Tajnosti gorske vasice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tajnosti gorske vasice
Povest iz prošlega stoletja

Jožef Urbanija
Izdano pod vzdevkom Soteščan
Izdano: Domovina let. 16, št. 25-35, 1933
Viri: 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1.
Vešče.
[uredi]

Vroč poletni dan je.ugasnil v prijetni večerni tišini. Na Potočju je utihnilo življenje; stari škripajoči vozovi so obstali pod kozolci kakor izmučeni od naporne vožnje. Ropotanje krog vaškega korita je ponehalo. Oživele pa so tratice ob hišah in bližnjih vrtovih. Tu so se hladili vaščani po storjenem delu.

Na Slivni je zazvonilo svetemu Florijanu. Murn, ki je sedel pred hišo, se je odkril in ozrl na griček, odkoder je odmevalo zvonjenje. »Molimo na čast svetemu Florijanu, da nas obvaruje časnega in večnega ognja«, je začel svojo običajno molitev. Sin Jože je za njim mrmraje ponavljal.

Ko sta odmolila, je segel oče po mehur, ki mu je visel za pasom. Razvezal ga je in si natlačil pipo. Vtaknil jo je v usta in začel počasi:»Jutri pojdeva kosit v Planjavo. Hitiva, dokler je še lepo vreme. Začela bova spodaj ob poti, kjer je trava večja in gostejša.«

Jože se je strinjal z očetovim ukrepom.

»Poklical te bom na vse zgodaj«, je nadaljeval Oče Murn. »Kose so že sklepane.«

Potem mu je pripovedoval šegavo, kako je kosil pred letonij ko je bil sin pri vojakih. »Vso noč sem jo mahaj, ko je svetila luna. Kadar sem udaril s koso ob kamen, tedaj se je kar zabliskalo. Nekoč so mi ponočnjaki nalaš nametali kamenja v travo. Potem so se mi škodoželjno smejali.«

Sredi pripovedovanja je mož nenadno umolknil. Zagledal se je na grič nad Bukovjem, ki se je v temi komaj še razločiL »Jože, ali vidiš ?« je dregnil sina v komolec.

»Kaj pa je bilo?« Jože ni gledal na grič in ni ničesar opazil.

»Lučko sem videl... Nastala je in izginila... Poglej, že zopet ena...«

Fant se je obrnil proti griču, od katerega ni bilo več ko pol ure. Pobočje se je pričenjalo v dolini ter je lezlo navzgor počasi in previdno. Pohlevni bregovi so se v sredini celo zravnali v ravnino in dali prostora prijazni gorski vasici, Bukovje imenovani. Šele tamkaj nad vasjo je pričela rasti strmina, ki se je dvigala navzgor proti vrhu griča. Vrh je bil znan pod imenom »Grča« zaradi pritlikovega in grčavega drevja.

»Ali jo vidiš?« je opozoril Murn ponovno svojega sina.

»če ni kresnica...« Jože je ugledal drobno lučko nad Bukovjem, tam, kjer štrli pečina navpik proti vrhu.

»Ali veš, kaj pomeni ta lučka?«

»Pravili ste mi že o veščah, česar pa ne verjamem.«

»Zakaj ne verjameš?« je vznejevoljilo očeta. »Hočeš li vedeti več kakor naši izkušeni predniki, ki so nekaj doživeli?«

»Ni verjetno, da bi se čarovnice izpreminjale v lučko... Take moči jim ne prisojam.«

»Ako so pa v zvezi z rogačem...« Murn ni rad imenoval peklenščka s pravim imenom.

Mladenič se je upiral praznoverju. Oče mu je našteval zgodbo za zgodbo, kakršnih je vedel dolgo vrsto. Po njegovem mnenju so imele vešče silno moč do človeka. Jože pa jo je trdovratno odklanjal.

»No, pa ti povej, kaj so vešče...« mu je naposled dal besedo.

»Ni drugega ko slepilo.« — Fant mu ni mogel natančno pojasniti.

»Vidiš, koliko veš?« se mu je posmehnil oče, »Zato pa ne verjameš.«

Pustila sta vešče in se lotila griča. O Grči je vedel Murn zopet dokaj zanimivega. V davnih časih je stal na njenem vrhu gradič, čigar sledovi se komaj še poznajo. Ako hodiš po griču, čuješ, da nekam votlo odmevajo koraki. To bobnenje izpričuje, da je pod gričem votlina. Vhoda pa dozdaj še niso našli.

Jožetu se je pričelo svitati. Ako je pod gričem votlina, tedaj ima kakega neznanega prebivalca. Morda se skriva tamkaj kak vojaški begunec. Tudi o roparjih je že slišal, da životarijo v gozdnih duplinah.

O svojem mnenju je fant previdno molčal. Očeta ni hotel motiti; starcu ni bilo prav, ako mu je segel v besedo. Baš ta večer je bil njegov spomin izredno čil in jasen. Dolge starodavne zgodbe je pripovedoval tako gladko, kakor da jih čita iz knjige. Mnogo je doživel sam, drugo pa je slišal od svojega rajnkega očeta. Mož je bil še graščinski podložnik; dajal je desetino in delal tlako. Spominjal se je kuge, lakote in vojne — žalostnih in revnih časov. Prav on je našel siromaka s travo v ustih, ki je umiral od gladu. Završnikov grunt s Potočja je bil takrat prodan za pet hlebcev kruha.

Murn se je naposled utrudil; iztrkal je pipo in šel počivat. Tudi Jožetu je dejal, naj gre spat, da bo zjutraj prej na nogah.

Fant ga ni ubogal, čeprav je bil utrujen. Dolgo je ostal na klopici pred hišo in zrl proti Grči. Tega, kar mu je pravil oče o veščah, ni mogel spraviti v soglasje s svojim razumom.

In vendar — nekaj je moralo biti. Luči, ki jo je videl pod strmino, ni mogel utajiti. Gledal jo je s svojim bistrim očesom.

Ali naj gre pogledat? Do Bukovja nima več ko pol ure. Tam bo zavil po stezi in čez četrt ure bo pod strmino. Stisnil se bo za grmovje in poslušal. Ako se mu prikaže lučka, si jo bo natančno ogledal. Tiho pojde za njo po njenih tajnih potih.

Potem se bo oglasil pri Babniku in pozdravil Minko. Te navade ne sme opustiti. Nikdar še ni bil ponoči v Bukovju, da bi se ne bil ustavil pod njenim oknom. Opravičil se bo, zakaj je prišel tako pozno. Opozoril jo bo na vešče, ki obletavajo Grčo. Slišati mora tudi njeno mnenje.

»Ali bi šel ali ne?« Jože je še pomišljal; ni se še popolnoma odločil. Najbrž bi bil opustil svoj namen, da ni prav tedaj zopet zamigljala lučka nad Bukovjem pod strmino.

»Vešča« ga je presenetilo. Nekaj ga je dvignilo s tako silo, da je kar poskočil. Spustil se je v tek proti griču. Na Slivni je udarilo polnoči z glasnimi udarci.

Luč, ki je nastala pod Grčo, je plavala navzdol proti vasi. Večkrat se je skrila in zopet pokazala. Skozi Bukovje se je nekam potuhnila; njena svetloba je sličila drobni piki. Ko pa se je spustila v dolino, je zopet močneje zasijala.

Jože, ki je stopal navzgor po griču, je videl, da mu nekdo prihaja nasproti. Srečala se bosta nekako ob znamenju — tam, kjer so našli pred leti mrtvega nekega berača. Plašljivce je tamkaj strašilo. Jože pa ni verjel v strahove.

Razdalja med njim in med lučjo je merila le še nekaj korakov. Sklenil je, da se ji izogne. Ne iz strahu, marveč zato, da ga ne bo kdo videl. Ako bi ga srečal kak domačin, bi drugi dan že marsikdo vedel, kam jo je mahal Murnov Jože v pozni nočni uri.

Mladenič je prišel o pravem času do pravilnega sklepa. Zavil je s poti in počenil za bližnji grm.

Luč je prihajala vedno bliže in bliže. Že je razločil nagle korake. Mimo je prišel možak, ki je nosil pod pazduho majhen zavitek. Svetil je z baklo, katero je držal tako, da mu je senca padala na glavo. Jože ga zaradi tega ni mogel spoznati.

In vendar je sodil, da je pogodil njegovo zunanjost. Ali ni bil njegov sosed? »Da, Potokarjev Lojze je bil...« Tako mu je reklo nekaj, ko je šel mimo njega.

