Taki-le so

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Taki-le so ...
Alojz Kraigher
(Spisal J. A. Možin.)
Izdano: Slovenski narod 29/276–80 (1896)
Viri: dLib 276, 277, 278, 279, 280
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

Lipovčanje so menda ravnokar povečerjali. Ta pa tam se je pokazal ponosen gospodar, v levi roki dišečo portoriko ali dolgo viržinko, v desni leseni zobotrebec. Počasi, mogočno je korakal po trgu do kavarne, pred vrati malo postal si še parkrat krepko pobezal mej zakajene zobe, odvrgel z nepopisno lahkoto umazano bezalo in ustopil samozavestno v elegantno trško kavarno z zanemarjenim markerjem in neukusno, čorbasto kavo.

Na klopeh pred hišami se je zbiralo starejše trško ženstvo. Skrivnostno je obravnavalo najgorše novosti, kritikovalo s „perečim sarkazmom“ mlajšo zaljubljeno generacijo, zbadalo se kar povprek: češ, ta premalo pazi na svojo doraslo hčer, ona preveč razvaja razposajenega sina ... zraven pa motrilo s prežečimi, kalnimi očmi mimoidoče zaljubljence, iščoč vedno nove interesantnejše hrane brezzobim svojim čeljustim.

Iz krčm in gostilnic se je čulo nevbrano popevanje priprostih trških fantov; iz špecarijskih prodajalnic pa hripavo surovo krohotanje, odgovori še surovejšim dovtipom.

Malo doli od glavarstva je stala krasna, dvonadstropna hiša Rožetova. Nad prodajalnico v prvem nadstropji je bilo na stežaj odprto troje oken razsvetljene dvorane.

Skozi nje razlegali so se po tihem Lipovcu mehki, ubrani akordi klavirja. Zraven je pripeval nežen, polnodoneč ženski glasek:

Oblaček ti ovčica bela!
Po nebu plavaj mi naprej;
Pogledi, kaj mi dragi dela,
Da ga pozdravljam, mu povej.

In ko je prenehal, razlegali so se po tihi noči še vedno burni, razkošni akordi — naglo, vedno nagleje in burneje; dokler jih ni zamoril krepak, poln končen akord.

Klavir se je z močnim udarcem zaprl.

Tam doli čez cesto pa je slonel mladenič abiturijent, srednje šibke postave, z bledim golobradim obličjem in mehkimi temnorujavimi kodri.

Mrzlično mu je drhtelo in trepetalo mlado srce, žareče, temne oči so mu bile krčevito vprte v srednje razsvetljeno okno, kjer se je sedaj pa sedaj zganila senca kodrave dekliške glave.

Hipoma pa je nastala tema gori v sobi; lahki, poskakujoči koraki so se začeli, vrata so se odprla in koj zopet zaloputnila.

Globok vzdih se je izvil mladeniču iz prsi; žalostno si je pogladil potno čelo in počasi odkorakal mimo hiše.

Tu pa je nenadoma začul od Rožetove hiše sem odpiranje durij. Srce mu je burno vztrepetalo, roka mu je hipno poletela iz žepa na vroče lice, kjer so mu vznemirjeno udarjale mišice krog malih polnih usten.

Na cesto je priskakljalo vitko, šestnajstletno dekle; za njo pa se je skrbno ovijala v mehko pelerino njena dve leti starejša sestra, močnejših, oblejših oblik in temnejših las.

„Klanjam se, gospod Vladko, klanjam se!“ hitela je mlajša, zapazivši vznemirjenega mladeniča.

„Klanjam se gospica!“ momljal je on.

„Torej ponudite mi vsaj roko, gospod Vladko! – Oh, vender ... kako morate biti taki?“ vzkliknilo je dekle, oprijemši se ga.

„Gospod Vladko, brez zamere; vi ste vender grozno dolgočasni!“

„Ali, lepo vas prosim, milostljiva gospodična ...“

„Ah, kaka milostljiva? Vedite, — vi ste neznosni, milostljivi gospod Vladko! Kaj? Gospica Olga se reče! Olga mi je ime; ali ne veste tega?“

„Ah, oprostite Olga — gospica Olga! Kako rad bi vam tako rekal, pa ... si nisem upal. Nisem vedel ...“

„Ne tožite mi tako! Gospod Vladko, ne govorite tako — tožno. Jaz vas pustim, gospod ... Vladko,“ zažugala mu je iskro.

