Take živalske

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Take živalske
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (1973). Take živalske. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Take živalske


SE ME KAJ BOJITE?[uredi]

Najmanjši mišek, prav najmanjši, kar jih je bilo, se je nekega dne zelo razjezil, cepetal je z drobnimi nožicami in se penil, ker mu je nekdo izmaknil prelepo zlato rumeno koruzno zrno. Pa so se mu vsi smejali: »Kaj se boš repenčil, takle majhen mišek!«

Mišek se je še bolj raztogotil.

»Nihče se me ne boji, to je tisto! je zavpil, pa ga je bilo komaj Slišati. Hočem, da bi se me kdo bal!«

Nihče se ga ni bal. Mišek je odšel v najtemnejši kot in razmišljal. Potem je izpod postelje privlekel žepni robec, ki ga je bila nekoč izgubila teta Pavla. Zavil se je vanj in se tekel pokazat drugim miškam. Plahutal je z robcem sem in tja in govoril:

»Grrr vrrr, jaz sem strah! Se me kaj bojite?«

»Kakšen strah neki! Ti si mali mišek, kdo bi se te bal!« so se smejale miške.

Mišek se je razočaran umaknil. Potem je iztaknil krzneni muf tete Pavle, smuknil vanj in se odkotalil k miškam.

»Grrr vrrr, jaz sem mačka! Se me kaj bojite?«

Prvi hip so bile miške res malo osuple, potem pa so zavpile: »To je muf tete Pavle, notri pa nas mali mišek! Pridi ven, mišek, kdo bi se tebe bal!«

Mišek je osramočen pobegnil iz mufa in se zatekel v svoj kot, da Da ne bi več slišal, kako se mu posmehujejo.

Zdaj se je domislil se nečesa. Povaljal se je v lužici pod vodovodno pipo, nato pa smuknil na posteljo tete Pavle. Nagrizel je blazino, da se je iz nje začelo usipati perje. Zdaj se je povaljal v perju in postal nekako podoben ptiču. Stekel je k miškam.

»Grrr vrrr, jaz sem jastreb, vse vas bom požrl. Se me kaj Bojite?«

Miške so se smejale kot se nikoli.

»Nas mišek se je povaljal v perju! 0 mišek, kdo bi se tebe bal!« In so se smejale in smejale.

»Ni res, jastreb sem, je ugovarjal mišek«, miške pa so ga očistile perja in ga pocukale za brke.

Zdaj so se zaslišali težki koraki. Miške so preplašeno prhnile vsaka v svojo luknjo, le osramočeni mišek se ni znašel. Potem je pomislil.

»Saj je vseeno, kar naj me ubijejo. Tako ne morem več živeti.« In je vdano počakal na sredi sobe.

V sobo je prišla teta Pavla. In glej - teta Pavla je zavreščala na ves glas: »Miš! Na pomoč, miš je v sobi, na pomoč, na pomoč!«

Skočila je na stol, z njega na mizo in tam je trepetala in vpila na pomoč, dokler ni mišek čisto zmešan zbežal v svojo luknjo.

Zdaj šele se je teta Pavia upala z mize. Brž je zdrvela iz sobe. Miške so ta prizor opazovale iz svojih lukenj. Zdaj so o malem mišku sodile cisto drugače.

»Ste videle? Na mizo je skočila od strahu pred miškom!«

»In kako je vpila!«

»In kako se je tresla!«

»Mišek le ni kar tako!«

Obstopile so miškovo luknjo in klicale:

»Mišek, oprosti nam!«

»Pridi ven!«

»Ne bomo se več smejale!«

Mišek je pomolil gobček iz luknje.

»Živijo, mišek!« so zaklicale miške. »Bodi naš poglavar!«

»Tako je! Ti bos nas poglavar!«

Mišek pa je rekel:

»Nočem biti poglavar. Hočem nekaj drugega.«

»Kaj hočeš, kar povej!« so klicale miške.

»Hočem svoje koruzno zrno«, je počasi povedal mišek.

Miške so seveda vedele, kdo je ukradel zrno. In tat se je splazil do svoje luknje in prinesel iz nje ukradeno miškovo zrno, se cisto nedotaknjeno, položil ga je pred miška in tiho rekel:

»Pa oprosti.«

»Že dobro«, je rekel mišek, smehljaje vzel zlato rumeno zrno in se umaknil z njim nazaj v luknjo.


NETOPIR NEDAMIR[uredi]

V mračni skalni votlini je dremal netopir, obešen z glavo navzdol, kajti tako netopirji najraje spijo. Nad njegovimi nogami je bil v skalo vklesan napis: Nedamir. Ker tako je bilo temu netopirju ime. To ime so mu dali drugi netopirji v votlini, ker jim res nikoli ni dal miru, razen kadar je spal. Drugače pa se je vedno hotel pogovarjati, bil je namreč zelo radoveden. Spraševal je na primer, ali muha še živi potem, ko si jo požrl, spraševal je, kako se počuti luna, če jo skrije oblak, in kaj bi bilo, če bi drevesa rasla s koreninami navzgor, netopirji pa spali z glavami navzgor - in take neumnosti. Vsem pa je začel neznosno presedati z vprašanjem, ali so netopirji krilate miši ali mišji ptici.

Zgodilo se je, da mu nihče ni več odgovarjal na vprašanja, ampak odnehal ni. Preden je zaspal, je silil v starega, zlovoljnega netopirja:

»Kaj praviš, kaj se zgodi, če ena zvezda trči v drugo?«

»Saj ne trči«, je zagodrnjal stari in se pripravljal, da zaspi.

»Ampak če bi vendarle dve zvezdi trčili … kaj praviš?«

»Stari je že drema!« Nedamir pa ni odnehal:

»Ali bi počilo?«

Stari netopir je že smrčal.

»No, povej, ali bi počilo?« ga je stresel Nedamir. Stari netopir se je zdramil in zarohnel:

»Bi, počilo bi! Takole!«

In je Nedamira krepko počil po glavi. Nekaj časa je Nedamir od udarca omamljen molčal, kakor hitro pa je prišel do sape, je spet začel:

»Če bi bili netopirji miši, ne bi mogli letati, ali ne?« Zdaj so se zdramili tudi drugi netopirji. Eden je zavpil:

»Če ne bos tiho, ti bomo odrezali perutnice, pa boš prava miš!«

Nedamir bi bil še klepetal, pa je postajal zaspan in že v polsnu je zamrmral:

»Mogoče so miši bile prej netopirji … pa so jim odrezali perutnice ... ali pa so miši hotele uiti mački, pa so jim zrasle perutnice in so postale netopirji … mogoče sem bil tudi jaz miš … ali pa …«

Potem je zaspal in imel tako čudne, tako razburljive sanje, da se je prebudil, si pomel oči in zaklical:

»Moram vprašati kakšno miš!«

Zletel je iz votline, preletel gozd in smuknil v star skedenj. Mišja družina je bila ravno pri večerji. Nedamir je lepo pozdravil:

»Dober večer, in če nočete«, mi ni treba dati nič jesti.

Mlade miške so zacvilile od veselja. Se nikoli niso videle netopirja tako od blizu.

»Imeniten je!« so klicale. - Miš s perutnicami! Mama, zakaj nimamo tudi me peruti? Mama, mama! Jaz bi tudi rada perutnice!

Oče miš je povabil Nedamira:

»Prisedi pa večerjaj z nami, če nimaš slabih namenov!«

Nedamir je prisedel in razgrnil mehke peruti okoli sebe. Potem so jedli. Po večerji, brž ko je pogoltnil zadnji zalogaj, da je lahko govoril, je Nedamir začel:

»Ali se ve, miši spominjate - ali ste bile kdaj netopirji?«

Ne da bi vedel, je zamišljeno rekel oče miš, mama miš pa je vzdihnila:

»Odkar pomnim, sem navadna miš. Oh, če bi imele me perutnice, nam ne bi bilo treba živeti v večnem strahu pred mačko!«

Mislil sem namreč, je vazno povzel netopir, da ste bile mogoče kdaj prej netopirji, pa so vam porezali peruti.

»No, kaj takega!« se je začudila mama miš. - In če bi bile tudi imele peruti, zakaj naj bi nam jih porezali?

Tako ... zaradi radovednosti ali kaj vem česa, je rekel Nedamir.

»Kakšne čudne reci se pogovarjamo«, je zaklical oče miš.

»Ena stvar je jasna, namreč da ti spadaš k ptičem, prav gotovo si ptič.«

Mlade miške so zavpile:

»Ni ptič, saj ima mišjo glavo!«

»Tišina!« je siknil oče, ptic je pa konec! Naj gre vprašat ptice, kako je s tem!

Nedamir se je popraskal za velikim uhljem in odletel. Za večerjo sploh ni rekel hvala, ampak to se lahko zgodi, če je kdo preveč zamišljen, in mišja družina ni nič zamerila.

Nedamir je letel skozi gozd in nenadoma zaslišal sovo:

»Glejte miš, kako leti!«

Lepa reč, si je mislil Nedamir, miši me imajo za ptica, ptici pa za miš - kaj pravzaprav sem?