»Lojze, Lojze!« mu je zapretil sam pri sebi. »Ti si kozel, ki hodi na pašo v moj zelnik... Tako poznam vsaj tisto veščo, ki se suče krog Babnikove Minke... Moj tovariš in najbližii sosed, pa tak zvijačnik!«

Hitro, kakor ga je osumil, pa je začel zopet dvomiti. »Ako je Lojze vasoval pri Minki, kaj je potem iskal pod Grčo? Tam se je luč najprej pojavila. Nastala je nekje pod pečino in lezla počasi navzdol med grmovjem. Zato je tolikokrat izginila in se zopet prikazala.«

»Ali naj gre naprej ali nazaj?« Tako je premišljal Jože, ko je bil že na polovici pota. Lojzeta je vsekako prehitro obsodil. In vendar mora imeti tovariš neke posebne tajnosti, katere mu nezaupno prikriva. Minka mu mora vse to pojasniti.

S takimi sklepi se je bližal Bukovju, samotni gorski vasici. Tukaj ni gospodarilo več ko pet gospodarjev. Babnik je bil najimovitejši posestnik, čigar kmetija je zavzemala najve prostora. Šimenc, njegov sosed, je bil nekoliko šibkejši, bil pa je silno prebrisan in nadarjen. Njega ni bilo lahko ugnati. Rjavčevo posestvo je bilo najmanjše in slabo urejeno. Možu je zapovedovala njegova žena, ki se je bavila z branjarijo. Čotar in Gorjanc pa sta bila kočarja: redila sta drobnico in pomagala sosedom.

Babnikova Minka je dopolnila takrat osemnajsto leto. Čedno dekle pa ni slovelo toliko zaradi lepote, kolikor zavoljo tega, ker je bila hči bogatega očeta. Njena dota ji je dajala veljavo. V zavesti svojega bogastva je hrepenela v dolino, kjer so poti gladke in ravne. Večkrat si je zapela pesmico:

»Ne bom se možila na strme gore, ne bom jo nosila na glavci vode.«

Mladenki ni bilo zameriti, ker je izbirala fante iz doline in odklanjala -ženine s hribov, čeprav so bili sinovi premožnih gospodarjev. Tudi prazno vasovanje ji ni ugajalo. Njeno deviško srce je bilo ustvarjeno za trajno ljubezen, ki bi bila blagoslovjena pred oltarjem.

Med fanti iz doline sta ji bila Murnov jože in Potokarjev Lojze najbolj pri srcu. Oba sta bila iz Potočja in sinova trdnih gospodarjev. Razlika je bila le ta, da je bil Murn še Čvrst in da še ni mislil na počitek. Potokar pa je bolehal in je bilo pričakovati, da bo kmalu odložil gospodarstvo.

Jože je znal ceniti prostost, zato ni nikdar silil pod zakonski jarem. Očetove smrti si je najmanj želel. Nikoli ni namignil očetu, naj se umakne na zapeček.

In vendar mu je bilo hudo, kadar je pomislil na izgubo svoje izvoljene neveste. Kako nerad se bo ločil od Minke, na katero se je v poslednjem času tako tesno navezal. Čutil je, da bo izgubil z njo pol življenja. Vsekako mora preprečiti, da se kaj takega ne zgodi.

S takim načrtom je stopil tisto noč pod njeno okno. »Minka!« jo je rahlo poklical in potrkal na šipo.

»Pa tako pozno! Saj bo menda že dan«, je izpregovorila s tihim glasom.

»Polnoči je odbilo... Prišel sem z nekim posebnim namenom... Samo nekaj besedi bi rad spregovoril...«

Vstala je in prišla k oknu. Jože jo je prijel rahlo za obe roki.

»Ali pri nas že spijo?« ga je nekam plaho vprašala. »Nimajo li oče še luči v kamri?«

Jože ji je utajil. V kamri je res še gorela luč, ko je prišel mimo hiše.

Minka se ni vedla tako, kakor prejšnje čase. Nemirno se je prestopala, kakor bi stala na trnju.

Pritegnil jo je k sebi in ji pošepnil:»Minka, v Bukovju imate nekaj takega, kar ni za vsakega...«

»Kaj neki?« Čutil je, kako ji drhti desnica v njegovi roki.

»Pod Grčo so se gibale lučke... Gledala sva jih z očetom, ko sva sedela pred hišo...«

»Vešče sta videla...« je odvrnila. V njeni besedi se je razodevala bojazen.

Mladenič se je resno pošalil: »Taka vešča me je srečala nedaleč od znamenja na ovinku...«

»Kaj praviš!« se je namišljeno začudila.

»Pravim, da je bila vešča z baklo... Pod pazduho je nesla zavitek...«

»Kakšna pa je bila?« ji je padlo z jezika.

»Hm, kakšna?« Jožetu je ugajalo njeno vprašanje. Brž ji je odgovoril:»Takšna, kakršna je Potokarjev Lojze...»«

Minka je zasmrčala: »Lojzeta ni bilo tukaj... To je bila pomota...«

»Ali pa ni bila... Radoveden sem, kaj je delal na Grči pod pečino...«

»Ničesar ni delal«, je bila nejevolna.

»Luč je nastala med grmovjem pod strmino«, Od tam se je spustila navzdol proti vasi...«

»Lojze ni bil, tega ne verjamem. Čemu naj hodi pod Grčo? Pa zdaj, ko je truden.«

»Veš kaj, Minka! Nekaj tajnega imate med seboj, česar mi ne zaupate... Lojze vam je več ko jaz, čeprav sva soseda...«

»Jože, pri nas nimamo ničesar, Kar bi ti ne vedel. Ni mi pa znano, kaj je med sosedi...«

»Ako ti ne veš, kaj se godi v domači vasi, potem tudi jaz ne morem vedeti. Toliko pa le vem, da ti je za Lojzeta več kakor zame...«

»Kdaj boste še pri vas iskali gospodinjo!« je izrekla napol resno, napol v šali. Prvi je slišal iz njenih ust ta pomislek.

Zavrnil jo je očitajoče: »Tako bi ne govorila« ako bi me imela kaj rada...« »Jože, nikar me ne draži«, se ji je užalilo. »Ako bi te ne cenila več nego druge, bi ne vstajala tako pozno...«

»Nič ne rečem, ko bi ne bilo Lojzeta... Tako pa ostanem pri tem, kar sem rekel...« »Lojzeta ni bilo tukaj, daj si dopovedati. Nikar ga napačno ne sodi.« 

»Če pa pravim, da sem ga srečal, kdo ve, Kaj je nesel pod pazduho...« 

»O tem se pa kar sama pomenita.« 

»Obračunala bova tudi zaradi tebe. Ali veš, kako pravi pesem:

Obračati na dva oči,

to dobro ni, to zdravo ni,

iz tega se gorje rodi...«

Minka mu je prepovedala: »O tem mu ne črhni nobene besedice. Ne prepirajta se zaradi mene. Prijatelja bodita, saj sta najbližja soseda.« 

Fant ji je kljuboval: »Drugod ga ne črtim, ampak tukaj ga ne smem videti — pod tvojim oknom.« 

Začelo jo je skrbeti: »Pobijala se bosta... Kri bo tekla... Po ječah vaju bodo gonili...« 

»Povej mu, naj odneha. Tekmeca ne bom gledal zraven sebe...« 

Minka je jokala. Bala se je sramote. Kaj bodo rekli ljudje, ako bo kdo nesrečen!

Začela ga je miriti: »Lojze je nedolžen. Ni res, česar si ga osumil. Ako boš le prst položil nanj, mu boš storil krivico...« 

»Poprej se bom seveda prepričal«, je odnehal. »Še nekaj takih noči, kakršna je nocoj, pa bom vedel, v katerem grmu tiči zajec...« 

Obrisala si je solze in rekla: »Zaradi mene ga ni treba več v Bukovje.« — Poznalo se ji je, da so bile njene besede le na jeziku.

»Kajneda, jaz pa lahko pridem«, jo je izkušal radoveden, ali mu bo rekla, naj pride, ali ga bo odklonila.

»Pridi«, je dahnila komaj slišno. Jože je čutil, kako hladno je to izgovorila.

Preden sta se ločila, je ubral povsem drugačne strune. Govoril ji je sladko in ljubeznivo kakor poprej, ko še ni dvomil o njeni zvestobi. Prosil jo je, naj mu oprosti, ako jo je razžalil. Tudi ona mu je privoščila besedo, naj ji ne zameri.

Ko je odhajal, je še vedno gorela luč v Babnikovi kamri. »Kaj neki imajo?« je bil radoveden. Toda okno je bilo visoko in razen tega še zastrto, da ni mogel videti v sobo.

Jože ni rad pokazal radovednosti v besedi, toda ponoči v okrilju teme je hotel vse dognati. Brž je pristavil lestvico in se povzpel tako visoko, da je naslonil na okno glavo.

Zagrinjalo je nadomeščal predpasnik iz goste črne tkanine. Komaj se je videla luč, ki je gorela na mizi. K sreči je bila v zastoru luknjica, skozi katero se je videlo v sobo. Jože je zagledal, česar se ni nadejal.