„Kam tako hitita, Olga? ... Čakaj no!“ oglasila se je za njima starejša sestra.

Vladko se je naglo obrnil, prestrašen, da je bil tako negalanten in pustil jedno — gospico za seboj.

„Oprostite, gospodična! Klanjam se, gospica Nina! ... Vaša gospodična ses...“

„Pustite jo no! Oh, vi dolgočasnež! Bo že prišla za nama ... saj ima noge. Sem pojte!“ In znova se mu je oklenila roke.

„Oh, pa res tako hitita, kakor ... Ali jo mislite odpeljati, gospod Žarnik?“ dohitela ju je Nina.

„Ah, molči, molči! Gospod Žarnik bo koga odpeljal? Saj še ne vem, če bi se sam upal odpeljati ... Pa res ne vem, gospod Vladko, toliko ste že stari, pa ste še vedno tako — otročji. Kdaj bodete vi — fant?“

„Pa vender mi ne zamerite tega — Vladko ... saj nisem mislila tako hudo!“ dostavila je mehko, ko je zapazila, da se mu je solza potočila po zarudelem licu.

„Vladko, ne — plakajte!“ zašepetala mu je na uho in mu krepko stisnila roko.

„Oh, solz ne morem videti! Vladko, poglejte me, nasmehljajte se!“ šepetala mu je drhteč, k njemu se pritiskajoč.

„No, še šepetati vama je treba ... Jaz vama povem: v Lipovcu ni dolgočasnejših ljudij, nego sta­ vidva ... Dober večer, gospod Vršič. Kam pa hitite?“ Obrnila se je naglo k mimoidočemu davkarskemu adjunktu.

„O, sluga ponižen, gospica; saj bi vas skoro ne poznal! ... Torej, kako se kaj počutite, golobičica sladka?“ In predrzno jo je pogladil po okrogli, mehki bradici.

„Hvala, še dosti —“ hitela je ona, „ali kam ste bili namenjeni? V drevored? ... Oh, vi ne veste, kako sta ta dva človeka pusta in dolgočasna! Kar prenašati jih ne more več človek ... no, pa saj veste: zaljubljenci —“

„Oho, prosim gospodična sestra! Kaki zaljubljenci? O kom pa tukaj govorite?“ postavila se je hitro živahna Olga.

„No, no, le mirno, milostljiva ... saj se poznamo ...“

„Kaj se poznamo? Nič se ne poznamo! Mar misliš, velemilostljiva gospica Nina, da smo vsi po jednem kopitu ...“

„Že dobro, že dobro! Pojva, gospod adjunkt, pojva; saj vidite, tu ni mogoče prestajati!“ In živahnih, poskakujočih koračkov je pobrzela do Vršiča, se ga hipoma oklenila in ponosno odkorakala gori proti drevoredu.

Razžaljena Olgica pa je stresala s kodravo glavico; temnorujava, mehka očka so se jej blesketala same jezice; drobni prstki pa so jej nervozno gibali, kakor tenke nožice strtega pajka.

Prisegala in rotila se je, da ti nikdar več ne pogleda te sestre, nikdar več ne spregovori besedice s to — s to sebičnico in zavidljivko. Zraven je pa trla in stiskala Žarnikovo roko, kakor bi hotela pokazati, kako jo bo ono — uh, ono — premikastila, da jej bodo kosti pokale.

„Ali, gospodična Olga, saj mi bodete roko zdrobili!“ oglasil se je zdajci Vladko, ohrabren po naivni, smešni jezici Olgini.