Danilo se je že, ko je priletel na zvonik vaške cerkvice. Za zabavo je švignil nekajkrat okoli cerkve in spotoma pogledal skozi okno.

Kaj je videl? Po stenah cerkvice so bili naslikani ljudje s perutnicami. No, kaj takega! Nedamir je gledal in strmel.

»Kaj pa gledaš?« se je zadrl za njegovim hrbtom kuštrav vrabec. Uh, kako si me prestrašil, se je zdrznil Nedamir.

»Prestrašil si ti mene. Skoraj bo dan, vsi netopirji bi že morali spati, ti se pa potepaš. No, kaj zijaš?«

»Kaj je tisto na steni?« je vprašal Nedamir.

To so angeli, človeški angeli, je rekel vrabec.

Aha! se je posvetilo Nedamiru. Če so tole človeški angeli, potem smo mi, netopirji, mišji angeli.

In je bil zadovoljen, ker je našel odgovor na svoje vprašanje.


MAČEK STARE GOSPE[uredi]

Nekoč je stara gospa začutila, da ji je dolgčas, pa si je kupila sivega mačka. Njegov kožuh je imel prav tako lepo srebrno sivo barvo kakor njeni lasje in stara gospa je bila prepričana, da se bosta že zaradi tega kar najlepše razumela.

Prinesla je mačka domov v košari in mu brž pripravila skodelico mleka.

»Jej, muc,le jej!« mu je prijazno rekla.

Maček jo je zamišljeno pogledal z velikimi rumenimi očmi, jesti pa ni hotel.

»Oh, oprosti«, se je domislila stara gospa, »najbrž bi rad toplo mleko!«

Brž je pogrela mleko in ga postavila pred mačka. Maček jo je spet pogledal, se bolj zamišljeno kot prej, pa spet ni hotel jesti.

»Morda pa je mleko sedaj prevroče?« je zaskrbelo staro gospo in je pihala mleko toliko časa, da je bilo mlačno.

Maček si tudi tokrat ni niti brk omočil. Stara gospa mu je ponudila mesa, pa ga se povohal ni, dala mu je rib in piščančjih jeter, maček pa se je hrane dotaknil s smrčkom in odvrnil glavo.

»Pa menda nisi bolan?« se je ustrašila stara gospa. Zavila je mačka v topel šal in ga položila v naslanjač. Potem si je oblekla plašč in odhitela po zdravnika.

Ampak okno je pozabila zapreti, ker se ji je preveč mudilo. In ko se je vrnila z zdravnikom, mačka ni bilo več. Samo mehki volneni šal je ležal na tleh. Stara gospa se je tako prestrašila, da ji je slo na jok, zdravnik pa je bil zelo jezen in je zarentačil:

»Če bi bil ta maček bolan, bi bil doma!«

»Joj, doktor, kaj naj storim?« je obupano vprašala stara gospa, zdravnik pa je zmignil z rameni in rekel:

»Draga gospa, dobite si drugega mačka! Sicer me pa to nič ne briga!« In je odšel.

Stara gospa je sedla k oknu in je bila zelo žalostna. Ne, drugega mačka ni hotela. In zdaj bo sama do konca dni.

Gledala je na vrt in si zamišljeno podpirala glavo. Zdajci pa je na jablanovi veji zagledala majhno, prihuljeno sivo senco.

»Saj to je moj muc!« je vzkliknila, kaj le počne na drevesu?

Da, to je bil njen muc. In ta muc je nepremično prežal na ubogega vrabca, ki je razposajeno plesal po veji in se mu niti sanjalo ni, kakšno presenečenje ga čaka.

Stara gospa se je zdaj cisto zares razjezila.

»Takoj pojdi z drevesa,« je zavpila, ti lump! Ptičke loviš, takšen si! Le počakaj!

Maček je ni niti slišal, tako je bil zaverovan v vrabca. Stara gospa je bila tako huda, da je iz sklede na mizi začela jemati jabolka in jih metati proti mačku. Ampak zadeti ga ni mogla, naj je se tako poskušala. Maček se je ravnokar pripravil na skok!

Ravno sredi skoka ga je zadelo največje jabolko! Vrabec je prestrašeno zavreščal in odletel, maček pa je izgubil ravnotežje in cepnil na tla. Tam je kar občepel in od strahu se mu je jezila dlaka.

Stara gospa je prišla na vrt, pobrala zmedenega mačka in ga odnesla v hišo.

»Sram te bodi!« mu je strogo rekla in maček jo je od strani gledal in bil cisto tiho. Stara gospa se je omehčala in spet postavila predenj skodelico z mlekom.

»Zdaj pa, če hočeš jej - če nočeš pa glej!« je rekla. In kar zapomni si, ptičkov ne bos lovil!

Maček je popil mleko, se zleknil v naslanjač in priprl oči.

Stara gospa je kvačkala pri oknu in je bila kar dobre volje.

Mimo okna je prhnil vrabec. Maček je odprl eno oko In se obliznil. Stara gospa ga je grdo pogledala in mu zagrozila:

»Samo poskusi!«

Maček je spet priprl oči. Stara gospa si je mislila svoje, maček pa svoje.


MUCEK SE UMIJE[uredi]

Mali črni muc je sovražil umivanje. Saj ni vedel, kako neprijetno je, če si umazan. On ni bil nikoli umazan, kajti njegova mama ga je vsak dan oblizala od smrčka do repa. Toda pri tem opravilu je muc glasno vreščal:

»Pusti me, pusti me! Žgečka me!«

Mama se za to ni dosti zmenila in ni odnehala, dokler ni bil njegov črni kožušček ves bleščeč in svileno mehak.

Mucek je se dolgo potem godrnjal in pihal.

»Prosim, obnašaj se kakor maček, ne pa kakor opica!« mu je zviška rekla mama.

Phhhh! je rekel muc in od same jeze začel plezati po zavesah.

»Takoj dol! Ali ne veš, da se zavese kvarijo?« se je razjezila mama.

Ampak muc je že čepel na karnisi in izzivalno gledal dol. Mama je nekaj časa molčala, potem pa mu je zagrozila:

»Če pridem pote, bo joj!«

»Nič se ne bojim!« je zarenčal mucek.

Ampak tudi mama je znala plezati po zavesah, kar švignila je po njih in že je držala poredneža za vrat. Hop, pa sta bila na tleh! In zdaj ... zdaj je dobil muc pravo mačjo zaušnico!

»Da bos vedel za drugič,« je rekla mama. Potem je opazila, da se je bil muc zgoraj na karnisi umazal od prahu. Vzdihnila je in ga znova začela umivati.

Zdaj si ni upal muc niti mijavkniti. Mama pa je govorila:

»Zapomni si: vsak maček ima na jeziku majhno krtačko, da si z njo razčesava kožuh. Ponovi!«

Mucek jo je postrani pogledal, rekel pa ni nič.

»Si slišal?« je ponovila mama in svareče dvignila taco.

To je pomagalo. Muc je zagodrnjal:

... ima na jeziku kar tačko, da si razmršava kožuh.

»Krtačko! Da si razčesava kožuh!« je strogo rekla mama in ga drgnila po hrbtu. - Ponovi!

»Ima krtačko«, je zarenčal mucek, da si razčesava trebuh.

»Kožuh, ne trebuh! Gobček si umijemo tako, da ... dvigni glavo! ... da si najprej obliznemo tačko ... Ponovi!«

Muc je zamižal na eno oko in rekel:

»Gobček si umijemo tako, da dvigni glavo in si odgriznemo tačko.«

Ucvrl jo je pod omaro, kamor mama ni mogla za njim, in vpil:

»Kaj mi pa moreš?«

Mama je legla na blazino in se delala, ko da ni nič.

Čez nekaj časa je postalo mucku dolgčas. Pod omara je bilo temno in tesno in z ničimer se ni dalo igrati. Tam so ležale samo cunje prahu in muc je bolj in bolj kihal.

Čisto malo je pomolil črni gobček izpod omare. Ampak mama se je ozrla nanj in njene oči so bile od jeze se bolj zelene kakor sicer.

Brž je smuknil nazaj.

Mama je jezna, si je šepetal, mama me bo!

In se je komajda drznil premakniti.

Pa je prišlo se hujše. Vrata so se odprla in teta Pavia je postavila na tla skledico z mlekom.

Mama je mehko skočila na tla in počasi odšla k skledici. Zaslišalo se je »mljas« in spet »mljas, mljas«.

Muc je škilil izpod omare in poziral sline, toda bilo jih je vedno več, in ko jih ni mogel več pozirati, so mu kapljale iz gobčka na tla in potem se mu je v levem očesu zalesketala mačja solza.

»Vse mi bo pojedla, za kazen...« je pomislil in globoko vzdihnil.

»Mljas, mljas,« se je zaslišalo od skledice z mlekom. Muc ni mogel več zdržati, pomolil je izpod omare nos, potem celo glavo in slednjič ves pomečkan in prašen prilezel na dan.

Tiho se je priplazil mami za hrbet. Mama je pila mleko, kakor da ga ne vidi. Muc je prišel še bliže in tresoč se stegnil glavo nad mleko. Previdno je stegnil ozki jeziček in ga pomočil v mleko.

