Tam gori za našo vasjo

Članek je del WikiProjekta Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil, namenjenega digitalizaciji in postavitvi mladinskih leposlovnih besedil v javni lasti. Projekt nastaja v sodelovanju s Pedagoško fakulteto. Za smernice glej strani projekta in Slogovni priročnik.

Uporaba na pogovorni strani: {{WikiProjekt Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil}}

Tam gori za našo vasjo Ivanka Mestnik

Spisano:	Jasmina Subić
Viri:	Prepisano iz knjige Tam gori za našo vasjo (COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Tam gori za našo vasjo v treh lipah tri ptičke pojo. A kaj pa pojo mi tri ptičke, tam gori za našo vasjo …?«

sem nek večer, ko se je vas počasi začela zavijati v temo, iz naše kuhinje zaslišal peti mojo in očetovo mamo. Kar korak mi je zastal na pragu, tako me je ganila pesem, ki je doslej še nisem slišal. Kar stal bi tam, če me ne bi zmotil stari ata, ki je želel vstopiti,. »Vstopi, vstopi, kaj pa držiš za kljuko kot kak berač?« je rekel in me rahlo potisnil naprej. »Tako lepo sta peli, da ju nisem hotel motiti,« sem mu tiho rekel in tako priznal, da me je zaustavilo lepo petje. »A da ti je pesem všeč?« se je razveselila stara mama, ki ji nič ne uide. »Zelo,« sem nekajkrat pokimal. »Nikoli je še nisem slišal.« »Verjamem, da ne,« se je zadovoljno smehljala. »Še iz osnovne šole jo poznam. Ko bi ti vedel, koliko lepih slovenskih pesmi smo znali zapeti v moji mladosti! Takrat smo v glavnem peli ljudske pa partizanske pesmi. Zdaj jih skoraj ne poznate, se mi zdi. Popevke pojete, ni res? Če se le da v angleščini ali pa v kakem drugem tujem jeziku, ni tako?« me je gledala očitajoče, kot da sem jaz za to kriv. V bran me je vzela mama. »Kaj pa imaš proti sedanji osnovni šoli? Govoriš, kot da je današnja šola slabša od tiste vaše ali pa naše. Pojma nimaš, kaj vse otroci počnejo zdaj s svojimi učitelji! Koliko raziskovalnih nalog opravijo vsako leto. Pa tudi pojejo kot slavčki. Kar mraz mi gre po telesu, kadar v zboru zapojejo kako črnsko duhovno pesem. Pa tudi drugi narodi imajo lepe pesmi. Čisto prav se mi zdi, da mladi spoznajo tudi kulturo drugih narodov,« je nastopila kot kak advokat, da sem jo moral zaustaviti. »Ampak stara mama ima po svoje tudi prav! Res premalo cenimo svoje. Da le po Ameriki diši, je že boljše kot naše,« sem se kar malo razjezil. »Nič se ne prepirajta,« je pomirjevalno rekel stari ata. »Ampak pesem, ki sta jo pravkar peli, je tudi meni zelo všeč. Kot bi govorila o naši vasi, se vam ne zdi? Nad našo vasjo tudi rastejo lipe.« Saj res! Šele tisti trenutek sem se zavedel tega. »Ja, in ptičke tudi pojejo,« se je zvonko nasmejala moja mama, kot se zna le ona. »Najbolj vneto tri,« se mi je zazrla v oči. »Le kaj mi pojejo tri ptičke? ….,« je spet zapela in me spraševala hkrati. »A veš, na katere ptičke mislim?« Odkimal sem. »Kako ne veš?« se je spet oglasila stara mama. »Pa to ste vi trije! Miran, Mitja in ti. Kar naprej stikate glave in kar naprej nekaj žvrgolite.« Ona pa res vse opazi. Čeprav se dela, da ji nič ni mar drugo kot njeno delo. Torej že sluti, da nekaj načrtujemo in pletemo! A prezgodaj je še bilo, da bi jima razkril naš načrt. »Dajta, zapojta pesem še enkrat! Rad bi se jo naučil tudi jaz,« sem ju prosil. Ni bilo treba dvakrat reči. S svojim basom j pomagal tudi stari ata in pesem mi je hitro zlezla v uho. Zdaj me spremlja, koder hodim. Če si je ne žvižgam naglas, jo pojem v sebi in mislim na naš »projekt«. Ampak tale zapis, ki ga moram do konca počitnic dokončati, bi moral v resnici napisati Miran! Tako smo načrtovali: Jaz bom odgovoren za razstavo, Mitja za raziskovalno nalogo o vojni, Miran za celotno zgodbo. Pa me je pred desetimi dnevi tako lepo prosil: »Opravi to namesto mene ti. Saj si bil ves čas zraven. Vse veš. Naredi to za vse nas,« me je gledal resno in obenem tako žalostno. Kako je spremenjen, sem razmišljal, preden sem se odločil. Neka težka žalost mu je ležala v očeh. In v glasu tudi. Res mu nisem mogel odreči. Pa naj bo! Zate, Miran, bom to storil. Še najbolj pa zaradi tvojega ata, za katerega se tako bojiš. Začel pa bom z Miranom.

O DEDU, KI NI HOTEL BITI DED

Miran je prvi vnuk nekoč največjega kmeta v vasi, Zaplotnika. Tako se domačiji reče po domače. Kot se pri nas reče pri Medvedovih, pri Mitju pri Hribskih, pri Cvetki pri Kovačevih in pri Jakobu pri Šlosarjevih. Njihovo hišo z vrtom in dvoriščem je že Miranov praded namreč ogradil z lesenim plotom in zato so mu vaščani dali ime Zaplotnik. Največjo veljavo je imela v časih, ko je zemlja še imela ceno in je bila skrbno obdelana vsaka ped, premoženje pa so merili tudi po tem, koliko glav živine stoji v hlevu. Zdaj je pri nas seveda vse drugače. »Če bi se moj stari oče dvignil iz groba, vasi ne bi več prepoznal,« je najbolj vzdihoval prav stric Zaplotnik, čeprav so se tudi drugi starejši prebivalci naše vasi težko privadili na nove razmere. Upiral se je vsem novotarijam, kot da bo tako morda le zaustavil čas. Celo ded ni hotel biti! Tisti dan, ko so mu Mirana prvič položili v roke in mu je njegov oče ponosno rekel: »No, dedi, pa si dočakal svojega prvega vnuka,« se je odločno uprl: »Kakšen dedi neki! Stari ata sem in tako me bodo klicali vsi moji vnuki!« »Koliko pa misliš, da jih še bo?« se mu je smejal sin. »Vsaj še dva,« je rekel, kot da to za trdno ve. Pisalo se je leto 1995. Čez dve leti je res prijokala Katja in kmalu za njo še Suzana. »Kakšna imena jim pa izbirate? V katerem koledarju ste jih pa našli?« je glasno robantil. Najbolj seveda pri Miranovem imenu. »Miran. Kakšen Miran neki! France je ime, ki gre pri nas iz roda v rod. Ti si France, moj oče je bil France, njegov oče tudi … Prvi sin mora nadaljevati rod!« se je jezil. Nekaj časa je upal, da se bo rodil še kak fant in bo tisti nadaljeval tradicijo, pa ga ni bilo. Tako je svojemu prvemu vnuku vsiljeval vse mogoče izpeljanke: Frenk, Franci, Franjo, Francek … Pa je ostal kar Miran. Tudi njegova žena ni hotela biti babica. »Kar stara mama bom,« se je srečna smehljala. »To je tako staromodno,« se je namrdnila Miranova mami. »Zakaj ne dedi in babi? Lepše se sliši in laže se izgovarja.«  »Kaj pa imaš proti starim navadam?« je svojo ženo odločno podprl stric. »Če ste se že mestni čisto pomehkužili in popačili, se pri naši hiši ne bomo!« je z dlanjo trdo udaril po mizi. Potem so babi in dedi rekli le staršem njihove mame Jelke, ki živijo v Mestu. Razume se, da smo tudi pri drugih hišah stare starše klicali različno. Jaz ju kličem po starinsko: stara mama, stari ata. To se mi zdi prav lepo. Moji starši, ki so mladi, sta mami in oči.

TI BOŠ NEKOČ TU GOSPODAR!

Od vseh treh svojih vnukov je imel Miranov stari ata vedno najraje prav njega. Že od malega ga je povsod jemal s sabo: k živini v hlev, k pujskom v svinjak, na voz ga je posadil, kadar je šel na polje, na traktor, kadar se je peljal v gozd. In ga je kar naprej poučeval. Ni bilo vprašanja, na katerega mu ne bi odgovoril. Miran je pa tudi kar naprej silil vanj: »Stari ata, zakaj pa to? Stari ata, povej!« Tako je navadno tekel pogovor med njima: »Zakaj pa imajo krave rogove?« »Da se branijo, če jih kdo napade.« »Zakaj pa kar naprej otepajo z repi?« »Muh se branijo. Ne vidiš, kako so nadležne?« »Zakaj pa prašiči tako krulijo, kadar gre mimo svinjaka stara mama?« »Prosijo jo, naj jim brž prinese jesti.« »Kaj znajo govoriti?« »Vsaka žival zna govoriti po svoje, le da jih malo kdo razume. A veš, da se zna Liparjev stric pogovarjati s ptiči? Nisi vedel?« se je začudil, ko je videl Miranove široko razprte oči. Vroče si je želel, da bi Miran, ko odraste, prevzel kmetijo. Prvi njegov vnuk je, pa še moški. Po vseh pravilih bo on njegov naslednik, zato mu je kar naprej pripovedoval o svojem rodu. Še tri brate je imel in štiri sestre. Dva starejša brata sta umrla, preden se je on rodil, eden še živi v Ameriki, a o njem ne govori rad, njegove sestre, Miranove tete, pa še prihajajo kdaj ob večjih praznikih. Tudi one se ponašajo s tem, da je njihova hiša največja v vasi in kmetija tudi. Zaplotnikove njive so bile do slej vedno od vseh največje in najlepše obdelane, hlevi in svinjaki pa polni živine. »Ne, lačni pa nismo bili nikoli,« se je rad pobahal stric Zaplotnik in brž dodal: »Ampak delati je bilo pa treba. Trdo delati, že od malega naprej.« Včasih so imeli tudi svoj čebelnjak, a tega je Miran lahko videl samo na fotografiji. Prav na njegovem mestu je namreč zrasla nova hiša, v katero sta se preselila njegova starša takoj po poroki. Miran je nekega dne še meni naglas rekel: »Le kako je mojemu očetu uspelo pregovoriti našo mamo, da se je iz mesta preselila sem! Saj je pri nas res lepo, ampak življenje v mestu je vendar čisto drugačno. Morala sta se imeti zelo rada,« je rekel in žarel od zadovoljstva. Zelo rad ima oba. Razumel sem ga. Saj se je, recimo, tudi moja mama primožila v našo vas, ampak je prišla iz sosednje vasi. Navajena je bila kmečkega življenja. Lahko se je prilagodila, Miranova mama pa si je morala svoje mesto med nami šele priboriti. Takrat je bila za vso vas nenavadna njena odločitev: »Rada bi vodila svoje gospodinjstvo. Ustvarila bi rada lasten dom za naju in najine otroke. Spoštujem tvoje starše, a v skupnem gospodinjstvu tudi z mojimi starši ne bi rada živela.« Takrat se je čudila vsa vas. Velika kmečka hiša je bila skoraj prazna, torej je bilo v hiši dovolj prostora tudi za novo, mlado družino, a je vztrajala pri svojem. Druga njena zahteva je bila: »Službe ne bom pustila!« Pri Zaplotnikovih pa so komaj čakali na novo delovno silo. Stricu so vedno bolj odpovedovale noge, njegova žena pa je vedno bolj tožila zaradi srca. Mlada žena bo pomagala na kmetiji, sta mislila. Mlada pa je vedela, da se od kmetovanja v resnici ne da več živeti. Tudi pri drugih hišah se je dogajalo podobno: vsaj eden je moral iti v službo, če so hoteli preživeti. Odkar je država prepovedala prosto prodajo goveje živine in zakol doma, kar so prenehali odkupovati mleko, ni bilo mogoče z malih kmetij ničesar več prodati in tako priti do denarja. V resnici je bila prava sreča, da je imela mlada Zaplotnikova dobro službo. A je Miranova stara mama vseeno vzdihovala: »Vsaj kuhala bi lahko za vse. Kaj bodo pa ljudje rekli? V službo hodita, pa še kuhata sama. Rada in z veseljem bi vam vodila gospodinjstvo,« je ponujala svojo pomoč. A Zaplotnikov stric je bil že užaljen. »Pusti jih, žena, pusti. Včasih je v tejle hiši lahko živelo osem otrok. V eni peči se je kuhalo, pa je bilo za vse prav. Lepo složno smo živeli, zdaj pa mladi hočejo vse drugače. Midva nisva za med nje, ne razumeš? Ne poznava tega gosposkega, drugačnega sveta, zato je bolje, da smo vsak zase,« se je grenko umaknil. Največje spremembe pa se v resnici niso zgodile na hitro, kar čez noč. Malo preden je šel Miran v prvi razred, so še imeli v hlevu dve kravi in telička. Kadar je šel njegov stari ata zvečer k živini, ga je navadno posedel v jasli na kup dišečega sena, da ga je lahko opazoval pri delu. Strmel je vanj, ko je z velikimi vilami najprej skidal gnoj živini izpod nog. Pri tem je težko dihal in se večkrat truden naslonil nanje. Potem je s samokolnico pripeljal listje ali steljo in živini nastlal, da je lahko ležala v čistem, v jasli pa jim je nametal sena. »Ni več moči, ni, Miran. Ne bom dočakal, da bi zrasel in mi pomagal,« si je stric Zaplotnik brisal znojno čelo. Najlepše se je Miranu zdelo, ko je v hlev stopila stara mama z golido v roki in loncem, v katerem je nosila vodo, da je kravi umila vime. Potem je sedla na trinožnik, med noge stisnila golido in z obema rokama začela stiskati seske. Ssssssssk, sssssk, sssssk je sikalo mleko in se penilo v golidi. Če se je krava nemirna prestopila, ji je samo rekla: »No, no, le mir, le mir.« Kar takega, iz golide, se je vsak večer napil toplega. Lepo je bilo, ko sta skupaj hranila kokoši in piščance. »Pi, pi, pi,« sta jih klicala in jim trosila rumeno zrnje. Poskrbela sta tudi za psa Murija in dve muci. Pravzaprav sta zdaj pomagali tudi dve leti mlajša Katja in leto dni stara Suzana, ki je bila nadvse živahna. Še leto, dve sta se oba Zaplotnika trudila, da bi teklo življenje vsaj malo po starem, potem sta odnehala. Nista več zmogla. In tudi splačalo se ni več. Miranov oče se je obvezal, da bo travo redno kosil, da bo z žitom posejal največjo njivo, pa vinograd jima bo pomagal obdelati. Več ne more obljubiti. Služba zahteva svoje, družina pa tudi. Nazadnje je Zaplotnikov stric hlev do kraja spraznil in ga zaprl, kmalu nato pa tudi svinjak. Naslednje leto so veliko dvorišče prevlekli z asfaltom. Nič več ni »dišalo« po gnoju in kmečkem življenju. Okrog hiše je mladi gospodar pustil le toliko zemlje, da je njegova mama lahko nasadila rože. Povsod jih je bilo polno, na oknih in ob hiši, pa tudi v vrtičku za hišo. Celi roji čebel so se sprehajali med njimi. »Vsaj čebelnjak spet postavi,« je stric prosil svojega sina. Pa ta za to ni imel veselja. Pelod so tako čebele nosile v čebelnjak na drugem koncu vasi. Anže je služil denar z medom in matičnim mlečkom, ne Zaplotniki.

