Tarok
| Tarok neznan |
| |||||||||||||
Kaj bi bili inteligenti po naših vaseh in trgih brez taroka?! Kaj bi počeli v dolgih zimskih večerih po čitalnicah, bralnih društvih in exstra-sobi v vaški gostilni?!
Konec bi vzeli od dolgočasja. Tarok sladi najbolj dolge ure, najbolj deževne popoldneve.
Povsod se govori danes toliko o organizaciji, — tarok vam je najboljše sredstvo. Samo pokažite košček pagat ultima in zberejo se trije, štirje, kakor bi trenil, — o kibicih niti ne govorim. Najhujša nasprotstva premaga. Če sedita kje v naši kranjski deželi naročnika od „Slovenskega Naroda" in „Slo venca" skupaj pri eni mizi, — sigurno igrata tarok. In če je še kje v naši lepi domovini župnik, ki ne grmi na prižnici in povsod na učitelja, ki bere Slovenski Narod", — gotovo je tarokist in se boji izgubiti „tretjega moža" od partije. In kje tudi največji antisemit zaljubljeno in poželjivo škili na Juda, — pri taroku.
Oh tarok! Nositelj kulture in napredka, človekoljubnosti in ravnopravnosti v najzadnjo hribovsko vas. Kjer sta dva zbrana, ki se spominjata zlatih časov, ko sta v veseli družbi pri imenitnem vincu napredovala „trojko" vse tja do „sole" z dramatičnimi contri in recontri, — najde se tudi tretji, čeprav ga morata vzgojiti s težavo in muko v človeka, kateremu niso mondi in pagati sedemkrat zapečatena knjiga. In če ni nobenega nadebudnega komija v župi, nobenega dacarja, niti urarja, ki zna nemški in je videl nekaj sveta pripozna se ženski ravnopravnost, poduči se soproga ali hči, učiteljeva ali poštna ekspeditorica ali gostilničarjeva hči, ki je bila dve leti v Ljubljani pri nunah, kaj je trul in koliko v talonu leži, kakose pagat lovi in kdaj se kralji napovedo.
Tisti blaženi četrtki po zimi. To so bili najbolj srečni dnevi v življenju mojega očeta. Prišel je učitelj doli od fare takoj po obedu; gospod Majaronček, slavni urar cele doline je primaširal takoj za njim, pa naj je bil sneg še tako visok, če je brila še taka burja in če je ne vem kako melo. Pa so seli k mizi in niti trobente Jerihe bi jih ne bile spravile proč. „Ne sliši nič, ne vidi nič ..." Kvartinček vina je imel vsaki ob strani, pipo v ustih, pa so se dajali. In urice so potekale, kakor bi trenil. Zvečer so prišli makaroni na mizo s sirom potreseni. Vsak četrtek so bili makaroni za večerjo, prav tako gotovo kakor se je v četrtek tarokiralo. Po krajcarji so igrali; sploh so bili pohlevni in mirni. Ni se kričalo, niti govorilo se ni skoraj nič. Samo, če je kdo vsak mesec enkrat napovedal posebno igro s tulom, pagatom in judom, potem sta si druga dva medsebojno dokazovala, da sta pacarja in da bi se temu srečnemu tretjemu lahko imenitno posvetilo, če bi pa taki neizkusni ljudje, ki so prava žalitev za vsakega pristnega tarokista, taki Ijudje à la gospod Majaronček ali gospod Kučegazda — medsebojni ironični pokloni — nedeskreditovali duhovite igre s svojo omejenostjo. Unela se je živahna debata ali zasedanje — ki je trajalo vselej vsaj deset ur — se je vendarle zaključilo v miru božjem in v zadovoljstvu vseh sodelujočih. Tišti, katerega so za par desetic obrali, je pač malo kislo pretipaval kosti svojega mošnjička, ali tudi ta se je potolažil z upom na drugi četrtek, ki mu prinese revanš in sladko maščevanje z imenitnim „blatom«.
Recimo tako-le na izletih po letu. Da, kaj bi se počelo?! Zbere se vas nekaj ljudij, mladih seveda, nekaj gospodičen, starejša garde dama se vzame seboj — da bi ne bilo jezikov — in gre se kam v hribe obiskat davnega šolskega tovariša, ki se je morda malo prenaglo oženil s kako punco, da mora siromak še v počitnicah čepeti v kakem divjem gorskem zakotku in morda kar tri kričeče otročaje, eden manjši od drugega, ščititi s svojo očetovsko ljubeznijo. Na goslih nima ve strun, star harmarmonij, kar ušesa trga, če se ga samo od daleč dotakne, knjige je vse že desetkrat prečital, časopis, na katerega je naročen skupaj s štacunarjem, prihaja šele tretji dan gori iz trga, če se na večurnem potu ne poizgubi v mastnih hribovskih žepih, — oh civilizacija odpadava od njega dan na dan kakor raztrgana obleka. Nekdaj je bil imeniten pevec, zdaj ima raztrgan glas, da joj! In kje bi tudi pel? V cerkvi ni orgelj, vaška dekleta pojo sama brez njegovih not. Žalosten je, kadar so zamisli starih časov. In ko pridete vi, vas objame z globoko hvaležnostjo. Pogosti vas z vsem, kar ima in če vi podobrem obedu — par piščancev je izgubilo življenje v vašo čast — če torej po dobrem obedu, po črni kavi in pri kislem vinu pripomnite: „Tako-le en tarok bi zdaj ne bil napčen!" — se bo razjokal. Verjemite mi, solze mu bodo prišle v oči, prinesel bo karte, zavite v rožast papir in vse svoje življenje ne bo pozabil na vas. Vi ste mu prinesli zopet mladost in srečo; on pozabi, da ima, ženo, s katero ni ravno jako zadovoljen, da ima tri otroke eden manjši od drugega, ki no in dan kriče, da ima slabo plačo in pusto življenje in da duševno pojema v tem kotu hribovskem. Obraz mu zasije blaženosti in s tresočimi prsti "kupuje" iz talona pagata in same imenitne karte.
