Tako se živi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tako se živi
André Malraux
(Odlomek iz romana.)
Izdano: Književnost 10-11/3 (1935), 366-372
Viri: dLib 10-11
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
André Malraux, mlad francoski romanopisec, je dosegel s svojim umetniško dovršenim in socialno pomembnim romanom »Tako se živi« (francoski naslov La Condition humaine) leta 1933. prix Goncourt, eno najodličnejših francoskih literarnih nagrad. Pisatelj, ki je dober poznavalec Daljnega Vzhoda in Kitajske, kjer je bil več let ljudski komisar, nam slika vlogo ljudstva, njega trpljenje, upore, uspehe in poraze v zadnji kitajski revoluciji, kjer je trčilo skupaj toliko nasprotujočih si sil. Cel kompleks sodobnih idej, gibajočih kitajskega človeka, pa se zrcali v zapadnjaku, Francozu Ferralu, ki se potaplja v novo, tuje in nedoumljivo življenje ter končno obupan ostaja sam. Pred tem romanom je napisal roman »Osvajači«, pred kratkim pa je izdal novo pripovedno delo »Dobra prezira« (»Les temps de mékris«), v katerem prikazuje strahote v nemških koncentracijskih taboriščih. Odlomek, ki ga prinašamo, podaja sliko iz življenja dekadentnega Evropca, meščana, ki se izgublja v Šanghaju v ljubavnih, denarnih in političnih pustolovščinah, preganjajoč dolgčas in brezdelje.


Ali bo vse življenje le čakal, da se okoristi z močnimi zaleti svetovnega gospodarstva, ki so pričenjali kakor darila, končali pa kakor sunki z glavo v trebuh? Čutil je to noč, da je odvisen od vseh sil sveta, bodisi da se je v uporu skrivala zmaga ali poraz. Ni pa bil odvisen od te ženske, ki bo skoro od njega odvisna. Njeno obsedeno lice, ki mu bo kakor roka lepelo na obrazu, mu bo s priznanjem svoje podložnosti skrilo zapleteno prisiljenost, ki je na njej počivalo njegovo življenje. Videl jo je v nekaterih salonih – šele pred tremi dnevi se je v rnila iz Kiota – in njeno zavračanje kakršnekoli podložnosti, s kater im je vzpodbadala njegovo poželenje, ga je odbijalo in jezilo, čeprav je privolila, da bo nocoj z njim spala. V svoji brezmejni potrebi po odlikovanju – med seboj se oba spola laže občudujeta – se je zatekel k erotizmu, da poživi občudovanje, če je postalo dvomljivo. Prav zato je opazoval Valerijo medtem, ko je z njo spal, zakaj veliko gotovost da je jo ustnice, ki jih napenja slast. Sovražil je njeno koketnost in vendar bi je brez nje sploh ne bi bil zaznal: njeno nasprotovanje je pač najbolj dražilo njegovo strastnost. Vse to je bilo zmedeno, ker si je moral misliti sebe na njenem mestu kakor hitro se je začel dotikati njenega telesa, da je mogel uživati rezni občutek udaje. Toda telo, ki si ga je zavzel, je imelo zanj že v naprej več slasti kot telo, ki se samo predaja, in več kot vsako drugo telo.

Šel je z voza in stopil v Astor, za njim je paž v iztegnjeni roki dostojanstveno nesel njegovo kletko. Na zemlji so bili milijoni ženskih senc, ki se ni brigal za njihovo ljubezen, in ena sama nasprotnica: žena, ki ga mora ljubiti. Preganjala ga je misel na popolno posest in njegov ponos je klical nasprotni ponos kakor kliče strasten igralec svojega soigralca k borbi in ne k miru. To noč se bo vsa stvar vsaj dobro pričela, ker bosta najprej skupaj spala.

Že v veži se mu je približal evropski uslužbenec.

