Tako se izpolnjujejo nade

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
»Tako se izpolnjujejo nade ... «
Svetinov Martin
Izdano: Vigred 10/10 (1932), 273-275
Viri: dLib 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Popoldne se je pričela pripravljati Tončka za odhod domov. Delala je počasi, napol v omotici. Brez volje je skladala perilo v košaro. Kakor je padlo, tako ga je pustila ležati. Ni ji bilo mar, ali se zmečka ali ne. Vdala se je v usodo, nič več se ni tako zelo bala, kaj poreko doma. Bilo ji je končno vseeno, naj se zgodi z njo, kar hoče. »Ubili me ne bodo,« si je mislila, »če me pa, naj me. Škoda me ni.«

Zunaj je bila lepa poletna nedelja. Solnce je toplo sijalo in razlivalo žarke na strehe hiš in izložbena okna trgovin, da so se odbijali dolgi prameni svetlobe. Po mestu je vladalo praznično razpoloženje. Ljudje so valovali po ulicah gori in doli in se smejali. Matere so vozile otroke v vozičkih. Tončka je slonela na oknu in gledala to vrvenje. Drugi so veseli, ona je pa tako nesrečna.

Ni še preteklo leto, odkar je odšla od doma, da bi si poiskala sreče, pa že se mora vrniti, prevarana in uničena. S kakšnim hrepenenjem in skoraj svetim strahom je prišla v mesto. Mesto ... mesto ... že sama beseda tako skrivnostna in privlačna! Kolikokrat doma ni mogla spati od samega pričakovanja. Nekaj velikega in lepega se ji je zdelo mesto. Zdaj je spoznala, da je čisto drugače. O, ko bi bila že prej! Potem ne bi doživela tako strašnega razočaranja. Grdo in neusmiljeno je mesto. Kar je lepega in svetega, tepta v blato in drvi čez srca slabotnih. Mesto je samo za bogate, siromakov ne mara.

Še en pogled na mesto, nič očitajoč, samo neskončno žalosten in poln obupa, in odtrga se od okna. Zaklene košaro in dvigne. Šele zdaj se ji ulijejo solze in glasno zajoka.

»Tako se izpolnjujejo moje nade!« Mlado telo trepeta v joku, se nasloni na končnico postelje in joka, joka ...

»Zdaj imam mesto in bele hiše in visoka okna in ravne ceste in ... in ... Vse imam, vse ... vse ... «

Spomnila se je, da mora domov, da se morda že mudi. Pograbila je košaro in stekla po stopnicah. Močna svetloba ji je udarila v oči, ko je stopila na cesto.

»Nikamor se mi ne mudi,« je spoznala. »Saj je še svetlo kakor opoldne.« Napotila se je po mestu. Nerodno je vlekla košaro s seboj, da so se zadevali ljudje obnjo in se jezili. Kaj ji mar ljudje! Vsaj danes naj jo še puste v miru, jutri se jim bo že umaknila.

Blodila je brez namena po mestu, se ustavljala ob izložbenih oknih in delala napotje. Nikamor se ji ni mudilo. Sklenila je, da se bo odpeljala z zadnjim vlakom, da je ne bodo doma gledali ljudje. Ni se jim hotela takoj prvi dan pokazati; saj bodo še prezgodaj zvedeli. Stopala je počasi, oči so mrtvo gledale okrog, srce ji je burno bilo. Nobenega znanega obraza ni našla, vsi so bili tuji, hladni in so se ji posmehovali, ko so spoznali, kako je z njo. Včasih je zašla v tok ljudi, ki jo je gnal s seboj dalje, da že ni več vedela, kje je. Vse kraje, kjer je preživela kak vesel trenotek, je obiskala. Dolgočasni so se ji zdeli danes. Kako, da ni tega prej zapazila? Kaj jo je privlačevalo? Bele hiše, ceste, drevoredi?

Počasi se je zmračilo. Mesto je zaživelo v tisoč lučih. Ljudje so se šetali in se hladili in uživali lepoto večera. Tončka je šla proti postaji in jemala od mesta slovo. Težko je bilo slovo. Vse jo je zadrževalo in vleklo nazaj. Še hujši pa je bil strah pred domom.

