Talent

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Talent
Zofka Kveder-Jelovšek
Izdano: Slovenski narod 3. oktober 1907 (40/229), 1–2
Viri: dLib 125
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Napisal je triintrideset pesmi, — petnajst od njih je bilo tiskanih, — štiri feljtone, eno novelo v pismih, dve mladinski črtici in humoresko. Bil je talent, nedvomno.

Imel je službo, srednje dobro pla­čano, — dandanes je vse drago, samo delo je pod ceno. No, ali živelo se je. Celo za dva izleta na mesec, za partijo biljarda po obedu, za kakšno ekstra elegantno kravato, za društvo in za dve knjigi vsake četrt leta je bilo njegove plače dovolj. Seveda, moral je sedeti po sedem ur v komptoarju. Sedem ur je dolga doba ali kaj, drugi delajo po osem, po deset in še več ur, pa imajo še manj, kakor je imel on.

Odkar je bil talent, se mu je pisarniško delo nekam pristudilo. In pa tudi človeku, katerega so poljubile muze, ne pristoji tako prozaično opravilo, kakor je pisanje računov, trgovskih pisem, opominov in ponudb. Moj Bog, zdelo se mu je dostojnejše njegovih idealov šetati pod Tivolijem in iskati v iskrečih očeh mladih gospodičen novih originalnih lirskih stihov. Prihajal je prepozno v pisarno. Šef ga je gledal postrani ali Jasnemu — to je bil njegov pesniški psevdonim, — so bili nezadovoljni pogledi starega veletržca ravno toliko, kakor siten komar, ki ga odpodiš čim prej. Njegovi kolegi so mu namigavali, naj se ne šali preveč, da je talent sicer lepa stvar ali, da ga spraviš težko v denar.

»O,« je rekel Jasno, — »moj talent ni karkoli. Moj talent je osobit talent, ne tak talent, kakor jih gre dvanajst na tucat.«

Ali žalibože, motil se je in njegov talent je bil res od tistih talentov, ki jih gre dvanajst na tucat, če ne še več.

Odkar je bil talent, je zahajal v nočne kavarne, hodil je ob treh zjutraj spat in pil je absint. To vse zaradi sižejev. Zaljubil se je v natakarico, pri kateri je bila dokazana stvar, da ima poleg Jasnega še dva ljubimca: Starega hišnega posestnika in mladega, zelo mišičavega korporala. Prvi je bil za denarne potrebe, drugi za navadno ljubezen. Jasno pa bolj za duševno stran njenega prostornega srca. Jasno je vedel vse to, ali ona, Riki, ga je navdušila že za dva soneta in imenitno črtico iz »polsveta«, za katero je dobil pet kron in sedemdeset vinarjev honorarja.

Razen tega je bil Jasno vdan v platoničnem obožavanju neki mladi, plavolasi gospodični, od katere je poizvedel, da je kontesa, prava in pristna kontesa. Pravzaprav, ako hočemo biti odkritosrčni, on se je zaljubil v njo šele ko je izvedel, da je kontesa. Videl jo je vsak dan na ulici, ko je šla s svojo angleško guvernanto proti Latermanovem drevoredu na predpisani popoldanski izprehod. Tri tedne se je trudil Jasno in zložil je pesem, štiri kitice, ki so opevale zlato muzo, belo vilo, gospodično modrooko, ki stopa po zemlji, kakor angel nebeški in vselej kadar stopi, stopi na srce, krvavo, ki gori zanjo, sladkega občudovanja polno. »Kontesi L.« je napisal izpod naslova.

Ko je bila pesem natisnjena, je začutil v sebi toliko aristokratskih naklonjenosti, da je še kasneje prihajal v komptoar. Riki je imenoval odslej »moja metresa«, nič več »moja punca« ali slično.

Takrat je tudi bilo, ko mu je rekel šef: »Vi, gospod, menda ste pozabili, da so naše pisarniške ure od osmih do dvanajstih in od treh do šestih.«

»O,« je rekel Jasno. »Morda ne veste, da je moja pesem »usoda mojega srca«, ki je posvečena kontesi L., natisnjena v zadnjem »Zvonu« – v »Zvonu«, gospod!« (Bila je to notabene njegova edina pesem tiskana v »Zvonu«).