»Gospa Sergejeva sporoča gospodu Ferralu, da se to noč ne vrne in da mu bo tale gospod vse razložil.«

Ferral je zaprepaščeno opazoval »tega gospoda«, ki je sedel s hrbtom ob zaslonu. Bil je ravnatelj ene angleških bank, ki je zadnji mesec dvoril Valeriji. Pri njem pa se je za zaslonom držal paž, ki ni bil nič manj dostojanstven od Ferralovega škorca v kletki. Anglež je prepaden vstal te r stisnil Ferralu roko, rekoč:

»Razložiti mi morate, gospod ...«

Oba sta razumela, da ju je speljala na led. Gledala sta se, obkrožena od potuhnjenega smehljanja pažev, ter prevelike in zato nenaravne dostojanstvenosti belih uslužbencev. Ves Šangaj je bil tu zbran ob uri koktejla. Ferral je čutil, da je on bolj smešen, ker je bil Anglež skoraj še mladenič.

Zaničevanje, ki je bilo prav tako veliko kakor jeza, ki ga je navdajala, je v trenotku odtehtalo čut manjvrednosti, ki se mu je vsiljeval. Čutil je, kako ga obdaja prava pravcata človeška neumnost, tista lepeča zabitost, ki upogiba ramena, zakaj bitja, ki so ga gledala, so bili bebci, vredni največjega sovraštva na zemlji. Čeprav ni vedel kaj da vedo, se mu je vendar zdelo, da jim je vse jasno in čutil je, kako ga zaradi njihove ironije pritiska k tlom s sovraštvom prežeta brezmočnost.

»Ali je kakšna tekma?« je vprašal njegov paž svojega tovariša.

»Ne vem.«

»Moj je samec.«

»Moj pa samica.«

»Potem pa že.«

Anglež se je priklonil k Ferralu in šel k vratarju, ki mu je izročil pismo. Prečital ga je, poklical svojega paža, pritrdil na kletko vizitko, ki jo je vzel iz listnice ter odšel, rekoč vratarju:

»Za gospo Sergejevo.«

Ferral se je silil k mišljenju in obrambi. S tem, da ga je zanikala, ga je zadela na najobčutljivejšem mestu, kakor da bi mu bila med spanjem izkopala oči. Njegovega mišljenja, snovanja in hotenja ni bilo nikjer. Ostal pa je ta smešni prizor in se ni dal z ničemer izbrisati. Sam se je gibal v celem svetu prikazni in bil je, da, prav on je bil osmešen. Povrh vsega pa še spal ne bo z njo; mislil ni namreč, da je to posledica, ampak da je cela vrsta nezgod, kakor da bi bil iz besa postal masohist. Ostal je tu sam s temi surovinami in svojim brezčutnim pažem, ki je držal kletko v iztegnjeni roki, in hlepel je čimdalje bolj, da se maščuje nad njenim brezčutnim telesom. Ta ptič ga je neprenehoma žalil, vendar je vsekakor bilo treba vztrajati. Naročil si je koktejl, prižgal cigareto ter negibno obsedel, s prsti lomeč vžigalico v žepu suknjiča. S pogledi se je zataknil ob par. Mož se je odlikoval po lepoti, ki jo dajejo mladostnemu obrazu sivi lasje, ljubka, precej šablonsko oblečena ženska pa ga je opazovala z za ljubljeno hvaležnostjo, porojeno iz nežnosti ali sle. »Ljubi ga,« je zavistno pomislil Ferral. »Brez dvoma brezpomemben bebec, odvisen od kakšne moje zadeve.« Velel je poklicati v ratarja.

»Pismo imate zame. Dajte mi ga!«

Vratar, ki je kljub začudenju ostal resen, mu je podal pismo.