V železniškem vozu so bili razen Tončke samo trije ljudje. V enem kotu sta sedela tesno drug ob drugem fant in dekle in se živahno pogovarjala. Na drugi strani je dremala stara ženica. Tončka je gledala skozi okno na mesto, ki je izginjalo v daljavi. Kmalu se je videl samo še medel odsev luči in se končno izgubil za obzorjem. Še vedno je gledala, gledala na svojo strto mladost in hudo ji je bilo pri srcu. Sedla je na klop in pokrila obraz z rokami. Solze so ji lezle iz oči in se razlivale po rokah. Vstala je zopet in stopila k oknu. Vasi in hiše so se vrstile ob progi, skozi okna so padali dolgi trakovi svetlobe. Iskre so letele na vse strani in ugašale v zraku. Tončki se je zdelo, da vozi vlak počasi, veliko prepočasi. Komaj da se premika z mesta, samo kolesa so ji vso pot nagajala in ji posmehljivo klicala: »Zdaj gremo, zdaj gremo ... « Nevoljna je zaprla okno in sedla spet na prejšnje mesto. Pri vsaki postaji se je vznemirila in nestrpno pogledala skozi okno. Ko je videla, da še ni domače postaje, je žalostno sedla.

»Še tri,« je računala. »To bo kmalu. Četrt ure.« Nenadoma se ji je zazdel ta četrt ure strašno dolg, tako dolg, da mu ni vedela konca.

»Moj Bog, ali bom sploh prišla nocoj domov?« Spet se je vlak ustavil. »Še dve.« In znova se je pričelo čakanje. Vlak je enakomerno hitel skozi gozdove in polja, mimo vasi in bruhal šope isker in oblake dima.

»Še ena,« se je po dolgem času oddahnila. Popravila si je ruto, poravnala krilo, prijela košaro in odšla na pločnik. Mraz jo je spreletel po vsem telesu, da se je tesneje stisnila. Vlak je drdral po mostu proti predoru in se bližal postaji. Komaj se je ustavil, je skočila na tla. Sključila se je v dve gube, da je ne bi spoznali, in smuknila mimo bližnje gostilne, iz katere se je razlegala harmonika. Nekaj časa je skoraj tekla, boječ se, da je ne bi kdo videl. Šele, ko je prišla v gozd, se je ustavila. Tedaj je zaslišala pred seboj fantovsko pesem. Bliže in bliže je prihajala. Ali naj gre naprej, ali se skrije? Odločila se je za zadnje. Pograbila je košaro in stekla za grm. Fantje so bili že čisto blizu in vsako besedo pesmi je razločila. Vse je po glasu spoznala. Bili so iz domače vasi.

K svoji ljubici grem
tja na grob zelen
s krasnim cvetjem posajen
— — — — — posajen —

Tiho je jokal glas skozi gozd in se izgubljal v daljavi. Še nikoli ji ni segla pesem tako globoko v srce, še nikoli se ni nobena tako prilegala njenemu žalostnemu srcu. Ze leto dni ni slišala fantovske pesmi.

»Takole gredo s smehom in s pesmijo, da jim moraš verjeti. Nazadnje pa ... « In je zaihtela.

Spet je nadaljevala pot. Vsenaokrog je bilo tiho, mrtvo. Žalost in obup sta ji stiskala srce. Najrajši bi bila umrla kar tamkaj v gozdu. Vse je izgubljeno. Zdaj je konec mladosti, njenega deklištva. Zaznamovana je za vse življenje. Hotela je postati več nego so druge, zdaj bo še preveč razlike med njimi. Zgodaj zjutraj je odšla v mesto in ponoči se mora vračati kakor tat.

Cim bliže je prihajala vasi, tem tesneje ji je postajalo pri srcu. Kaj bo rekla mati, kaj očim?

Ko je zagledala vas, se je stresla kakor list na veji. Noge so ji odpovedale, pogum zapustil Srce ji je divje utripalo, v sencih razbijalo, da se ji je kar meglilo pred očmi. Dolgo je stala na mestu in ni vedela, ali bi šla naprej, ali bi kar čakala, da bi se kaj zgodilo. Vas je pokojno molčala, le tu pa tam je zalajal kak pes. Počasi in previdno je stopala, da ne bi zaropotal kak kamen pod njenimi nogami. Šla je mimo kozolcev, ki so kakor strahovi stali ob poti. Prišla je do domače hiše. Luč je brlela v sobi.