NAROBE SVET

Zdaj sta imela naenkrat Miranov stari ata in stara mama preveč časa. Posedala sta zadaj za hišo, dostikrat molčala, ali pa obujala spomine na minula leta. Ob večerih sta kot mestni ljudje strmela v televizijski ekran in se jezila nad politiko. »Narobe svet. To je narobe svet,« je godrnjal nekoč največji kmet v vasi. Vedno teže je zmogel razdaljo od sebe do mladih in nazadnje se je, rad ali ne rad, začel naslanjati na palico, saj ga noge niso hotele več nositi same. S palico v desnici se je kdaj sprehodil tudi po vasi in se vračal še bolj zagrenjen. »Samo še pri Lesarjevih imajo v hlevu krave,« je zgrožen povedal, ko se je vrnil. »Kar štiri hiše so že opuščene: Mihljeva, Šuštarjeva, Kolarjeva in Rugljeva. Kam gremo? Le kam gremo?« je vzdihoval. Tisto, da so nekatere hiše lepo prenovljene, da so ob starih zrasle nove, da skoraj na vsakem dvorišču stoji avto, ni bilo pomembno. Bolelo ga je, da se pred njegovimi očmi ruši svet, v katerem je zrasel in ga je imel tako rad. »Kaj bo to, kaj bo to?« se je držal za glavo in se neko popoldne po dolgem času usedel na svoj traktor. Moral je kot pravi gospodar pregledati svoje premoženje. A vrnil se je še bolj potrt. »Vse je opuščeno! Skoraj vse je prerasla trava. Grmovje rine na polje. Stare poti so opuščene, steze zabrisane. To ni dobro, to ni dobro,« je vzdihoval in zmajeval z glavo. »Ampak še nikoli nismo živeli bolje, to moraš priznati,« ga je mirila žena. »Pri vsaki hiši sta tudi po dva v službi. Dobro zaslužijo, za denar se pa vse dobi. Kdaj bodo pa delali na njivah, če so po ves dan v službi?« je zagovarjala mlade. Nekaj časa je stal pred njo, naslonjen na palico, in nejeverno zmajeval z glavo. »Kdo pa govori o denarju? O zemlji govorim. O kmetu. V naši vasi ni več kmetov! Samo vrtičkarji so še, te pa najdeš tudi v mestu. To je narobe, ne razumeš! Še ti ne razumeš, ki si zrasla kot kmečki otrok? Na vse bodo pozabili, ko pomremo še mi,« je krepko zaklel in se zvalil na svoj divan za pečjo. Obrnil se je proti steni, kot da ga ta svet ne zanima več. Morda je prav tisti dan sklenil, da svojim vnukom začne pripovedovati zgodbe. Nekega toplega pomladnega dne je sedel na prag kašče, v kateri je bilo včasih polno žita, zdaj pa je bilo tam shranjeno poljsko orodje in različna posoda, in svojemu sinu potisnil v roke kljukec (vinjak). »Pojdi v naš breg in prinesi tri najlepše leskove palice,« mu je ukazal, kot da je še vedno otrok. »Tri? Zakaj pa tri?« se je začudil. »Za tri vnuke vendar!«  »Pa prav v našem bregu jih moram odsekati?« »Ja, prav na dnu našega brega,« je strogo ponovil. »Pa še Mirana vzemi s seboj, da mu pokažeš naš svet!« je naročil. »Včasih smo se otroci sem dol hodili kopat,« je Miranu mimogrede povedal oče in ga krepko držal za roko, ko sta se spuščala proti reki. »Pa ribe lovit,« se je glasno zasmejal. »Sem dol?« se je začudil Miran. »Vas ni bilo strah?« »Le zakaj?« ga je pogledal začuden. »V tistemle tolmunu,« je čez čas, ko sta prišla do brega reke, pokazal z roko proti manjšemu slapu, »sem se pa jaz naučil plavati. Pa veš kako? Nad brzico sem se ulegel na desko, pa brcal z rokami in nogami. Kot žaba. Vidiš, kako voda hitro teče? Enkrat mi je tok spodnesel desko … In kaj sem hotel? Plaval sem naprej, če ne, bi utonil. Vidiš, tako smo se včasih učili plavati,« mu je pripovedoval. Čvrsto je prijel sina za roko in skupaj sta šla proti tolmunu. Voda je bila temno zelena. Gotovo globoka. Ko je Miran vrgel vanjo vejico z zelenimi listi, jo je naglo odneslo naprej. »Lahko bi se ulegel na zračnico,« so Miranu zažarele oči. »Ja, ali pa rokavčke bi si nataknil. Ko sem bil jaz v tvojih letih, jih še nismo poznali. Tukajle,« je pokazal z roko, »se boste tudi vi trije naučili plavati,« se je naglo odločil. »A najprej morava izpolniti naročilo starega ata,« se je spomnil ter s klukcem začel sekati veliko leskovo grmado ob poti. Mimogrede je širil jaso na dnu brega. Potem je izbral tri najlepše veje, jih očistil, vzel v desno roko palice, z levo pa prijel sina, pa sta šla. Oče si je veselo požvižgaval. Tisti dan je stari ata vsakemu svojemu vnuku izrezljal lepo pisano palico. V vsako je vrezal letnico 2000. »Da ne boste pozabili,« se je smehljal, stara mama je pa rekla:

»SAJ SI SE ČISTO POOTROČIL!«

Kako smo vaški otroci občudovali tiste pisane palice! Vsak bi jo hotel imeti. »Kje si se pa tega naučil?« je starega ata vprašal Miran. Občudoval je njega in svojo palico. »Še M napiši, stari ata, da mi je kdo ne vzame,« ga je prosil. Tudi Jakob je prišel, pa Mitja in Cvetka, naša soseda. »Včasih je to znal delati vsak malo večji otrok,« je povedal Zaplotnikov stric. »Ko smo pasli krave, smo jih delali vsako pomlad.« »Samo spomladi?« »Samo spomladi. Takrat je lubje muževno in se lepo lupi. Ampak smo delali tudi rogove. O, kako smo trobili! Pa piskali na piščalke! Pa posode za gozdne jagode, ki smo jih nabirali mimogrede, smo tudi izdelali,« je pripovedoval dobre volje. »Boš rog naredil tudi meni?« ga je Miran lepo prosil. »Bom, samo lesko mi prinesi. Ali pa krhliko. Ja, še boljša bi bila krhlika. Kar očetu reci, naj jo gre iskat. On že ve, kje raste.« Tisto pomlad smo vsi vaški otroci tekmovali med seboj, kdo ima lepšo pisano palico in kdo lepše trobi v pastirski rog ali piska na piščal. Kajti tudi ostali starši in stari starši so se nenadoma spomnili na svoje otroštvo in nam pripovedovali o njem. Pa to še ni bilo vse! V Zaplotnikovem bregu so se tisto poletje kar trije naučili plavati, jeseni pa smo si na tisti lepi jasi večkrat spekli krompir in mlado koruzo. Miranov stari ata se je spomnil mnogih zgodb iz svojih mladih let. »Čeprav ni bilo lahko pasti živino, smo se imeli včasih tako lepo,« je zavil z očmi in zadovoljno kimal. »A veste, koliko otrok nas je takrat bilo v naši vasi?« se je zazrl v nas. »Polno,« je razširil roke, da bi lahko zaobjel vse. »Koliko?« je Miran zahteval bolj točen podatek. »Čakaj, da pomislim,« je rekel in si dal prst na čelo, kot je rad storil, kadar je iskal kaj pomembnega v glavi. »Vi pa štejte,« nas je pogledal in začel: »Pri Debevčevih trije, pri Lenartovih štirje …« Našteli smo jih štiriintrideset! »Zdaj nas je samo sedemnajst,« sem med tem preštel otroke v vasi jaz. »Pa še ti se držimo vsak zase,« je Jakob rekel resno. »Ja, ampak nobeden ni tako sam, kot sem jaz,« je rekel Mitja, sinček edinček z roba vasi. Z mamo sta se preselila v izpraznjeno Hribsko hišo. Za majhen denar so jo menda kupili starši njegove mame in jo preuredili v lep dom. Za nas je bila to zdaj premožna hiša, saj je imela njegova mama imenitno službo v Ljubljani. Tja se je vozila z rdečo škodo. Lepše ni imel nihče v vasi. Tudi Mitju ni manjkalo ničesar, zdaj pa nekaj stoka, sem razmišljal. No, očeta pa res nima, pa bratov in sester tudi ne. To pa najbrž je hudo, sem ga nenadoma razumel. Tudi Zaplotnikov stric mu na to ni rekel nič. Najbrž nam ni hotel kvariti veselja z žalostnimi zgodbami o tem, kako so v resnici oni živeli, ko so bili toliko stari, kot smo zdaj mi. Starši mojega očeta so mi večkrat pripovedovali, kako so morali že od malega trdo delati. Pa kolikokrat so bili lačni! Pa bosi in strgani tudi. Kajti v času njihovega otroštva je bilo pri nas še posebno hudo. Zaradi vojne so bili kar naprej tudi v nevarnosti. Vojske so se menjavale, avioni so jih preletavali, z vseh strani so švigale krogle …. Raje, kot bi nam pripovedoval o težkih časih, nas je stric Zaplotnik tisto poletje naučil pastirsko igro kozo zbijat. Veliko, razvejano vejo je oklestil tako, da je dobil rogovilo s tremi roglji. Lahko bi rekel, s tremi nogami. Z lesenim klinom sem moral v zemljo zarisati velik krog in vanj postaviti kozo. Potem nas je postavil za črto v vrsto. Vsak s svojim krepelcem, ki so bili približno enako veliki in težki, smo spodbijali tisto kozo. Nekaj časa smo počeli samo to. Ko smo se igre naveličali, je moj stari ata v Zaplotnikovi drvarnici naredil tri visoke hodulje. Z njimi smo hodili po celi vasi in se glasno smejali, ko smo lovili ravnotežje. Kar tam so bile prislonjene. Kdor je hotel, si jih je lahko izposodil. Tako je nenadoma tudi naše otroštvo postalo malo podobno otroštvu naših starih staršev. No, med tem je Zaplotnikova Suzana začela pobirati prve besede in je starega ata mimogrede prekrstila V STA A, staro mamo pa v STA MA. Dve leti starejša Katja je to še bolj poenostavila in stare starše začela klicati kar ata in mama. »Samo da nisem deeediii,« se je pačil Zaplotnikov stric. Njegova žena je bila še posebno rada »mama«. Pogosteje so njuni vnuki poklicali njo kot mamico, ki je prihajala iz službe šele okrog petih popoldne. Zdaj se je tudi v veliko kmečko hišo vrnilo več življenja. Stara starša sta postala varuha svojih treh vnukov in se spet čutila koristna. Čeprav mlada gospodinja še vedno ni spustila iz rok svoje kuhinje, je mama vsako jutro poskrbela za njihov zajtrk in kasneje za kosilo. Cele dni sta se lahko ukvarjala z njimi. Stric se je seveda najbolj posvečal moškemu potomcu. »Ti boš tukaj enkrat gospodar,« mu je kar naprej vcepljal v glavo. »Tak boš, kot je tvoj ata.« Mislil je seveda nase. »Gospodar boš in dedec. Ne taka copata, kot je tvoj oči, ki ga ženska lahko vrti, kakor hoče,« je rekel, čeprav je imel svojo snaho zelo rad. »Ne vem, zakaj se ata jezi na našega očija,« mi je enkrat potožil Miran. Ampak je tudi moj stari ata rekel, da ni nič podoben Zaplotnikom. Kot da ni njihov, se mu je zdelo. Nikoli ni pil ne kadil, ni se v mladostnih letih ni pretepal in nikoli ga nisem slišal, da bi zaklel ali grdo govoril. In kar je bilo za strica najhuje – ni hotel biti lovec! Prav to bi po trdnem prepričanju njegovega očeta moral imeti v krvi, saj so bili vsi Zaplotniki, to se pravi njegov oče pa potem vsi njegovi sinovi, strastni lovci. Njihov oče jih je za to vzgajal že od malega, njega pa njegov oče, njihov praded. »On je bil celo grajski lovec! Glavni je bil na vseh njegovih posestvih,«  se je rad bahal tudi pred drugimi, ne samo pred Miranom. »Mojega očeta je že majhnega jemal s sabo na jago. Naš ata pa potem nas, svoje sinove. Tako sem hotel vzgojiti tudi jaz svojega sina. Pa se ni dal. Zmeraj je izginil kot kafra, kadar sem se začel odpravljati na lov. Puške se je pa tako bal, da se je kar tresel od groze, če sem mu jo hotel potisniti v roke. Mama mu je pa potuho dajala!« »Tak pusti ga vendar,« ga je vlekla k sebi. »Ne vidiš, da nikoli ne bo kot ti? Hvala bogu, da ne bo!« se je celo veselila tega.

TI PA BOŠ LOVEC!

»Ti imaš to v sebi. Ker si naš, Zaplotnikov,« ga je gledal žarečih oči. »Vidim, kako se ti svetijo oči, ko ti pripovedujem lovske zgodbe. Boš videl, kako bova šla jeseni na lov, boš videl,« je sanjaril sredi zime. »Kako bova šla?« je bil Miran žalosten. »Ne prideš več do hoste,« se je zazrl v njegove bolne noge. »Se bova pa peljala. S traktorjem pa lahko greva, kamor hočeva, ne?« ga je mamil. V prednji hiši je bilo polno dokazov, da so tu že od nekdaj živeli strastni lovci. Osem rogov starih srnjakov je bilo očiščenih in prilepljenih na deščicah na stenah. Vmes je bila nagačena mlada lisica. Pa sova uharica. Srakoper, pa veverica s košatim repom. Nagačena kuna zlatica. Tam je bila celo preparirana glava divjega prašiča! Najlepša pa se nam je zdela velika barvna slika nad zakonsko posteljo z naslovom Pokop lovca. Na njej so štirje veliki zajci nosili lovca. Ob njegovem truplu je ležala lovska puška, nad njim pa je krožil orel in v velikem kljunu nosil njegov klobuk. Lovčev zvesti pes je žalosten hodil ob sprevodu, pred pogrebci, samimi živalmi, pa je stopala lisica in tik za njo medved, ki je naglas bral molitev. Na koncu sprevoda sta šla tudi prelep jelen s košatim rogovjem in prav na koncu volk, ki je žalostno zavijal. Stric Zaplotnik ni več znal zapeti cele pesmi. Kar naprej je ponavljal iste verze: Lisica je jokala, ko je jagra pokopala ... Volk je pa zatulil, ko jagra je izgubil ... So zajčki zajokali, ko so jagra v grob dajali … Smo pa vsi dobro razumeli, da so živali vesele, ker so se znebile lovca. »Prav mu je,« je naglas rekla Suzana. »Zakaj je pa streljal živali?« Pa je stric kar poskočil. Nekajkrat je s palico jezno potrkal po tleh, preden ji je rekel: »Pravi lovec je zaščitnik narave. To si za zmeraj zapomni! Ustrelimo samo tiste živali in takrat, ko nam to dovoljuje zakon. Če se preveč namnožijo ali pa če so bolne ali ranjene, jih moramo ustreliti, da se ne mučijo. V takemle mrazu in snegu jim lovci pomagajo. Hrano jim nosijo, da preživijo. Jaz pa takole,« se je jezno udaril po bolnih nogah. »Kripelj, pravi kripelj sem postal,« je rekel in sočno zaklel. »Nič ne bodi žalosten, ata, saj bom jaz kmalu lovec,« ga je skušal potolažiti Miran. Pa je še teže vzdihnil: »Eh, kje je še to! Ne vem, če bom to dočakal. Ne verjamem. Do takrat boš moral pojesti še veliko žgancev in popiti še veliko mleka. Potem moraš opraviti pripravništvo. Pa napraviti lovski izpit ... Le kdo ti bo mentor?« je grbančil čelo. »Lej, v celi vasi ni niti enega lovca več! Včasih smo bili samo v naši hiši štirje. Narobe svet, ti rečem, narobe svet,« se je začel živčno praskati po kratko pristriženih sivih laseh. Miran se je bal, da bo utihnil, pa ga je brž začel nagovarjati: »Ata, povej raje še kakšno lovsko! Toliko jih znaš,« se mu je dobrikal. »A zgodbo? Katere ti pa še nisem povedal?« se je zamislil. »Čakaj, čakaj, sem te že vprašal, če veš, zakaj naša mama ne mara gozda?« se je navihano zastrmel vanj. »Da ga ne mara? Nisem vedel,« se je začudil Miran. »Povej, si jo kdaj videl, da bi šla v hosto po jurčke, kot to počno druge ženske?« »Ne, nisem!« »Ko gremo pripravljat drva, gre kdaj sama v gozd?« »Ne, vedno sede na voz ali pa na traktor.« »Pa veš zakaj?« »Zakaj?« »Ker se boji medveda.« »Medveda?« smo se naglas začudili. »Ja, medveda. Enkrat, stara je bila kakih deset let, je šla z domačimi, ko so šli grabit seno v Goro. Grabila ravno ni, je pa morala paziti na svojo petletno sestrico. »Tamle na poseki je polno jagod,« je rekla njena mama. »Na kanglico, pa jih naberi,« ji je naročila. Takrat otroci nismo smeli postavati brez dela. Pa je šla. V eni roki je držala kanglico, z drugo pa sestrico. Jagod je bilo toliko, da je bila jasa kar rdeča. Tako se je zatopila v nabiranje, da ni slišala, kdaj se je skozi grmade na jaso zrinil ogromen medved. Šele ko je zaslišala: »Mmmmmmmmmmmm,« se je zravnala in ga zagledala. Stal je sredi poti na dveh nogah in jo gledal.« »Kaj pa mama?« »Tako se je ustrašila, da je kar otrpnila od groze. Niti migniti ni mogla, kaj šele bežati, ko so ji začeli klicati: Medved! Beži, medved!« »Kaj pa medved?« »Medved? Še enkrat je grdo zarenčal, potem se je spustil na vse štiri in odhlačal, od koder je prišel. Najbrž jo je rešilo prav to, da ni bežala. Zapomnite si,« je pogledal vsakega posebej. »Če slučajno v gozdu naletite na medveda, obmirujte! Ne se spustiti v beg, kajti tako hitro ne boste tekli, da vas ne bi ujel. Če pa miruješ, miruje tudi on. Ne zdiš se mu nevaren, pa te pusti pri miru. Za dosti takih primerov vem,« je živo pripovedoval. Lahko bi ga poslušali noč in dan. Drugi dan mi je Miran povedal, da je zvečer hotel preizkusiti, če se mama še boji medveda. Ko je videl, da gre preko velikega dvorišča k njim, se je skril za vogal hiše in zarenčal: »Mmmmmmmmmmmmmmm …« Rekel je, da je obstala kot vkopana in si obe roki pritisnila na srce. »Mama, jaz sem,« se ji je hitro pokazal, pa je kar trajalo, preden je lahko s tresočim glasom rekla: »Tega nikoli več ne naredi. Lahko bi me kap!« Takrat je videl, kako globoko je še vedno v njej strah iz otroštva in razumel je, zakaj ne upa sama v gozd.