Ali slabo je naletel. Krepko, s prezirom je sunila njegovo roko od sebe, in ga zanimljivo zavrnila:

„Saj sem pozabila, da ste tu ... Veste kaj, z vami bom jaz kratko malo nehala občevati. Vi, vi — Žarnik, vi ste neznosni ... Saj ne vem, kje ste še to ime dobili! Vladko! Vi, pa — Vladko? Pa še celo Žarnik — oh, vsi bogovi! Zmrznila bom pri vas. Čudim se še, da mi ni že zdavno jezik otrpnil pri — vas, pri — Žarniku!“

In obrnila se je v stran in nemo korakala ob užaljenem mladeniču, z rokama mahajoč, kakor bi mislila poleteti v zrak. Pa dolgo je ni spregovorila besedice — trmoglavka mlada.

Žarnik pa je vzdihal ob njej, da bi si skoro pljuča izdihnil.

V tem sta onadva, Vršič in Nina, šetala po temnem drevoredu.

„Zdi se mi, da ste govorili o nekih zaljubljencih, gospodična,“ začenjal je adjunkt.

„O zaljubljencih? Ah, pojte, pojte! To sem le tako rekla. O kakih zaljubljencih naj bi bila govorila? Mar o teh dveh ...“

„Pa so vendar zavisti vredni ti zaljubljenci, ne, gospodična?“

„Zavisti vredni?! Lepo vas prosim, gospod Ivan! Ta dva zavisti vredna? ... Ta Vladko, ta — otrok ... Pa vender, kaj, gospod Ivan? Kdaj so že iz mode ti idejali! Idejali! Kako se mi to smešno zdi? Kdo še dandanes na idejale veruje, kaj? ... In ta Vladko, ta je pa največji idejalist! ... Smešno, ne?“

„Gotovo! Ali če mi verujete, gospodična, ali ne, jaz imam tudi svoj — idejal!“

„Idejal? — Tudi vi — svoj idejal? No, nazadnje — idejal, idejal! Saj ga imam tudi jaz svoj — idejal. Ali, lepo vas prosim! Idejal ... jaz ga nočem samo gledati, samo sanjariti o njem in obožavati ga; jaz ga želim objeti, pritisniti na-se, na svoje prsi. Jaz ga hočem vživati, okušati — svoj idejal.“ Naglo mu je stisnila roko in vneto nadaljevala:

„Hvala lepa za tak idejal, da bi smela samo hrepeneti po njem, samo od daleč razpenjati roke proti njemu, a nikoli ga v resnici objeti in naslajati se na njegovih ustnih! Saj potem bi niti ne poznala — ljubezni ... Ali poznate vi — ljubezen, gospod Ivan?“ pristavila je tišje in povesila zardelo glavico.

„Ako poznam ljubezen? Gospodična, kako vprašanje! Saj ljubim, ljubim, gospodična Ninka, ljubim tako strastno, da bi skoro ... Tako globoko sem že zašel v to morje ljubezni, v to sladko morje, da dvomim, bodem li še kdaj komaj in komaj priplaval na breg — na pusti, peščeni breg ... Ninka, gospodična Ninka, ali vi — ne ljubite?“ Mehko jej je ovil roko okrog pasu in jo polagano pritisnil k sebi. Stala sta v temni senci košatega kostanja.

„Kaj bi — ne?“ odgovorile je ona tiho. Bujne prsi so se jej burno vzdigovale.

„In kdo je oni srečni? Gospodična Ninka, kdo?“ Privil si jo je tesneje.

„In kdo je ona srečna?“ vprašala je ona šepetaje, stiskajoč mu toplo roko.

„Srečna, pravite? Ninka, srečna pravite? — Oh, nebesa ... Vi, vi, Ninka ... Ninka, vi, vi ste ona — ona — srečna! Vas, Ninka, ljubim — goreče, nad vse! Vas! Ninka, ti, tebe — ljubim! Ljubim, kakor še nisem ljubil — nikdar!“

Burno si jo je pritisnil na prsi in jo hotel poljubiti na male, polne njene rdeče ustnice. Ali v tem hipu se mu je iztrgala in očitajoč mu odvrnila:

„Kakor še niste ljubili nikdar? Torej ste že ljubili? In jaz ... z menoj bi bilo tako, kakor z onimi? Ko bi se vam srce ohladilo, potem pa bi me pustili in hajdi naprej — k drugim. Pa, taista komedija, ne-li? No, hvala lepa, gospod Ivan, za vašo odkritosrčnost!“ Naslonila se je na kostanj in solze so jej zalile voljne plave oči.