»Meni nič mar,« je odgovoril šef. »Ampak, če nečete prihajati ob pravem času v komptoar, potem si pripi­šite konsekvence sebi.«

»O, kakšne konsekvence, gospod?! Vi ste pozabili, da sem pesnik!«

»Nisem pozabil in zato mislim bo najboljše, ako se od prvega dalje popolnoma posvetite dresiranju Pegaza.«

»Z velikim veseljem,« je rekel Jasno.

In čudil se je, da se že prej ni spomnil na to, da bi otresel jarem raz svojih pleč. Talent je, zakaj bi robotal po pisarnah?

Prvega se je odpeljal na Bled. Zdelo se mu je najboljše, da gre tja. Potreboval je opis jezera za svojo črtico »Na letovišču«, ki jo je imel v delu in od katere je imel napisanih štirideset vrst. Ostal je štirinajst dni na Bledu in dovršil črtico. Tiskali so jo, slava, slava in imela je stoinosemdeset tiskanih vrst.

Ker ni imel več denarja, se je vrnil v Ljubljano. Izposodil si je pri prijateljih »filistrih« nekaj denarja in odpotoval je v Opatijo. Šel je tja, ker ga je mučil načrt za balado o ri biču, ki se vtopi v viharju na morju, a ljubica ga čaka zaman. Pet dni je ostal v Opatiji, potem se je vrnil nazaj in odnesel balado sam uredniku. Urednik pa je dejal, da balade ne bo tiskal, ker je ideja že plesnjiva od starosti, a stihi, da so grčavi, kakor kolovozna pot po občinskem pašniku po nevihti.

Razžaljen je bil jako. Denarja ni imel nič več, a filistri niso hoteli posoditi niti pare. Zastavil je zimnik in uro.

Prihodnje dni je napisal feljton ali niso mu ga natisnili, čeravno se mu ni zdel tako napačen. Res, tako ženijalen ni bil, ko njegove prejšnje stvari ali vsekakor vreden pažnje.

Gospodinja ga je tirjala za najemnino, neki kolega, katerega je prosil naj mu posodi dve kroni — dve kroni, njemu, pesniku! — mu je dejal, naj dela, in da nima navade podpirati lenuhov.

Tako ga je razžalil! On, pesnik, ki je bil zaljubljen v konteso, on lenuh!!!

Šel je v kavarno, našel tam znanca, komija brez službe in tožil mu je, da nimamo smisla za kulturo, da se ne brigamo niti za umetnost, niti za literaturo in da čisto hladnokrvno gledamo, kako stradajo naši najbolj­ši talenti.

»Najboljši, prijatelj! Jaz na primer, vidiš, sem napisal pesem, pesem posvečeno kontesi L. In tiskana je bila v samem »Ljubljanskem Zvonu«. Ali vendar, misliš prijatelj, da me kdo podpira, da me ti naši filistri razumejo?! Pravijo, da sem lenuh, prosim te! In če hočem dve kroni na posodo, misliš, da jih dobim?! ... Službo sem pustil, da bi se laglje posvetil svojemu talentu, ali priznanja ne najdeš. Žrtvuje se človek za domovino, ali naši ljudje so indolentni. Hoteli bi pesnike in pisatelje, ali zastonj, prijatelj! Mi nimamo mecenov, to je, to. O, talent, vidiš, talent je usodepoln dar. Usodepoln ... Jaz vem.«

»Kaj bo to,« je ugovarjal komij brez službe, »slava je pa vendar. In kadar pesnik umrje, zakopljejo ga z veliko častjo.«

»Da, da, to je še moje upanje. Vsaj po smrti me bodo razumeli! Pijva, prijatelj! Slivovice naroči, jaz, vidiš, sem pesnik in nimam groša ... Pijva! Tudi Prešeren je pil.«

In gospod Jasno, ki je imel talent, priznan talent, gospod Jasno, ki je spel kontesi L. pesem, imenitno pesem, ta gospod je postal pijanec. Navaden pijanec, bogme. Spisal je še tri pesmi in šest feljtonov, — šest feljtonov, ljudje moji! In v treh letih ga je vzelo. Umrl je od bede, od stradanja, zakaj naši talenti propadajo navadno tako.

Zato pa pravim, ljubši naj ti bo počen groš, kakor talent; počen groš je originalnejši od tistega talenta, ki jih gre dvanajst na tucat ali pa še več. Če misliš, da imaš talent, pogledaj ga dobro; človek misli, da je cekin, pa ni drugega, ko hlačen gumb — pardon!

Kakor gospod Jasno, ki je umrl pred štirinajstimi dnevi.