Tamara

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tamara
Jurij M. Lermontov
M. J. Ljermontov. Iz ruščine Ivan Matelič.
Izdano: Ženski svet 1/11 (1923)
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V globoki soteski Darjala,
kjer Terek se v megli tesni,
starinska utrdba je stala,
črnela se s črnih peči.

In dom ta utrdba zloglasna
carice Tamare je bil —
kot angel nebeški prekrasna,
demonskih, zlih bila je sil.

In tam skoz temò polunočno
zlat ogenj se v noč je bleščal
in vabil je s silo mogočno
k počitku popotnika s skal.

Vabila je z glasom Tamara:
Glas bil hrepenenje in strast,
v njem bila vsesilna moč čara
in nerazumljiva oblast.

Za glasom v ponočni je uri
šel kupec, pastir, potepuh;
odprle pred njim so se duri,
v njih srečal ga mračni evnuh.

Na pernati, mehki postelji,
v obleki iz svile, zlata
je čakala gostov. Šumela
pred njo pa kozarca sta dva.

Tam spletale vroče se roke,
iskale so ustnice ust
in strastne in divje je zvoke
razlegal kraj divji in pust.

Kot da bi v utrdbo mogočno
se žen in mladeničev sto
na svatbo razbrzdano, nočno,
k sedmini bi šumni sešlo.

A komaj se jutra sijanje
razlilo čez vrhe gora,
trenutno i mrak i molčanje
se spet naselilo je tja.

Le Terek v soteski Darjala
grmeč je v tišino divjal
in pena skalovje je prala,
za valom poganjal se val.

Valovje je s plačem spešílo
odnesti otrplo telo,
a v oknu se nekaj belilo,
v pozdrav šepetalo sladko.

To bila tak nežna ločitev,
tak glasno ta glas je zvenel,
kot da bi radostno vrnitev,
laskanja ljubezni želel.