„Ali kaj mislite, Ninka? Saj še nisem ljubil, še nikdar nisem ljubil! ... Pač, ljubil sem, ali — kako? Igral sem se z dekleti, Ninka; a ljubil jih nisem ... Igral sem se z njimi! Saj do danes še vedel nisem, kaj je ljubezen, prava srčna ljubezen! Ninka, sedaj, ko imam vas, sedaj poznam — ljubezen. Vas ljubim, vas, Ninka, samo vas — in druge še nisem ljubil nobene, nobene še pred vami.“

„Oh, da, ljubim te, Ivanček, Žanček moj, ljubim te! ... Verujem ti ... saj te ljubim ... Ivan, dragi moj Ivan ...“

In skočila je od kostanja, ovila mu roke okrog vitkega pasu, a se naglo premislila — obesila se mu s svojimi mehkimi rokami krog vratu ... in poljubovala ga burno, sladko, dolgo in viharno. In on jo je objel krog pasu in privijal bujno njeno telo k sebi drhteč — silno, da je komaj dihal.

Takrat pa so so približevali koraki. Bliskoma sta odskočila in Vršič je razburjen po pesku iskal izgubljeni svoj „cviker“ ...

Bližajoča se sta bila Olga in Vladko.

„Sedaj bi bil pa menda že čas domov iti! Prodajalnica je že zaprta,“ opomni Olga osorno in se obrne z Vladkotom nazaj proti domu.

Molče sta korakala Vršič in Nina za njima.

II.[uredi]

Drugo jutro je ravno odzvonilo sedmo uro, ko se je Vršič vzbudil. Leno se je pretegnil, široko zazeval in se sladko nasmehljal.

Spomnil se je preteklega večera.

„Dražestna punica to, — ta Nina! In kako zna poljubljati, oh ... Sam med je je! To bodo še urice ... Pa vender ... malo prenaglil sem se. Take-le meščanske stvarice ... to mi zna še nagajati.“ Še jedenkrat se je pretegnil in usedel na posteljo, da se obleče.

„No, pa Nina je tako — prestrastna. Nje se bodemo že odkrižali ... Ampak — kar je res, je pa res — ona je krasna! Ah — njena postava ... tako mehka, bujna — sladka! Mm-mm ... kako bi ...“ Zadovoljno je zamlaskal z ustnama, stresnil se in se hitel obleči.

Za prihodnjo nedeljo je napovedala lipovska čitalnica izlet v Sedejev boršt. Sedej je dal tamkaj nalašč za to priliko pokositi malo senožet. Ob štirih popoludne je došla tržka inteligenca z godbo na čelu na mesto.

Utrujena od dolgega pota je navalila takoj na krčmarja, ki je kar na vozu v senci košatega hrasta nastavil par sodčkov piva ter narezal krače in kruha. Izletniki so polegli v senco drevja in grmičja, tešili si glad in izpirali zaprašena grla, pa deloma nadaljevali po poti začeto zabavo.

Najdalje gori pod velikim leskovim grmom se je vtaborila družina Rožetova, kateri se je pridružil adjunkt Vršič.

Olga, jedina, ki ni čutila gladu, je sedela čemerno, roke krog kolen ovite, malo v stran. Z nekim prezirom je ogledovala vso veselo drožbo; zlasti je skoro zaničevalno pogledovala na Vladkota, ki je v družbi materini krepko obiral s kosti suho meso.

Nina je sedela prav pod grmom in slonela na močni leskovi veji; k njej pa se je sedaj pa sedaj pripogibal Vršič. Tudi ona je motrila družbo, zlasti ženske, oziroma njih toalete.

„Poglej no, kako se je Žarnikova našemila! Tako stara, kaj? Pa svetlo zeleno obleko!“ šepetala je adjunktu.

„Oh, pa ona-le, ona! Poglej ... In kako jej dvori novi koncipijent!“

„Sicer je pa lepa, ne?“ pripomnil je Ivan.