Ob mizi je stal Šimenc z razgretim likalom. Gladil je urno po papirju, ki je bil nastrižen na majhne liste. Vsak list je zlikal po obeh straneh in ga dal Babniku, ki ga je vložil previdno v kovčeg. Opazil je tudi Cotarja in Gorjanca. Menili so se prav po tihem, tako da so komaj drug drugega razumeli.

Skozi luknjico v predpasniku se ni dalo vse natanko opaziti. Jože je sicer videl Cotarja in Gorjanca, ni pa mogel dognati, s čim sta bila zaposlena. Dozdevalo se mu je, da štejeta in računata. Ujel je neko številko, a ni vedel, ali je je prav razumel.

Listi, katere je likal Šimenc, pa niso bili vsi enaki. Nekaj je bilo večjih, nekaj manjših; vsi pa so imeli lepo zeleno barvo. Fant si ni mogel domisliti, kdaj in kje bi bil že videl take podobice.

»Bankovci so!« Kar nenadno se mu je posvetilo v možganih. Odkril je društvo ponarejevalcev denarja tajnosti gorske vasice. Srce mu je utripalo od presenečenja tako glasno, da je slišal udarce.

Kakor prirasel je stal na lestvi in zadrževal sapo. Domov se mu ni mudilo. Tukaj bo ostal tako dolgo, dokler možaki ne opravijo svojega dela. Radoveden je bil, kaj bodo napravili z denarjem. Ali ga bodo shranili ali si ga bode razdelili?

Zaloga je pošla in Šimenc je odložil likalo, Možje so si nekaj šepetali. Potem je Babnik zaprl kovčeg; zaklenil ga je tudi Šimenc na drugi strani. Medtem je Babnik izluščil iz tal desko, pod katero je nastala odprtina. Vanjo so postavili kovčeg in pokrili odprtino tako tesno, da se ni prav ni poznalo.

Jože je slutil, da se bliža čas razhoda. Tiho je stopil z lestve in jo postavil na prejšnje mesto. Nato jo je ubral v dolino. Na Slivni je zazvonilo dan, še preden je bil pri znamenju na Ovinku. Odtam je bilo do Potočja še dobre četrt ure. Spustil se je v tek, zakaj petelini so že prepevali svojo jutrno pesem. Romarska cerkev na Sv. Gori se je že umivala s prvo zarjo poletnega jutra.

Domov se je priplazil Jože tako, da ga ni nihče videl. Snel je koso s stene in stopil pred vežo. Oče je bil že pokoncu; jezil se je, češ, da je zaležal.

Murnova planjava se je raztezala po pobočju bližnjega hriba. Tista pomlad je bila deževna, zato je bila trava gosta in visoka. Košnja je bila lahka in prijetna. Jože je bil dober kosec, pa tudi oče ni zaostajal. Mahala sta jo drug za drugim in molčala. Govorjenje bi ju bilo motilo.

Molk je posebno ugajal Jožetu, čigar misli so bile zbrane pri nočnih dogodkih. Kadar je pogledal proti Bukovju, vselej se mu je zazdelo, da gleda v Babnikovo kamro. Tudi v Grčo mu je segalo oko — tja pod pečino, kjer izvirajo tajnosti gorske vasice. Tam mora biti neko skrivališče, kjer se godijo čudeži. Prizor, ki ga je videl pri Babniku, je bilo le nadaljevanje.

Očetu ni o vsem tem ničesar povedal. Rad bi mu bil povedal, da je razkrinkal njegove »vešče«. Toda zadeva še ni dozorela za javnost. Vsaka nepremišljena beseda bi mu utegnila škodovati. Utrgal bi nezrelo sadje. Tiho opazovanje pa mu je obetalo mnogo zanimivega. Ako bi komu kaj izbleknil, bi si pokvaril vso zabavo.

Srečanje Potokarjevega Lojzeta na Ovinku se mu je videlo čedalje bolj sumljivo. Prišel je navzdol od pečine skozi Bukovje z zavitkom pod pazduho. Fant je nedvomno član tajne gorske družbe. Njegovo čudno vedenje opazuje že dalje časa. Poprej sta bila prijatelja in sta se marsikaj pomenila. Zdaj pa se mu izogiba celo pri belem dnevu.

Ko je prvič opazil njegovo umikanje, je mislil, da gre za Minko, ki mu jo hoče odtujiti. Zdaj pa se je njegovo mnenje izpremenilo. Mržnja njegovega tovariša se mu je pokazala v povsem drugačni barvi. Ali se ne skriva v njigovih očeh sumljiva senca, ki se boji svetlobe? Zato se mu umika, da laže prikriva zvezo s člani tajne gorske družbe. Morda mu je izogibanje celo naročeno.

Na to, kako je prišel Lojze do tolikega zaupanja, je bil Jože najbolj radoveden. Vedel je, da je vsako ponarejanje denarja strogo prepovedano. Zato se shajajo ponoči in zakrivajo okna. Kdo je odgrnil preprostemu mladeniču skrivnostno zaveso? Nihče drugi nego Babnikova Minka. Pa se je drznila tajiti njegovo prisotnost! Ni ji prisojal toliko hinavstva.

Na Minko se Jože ni mogel več zanašati. Spoznal je, da je zanj izgubljena. Lojze ima pri njej nedvomno več veljave. Zaupane so mu tajnosti gorske vasice. Tako je najbrž odločil Babnik, ki ima v Bukovju prvo besedo. Potokarjev Lojze je fant po njegovi volji.

Vzlic temu pa Jože ni bil preveč poparjen. Ves dan je veselo požvižgaval. Zavest, da je prvi izsledil tajno družbo, mu je ustvarjala zadoščenje. Babnik mu je odrekel prednost, ker mu ni zaupal. In prav zaradi tega mu je dal oblast nad njegovo prostostjo in njegovim bogastvom.

Toda na maščevanje Jože ni resno mislil. Prenagla ovadba bi mu ne koristila, marveč škodovala. Tajnosti gorske vasice naj ostanejo skrite, dokler jih ne zadene neizogibna usoda. Jože ni bil vreden zaupanja, zato pa nalašč ne mara biti izdajalec.

Pri spravljanju sena si je mladenič marsikaj pametnega domislil. Koval je načrte, kako bi prodrl čim globlje v tajnost gorske vasice, da bi ga nihče ne opazil. Sklepal je in preudarjal, kje bi bilo treba začeti. Bog ne daj, da bi vzbudil kako pozornost.

»Ali naj se loti Lojzeta?« Tukaj ni bilo upati povoljnega uspeha. Lojze bi mu gladko utajil in opozoril družbo na nevarnost. Tako bi ničesar ne dosegel.

O Minki ni bilo vredno govoriti. Pokazal je, da mu ne zaupa. Dekle je dobro poučeno. Šimenc jo je izšolal.

Med Bukovčani nima pravega prijatelja. Babnik je nedostopen; nanj ni niti mislil. Šimenčeva prenapetost je tolika, da z njim ne more govoriti. Tukaj bi udaril z glavo ob steno. Rjavc je preneumen; njegove besede niso zanesljive. Gorjanc pa bi se mu prav debelo zlagal.

Ostal je samo še čotar. Mož je nekoliko boječ, sicer pa dobra duša. Previdno bi ga bilo treba kam izvabiti in omehčati z lepo besedo. Ako bi se upiral, bi ga omajala grožnja. Mož bi se ustrašil.

Tako je sklepal mladenič vse poletje; ni pa utegnil izvesti svojih načrtov. Odložil jih je na jesen, ko bo opravljeno delo. Takrat bo poskusil nadaljevati.

2.
Zasledovanje.
[uredi]

Semenj na Trati o sv. Mihelu ni bil kdo ve kako živahen. Za oddajo vprežne živine je bilo prezgodaj, ker ljudje še niso dosejali in napeljali drv. Prignali pa so obilo drobnice z bližnjih hribov. Tudi mladi jesenčki so se dobro prodali.

Čotar iz Bukovja je prodajal ovce. Imel je lepe živalce, kakršnih ni bilo mnogo na sejmu. Kupci so se kar gnetli okoli njega.

Murnov Jože je opazoval oddaleč, ko so se pogajali za ceno. Hodil je počasi po sejmišču, kakor bi ogledoval živino. Meril pa je le na Čotarja, kdaj bo prodal in kam se bo odstranil.

Ko se je naveličal postajati med živino, se je pomešal med stojnice za blago in drugo ropotijo. Pred zgovornim klobučarjem je opazil Šimenca iz Bukovja. Mož si je izbral ličen klobuk in ga pomeril. Trgovec mu je nastavil zrcalo.