»Mljis!«

Mama se sploh ni zmenila zanj in tako sta pila mleko, ko da se ni nič zgodilo: »Mljas, mljis-mljis, mljas, mljis-mljis.«

Ko je bila skledica prazna, je mama mirno rekla:

»Okrog gobčka si moker od mleka.«

Mucek se je brž obliznil in vprašal:

»Ali še?«

»Ne več«, je odgovorila mama in nekaj časa sta bila tiho.

Slednjič je muc priliznjeno rekel:

»Mama, veš kaj? Ves sem prašen. In na brkih imam pajčevino. To je zoprno!«

Mama je zazehala in se zvila v klobčič. Muc nekako ni vedel, kaj bi.

»Mama … je spet začel, me ne boš umila? Prosim, umij me!«

Mama je odprla eno oko in ga spet zaprla.

In zdaj se je mali črni muc prvikrat v življenju sam umil in očedil.

Ko je končal, je bil tako lep kot še nikoli.

»Ni slabo«, si je rekel in šele zdaj opazil, da že ves čas prede od ugodja: mrrrr-vrrrr, mrrrr-vrrrr.


KAM SE JE KUŽKU MUDILO[uredi]

Kužek je tekel, tekel, tekel, kar so ga nesle nožice.

»Kam pa, kam?« mu je zaklicala goska z dvorišča.

»Ne utegnem, ne utegnem!« je odvrnil kužek in goska je videla le še oblaček prahu. Ampak bila je tako radovedna, da je brž poklicala svoje tri goskice, pa so jo vse štiri gagajoč ubrale za kužkom.

Kužek pa je tekel, vse hitreje in hitreje. Za plotom se je pasla koza. Pa je dvignila svoj kozji obraz in zameketala:

»Kam pa tako hitro, kužek?«

Kužek je še pogledati ni utegnil, le bevsknil je:

»Mudi se mi, mudi!« in jo ucvrl. Koza je bila zelo začudena.

»Kar za njim grem!« si je rekla, brž poklicala svoje tri kozice in že so vse štiri meketaje tekle za kužkom.

Kužek jo je brisal tako hitro, da se je za njim kar črta delala.

»Kam se ti neki tako mudi?« ga je modro povprašala kokoš iz kurnika. Kužek je samo zacvilil:

»Drugič!« in se pognal naprej.

»Lepa reč, kakšna naglica!« je zagodrnjala kokoš. Ampak radovednost ji ni dala miru pa je zbrala svoje tri piške.

»Alo, za mano!« je zavpila in stekle so za kužkom.

Kužek je tekel zdaj tako hitra, da se sploh ne da povedati. Za njim je dirjala kokoš s piškami, za njimi koza s kozicami, za temi pa goska z goskicami. Oh, kako so tekli! Prah se je dvigal v velikih oblakih izpod njihovih nog da so živali kihale in se valil po polju, tako da so ljudje mislili, da gori. In tako glasno so topotali z nogami, da so ljudje mislili,da grmi. Kužek pa je od utrujenosti tako glasno in hitra sopel, da se je slišalo kakor vlak.

Zdaj so tudi ljudje postali radovedni, kaj se dogaja. Prišli so iz hiš in se pridružili dirjajočemu sprevodu. Nekdo je poklical gasilce in zdaj je pridrvel rdeč gasilski avto, sirena je glasno zavijala, gasilci pa so razburjeno klicali!

»Kje, kje? Kje gori?«

Kužek pa je tekel, tekel, tekel - in zdajci se je ustavil.

Ves sprevod je obstal. Najprej so se ustavile kokoši, potem so se vanje od zadaj zaletele koze. Nastala je zmešnjava, v katero so nenadoma treščile še goske in potem še gruča ljudi. To je bilo preklinjanja! Gaganja! Meketanja! Kokodakanja! Zdaj pa je v gručo zavozil še gasilski avto in se prevrnil - gasilci so popadali po cesti in so gledali tako jezno kot še nikoli.

Kužek pa se je ustavil ob drevesu in dvignil zadnjo tačko. Potem se je vidno oddahnil in se obrnil, da bi šel domov.

Šele zdaj je zagledal zmešnjavo ljudi, kokoši, gosi in koz.

»Kaj se je zgodilo?« je nedolžno povprašal.

Ampak nihče mu ni odgovoril, vsi so ga samo grdo gledali.


REPLJA[uredi]

Na najvišjem boru sredi gozda je sedela veverica. Veter je pihal, sonce je sijalo, veverica pa je kvačkala šal iz rdeče volne. Tako hitro je migala s tačkami, da si komaj lahko videl, kaj počne, rep se ji je potresaval od vneme - ko smo že pri repu, naj povem, da je bilo tej veverici ime Replja, pa to ni tako važno.

Replja je kvačkala in kvačkala in šal je bil zmerom daljši. Veverica je od časa do časa malo zacvilila od veselja, pa spet zamahnila s tačkami in kvačkala.

Pa se je pripodil mimo Repelj, veveriček. To popoldne ni imel nobenega pravega opravka pa je sedel na sosednjo vejo in začel klepetati z Repljo. In sta klepetala, eden bolj ko drugi.

Repelj je povedal, da se je za goro steplo sedem veveric. Prijemal se je za glavo in vzdihoval:

»To so svetovni dogodki, Replja! Za goro je kritičen položaj!«

Zelo se mu je dobro zdelo, da se zna tako izražati. V gnezdo mu je bil namreč veter zanesel odtrgan kos časopisnega papirja in odtlej se je Repelj neznansko hvalil, da je naročen na časopis.

Tudi zdaj je rekel:

»Saj menda veš, da berem časopise. In tam piše: svetovni dogodki, kritičen položaj.«

»Beži no«, je rekla Replja in še bolj zavzeto kvačkala.

»Ja, in še več!« je skrivnostno povedal Repelj. - Tam piše tudi: Situacija na bliž. - Kako si rekel? se je zavzela veverica. - Situacija na bliž, je šepnil Repelj. - Pa nikomur ne pravi, veš! Ravno tam je časopis odtrgan in tako ne vem, kaj se je še zgodilo, ampak že to je več ko dovolj.

»Oh ta politika«, je zmajevala z glavo Replja in kvačkala vse hitreje in hitreje. Potem sta se pa še marsikaj pomenila. Toliko je bilo novega. Sraka je šojinemu sinu izpulila najlepše pero in prisegala, da je njeno. Šoja je srako kavsnila po glavi. Sraka pa ni hotela vrniti peresa in je vreščala, da bo šla tožit. Šoja pripravlja maščevanje.

»No, pa imamo situacijo na bliž!« je rekel Repelj in oba sta se razvnemala in klepetala in klepetala, Repljin šal pa je bil zmeraj daljši in daljši, segal je že do polovice bora, še sta klepetala in šal je segal že do tal. Replja je bila že pred tremi urami pozabila nehati in je še kar kvačkala.

Zdaj se je rdeči šal že vil po gozdnih tleh naprej in naprej, ni mu bilo več videti konca, Replja pa je še kar klepetala ... dokler se Repelj končno ni poslovil in oddirjal, ker je bil že čas za malico. Med potjo se je obrnil in zaklical Replji:

»Ali ne bo tale tvoj šal majčkeno predolg?«

In že ga ni bilo več. Replja se je osuplo ozrla po deblu navzdol. Majčkeno predolg! Groza! Še za slona bi bil najmanj desetkrat predolg!

Veverica je obupano vzdihnila. Potem je brž vzela rdeči klobčič in začela šal parati. Urno je navijala rdečo volno nazaj na klobčič. Hodila je po gozdu, hodila in parala, hodila in parala, šala pa še ni bilo konec, pa je še kar hodila in parala. Od časa do časa se je ustavila in jezno tolkla s tačico ob tla, potem je pa spet ... hodila ... parala ... in potem je bilo šala vendarle konec, že čisto na robu gozda, kjer je na njegovem koncu mirno ležala debela lisica in se leno pretegovala. Veverici se je nasršil rep. Obstala je s klobčičem v šapah, požrla slino in rekla:

»Ali bi se hotela, prosim, umakniti z mojega šala?«

Lisica je počasi obrnila glavo in zagledala Repljo.

Glej no, glej, je rekla in se nepremično zastrmela vanjo. Potem se je čisto počasi in zelo hudobno nasmehnila.

Replja je spet požrla slino, ampak lisica tudi. Pa sta se gledali.

»Prosim, če se umak ... umakneš z mmmojega ...«

Veverica je še enkrat požrla slino in glas ji je obtičal v grlu.

»Ali jaz?« je nedolžno vprašala lisica in se spet nasmehnila.

To je veverico čisto zares razjezilo.

»Ti!« je zacvilila. - In takoj!

Lisica se je spet pretegnila in se začela delati, kot da spi. Pa ni spala, ampak je z enim očesom škilila na Repljo. Ta se je opogumila in stopila za korak bliže.

»To je moj šal«, je zavpila, pojdi stran!