„Oh, lepa! ... Misliš, da so njeni ti lasje? In pa ta vedno rdeča lica! Ali si slep? Si jo videl že kdaj bledo?“

„No, ne rečem! Mogoče da res hrani v svojem budoirju kaj lončkov in čopičev, ali — impozantna je, ne? Ta postava — visoka, pa njeno obnašanje! ... Sicer pa, Ninček moj dragi, pred teboj ... kaj je ona pred teboj?“ Pogledal jo je žareče in jej stisnil roko.

Hipoma se oglasi godba.

Vršič in Nina sta planila oba hkrati pokonci, in že sta bila, tesno se objemaje, sredi travnika, ki se je kmalu prenapolnil s plesalci.

Otroci pa so odleteli v kraj, mej drevje na pokošeno, suho seno. V svojih razposajenih igrah so vpili in kričali tako, da so bili skoro prevpili 17 mož broječo lipovsko godbo.

Starejši Lipovčanje z županom Sedejem so ostali krog krčmarja; žene so se pa zbrale ob ognju, v katerem je črnolas, rmenopolten mož neprestano obračal in vrtel po ražnju s slanino našitega janca. Sedaj pa sedaj je na opomin kake zanimajoče se Lipovčanke prestavil kozico, v kojo je kapljala mast cvrčeče živali.

Gotovo so ostri, vešči pogledi Lipovčank pripomogli, da se je janec hitreje pekel. Ob polu sedmih je bil že pečen in rmenopoltnež ga je razsekal in razrezal na kosce. Po grošu kosec je skoro izginil v lačnih lipovskih želodcih.

Rožetovi in Vršič so povečerjali in poslednji je poprosil Nino, da se malo sprehodita.

Nemo sta korakala mej veselo družbo, a skoro zavila v stran, mej grmičje in hrastovje.

Na malej vzvišini pod širokim hrastom sta obstala. Polagoma se je jelo mračiti; solnce je ravnokar zašlo.

Pri plesu sta se oba silno razgrela. Nini so gorela lica, kakor bi ji hotela počiti in Ivan si je že parkrat obrisal potno čelo. Levo roko krog njenega života, v desni njeno mehko belo pahljačo, je pahljal njo in sebe ter se sedaj pa sedaj mrzlično stresel in se tesneje pritisnil k dražestni ljubici.

„Kako je tu lepo!“ je šepnila ona.

„Da, krasno!“ odgovoril je on, jo naglo dvignil na prsi in jo drhteč poljubil na rožni ustni.

Zopet sta šetala naprej.

Hkrati je zahreščala suhljad. Bližali so se koraki. Bila sta Olga in Vladko.

Že ves popoldan se je kazala Olga grozno pusto in čemerno. Vžaljena je bila menda še od onega večera. Plesati se jej ni ljubilo; tožila je, da­ jo glava boli. Vladko, ki se je mej plesom kolikor mogoče krog nje sukal, jej je svetoval kratek izprehod. A komaj in komaj, da se je vdala, ko so jej tudi roditelji prigovarjali.

Tiho je korakala poleg mladeniča in le redko osorno odgovarjala na njegova ljubezniva tolažila in boječa vprašanja.

Prišla sta do prostora, kjer sta se mudila Nina in Vršič.

Nastalo je mej tem že precej mračno in skoro sta bila že mimo ljubečih, ne da bi ju bila zapazila.

Tu se Olga nagloma obrne — menda je začula kak vzdih — in zapazivši onadva, obstane kakor okamenela. Roka jej je hipoma poletela na­ dvigajoče se prsi in da se ni bila naslonila na Vladka, padla bi bila na tla.

Vladko si ni vedel razlagati nenadnega dogodka; prestrašen jo je objel krog pasu in pritisnil k sebi:

„Olga, kaj vam je. — Olga?“

Ona pa se ga je oklenila krog vratu, pritisnila svoje vroče lice na njegovo in razburjeno sopeč, ga je začela nenadoma poljubljati, da je blaženi, od sreče popolnoma omamljeni mladenič komaj vedel, kaj počenja.

Od plesišča sem je hipoma zadonel mogočen jak „tuš“ ... in vzdramil Olgo in Vladka. Razburjena sta odhitela. Tudi Vršič z Nino je bil že odšel.

