, ki so morali skloniti svoje glave pod meč sile in nasilja, so že davno bili našli svoj mir.

Mir so našle kosti grofa Tatenbaha pri cerkvi sv. Andreja. Noben križ, noben kamen, noben napis ne spominja, kje spi večno spanje nekdaj tako mogočni grof Erazem Tatenbah. Zemlja se je že davno zravnala nad njegovim grobom in ljudje hodijo po njem.

Drugače pa je s kostmi grofov Petra Zrinjskega in Frana Frankopana.

Bila sta pokopana v skupni jami pri cerkvi sv. Mihaela na Dunajskem Novem mestu, ki je stala poleg stolnice, to je ob sedanji mestni župni in proštijski cerkvi. Do leta 1802 je ostal grob nedotaknjen. Takrat pa so razpadajočo cerkvico sv. Mihaela spremenili v žitnico. Izkopali so vse mrliče okoli cerkve ter prenesli kosti na pokopališče pri Ferdinandovih vratih.

Kosti Zrinjskega in Frankopana so našli ter jih kot take ugotovili, zakaj dobili so pri njih srebrne gumbe z obleke ter banov robec z znamko P. C. Z., napravljenim iz zlate vezenine (Peter Comes Zrinjski — Peter grof Zrinjski).

Hrvatje so prosili cesarja Franca I. naj jim prepusti te predmete v spomin, dobili so jih. Gumbe so rezdelili nekaterim hrvatskim rodbinam, budimpeštanskemu in mestnemu muzeju v Dunajskem Novem mestu, kjer shranjujejo tudi meč, s katerim se je izvršilo obglavljenje. Robec je tudi dobil ta muzej, pa ga je nekdo izmaknil.

Od leta 1802 do leta 1885 so počivale kosti v posebnem grobu ob prejšnjem južnem zvoniku. V tem letu pa so podrli oba zvonika proštijske cerkve. Takrat so izkopali tudi kosti hrvatskih mučenikov. Nekaj časa so jih shranili v mrtvašnici, na višji ukaz pa so jih morali zagrebsti v skupen grob. Naročeno je bilo celo, naj jih raztresejo po grobu. Rodoljubnim Hrvatom pa se je posrečilo pregovoriti grobarja, da jih je položil skupaj na dogovorjeno mesto neposredno pod vrhovno plastjo. Leta 1907 so jih iznova izkopali, in položili v dve krsti ter djali v nov grob.

* * *

Minula je dolga doba od časa, ko so zarotniki proti tujerodni nasilnosti morali žrtvovati svoje življenje. Takrat se je zdelo, da so Habsburžani tako močni, da ni misliti na to, da bi se mogel kedaj zrušiti njih prestol.

Zgodovina pa uči, da so izginili narodi, ki so si osvojili veliko sveta ter svojemu jarmu podvrgli druge narode ter da so izginili vladarji, ki so pahnili druge vladarje s prestola. Nekdaj vsemogočni so morali poslednje dni premišljevati, da sta moč in sila na tem svetu jako nestalna gosta.

Ta zgodovinska resnica se je naposled obistinila tudi na Habsburžanih. Zgradbo svoje države so zgradili ne na zaupanju narodov, marveč na sili, ki ni hotela posameznim narodom dati njihovih pravic. Vsled tega se je ta na videz močna stavba začela rušiti, dokler se ni končno popolnoma razsula.

Že dolgo pritajena nevolja je nazadnje izbruhnila z elementarno silo ter razdrobila prestol, pod katerim so zdihovali podjarmljeni narodi.

Narodi so postali svobodni, sami svoji, prišel je dan, po katerem so zaman hrepeneli zarotniki proti vladi cesarja Leopolda.

Razsežna Avstrija je razpadla v neodvisne države, osnovane na temelju narodnostnega principa.

Ni čuda, da se je po razsulu potrudil vsak narod, da bi svoje najdražje svetinje, ki so ostale izven narodnega državnega ozemlja, prenesel v svojo lastno državo.

Tako so tudi Hrvatje želeli ter tudi dosegli, da so bili telesni ostanki narodnih mučenikov Zrinjskega in Frankopana, katerih prej niso mogli dobiti, preneseni v našo jugoslovansko državo.

* * *

Bil je lep dan koncem meseca aprila 1919, ko je sopihal železniški stroj od Dunajskega Novega mesta naprej po ravnini. Nato se je spenjal vedno višje in višje v velikih ovinkih, se zaril včasih v zemljo, da kmalu zopet pogleda na drugi strani zmagoslavno v planinski svet, ki se kaže tu v vsej lepoti. Naposled vendar dospe močno sopeč in premagujoč zadnje ovire na vrh. Še en pogled nazaj proti severu, potem pa se urno zavrtijo kolesa ter zdirjajo navzdol. Na Štajersko gre vožnja.

Hitro se pomika dolgi vlak proti ravnini skozi gorovje in ob šumečih valovih gorskih potokov, nazadnje reke Mure, ki se brzemu popotniku pridruži kot spremljevalka.

Naenkrat se raztrga meglena koprena, ki je prej pokrivala pokrajino. Najprej se tu in tam pokaže kos modrega neba, potem pa se razprši megla in zlato solnce vsuje svoje svetle žarke na vzbujajočo se naravo. In vlak, kakor bi dobil nove sile, potegne po ravnini, kratek ovinek in kmalu zapelje v postajo Gradec.

Resni so obrazi, ki gledajo iz odprtih oken posameznih vozov, skoro vsak potnik je črno oblečen. Vendar pa je čitati na obrazu vsakega neka tiha zadovoljnost, nek čut zmagoslavja.