»Zakaj gori, ko je že povsod tema?« se je začudila in še bolj jo je stisnil strah. Košaro je pustila za hišo in se po prstih bližala oknu, da bi poslušala. Okno je bilo zagrnjeno, zato ni mogla ničesar razločiti. Tedaj se je v sobi nekaj premaknilo in zbežala je od okna. Srce ji je hotelo skočiti iz prsi in tresla se je po vsem telesu. Noge so se ji šibile, da se je morala nasloniti na steno. Ko se je za silo umirila, je šla spet poslušat. V hiši je bilo vse tiho.

»Morda ni Andreja doma in ga mati čakajo,« se je domislila. »Zdajle, ko so sami, grem noter in jim vse povem.«

Vzela je košaro in šla v velikem ovinku proti vratom. Pred vrati se je ustavila, da bi se pripravila, kako bo povedala materi. Ko se je nekoliko zbrala, je boječe stegnila roko po kljuki in nalahko pritisnila. Tako glasno in tožeče so zaškripala vrata, da ji je zastal korak. Drgetaje po vsem telesu je prešla temno vežo in se dotipala do hišnih vrat. Dasi je vladal v hiši polumrak, je vendar dobro zapazila mater, ki je slonela na postelji. Ob njenem prihodu se je obrnila proti vratom. Tončka je pozabila besede, ki si jih je pripravila zunaj, in je samo boječe gledala mater, ki je bila vsa začudena.

»O, Tončka!« je vzkliknila po prvem presenečenju in stegnila proti njej roko. »Ali si prišla? Pa te ni bilo nič strah? Zakaj nisi pisala, da bi ti prišla nasproti?«

»Saj me ni bilo strah,« je odvrnila s trepetajočim glasom.

»Ti si jokala?« je zaskrbelo mater. »Kaj se je zgodilo?« Tončka se je obrnila proč in ni nič odgovorila.

»Kaj ti je? Zakaj se skrivaš?« je mater vedno bolj skrbelo. »Tako nekam čudna se mi zdiš.«

»Mama, odpustite!« se iztrga Tončki. Zgrudi se na klop in zajoka. Mati zastrmi vanjo kot da je ne razume, jo gleda, hoče zakričati, a usta ostanejo odprta.

»Tončka!« bruhne z jokom iz sebe in se zgrabi za glavo. »Tončka! Jezus, kaj si storila!« ječi in se premetava po postelji. Tončka sedi pri peči in joka glasno. »Moj Bog, zakaj si nam to storila? Kaj bo rekel Andrej, ko bo zvedel? Obe bo pognal iz hiše. In ljudje! S prstom bodo kazali za menoj in na našo hišo. Rajši bi videla, da bi bila umrla, kakor da si nam to storila. Kaj se ne bojiš Boga? Oh, zakaj sem tako nesrečna!«

Stara stenska ura je leno mahala sem ter tja z dolgim nihalom in pela svoj enakomerni tik tak. Vmes so se mešali vzdihi obeh jokajočih. Tončka je zdaj pa zdaj bežno pogledala mater, kakor bi hotela razbrati njene misli.

»Mislila sem, da si prislužiš doto, pa takole narediš? Da sem bila tako neumna, da sem te dala v mesto, ko so mi vsi odsvetovali. Če bi bila ostala na kmetih, bi se to ne bilo zgodilo. Kar zapodila bi te, tako mi je hudo.«

Kakor udarci so padali materini očitki na Tončkino dušo, da se je zvijala in ječala od bridkosti.

»Ali te bo vzel? Kaj je po poklicu?«

»Pustite me! Utrujena sem in zaspana.«

Mati ji je postlala pri peči. Skrbno je ravnala, da bi je ne tiščalo, in jo oštevala in milovala obenem.

Tončka je prvič po dolgih nočeh skrbi in obupa mirno zaspala. Mati pa se je zgrudila za mizo pred križ in si pokrila obraz z rokami ter molila vso dolgo noč.