KO BI IMEL PUŠKO …

Mirana je vedno bolj mikala atova lovska puška. Zaklenjeno jo je imel v svoji »lovski omari« v zadnji hiši. Tam je bila na obešalniku skrbno očiščena in obešena tudi njegova zelena lovska obleka. Pod njo so stali zloščeni gojzarji, na polici pa sta ležala velik lovski nahrbtnik in klobuk s »čopičem«, ki je bil narejen iz dlak gamsovega grebena. Za trakom klobuka je bila še vedno zataknjena tudi smrekova vejica. Zraven sem bil, ko nama je vse to razkazal. »Tale vejica je od takrat, ko sem ustrelil zadnjega srnjaka,« je povedal nekam žalosten. »Kot bi bilo včeraj, se spomnim. Stojim za bukvijo,« začne dramatično pripovedovati in sname puško s klina. »Puško naslonim na prvo grčo, takole, lej,« jo nasloni na okensko polico, »da se mi roka ne bi tresla, pa čakam. Vedel sem, da bo prišel. Sem ga že dolgo opazoval. Sem dobro poznal teren. Vsako jutro je prihajal na isto mesto na pašo. Zrel je bil za odstrel. Njegovega rogovja ni več obraščal mah. Danes boš moj, sem si rekel tisto jutro. Tiho sem bil, še dihati se skoraj nisem upal. Tako sem se postavil, da je veter pihal proti meni. To je pomembno, veš,« se je obrnil k vnuku in name čisto pozabil. »Če bi me srnjak zavohal, bi zbežal v dir in adijo zadetek! Torej … srnjak stopi izza drevja ... Tiho ga opazujem. Srce mi razbija od napetosti, a mu pustim, da nekajkrat z gobcem šavsne travo … Merim naravnost v srce. Da ga ne ranim. Da ga ne mučim. In sprožim. Pok! se je razlegel strel. Samo korak je še naredil, lepotec, in padel. Tistile rogovi, vidiš, so bili njegovi,« pokaže na trofejo. To se je moralo zgoditi že pred več leti, sem razmišljal, saj je bila smrekova vejica za trakom njegovega lovskega klobuka rjava in se je osipala, če si se ga le malo dotaknil. Stric je še vedno naslanjal puško na okno, ko je vstopila njegova žena. Jezno je uprla roke v bok, iz oči pa ji je bliskala jeza. »Kaj ga pa spet trapaš? Če te še enkrat vidim, da mu kažeš puško, jo bom zaklenila, ključ pa vrgla tako daleč proč, da ga nikdar več ne najdeš,« mu je zagrozila. Miranov oče je bil še bolj jezen. »Bi rad videl, da mu prepovemo, da bi še hodil k tebi?« je jezno bliskal z očmi po njem. Stric se je tega najbrž najbolj bal. Nerodno se je branil: »Kakšen fant pa bo, če ga vsaj jaz ne bom prav usmerjal? Bi radi, da bi bil kot tale,« je namignil na najmlajšo, ki je prav takrat v vozičku pripeljala svojega »dojenčka«. Najbrž se je takrat odločil: Če mu že prave puške ne smem dati v roke, mu bom pa leseno naredil! Že čez nekaj dni je namreč iz kupa lesa potegnil tanjšo desko in jo začel obdelovati. »Kaj bo pa to?« je Miran silil vanj, pa se je njegov ata samo navihano smejal, dokler nismo ugotovili, da mu dela puško. Lepo jo je z obličem pooblal, zbrusil je ostre robove in v kopito vrezal celo petokrako zvezdo. Šele ko je pripel tudi »jermen«, ki je bila navadna, malo debelejša vrv, mu jo je obesil na ramo in rekel: »No, pa imaš puško! Zdaj si kot mladi partizan. Še titovko na glavo, pa gremo v boj,« se je navihano hahljal, kot bi hotel reči: Pa sva jih ugnala! Normalno je bilo, da smo tako puško hoteli imeti tudi njegovi prijatelji. Pa je imel stric spet delo. Vmes je modroval: »Ko sem bil vaših let, smo se najraje igrali vojno. Ampak za tako igro sta potrebni dve vojski. Na eni strani partizani, na drugi okupatorji. No, kdo bo partizan?« se je zazrl v nas, ki smo stiskali k sebi vsak svojo puško. Preden smo se odločili, je izza hiše pritekla Miranova mami in se spravila na ata: »Vas ni sram? Bi tudi med njih radi zasejali sovraštvo? Ni čas, da pozabimo vsi skupaj na tiste grozote? Domov! Vsi domov!« nas je razgnala, sina pa grobo, kar nikoli ni bila njena navada, začela porivati proti domu. A nas je razgnala le za kratek čas. Kar v navado nam je prišlo, da smo se zbirali pri Zaplotnikovih tudi drugi vaški otroci. Deklice so se rade igrale s Katjo in Suzano, ali pa so hodile za Zaplotnikovo teto, ko je brkljala med rožami. Včasih jim je prebrala tudi kako zgodbo. Zdaj, ko sta bila hlev in svinjak zaprta, je imela končno čas, da je lahko brala cele večere in če je bila knjiga napeta, je ni odložila niti podnevi. Tisto njivo bom že obdelala, si je mislila. In poskrbela za tistih nekaj živali. Še vedno je namreč vsako pomlad vzgojila nov zarod piščancev, zato je nad njihovim dvoriščem pogosto krožil kragulj. V takih trenutkih je otroke prosila: »Dajte, vpijte! Ropotajte!« In smo zagnali tak hrup, da se je preplašen prepeljal drugam. Svinjak je spremenila v zajčnik in začela gojiti zajce. »Hrane je okrog hiše polno, prostor tudi imamo … Škoda bi bila, da tega ne bi izkoristila,« je odgovarjala tistim, ki so jo spraševali, zakaj si ne da miru. In ker je sadno drevje vsako pomlad kar samo zacvetelo in so jablane vsako jesen bogato obrodile, je podobno odgovarjal tudi njen mož: »Škoda bi bilo, da sadje zgnije,« je rekel, ko je za skednjem zakuril ogenj pod kotlom in začel kuhati žganje. »Naprave so že od nekdaj pri hiši, sadja je polno, otroci ga pridno pobirajo, sedel in kuhal bom pa že sam,« je razlagal. »Zdaj mi že vnuk pomaga,« se je pobahal. Samo tega ni povedal, da kotla ne more več dvigniti sam, da za to potrebuje moško moč, ki je v njem ni več. Tako je žganje vedno začel kuhati v petek popoldne, ogenj pa ugasnil v nedeljo zvečer, ko je bil sin doma in ga je lahko poklical, ko ga je potreboval.

ČE PRIDE BOLEZEN …

Morda se je stric prehladil prav pri kuhanju žganja, saj je kmalu za tem začel poležavati in pokašljevati. Na zemljo je legel sneg, on pa v posteljo. In se ni in ni mogel izkopati iz nje. »Ta zima se pa vleče kot kurja čreva,« se je marca, ko je sneg še kar ležal po tleh, pritoževal in vzdihoval. Ker so starši otrokom prepovedali, da bi kar naprej »viseli« pri njem, mu je bilo vsak dan bolj pusto. Ni več zdržal doma, pa je med tem, ko so bili vnuki v šoli, starši pa v službi, vzel v roke svojo palico in se skozi zadnja vrata izsukal na plundrasto cesto, na pot, ki je vodila do prijatelja iz mladosti. Betežen in čisto sam je Ludve živel v skromni hiški ob poti proti gozdu. »Kaj ti pa je, da hodiš v takem vremenu po vasi, pa še slabo oblečen in brez klobuka na glavi?« ga je okregal, čeprav se ga je zelo razveselil. »Na, hitro zvrni tole,« mu je v roke potisnil šilce domačega žganja, potem ga je posedel na zapeček tople krušne poči in mu z nog potegnil premočene čevlje. Nataknil mu je tople copate in čez njegova kolena vrgel volneno jopo. »Daj no, saj nisem otrok,« se je branil. »Še slabši kot otrok. Upam, da ne boš staknil kakšne pljučnice,« je bil zaskrbljen prijatelj Ludve. Ravno sta začela lepo obujati spomine, ko vstopi Zaplotnikova teta. »Samo pete odnesem, pa že narediš kako neumnost,« se je jezila nanj in zahtevala, da gre takoj z njo domov. Nič preveč se ni branil. Je že sam sprevidel, da ni prav storil. Zunaj je pihalo, da je rezalo do kosti. Komaj se je privlekel do doma. Legel je, a se dolgo ni mogel ogreti, čeprav ga je žena pokrila še z eno odejo. Šele ko je spil dve skodelici vročega lipovega čaja z medom, je čutil, kako se spet vrača toplota v njegovo telo. »Ti si za dva doktarja,« se je dobrikal ženi, ki se je še vedno jezila nanj. »Potipaj, kako si ogrela stare kosti,« je rekel in izpod odeje pomolil desnico. »Saj kar goriš! Saj si ves moker,« se je ustrašila. »Kaj, če je pljučnica?« jo je spet zaskrbelo. »Ježeš, skoraj osemintrideset stopinj!« se je prijela za glavo, ko je pogledala na termometer. Brž mu je ponudila aspirin. Stricu se je imenitno zdelo, da se je tako ustrašila zanj. »Sem mislil, da bi vam bilo vseeno, če bi se stegnil,« je rekel tudi nama, ko sva se z Miranom po pouku oglasila pri njem. Da bi ga nenadoma ne našel več, ko bi vstopil? Tega si nisem mogel predstavljati, kaj šele Miran! »Hitro ozdravi!« mu je rekel in mu stisnil roko. »Nekaj važnega bi te rad vprašal!« »Ti kar vprašaj. Če bom znal …,« se je smehljal. Tako čudno težko je dihal. Pravzaprav je hropel. »Nič se ne boj zame, Miran,« mu je rekel čez čas in ga nežno gledal. »Kopriva ne pozebe kar tako, če pa strela v njo trešči, se pa samo obraste,« je spet modroval po svoje. A moral je biti zelo utrujen, saj so mu oči kar same lezle skupaj. Ko je Miran po večerji še enkrat stekel k njemu, ga je mama ustavila na pragu: »Spi. To je dober znak. Nič hudega ne bo. Kar pri miru ga pustiva.« Pa ga je Miranov oče drugi dan, ko je prišel iz službe, vseeno odpeljal k zdravniku, čeprav se je na vso moč branil. »Začetek pljučnice,« je rekel doktor, ko ga je pregledal. »Še dobro, da je šele začetek. Upam, da bodo antibiotiki prijeli,« je rekel zamišljen. »Če mu temperatura v dveh dneh ne pade, ga spet pripeljite, ga bom poslal na rentgen,« je naročil. Antibiotik je sicer prijel, vročina je padla, a kašljal je, da mu je hotelo raztrgati pljuča. »Ti in tiste tvoje cigarete!« mu je žena očitala grdo razvado. »Pusti me, žena,« jo je zavrnil. »Od nečesa človek mora umreti, se ti ne zdi?« »Že že, ampak pameten človek si ne koplje groba sam,« ji je šlo na jok. »Name nič ne pomisliš?« »O, mislim, mislim,« mu je spet šlo na smeh. »Še misliti si ne moreš, kako lepo ti bo brez mene. Celo snubci ti bodo trkali na vrata, boš videla,« se je hahljal, da mu je žena jezno zaklicala od vrat: »Norec stari, kar smej se,« in zaprla vrata za seboj. Takega in zato smo ga imeli radi. Ker ob njem nikoli ni bilo dolgčas. Ker je bil zanimiv in če drugega ni mogel, je bril norca iz samega sebe. Že čez nekaj dni nas je spet spravljal v smeh. Za mizo smo posedli, Miran in naša klapa, on pa je sedel v postelji, obložen z blazinami, in gledal sliko nad sabo.

SPET NA JAGO MISLIŠ,

je ponergala njegova žena. Kdo ga je bolje poznal kot ona! In stric je res spet mislil na živali. »Naj vam povem, kako je enkrat lisica iz mene brila norce?« se je nasmejan zazrl v nas. »Povejte, povejte,« smo ga prosili. Suzana in Katja sta brž potegnili vsaka svoj stol čim bliže k postelji, v kateri je na pol sedel, na pol ležal, mi pa smo se udobno namestili za mizo in čakali. Malo se je poravnal, popil nekaj požirkov čaja, si obliznil ustnice, pa začel: »To je bilo vse res, da veste,« nas je resno pogledal. »Tisto leto je bilo, ko so se lisice v našem revirju nenavadno strašno namnožile. Zato, da bi preživele, so polovile skoraj vse zajce v gozdu, potem pa začele vdirati tudi v vasi. Noben kurnik ni bil več varen pred njimi. Cele noči so kokoši v strahu pred njimi vreščale, a ko smo stekli, da lisice ulovimo, nikjer nobene. Samo kako zadavljeno kokoš smo našli in kurje perje, ki je letelo na vse strani. Na sestanku naše lovske družine smo dolgo ugibali, kako naj jih ukrotimo. Nazadnje se je starešina odločil: »Treba jih je vsaj eno tretjino odstreliti, da spet ustvarimo ravnovesje v naravi. Vsak naj poskrbi za svoj rajon!« Jaz bom že za svojega, sem si mislil. Dobro sem vedel, kje jih bom našel. Celo tisto puško z daljnogledom sem vzel s seboj, v žep pa vtaknil tri patrone. Kar s traktor- jem sem se odpeljal, da čim prej opravim nalogo. Tja na tisto jaso, kjer stoji lovska opazovalnica, sem se zapeljal in po lestvi splezal na vrh. Ni bilo treba dolgo čakati. Kar tri so pritekle. Mati in dva skoraj odrasla mladička. Neslišno napolnim puško, jo prislonim k licu, namerim, počim … Gledam … Pa ni nobena padla! Le presenečeno so se ozirale okrog sebe, od kod strel, in spet smukale travo in lovile žuželke. Napolnim puško drugič. Pomerim, ustrelim … Gledam … Spet nič. Še zbežale niso, kaj šele padle! Ja, kaj pa je to za en hudič, si mislim in napolnim puško še z zadnjim patronom. Še bolj skrbno pomerim. Počim. Napeto gledam … Isto. Vse tri lisice so me žive in zdrave gledale, ko sem lezel s preže. Samo malo so se umaknile, kot da mi dajejo prostor. Še bežati se jim ni zdelo vredno! Preden sem se odpeljal, sem se s traktorja še enkrat ozrl k njim. A veste, kaj sem videl? Ne boste verjeli, ampak je bilo res. Stara me je gledala in se mi režala. Roko bi dal v ogenj, da se mi je smejala,« se je začel smejati tudi on. »Kako je to mogoče, da nisi niti enkrat zadel? Saj si rekel, da si bil dober strelec,« se Miran ni mogel načuditi. »Saj res. Kako? Zakaj? Tako sem se spraševal celo pot proti domu tudi jaz. Jezen sem bil sam nase in osramočen. Kaj bom odgovoril, ko me bodo vprašali, kje imam lisice? Vsaj sosedje so vedeli, da grem nadnje. Šele doma sem ugotovil, da je bil daljnogled premaknjen,« se je spet zasmejal. »No, in kaj je nauk te zgodbe?« se je zazrl v nas. »Da se je treba na lov dobro pripraviti,« sem rekel. »In da so lisice res zvite,« je rekla Katja. »Oba odgovora pravilna!« je plosknil stric. »Kako pa veš, Katja, da so bile lisice zvite?« »Kaj nisi rekel, da so se ti smejale?« ga je gledala začudena. Še dobro, da se je Suzana oglasila: »Povej še kakšno!« A teta nas je že začela priganjati: »Le pojdite, le pojdite. Ata je utrujen,« je rekla in nas obzirno potiskala proti vratom. Vedela je, da ga ne bi bilo težko pripraviti do tega, da bi nadaljeval s svojimi lovskimi »storijami«, kot je on rekel temu. K sreči je stric počasi le okreval. Pa tudi sneg je skopnel in prišli so dnevi, ko je spet lahko brkljal okrog hiše ali posedal pred njo. Celo po vasi se je kdaj odpravil. Neko sončno popoldne je dobil celo obisk. Obiskal ga je prijatelj iz otroštva. »Soseda sem prosil, da me je pripeljal do tebe,« se je Tonjev Janez smejal kot otrok, srečen, da ga spet vidi. »Saj me boš nazaj grede pobral?« je vprašal Kovtrovega Pepija, ko mu je pomagal z voza. »Seveda vas bom, stric,« se mu je dobrodušno smejal. Vesel je bil, ko je videl dva stara prijatelja, kako se objemata. »Miran, hitro prinesi še en stol,« je brž naročal stric. »Žena, ti pa kaj za pod zob prinesi in kaj tekočega, da se nama grli ne vžgeta,« se je hahljal in gledal prijatelja, kot da ne more verjeti svojim očem. Teta je prinesla še en stol in nanj postavila najprej skledo z domačimi keksi, potem pa še staro majoliko z rdečim vinom in dva kozarca. »Kako si, Janez?« ga je sočutno vprašala. »Eh, saj veš, kako. Vidva imata drug drugega, jaz pa …,« je težko vzdihnil. Ko sta spila prvi kozarec »za zdravje«, se je nekaj časa oziral okrog sebe in z rahlo zavistjo rekel: »Lepo je pri vas. Kakšna lepa hiša!« se je zastrmel v ono od mladih. »Pa povsod rože, pa trava pokošena, pred podom vse pospravljeno …« »Ja, pa hlev prazen, orodje skrito, kašča zaklenjena …,« je bilo stricu Zaplotniku dovolj hvale. »Tiho bodi!« ga je prekinil prijatelj. »Poglej, kar trije vnuki stojijo pred tabo. Dobro ženo imaš. Nobene sile ti ni!« Stric Zaplotnik se je zazrl v otroke in se v hipu spremenil. Čez obraz se mu je razlilo zadovoljstvo, v očeh so se prižgale hudomušne iskrice. »To pa, to, vnuke pa imam, hvala bogu. Ali vidiš,« se je delal zaskrbljenega, »kakšna ušesa ima naš Miran?« Stric Janez se je pozorno zagledal vanj. »Kakšna?« ni razumel, na kaj namiguje. »Ne vidiš, kako mu čudno rastejo? Ne vidiš? Že čakajo na novo zgodbo. Kar naprej bi jih poslušal,« je vnuka navihano dregnil s svojo palico. »Je tako, Miran?« »Je,« je ta priznal in se široko nasmejal. »Teh se pa tebi najbrž ne zmanjka,« se je nasmejal tudi stric Janez. »Si mu že povedal o tanku?« je vprašal in se zagledal pod velik kozolec toplar, ki je stal kakih deset metrov proč. »O kakšnem tanku?« sem tudi jaz zastrigel z ušesi. »O partizanskem tanku,« je oživel stric Zaplotnik.