»Ali veste, dragi, da Peržanke pretepajo svoje može z žrebljičkastimi copatami, kadar jih zgrabi jeza? Neodgovorne so. Končno pa se potem seveda vrne jo k običajnemu življenju, kjer jih ne obvežejo z možem skupaj prelite solze, kjer pa skupno spanje izroči ženo življenju, v katerem mož »ima« ženske. Nisem žena, ki bi jo vi imeli, nisem bedasto telo, kjer najdete svojo slast, lagaje mi kakor otroku ali bolniku. Veliko stvari veste, dragi, pa boste morda le umrli, ne da bi bili spoznali, da je tudi žena človeško bitje. Srečevala sem vedno in morda bom tudi še vedno srečevala take moške – tem slabše, ne veste, kako to poudarjam – ki sem se jim zdela očarljiva in ki so si ganljivo prizadevali uresničiti vse moje bedastoče. Kakor hitro pa so bile po sredi prave človeške stvari, so se vrnili k svojim prijateljem, razen če seveda niso rabili tolažbe. Svojih kapric ne rabim le zato, da vam ugajam, ampak celo zato, da me slišite, kadar govorim. Vedite, koliko je vredna moja očarljivost: podobna je vaši nežnosti. Če bi se bila mogla bolest poroditi iz oblasti, ki ste jo imeli nad menoj, je ne bi bili niti spoznali ...

Dovolj moških sem srečala, da vem, kako je treba misliti o bežnih srečanjih: vsaka stvar je moškemu važna, kakor hitro se zbudi njegov ponos in slast je beseda, ki mu dovoljuje, pogosteje nasititi ga. Jaz pa prav tako nočem biti le telo, kakor vi nočete biti čekovna knjižica. Z menoj ravnate tako kakor prostitutke z vami: »Govori, toda plačaj!« Jaz sem tudi telo, vi pa hočete, da sem samo telo, vem to. Včasih mi je težko ubraniti se mnenja, ki ga imajo moški o meni. V vaši navzočnosti se s studom zbližam s svojim telesom, spomladi pa z veseljem. Mimogrede: dobro se zabavajte s ptiči, ker že govoriva o pomladi. Prihodnjič pa vseeno raje pustite električno stikalo pri miru.«


Prepričeval se je, da je kakor fevdalec ali pooblaščenec imperija zgradil ceste, iztrgal izpod poljskih slamnatih koč na tisoče kmetov, ki jih je spravil pod valovite pločevinaste strehe v obližju svojih tvornic, pa je bilo vendar, kakor da se škorec v kletki roga. Vsa Ferralova moč, bistrina njegovega duha, drznost, s katero je spremenil Indokino, kar mu je pravkar prepričljivo pripovedovalo pismo iz Amerike, vse se je končno zgostilo v tega kot vesoljstvo smešnega ptiča, ki se je iz Ferrala neizpodbitno norčeval. »Tolikšna važnost se pripisuje ženski.« In vendar ni bila žena po sredi. Bila je le odtrgana preveza, on pa se je s silo zaletel proti mejam njene volje. Njegova spolna napetost, ki je postala brezpredmetna, je netila njegovo jezo in ga potapljala v dušečo hipnozo, v kateri smešen človek kliče po krvi, ker se more edinole na telesu hitro maščevati. Klapik mu je pripovedoval krvavo zgodbo o afganskem poglavarju, ki mu je sosednji poglavar poslal nazaj njegovo posiljeno ženo s pismom: »Vračam ti ženo, ni tako sijajna kot se govori.« Ko je posiljevalca ujel, ga je privezal pred nago ženo, da bi mu izkopal oči, rekoč: »Videl si jo in si jo zaničeval, toda prisežeš lahko, da je ne boš videl nikoli več.« Predstavljal si je sebe v Valerijini sobi; ona bi bila privezana na postelji in bi kričala med ihtenjem, ki je tako podobno krikom strasti in zvezana bi se zvijala v oblasti trpljenja, ker se ni uklonila sili spola ... Vratar je čakal. »Ostati moram negiben kot ta idiot, čeprav bi mu najraje prisolil par zaušnic.« Idiot pa se ni niti malo nasmehnil; se bo že še kasneje. Ferral je dejal: »Takoj pridem.« Plačal ni svojega koktejla, pustil klobuk in odšel.