Zdaj je lisica skočila,. da bi jo »ham«, ampak veverica je bila Hitrejša. Ravno ko je lisica že mislila, da jo ima v krempljih in je hotela že sama sebi reci »dober tek«, se je Replja pognala na bližnje drevo s klobčičem in ostankom šala v tačkah. Vsa je še drhtela od strahu, pa si je le na videz mirno pomerjala šal, samo da bi jezila lisico. In res jo je. Lisica je kar pljuvala od jeze in se stegovala po deblu. Replja pa je trgala želod in ga metala lisici na glavo. Zdaj je bila lisica že tako razdražena, da se je jokala, Replja pa se ji je prav po veveričje hihitala. Potem si je ovila šal okoli vratu in se pognala na sosednje drevo - trrrr!

Smola pa taka! Nitka se je bila zapletla med veje in med Repljinim skokom se je ostanek šala do konca razparal. Replja je pristala na drevesu samo z rdečo nitko okoli vratu.

Zdaj pa se je smejala lisica, oh, kako se je smejala! Valjala se je po travi in od krohotanja ni prišla do sape. Končno je odšla in se še dolgo ozirala. Tako je bila dobre volje, da je potem še ves dan govorila »rirabjen kirira ledernje« - to je po francosko in lisicam pristaja.

Veverica Replja se je tiho vrnila domov. Tam je sedela na vrhu bora in je bila čisto tiho, tako je bila žalostna.

Spet je pridivjal Repelj, pognal se je k njej na vejo in zaklical:

»Kje imaš pa šal?«

»Ga ni več«, je posmrkala Replja.

»A? Kako to?«

»Pusti me pri miru, jutri ti povem.«

»Naredi drugega!«

»Ne da se mi.«

Repelj je nekaj časa premišljal, kako naj jo spravi v dobro voljo, potem pa se je domislil:

»Veš kaj, napraviva gugalnico iz rdeče volne!«

Replji so oživele oči. Sijajna misel!

Naredila sta imenitno gugalnico in potem sta se gugala na njej vse do noči in sta se Imela prav odlično, ampak potem se je gugalnica utrgala in oba sta cepnila na tla.

Čepela sta na tleh in se prepirala.

»Ti si kriv! Ti si rekel, naj narediva gugalnico!«

»Saj nisem vedel, kako je tvoja volna zanič!«

»Butec!«

»Avša!«

In tako sta se razšla zaves dan.

Pa je prišla skozi gozd punčka, našla je kvačko in kobčič rdeče volne in si je naredila šal z resicami, najlepši šal, kar jih je. In vsi, VSi so jo spraševali:

»Kje si dobila tak krasen šal?«

Punčka pa se je samo smejala in opletala z lasmi, ki so bili zavezani v rep.

»Zakaj ne odgovoriš«, so jo spraševali ljudje, »zakaj samo opletaš s tistim svojim repom?« »Ti si pa res prava - replja!«


EDEN NI NOBEDEN[uredi]

Veverica se je potepala. Pa je na gostilniškem vrtu slišala:

»Kar dajva še enega, eden ni nobeden!«

To je dalo veverici misliti. Položila si je tačko na čelo in razmišljala tri sekunde. Veverice namreč nikoli ne razmišljajo dlje.

Potem je postala dobre volje, je že vedela, zakaj! Spustila se je v dir proti gozdu, da so se kar oblački delali za njo. Švignila je po deblu in izginila v svoji votlini.

Iz votline se je zdaj slišalo hreščanje, hrustanje, oblizovanje in od časa do časa mrmranje »eden ni nobeden«. To je trajalo kakšne tri ure. Potem je bilo pa čisto tiho, samo jesenski veter je šepetal med listjem.

Veverice tri dni ni bilo na spregled. Druge veverice so medtem pripravile zaloge lešnikov za zimo in to ni bilo nič prezgodaj. kajti neke noči je zapadel sneg.

Nekega popoldneva je priskakljala veveričina teta k veverici na obisk. Popraskala je pred vhodom v duplino in zaklicala:

»No, ti! Kaj pa delaš?«

Vse je bilo tiho. Teto je zaskrbelo. Zrinila se je v duplino in videla tole:

Na kupu lešnikovih luščin je ležala veverica in rahlo smrčala.

Teta jo je pocukala za rep - nič. Pocukala jo je za uhelj - nič. Pa jo je povlekla za brke.

- Auuu! je zavpila veverica in skočila pokonci, kaj, kje, kako, zakaj? Kdooo? Ah, ti si, teta, se je nazadnje pomirila, si pomela oči in se pretegnila.

»Prišla sem pogledat, če je s teboj vse v redu«, je strogo rekla teta. Pa ni!

»Kaj pa je narobe?« se je začudila veverica. Ali ne smem malo zadremati? Malo preveč sem se najedla, pa sem zaspala.

»Malo preveč najedla! Ali smem vprašati, kje je tvoja zaloga za zimo?«

»Tukaj vendar ... čakaj, to so luščine . in to tudi - joj, kje so moji lešniki, teta? Imela sem cel kup lešnikov, ves mesec sem jih nabirala. Kje so zdaj?«

Teta pa je bila vedno bolj ogorčena:

- Požeruhinja! Pohrustala si vse lešnike, niti enega ni več. Pozimi boš poginila od lakote. Ti nesrečni otrok!

Veverica se je zamislila.

»Eden ni nobeden ...« je negotovo zamrmrala.

»Kaj naj to pomeni?« se je začudila teta.

»Slišala sem, da eden ni nobeden ... pa sem.. pojedla en lešnik in se ni nič poznalo... in sem pojedla še en lešnik in še enega in še ... in še zmeraj se ni nič poznalo, ker eden ni nobeden. Potem sem zaspala in ... in jih ni več!«

Veverica je skrila glavo v tačke in presunljivo zajokala.

»Kako moreš biti tako nespametna«, se je jezila teta. - To se samo tako reče. Včasih se sicer res zdi, da eden ni nobeden, kot praviš. Ampak samo enkrat eden. Dvakrat eden sta pa že dva, razumeš?

»Nič ne razumem«, je jokala veverica, tako zamotano govoriš!

»Pravim, da ne bi smela pojesti zimske zaloge«, je rekla teta.

Veverica je prenehala jokati in se je razjezila :

»Zdaj nimam lešnikov!«

Jezno je razmetavala luščine po duplini.

Teta se je poslovila in odšla, veverica se je pa v snežnem metežu odpravila v gozd. Šla je potrkat k sosedi veverici.

»Ali bi mi lahko dala en lešnik?« jo je poprosila.

»Kaj bi enega, eden ni nobeden! Tu imaš tri,« je odgovorila soseda.

Stokrat hvala, je zaklicala veverica in šla k naslednji sosedi. Obiskala je vse veverice v gozdu in vsako poprosila za en lešnik - in zmeraj so ji rekli:

»Samo en lešnik? Pojdi no - eden ni nobeden! Vzemi si jih več!«

V mraku se je veverica vračala v svojo duplino s polno vrečo lešnikov. Med potjo je že hotela seči v vrečo in si vzeti lešnik, češ, eden ni nobeden ...

. . pa se je premislila.


ZGODBA Z DVORIŠČA[uredi]

Po dvorišču je hodila tolsta rumena kokoš. Včasih se je ustavila in pobrskala po pesku, malo z levo nogo, malo z desno nogo. Vrabec, paglavec, ki jo je opazoval od zadaj, je planil v smeh, tako smešno se mu je zdelo.

Kokoš se je počasi obrnila in kokodaknila:

»Kaj se pa režiš, smrkavec?«

»Ojoj, umrl bom od smeha, kako si. smešna od zadaj! Umrl bom!«

Vrabec se je valjal po tleh in od smeha so mu lile solze.

Kokoš se je poskusila pogledati od zadaj, pa se ni mogla, ker je imela prekratek vrat. Razjezila se je:

»Sebe poglej, sebe!« In ga je hotela kavsniti v glavo. Ampak vrabec, paglavec, je odskočil in si objestno otresel pesek iz perja. Saj ni vredno, si je mislila kokoš in dostojanstveno odšla. Hodila je po dvorišču s ponosno dvignjeno glavo in zapirala oči od spodaj navzgor, kot to delajo vse kokoši.

Spet je pobrskala po pesku, najprej z levo, potem z desno nogo. Vrabec paglavec, pa je bil že za njo.

»Joj, kako si smešna od zadaj, je zavpil. Umrl bom, Umrl bom!«

Kokoš ga je srdito pogledala. Rekla je:

»Če ne boš prenehal s temi nesramnostmi, bom.. bom. boš že videl, kaj bom naredila!«

»Kaj boš naredila, le kaj? Kaj mi pa moreš? Kaj mi pa kdo more!« je domišljavo prhnil vrabec, paglavec. »Smešna si pa konec!«

Kokoši ni bilo do takih šal. Spet je hotela kavsniti vrabca po nesramni glavi in spet je odskočil.

Že prav, si je mislila kokoš. Od jeze je postala žejna in je odšla pit h koritcu.

Zajela je s kljunom požirek vode, dvignila glavo proti nebu in zamižala, od spodaj navzgor. Tako je naredila pri vsakem požirku, zmeraj je pogledala v nebo.