TANK? KAKŠEN TANK?

»Saj partizani niso imeli tankov! Nemci in Italijani so jih imeli,« ga je Miran gledal nejeverno. »Do kapitulacije Italije res, potem so se pa kar dobro založili z njihovim orožjem. Tudi do tankov so prišli,« nam je razložil. »In so ga pripeljali pod naš kozolec? Zakaj mi pa tega še nikoli nisi povedal?« je Miran pogledal očitajoče, ko je ata nekajkrat pokimal z glavo. Kot da smo se dogovorili, sta se prav takrat na kolesih pripeljala Mitja in Jakob, prišla je sosedova Cvetka in kar naenkrat je imel stric pred sabo pozorne poslušalce. »Lej, vsem rastejo ušesa! Zdaj ti pa ne kaže drugega, kot da začneš,« ga je spodbujal tudi prijatelj Janez. »Povejte, povejte!« smo ga prosili. »Ej, otroci, vi ne veste, kaj je vojna,« je nenadoma postal žalosten. »Da je le nikoli ne bi doživeli,« je rekel in se začel presedati. Vedeli smo, da se pripravlja na pripovedovanje. »Toliko sem bil star, kot ste zdaj ti, Miran, pa Jakob, Mitja in Jože, a se spomnim, kot bi bilo včeraj. Česa takega, kot smo doživeli tisti dan, nikoli ne pozabiš. Je tako, Janez?« se je obrnil k prijatelju. »Je tako, prijatelj, je tako,« je prikimaval in strmel pod kozolec. »Še zdaj slišim, kako je ropotalo, ko je tank prihajal tamle po cesti proti vasi. In zavil semle, pod naš kozolec. Trije mladi partizani so bili na njem. Lepi, mladi, veseli. Italijane so premagali, pa so mislili, da bo vojne vsak čas konec. Posebej smo imeli radi Štefana. Tako lepo je zavijal po primorsko. Pa vse mogoče je znal narediti: ženskam je nabrusil škarje in nože, zvezal jim je počene lonce, popravil kako ključavnico … Saj veš, kako je bilo takrat pri nas,« se je spet obrnil k prijatelju. »Ja, fantov in moških enostavno ni bilo. Samo otroci pa ženske in kak starček, kot sva zdaj midva,« mu je vneto pritrjeval. »Zakaj jih ni bilo? Kje so pa bili?« je vprašal Mitja, ki je bil nor na vojaške zgodbe. »I zakaj? Vojna jih je raztepla na vse strani. Eni so šli k partizanom, drugi k belim, tretji so postali skrivači …« »Ene so okupatorji odgnali v taborišča,« ga je dopolnil stric Janez. »Kje sem že ostal?« se je Zaplotnikov stric obrnil k Miranu. Večkrat mu je, kadar je pripovedoval daljše zgodbe, moral pomagati poiskati nit, ki jo je izgubil. »Trije partizani so prišli s tankom. Eden je bil Štefan,« ga je spomnil. »Tako je. Pod kozolec so ga zapeljali. Za nekaj dni, so rekli. Potem gredo v boje, so namignili z glavo proti našim lipam nad vasjo. Eden je bil vedno na straži, druga dva sta se pa med vaščane pomešala. Nam, otrokom, so dovolili, da smo lahko plezali po tanku in nam celo razkazali notranjost, da smo videli vse tiste naprave in smo lahko pokukali skozi tisto dolgo cev. Ponoči so spali na kozolcu v senu. In moja dva brata tudi. Tretje jutro, navsezgodaj je bilo,« reče z utišanim glasom, kot da je sovražnik še vedno blizu, »pa čisto potiho in še v temi pridrvijo od reke navzgor belogardisti iz bližnje postojanke. Ravno Štefan je bil na straži. Najbrž je dremal ali kaj, da jih ni ne videl ne slišal. Presenetili so ga in ubili tam, na stražarskem mestu, potem pa ga zvlekli tjale pod jablano.« »Katero jablano?« smo vprašali. Tam ni bilo nobene jablane! »Tukajle je stala,« je stric Zaplotnik vstal in s palico pokazal na mesto, kjer je nekoč rasla. »Se spomniš?« se je obrnil k prijatelju. »Kaj se ne bi! Tako dobra rdeča, sočna jabolka je rodila,« je kimal. »Pa potem?« je Miran postal nestrpen. »Se spomniš, da je takrat veja, ki je bila obrnjena proti kozolcu, v jeseni še enkrat zacvetela?« se Janez ni dal utišati. »Spomnim, spomnim,« je kimal Miranov ata. Nikamor se jima ni mudilo. »Kaj so potem naredili beli?« je Miran spet positnaril. »A kaj so naredili?« ga je pogledal. »Si lahko misliš. Najprej so preiskali kozolec. So točno vedeli, da so prišli s tankom trije. In so res našli oba partizana in mojega brata Metoda,« je povedal. »Nisi rekel, da sta v senu spala dva tvoja brata?« »Saj sta, le da Petra niso našli. Globoko v seno se je zaril, pa se je rešil. Tudi zato, ker se je belim strašno mudilo. Bali so se partizanov. Mojemu atu so ukazali, da je vpregel konje in potegnil tank semle,« je zakoračil na tisto mesto. »Pod tank so naložili strelivo in ga pognali v zrak …« »Uf, je počilo! Le da na onem koncu vasi nismo vedeli, ne kaj je počilo, ne zakaj,« se je v pogovor spet vtaknil Janez. »Ja, malo je manjkalo, da nam niso takrat še zažgali. Kos gorečega tanka je priletel v slamnato streho in jo vžgal. K sreči je moj ata hitro potegnil tisti šop ven in streho polil z vodo. Beli so pa vse tri ujete vklenili in hitro spet zbežali v breg in v svojo postojanko. Za sabo so pustili mrtvega partizana in tank, ki je še dolgo gorel in tlel. Kasneje ga je moj ata s konji zvlekel pod breg, tja, kjer zdaj stoji tanova hiša. Vse do takrat, ko smo začeli kopati za prvi vodovod v vasi, to je bilo leta 1978, je bila tam luknja in se trava ni zarasla. No, zdaj se, hvala bogu, ne pozna več,« bi verjetno zaključil pripoved, če ne bi Janez dodal: »Potem so prišli pa partizani …« »Ja, potem smo se pa res ustrašili,« je kimal stric Zaplotnik in že kazal s palico na sosednjo hišo. »Tjale so nagnali vse odrasle. Še sedaj vidim partizanskega komandanta. Na konju je prijahal. V hiši je pa vpil na vse, kot da smo mi krivi. Da smo jih mi izdali. Potem se je moj ata ojunačil in stopil predenj: »Ali mislite, da bi svoje otroke izdali?« ga je vprašal in povedal, da so odpeljali tudi njegovega sina. Najbrž je to komandanta prepričalo. Vsi smo se zbrali ob Štefanovem truplu. Komandant je povedal nekaj tako lepih besed, da se je marsikatera ženska razjokala. Potem so partizani izstrelili še častno salvo, naročili, naj ga pokopljemo, kot se junaku spodobi, pa šli.« »Pa ste ga?« »Jasno,« se je izprsil. »Na pokopališču, čeprav je bilo to od okupatorjev strogo prepovedano. Po vojni so ga njegovi domači prišli iskat in ga zakopali v domači zemlji,« je povedal čudno žalosten. »Kaj je bilo pa z onimi tremi, ki so jih beli odpeljali s seboj?« je zanimalo Mitja. »Za partizana ne vem,« je rekel potrt, »ampak so ju gotovo ubili. Vsakega so. Našega Metoda so imeli dva meseca zaprtega. Zasliševali so ga, da bi kaj iz njega izvlekli, ga tepli, potem pa le izpustili. Komaj sedemnajst let je imel takrat. Od tistih dni se je belih bal kot hudič križa,« je povedal. »Ampak nekdo je partizane moral izdati,« se Mitja ni zadovoljil z odgovorom. »Prav gotovo, prav gotovo, ampak ne iz naše vasi, hvala bogu,« je zagotavljal Miranov ata in stric Janez mu je vneto prikimaval. »Kje pa je sedaj tank? Cel ni mogel kar izginiti?« bi rad zvedel Miran. »To pa kar svojega očeta vprašaj. Midva sva za danes povedala vse,« se je obrnil k prijatelju, nam pa z obema rokama kazal, naj že gremo.

KAJ VSE HRANI MIRANOV OČE!

Zgodba o partizanskem tanku nas je tako vznemirila, da se kar nismo mogli raziti. Posedli smo pred Zaplotnikov skedenj, od koder smo lahko videli kozolec in tudi prostor, kamor so po vojni umaknili ostanke tanka. Ko je po vrtu proti novi hiši zapeljal rdeči clio, je Miran na ves glas začel klicati: »Oči! Oči!« »Kaj pa je? Si je kdo dal nogo za vrat?« se je pošalil, čeprav je bil videti zelo utrujen. »Ata je povedal …« »Kaj pa takega?« se je nasmehnil in sedel za leseno mizo, ki jo je sam lani stesal. »O tanku nam je pripovedoval,« je povedal Miran. »Je rekel, da naj tebe vprašam, kje so še kakšni ostanki. Res veš?« ga je z besedami in očmi prosil za nadaljevanje zgodbe. »Najprej mi prinesi kaj, da pogasim žejo,« je rekel Miranov oče in odložil jopič. Ves je bil prepoten. Najbrž tudi od težkega dela v službi. Miran je namignil Katji, naj hitro prinese sok, saj nikoli ni pil drugega kot vodo ali brezalkoholne pijače. Ko je vase zlil velik kozarec vode, se je glasno oddahnil: »Ste slišali, kako je zacvrčalo?« se je pošalil. Vedno se je rad šalil z vaško mularijo, kot nam je rad rekel. »Tank? A tank vas zanima? Ko sem bil star približno toliko kot ti, Miran,« se je obrnil k sinu, »je tamle doli še ležal prevrnjen. Vsi vaški otroci smo poznali zgodbo o njem, saj nam je odrasli niso mogli zamolčati, če je bil tank še vedno tam. Ampak ga je bilo vsako leto manj. Grizel ga je čas, pa rja, pa menjavanje letnih časov … Potem so železje odkrili cigani in ga po kosih odnašali na odpad … Kak kos smo odnesli tudi mulci. Za spomin, smo rekli. Jaz še imam dva kosa, za druge pa ne vem. Ko človek odraste in si nakoplje lastne otroke,« je pokuštral Katjo in Suzano, ki sta se ga tiščali vsaka z ene strani, »ni več časa za igre.« »Kje pa imaš tisto?« je bil nestrpen Miran. »V skladišču,« se je zagonetno smehljal. »V kakšnem skladišču?« je strmel vanj odprtih ust. »Tamle notri,« je namignil na skedenj za seboj. Potem je vstal, na stežaj odprl vrata, da je svetloba, ki je prihajala le še skozi dve lini v steni, razsvetlila prostor, in stopil k omari, ki je stala v kotu za vrati. Segel je z roko na vrh, pomahal s ključem in sila pomembno odprl dvokrilna vrata, ki so zaškripala, mi pa smo napeli oči in nestrpno čakali. »Hokus, pokus,« je čaral z rokami in že je v eni roki držal kos sivo zelene pločevine, na kateri so bile z belo barvo napisane neke številke, v drugi pa nekaj podobnega števcu pri avtomobilu, le da je bilo večje in staro, zelo staro. Oba kosa smo si podajali iz rok v roke, kot da nam je izročil ne vem kako dragocenost. »Kaj vse še imaš?« je Miran hotel z roko seči na police, pa ga je odločno zaustavil: »Le počasi! Vse bom pokazal, samo ne silite naprej!« je postal resen. Iz omare je vzel dve čeladi in vprašal: »Veste, kaj je to?« »To sem videla zadnjič v filmu,« se je važno oglasila Suzana. »To sta čeladi. Pa veste, od katere vojske?« se je obrnil k nam, fantom. »Tale je nemška,« sem rekel. »SS znak ima.« »Tale ima pa luknjo,« je skoraj zavpil Jakob. »In kaj to pomeni?« je vprašal. »Da jo je preluknjala krogla. Vojak je najbrž padel mrtev na tla,« sem ugibal. »Tako je,« je kimal Miranov oče. »Italijan jo je nosil. Bog ve, od kod je prišel k nam umret,« je rekel zamišljen. »Mi jih nismo prosili, naj pridejo,« sem rekel malo jezen. Če bi bili vsi kot on, ki se je skril, kadar ga je hotel njegov ata vzeti s seboj na lov in se je jokal in tresel, če mu je dal v roke puško, ne bi nobeden šel v partizane, da bi pregnal okupatorja, sem ga gledal izpod čela. »Tole poznate?« nam je že kazal čuden nož. Vsi smo bili tiho. »Bajonet,« je rekel in ga težkal. »Še iz prve svetovne vojne. Na puški je bil nasajen. Si predstavljate, čemu je služil?« nas je vprašal. Prikimali smo in se z grozo v očeh umaknili za korak, ko ga je v šali obrnil proti nam. »Le kje si ga dobil?« se je naglas čudil Miran. »Moj stari ata ga je prinesel s fronte. Ne vem, s katere. Ali s soške ali iz Galicije. Nekateri so morali celo na rusko … So bili prepričani, da hujše ne more biti, kot je bila tista vojna. Pa ko so doživeli drugo svetovno, so spoznali, da je lahko še hujša.« »Ampak vaš stari ata je bil med drugo vojno že toliko star, da mu ni bilo treba prijeti za orožje. Lepo doma je bil, na varnem, ne k belim ne k partizanom mu ni bilo treba iti,« sem rekel. »Na varnem?« me je pogledal in se grenko nasmehnil. »V drugi svetovni vojni ni bil nobeden na varnem! Da boš vedel, mojega starega ata so enkrat beli že imeli ob zidu, da bi ga počili.« »Zakaj?« sva vprašala kar dva hkrati. »Zato, ker ga je nekdo izdal, da skrivaj pomaga partizanom. In bi ga gotovo ubili, če ne bi šli vaščani z župnikom prosit zanj. In veste, zakaj so šli prosit?« je pogledal drugega za drugim. »Zato, ker so se bali partizanskega maščevanja. Zapomnite si,« nas je resno gledal, »nihče ni bil takrat varen. Še otroci ne!«  »Stric, še kaj pokažite!« je prosil Mitja. In se je res obrnil spet k omari in iz nje potegnil najprej dve čutarici, potem pa še menažko in aluminijasto žlico. Odprtih ust smo strmeli vanj, ko je iz omare potegnil pravo vojaško sabljo. »Kje ste pa to dobili?« sem se čudil. Položil mi jo je v roke in spraševal sem se, kako močna je morala biti roka, ki jo je lahko vihtela. »Še iz časov avstroogrske je, ko nam je vladal cesar na Dunaju,« je bil ponosen nanjo. »Smrke iz Dola mi jo je prodal. Petsto tolarjev sem dal za njo,« je povedal. »Tolarjev?« »Ja, takrat smo imeli tolarje,« je mirno povedal. »Zdaj imamo pa evre!« se je oglasila Suzana, najmlajša med nami, da smo se sproščeno nasmejali. »Tako je,« se je nasmehnil tudi on in iz omare vzel kartonsko škatlo z napisom Peko. Iz nje je vzel pisano blago in ga razgrnil pred nami. Zastava! sem se začudil. »Jo kdo pozna?« je vprašal. »Partizanska je,« je rekla Katja. Najbrž zato, ker je bila na sredini petokraka zvezda. »Ne, to je jugoslovanska zastava. Jugoslavija je bila naša skupna država, dokler ni žalostno propadla. Tudi jaz sem bil njen vojak,« je povedal in si na glavo nataknil vojaško kapo z rdečo zvezdo. »Vojak Jugoslovanske ljudske armade,« je salutiral in se postavil v pozor. »Potem smo Slovenci hoteli imeti svojo državo, zato smo morali imeti tudi svojo vojsko. Iz vojaka JLA sem se prelevil najprej v vojaka teritorialne obrambe,« je rekel in kapo z rdečo zvezdo zamenjal s tako, ki ima slovenski Triglav in znak TO. »Uniforme smo imeli doma in smo samo čakali, kdaj bo prišel naš čas.« »Vaš čas?« nekateri niso razumeli. »Ja, naš čas. Ko zgrabimo za orožje, če ne bo šlo drugače,« se je nasmehnil. »Tudi ti si zgrabil za orožje?« Miran ni mogel verjeti, da prav sliši. »Tudi jaz,« je rekel in se ponosno zravnal. »Tu? Doma?« »Ne. Veliko skladišča hrane blizu Mesta smo čuvali. Branili bi ga, če bi ga hotela JLA napasti.« »Pa si tudi ti streljal?« je Miran nejeverno strmel vanj. Od vseh nas je bil najbolj presenečen in začuden. »Hvala bogu, da mi ni bilo treba. Je bilo prej vsega konec,« se je olajšano nasmehnil. »Ampak če bi bilo treba?« je silil vanj. »Bi pač streljal. Je pa velika razlika, če se boriš za svojo domovino ali pa napadaš drugo in si okupator,« je poudaril in obe kapi skrbno zložil spet v škatlo. »Torej si bil neke vrste partizan,« ga je Miran gledal z občudovanjem. Kaj neki so mu pripovedovali o njem, da je zdaj ves spremenjen, sem razmišljal. Svečani trenutek je zmotil ženski glas. »Ej, kje ste? Kam ste se mi skrili?« Miranov oče je brž zaklenil omaro, spravil ključ v žep in nas začel poditi ven. »Pa tiho o tem,« je rekel in položil prst na usta. Vedeli smo, da bi se žena jezila nanj, če bi vedela, o čem nam je pripovedoval. Ona pa res ni marala ničesar, kar je bilo povezano z vojno. Nam je enkrat Miran povedal, kako se jezi pred TV: »Nehajte se že prepirati! Bomo kar naprej v vojni? Mene zanima prihodnost. Zaradi tehle mojih in drugih otrok!«  Zato je zdaj ni hotel razburjati in je šel za njo, kot da se ni nič zgodilo. Z njima sta šli tudi obe njuni hčerki. Mi pa smo se prestavili k drvarnici, kjer je bilo treba o vsem še malo razmisliti.