»Pelji me v največjo trgovino s ptiči,« je dejal šoferju.

Bila je prav blizu, toda bila je zaprta.

»V kitajskem mestu biti ulica trgovin s ptiči,« je rekel šofer.

»Vozi!«

Med vožnjo se je vrinila v Ferralove možgane spoved neke ženske, ki je zblaznela od poželenja, biti bičana. Čital je zgodbo v ne vem kakšnih medicinskih bukvah. Pismeno se je bila domenila za sestanek z neznancem in z grozo uvidela, da mu je hotela ubežati prav v trenotku, ko je ležala na hotelski postelji in ko je s šibo oboroženi moški popolnoma omrtvičil njene roke pod vzdignjenimi krili. Obraza sicer ni videl, bil pa je Valerijin. Ali naj se ustavi pred prvim kitajskim bordelom? Ne, nobeno telo ga ne bi odrešilo teptanega spolnega ponosa, ki je divjal v njegovi notranjosti.

Pred žično oviro se je moral avto ustaviti. Nasproti je bilo nevarno kitajsko mesto, potopljeno v temo. Še bolje. Ferral je stopil z avta in predejal svoj revolver v žep suknjiča, ker je upal na napad: ubil bi, kar bi se dalo.

Ulica trgovcev s ptiči je spala. Paž je s klicem: »Kupec!« mirnodušno potrkal na prvo okence – trgovci so se namreč bali vojakov. Čez pet minut je trgovec odprl. V veličastnem rdečkastem mraku kitajske trgovine je par prihuljenih, okoli leščerbe skakajočih mačk in vztrepetavanje s krili javljalo, da so se živali prebudile. Papagaji na palicah – podolgaste, zamolklo rožnate lise – pa so bili v temi.

»Koliko so vsi ptiči?«

»Samo ptiči? Osemsto dolarjev.«

Mali trgovec ni imel redkih ptičev. Ferral je potegnil svojo čekovno knjižico, a je obstal, ker bo hotel trgovec najbrž denar. Paž pa je razumel. »To je gospod Ferral; avto čaka doli,« je dejal. Trgovec je stopil iz trgovine in ugledal avtomobilske svetilke, ki jih je praskala žična ovira.

»Bo že.«

To zaupanje, ki je pričalo o njegovi avtoriteti, je spravljalo Ferrala v obup. Njegova moč, ki se je kazala v tem, da je celo ta kramar poznal njegovo ime, je bila absurdna, ker ni mogel priklicati nje. Vendar se je hrabril s ponosom, z dejanjem, ki ga je pričenjal in mrzli nočni zrak mu je pri tem pomagal. Jeza in sadistične predstave so se razkrojile v potlačenost, čeprav je vedel, da z njimi še ni opravil.

»Tudi kenguru je imam,« je dejal trgovec. Ferral je skomizgnil z rameni, pobič, ki se je zbudil, pa je že pristopil. V naročju je držal prav majhnega, kosmatega kenguruja, ki je gledal Ferrala kakor preplašena srnica.

»Dobro.«

Nov ček.

Ferral se je počasi vrnil k avtomobilu. Predvsem mora znancem sam pripovedovati konec te zgodbe s kletkami, ker Valerija se gotovo ne bo premagala, da ne bi tega raznašala. Trgovec, pobič in paž so prinesli kletke, namestili jih v avtu in se vrnili po druge. Končno so prinesli zadnje živali, kenguruja in papige, v okroglih kletkah. Onstran kitajskega mesta je padlo nekaj strelov. Sijajno! Čim bolj se bodo tepli, tem bolje bo. Tik pred očmi začudene straže je avto zapeljal nazaj.

V Astorju je Ferral velel poklicati ravnatelja.