Pri petem požirku pa se ji je zaletelo, kajti nenadoma je nekdo za njo predirljivo zavreščal:

»Kako smešno, kako smešno! Zmeraj pogleda v nebo pri Vsakem požirku! In kako zapira oči, od spodaj navzgor, in sploh kako smešna je! Posebno od zadaj! Ojoj, umrl bom umrl bom od smeha!«

Zdaj je bilo kokoši dovolj. Stekla je k petelinu in mu vse povedala. In petelin je nasršil perje! Oči so se mu jezno bliskale! Zagnal je bojni kikiriki! In je tekel h koritcu, kokoš• pa za njim.

Tam se je valjal po pesku vrabec, paglavec, in solze so mu lile od smeha Tako ni več utegnil odskočiti. Petelin ga je tako kavsnil po glavi, da je videl ubogi vrabec cel oblak pšeničnega zrnja in kar pozabil, kako se odleti

»Kolikokrat je bil nesramen?« je vprašal petelin kokoš.

»Trikrat. In to zelo. Rekel mi je, da sem smešna, posebno od zadaj, In rekel je tudi da smešno pijem, in smejal se je in …«

»Dovolj, ženska!« je odrezal petelin Trikrat, praviš. In je vrabca še dvakrat kavsnil.

»Tako, ti. Zdaj pa izgini!« je ukazal vrabcu, ki je bil čisto omotičen in so mu mimo oči kar bežali oblaki pšeničnega zrnja.

Vrabec se je tiho odvlekel in si tri dni celil rane od petelinovega kljuna. Četrti dan je prišel spet na dvorišče.

Kokoš je hodila gor in dol, brskala z levo, pa z desno nogo in se od časa do časa ozrla na vrabca, paglavca.

Vrabec pa se je delal, kakor da je ne vidi.


VODNA KOKOŠKA[uredi]

Vodna kokoška si je spletla prav čedno gnezdo med ločjem, ročno znesla vanj tri jajca in sedla nanje. Sedela je in sedela, čakala in čakala.

Sonce je sijalo skozi ločje, topel veter je pihljal. Kokoška si je mrmrala skromne kokošje pesmice, grela jajca in se sploh ni premaknila iz gnezda. Bila je najbolj potrpežljiva vodna kokoška, kar jih je kdaj bilo Sanjarila je o tem, kakšna bodo njena piščeta, kako jim bo ime; če bodo zdrava, če bodo tako lepo pisana, kot je sama, in take reči.

Pa je pričelo deževati. Deževalo je tri dni in tri noči, pa kaj bi to. Kokoška je bila sicer mokra, malo jo je tudi zeblo - ampak jajca so bila suha. Še naprej jih je grela in si mrmrala kokošje pesmice in mislila kokošje misli.

Zaradi dežja pa je reka naraščala in naraščala in nekega jutra, ko je dež ponehal in se je pokazalo medlo sonce, je reka narasla tako visoko, da je voda segala do gnezda.

Vodna kokoška je vznemirjeno gledala sem in tja. Gnezdo je bilo močno in na gosto spleteno, že res, ampak kaj bo, če se vendarle zgodi, da pride voda do jajc in jih zmoči in se bodo piščeta v jajcih prehladila in ...

Kokoški se je za hip zazdelo, da sliši iz jajc tiho pokašljevanje. Prisluhnila je. Pa je bilo le šelestenje ločja, ki ga je voda majala. Čakaj - ali ni eno jajce kihnilo?

Ne, samo veter je bil. Kokoška je čutila pod seboj mehko, suho toploto gnezda in ni je več skrbelo. Sklonila je glavico na prsi in zadremala.

Medtem se je gnezdo bolj in bolj dvigalo, vsak valček ga je potegnil bliže k reki. Kmalu je plavalo na vodi, se rahlo zadevala ob ločje in se zibalo. Zibanje je kokoško prijetno uspavalo ... a ko se je prebudila, je bilo gnezdo sredi reke in je počasi plula s tokom. Vodna kokoška je na široko odprla oči. Vse naokrog sama voda, v daljavi zelena rečna bregova, ona pa sama v gnezdu, ki ga ni smela niti hotela zapustiti.

Pa je brž premagala strah in zamrmrala pesmico svojim mladičem:

Kaj bi vam povedala,
moja mala piščeta -
kmalu boste ugledala
luč prelepega sveta.

Malo še počakajte,
nič se ne razburjajte!
Veselim se tudi jaz,
vendar ni še, ni še čas.

Tihi dežek, le šumljaj.
rahli vetrc, le pihljaj.
spite, moja piščeta,
mama vas bo čuvala.

In izmišljala si je še druge pesmice, eno bolj kokošjo od druge, se v mislih pogovarjala s svojimi piščeti, malo podremala ... vodni tok pa je nosil gnezdo v daljavo.

Naslednje jutro pa je kokoška zaslišala rahlo trkanje pod seboj. Prisluhnila je, če ne bije tako glasno njeno srce. Trkanje je za hip utihnilo. Kokoška je od razburjenja zadržala dih. Trkanje se je ponovilo! Njeni mladiči prihajajo!

Previdno se je odmaknila k robu gnezda. Vsa tri jajca so že imela razpoke, ki so se večale in večale - in zdaj so iz treh jajčnih lupin pogleda le tri majcene, mokre, puhaste glavice. Vodna kokoška je bila vsa iz sebe od veselja. S kljunom je previdno odstranila jajčne lupine in jih zmetala v vodo in zdaj je imela v plavajočem gnezdu tri majcene vodne kokoške, tri svilene glavice s širokimi kljunčki. Niti opazila ni, da je bil vodni tok medtem zakrmaril gnezdo k bregu.

Pristali so ob robu velikega travnika, med cvetočim lokvanjem. Zdaj se je družina vodne kokoške spustila v vodo in radostno plavala sem in tja. In mlade kokoške so plavale prav tako dobro kot njihova mama!

Dan je bil lep, mladiči zdravi, lokvanj je cvetel - in vodna kokoška je bila srečna.

Kajti vodne kokoške potrebujejo prav malo, da so srečne.

HRČKOVA HRUŠKA[uredi]

Hrček je našel hruško. Ogromno, dišečo, rumeno, medeno hruško. Zelo je bil vesel, jasno. Obvohaval jo je z vseh strani, pokusil malo tu malo tam, obliznil jo je malo zgoraj malo spodaj in ugotovil, da ima odličen okus.

Zdaj jo je hotel čimprej spraviti domov. Ampak hruška je bila tako velika in tako težka! Hrček se je zagrizel v sočna meso in naredil kar precejšnjo luknjo. Pošteno se je najedel. Potem je zadel hruško na rame in se odpravil po stezici.

Uf, težka je bila, ta hruška. Že po nekaj korakih je omagal in jo spustil na tla. Potem jo je skušal s sprednjimi tačkami kotaliti po poti. Pa se je spet upehal. Kaj bi?

Priletela je Bzz osa.

»Kako diši, kako diši!« je zavpila, ali lahko malo obliznem?

Pa daj, je privolil hrček, če bo hruške manj, jo bom laže nesel!

Bzz osa je sedla na hruško in se do sitega najedla.

»Hvala, pa še drugič,« je rekla. Hrček pa je zamrmral:

»Bomo videli. No, adijo!«

Bzz osa je odletela in hrček si je spet naložil hruško na rame.

Malo lažja je že bila,ampak hrček se je spet upehal.

Srečal je ježa. Jež je zasopel:

»Hrmf! Daj mi malo te hruške, daš?«

»Izvoli«, ga je povabil hrček. In jež si je res izvolil privoščiti nekaj poštenih zalogajev. Hruška je imela zdaj že precejšnjo luknjo, dosti lažja pa ni bila. Jež se je zahvalil: Hrmf! in odšel, hrček pa spet hruško na rame - in spet ves zasopel odnehal.

Priletel je kos in kavsnil v hruško.

Saj dovoliš? je mimogrede pripomnil, ko je imel že poln kljun.

»No ja. Ker si ravno ti,« je rekel hrček. In kos je kljuval in kljuval in kar ni hotel nehati.

Zdaj bo pa dovolj! je zaklical hrček, kos pa:

»Majhen hrček pa velika hruška, to ne gre, to ne gre! Ali mora hrček zrasti, ali pa se hruška zmanjšati!«

In res je hruško pošteno zmanjšal. Hrček je bil malo jezen in ga je grdo gledal. Kos pa je zažvižgal:

»Nikar se ne jezi, hrček!«ž

In hrček res ni bil več jezen, ko je dvignil hruško in opazil da je veliko lažja. Zdaj jo je z lahkoto nesel. še tekel je lahko. Podvizal se je, da bi prišel čimprej domov.

Ampak na sredi poti je stala drobna, lačna hrčica. Videla je hrčkovo hruško, pa si ni upala nič reči, samo gledala je tako hrepeneče, da se je hrček nazadnje ustavil in odložil hruško na tla.

Hrčica je še zmeraj samo gledala hruško pa hrčka, hrčka pa hruško. Končno Je hrček vprašal:

»Si lačna?«

Hrčica je plaho prikimala.