PRIPRAVIMO RAZSTAVO!

»Tvoj oče je mega,« sem moral priznati Miranu. »Res je,« je menil tudi Jakob, le da je še dodal: »Ampak je bil tudi moj ati v osamosvojitveni vojni.« »Saj je bil moj tudi, ampak ne verjamem, da bi imel kje kako »skladišče«, kot ga ima Miranov oče. Neverjetno, kaj vse skriva v tisti svoji omari. Pa res nisi nič vedel o tem?« sem se zazrl vanj. »Prisežem, da ne! Če sem odkrit, mi nikoli nič ne pove o vojni. O tem mi pripoveduje ata. Ampak drugače. Ne tako pregledno,« je skušal sam sebi razložiti novo podobo svojega očeta, saj mu je ata tako rad očital to, da ni hotel biti lovec in ni maral orožja. Zdaj vidi: Njegov oče je miroljuben, ni pa strahopeten! Ne mara ubijanja. Tudi žival se mu smili, kako šele se mu človek! A če gre za svobodo naroda, tudi on lahko postane junak. V njegovih očeh je sijal ponos, da ima takega očeta. »Kako dragoceni se mi zdijo predmeti, ki nam jih je pokazal,« sem rekel naglas. »Kaj, ko bi še mi začeli po vasi zbirati predmete iz vojne in sploh – iz naše preteklosti?« sem se zazrl v vse tri. »Jaz sem takoj za,« se je Miran v hipu ogrel. »Boš ti vodja, Jože? Najstarejši in najbolj brihten si,« se mi je dobrikal. »Ne pretiravaj,« sem ga zavrnil, »a eden res mora odgovarjati za projekt. Če ste vsi za, dvignite roke,« sem hotel biti demokratično izvoljen, da ne bo kasneje kakih pripomb. Nihče ni bil proti. »Prav na vašem kozolcu, kjer je pred šestdesetimi leti stal partizanski tank, bi jo bilo najbolj imenitno postaviti,« sem predlagal. »Sprednji del kozolca bi lepo počistili, predmete razstavili po sklopih: vojaške skupaj, kuhinjske skupaj …, kmetijsko orodje spet skupaj … Vsak predmet bo moral imeti listek, kjer bo pisalo, kako se imenuje in kdo je njegov lastnik. Postavili bi tudi stražo. Prav tam, kjer je takrat stal Štefan ….« »Tako je! Moj oči lahko vse posname na svojo kamero,« je zažarel Jakob. »Moja mami bo gotovo poklicala novinarje. Naj tudi drugi zvedo za našo razstavo,« ga je dopolnil Miran, jaz sem pa še rekel: »Takoj moramo sklicati sestanek. Vse šolarje moramo pritegniti k delu! K sreči bo pouk trajal samo še štirinajst dni. Časa bo na pretek,« sem glasno načrtoval. Že naslednji dan sem na računalnik napisal vabila, Miranovi sestri in Cvetka pa so jih raznesle vsem šolarjem v vasi.

»Vabim te na sestanek to soboto ob 10. uri pred Zaplotnikov skedenj. Pogovorili se bomo o pomembni zadevi – razstavi starih predmetov. Bodi točen in prinesi s seboj predmete, ki so primerni za razstavo. V imenu ekipe – Jože.

Že tisti večer sem doma povedal, kaj nameravamo storiti. »To ste se dobro spomnili,« je bil oče takoj navdušen. »Jasno, da bomo pomagali!« Tudi mami so zažarele oči. »Bravo! Vam vsaj dolgčas ne bo. Počitnice boste res koristno izrabili.« A ko sem omenil, da mislimo mimogrede tudi malo pobrskati po dogodkih v 2. svetovni vojni, se je oče zresnil. »Ne vem, res ne vem, kaj bi ti svetoval. To, da po hišah vprašate, če imajo še kaj iz starih časov, se mi ne zdi nič narobe. Da boste pripravili razstavo, se mi zdi celo imenitno. To bo pravzaprav prva razstava v naši vasi! Marsikdo od starejših sploh ne ve, kaj to je. Me prav zanima, kaj vse boste še našli. Precej tega imamo tudi pri nas. Nikomur nismo ne dali ne prodali ničesar. Posebno ata vsaka stvar na kaj spominja, brez spominov pa ne moreš živeti, pravi. Radi vam bomo pomagali, kolikor bo v naši moči. Ne boste prinesli predmeta, ki mu naš ata ne bi vedel imena, stavim, da ne,« je postal navdušen, da bodo tudi oni del naše ekipe. »Da bi pa vaščane spraševali, na kateri strani so bili med vojno, tega pa nikar. Nekateri še niso preboleli poraza in starih zamer. Pazite, lahko sprožite nove prepire!« me je svaril. »Oči, se ti ne zdi prav, da vemo vsaj nekaj tudi o tem? Če mi ti ne bi povedal nekaterih stvari, ne bi ničesar vedel. Pa kar naprej govoriš, da se moramo zavedati svojih korenin. Se ti ne zdi, da to ne gre skupaj?« sem mu skušal dopovedati, zakaj bi radi vsaj malo pokukali v tisti čas. »Pa mi povej, ti, filozof, bi bil ponosen, če bi ti povedal, recimo, da takrat moj oče ni bil na pravi strani?« me je resno gledal. »Ponosen najbrž ne, rad bi ga imel pa vseeno. Saj je od zadnje vojne minilo že šestdeset let! Sam si mi povedal, da ni v vasi nikogar več, ki bi bil ali partizan ali belogardist.« »Rekel in res je, kar sem rekel. Živijo pa njihovi potomci. In nekatere stvari se prenašajo iz roda v rod. Tudi sovraštvo,« mi je potrpežljivo dopovedoval. »Morda pa sovraštva med njimi ni več. Ne moremo vedeti, če ne vprašamo, se ti ne zdi?« se nisem hotel odreči svoji zamisli. Pravzaprav me je prav to začelo najbolj zanimati. »Ja, mogoče pa res,« se je nazadnje vdal. »Boste priključili tudi Zalesje in Podbrezje?« je vprašal. »Jasno, vso vas bomo obdelali,« sem bil vesel, da me je spomnil na oba zaselka. V Zalesju so kar trije šolarji: Jelka, Marjan in Tomaž, v Podbrezju pa Jernej in Anica. Ko sem v mislih preštel vse šolarje, sem nas naštel dvanajst. Lepa ekipa, a nosilci bomo mi štirje: Miran, Jakob, Mitja in jaz, ki smo najstarejši. Pa tudi najbolj povezani. »Veš kaj, pojdi najprej do Poldeta. On ti ne bo zameril, če ga boš spraševal o belih,« mi je svetoval. »Najbolj pazite, da ne boste koga prizadeli! Tudi drugim to naroči,«  mi je zabičal. A že takrat sem sklenil, da bom k stricu Poldetu raje poslal Mitja. Ta kar požira vse, kar je v zvezi z vojsko in orožjem. Ko sem naš načrt razkril še svojemu staremu atu, je bil tudi on vesel, vendar je imel pomisleke. »A na kozolcu jo mislite postaviti?« se je čudil. »Če jo mislite pripraviti samo zase, je v redu, toda ne jaz ne nobeden od mojih vrstnikov je ne bo videl. Po tistih stopnicah ne pridemo več,« je odkimaval z glavo. »Na to pa še pomislil nisem,« sem se zamislil. »Pravzaprav na kozolcu tudi za predmete ne bi bilo varno. Pod ključem jih moramo imeti, kadar ne bo nikogar tam. Hvala, stari ata, da si to omenil,« sem se mu zahvalil. »Ja, najbrž te je zgodba o tanku in Štefanu zmešala, kajne?« se je dobrodušno smehljal. »Veš kaj, kar tam jo pripravite, kjer je že »skladišče« Miranovega očeta. Skedenj je prostoren, lahko ga boste tudi zaklenili. Dostopno bo pa za male otroke in za nas, starce. Se ti ne zdi?« me je gledal. »Ja, odlična ideja,« sem kar poskočil od veselja. Sem vedel, da ga moram vključiti v našo ekipo! Tudi prijatelji so se strinjali z njegovim predlogom. Dan pred sestankom sem si šel z najožjo ekipo vse ogledat. »Superca,« je rekel Miran in modre oči so se mu razširile od navdušenja. »Treba bo postaviti razstavne mize,« sem jih spomnil. »Ni problem! Moj oči ima dve skladovnici smrekovih desk. Če bi dali po dve skupaj in jih položili na lesene kobilice … Ampak imamo le dve,« ga je zaskrbelo. »Eno jaz lahko prinesem,« sem rekel. »Jaz pa drugo,« se je ponudil Jakob. »Odlično. To smo torej rešili,« sem si oddahnil. »Dekleta bodo deske s čim pregrnile, da bo lepo,« sem razmišljal na glas. »Kaj bomo pa z omaro?« je vprašal Mitja. »Ne vem še. To mora odločiti oči,« je rekel Miran. »Pokliči ga, če je doma,« sem predlagal. »Najbolje, da rešimo čim več problemov danes, da si na sestanku lahko razdelimo naloge.« Prišel je, kot da je samo čakal na naš klic. »Zamisel je odlična,« nas je pohvalil. »Moje »skladišče« naj bo pa kar tam, kjer je. Bom samo omaro odprl, pa naj vidijo, kaj imam. Predlagam, da tale kot pri vratih pustite prazen za kake večje predmete. Za kolovrat, na primer, če ga boste še kje našli, za kake burklje, loparje in podobno. Pa lepo boste morali počistiti. Morda obesiti kake lepe slike na stene, da ne bo tako pusto,« je razmišljal na glas. »Kateri datum pa imate v mislih?« ga je zanimalo. »Prav dolgo ni treba odlašati. Avgusta so kolektivni dopusti, takrat ne bo ne delovne sile ne obiskovalcev,« je menil. »Jutri se dogovorimo,« je Miran rekel nekam nestrpno. »Že grem, že grem, šefe,« se je pošalil ali ponorčeval iz nas ter odšel. »Saj nisem mislil tako,« ga je Miran zaustavljal z besedami, pa je samo z roko pomahal, ne da bi nas še pogledal. Mitja je Mirana grdo pogledal: »Kako se pa obnašaš, bedak? Pričakuješ, da nam bo vse dal, vse naredil, ti pa …« »Mir, fanta, mir, ni časa za prepire! Jutri se pogovorimo o vsem,« sem ju pomiril. Drugi dan samo Jerneja iz Podbrezja bi bilo na sestanek. Je šel s kolesom nekam na potep. »Dobro opravite,« mi je rekel, ko se je po mobitelu opravičil. »Cvetki sem dal naš stari radio. Starejši je kot moja mama, zato bi ga rad nazaj. Stara mama ji ga je poklonila. Mi veliko pomeni,« mi je zaupal.

AKCIJA NAS JE POVEZALA

Kaj vse so otroci prinesli na prvi sestanek! Že zdaj bi lahko pripravili manjšo razstavo, zato smo kar skakali od navdušenja. »Ste za to, da razstavo odpremo tretji vikend v avgustu, to je 22.?« sem jih vprašal. »Zaklenjeno bi potem čuvali do septembra, da si jo lahko ogledajo še šolarji naše podružnične šole.« »Morda pa pridejo tudi iz drugih šol,« so menila dekleta. »Torej ste za?« »Ja,« so zavpili v en glas. Delo smo si razdelili takole: Fantje pripravimo prostor, dekleta pa ovijejo deske z ovojnim papirjem in sploh polepšajo »razstavišče«. Vabila napišeta in razpošljeta Katja in Cvetka, napis na skednju in smerokaz proti razstavi pripravita Suzana in Anica, Miran, Jakob in Peter pa naj s pomočjo starejših določijo imena za predmete in pripišejo lastnika. Razpored predmetov na razstavi bomo pripravili najstarejši, to so Jelka, Tomaž in jaz. »Kako bo delo teklo na dan otvoritve razstave, se bomo dogovarjali sproti,« sem še rekel, preden smo se tisti dan razšli. Pojma niso imeli, kako me je projekt v resnici skrbel. Nekaj noči sem se brez sna obračal v postelji. Razmišljal sem: Naj otvoritev razstave opravimo bolj po domače ali naj posnemamo otvoritev razstave, ki smo jo videl lani v šoli, ko je znani umetnik razstavljal v šolski avli svoje slike? V tem primeru bi morali napisati veliko vabil. Tudi za občinsko upravo, župana, vse učitelje, predsednika krajevne skupnosti, Rdečega križa, Gasilcev, kulturnega društva … Najti bi morali nekoga, ki bi razstavljene stvari ocenil. Kje naj ga dobimo? V naši vasi nimamo takega poznavalca. Bi morali poskrbeti tudi za kulturni program? Nazadnje je mojo stisko opazil tudi moj oče. »Utrujen si, neprespan. Kaj te muči?« me je vprašal neko jutro. »Marsikaj,« sem rekel. »Nisem rekel, da ti bom pomagal? Vprašaj, morda skupaj najdeva rešitev,« me je vzpodbujal, naj se mu odprem. »Misliš, da bi morali dobiti govornika za našo razstavo? Nekoga, ki bi ocenil predmete?« sem iztisnil iz sebe tisto, kar me je najbolj skrbelo. Malo je pomislil, potem pa vprašal, namesto da bi odgovoril: »Kako mislite označiti razstavljene predmete?« »Na vsakega bomo nalepili listek, na katerem bo zapisano ime predmeta, pa tudi to, kdo je njegov lastnik,« sem mu povedal. »To se mi zdi čisto dovolj,« je menil. »Kaj misliš, bi morali ob otvoritvi razstave prerezati trak, kot so storili, ko so odprli del ceste proti Gmajni?« sem vprašal v strahu, da me ne bi imel za domišljavega. »Ni treba, Jože,« me je gledal resno. »V tem primeru bi si nakopali preveč novih skrbi. Po domače naredite. Pomislite na to, da večina vaščanov še nikoli ni videla nobene razstave. Težko bi jih spravili vse naenkrat pred skedenj, da bi čakali na župana, ki bi spregovoril. Vi se potrudite, da boste spravili skupaj čim več predmetov, potem pa nam dovolite, da si vse v miru ogledamo. Ni pomembno, ali bodo prišli zjutraj ali zvečer ali pa sredi poletnega dne. Da le pridejo. Da spoznajo, kaj vse zmorete in kako je vsak predmet dragocen spomin na našo preteklost,« me je bodril in me čisto pomiril. Zdaj sem se z navdušenjem lotili dela tudi jaz. Kar naprej smo se klicali in dogovarjali. Ne, te počitnice res ne morejo biti dolgočasne! Cela vas je oživela. A kljub obilici dela v zvezi z razstavo smo mimogrede našli čas tudi za kopanje v Zaplotnikovem bregu. Neko dopoldne je Miran predlagal: »Fantje, kaj ko bi poiskali tisto skrivališče, o katerem mi kar naprej govori moj ata?« »Imenitna ideja,« je kot kozliček poskočil Jakob. Navdušenje se je polastilo vseh in že tisto popoldne smo se zagnali med grmade in skale v bregu. Ni minilo pol ure, ko je Mitja zavpil: »Tukaj je!«  Kar zavriskali smo od navdušenja, ko smo priplezali do njega. Pod veliko previsno skalo, povsem zakrito z grmovjem in podrastjo, smo zagledali kar precej veliko votlino. Z neverjetno vnemo smo z golimi rokami odstirali rastlinje in prodirali v notranjost, da smo bili vsi opraskani in zamazani. »Tole bo naša naslednja akcija,« je Miran rekel samozavestno, kot se potomcu Zaplotnikove domačije spodobi. »Posekali bomo grmade, očistili votlino in tudi mi imeli svoje skrivališče,« so mu žarele oči od navdušenja. »Pa piknike bomo lahko imeli tukaj,« se je glasno navduševal Jakob. »Tako je, ampak po njihovo, ne po naše. Krompir bomo pekli v žerjavici.« »Pa koruzo na ognju!« »Včasih tudi kako klobaso …,« smo se kar prehitevali. »Ko odstranimo grmade, kar vidim, kako lep svet se nam bo razkril. Kot na dlani bomo imeli Krko z mostom in mlinoma,« je sanjaril Miran. »Nekdanjima!« ga je popravil Mitja. »Saj je vseeno. Srečni smo lahko, da smo doma v tako lepem kraju,« je rekel in za čuda se nobeden od nas ni zasmejal. Najbrž smo vsi čutili enako. Najlepše od vsega pa je bilo, da smo se počutili kot ena družina.