»Izvolite z menoj v sobo gospe Sergejeve. Ni je tu, pa bi jo rad presenetil.«

Ravnatelj je pritajil svoje začudenje, še bolj pa svoje neodobravanje, zakaj hotel je bil odvisen od konzorcija. Ferrala pa je že prisotnost belega človeka osvobodila njegovega neskončnega ponižanja in mu pomagala, da se je vrnil med druge. Kljub noči in kitajskemu trgovcu ga je preganjala obsedenost. Sedaj pa ga vsaj ni več popolnoma obvladovala, čeprav se je še ni bil otresel.

Čez pet minut je velel razmestiti kletke po sobi. Vse dragocene predmete so poskrili po omarah – ena je bila namreč odklenjena. Zgrabil je na postelji za zgrnjeno pidžamo, da bi jo vrgel v omaro. Komaj pa se je dotaknil svile, že se mu je zdelo, da se širi toplina preko njegove roke po vsem telesu in da je blago, ki ga mečka, preje pokrivalo njene grudi. Obleke in pidžame v priprti omari so skrivale nekaj, kar je bilo morda celo bolj drasteče kot Valerijino telo. Skoraj bi bil skril obraz v to pidžamo, skoraj bi jo bil zmečkal ali strgal, kakorda bi bil mogel pronikniti v ta oblačila, prepojena z njeno prisotnostjo in če bi bil mogel, bi bil pidžamo odnesel. Vrgel jo je v omaro, paž pa je zaprl vrata. V trenotku, ko je vrgel pidžamo iz rok, mu je prišla na misel legenda o Herkulu in Omfali, legenda o ponižanem Herkulu, oblečenem kot ženska v občutljivem blagu in Herkul se sam naslaja nad svojim ponižanjem.

Zaman se je zatekal k sadističnim prizorom, ki so se mu preje vsiljevali; mož, ki sta ga premagali Dejanira in Omfala, je obvladoval vse njegove misli in jih potapljal v slast, polno ponižanja. Zunaj so se koraki bližali vratom. Ferral je zgrabil revolver v žepu in če bi bila tedaj vstopila, bi jo bil brez dvoma ustrelil. Koraki so se oddaljili od vrat in z nervozno roko je segel v drugi žep, odkoder je privlekel robec. Moral je kakorkoli nekaj storiti, da se osvobodi: velel je odvezati papige, toda bojazljivi ptiči so se poskrili po kotih in zavesah. Kenguruj je skočil na posteljo in tam obstal. Ferral je ugasnil glavno svetilko in pustil le malo nočno luč. Rožnate, bele papige so s sijajnim mahanjem upognjenih kril in z znamkami indijske družbe vzletavale z glasnim in nemirnim šumom.

Te kletke, polne malih nemirnih ptičev, nastavljene vsevprek po pohištvu, po tleh in v kaminu, so motile. Ugibal je, zakaj, pa ni uganil. Šel je ven, se vrnil, pa je takoj razumel: soba se mu je zdela opustošena. Ali bo to noč ušel idiotizmu? Proti njegovi volji se je v sobi jasno kazala njegova jeza.

»Odpri kletke,« je dejal pažu.

»Soba bo ponesnažena, gospod Ferral,« je rekel ravnatelj.

»Kar mirni bodite! Gospa Sergejeva bo vzela drugo, čeprav to noč še ne. Pošljite račun meni!«

»Cvetlice, gospod Ferral?«

»Prav nič drugega kot ptiče in nihče, niti posli, ne sme sem!«

Okno je bilo zavarovano proti komarjem s kovinasto žico in ptiči ne bi zbežali. Ravnatelj pa je odprl okenski križ, da ne bi bilo v sobi živalskega duha.

Sedaj so otočanski ptiči vzletavali po pohištvu, zastorih in stropnih kotih. V motni razsvetljavi so bili nedoločni kakor ptiči kitajskih fresk. Iz jeze bi bil poklonil Valeriji svoje najlepše darilo. Ugasnil je, prižgal, ugasnil, prižgal. Obračal je stikalo pri posteljni svetilki. Moral bi iztrgati stikalo, da ji ne bi nikdar pri komurkoli služilo pa vendar ni hotel pustiti nikakih znakov jeze.