Za ceno sta se hitro pogodila. Šimenc je segel po denarnico, ki je bila prav lepo rejena. Vzel je petak in ga dal prodajalcu.

»Jej, pa nov!« je vzkliknil trgovec in obrnil petak proti solncu. Nato je nadaljeval zgovorno: »Tak je, kakor bi ga vzel iz stroja. Ali ste ga sami naredili?« 

»Vi ga niste«, mu je zabrusil Šimenc posmehljivo.

Klobučar ni spoznal ponarejenega petaka. Odštel mu je drobiž, denar pa spravil v usnjeno torbico z besedami: »No, ako jih delate sami, bom pa prišel ponje...« 

»Le pridite!« mu je rekel v šali in se naglo odstranil.

Murnov Jože je bil oddaljen samo nekaj korakov in je natanko čul njun pogovor. On ga je razumel, dočim je bil premeteni trgovec prevaran. Dal mu je nov klobuk za košček navadnega papirja.

Šimenc je šel mimo Jožeta, ki ga ni pogledal. Hitro se je izgubil med ljudmi, ki so se tiščali drug drugega kakor slaniki. Za to, kje se bo zopet ustavil in poskusil svojo srečo se Jože ni več zanimal.

Pred stojnico za dežnike je stopical Potokarjev Lojze, njegov sosed. Poželjivo je ogledoval blago; desnica mu je tičala globoko v hlačnem žepu. »Ali bi, ali ne?« Noge so mu zastajale. Plaho se je oziral okoli sebe.

Naposled se je ojunačil in stopil pred trgovca. Začela sta odpirati dežnike. Prodajalec jih je hvalil na vse pretege.

Lojze ni dolgo izbiral. Vzel je tistega, ki mu je najbolj ugajal. Cena ni bila previsoka. Plačal je z novim petakom.

Tako lepega bankovca trgovec najbrž še ni videl. Popravil si je naočnike in rekel: »Ta je pa takšen, kakor podobica iz mašne knjige...« 

»Še lepši«, mu je odvrnil tiho Lojze. Nastavil je krepko dlan, na katero mu je odštel trgovec drobiž iz petaka. Zakaj se mu je tresla roka, prodajalec ni vedel. Znano pa je bilo Murnovemu Jožetu, ki se je skrival med množico.

Prizori, ki so se odigravali pred njegovimi očmi, so ga očitno presenetili. Zasačil je ošabnega Šimenca tedaj, ko se mu je najmanj sanjalo. Toda še bolj mu je ugajalo, ker se je izkazalo, da se ni motil o sosedu. Lojze je član tajne gorske družbe — to je bila nepobitna resnica.

Tosto noč, ko sta se srečala na Ovinku, je nesel v zavitku ponarejene bankovce. Danes kupuje z namenom, da

.

Mladenič se je povrnil med živino. Čotar se mu je nekam izgubil. Izvedel je, da je prodal ovce in odšel proti domu. Mož mu ni smel uiti. Ubral jo je naglo za nijim.

nove načrte.

Dohitel ga je v Žabšah pred Juirčkovo gostilno. »Očka, ali stopiva malo noter?« ga je priliznjeno ustavil.

Čotar se je izgovarjal: »Mudi se mi domov. Žena pojde nekam od doma, pa je rekla, naj se hitro povrnem.« 

»Eh, kaj žena! Danes je domači praznik, ki ga proslavljamo samo dvakrat na leto...« 

»Jože, res ne morem. Doma je toliko dela!« 

»Kdor pridno dela, potrebuje počitka.« Fant ga je prijel za roko in vlekel v gostilno. Čotar se mu je upiral, a naposled se je vendar vdal, videč, da se ne more ubraniti,

V gostilni še ni bilo pivcev, ker je bilo prezgodaj. Pred poldnem ljudje še ne odhajajo s sejma. Jurčkova gostilna se je napolnila šele zvečer, ker je bila mnogim zadnja postaja.

Jože in Čotar sta se zaprla v kamro. Tam je bila pogrnjena miza za boljše goste. Fant je naročil najboljšega vina. »Plačal bom jaz«, je potolažil revnega starca. »Zato, ker sem vas povabil.« 

Krčmar je prinesel vina in vprašal, ali bosta kaj prigriznila. Ker sta molčala, se je Jurček kmalu prisukal s kruhom in pečenko. Voščil jima je dober tek in se odstranil. Samo dveh gostov ni bilo vredno zabavati. Mož je bil zgovoren takrat, kadar je bila večja družba.

»Ali ste prodali?« je vprašal Jože, ko sta pričela jesti in zalivati z vinom.

»Prodal«, mu je odvrnil Čotar.

»Mihelov semenj je navadno dober. Potem se kupčija obrne.« — Jože je nalival in silil možička s pijačo, dočim je sam le pokušal. Ostati je hotel trezen in razvezati starcu jezik. Čim je opazil prvi učinek pijače, je začel po dolgih ovinkih: »Za ovce ste precej dobili. Kam boste z denarjem?« 

Čotar mu je pritrdil: »Nekaj je že, nekaj. A ko bi bilo še toliko, bi bilo premalo...« 

»V Bukovju ste trdni gospodarji«, je hvalil Jože. »Tam gori si znate pomagati...« 

»Kajpak, trudimo se od zore do mraka, kakor vemo in znamo...« 

»Pa še ponoči«, je dostavil Jože.

»Tudi, kadar je mnogo dela...« 

Čotar mu je umaknil pogled, da bi fant ne opazil zadrege, ki se je pojavila starcu na obrazu. »Ali ve?« ga je zaskrbelo.

Njegovo zadrego je mladeni hitro opazil. Ker je razbelil železo, ga mora urno kovati. Zdaj dokler sta z možakom sama in ju nihče ne moti. Kadar bodo začeli prihajati pivci, bosta morali pa nehati. Bog ne daj, da bi kdorkoli kaj slišal.

»Očka!« Mladenič se je nagnil proti Čotarju in mu šepnil v uho: »Bukovje bo zaslovelo...« 

»Zakaj?« Mož se je ustrašil.

»Zato, ker dobro napreduje...« 

»Nič ne vem«, je bil sit nadlegovanja.

»Bukovje ima denarja ko črepinj... Nobena vas v okolici ni tako bogata...« 

»Kje naj jemljemo denar?« se je branil starec.

»Sami ga delate...« Jože mu je važno pomežiknil.

Te besede so zadele kakor strela. Čotar je kar otrpnil. Grižljeja, ki ga je založil, ni mogel spraviti v želodec. Šele čez dalje časa je pričel jecljati: »Jože, ali se upaš kaj takega izreči?« 

Mladenič ga je moral prepričati, da mu noče škodovati. Med drugim mu je rekel: »Tukaj sva sama, zato se nama ni treba nikogar bati. Drugod bi tega ne izbleknil...« 

»Lagati ne smeš nikjer!« — Čotar je vrgel na mizo nekaj drobiža in hotel oditi.

Jože ga je posadil za mizo. »Tukaj ostanite!«, mu je skoro zapovedal. »Nisva se še dovolj pomenila.« 

Ostal je kakor brez moči in volje. Ni se mu upal upreti.

Fant je nadaljeval premišljeno, ko se je Čotar pomiril: »Kar sem izrekel, je resnica, katero lahko dokažem...« 

Starec je zbral vso moč in izpregovoril prav glasno: »Kdo nas more tako nesramno obdobžiti?« 

»Tisti, ki je videl luč pod Grčo?« 

»Kdaj jo je videl?« 

»Ponoči. Pri belem dnevu nihče ne sveti.« 

»Ali se mu je sanjalo?« 

»Tiste sanje so bile resnične. Ako bi stavil v loterijo, bi zadel »terno«...« 

»Jože!« Čotar je namrdnil čelo. «Kdo te je tako hudobno varal?« 

»Tisti, ki je gledal v Babnikovo kamro...« 

Možaku je vzelo besedo, fant pa je nadaljeval posmehljivo: »Pri Babniku likajo bankovce kakor drugod perilo... Potem jih zlagajo na kupe...« 

Čotar je naposled izkašljal: »Jože, nehaj! Ako pride med ljudi, porečejo, da je resnica... Kakšne sitnosti bodo zaradi tega...« 

»Počakajte, nisem vam še vsega povedal. O tistem kovčegu se še nisva pomenila. Ali se spominjate, kje ste ga shranili?« 

»Ježeš, kdo se je vse to izmislil?« Starec je planil pokoncu in se zopet sesedel kakor pod težo silnega bremena.

»Tudi vi ste bili zraven... Ali naj vam povem, kam ste položili kovčeg z denarjem?« 

»Kam?« je prilezlo iz starca.