»Ali si danes sploh že kaj jedla?«

»Nič, je šepnila hrčica. In povrh vsega je danes moj rojstni dan ...«

»Vse najboljše!« je zavpil hrček, vse najboljše! In tole hruško ti podarim in se enkrat vse najboljše!

In je oddirjal. Hrčica je gledala za njim in očke so se ji svetile. Potem je z obema tačicama objela hruško in začela glodati.


KUNA POSPRAVLJA[uredi]

Vsak dan si je mala kuna zgladila kožuh, da se je lesketal kot zlato. Vsak dan si je razčesala brčice in si skrbno okrtačila rep, nabrusila si je že tako ali tako preostre bele zobčke - šele potem se je odpravila ven, na lov, na sprehod ali karkoli je že bilo. Bila je torej gizdava kuna ena najlepših v gozdu.

Ampak njeno stanovanje! Vsak dan je za seboj skrbno zadelala vhod v duplino, da ne bi nihče mogel noter. In če je kaka prijateljica popraskala pred vhodom v duplino, ko je bila kuna doma, je mala kuna brž zavpila:

»Dobimo se na jasi čez pol ure! Ne moreš noter, ravno pospravljam!«

Ampak to je bila grda laž. Kuna ni namreč nikoli pospravljala. Njeno ležišče je bilo razstlano po vsej sobici, po vseh kotih. Tu je ležal kup oglodanih kosti, tam vejica za razčesavanje repa: pa kosi mahu, pozabljeno šojino pero, od moljev razjeden mišji kožuh in kaj vem kaj še vse. Stanovanje je bilo videti, kot bi treščilo vanj. Ne, mala kuna ni nikoli pospravljala. In to je bil vzrok, da sčasoma ni imela več kam leči, potem niti kam sesti in nazadnje niti kam stopiti. Kako naj bi torej sprejemala obiske? Vsi bi rekli: Kakšna zanikrna kuna! Samo za svojo lepoto skrbi, drugače pa je popolnoma nesposobna za gospodinjo! Lahko da bi rekli še kaj hujšega. In mala kuna je skrbno zapirala vhod v svojo duplino.

Nekoč pa je nekega deževnega popoldneva zadremala sredi vse te zmešnjave. Zunaj je popraskalo po vratih, ona pa ni ničesar slišala.

Spet je popraskalo. Bil je Kuno, njen svak.

»Odpri, svakinja«, je klical, na obisk sem prišel!

Kuna je spala in ni ničesar slišala. Zdaj je Kuna zaskrbelo. Še enkrat je popraskal. in ko ni bilo odgovora, je odmaknil košato vejo, s katero je bil zaslonjen vhod, odmaknil kup dračja in se splazil v duplino.

Duplina je bila mračna in prvi hip Kuno sploh ni ničesar videl. Potem je razločil kupe smeti, kosti in druge umazanije. Ampak kune ni mogel videti, ker je spala zakrita s kupom navlake.

Kuno se je grozno ustrašil, stekel je ven in klical:

»Na pomoč, nesreča se je zgodila! Kje je moja svakinja? V njenem stanovanju je ni!«

Pritekle so živali.

»Pred eno uro je plesala na jasi, videl sem jo!« je rekel jazbec.

»Jaz tudi, najbrž se potepa«, je pripomnil zajec. Kuno pa se ni dal potolažiti.

»Bil sem tam, je zastokal, vse je razdejano in razmetano. Gotovo jo je požrla kakšna strašna zver, ki je potem spravila duplino v takšen nered!«

»Kako si prišel noter, ali so bila vrata odprta?« se je prismukala lisica.

»Ne... praskal sem, in ko ni bilo odgovora, sem odmaknil vejo in dračje in zlezel noter in notri je bilo vse razvlečeno in ...«

Lisica si je nadela zamišljen obraz. Potem je rekla:

»Možgane v roko, Kuno! Če je malo kuno požrla zver, prav gotovo ni zadelala vhoda za seboj. Torej?«

»Torej?« je izjecljal Kuno ves zmeden.

»Temu se reče logika«, je rekla lisica zelo važno, da boš vedel za drugič. Kdor je pameten; ima logiko, drugi pa ne. Ti je na primer nimaš!

Malo je manjkalo, pa bi se bila lisica od važnosti razpočila. Kajti prav malo živali pozna take besede. Potem je rekel jazbec:

»Lisica, ne bodi taka važička! Pojdimo vsi skupaj tja in poglejmo to reč!«

In so šli. Pri vhodu v kunino duplino so popraskali. Mala kuna se je ravno prebujala in je zaklicala kot ponavadi:

»Čez pol ure bom na jasi, ravno pospravljam!«

»Svakinja, torej si živa in zdrava!« je zavpil Kuno, »jaz sem, tvoj svak, spusti me noter!«

»Pozdravljen, Kuno« se je oglasilo od znotraj. »Ampak ne morem te spustiti noter, veš, ker ravno pospravljam.«

»Nič zato, le odpri«, je klical Kuno in živali so tulile:

»Odpri, odpri, odpri!«

Mala kuna je prestrašeno odprla vrata.

»Noter ne morete«, je rekla, nikakor ne.

Vsi so bili užaljeni, rekli so "že prav« in odšli. In čez pol ure je nihče ni čakal na jasi. Najbolj užaljen je bil Kuno, svak.

Mala kuna se je zamislila, razmišljala je uro in dve uri in tri. Potem je šla domov in začela čisto zares pospravljati. Pospravljala je dan, dva, tri dni. Tri dni so iz njene dupline skoraj nepretrgoma letele smeti, kosti, listje, okleščki in cunje in dvigali so oblaki prahu. Slišalo se je kihanje in kašljanje in zdihovanje in včasih tudi kakšna kletvica. Ampak tretji dan se je vse bleščalo od čistoče in reda. Mala kuna se je okopala v ledenomrzlem potoku, se skrbno okrtačila in si razčesala rep in brčice. Potem je obesila pred vhod svoje dupline velik napis:

»Kdor hoče naj pride naobisk je že pospravlen «

In res so radi prihajali k njej, vse leto, duplina je odmevala od veselega smeha, iger in razposajenega vreščanja. Včasih so tudi peli ali pa se pogovarjali o zanimivih rečeh. Tudi Kuno je prihajal vsak tretji dan. Mala kuna je bila zelo priljubljena.

Čez leto dni se je vsa stvar ponovila. V enem letu se nabere veliko prahu in smeti. Ampak kuna je razumela, da je treba stanovanje enkrat na leto vsekakor počistiti četudi se ne zdi tako nujno.

Na vrata je obesila napis:

» Pospravlam pejte stran «

In čez tri dni se je spet vse bleščalo in prijatelji so spet hodili na obisk. In vse njene prijateljice so govorile:

»Imaš pa lepo, veš!«


ZDRAVILO ZA JEŽKA[uredi]

Živeli so trije ježi, trije bratje. V njihovem gozdu je raslo veliko gob, kostanja, jagod in celo divjih hruško Imeli so torej vsega v izobilju in zato ni bilo nič čudnega, če se je nekoč najmanjši in najpožrešnejši ježek tako napokal vseh teh dobrot, da je kar obležal. Trebuh se mu je napel kakor žoga in začel je stokati.

Pritekla sta brata.

»Kaj ti je, ježek, bratec, zakaj stokaš?«

»Boli me, boli me«, je jokal ježek, »trebuh me boli, umrl bom, konec je z mano!«

Brata sta se spogledala.

»Mali se je preveč nažrl«, se je nasmehnil najstarejši, Drugi brat pa ga je grdo pogledal in rekel zelo strogo:

»Prvič se reče - najedel, in ne nažrl. In razen tega je še otročiček in revček, skuhati mu je treba kamilice in mu pripovedovati povesti.«

»Ne utegnem kuhati kamilic«, je zagodrnjal starejši jež in se odpravil v gozd nabirat hrano za zimo. Drugi brat pa je brž skuhal kamilice in jih po kapljicah skrbno vlival najmlajšemu ježku v gobček. Bolečine so kmalu popustile in ježek bi bil lahko prav lahko že vstal in šel v gozd pomagat pri nabiranju hrane Pa ni hotel.

»Ali te še boli, ježek?« ga je spraševal brat, ježek pa se je debelo lagal:

»Uh, pa kako, še bolj ko prej!«

Brat je bil zelo v skrbeh in kar ni vedel, kako naj mu ustreže. Mali je hotel, naj ga nosi štuporamo, ampak saj veste, kako je pri ježih, Komaj si ga je brat oprtal na hrbet, je ježek zatulil:

»Bode, bode, dol!«

In je bridko zajokal. Očital je bratu, da ga samo muči in da slabo skrbi zanj.

Brat si ni vedel več pomagati, ponujal mu je kamiličnega čaja, tega pa ježek ni maral. Pripovedoval mu je povesti in ga poskušal spraviti v smeh, ježek pa je bil bolj in bolj siten. Nazadnje je zavpil:

»Če hočeš, da ozdravim, moraš plesati po zadnjih nogah!«

Brat je bil začuden, vendar se je vdal in zaplesal. Ježek je nekaj časa neznansko užival in vpil »še, še«, potem pa se je naveliča.