NAŠA KULTURNA DEDIŠČINA NE BO ŠLA V POZABO!

Kaj vse smo znesli na skedenj! Katja in Suzana sta poleg velikega jerbasa prinesli tudi glineno skledo, železen možnar, narejen še v dvorski železarni, ribežen za zelje, mlinček za kavo, staro mišelovko in tri uteži. Jakob nam je pomembno izročil likalnik na oglje. Tudi ta je prišel iz iste železarne. Prinesel je tudi leseno kamelo, s katero so včasih hodili v maškare, pa vojaško čutaro in stare smuči. »Od kod pa pri vas smuči?« sem jih vzel v roke in jih opazoval kot največje čudo. Bile so dolge več kot dva metra, z jermenom, ki je bil pripet na nekakšno kovinsko ogrodje. Menda so jim rekli kandaharce. »Sestra stare mame jih je poklonila mojemu stricu Cirilu, ko je končal osnovno šolo,« je povedal. »Mama je rekla, da je bilo to enkrat 1954. leta in da so zagotovo prve in najstarejše smuči v vasi,« se je pobahal. »Pa se je kdo smučal z njimi?« nisem mogel verjeti. »Menda se je stric spuščal z Devence po hribu navzdol.« »Ne bi jih dal na noge,« se je zmrdoval Mitja. »Danes ne, ko imamo vsega preveč. Veš, kaj so otrokom pomenile takrat?« sem jih še vedno vrtel po rokah. »Hvala, da si jih prinesel,« sem pohvalil Jakob. Anica iz Zalesja je prinesla tri podkve, konjske uzde, kovane vile in nekaj starih, različno velikih žebljev. »Pri nas je bila včasih kovačnica,« je povedala. »Tole je vse, kar je še ostalo od nje.« »Jaz sem šla pa k Jožmanovim, v stari mlin. Poglejte, kaj sem prinesla!« je začela Anica zlagati pred nas sito za presejanje moke, vrečo, kamor je mlinar lovil moko, dleto, s katerim je klesal mlinske kamne, merico za merjenje moke in žita, pa tudi nekaj uteži. »So rekli, da je škoda, da se na to nismo prej spomnili. Vse drugo so raznesli na vse strani,« je povedala. »Kaj pa mlin pod našo vasjo? Je kdo šel vprašat k njim?« me je zanimalo. »Koga pa naj vprašam?« se je začudil Miran, ki je najbolj poznal razmere ob vodi, saj je bil tam včasih poročen njegov stric. »Kaj pa vojna? Ste se o vojni kaj pogovarjali?« sem vprašal vse naenkrat. »Jaz nisem hotel. Imam občutek, da ne bi bilo prav, pa tudi zanima me nič,« je brez zadrege rekel Marjan. »Mene je teta Fana tako grdo pogledala, ko sem hotela načeti pogovor. Malo je manjkalo, da me ni nagnala,« je povedala Cvetka. »Pa imate občutek, da so zaradi vojne v vasi kje skregani?« sem silil vanje. »Neee!« »Sploh ne!« »Se mi ne zdi,« in podobno so odgovarjali. Pravzaprav je tako tudi prav, sem razmišljal. Meni je ata odgovoril na vsa vprašanja, ki so me mučila, drugi naj jih pa tudi najdejo. Sicer pa je to nalogo prevzel Mitja. Ugotovitve mora strniti v kratek zapis, ki ga bomo tudi razstavili. Bo že on poročal.

MITJA VNETO RAZISKUJE

Miranov stari ata nas je s tistimi lesenimi puškami čisto zmešal. Vsi smo jih hoteli imeti. Nekateri so si izrezljali tudi bombe, potem pa smo se »borili«. Za te boje se je najbolj navduševal prav Mitja. Njegov oče je bil, ko smo živeli še v skupni državi Jugoslaviji, oficir JLA. Tisto leto, ko smo se Slovenci osamosvojili, je zapustil Slovenijo in odšel domov, nekam v Srbijo. Šest let je bil Mitja star, ko sta se z mamo preselila v našo vas. Najbrž je očeta zelo pogrešal, zato je bil tolikokrat pri nas ali pa pri Zaplotnikovih. Z moškimi se je spuščal v dolge pogovore o vsem mogočem. Govoril je kot raztrgan dohtar. Tako je rekel moj stari ata. »Očeta pogreša, Jože. Ti imaš dva moška v družini, on še enega ne. Dober fant je, nič ne bodi ljubosumen nanj,« mi je videl v dušo. Sam Mitja mi je kasneje povedal, da je dolgo vsak večer jemal v posteljo očetovo sliko, ki jo je našel skrito v maminem predalu. Zdel se mu je najlepši moški na svetu. V tisti lepi uniformi, z oficirsko kapo na glavi in rumenimi našitki je bil največji, najpogumnejši … Še dolgo se je jezil na mamo, kot da je ona kriva, da je kar čez noč izginil. »Nalašč sem ji nagajal. Nalašč nisem maral šole. Nalašč sem se začel potepati,« mi je zaupal. »Kot da bom s tem mamo prisilil, da bo očeta poklicala, naj se vrne. Ona me je pa samo zaskrbljena gledala, skrivaj jokala in neko nedeljo poklicala na pomoč svoje starše. »Slišim, da mame ne ubogaš več,« me je dedek strogo gledal izpod čela. »Slišim, da ne maraš šole,« je vzdihnila babica. »Kaj bomo s tabo?« me je stisnila k sebi. Grobo sem se ji iztrgal iz objema in se zaprl v svojo sobo. Slišal sem, kako nekaj razburjeno premlevajo. Ded je nekajkrat glasno zaklel in slutil sem, da se bo nekaj spremenilo. Že čez dober mesec je mama začela prazniti omare. Vse najine stvari je zlagala v velike kartonske škatle. »Greva k očitu?« sem se razveselil. »Ne, Mitja, nekam drugam greva. Nekam, kjer bo obema laže živeti,« je rekla in me dolgo stiskala k sebi. Nič nisem razumel. Kam? sem razmišljal in se bal. Iz Ljubljane, nekam proč od prijateljev me bodo odpeljali, sem se bal. In sem prav slutil. Starši so ji pomagali kupiti tole našo hiško. Da bi me iztrgali iz mestnega okolja, »kjer na mladega človeka preži polno nevarnosti,« je mama navadno rekla, če jo je kdo vprašal, zakaj sva se preselila v to malo vas,« mi je zaupal. »Kako sem bil takrat jezen nanjo! Vsi prijatelji so ostali v mestu. Kaj bom brez njih?« sem ponoči jokal v blazino. A sem se kmalu privadil. Zdaj mi je tu mega! Posebno naša klapa! Res, Jože, hvaležen sem mami, da me je pripeljala sem. V mestu gotovo ne bi bil gasilec,« se je široko nasmejal s svojimi belimi zobmi. »Ti je všeč uniforma, kaj?« sem ga podražil. »Jasno,« se je izprsil. »Tudi moj oče jo je nosil,« je rekel in mi pokazal njegovo fotografijo. »Moja mama seveda tega ni vesela. Boji se, da nimam v sebi preveč njegovih, vojaških genov,« je postal zamišljen. »Pa jih imaš?« »Najbrž. Vse v zvezi z vojno me zanima, pa zgodovina tudi. Nič ne morem za to. Kri ni voda, pravijo modri ljudje,« se je spet nasmehnil in si s prsti počesal goste kodraste lase. Pomanjšan oče s fotografije, sem pomislil. Tisti dan, ko smo poslušali zgodbo o partizanskem tanku, se je tudi on navdušil nad zamislijo, da bi malo povprašali, kako so vaščani preživeli drugo svetovno. Že tisti dan, ko smo se s svojimi lesenimi puškami »partizani« nagnali »švabe« prav do konca naše vasi, v reko smo jih hoteli napoditi tam za Štepčevo hišo, sem videl, kako mu »ušesa rastejo«, ko smo se zaklepetali s stricem. »Hej, bojevniki, ste kaj žejni?« nam je klical s praga. Stal je tam, star in suh, da se je kar v pasu lomil, z litrom soka in kozarcem v roki. »Žejni, žejni,« smo rekli v en glas partizani in Nemci. Zadovoljni smo sedli k njemu na senčno klop za hišo, si brisali znoj s čela in komaj čakali, da pridemo do kozarca. Stric je zadovoljno gledal zdaj nas zdaj naše orožje in se nam smejal. Potem je vzel v roko Miranovo puško, ki je bila najbolj podobna pravi, in začel:

ŠTEPČEV STRIC JE POVEDAL …

»Enkrat sva z Joškom, mojim prijateljem, ki je žal že pokojen, eno tako čisto pravo ukradla okupatorjem.« »Okupatorjem? Kakšnim okupatorjem?« je vprašal petletni Nacek. »Ne veš, kaj je okupator?« je bil začuden. »Ja, seveda, ti še ne hodiš v šolo. Kdo neki bi ti to razložil? Vi pa veste, kajneda, kdo so bili okupatorji?« se je zastrmel v nas. Nič nismo rekli. Čakali smo, da on začne. Moja mama je enkrat rekla, da je obseden od vojaških zgodb. »Vi nam razložite, stric,« ga je prosil Mitja. In mu ni bilo treba dvakrat reči. »Okupatorji so tisti, ki okupirajo. Zasedejo neko ozemlje. Po vsem svetu jih imenujejo enako,« je začel razlagati, kar smo že skoraj vsi vedeli, pa smo se vseeno delali, kot da nam odkriva neznani svet. »Uničiti so nas hoteli, nas izbrisati s sveta,« se je razburil in zažugal s pestmi nekam proti severu. Čez čas je dvignil prst, da bi posebej poudaril, da so k nam, na Dolenjsko, najprej pridrli Italijani. »Tako velik sem bil takrat, kot ste zdajle vi. Kot listje in trave jih je prišlo. Nikoli ne bom pozabil, kako so tisti dan, ko so se prvič pojavili v vasi, vreščale kokoši. In punce tudi,« se je začel hahljati. »Zakaj kokoši?« smo vprašali kar trije naenkrat. »Ker so jim izpod zadnjic vlekli še topla jajca. Kar surova so pili!« »Fuj,« smo rekli in se stresli od gnusa. »Zakaj so pa vreščale punce?« je zanimalo Mitja. »Ker so bili Italijani nori na ženske. Bele sinjorine, so jih klicali in jih lovili za roke. In za krila tudi,« se je smejal, kot da jih še vedno vidi. »Mi, mulci, smo pa samo na to mislili, kako bi jim zmaknili kako puško, pištolo ali pa vsaj patrone. Včasih so kar tamle pri drvarnici odložili orožje in pozabili, da so vojaki,« se je razgovoril. »Pa ste jim jo res smuknili?« je spet vprašal Mitja. Prav predenj se je postavil, da mu ja kaka beseda ne bi ušla. »Res. S sosedovim Joškom, ki je bil dve leti starejši od mene. Tamle notri,« je pokazal proti njihovi listnici, »sva jo zakopala in se skrila tudi midva.« »Pa potem?« smo skoraj hkrati vprašali in čisto pozabili na svojo bitko. »Potem je bil pa cel hudič,« se je popraskal za ušesom. »Ko je njihov poveljnik ukazal: »Andjamo,« so vojaki zgrabili za orožje, eden je ostal pa praznih rok. Poveljnik je bil kar penast, tako je vpil. Mu je že pištolo držal na sencih, da ga bo počil, pa se prav takrat zaslišijo streli od tamle,« je z roko pokazal proti gozdu nad vasjo. »Od tam so prodirali partizani, Italijani pa v beg. Skoraj čepe so bežali in vpili: »Partidžani, partidžani!« Šele z varne razdalje so začeli streljati proti njim. Uf, sva se z Joškom oddahnila! Če bi naju Italijani odkrili, če bi našli puško … Lahko bi požgali vso vas. Lahko bi nas odpeljali v internacijo. Lahko bi pobrali moške za talce in jih postavili pred zid. Kar bi hoteli, bi lahko naredili z nami, saj zato so prišli k nam, da nas uničijo in to deželo spremenijo v italijansko. Kasneje pa Nemci v nemško, jasno,« je prepričljivo razlagal kot kak učitelj. »Potem so bili pa ene reve!« sem rekel nekam razočarano. »Reve, reve. Gorja so pa vseeno naredili ogromno. Koliko vasi so požgali! Koliko ljudi odpeljali v svoja taborišča, kjer so umirali od lakote! Koliko pobili! Bilo jih je veliko, dobro orožje so imeli, naši pa …« »Kateri naši?« »Partizani vendar! Kaj se v šoli res ne učite več o tem?« nas je nejeverno gledal in zmajeval z glavo. »Ja, se, se,« je šolo vzel v bran Mitja. »Ste bili vi tudi partizan?« ga je vprašal, da bi stric še kaj povedal. »Kako bom partizan, če sem bil takrat otrok!«  se je razburil. »Nisem rekel, da sem bil takrat približno toliko star, kot ste zdaj vi? V partizane so šli samo najpogumnejši fantje in možje. To ni bilo kar tako, živeti v gozdu, pod milim nebom. Se kar naprej z orožjem na rami in z nahrbtnikom na hrbtu hajkati z enega konca Slovenije na drugega. Okupatorji siti, dobro oblečeni, do zob oboroženi, naši pa …Ali veste, kako so naši prišli do orožja?« se je zastrmel v nas. »Kako?« smo se delali, da tudi tega ne vemo. »Tako, da so ga vzeli sovražniku! Če tisti dan Italijani ne bi pred njimi zbežali, bi jih partizani napadli in jim pobrali orožje. »Mama mia,« so vpili, kadar so bežali pred njimi. »Partidžani, partidžani!« se je hahljal. »Kaj je bilo pa s puško, ki sta jo skrila?« »Našim sva jo dala, jasno. O, je bil njihov komandant vesel! Ko so odhajali iz vasi, je obema segel v roko in naju po vojaško pozdravil: »Smrt fašizmu,« je rekel in k sencam pritisnil pest. Tudi midva sva se obnašala, kot da sva odrasla. Storila sva tako kot on in rekla: »Svobodo narodu!« Ja, tako je bilo takrat,« je razneženo kimal. »Če bi bilo pa samo malo drugače, če bi Italijani ugotovili, da sva midva skrila puško, bi zagotovo gorela vsa vas. Ni čudno, da me je oče pošteno naklestil.« »Mislite – pretepel?« sem se naglas začudil. »Saj sem to tudi zaslužil,« me je grdo pogledal in branil očeta. »Kaj se pa greš, mulec?« je vpil, ko me je v veži dal čez kolena. Drl sem se kot jesihar, sosedov Jožek v svoji hiši pa tudi. Ampak sem še danes srečen, da sem partizanom priskrbel puško,« se je izprsil pred nami. Še vedno je bil ponosen na tisto akcijo. Od takrat je Mitja vedel, kam bo hodil po vojne zgodbe. Naskrivaj, seveda, da mama ne bo vedela. Nekega dne je strica našel samega sredi njegovega sadovnjaka. Z rokama v boku je stal razkoračeno in gledal nekam na drugo stran reke. Odkimaval je z glavo in bil čisto drugačen kot zadnjič. Mrk je bil in čudno jezen. Naj se tiho umaknem ali naj ga ogovorim, je razmišljal Mitja. »Kaj se je pa zgodilo, stric, da se tako jezite?« se je ojunačil in stopil predenj. »Ah, nič. Nekaterih stvari človek nikoli ne pozabi, čeprav bi bilo bolje, da bi jih,« je rekel. »Meni lahko poveste,« je prosil za novo zgodbo. »Tebi? Otrokom je treba pripovedovati le lepe stvari,« se je nasmehnil. »Vse moramo vedeti, dobro in slabo,« je rekel Mitja in se nestrpno prestopal z noge na nogo. Bo spregovoril ali ne? Oddahnil se je, ko je začel: »Prav tule smo stali v začetku vojne. Pol vasi se nas je zbralo, ker so na drugi strani nekaj vpili. Tam se je odvijal čuden lov. Nekdo je vpil: »Daj ga! Ujemi ga! Zgrabi ga!« Smo mislili, da se je kaka žival strgala z verige in ušla, pa jo lovijo. Ali pa tečejo za kako divjadjo. Šele čez čas je moj ata naglas zaklel: »Se je že začelo. O, madona, kaj se gremo!«  In smo zagledali človeka, ki je bežal. Pred ljudmi! Kot ubogi zajec pred psi, ti rečem. Ljudje pa kot lovci v pogonu, le da so bili takrat še brez orožja. Ampak bili so naši ljudje. Slovenci. In lovili so našega človeka, Slovenca, ne okupatorja!« je bil zgrožen še po tolikih letih. »Zakaj so ga lovili?« sem se začudil. Z očmi sem celo jaz začel iskati begunca na drugi strani med vinogradi v bregu. »Počakaj, poba, da še malo zrasteš. Potem pridi na pogovor,« se je zresnil in umolknil. »O tem ne bom več govoril,« je rekel in se obrnil proti domu. »Stric, počakajte! Kako je bilo v naši vasi, stric? Je kdo on naših fantov šel k belim ali pa k partizanom?« se je Mitja opogumil, ko se je spomnil svoje naloge. »Seveda so šli,« je rekel malo jezno. »Pa ti o tem ne bom pripovedoval. Po več kot šestdesetih letih je čas, da pozabimo na stare zamere. Ampak samo nekaj te bom vprašal: Povej mi, gasilec, kaj je treba storiti, kadar začne kje goreti?« »Gasiti je treba, jasno!« je odgovoril Mitja, kot bi izstrelil iz topa. »In če kdo napade tvoj dom? Tvojo domovino?« »Jo je treba braniti, jasno,« je odgovoril brez premisleka. »No, me veseli, da to veš in razumeš. Samo to je pomembno, da veš, zapomni si to!« je rekel. V tistem je na prag stopila njegova žena. »Kaj mu pa spet pripoveduješ?« se je oglasila čudno jezna. »O šoli se pogovarjava, o šoli,« je rekel stric in pomežiknil Mitju. »Je kosilo že na mizi? A da je ura že toliko? No, potem pa le domov, da se mama ne bo jezila nate,« je rekel in se zgubil v veži. Aha, njegova žena je prav taka kot moja ali pa Miranova mama, je pomislil Mitja. Nočejo se pogovarjati o vojni, je razmišljal na poti proti domu. A zanimanje za nalogo, ki smo mu jo naložili, je bilo sedaj še večje. Z veseljem je šel, kot so mu naročili, še k stricu Poldetu.