»Tja, kamor ste ga shranili...« 

»Nič ne veš«, se je vznejevoljil. »Izkušaš me kakor hudobec. Kdo te je naprosil?« 

»Vi, ki tajite... Mar bi mi povedali resnico... Recite, da je kovčeg z bankovci skrit v tleh pod desko... Tako bova poprej nehala....« 

»Vse ve!« se mu je izvilo iz prsi Nato ga je vprašal trepetaje: »Ali nas boš ovadil?« 

»Jaz? Ne mislite, da sem tako hudoben.« 

»Ali ve o tem še kdo drugi?« 

»Nihče razen mene. Kar sem vam povedal, sem izvohal po naključju....« 

Čotar ga je zaprosil s sklenjenimi rokami: »Jože, molči! Povej mi, koliko zahtevaš?« 

»Vas ne bom izkoriščal zaradi tega. Poravnala pa bova z neko drugo osebo...« 

»Že vem: z Lojzetom zaradi Minke...« 

»Kar ima naj jo, saj mu jo privoščim. Poračunala pa bova z Ančko, ako ne boste nasprotovali...« 

Mož je zadovoljno prikimal. Ako začne Jože prijateljstvo z njegovo hčerko, tedaj se mu ga ni treba bati. Odštel ji bo lahko lepo doto. Fant še ne ve, koliko bi priženil.

Jože je spoznal, da ga je ujel v zanko. Na račun njegove hčerke ga bo sukal kakor igračko. Vse podrobnosti bo lahko izvedel. Zato je poizkusil: »Očka, izpolniti mi morate neko posebno željo...« 

»Vse, kar hočeš«, mu je bil pripravljen ugoditi.

»Povejte mi, kaj pomenijo pod Grčo tiste lučke?« 

»Pod gričem je votlina.« Starec mu ni več prikrival. »Tam se shajamo ponoči...« 

»O votlini so že zdavnaj pripovedovali. Vhoda pa menda še niso našli...« 

Čotar mu je zaupal: »Vhod je tako skrit, da ga ne najde še tako bistro oko postave...« 

»Očka, votlina me zanima. Ali bi vas mogel opazovati, kadar boste zbrani pri tajnem delu? Silno bi mi ustregli.« 

Mož je pomišljal. Odreči se mu ni upal zaradi Ančke, toda ugoditi mu je bilo hudo, hudo. »Jože, ne morem«, je zaječalo iz njega. »Ne morem zavoljo drugih... Veže me dogovor...« 

»Ne maram, da bi me kdo videl. Skril bi se kam za steno...« 

»Naši ljudje so jako oprezni.« — Dedec se je počehljal za ušesi. »Pomisli, ako bi te kdo izvohal in izvedel, kdo ti je pomagal...« 

»Očka, zame se ne bojte. Ne bom vas izdal za nobeno ceno...« 

»Toda vedi, da mi gre za življenje...« 

»Ali mi še vedno ne zaupate? Seveda, bolj zanesljiv vam je — Potokarjev Lojze...« 

»Jože, tega mi ne očitaj.« — Čotar se je prepričal, da je fant poučen o vsem natanko. Kdo ga je uvedel v tajnosti gorske vasice?

Videl je, da je fant užaljen. Bal se je zamere. Izdal mu je že toliko, da lahko izvaja najhujše

posledice. Zato se je moral opravičiti: »Babnik ima med nami prvo besedo... Lojzeta je priporočila Minka, njegova nevesta...« 

Jože je bil radoveden: »Ali bo držalo, kar je med njima?« 

»Kakor je videti, se imata silno rada. Menda bo že kmalu poroka.« 

Ni mu bila prijetna ta novica. Toda spričo Čotarja se je znosil: »Saj ni sama... Obesil se ne bom zaradi tega...»

»Prva ljubezen je huda reč«, je vedel Čotar. »Kakor žerjavica, ki tli pod pepelom...« 

Mladenič se je čudil, odkod ima starec take izkušnje. Spomnil se je, da mu ne sme pritrditi. Dejal je mirno: »Hudo bi mi bilo, ako bi ne bilo Ančke...« 

»Ali sta se že kaj zmenila? Pri nas te menda ni bilo, ako se prav spominjam...« 

»Pa še lahko pridem... Vsaka reč ima svoj začetek...« 

»Pridi! Dekle ima veselje do gospodinjstva. In z doto boš tudi zadovoljen.« 

»Ob prvi priložnosti se bom oglasil.« 

»Samo molči, Jože! Molči, kar sem ti povedal.« — To je bilo edino, kar je starca še skrbelo.

»Rekel sem vam, da ne bom črhnil besedice. Jezik naj mi otrpne, ako bi se kdaj pregrešil.« 

»Zdaj ti Verjamem. Ga ni na svetu človeka, na katerega bi se bolj zanesel...« 

Mladenič ga je še bolj utrdil: »Ako pride iz mojih ust kaj takega, kar bi vam škodovalo, naj me več ne nosi zemlja...« 

To je veljalo kot prisega. Takih besed ne izrekamo tjavendan, marveč le z resnim, poštenim namenom. Srce, razburjeno od skrbi, se je starcu popolnoma umirilo.

»Očka, kdaj me boste povedli v votlino?« ga je pričel ponovno navijati. »Natanko se morava dogovoriti.« 

»Ali že danes?« Dedec se kar ni mogel odločiti.

»Čemu bi odlašala. Zdaj je priložnost.« 

Čotar je računal na prste: »Danes je sreda — četrtek — petek... Pridi v soboto ob enajstih... Skrij se pod Grčo za grmovje... Poklical te bom z rahlim žvižgom...« 

»Velja« Jože mu je stisnil desnico. »Glejte, da boste držali besedo.«

»Če pa rečem in pravim!« Starec ni mogel bolje potrditi svoje obljube.

»In Ančko pozdravite!«

Ako misliš resno, ji bom omenil...«

Tukaj sta morala nehati. Priropotalo je nekoliko pivcev, ki so posedli za mizo. Jože je hitro poravnal račun in odšel za Čotarjem skozi stranska vrata. Zunaj sta krenila vsak po svoji poti.

3.
V gorski votlini.
[uredi]

Potočje, dolinska vasica, je izginjala v mraku jesenskega večera. Megla, ki je ovijala Grčo, je segala do Bukovja. Včasih je potegnil krivec ter jo porinil navzdol čez vas; sapa iz doline pa jo je zopet obrnila nazaj proti vrhu griča.

Za grmom pod pečino je čepel Murnov Jože. Srce mu je utripalo v nemirnem pričakovanju. Ali bo prišel Čotar, kakor sta se dogovorila? Morda se je premislil. Urezal si je močno palico, da bo pripravljen, če se bo treba braniti.

Kmalu po desetih je zašumelo dračje. Nekdo je prihajal navzgor po kameniti stezi. Koraki so se ustavili pod pečino. Čulo se je tiho žvižganje.

Fant je spoznal dogovorjeno znamenje. Splazil se je iz grmovja in lezel navzgor pod strmino. Ob skali, izprani od nalivov, je ugledal temno senco.

»Ali si ti?« ga je nekdo tiho nagovoril.

»Tukaj vas čakam.« Jože je spoznal čotarja po besedi.

»Prišel sem prej, kakor sva se zmenila. To pa zato, da naju kdo ne zasači.«

»Ali se že mudi?« je vprašal mladenič.

»Začeli bomo točno ob enajstih. Nocoj je megla in se luči ne vidijo v dolino...«

Prijel je mladeniča za roko in ga vlekel proti pečini. Hodila sta brez luči; fant se je večkrat spoteknil, a spremljevalec je bil vajen poti ter se je ognil vsakega kamna.

Prišla sta do mesta, kjer se je reber zajedala v pečino. Raskavo kamenito ploščo so pokrivale suhe veje. Dvignila sta kamen ter ga prislonila k skali. Fant je bil silno neroden.

Mož ga je poučil: »Lezi in nasloni se na komolce... Plazi se kakor kača...«

Preden je legel, je hotel vedeti, ali bo varno njegovo življenje. Zahteval je jamstvo, da se mu ne bo ničesar zgodilo.

Čotar mu je dal besedo: »Vse je na tebi, kako se boš skrival... Glej, da ne boš zakašljal ali izzval ropota. To bi te ugonobilo.«

»Ali bom moral tukaj dolgo ostati?«

»Naimanj kaki dve uri...«

»Kdo bo zaprl izhod po razstanku?«

»To je moje opravilo. Kadar bom tiho zazvižgal, tedaj se približaj izhodu«

Vlegla sta se na prsi in lezla v jamo. Jože se je držal previdno starcu za nogo.

Ožina, ki je bila spočetka silno tesna, se je počasi širila v votlino. Čotar se je dvignil ter je pošepnil tovarišu, naj vstane. Rov je bil višji in širši ob vsakem koraku.