»Odnesi prazne kletke in jih sežgi!« je ukazal pažu.

»Ali naj povem gospej Sergejevi, če bo vprašala, kdo da je poslal ptiče?« je vprašal ravnatelj občudovaje.

»Ne bo vprašala, je že označeno.«

Odšel je. To noč je moral imeti žensko in vendar se mu ni dalo takoj iti v kitajsko restavracijo.

Mimogrede je v eni izmed hiš Nankinga Roada pobral kurtizano, dekle prikupnega in milega obraza. Zdela se je kot tankovski kipec, ki je z rokami na citrah tako pridno sedela poleg njega v avtomobilu. Končno jo je pripeljal domov. Šel je pred njo po stopnicah in njegov običajno dolgi korak je bil težak. »Spat greva,« je pomislil, zakaj spanec je pomenil mir. Živel je, boril se, ustvarjal, pod vsem tem navideznim življenjem pa je na dnu našel edino realnost: bil je vesel, če je mogel uiti samemu sebi, če je mogel pustiti kakor truplo utopljenega tovariša na obali svoje bistvo, v katerega je moral vsak dan znova vmišljati svoje življenje. »Saj je spanje edina stvar, ki sem si jo vedno želel v vseh teh letih ...« 

Kaj je boljšega kot čakati na uspavalno sredstvo, ki mu ga bo dala ta mlada ženska, ki za njim s svojimi copatkami peketa po stopnicah? Stopila sta v malo kadilno sobo z divani, pokritimi z mongolskimi preprogami, ki so služile bolj sladostrastju kot spanju. Na steni je visela velika črna slika iz prve Kamske dobe in tibetanska zastava. Ženska je položila svoje citre na divan. Na pladnju je bilo starinsko, okrašeno in nepraktično orodje z ročaji iz nefrita, ki je kazalo, da ni v rabi. Stegnila je roko po njem, pa jo je z gibom ustavil. V svitu oddaljenega ognja so trepetale igle na pladnju.

»Bi zapela?«

»Sedaj ne.«

Gledal je njeno telo, ki se je kazalo in skrivalo v svileni slezenovi obleki in vedel je, da je zaprepaščena, ker ni običaj, spati s kurtizano, dokler ni pela, klepetala, postregla pri mizi ali pripravila pipe. Vendar – zakaj se ne bi zatekel k prostitutkam?

»Niti kaditi nočete?«

»Ne. Sleci se!«

Vedel je, da je s tem za tajil svoje dostojanstvo. Rad bi jo bil prisilil, da se do golega sleče, pa bi bila odklonila. Samo majhno nočno svetiljko je pustil goreti. »Erotizem je ponižanje v samem sebi, v drugem ali pa v obeh,« si je mislil. »Misel, vsekakor ...« V prilegajoči kitajski srajci ga je tako še bolj dražila. Med tem ko se ni skoraj niti premaknil, je bil le malo razburjen, ali pa ga je razburjalo le čakajoče, udano telo. Jasno mu je bilo, da se je njegova slast rodila le, če si je predstavljal sebe na njenem mestu, na mestu ženske, ki si jo je uklonil. Prav za prav je spal vedno le sam s seboj, toda posrečilo se mu je to le, kadar ni bil sam. Sedaj je razumel, kar je Gisors samo domneval. Da, njegovo močno hotenje ni doseglo nikoli svojega objekta in je živelo le v njegovi obnovi. Čeprav ne bi bil imel v življenju niti ene ženske, je imel in bo imel s pomočjo te Kitajke, ki je čakala nanj, edino stvar, ki je po njej hrepenel: sebe samega. Moral se je gledati z njenimi očmi in zaznati se z njenimi čuti. Gledal je tibetansko slikarijo, ki je visela na steni, ne da bi bil prav vedel, zakaj. Na brezbarvnem svetu, kjer so blodili potniki, sta se zamaknjeno objemala dva popolnoma si podobna skeleta. Nato se je približal ženski ...