»KAJ JE PA TEBE PRINESLO?«

se je začudil stric, ko je Mitja stopil v njegovo skromno sobico. »Sklenili smo, da bomo po hišah vprašali, če imajo kaj takega, česar danes ne uporabljamo več. Razstavo bomo pripravili. Bi se pri vas našlo kaj takega?« ga je najprej povprašal o starinskih predmetih. O naši kulturni dediščini, kot se učeno reče. Malo je pomislil. »A stare predmete zbirate?« je ponovil za njim, malo tuhtal, potem pa se dvignil in odprl malo omarico ob vratih. Iz nje je potegnil petrolejko. »Tole je pa res nekaj takega, kar veliko pove o tem, kako smo nekoč živeli. Ob tejle petrolejki, lej, sem še jaz pisal domače naloge. Si lahko predstavljaš? Kasneje pa tudi moja otroka, dokler v vasi nismo dobili elektrike,« jo je nežno brisal s tresočo roko. Bila je res starinska in še vsa zakajena od petroleja, s katerim so si svetili. »Veliko stvari je hčerka odnesla s seboj, ko se je poročila na Orlako,« je povedal. »Njej se tudi vse staro zdi dragoceno in pomembno. Še bolj zato, ker je morala zapustiti dom.« »Morala? Zakaj je morala?« se je začudil Mitja. »Tako se reče. Seveda je nobeden ni podil, a ljubezen do moža je vedno močnejša od ljubezni do staršev. Boš že videl,« ga je podražil in mu izročil petrolejko. »Kaj pa počnete, stric, cele dneve sami?« se mu je nenadoma zasmilil. »O, saj se kdaj kdo ustavi tudi pri meni. Tako, kot si se zdajle ti, na primer. Sosede imam kar dobre, le vsi smo stari in betežni. Tisti, ki imajo še koga ob sebi, so lahko srečni. Starost je žalost, Mitja, posebno še, če ostaneš takole sam,« je težko vzdihnil. »Še dobro, da rad berem. Pa razmišljam vse mogoče,« se je razgovoril. »O čem pa?« je Mitja napel ušesa. »O tem, kako težko smo nekoč živeli. Na ata in mamo mislim, še najbolj pa, kako je bilo med vojno pri nas hudo,« je rekel. »To pa tudi mene najbolj zanima,« je hitro poprijel. »Pa imam samo mamo, pa še ta se o vojni noče pogovarjati z menoj,« mu je potožil in ga obenem izzival, naj še kaj pove. »To je najbrž res hudo,« je kimal in nekaj iskal v žepu telovnika. Na svetlo je potegnil starinsko leseno pipo in jo napolnil s tobakom, ki ga je imel v drugem žepu. Prižgal ga je, nekajkrat potegnil, da je zažarel, po sobi pa je zadišalo čisto drugače, kot zadiši dim navadnih cigaret. »Bi rad slišal mojo zgodbo?« se je zagledal v Mitja. Ta je vneto pokimal, stric pa je začel: »Ja, tako je bilo ...« Pripovedoval mu je, kako je kapitulirala Italija. Takrat je napolnil osemnajst let. Dovolj je bil star, da bi lahko puško nosil. Zdaj so prišli partizani, zdaj beli, pa so ga nagovarjali, naj gre z njimi. K belim ne bi rad šel, se je dobro zavedal, da bi se vsi skupaj morali upreti okupatorju, k partizanom se pa upal ni. »Partizan ni mogel biti vsak, veš,« ga je gledal, kot da se opravičuje. »Pogumen si moral biti in prenesti vse težave. Slabo so bili oblečeni, pa še zima se je približevala. Ne bom zdržal tistih hajk, sem si rekel in šel k belim, tako kot še šest fantov iz naše vasi. Ata mi je pred odhodom resno naročil: »Nobenega ne streljaj, zapomni si. Pa samo to glej, da prineseš glavo domov!«  Teh njegovih besed se je držal in res ni nikoli nikogar ustrelil. »Prisežem,« je rekel in spet potegnil iz pipe. Ta bi bila za našo zbirko, je Mitja pomislil, a rekel mu zanjo za vse na svetu ne bi. Gotovo ima posebno zgodovino. Bog ve, kje jo je dobil in na koga ga spominja, da jo ima vedno pri sebi, je razmišljal. Utrujalo ga je že njegovo dolgovezno pripovedovanje. Nič bojev. Nič akcije. Eno samo umikanje in čuvanje lastne glave. Vse do konca vojne. »Ko bi ti videl,« se je prijel za glavo, »koliko vojske se je takrat valilo proti Ljubljani! Eni vojaki so hodili, drugi sedeli ob cesti, kot da so vsega naveličani, tretji spet so se vozili na vozeh ali pa na kolesih. To je konec, sem si rekel. Poba, rešuj svojo glavo, sem se spomnil očetovih besed in sem samo gledal, kako bi ušel. Trije iz naše skupine so že izginili. Tudi dva iz sosednje vasi sta zavila v drugo smer. »Kam pa gresta?« sem ju vprašal. »Lahko greš z nama,« je rekel eden. Pa sem res šel. Naravnost proti naši dolini. Vojne v resnici še ni bilo konec, zato se je bilo treba skriti, dokler ne bo vsega hudega konec. Sem mislil, da se bom skrival le kak mesec, največ dva, pa je trajalo dve leti! Si lahko misliš - dve leti? In to takrat, ko je bilo vojne konec? « se je zgrabil za glavo. »Kako sem se bal nove oblasti! Kako so nas strašili z njo!« je bil očitno jezen sam nase. »Ampak se marsikdo res ni vrnil, če se jim je predal,« je dodal skoraj šepetaje, kot da se še vedno boji, da ga kdo ne bi prijavil in bi bil zaradi dolgega jezika kaznovan. Povedal je, da se je skrival malo v gozdu, malo doma … Kjer se je dalo. Nekaj časa sta s kolegom pozimi globoko v gozdu imela celo barako. V njej sta imela majhen gašperček. Domači so jima skrivaj prinesli krompir, mast, moko, ješprenj …, vodo sta pa iz snega topila. A nova oblast ju je kmalu našla. »Ravno ješprenj sva kuhala,« se je zresnil. »Več jih je bilo. Eni so bili kot poganjači, drugi so pa v zasedi čakali. Še sem imel tisto puško. Za odstrel kake divjadi, da sva kdaj prišla do mesa. Pa sva vse pustila in bežala kot nora. Oni pa za nama. Srečno sva imela, da sva jim ušla. Potem sva nekako sporočila domačim, pa so nama spet pomagali. Tamle na našem skednju sva si v senu izkopala velik rov. Ko je izšel Zakon o pomilostitvi, so miličniki prišli k našemu atu. »Recite mu, naj se prijavi. Nič se mu ne bo zgodilo,« so ga nagovarjali. Pa sem se nekega dne res ojunačil in se predal. Takega življenja sem bil do grla in čez sit!« je pokazal z roko nekam visoko nad glavo. »Pa so vas zaprli?« ga je Mitja s čedalje večjim zanimanjem poslušal. O teh stvareh mu pa res še nihče ni pripovedoval. O tem, kako je bilo tik po končani vojni. »Ne,« se je olajšano nasmehnil. »Res sem imel srečo. Za dva meseca so me poslali v brigado, hmelj sem obiral nekje v Savinjski dolini. Potem sem še eno leto vojske odslužil in bil končno rešen vsega,« je povedal s posebnim zadovoljstvom. Obraz mu je preletel srečen smehljaj, ko je rekel: »Celo poročil sem se in postal ata!«  Prešerno se je udaril po kolenu in znova napolnil pipo s tobakom. »Za politiko se pa nikoli več nisem zanimal,« je povedal po kratkem premolku. »Politika dela samo hudo,« je rekel in se zagledal nekam skozi okno. Mitja je videl, da mu ni več do pogovora. »Hvala, stric,« je rekel, preden je s petrolejko v roki odšel iz hiše. »Zakaj le,« je rekel, ne da bi ga pogledal. Bog ve, če Miranov ata ve, kako so tudi njega lovili. Enako se je moral počutiti kot tisti partizan med vinogradi, le lovci in goniči so bili drugi. Vojna mora biti res grozna stvar, je razmišljal Mitja in še tisti večer prišel k meni, da mi poroča. »Kako je bilo?« sem ga vprašal. »Te je bil vesel?« »Zelo vesel,« je odgovoril čudno zamišljen. »Kakšen pa je bil, ko si odhajal?«  »Čuden. Kot da se ne zaveda, da odhajam,« je rekel. »Ti je kaj pomembnega povedal?« »Povedal. Še sedaj razmišljam, da so v vojni pravzaprav vsi bežali, beli in partizani. Zdaj vem že za tri take zgodbe. ... Eni so bežali, drugi so jih lovili. Vojna mora biti res grozna stvar,« je bil očitno slabe volje. »Seveda je! Vsaka vojna je grozna,« se je iz veže oglasil moj stari oče, ki je pravkar vstopil in slišal najin pogovor. »Ste mislili, da je igra? Da je podobno, kot ko se otroci igrajo vojsko, pa izza vogalov streljajo v nasprotnika z leseno puško? V vojni gre za življenje, dragi moji. To pa takrat nima nobene cene. Mimogrede te lahko poči eden ali drugi. Zato pa je bilo pri nas toliko skrivačev. Glavo so si hoteli rešiti, nič drugega,« je rekel in sedel za mizo. »A da ti je Polde po pravici povedal, da je bil pri belih?« se je iskreno čudil. »Najbrž ga vest peče na stara leta,« se je dobrodušno nasmehnil. »Mogoče. Je pa rekel, da je bila politika kriva. Da so tudi njega naplahtali, da je šel na narobno stran,« ga je branil Mitja. »Meni se je lepo zdelo, da je bil tako odkrit.« Nenadoma je brez trkanja vstopil še Jakob, nasmejan in s čudnim klobukom na glavi.

STRIC, POZNATE TALE KLOBUK?

»Ga poznate, stric? Moj stari ata je rekel, da ga boste takoj prepoznali,« ga je vzel z glave in mu ga potisnil v iztegnjeno desnico. »Kje si ga pa staknil?« stari ata ni umaknil pogleda z njega. Ko ga je vzel roke, je strmel vanj, kot da ima pred sabo ne vem kakšno dragocenost. Ogledoval si ga je z vseh strani in ga z roko pogladil tudi z notranje strani. Celo za umazano siv trak je segel. »Se mi je zdelo, da bom še kaj našel,« se je naglas zasmejal in nam pokazal polovičko zmečkane cigarete. »Drava,« je rekel, ko jo je nekajkrat poduhal. »Take so fantje kadili med vojno. Mi, smrkavčki, smo pa srobot ali pa hrastovo lubje zvijali. Klobuk pa, klobuk je Pepetov!« je rekel z gotovostjo v glasu in si ga zadovoljno nadel na glavo. »Kdo je bil Pepe?« sem bil vedno bolj radoveden. »A kdo je bil?« se je smehljal. »En posebnež. Dolg kot ponedeljek. »;Meter osemindevetdeset, pa ledik in frej,;« se je navadno predstavljal. Vse do konca, ki je bil pravzaprav žalosten. V domu starejših je umrl. Ledik in frej,« je postal potrt, spet vzel klobuk v roke in nadaljeval: »Po vojni je postal prvi šofer v naši vasi. Pa je tudi kot šofer afne guncal. Enkrat se je s tovornjakom vred tamle pri Bregu prevrnil pod cesto. Trikrat se je prekucnil, pa si je samo nogo zlomil pa malo popraskal. Tovornjak je še dolgo ležal tam, on je pa, če se prav spomnim, nekaj časa tudi sedel. Ker je bil natrkljan in je uničil ljudsko imovino,« se je ob spominih nanj hahljal stari ata in obračal stari, zguljeni klobuk v roki, kot da se je po dolgem času končno spet srečal s starim znancem. To, da je sedel, pomeni, da je bil zaprt. Da je bil natrkljan, pa pomeni, da je vozil pijan. »Ja, šele po vojni je malo sedel, drugače se je zmeraj znašel, kljukec nabriti,« je božal klobuk. »Moj stari ata je rekel, da je bil med vojno skrivač,« je Jakob spet hotel priti do veljave. »Res je,« je kimal stari ata. »Pa je še tam afne guncal. Njegov mlajši brat pa jaz sva jim nosila jest, ko so se skrivali v Zgornji Stevenci. Blizu tiste jame je stala velika bukev. Trikrat so zarezali vanjo, da sva jo prepoznala. Midva sva pa en tak kozji zvonček imela, pa sva cingljala, če ni bilo nikogar v bližini. In so prilezli ven, žejni in lačni. Pa kaj sva jima lahko prinesla? Zelje pa fižol. Repo pa fižol. Žgance z mlekom. Včasih ješprenj brez mesa. Stročji fižol, kadar je zrasel. Še kruha ni bilo. Pa se Pepe spomni,« se je udaril po kolenu in se začel naglas smejati. »Pa je naročil bratu, naj drugič prižene kozo Rožo. Vine je seveda očetu povedal, kaj je Pepe naročil, oče si je pa spet začel puliti lase in vpiti: »A kozo Rožo bi rad? Še ob to bi nas rad spravil? Kar povej mu, naj si jo namala!« je bil hud in tisti dan spet norel okrog hiše in vpil: »Kje je kakšna skala, da bi se jaz vanjo zaletel?« Skal pa kolikor hočeš. Kamor si pogledal, si jo lahko zagledal, zato ga tudi nihče ni resno jemal in se ga še po toliko letih spominjamo po tem. No, Pepe koze ni »namalal«, je pa sestavil pesmico o kozi Roži. Nekako takole je šla: Ker koze Rože ni, smo šli prot Resarji, da b vsaj vina mal dobil in žalost utopil … In prav pri Resarju je padel partizanom v roke. Je mislil, da so sami domači. Odpre vrata, »Dober večer,« reče, potem šele vidi, da je hiša polna partizanov. »Ej, kdo si pa ti?« ga vpraša eden. »Iz devete brigade,« se znajde Pepe, pa mu niso nasedli. Moral je z njimi. Prav s temle klobukom,« ga je dvignil proti nam. »Ti, s klobukom,« so ga klicali. Je rekel, da bi skoraj dušo izgubil, ko so s hitrim maršem po gozdnih poteg prodirali proti Hrvaški. Jasno, leta ni nič delal, pa je izgubil vso moč. Partizani pa kot gamsi. Samo to je tuhtal, kako bi jim ušel. Ampak kam? V katero stran, da ne pade v roke belim? Ko je neko noč stal na straži, pa nenadoma prepozna hrib. V nekaj urah bi bil doma! je preračunal in samo čakal na ugoden trenutek, da zapusti stražarsko mesto. Bežal je, kot bi streljali za njim in se res srečno prebil do doma. Zakopal se je v domače seno in bil do konca vojne skrivač,« je pripovedoval stari ata, da smo ga vsi trije poslušali odprtih ust. Prav videlo se mu je, kako vesel je, da lahko obuja spomine na svoje otroštvo, čeprav ni bilo lahko. »Ja, enkrat je zaradi skrivačev pogorelo pol vasi,« se je spet oglasil Jakob. »Je rekel moj stari ata. Ker so v senu kadili,« je važno povedal, mojega starega ata je pa kar pokonci pognalo. »Kaj pa on ve! Naj raje molči! Po vojni se je priženil v našo vas. Pojma nima, kako je bilo pri nas! Tisto noč fantje niso bili v senu. So bili Pod škarpo. So razločno videli bele, ki so šli po cesti proti Ljubljani. Zadnji val je odhajal. Malo pred koncem vojne je bilo. Z zažigalnimi naboji so streljali proti vasi in se veselili, ko je začelo goreti. »Pa smo zažgali rdeče grile,« so se naglas smejali. Se spomnim, kot bi bilo včeraj. Na belo nedeljo je bilo. V Grindolu smo pasli koze pa krompir pekli. Kar zagledamo, kako se vali gost dim nekje od vasi. Skočimo iz gozda in zagledamo, kako gori vas. Takrat je pogorel ves spodnji del, »rdečih grilov«, partizanskih hiš, pa se ogenj ni dotaknil. Potokarca je bila vsa iz sebe. »Še bog drži s temi hudiči,« je vpila z ganka,« se je privoščljivo hahljal stari ata. Sproščeno smo se zasmejali. »Mi ga daste, stric?« je Jakob stegnil roko proti njemu, da bi dobil klobuk nazaj. Stari ata ga je nekaj časa resno gledal pa rekel: »Saj ga boš dal na razstavo, ne? Kar tukaj ga pusti. Na peči imamo že kar nekaj lepih primerkov,« se je izmotaval, da ga je lahko obdržal. Kaj pa je hotel Jakob drugega, kot da je rekel: »Prav, stric. Pa nasvidenje.« »Nasvidenje, Jakob, pa doma pozdravi,« je rekel stari ata in se spet zastrmel v klobuk. Bog ve, na kaj vse ga je spominjalo to staro, zguljeno Pepetovo pokrivalo!