»Zvij se v klobčič in se kotali iz kota v kot!« je ukazal.

»Kaj pa še!« se je uprl brat.

»Hočem!« je zatulil ježek. »Če ne, bom bolan! Umrl bom .. kotali se, prosim... ne, raje se postavi na glavo!«

»Ježek, ježek - saj si čisto prismuknjen! Kako naj stojim na glavi? Pa tudi truden sem, ves dan sem delal,« je ugovarjal brat.

Ježek pa je planil v glasen jok.

Ne maraš me, je jokal, ničesar ne narediš zame! in ni več ježka nato ga najde brat.

Brat ježkovega tarnanja ni več prenesel.

»No, ježek, poglej, postavil se bom na glavo, če boš nehal jokati, je vzdihnil.«

»No, daj!« je skozi solze prosil bratec.

»Ampak samo za hip!« je odločno rekel brat in se s težavo postavil na glavo.

In tako ga je našel najstarejši jež, ki se je ravnokar vrnil domov.

»Kaj pa naj to pomeni?« je zavpil.

Najmanjši ježek pa je zacvilil:

»To je zato, da bom prej zdrav. Še ti se postavi na glavo!«

Najstarejši jež pa ni bil te sorte.

»Ti bom že dal!« se je razjezil. »Takoj boš zdrav!«

Pograbil je ježka, ga zvil v klobčič in ga nesel pred hišo. Nič ni pomagalo ježkovo vpitje in brcanje - brat ga je zakotalil po strmini in se vrnil v hišo.

Ježek se je kotalil in kotalil, v glavi se mu je vrtelo in vrtelo - prikotalil se je do potoka in cepnil v ledeno mrzlo vodo.

Počasi je zlezel iz vode in se odpravil navkreber proti domu. Vrata so bila odprta, splazil se je noter in tiho legel.

Čez čas se je iz kota hudomušno oglasil najstarejši brat:

»Ježek si že slišal za knajpanje?«

»Ne«, je plaho rekel ježek, »kaj pa je to?«

»To...« se je zasmejal brat, to je zdravljenje z mrzlo vodo, veš. Na, hruško, pa nehaj se kujati!

In Ježek je nehal jokati drugi brat odšel domov.

ČUK IN ČUKEC[uredi]

Na posušeni borovi veji sta čepela dva čuka. Eden večji, drugi manjši, se pravi en čuk in en čukec. Čepela sta in z ogromnimi očmi nepremično strmela v mesec.

Celo uro sta molčala. Zato, ker sta tako globoko razmišljala. Potem je rekel čuk:

»Dolgčas.«

Čukec mu je pritrdil:

- »Pa kakšen.«

Spet sta bila eno uro tiho in razmišljala. Pa je čuk spet zavzdihnil:

»Nobene prave družbe.«

»In sploh, je rekel čukec.«

Pa sta spet celo uro razmišljala.

»Poiščiva si družbo, je slednjič predlagal čuk.«

»Dobra misel, je pripomnil čukec.«

Minila je naslednja ura, ko se je čuk spet oglasil:

»Misliš, da bi bil zajec dobra družba?«

»Nikakor ne!« je rekel čukec, »zajci se samo zajčijo, drugega pa ne znajo.«

Čez eno uro je čuk vprašal tovariša:

»Kaj misliš o vevericah?«

»Veverice?« je posmehljivo puhnil čukec. - Za moj okus se preveč veveričijo.

Spet sta se pogreznila v molk.

»Mogoče pa srne?« je čez eno uro zamrmral čuk, čukec pa je zamahnil s perutnico:

»Srne? Ne prenesem njihovega večnega srnjenja!«

Minila je naslednja ura in čuk je menil:

»Poznaš srako?«

»Sraka se srači«, ga je kratko zavrnil čukec. Pa sta bila spet za eno uro zmenjena.

Začelo se je svitati in čuka sta pričela na gosto mežikati, ker so ju zaščemele oči. Pa tudi zaspana sta bila.

»Čukec, midva sva za skupaj«, je ugotovil čuk in na široko zazehal, pa lahek dan!

»Lahek dan, čuk!« je pokimal čukec.

In že sta oba trdno spala.

Vzšlo je sonce, zableščala se je rosa. Mimo je priskakal zajec in spotoma od same dobre volje prevrnil kozolec. Veverica se je z vratolomnimi skoki podila po drevesih in veselo žvižgala nekakšno veveričjo popevko. Med grmovjem je poplesavala srna in z radostnimi očmi strmela v pisane metulje. Iz bukove krošnje pa je vreščala sraka, navdušena nad prelepim jutrom.

Visoko zgoraj, na. posušeni borovi veji pa sta čepela dva čuka in v spanju od časa do časa zmajala z debelima glavama.

Kdo ve, kaj se jima je sanjalo.


GOSPA SE RAZGIBLJE[uredi]

Bogata gospa je ležala na kavču in govorila:

»Kako sem živčna! Kako sem živčna!«

Na senčniku za luč se je prebudila majhna črna muha Sklenila je sprednje noge in se podrgnila po glavi, pokrtačila si je zadnji nogi drugo ob drugo in medtem poskakovala na srednjih nogah, ker je bila dobre volje. Potem je dvakrat tekla po robu senčnika, okoli in okoli. Še enkrat se je pretegnila in zabrnela s krili. Gospa na kavču je vzdihnila:

»Nesrečna muha! O moji živci!«

Muhica je vzletela in letala kot obsedena sem in tja po sobi. Gospa je poklicala gospodinjsko pomočnico:

»Mici, takoj pridite!« Šele čez čas je dodala:

»Prosim!«

Pritekla je Mici, deklica z rdečimi lici.

»Muha je v sobi, Mici! Ubijte jo!« je rekla gospa, Mici pa se je nasmehnila:

»Samo spodila jo bom, kaj bi jo ubijala.«

Gospa se je razjezila:

»Ubijte jo! Muha prenaša mikrobe. Oh, moji živci, moji živci!«

Mici z rdečimi lici je odprla okno, nekajkrat zamahnila s cunjo in muha je utihnila.

»Je že zunaj,« je rekla gospe, ki se je še zmeraj tresla od strahu pred mikrobi in od jeze, ker Mici muhice ni ubila.

»Vse sem pospravila, pomila, počistila, zloščila in vse«, je rekla Mici, ali sem zdaj prosta?

»Naj bo«, je vzdihnila gospa, pojdi!

»Na svidenje jutri!« je rekla Mici z rdečimi lici in odšla. Komaj so se za njo zaprla vrata in je gospa hotela zadremati, je muhica sedla gospe na nos. Gospa je planila kvišku.

»Tako torej!« je zavpila. »To bo tvoja smrt!«

Začela je loviti muho, ampak muha je bila majhna in urna, gospa pa debela in neokretna. Vendar je bil to zanimiv lov. Muha je sedla na steno, gospa je zdirjala proti steni. Muha je šinila na strop, gospa se je brž povzpela na stol, na mizo in iztegnila roko - muha pa je bila že na klavirju. Gospa je skočila z mize, vaza se je raztreščila na parketu, voda se je razlila in rože so ležale križem kražem na mokri preprogi. Gospa tega še opazila ni, udarila je s pestjo po klavirju in muha je odletela na omaro. Gospa je primaknila stol in se stegovala za muho. Zzzz - muha na okenski šipi. Gospa - tresk! s pestjo po šipi, šipa - cvenk! v črepinje. Zdaj je muhica letala v krogih po sobi in gospa je v krogih dirjala za njo. En krog, trije krogi, sedem krogov, petnajst, dvajset, trideset ... ! Gospa je bila upehana, muha pa sploh nič. Zdajci pa se je skozi odprto okno zaslišal glas iz radijskega sprejemnika:

»Vse vrste mrčesa zanesljivo uničuje ... PIPS!«

Gospa je obstala kot pri kovana. Potem je zdrvela skozi vrata, na cesto, v trgovino in zavpila:

»Brž! Dajte mi pips!«

Kupila je največjo škatlo pipsa in stekla domov. Le čakaj, mu ha, zdaj se bova drugače pomenili!

Muhice pa ni bilo več v sobi. Ušla je bila skozi okno, brž ko je zaslišala besedo »pips«.

Gospa je obstala sredi sobe s pi psom v roki in ni vedela, kaj bi. Zdaj ji je pogled obstal na ogledalu.

»Neverjetno, kako sem shujšala«, se je razveselila. In njena lica so bila prav tako lepo rdeča kakor Micina!

»In kako dobro se počutim«, je zaklicala. Stekla je v kuhinjo in začela od samega veselja pomivati popolnoma čisto posodo, zdrgnila je pod, pomila šipe. Potem je pospravila razdejanje v sobi. Delala je do večera in je spala vso noč tako trdno in mirno, kakor že dolgo ne.

Ko je drugo jutro prišla Mici z rdečimi lici, da bi gospe prinesla zajtrk v posteljo, je bila gospa že pokonci in je pometala stopnice.