III.[uredi]

Ob devetih zvečer so se vrnili izletniki v Lipovec. Godci so bili že deloma vinjeni, godala naslinjena in zaprašena — ni čudo, da ni bila ravno uzorna koračnica, s katero so prikorakali v trg.

Pred čitalnico je zadnjikrat zapel boben svoj „lahko noč ...“ in tržanje so se zadovoljni vračali na svoje domove.

Mlademu moštvu lipovskemu pa se še ni zdelo raziti se. Krenili so v kavarno. Mimogrede bodi omenjeno, da se lipovski kavarnar ni držal strogo svojega napisa – točil je tudi pivo in vino.

Mladeniči, mej njimi seveda tudi Vršič, so posedli krog dolge mize, razgrajali, besedovali, prepevali in pili – pili večinoma „ex“.

Stregla jim je domača hči Ivanka. To je bila visoka, vitka deklica, krasnih, milobnih črnih očij, orlovo zavitega nosu in obilnih črnih kodrov.

Najbolj je bil vesel mej mladeniči adjunkt Vršič. Pesem za pesmijo, zdravico za zdravico je predlagal in trkal navdušeno ob kupice, pel „čez“ — pa pil.

Dobrikal se je Ivanki, jej stiskal roko in jo ščipal v okroglo, rudeče ličece.

Tovariši so ga pa dražili.

„Hej, gospodična, nič mu ne verujte! Bog ve, kaj se vam še nalaže ... Ne veste, kje je bil ves popoldan! — Ali ste ga kaj videli?“

„Pa res, gospod Vršič! Ravno sem vas mislila vprašati ... Kaj ste že pozabili na — ono? ... Kje ste se skrivali ves čas mej plesom?“

„Da, da, vidite,“ oglasil se je zopet jeden izmej mladeničev, „ves popoldan je — ljubil, pa mu še ni dovolj ... Le dajte ga!“

Deklico so klicali v kuhinjo; morala je hitro oditi.

Ko pa se je zopet približala Vršiču, jo je hipoma prijel krog pasu, dvignil se in jej napil ... slaveč njena mehka črna očka, rudeča ličeca, bele zobke in njene kodrave lase, v katero se je zaplelo že toliko gorečih src — in v katere zamotati se preti tudi njemu samemu razvneto njegovo srce ...

„... Pa komu bi bilo žal, ko bi se zamotal v te mehke, valovite črne kodre.“

Divji krohot se je razlegal po dvorani. Bučni „živio“ in „bravo“ so zadoneli mej šumnim ploskanjem — in kupice so zazvenčale ... a Ivanka — rudeča prav do las, se je burno iztrgala Vršiču in odhitela iz sobe.

Ta pa je trkal s tenkim kozarcem, vriskal in pel, a kozarec se mu je hipoma v roki razdrobil. Pivo pa se mu je razlilo po črnem telovniku in po novih, svetlih hlačah.

Minili so skoro trije meseci.

Ves ta čas ni bilo v Lipovcu nikakih veselic. Vreme je bilo z začetka deževno, pozneje pa postalo mrzlo in po treh mesecih je ležal visok sneg krog in krog.

Vršič ni imel skoro nikake prilike, z Ninko se shajati. Pa tudi je ni ravno iskal; skoro ogibal se je je. Bal se je, da bi ga utegnila preveč nase prikleniti. Bal se je za svoje — samsko življenje.

Oh, saj se mu je zdelo tako nebeško to — samsko življenje.

Kadar pa se mu je vender vrinila misel na Nino, in se ga je polotil neki strah, in ga je prevzela neka bojazen, da mu je vztrepetalo srce ... govoril si je:

„Kaj jej hočem še sedaj? — V petindvajsetem letu ... prezgodaj je! V teh letih, najlepših letih ... tu še lahko — živimo! Kaj bi se vezal na ženo? ... Pet tisoč bode menda imela ... Kaj je to? — Ni vredno ... škoda mladosti ...“

A drugače je mislila Ninka. Kmalu po onem dnevu je spoznala svojo nesrečo. Pisala mu je, pisala mnogo, žarno — obupno. Prosila ga, naj stopi pred očeta in jo zaprosi, rotila ga, naj je ne pusti v sramoti, a odgovora ni dobila. Čakala je teden, dva ... nič!