Oh, fantje! Po leti, kadar je največja vročina vas povabi površen znanec, da greste ž njim in njegovo sestro in njegovo debelo teto na izlet k daljnjemu sorodniku, župniku v hribih. Ne šli bi ali sestra vašega površnega znanca je luštno dekletce in zaradi njenih oči greste pet ur v hribe. Zjutraj vstanete z zoro in odidete; po poti obsipavate punčko Milko z zaljubljenimi pogledi, delite zadnje cigarete z njenim bratom in vlečete debelo teto preko najgorših jarkov. Strašno ste trudni, ko pridete k čestitljevemu gospodu. Malo čudno vas pogleda, zakaj slišal je sem v hribe, da ste brezbožen človek in še skoro malo več, kakor liberalec. No, ali pogosti vas vendar z vinom in maslenim kruhom. "Kaj bomo delali do obeda?" vpraša vaš znanec, ki je len in ve že vse dobre nauke dalnjega ujca župnika na pamet. „Tarokirajmo!" mu odgovorite čisto slučajno, ker vam ni ravno ni druzega padlo na misel. Ljubeznjivo se vam nasmeje župnik — in če bi bili framazon, bi vas imel zdaj rad. Do obeda jih vržete par, najeste se grofovski in dobre volje ste. Župnik gre gori v sobo malo spat, debela teta se zapre v kuharičino kamro, vaš znanec se vleže na vrtu v senco, — vse spi in počiva, zakaj vročina je velika. Vi pa in Milka se sprehajata okrog po vrtu, prikljanjate nosove k rdečim kmečkim rožam in pogovarjata se sladke reči. In če jo poljubite na klopici za čebeljnakom desetkrat na usta, kdo vam more kaj?!
Ko se župnik in debela teta zopet prikažeta v vrtu, sedete v utico, pokušate starega Vipavca, dokler župnik ne reče: „Pa kaj bomo, vrzimi parkrat!" Milka sedi poleg vas, igra z vami in vi ji pred strogim starim ujcem namižikujete in nič se ne ježite, če imate tudi same figurice, samo če so rdeče. "Srce!" rečete, položite sedmico na mizo in pogledate Milki v oči. Ona ve kaj to pomeni in zardi, župnik pa se zadovoljno smehlja, ker ima sijajne karte in bo dobil igro, kakor nič.
Proti večeru se vzdignete vsi in župnik vas spremi. Zavil vara je mrzlega piščanca v papir, suhega mesa, klobas in kruha in v vsaki žep si je vtaknil buteljko starine. Preživel je imeniten dan, dvakrat je igral „dvojko", enkrat vam je dal contra in pokazal vam je sijajno, da takega tarokista ni tako kmalu. Dobre volje je. Daleč na lazih pod par smrekami obstoji, izloži, kar ima v žepih in vsi sedete k južini tu daleč od ljudi v samotni prirodi in veseli ste. Solnce je še visoko, zrak je čist in dišeč; kar ukali bi, ukali od zadovoljstva in sreče. Tako je lepo! In Milka ima lepe oči in ustnice rdeče! Sedite, trkate tako, zapojete, zavrisknete. Ali župniku je dolgčas. Izvleče karte, oblizne se: „Pa kaj čemo, vrzimo še parkrat!"
In tarokirate tako-le v lazih, okrog in okrog tihi, zeleni vrhovi, daleč doli v dolinah pisana polja in bele vasi. V buteljki pristna starina, na papirju lepo narezana, rdečkasta šunka in mlado dekle ob strani. Juh!
Ginljivo se vam zahvaljuje župnik, ko se poslavljate. „Hvala lepa! Fin igralec ste! Pa še kaj pridite, kmalu!... Milka pozdravi vse doma!... Ali res, prijeten dan in kake igre! Že dolgo se nisem tako lepo zabaval! Hvala!"
Ljudje božji! kadar greste obiskat posvetne ali božje pustinjake okrog po naših odleglih vaseh, informirajte se, če so tarokisti. In če so, vzemite prijatelja seboj in karte in verjemite, da vas bodo sprejeli z odprtimi rokami. Pogostili vas bodo imenitno in še hvaležni vam bodo stotavženkrat!
Živio tarok!