Mici se je zelo začudila, gospa pa je rekla:

»Mici, odslej bova delali skupaj!«

»Kako to?« se Mici ni mogla načuditi.

»Zaradi muhe!« se je zasmejala gospa.

»A, že razumem«, je rekla Mici sama pri sebi, to je spet kakšna nova gospejina muha!

»Razgibavanje, razgibavanje!« je klicala gospa, naj živi razgibavanje!

In vihtela metlo kot ponorela.


ZAKAJ LABOD RAZMIŠLJA?[uredi]

Po jezercu je plaval prelep labod, čisto bel. Tiho je veslal sem in tja, videti je bil zelo zamišljen, in če je kakšna žaba preglasno zaregljala, jo je nejevoljno pogledal in siknil:

»Pst! Pst! Malo tišine, prosim!«

Žaba je prestrašeno umolknila in labod je zamišljeno odplul mimo.

Če je kakšna riba pljusknila z repom, jo je labod tako ogorčeno Pogledal, da se je potopila na dno in si dolgo ni upala na površje. Če so se mlade račke preglasno zahihitale, je labod še bolj grozeče namrščil čelo in jih šel zatožit mami raci.

»To je neznosno, kako slabo so vaši otroci vzgojeni,« se je pitoževal.

»Kaj pa so vam naredili?« se je ustrašila raca.

»Vreščijo. Hihitajo se. Klepetajo. Nobenega miru ni več na jezercu!«

»Tako majhni so še..« je zamrmrala raca.

»Pa že zdaj povzročajo tak hrup. Kaj bo, ko odrastejo?« se je jezil labod. Hočem popolno tišino, ker razmišljam. Povejte jim to!

Dostojanstveno je odveslal, Raca je zbrala svoje račke in jim zabičala:

»Labod je jezen na vas. Čisto tiho morate biti!«

»Saj smo!« je zavreščala najmlajša račka, raca pa brž:

»Pst! Ne tako glasno, labod te bo slišal.«

Račke so potrto odšle in druga drugi ponavljale:

»Pst! Pst! Labod je jezen!«

Zdaj se nobena žival ni več upala delati hrupa. Vse so se izogibale laboda v velikem loku in samo šepetaje govorile med seboj - in še to samo, kadar je bilo neogibno potrebno.

Na jezercu in okoli njega je vladal popoln mir. Labod je bil za silo zadovoljen, le kadar je potegnil veter in je listje na drevju malo glasneje zašumelo, je nejevoljno pogledal navzgor in siknil:

»Pst! Razmišljam! Pst!«

Listje se seveda ni zmenilo za njegov "pst« in je šumelo naprej.

Labod je vzdihnil, da je to brezobzirnost, pa kaj je mogel. Plaval je sem in tja in je bil ves bel in prekrasen in slabe volje.

Neke majske noči pa je Čez jezersko gladino zazvenelo prelepo petje - še labod je za hip očaran prisluhnil, potem pa brž siknil:

»Pst! Pst! Kdo pa poje?«

»Jaz, slavec«, se je oglasil nežen glasek iz najbližjega grma.

»Prosim, če nehaš!« je rekel labod. »Motiš me pri razmišljanju.«

»Ti pa mene motiš pri petju«, je odvrnil slavček in pel naprej.

Prav nič se ni zmenil za labodovo ugovarjanje. Labod je bil zelo jezen. S hripavim glasom je zavpil:

»Tega ne bom več poslušal!«

»Saj ti ni treba«, se je odrezal slavček in pel do jutra.

Živali ob jezeru so seveda slišale ta nočni prepir. Vse so bile na slavčkovi strani in njihovo spoštovanje do laboda se je zelo zmanjšalo.

Pljusk - tonk!!! je skočila žaba v vodo.

»Kaj pa je to?« se je razburil labod, a že so vse žabe hrupno poskakale v vodo, se namestile na lokvanjevih listih in veselo zaregljale v sveže jutro.

Račke so zagnale radostno gaga nje, ribe so poskakovale iz vode in padale z glasnimi pljuski nazaj, šoja je vreščala, vodne kokoške pa kokodakale na ves glas.

»Pst! Pssssst!!!« jih je svaril labod, a zaman.Nihče ga ni slišal.

Zdaj se je življenje na jezercu spremenilo. Po ves dan je vladal vesel hrup, vsi so gagali, čivkali, vreščali in regljaii. Zaman je labod odplaval k žabam in jim očital,da ga motijo pri razmišljanju.

»Zakaj pa ti nas motiš pri regljanju?« so rekle žabe. Labod se je odpravil k račji družini, a račke so mu že od daleč klicale:

»Ne moti nas pri gaganju!«

»Ne moti nas pri kokodakanju!« so se obregnile vodne kokoške.

»Ampak zakaj morate to početi?« je obupano spraševal labod.

»Zakaj pa moraš ti razmišljati?« so mu odgovorili.

»Saj ravno to moram razmisliti - to, zakaj razmišljam.« je razmišljeno dejal labod. Odplaval je na sredo jezerca in se še bolj zamislil.

Še zdaj razmišlja nekako takole:

»Zakaj razmišljam? In zakaj razmišljam, da razmišljam? In zakaj razmišljam o tem, da razmišljam, zakaj razmišljam? In zakaj.«

»Res -le zakaj ... ?«


SHUJŠEVALNA KURA[uredi]

Nekoč je lisica izropala ves kokošnjak in na varnem v svojem brlogu požrla drugo za drugo dvajset kokoši. Dvajset!

Drugo jutro se je komaj zrinila iz brloga, tako se je bila odebelila To ji je dalo misliti. Odšla je k jezercu in se ogledovala v vodni gladini, se obračala sem in tja in bila videti zmeraj bolj zamišljena.

Potem je vzdihnila:

»Smo že tam.«

»Kje smo?« je vprašala sraka, ki je zmeraj prisluškovala, kadar je bilo najmanj treba.

»Tiho, ti!« je nataknjeno rekla lisica, s srakami se ne pogovarjam.

Spet si je ogledala svojo podobo v vodi in rekla sama pri sebi:

»Ni drugače, zredila sem se. Kožuh me tišči na vseh koncih in tudi elegantna nisem več«.

Ne, elegantna prav gotovo ni bila, prej je bila videti kot velika kosmata žoga, od katere je štrlel košat rep.

Tako se je lisica odločila, da bo shujšala.

Prvi dan je še nekako šlo. Popila je nekaj vode in nič drugega.

Drugi dan pa se je prebudila s pravo lisičjo lakoto.

Mimo je pritekel zajec. Preden bi izgovoril »nikar«, ga je lisica že držala v krempljih. Zajec je milo cvilil, lisica pa se je hipoma spomnila svojega sklepa in s težkim srcem rekla:

»Ne bom te pojedla. Ti rediš!« in ga je izpustila.

Začudeni zajec je brž tekel povedat drugim živalim, pa mu seveda nihče ni verjel. Ko pa je lisica čisto ponevedoma spet ujela podlasico in jo spet spustila, ko se ni niti zmenila za nerodno mlado veverico, ko ji je gozdna kokoška zletela mimo nosa, in se lisica niti zganila ni, je postala stvar drugačna.

»Ta trapasta lisica sploh nič ne je!« so govorili po gozdu.

Starši so svarili svoje mladiče, naj se lisice vendarle izogibajo, saj pri lisici nikoli ne veš Ampak mladiči so imeli svojo zabavo. Mlade šoje so sedale lisici na nos, pa jih je samo s taco odgnala in na debelo požrla slino. Zajci so pred njo prevračali kozolce - lisica pa nič. Veverice so jo ščipale v rep, ona pa se je samo obrnila in dostojanstveno odšla. Ampak če bi vedeli za njene misli! Joj, če bi vedeli za njene misli!

Vsak dan se je lisica hodila ogledovat v jezero, vsak dan je bila vitkejša, vsak dan prožnejša, vsak dan lepša.

»Še malo, si je govorila, samo še kakšen mesec ...«

Ampak živali so postajale zmeraj bolj predrzne. Navadile so se bile na to, da lisica ne je več mesa, in so ji nagajale na vsakem koraku.

Nekega dne pa je bilo lisici dovolj!

»Dovolj!« je zavpila, dovolj mi je tega mučenja!

Priletela je šoja, se nesramno zarežala in sedla lisici na glavo.

Toda zdaj je lisica bliskovito planila, zafrčalo je pisano perje - in šoja je komaj komaj ušla.

»Pa drugič!« je zaklicala lisica za njo.

Na stezi je obstal zajec:

»No, lisica, kako je?« se je ponorčeval.

Lisica je švignila proti njemu - in med zobmi ji je ostal zajčji rep, zajec pa je tekel tekel, kamorkoli, samo daleč stran.

»Pa drugič!« se je smejala lisica.

Tako je lisica nehala hujšati. In če je slišala, da je kdo omenil shujševalno kuro, se ji je gobec razlezel v najbolj lisičji nasmeh, kar jih je kdaj bilo, zamahnila je s taco in zaklicala:

»Kakšna shujševalna kura neki! Mastna kura iz kurnika, to je nekaj zame!«