Silvestrov večer je bil. V lipovski čitalnici je bila veselica in dvorana je bila natlačeno polna.

Tudi Nina je bila navzoča. Sedela je tam v drugej vrsti, prav na kraju. Nič je niso zanimale pevske točke, nič jednedejanska veseloigra ... Boječe, plašno je sedela in se vsak trenotek ozirala nazaj, če bi zagledala Vršiča. Šele proti koncu predstave se je pokazal na vratih. Hotel se je hitro umakniti, a ona ga je že videla ... Ostal je.

Po besedi je bil ples.

Adjunkt se je dolgo ogibal Nine; a konečno se jej je moral vender približati. Krčevito se ga je oklenila, kakor bi se bala, da se jej zopet izmuzne — in viharno je zaplesala po dvorani.

Ko sta končala, se je hotel nemo posloviti; a ona ga ni izpustila ... Z izgovorom, da jo glava boli, ga je prosila, naj jo vede malo ven iz soparne dvorane.

Stopala sta po hodniku. Na desni je bila vrsta sob za tujce. Predzadnja je bila le priprta.

Nina se hipoma odloči, odpre vrata na iztežaj in potegne naglo adjunkta za seboj.

V sobi ni bilo nikogar.

Na postelji je bilo razmetane nekaj moške obleke, na mizi v divjem neredu kopa knjig, mej njimi par rokavic, zapestnikov, kravat in črn, mehak klobuk.

Pred zrcalom je gorela luč.

V njem je Nina slučajno zazrla svoje shujšano, bledo obličje in od joka zardele oči. Mrzlično se je stresla.

Še vedno se je oklepala njegove roke in kakor okamenela je stala nekaj časa nepremično. Hipoma pa se ga je oklenila krog vratu in zaihtela tako britko in trpko, da se je Vršiču srce trgalo.

„Ali nisi dobil — pisma?“ je pretrgano, mej solzami šepetala.

„Dobil!“ odgovoril je osorno.

„Pa — zakaj ... nisi odpisal?“

„Ne vem!“

„Ne veš! ... Ivan, Ivan! ne ... pusti me v — sramoti! ... Ivan ...“

In zdrknila je ob njem na tla, krčevito se oprijela njegovih nog ...

Stresel se je ... in ni se mogel več vzdržati. Mehko jo je prijel krog pase in jo dvignil na prsi, stisnil jo burno k sebi in jej začel poljubljati solze raz obraz ... in poljubljal jo je strastno, divje – kakor takrat – še viharnejše.

Nesel jo je k divanu in jo lahko položil nanj. Tam pa je pokleknil poleg nje in — ona ga je božala tako milo, vdano in ga tako hvaležno gledala ... a Vršič bi se ne ustavljal, ko bi moral ta trenutek stopiti ž njo pred oltar.

Konečno se mu je mehko izvila, izmila in izbrisala si objokane oči ob umivalniku — in vrnila sta se — menda srečna, nazaj na plesišče.

Plesala pa sta še dolgo v noč.

Zopet je prišlo poletje.

Gospa Vršičeva je povila hčerko — Petrino. Ko so jo prinesli h krstu, sem bil slučajno navzočen. Poleg mene sta klečali dve starki in tiho šepetali:

„Vidiš, to je pa Rožetove Ninke ... Vršičevo!“ pomežiknila je jedna.

„Mhm —“ nasmejala se je druga pomenljivo. „Koliko je od poroke?“

„Šest mepecev! ... Kaj? To je lepo ...“

„Oh, ta svet ... ta izprijeni ...“

„To je grdo, ne? Pa še vzeti je ni hotel ... Osem tisoč mu je moral obljubiti stari.“

„To so — gospodje! ... Taki-le so ti ...“

„Pa z Olgo bi bilo tudi skoro tako, veš?“

„Tudi z Olgo? Beži, beži ... a že razumem ... Vladko —.“

„Da, vidiš ... pa saj je bil priden — fante. Hotel je iti k železnici, da bi prišel prej do kruha in bi jo vzel ... Pa saj veš – pri vojakih so ga izpridili ...“

„A — pri vojakih ... Ja, no ... taki-le so ...“