Dospela sta v votlino. Spremljevalec je prižgal smoleno baklo. Odprl se je širok obokan prostor, po katerem je tohnelo po plesnobi. Miza iz debelega kamna je stala na sredi, okrog nje pa dolgi leseni stoli.

Jože bi si bil rad ogledal vso votlino, toda spremljevalec mu je že poiskal varno skrivališče. Pokazal mu je duplino, iz katere se je izluščila debela skala. Skril ga je vanjo tako, da ga od daleč ni bilo mogoče zapaziti.

»Fant, zdaj pa tiho in mirno!« mu je resno naročil. »Sam boš kriv, ako napraviš, kakšno nerodnost. Naši ljudje ne poznajo nobene šale.«

Potem je ugasnil baklo in sedel na kamen ob izhodu.

Skozi rov je kmalu nato posijala močna svetloba. Culi so se različni glasovi. V votlini se je pojavilo več možakov; tisti, ki je stopal naprej, jim je svetil z baklo. Čotar se jim je molče pridružil.

V steni je bila luknja, kamor so vtaknili baklo. Potem so posedli okrog mize vsak na svoje mesto. Pred vhodom so postavili stražo.

Jože je videl iz skrivališča prav na mizo. Poznal je domala vso družbo, zbrano pri tajnem delu. Bili so možje iz Bukovja; Potokarjev Lojze je ostal na straži. Tisti, ki je položil na mizo zavitek, je bil poštar z Rovišja. Neznan mu je bil le možakar, ki je vzel izpod mize zaboj, zavit v debelo vrečo. Ta mož je bil čedno oblečen. Nosil je celo rokavice; glavo mu je pokrivala lepo izdelana kučma.

Neznanec je postavil zaboj na sredo mize ter poiskal kratko okrivljeno železo s svetlim ročajem. Kljuko je nataknil na vijak ob strani zaboja. Čim je pritisnil na gumb, se je dvignil pokrov, pod katerim se je belila marmornata plošča s črnim valjarjem.

Papir v zavitku je bil nastrižen na drobne liste. Neznanec jih je vložil v poseben del zaboja. Ploščo je namazal z neko barveno tekočino. Nato je zaprl pokrov in zasukal ročaj trikrat okrog vijaka.

Čim se je ročaj zavrtil tretjič, je padel na mizo listič, kakor bi ga bil pihnil z zaboja. Bil je zeleno pobarvan. Tujec ga je pogledal proti luči ter se zadovoljno obliznil.

»Ali bo dober?« ga je vprašal Vintar, ki je bil takrat poštar na Rovišju.

Škorec, tako so rekli neznancu, mu je prikimal in položil bankovec predenj na mizo.

»Oho!« se je začudil poštar. »Ali smo tako napredovali?«

»Nocoj bomo mahnili po stotakih«, se je pobahal Škorec. »Kdo bi se mučil za petake.«

Vsi so mu navdušeno pritrdili.

Gospod Škorec je gonil stroj vedno enakomerno. Stotaki so porivali drug drugega iz zaboja. Možje so se sklanjali čez mizo in radovedno stiskali glave.

Z bankovci je bilo treba ravnati zelo previdno, zakaj bili so še mokri. Šimenc jih je zlagal na desko, da se osuše, a Babnik mu je gledal na prste.

Med delom niso mnogo govorili. Škorec je bil zamaknjen v stroj in drugi se ga niso upali motiti. Čotar je utrinjal baklo; ko je dogorela, jo je zamenjal.

Škorcu je zastajala roka, moral si je odpočiti. Kratek oddih so porabili za razgovor. Kovali so načrte, kako bodo zamenjali toliko denarja.

Prekanjeni Škorec je povzel besedo. Babnika je poučil, kam naj gre na kupčijo in kako naj se obnaša. Kar bo nakupil, naj plača s ponarejenimi denarjem. Plačuje naj po ceni, kakršno bodo zahtevali. Ogiblje pa naj se večjih krajev in ljudi, ki so vajeni denarja.

»Živine bom nakupil.« — Babnik, dober mešetar, je imel veselje do kupčije.

Gorjanc se mu je ponudil za gonjača. Kar bosta nakupila, bosta tudi sproti prodala. Tako bosta prišla neopaženo do pravega denarja, katerega bosta razdelila.

To pa Babniku ni bilo po polji. »Ali naj zasluži hlapec toliko, kolikor gospodar?« Ne, tega ni mogel razumeti.

Gorjanc pa se je usajal: »Kdo je gospodar? Kdo je hlapec? Tukaj smo vsi enaki, bodi bajtar, bodi posestnik. Med nami ni razlike.«

»Tiho!« je zapovedal Škorec. »Vsak bo dobil svoj delež.«

Soseda sta utihnila kakor na povelje.

»Kam naj grem pa jaz?« Tudi ponosni Šimenc je hotel imeti potrebna navodila.

Škorec ga je poslal po vino na Dolenjsko. Usmeril ga je v hribe, kjer so ljudje manj poučeni. Nove bankovce bodo sprejemali z veseljem ter jih hranili v mašnih knjigah.

»Čemu mi bo vino?« je mrmral ošabnik, nezadovoljen z njegovimi načrti.

»Zaradi denarja, do katerega pa lahko poiščete drugačno pot, če se vam zdi bolj pripravna.«

Ker ni mogel Šimenc najti nobene pametne misli, zato je previdno molčal.

Na vrsto je prišel Rjavc, ki je bil med vsemi najbolj preprost in dolgočasen. Mož ni bil vajen mnogo govoriti. Pa še tisto, kar je povedal, ni imelo pravega pomena.

cTi boš kupoval perutnino«, mu je naročil Škorec. »Putke, piske in petelinčke...«

»Aaa!« je leno zategnil dedec. »Branjevca boš igral. Tako boš lahko precej zamenjal«


»Pojde pa Marta«, je ponudil svojo ženo.

Vsi so bili zadovoljni. Marta je bolj zgovorna kakor pa njen »leseni Jaka«. Babše se urno zasuče ter ne pride zlepa v zadrego. In jeziček ima namazan, da jo nihče ne užene.

Čas oddiha jim je hitro potekel. Škorec je zopet napolnil stroj s praznini papirjem in zavrtel sukalo. Bankovci so leteli na mizo, da so jih komaj sproti odlagali na desko.

Ko so se nekoliko osušili, so jih zložili v košaro, ki so jo napolnili do vrha. Babnik jih je skrbno preštel, Šimenc pa zapisal s kredo na desko, koliko so jih naredili.

»Znate pa, znate!« so hvalili spretnega ponarejevalca. »Kaj takega nismo pričakovali!«

Škorec se ni branil pohvale. Dejal je z zavestjo: »Glejte, da jih boste še vi tako hitro zamenjavali...«

»Takrat bomo obračunali«, so mu obetali drug za drugim. »Petak od stotaka — kakor smo se dogovorili.«


»Manj tudi ne vzamem. Zastonj se ne bom trudil in podajal v nevarnost...«

»Prav imate«, mu je pritrdil roviški poštar. »Nimam prijatelja, da bi šel v luknjo zaradi njega...«

Bukovčani so bili užaljeni. Šimenc je porasel: »Ali menite, da bomo koga izdali?« 

Škorec jih je postrašil: »Gorje tistemu, kdor bi bil tako nesrečen! Rajši naj prej prostovoljno izgine v krtovo deželo.«

»Saj nismo babe!« Možje so vstajali drug za drugim in prisegali svečano: »Med nami ni izdajalca!«

»Mi smo kakor veriga«, se je ponašal Šimenc. »In trdi kakor hrastova grča.«

»Pa vendar!« Babnik se je začel čehljati: »Zamenjani denar bo krožil po svetu... Oblastva ga bodo sčasoma spoznala...«

»Vedela pa ne bodo, odkod izvira...« je pobijal škorec. »Zato je treba najbolj paziti, da ne bodo nikogar zalotili pri menjavi. Pojdite na sejme ali kamorkoli že hočete, toda povsod se skrivajte pod izmišljenim imenom.«

»A če bi vzlic temu kazala sled le v Bukovje...« je premišljal skrbni Babnik.

»Tajite, tudi ako vas vlečejo na vešala... Ne verjemite morebitnim vabljivim besedam... Tudi grožnje vas ne smejo oplašiti...«

»Gorje onemu, ki bi se izpozabil!« je grozil poštar Vintar. »Takega sme vsakdo izmed nas na mestu ustreliti.«

Možje so pristali složno na ta dogovor. Edino Čotar se je nekoliko obiral.


»No, ali ti ni prav?« ga je predrl Škorec s srditim pogledom.

»Kaj bi pa vi storili, če bi vas prijeli?« ga je vprašal čotar.

»Zivega me ne dobijo v roko«, mu je odvrnil. Vzel je iz žepa škatlico, na kateri je bila naslikana mrtvaška glava.