VOJNA JE STRAŠNA STVAR

Zdaj je Mitja vsaj približno lahko vedel, kako je bilo v naši vasi med vojno, a so mu ves čas v ušesih odzvanjale Cvetkine besede: »Teta Fana me je tako grdo pogledala. Malo je manjkalo, da me ni nagnala.« Teta Fana da bi jo nagnala? Ta mila, tiha ženska, ki je meni in mami prva ponudila roko, ko sva se priselila sem iz Ljubljane? je razmišljal. Ki nama je tolikokrat pod črnim predpasnikom prinesla kaj od svoje revščine? Zdaj sveža jajčka, drugič lonček ocvirkov, kaj iz svojega vrta ali sadovnjaka … »Teta Fana je moja najboljša prijateljica,« mu je mama že večkrat rekla. »Glej, da boš do nje vedno spoštljiv,« mu je ničkolikokrat zabičala. Če je šla kdaj h komu »v vas«, kot na kmetih rečejo klepetu ob čaju, kavi ali pa kar tako, je bila to teta Fana. Mama bo vedela, je pomislil, zakaj jo je vprašanje o vojni tako razburilo, da se je Cvetki zazdela hudobna. »Ti je kaj omenila naš obisk pri njej?« jo je vprašal pri večerji. »Misliš na obisk Cvetke? Seveda je. Zelo jo je razburilo,« je povedala brez pomisleka. »Kaj jo je razburilo?« »Da ji odpirate stare rane,« je rekla tudi ona malo jezna. »Vojna ji je vzela vse, kar je imela, vi pa …« »Kaj ji je vzela vojna?« »Najprej očeta. Italijani so ga ujeli v času roške ofenzive in ga odpeljali na Rab. Od lakote je umrl, tako kot tisoči Slovencev. Potem je Fanin starejši brat, da bi se Italijanom maščeval za očetovo smrt, odšel v partizane. Pa je kmalu padel prav od njihove krogle,« je vzdihnila. »Kako? Partizani so ubili partizana?« ni mogel verjeti, da prav sliši. »Veš, Mitja, vojna dostikrat spravi na površje najslabše ljudi. Ko se je Fanin brat Lojze enkrat, ko so vlekli zadnjo kravo iz hleva neki revni družini, postavil na njihovo stran, ker ga je bolel otroški jok, ga je politični komisar proglasil za izdajalca. Ukazal je, da ga eden odpelje na partizansko komando na zaslišanje. Pa ga v resnici niso peljali tja,« je Mitjeva mama težko vzdihnila. »Kam pa?« »Komaj sta se on in tisti, ki ga je spremljal, zakrila med drevjem, je počil strel, Lojzeta pa nikoli več ni videl nihče,« je povedala s težko žalostjo v glasu. »Saj ne morem verjeti,« je Mitja skoraj kriknil. »No, ko je mlajši brat Gusti to zvedel, je sklenil, da maščuje brata,« je nadaljevala. »Kako?« »Oblekel je domobransko uniformo in se boril proti partizanom.« »In ni dočakal svobode?« je pretresen strmel vanjo. »Dočakal. Ampak na strani poražencev. Nekje v kočevskih breznih leži,« je še teže vzdihnila. »Ti je teta Fana sama to povedala?« »Sama. Pa zgodbe še ni konec. Od vsega hudega je nekaj mesecev po vojni umrla še mama. Sredi najlepših mladih let je od petčlanske družine tako ostala Fana sama,« je končala žalostno zgodbo, ki se je Mitja močno dotaknila. »Zakaj pa se ni poročila?« se mu je čudno zdelo. »Veš, kaj mi je rekla? Takole nekako: »Otroštvo mi je zastrupila vojna. Mladost mi je uničila žalost. Ni bilo prostora za ljubezen. Otrok ..., otrok pa ne bi marala za nič na svetu,« mi je rekla.« »Zakaj pa ne?« »Ker ni želela, da bi doživeli kaj tako groznega, kot je ona. Zdaj razumeš, zakaj se tudi jaz ne maram pogovarjati o vojni? Zakaj …,« so ji navrele solze v oči. »Najbrž je v njej veliko sovraštva,« je Mitja naglas razmišljal. »Niti trohice, Mitja. Niti trohice. Vsem je vse odpustila. Veš, kaj mi je zadnjič rekla? »Tudi ti odpusti svojemu možu. Če je živ ali mrtev, mu odpusti. Vojna je čas, ki človeka lahko čisto spremeni,« mi je rekla.« Začuden se je zastrmel vanjo. »Pa si ga kdaj sovražila?« »V začetku sem ga res. Lahko bi živeli čisto drugače. Lahko bi nam bilo zelo lepo, tako si pa tudi ti, pravzaprav, žrtev vojne. A prav teta Fana mi je odprla oči. Je rekla, da človek ne more biti srečen, če nosi v srcu sovraštvo.« Še nikoli se mama ni toliko pogovarjala z njim o vojni kot ta večer. Ves čas pogovora pa je Mitja razmišljal: Lahko bi teti Fani kdaj prinesel drva. Ji pometel okrog hiše. Ji pomagal na njivi ali v sadovnjaku. Kako, da se do sedaj tega ni spomnil? Drugo jutro mi je rekel: »Veliko nam je dalo letošnje poletje. Posebej meni, mestnemu otroku. Za skoraj noben predmet, ki so ga moji prijatelji prinesli na razstavo, nisem vedel ne imena ne čemu je služil. Tudi o vojni nisem vedel skoraj ničesar. In marsikaterega vaščana sploh poznal nisem. Celo jaz sem spoznal, da se je življenje tudi v naši vasi zelo spremenilo!« »Za gotovo. Ljudje so pri nas zdaj drugačni, kot so bili nekoč. Naši starši so razgledani in izobraženi. Ne bi jih mogli več obračati, kakor so jih med tisto strašno vojno,« sem mu pritrdil. »Še moramo raziskovati! Mladi moramo raztopili sovraštvo, kolikor ga je še med nami. Zdaj vem, kaj bom v življenju počel. Za mir med ljudmi se bom boril, pa četudi v uniformi, ki je moja mama ne mara,« je rekel naenkrat odraslo. »Ti se boš pa s kulturno dediščino ukvarjal, kajne?« je rekel in me spravil v zadrego. »Zakaj se je pa Miran umaknil?« me je nenadoma vprašal. »Nič več ga ni videti. Pa je bil v začetku najbolj zagret za akcijo,« se je čudil. »Za ata se boji. Resno je bolan,« sem ga opravičil. »Prav zdajle grem k njemu, ti pa poskušaj svoje ugotovitve spraviti na papir, boš?« Pokimal je in odšel. Vse je razumel. Ni mu bilo treba razlagati, da se je Miranovemu atu zdravje naglo poslabšalo. Še pred enim tednom nam je skušal pomagati tako, da smo mu predmete, ki jih nismo znali poimenovati, nosili kazat v posteljo. »Vidiš, da brez tebe ne moremo nič,« se mu je dobrikal Miran. In stricu Zaplotniku se je zdelo imenitno, da ga res potrebujemo! »Saj boste prišli na otvoritev?« sem ga vprašal pred tremi dnevi. »Kar sem rekel, sem rekel,« se je blago nasmehnil in trudno zaprl oči. V soboto se je Miranu opravičil: »Jutri me ne sili med ljudi. Polno jih bo, jaz pa nekako ne prenesem množice. Kasneje si jo v miru ogledam. Prav?« ga je prosil za razumevanje in se trudno obrnil proti steni. Še dobro, da ni videl vnuka, kako komaj zadržuje solze. V nedeljo mu je pokazal noge, kot da se spet opravičuje: »Poglej, kakšne so!« je dvignil odejo. Bile so otečene in pomodrele. Proti večeru je pred njihova vrata pripeljal rešilec. Ko so ga na nosilih prinesli iz hiše, se je še pošalil: »Malo mi bodo vodo puščali, pa bom spet dober.« Miran ga je ves čas držal za roko. »Saj boš kmalu prišel domov, kajne, da boš, ata?« mu je šlo na jok. »Kam pa kot domov. Le glejte, da razstave ne razderete, dokler si je ne ogledam!« je rekel, preden ga je rešilni avto odpeljal z dvorišča.

KAJ VSE ZMOREJO MLADI!

Naredilo se je sončno, jasno jutro. Smerokazi so že navsezgodaj opozarjali vaščane, naj si pridejo ogledat razstavo. Pred vhodom v skedenj je bilo na mizi, prekriti z belim prtom, v košaricah drobno pecivo in sveže pečen kruh, na krožniku lepo narezan sir, pa tudi plastični kozarci in trije različni sokovi v tetrapaku so bili tam. Anica in Cvetka sta stregli in prijazno poklepetali s tistimi, ki so prišli in se čudili. Skedenj so dekleta tako lepo uredila, da je res spominjal na pravo razstavišče. Pomagale so jim tudi mame, ki so v ta namen žrtvovale tudi rjuhe in prte. Predmetov smo nabrali toliko, da so se obiskovalci na glas čudili: »Poglejte, kaj zmorejo, če hočejo!« Jemali so predmete v roke in ob njih obujali spomine. Marsikatero orodje je že tonilo v pozabo. Koliko časa jim že ni bilo treba žeti s srpom, kleče pleti s plevko korenja, mlatiti žita s cepci … Kolovrat za vrati je v starejših ženah priklical zgodbe, kako so se družile zvečer ob petroljki, predle, pa vmes tudi kaj zapele … O kolarjih, kovačih, tesarjih, mlinarjih je spet stekla beseda. Razstavljenih je bilo tudi nekaj lepih fotografij o tem, kako so tekle priprave na razstavo, na posebni mizi pa je bilo lepo napisano Mitjevo poročilo z naslovom: V NAŠI VASI NI VEČ VOJNE! Posebno ob njegovem spisu so se radi ustavljali najstarejši. Kot da se bojijo, da ni česa narobe napisal. Obiskovalci so prihajali skozi ves dan. Najprej so prišli tisti, ki so se vračali od jutranje maše. Okrog desetih so se pripeljali učitelji iz podružnične šole, malo za njimi pa z dvema avtomobiloma še učitelji iz osnovne šole. Pričakovali smo, da bo ravnateljica za gotovo prišla, da pa bi prišel župan … Zelo smo bili počaščeni. Malo pred dvanajsto so prišli fantje in možje, kot da so se umaknili ženskam, da v miru skuhajo nedeljsko kosilo. Ti so jemali v roke kose, žage, dleta in druga orodja in modrovali, podobno kot žene. Vse smo lepo sprejeli in odgovarjali na njihova vprašanja: »Le kje ste to staknili? Kdo vam je dal kresalo? Kdo je še čuval tiste uteži?« in podobno so spraševali. Prišla sta tudi novinarja Dolenjskega lista in lokalne televizije. Moral sem dati intervju za radio, v časopisu pa smo čez štiri dni vsi prebirali članek z debelim naslovom: MLADI SAMI PRIPRAVILI RAZSTAVO, pod njim pa z malo manjšimi črkami: Ni se nam treba bati za našo kulturno dediščino! Mitjev spis je novinar posebej fotografiral in ga obrobil z okvirjem. Posebej je poudaril stavek: V NAŠI VASI NI VEČ VOJNE. Vsi smo bili tam ves dan. Izmenično smo hodili domov malo pojest, le Mirana in Zaplotnikovih ni bilo blizu. Preveč jim je bilo hudo. Zvečer smo skedenj zaklenili, kot smo sklenili. In si vroče želeli, da si bo našo razstavo kmalu lahko ogledal tudi Zaplotnikov stric, ki nas je ves čas navduševal za njo. Ne, takih počitnic pa še ne, smo bili enakega mnenja vsi, ki smo sodelovali pri pripravi razstave. Še marsikaj bomo storili za našo vas, smo sklenili. Luči so se že prižigale po hišah, ko sem se vračal proti domu. Že od daleč sem slišal mamo in staro mamo, ki sta ubrano peli tisto lepo Tam gori za našo vasjo … Spet sem postal pred vrati, dokler pesem ni izzvenela, potem šele sem stopil čez hišni prag, srečen in vesel, da sem tu doma.

DEDIŠČINA (Spremna beseda)

Kaj smo pobrali od naših dedov in babic? No, ker v preteklosti niso bile ženske toliko vredne kot moški, nimamo izpeljanke babiščina, ampak le dediščina. Dediščina ni le to, kar podedujemo v oporokah po dedkih in starših, dediščina niso le starine, ki jim zakon pravi kulturna (naravna, tehnična, stavbna …), dediščina ni le materialna. Od dedov in babic marsikaj »podedujemo« tudi v svojem značaju, čustvovanju, celo nekatere bolezni se lahko podedujejo. Dediščina sta tudi misel in prepričanje, ki so nam ga v otroštvu polagali v srce starši in dedki … Marsikatero dediščino lahko torej potipamo, vidimo, razstavimo, marsikatero pa komaj slutimo ali pa se je sploh ne zavedamo. Ivanka Mestnik, ki svoje knjižno ustvarjanje namenja otrokom, nam v pričujoči knjigi govori prav o tem. O iskanju vsakršne dediščine. Je to »pedagoška« literatura? Je njena proza »dediščina«, ki se nabira od Slomškovega Blažeka in Nežike? Ali celo od razsvetljenega Robinsona, kjer nas Anglež Defoe uči, kako preživeti na samotnem otoku sredi oceana? Ivanka Mestnik ne skriva,da hoče s knjigo, ki ji je že za naslov izbrala odlomek iz ljudske pesmi, oživiti »vaško dediščino« in iskati odgovore na vprašanja, ki nas zadevajo tudi danes. Gre za tri fantiče, Mirana, Mitjo in Jožeta, ki »tiščijo glave skupaj« in ki so radovedni kot vsak otrok. Saj poznate otroška vprašanja – kaj je to, zakaj, kdaj, kako, kje, s katerimi otroci kar naprej mučijo mame,očete, dedke, babice, učitelje. Fante zanimajo starejši ljudje. Stvari. Skrivnosti. Preteklost … Na poseben način s temi vprašanji pisateljica poveže celo vas. Najprej je njeno pripovedovanje – nostalgija po »pravem« in izginjajočem vaškem življenju tam gori za našo vasjo. Pouči nas na primer tudi o vlogi lovcev (»Pravi lovec je zaščitnik narave.«) Ob otroški radovednosti fantje spoznajo, da so ljudje zelo različni, da nekateri živijo sami, drugi se ne pogledajo in fantje osupnejo, ko zvedo, da je za vsem tem skupna dediščina - grozna vojna izpred šestdeset let, ki je zlasti na Dolenjskem bila tudi bratomorna. Poskuša neboleče razložiti mladim, kaj in kako hudo je bilo. Na poseben način torej išče spravo. Fantovsko raziskavo dogodkov in predmetov (tank, šlemi, puška) vzgojno in konstruktivno usmeri v pripravljanje razstave o vojni, a tudi kulturni dediščini. Naslovi nekaterih poglavij so dovolj direktno povedni, kot Naša kulturna dediščina ne bo šla v pozabo, Vojna je strašna stvar, Kaj vse zmorejo mladi … Vsekakor pa je pred nami poštena, dobronamerna, poučna, s pravo mero napisana knjiga.

Tone Partljič, pisatelj