Zadnji voz nudi posebno sliko: črno je prepleskan in s črnim prtom pregrnjen, v sredi nosi velik bel križ.

Zemljan, ki je končal življenja težko pot ter mirno spi in sanja smrtne sanje, se vozi v njem. Kdo bi bil ta zemljan? Ni tako navaden človek, kakor jih je na tisoče in stotisoče na svetu.

Umetniško izdelana cinasta krsta leži sredi voza na lesenem podstavku. V njej se nahaja prvotna mala krsta, v kateri so shranjeni zemeljski ostanki mrtvega popotnika.

Cela krsta je pokrita z venci in jugoslovanskimi trakovi.

Kdo je ta mrtvi popotnik in kam ga pelje pot? To pove latinski napis na krsti: »Kosti Petra, nekdaj grofa Zrinjskega, bana Hrvatske, in Franja, nekdaj markiza Frankopana — 30. 4. 1671.« To sta torej popotnika, ki se po preteku 248 let vračata v svojo domovino.

Napočil je dan, ko je prej zasužnjena Hrvatska in Slovenija vstala, se otresla težkega jarma ter visoko dvignila svoj narodni prapor v svetlem solncu svobodne Jugoslavije.

Domov potujeta domačina v deželo, katero sta toliko ljubila, za katero sta žrtvovala vse. Dolgo so počivale kosti narodnih mučenikov v tuji zemlji, še v grobu niso našle miru, še tam bile so prekopane in premeščene ter celo policijsko stražene.

Zdaj pa je minulo prognanstvo, v domovino hitijo. Tukaj pod Schlossbergom se je ustavil vlak, kakor da bi se Zrinjski in Frankopan hotela posloviti od svojih dragih, katerih kosti počivajo v tem mestu strohnele in raztresene, kojih prah leži bogve kje in v katerem grobu.

Ana Katarina Zrinjska — danes gledaš v duhu iz sinjih višav, polna zanosa in zadovoljstva. Saj je danes prosta pot v domovino, v svobodno deželo.

Tvoje preroške besede v zadnji uri so se spolnile.

Slovo jemlješ od soproga, od brata, ki gresta dalje, tudi ti bi rada šla z njimi, da bi uživala mir v svoji domovini, pa tvoje kosti počivajo neznano kje.

In Tatenbah! Tam pri cerkvi sv. Andreja si našel svoj mir, ni nobenega znamenja več, kje si imel svoj zadnji, tihi dom. Danes sta se tvoja prijatelja in zaveznika ustavila v mestu, kjer počivajo tvoji zemeljski ostanki, da se poslovita od tebe. Tudi ti si ljubil njih domovino, zanjo si delal, zanjo si dal svoje življenje.

Prišla sta tvoja prijatelja, kakor da bi ti hotela še enkrat izreči zahvalo za tvojo zvestobo. Saj so se spolnile njune srčne želje, da gledata svobodno kraljevino, o kateri sta sanjala v svojih načrtih. Tvojim zemeljskim ostankom pa bodi mir v tuji zemlji!

Zdajci se zasliši rezek pisk, vrata vozov se zaprejo, zadnji pozdravi službujočih oseb. V železniškem stroju močno zabobni, kolesa se zasučejo, vozovi se pomikajo, začetkom počasno, a potem vedno hitreje. Tja dol po ravnini hitijo tihi vozovi. Še enkrat se pokaže Schlossberg; solnce razliva na strehe, in sive skale svoje zlate žarke.

Zdi se, kakor da bi hotel tudi ta grič danes poslati svoje pozdrave. Nekdaj je bil priča tolikemu trpljenju in potoku bridkih solz vseh onih, ki so morali prebivati v njegovih temnih prostorih kot mučeniki za samostojnost domovine.

Otresel se je tistih neprijaznih celic, v katerih so zdihovali jetniki, marsikateri po nedolžnem. Prišel je od zapada, kakor silen vihar mogočni cesar Napoleon, ustvaril leta 1809 kraljevino Ilirijo ter dal porušiti mogočno trdnjavo in z njo vse državne zapore.

Zdaj gleda Schlossberg, oproščen svojih strahotnih prostorov, prijazno na mesto in dalje proti bližnjim mejam Jugoslavije. V njegovem zvoniku še vedno visi poleg velike ure mali zvon, ki je zvonil na smrt obsojenim in dne 1. decembra 1671 tudi nesrečnemu grofu Tatenbahu na njegovi zadnji poti. Danes ta zvon molči, prišel je čas sprave.

Zdaj je mir. Minulo je vse žalovanje, minulo je trpljenje. Danes gleda Schlossberg za obema junakoma, katera hitita v naročje matere Slave, ki sta jo ljubila vedno in ki ju sedaj spoštljivo sprejema v večni počitek.

Tam iz daljave od juga pa se sliši grmenje topov, ki nalahno stresa ozračje — prvi pozdrav svobodne jugoslovanske zemlje narodnima junakoma.

Ana Katarina Zrinjska in Erazem Tatenbah sta po prahu svojega telesa ostala v tuji zemlji, njun duh pa plava nad njuno domovino. Za svobodo domovine in srečo naroda sta delovala v vzajemnosti in ljubezni. Bridko sta okusila vse strahovite udarce usode. Njuni duši, oproščeni zemeljskih spon in očiščeni vseh človeških slabosti in napak, uživata v sinjih višavah mir in blaženost.

Slovenski narod, kojemu sta pomagala, da bi prišel do svobode in samostojnosti, in ki je po dolgem času vendar dosegel zaželjeni cilj, blagoslavlja njun spomin, ki bo živel, doker bo živel slovenski rod.