»Strup, strup!« so se splašili. Čotar se je plaho odmikal.

»Pomoč v skrajni sili... Samo noževo konico tega praška, pa porečejo: »Škorec ne bo nikdar več delal denarja...«

Šimenc se je pošalil: »Škoda vas bo, kadar se bo to zgodilo...«

»Kdo je pripravljen iti za menoj?« jih je preizkušal Škorec. »Temu priskrbim škatlico strupa...«

Nihče se ni oglasil.

»Bojazljivci! Prej ste se bahali, da se ne bojite svinčenih zrn... Kako prazne so bile vaše besede!«

Vsi so bili osramočeni, a Šimenc jih je izrezal: »Kdo bo zdaj mislil na smrt, ko imamo toliko denarja! Pričeli bomo šele udobno živeti.«

Sosedje so mu pritrjevali. »Kadar bomo zamenjali denar, tedaj bomo priredili domačo zabavo. Vina bomo imeli ko vode. zaklali bomo vola in napekli perutnine...«

»Prav imate!« se je strinjal poštar Vintar. »Bolje je živeti, kakor umreti.«

»Pa vas bomo tudi povabili«, so mu obljubili, »In gospoda Škorca, kar se samo ob sebi razume...«

»Mene ne bo.« — Škorec je odklonil vabilo. »Treba je previdnosti in zatajevanja.«

Potem so se dogovorili, kdaj bodo odšli na kupčijo. Ne vsi skupaj, marveč posamezno — drug za drugim. Nihče ne sme povedati, kje je doma, in izdati pravega imena. Sklenili so hoditi po hribih in se ogibati doline. Škorec jim je priporočil, naj tudi večkrat menjajo obleko. Šimenc se je ponašal celo z umetno brado.

Po kratkem posvetovanju so pospravili orodje. Napočil je čas razhoda. Babnik je zadel košaro, Čotar pa izdrl baklo in svetil v rov za odhajalci. Zunaj je ugasnil luč in zaprl odprtino.

Ves otrpel od dolgega čepenja je prilezel Jože iz skrivališča. Okrog njega se je valila neprodirna tema. S trudom je našel rov in lezel počasi proti izhodu. Tam, kjer je bila prej odprtina, je otipal kamen.

»Le čakaj me, zlodej!« ga je ujezilo. »Nalašč me je zaprl. Ne bo se hvalil, kadar prideva skupaj...«

Z obema rokama se je oprl ob skalo, ki se je neznatno premaknila. Ko jo je spustil, je sedla nazaj na prejšnje mesto. Dvigniti je ni mogel zaradi tesnega prostora, ker se ni bilo moči vzravnati.

»Ali meniš, da si me res ujel v kletko? Motiš se, ako misliš, da bom tukaj prenočil!« — Z vso silo se je oprl z ramo ob skalo in jo privzdignil. Zunaj mu je nekdo pomagal.

»Čotar!« Skozi odprtino je zapazil senco.

»Ali si se bal, da te bom pustil v votlini?!«

Možak mu je podal roko ter ga potegnil iz rova. »Prišli ste o pravem času. Ako bi bili zamudili le še nekaj hipov, bi se bili kesali...«

Čotar mu je pojasnil: »Zaradi drugih sem moral zapreti odprtino in oditi. V vasi sem se jim izgubil in krenil nazaj; mislili so, da sem jo mahnil proti domu.«

»Tedaj je v redu. Moško ste držali dano besedo...« 

Zaradi tebe sem se podal v nevarnost... Slišal si, kakšno obsodbo sem si nakopal.«

»Mislim, da me ni nihče zapazil. To bi bila polomija!«

»Ali boš molčal, Jože? Veš, da me imajo pravico ustreliti...«

»Oče, zaradi tega vam ne bo treba nikoli umreti...«

Čotar se je zopet oddahnil.

»Kaj pa Ančka?« mu je omenil med potjo Jože.

»Sporočil sem ji, da si jo pozdravil, a mi ni verjela...«

»Kaj pa je rekla?«

»Pravi, da jo imaš za norca...«

»Očka, tak pa nisem, da bi se norčeval iz poštenega dekleta...«

»Vem, da nisi; zato je najbolje, da jo o tem sam prepričaš...«

»Nocoj je prepozno...«

»A tudi nevarno, da bi kdo ne zaslutil...«

Jože se je poslovil in naglo odšel. Pri Babniku se mu je umaknila senca. »Lojze vasuje!« Fanta sta zasrbeli dlani.

»Ali bi ga?« Jože se je hitro premislil; nekaj mu je reklo, naj premaga jezo. Pri Babniku v kamri je gorela luč, kakor takrat, ko je oprezoval pri zastrtem oknu. Tukaj se se nadaljevale tajnosti gorske vasice.

4.
Na krivih potih.
[uredi]

Dasi pratika še ni kazala zime, je bilo vendar mrzlo kakor o božiču. Vrhovi daljnih gora so bili že pobeljeni s snegom, po dolini pa je pihala burja, da je kar sapo zapiralo.

Po klancu pod Rovišjem se je pomikal voz, obložen s sodi. Šimenc je stopal počasi za vozom in pustil konjema, da sta vlekla, kolikor sta hotela. Semtertja ju je celo ustavil, zakaj pred mrakom ni hotel priti na Rovišje.

Šimenc je bil na Dolenjskem, kjer je nakupil vina. Več dni je bil na poti. Zato je bil utrujen, da se je kar zapletal. Pokoncu sta ga držali le misel na dobro kupčijo in rejena denarnica, katero je nosil pod obleko.

»Dolga pot pa res izmuči človeka«, se je smilil samemu sebi. »Doma se človek nikdar tako ne izmuči, čeprav je vprežen od zore do mraka.«

Konjiča sta mu kimala v potrdilo.

Cesta proti Rovišju se je spenjala čedalje bolj v strmino. Konja sta pričela omagovati. Šimene je podložil zadnji kolesi in pritegnil vajeti, da bi konjiča nekoliko popustila. Potem je pogledal okrog voza, ali ni morda kje popustila kaka veriga. Vožnja po strmih in vijugastih klancih je bila namreč silno nevarna. Ako bi se tukaj snelo kolo in prevrnil voz, bi ne videl sodov prej kakor v grapi.

Naloženo je bilo v najlepšem redu. Šimenc je nategnil vajeti in tlesknil z bičem. Konja sta potegnila s sunkom in zopet popustila. Kopati sta začela s prednjima nogama.

»Kako bo pa zdaj?« Skrbelo ga je, da ne bo mogel speljati. Konja sta obupala nad silno težo ter nista več poprijela. Naj li. najame priprego? Do Rovišja je še dobro uro.

Šimenc je imel na Rovišju mnogo prijateljev, a niti na enega se ni zanesel. Kje je bil in kaj je nakupil, ni smel nikomur razodeti. Ljudje pa so radovedni ter ne mirujejo prej, dokler ne izvlečejo iz človeka vsega, kar hočejo vedeti. Nekaj jim moraš odgovoriti. Potem pa ti napravijo iz muhe slona. Kako se bo zagovarjal, če bodo sitnarili: »Sadjevec imaš, pa kupuješ vino... Ali boš otvoril gostilno?«

Ponovno je zamahnil z bičem in primoral konjiča, da sta speljala čez prvi klanec. Na vrhu sta se ustavila; treba se jima je bilo zopet odpočiti. Iztrkal je pred konja zadnjo rezanico, ki je še ostala v vreči. Ko sta se najedla, ju je moral napojiti. Do vode je bilo daleč, zato je natočil konjema v vedro vina iz malega soda. Konja sta ga slastno posrkala. Tako je bila zmanjšana teža na vozu, živali pa okrepčani z močno pijačo. Vzpeli sta se pokoncu in dirjali do drugega klanca.

Strmina, ki se je začenjala tukaj, je bila kakor streha. Ustrašila sta se je celo konja. Uprla sta se gospodarju ter se postavila na zadnji nogi. — iz hvaležnosti, ker ju je napojil.

Šimenc je moral zopet odtočiti. Vino je izlil kar na cesto. Ponudil bi ga bil siromaku iz bližnje koče, ko bi se ne bila poznala. Tako pa se ni upal podajati v nevarnost

Konja sta bila čedalje bolj uporna. Zavozita sta pod cesto, pri čemer se je voz nekoliko nagnil. Prazen sod je padel na tla in odbežal skoz koma navzdol v grapo.

Šimenc je bil v škripcih. Z obema rokama ja držal konja, ki sta mu hotela uiti. Bila sta kakor pobesnela.

Iz stiske ga je rešil možakar, ki pa je dohitel pod klancem. Prignal je par volov, ki ju je poganjal zadaj njegov tovariš. Vsi trije so se spoznali.

