Tako je naše življenje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tako je naše življenje ...! Vizija.
anonimen avtor
Izdano: Slovenski narod 9. april 1904 (37/80), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Moj duh se je dvignil iz kraljestva senc na lahkih perotih in bliskoma dospel v kraj, kjer sem se rodil in kjer počivajo moje kosti, ki čakajo že dolgo časa trenotka, ko bodo zapele trobente angeljev, kličoč vesoljni svet k vstajenju.

Da bi izvedel, koliko let je že preteklo od moje smrti, je poletel duh v župnišče, da bi pogledal tam v krstno knjigo in se informiral, če še živi kak potomec naše rodovine, kajti nikogar še nisem srečal v kraljestvu blaženih. Dolgo časa je letel moj duh po hodnikih župnikovega stanovanja od vrat do vrat, na katerih so bili sami latinski napisi, katerih pa ni razumel, ker v nebesih ni slišati med onimi, ki sede na desnici gospodovi, latinske besede. In to je prav lahko umevno! Duhovnikov, ki razumejo latinščino, je prav malo v nebesih, ravno tako Rimljanov, katerim je bil ta jezik materinščina, ker so bili pogani in niso še vedeli — seveda po lastni krivdi — za resnice svete katoliške vere. Duhovniki pa so se poviševali in so bili zaradi tega ponižani. Po dolgem času so se odprla vrata in iz neke sobe je stopila debela ženska postava, ki je kričala v klasični slovenščini s hreščečim glasom: »To jim povem, gospod fajmošter, da tistega vedno žejnega kaplana s Šentvidske gore ne bodo več vabili k večerji. Toliko vina popije, da je strašno videti, kako počasi že teče iz soda.« Tedaj je smuknil moj duh skozi odprta vrata in zagledal pri pisalni mizi, pri kateri je sedel še pred kratkim časom Anton Bonaventura, škof blaženega spomina, dokler mu je niso prodali radi dolgov na javni dražbi tam doli za Ljubljanico, to v mnogih ozirih imenovanja vredno in poetično reko in je ni kupil Primož, s krasnim rodbinskim imenom, Debeloglavec pl. Ovčjerepski, vse časti vredni župnik v mojem rojstnem kraju. Moj duh je sedel na to zgodovinsko imenitno mizo na časopis, ki je bil pisan v slovenščini. Zelo se je začudil moj duh, ki je mislil, da se v tem jeziku sploh ne tiskajo več knjige in časopisi. Bral je uvodni članek: bil je to nekrolog »Slovenca«, ki je pred malo dnevi žalostne smrti poginil. Nekrolog je imel prilično tako vsebino (natančno pa si je ni moj duh zapomnil, ker ga že od nekdaj klerikalni laži-časopisi niso zanimali):

»Žalostnim srcem javljamo, da je velespoštovani »Slovenec«, ki je izhajal dolgo število let, pred malo dnevi mirno v Gospodu zaspal vsled ostarelosti, kateri se je v zadnjem času pridružil tudi nahod, kašelj in »ta hitra« jetika. »Slovenec« je bil glasilo »farbarske« zadruge, kajti svet je uvidel, da je razvitek domače industrije odvisen od reklame. Prosi se tihega sožalja! Venci se hvaležno odklanjajo! Posebnih obvestil ali »parteceteljcev« se ne bode izdajalo, saj je njegova smrt znana po vsem svetu.«

Moj duh je bral te žalostne vrstice in ko bi bival še v telesu, bi mu tekle po licih kot orehi debele, grenke fanatične solze sočutja in tihe žalosti.

Ko je otresel duh te žalostne misli, je potrkal nekdo prav robato na vrata župnikove sobe. »Kar notri,« je rekel s cvilečim glasom župnik Primož Debeloglavec. Odprla so se vrata in vstopil je — kaplan s Šentvidske gore. »Kaj dobrega prinašate v mojo gostoljubno hišo?« — »Nič dobrega, prijatelj v Gospodu, nič dobrega, same slabe novice! »Slovenec«, moja dušna paša, ne živi več, pa saj ste gotovo že brali to v »Braniku«. »Da, bral sem in žalosten sem; to je velika izguba za nas duhovnike. Sovražniki nam prete sedaj od vseh strani. Naš gospod Izveličar nam je sicer zapovedal, naj ljubimo svoje sovražnike kakor samega sebe. Jaz pa tega ne morem! Sicer pa veste, gospod kaplan, da se v sv. pismu in drugih takih svetih knjigah ne smejo posamezne besede ali celi stavki in odstavki razlagati čisto doslovno, ker je njih pomen globok in na prvi pogled drugačen od onega, katerega dobimo, če dlje časa premišljujemo dotično mesto. Seveda velja to le za duhovnike, ker nevedneži — in to so vsi, ki niso duhovniki — sploh ne smejo dobiti v roke svetih knjig. Hočem vam torej razložiti ta Gospodov stavek, kot ga jaz umevam. Sovražnika moramo sovražiti! Če bi ga ne sovražili ali bi on nas ne sovražil, bi si bili prijatelji ali vsaj nasprotniki ne. Seveda je to težko razumeti za vas, ki ste še mladi gospod kaplan, čeprav ste se šolali kot jaz, cela štiri leta v lemenatu, ki je, kot že vsak otrok ve, najučenejša šola. Kaj je vseučilišče proti lemenatu! Nič! Taka razlika kakor med muho in slonom ali med poganskimi pisatelji in sv. Avguštinom. Sovražnika ne smemo torej ljubiti, ampak sovražiti!«

»Res, slabi časi so sedaj,« je odvrnil kaplan s Šentvidske gore. »To vsak dan bolj uvidevam! Ko sem hotel ustanoviti v vasi, ki mi je izročena od škofa, da jo vodim po pravih potih do izveličanja, katoliško izobraževalno društvo, so rekli moji nasprotniki! »Kaj bo ta duševni pritlikovec druge izobraževal, ko mu manjka samemu na vseh koncih in krajih izobrazbe«. In če priredi Marijina družba kako glediško predstavo, slišim od svojih neprijateljev: »Kako je mogoče človeku, ki še ni videl večjega gledališča, kako izgleda notri, voditi predstave, bodisi še tako majhne in lahke!« Jaz pa se razumem na tako stvar, ker smo priredili vsako leto v zavodu, kjer smo se še pripravljali kot srednješolski dijaki za težavni pastirski poklic, kako lepo igro. Takih še v gledišču niso nikdar igrali, kakor smo videli vsak dan na letakih. V gledišče nismo smeli hoditi in tudi nismo hoteli, ker se je v njem zbirala liberalna gospoda, čeprav je gledišče hiša umetnosti, namenjena za vse sloje, za vsakogar.

Tudi z mlekarno, katero sem ustanovil, nisem imel sreče. Surovega masla nismo mogli spečati, ker ni bilo rednih odjemalcev. Sir se je pa pokvaril, tako da je bil okoli kleti, kjer je bil shranjen, tak duh, da so se plašili konji, ako so šli mimo. Konzumno društvo je pa takoj pri rojstvu poginilo. Tako so šle vse moje nade v prezgodnji grob; ves svet je moj sovražnik in jaz sovražim vse: moj prijatelj je le vino, v njem iščem tolažbe.

To je moja usoda! In sedaj ginem v svoji gorski vasi v večnem prepiru s svojo kuharico, ki pa je sicer zelo dobra ženska. Le zadnjo besedo mora povsod imeti.«

Moj duh ni mogel več poslušati tega pogovora in je pričel iskati izhoda iz sobe, toda zaman!

Slednjič je prišla župnikova kuharica in odprla so se vrata. Tedaj sem obžaloval, da ne živi več Ovid, da bi uvrstil v knjigo svojih »Metamorfoz« tudi »Metamorfozo kuharičnega obraza«, kajti pred vrati je imela še tak kisel, jezen obraz, kakor kaplan s Šentvidske gore, ko je pripovedoval župniku in nevede tudi meni — nevidnemu duhu, o svojih ponesrečenih podjetjih. Ko pa je stopila v sobo, je sijala sama prijaznost in ponižnost z njenih lic. »Takega hinavstva še nisem videl v Izraelu«, je rekel, z malo izpremenjenimi svetopisemskimi besedami moj duh sam pri sebi in odhitel kakor besen iz sobe, pustivši župnika in ubogega kaplana v svojih pogovorih in švignil kot strela nazaj v nebeško kraljevstvo. Onadva pa sta pila in pila in čimbolj je ginilo vino iz kozarcev, tembolj so ginili tudi spomini.