»Poženi, le poženi!« ga je nagovoril Babnik Gorjanc pa je dostavil: »Ali si toliko naložil?«

»Odkod pa vidva?« Šimenc ni holel slišati njegovega vprašnja.

»Vole sva kupila«, mu je povedal Babnik »Pa ti — si dobro opravil?«

»Bolje, kakor sem mislil. Šlo je gladko in brez ovire. Takih uspehov se nisem nadejal.«

»Tudi jaz sem zadovoljen. Ves teden že kupujem in prodajam. Povsod, kamor se obrnem, je sreča.«

»Nove bankovce ljudje posebno radi sprejemajo. Zanje bi dali zadnjo kravico iz hleva.«

»Posebno gospodinje jih cenijo«, se je namuznil Babnik.

»Zares, čedna živina!« Šimenc je pogladil voliča, ki si ju zaradi nastajajočega mraka ni mogel dovolj ogledati.

»Enega bomo zaklali za veselico,« je omenil Babnik, »drugega pa bom poredil in prodal mesarju.«

Šimenc je opazil, da sta vola vprežena. »Kakor nalašč!« se je razveselil. »Zdaj bomo pa kar pripregli.«

Hitro so uredili in pognali. Konja sta se pomirila in krepko prijela. Voliča sta jima pomagala. Drug drugemu so dajali pogum, ko so vlekli voz po klancu.

Rjavc jih je srečal na ravnici pod Rovišjem. »Kam pa, Jaka?« ga je nagovoril Babnik.

»Babnici grem naproti«, mu je odgovoril. »Šla je na kupčiji, pa se bo menda nocoj vrnila.«

Ustavil ga je tudi Gorjanc, ki je šel zadaj za vozom. Toda Rjavc se ni smel muditi. Marta mu je naročila, naj jo čaka o mraku v dolini. In tako se je moralo zgoditi.

Čakala ga je že pod klancem z ročnim vozičkom. Natrpanim s perutnino. »Klada! Kod si se vlačil?« ga je zmerjala že oddaleč.

Mož se je pohlevno izgovarjal: »Saj veš, koliko je dela z otroki. Nisem mogel prej od doma.«

»Hotel nisi, hotel«, ga je obdelovala. »In med potjo si se obiral...«

»Saj šem prišel«, ji je odvrnil, kakor si je pač v naglici domislil.

»Tiho!« mu je oblastno ukazala.

Možičku so šklepetali zobje, tako se je tresel pred hudo ženo.

»Primi in vleči«, mu je pokazala voziček. »Jaz bom porivala.« 

Prijel je za ojnico in vlekel po klancu. Marta se je držala zadaj vozička, ne da je iztegnila roko. »Prej sem jaz vozila, zdaj pa vozi ti«, se mu je posmehovala. »Kdo ti bo zmerom za osla!«

Ni se je upal zavrniti. Z obema rokama je držal ojnico in krivil hrbet, da je zadeval z nosom ob cesto. Znoj mu je lil že s curkom po obrazu.

»Vleci!« ga je še bolj priganjala. »Kaj se boš pritepal!«

Možiček jo je prosil: »Marta, porini! Za božjo voljo te prosim.«

»Ali ne porivam? Da bi le ti toliko vlekel!«

»Ves sem že premočen...«

»Se boš vsaj pošteno umil«, mu je zabavljala. »Dovolj si že umazan...« 

Ustavila sta se na sredi klanca. Mož se je moral odpočiti, zakaj silno se je bil upehal. »Kje je še Rovišje!« je begal samega sebe. »In Bukovje, Bukovje!« Starec se je kislo nakremžil.

»Sram te bodi!« se je hudovala. »Nisi vreden, da nosiš hlače...«

»Marta, odloživa« jo je prosil, ko sta peljala mimo koče.

»Osel!« ga je psovala. »Ali hočeš, da bi te ustrelili?«

Jaka se je spomnil, da gre za življenje. »Saj je pa vseeno, če poginem«, se je vdal v usodo. »Na svetu ni drugega nego trpljenje.«

Marta je mislila nasprotno. »Po smrti ne bomo ne jedli ne pili; tam ne bo treba menjavati ponarejenga denarja...« S svojimi močnimi rokami se je oprla v voz, ki je tekel, da mu je Jaka komaj dohajal. Kmalu sta dospela na Vrh, odkoder se je že videlo na Rovišje.

Vožnja po klancu je babnico nekoliko pomirila. Že je dajala možu lepe besede. Celo žal ji je bilo, ker je bila tako osorna.

Vrag, ki ju je spremljal po klancu, pa je bil že jezen, ker se zakonca nista več prepirala. Dregal je v Marto in v Jako, da bi ju vnovi razdražil. Ker ni mogel napraviti drugega, se je zaletel v voziček. Tu mu je uspelo. Rjavc je zapeljal pod cesto. Voziček se je prevrnil; komaj sta ga obdržala, da ni zdrknil v globino.

Med perutnino je nastala velika zmešnjava. Kure so kokodakale in se zaletavale v skale; petelinčki so se splašili, iščo zavetja, in gosi so se hudo vale.

»Klada, da le moreš biti tako neroden?« ga je zmerjala Marta. Vendar še daleč ni bila tako huda kakor včasi, kadar se ji mož ni prav prestopil. Jaka je mislil, da ga bo kar požrla. Kdo ve, zakaj se je zatajevala.

Polovila sta perutnino, kolikor sta jo našla v temi med grmovjem. »Nekaj jo je odletelo v grapo in utonilo v deročem potoku. Ker voziček ni bil več tako natlačen, zato sta laže vozila.

Tako so hodili Bukovčani tisti teden po krivih potih za zlatim malikom. Za njimi so plakale uboge žrtve.

5.
Pred zlatim teletom.
[uredi]

V Bukovju so se pripravljali na veselico. Babnik je zaklal rejenega vola, Šimenc pa nastavil sod najboljšega vina. Gospodinje so napekle potic in kolačev, namazanih z medom in potresenih z orehi. Rjavka je priskrbela pečene kuretine. Denarja ni bilo škoda; naredili so ga lahko, kolikor so ga potrebovali.

Na domačo zabavo so vabili fante in dekleta. Vsakdo je imel kakega prijatelja ali znanca. Bilo je v predpustu — času, ki je za veseljačenje najbolj prikladen. Plesi po kmetskih hišah so bili takrat zelo pogosti; zato tudi zabava, čeprav prirejena v večjem obsegu, ni vzbudila nikake pozornosti. Take prireditve so se vršile pod nadzorstvom staršev v veselje dorasle mladine.

Veselični prostori pri Babniku so bili okrašeni z bršljanom. Obsegali so hišo in kamro; veža je bila namenjena plesalcem.

Zvečer, čim se je stemnilo, je začela prihajati mladina. Prižgolela so dekleta s tankim hihitali jem in fantje so vriskali, da je kar zvenelo. Godec pa je raztezal harmoniko, čije mehovi so na robovih že izpuščali sapo. Kotarjev Janko je piskal na glavnik, kar se je z godbo prav dobro ujemalo.

Babnik je bil tisti večer jako dobre volje. Srce mu je igralo od veselja, ko je hodil po sobi in gledal svojo hčerko, ki je stregla gostom Primerjal jo je drugim dekletom in sklepal na tihem: »Minka je samo ena, potem pa ni daleč na okrog nobene druge...«

Celo dekleta so jo občudovale. Ugajal jim je njen beli predpasnik, ki ji je tako lepo pristojal. Lice ji je cvetelo kakor mak in venomer se ji je smehljalo. Nad njim sta sijali drobni zvezdici, iz katerih je odsevala sama ljubeznivost. Njeni bujni rumeni lasje, poviti v debelo kito, so sličili zlati kroni.

Fantje so jo silili s pijačo, a ona se je branila, češ, vino ni za dekleta. Samo Potokarjevemu Lojzetu ni odrekla. Kadar ji je ponudil kozarec, vselej je spustila kapljico na jezik. S tem mu je dala prednost pred drugimi fanti.

Lojze je bil ta večer skoro praznično oblečen, dočim so prišli drugi fantje kar v delovni obleki. Preoblekel se je nalaš zaradi Minke, pa tudi zaradi tega, da bo posekal tovariše.

Dekleta so si šepetala: »Lojze ni napačen fant, kadar se čedno obleče.« Fantje pa so menili: »Minka je čedalje lepša, čimbolj zori za možitev.« Skupno mnenje se je naposled glasilo: »Lojze in Minka bosta lep zakonski par ter ljubeča mož in žena.«

»Menda bodo že kmalu naredili«, je vedela Čotarjeva Ančka, ki je bila med dekleti najbolj zgovorna. »Balo so že naročili.«

»Babnik se bo postavil«, je menilo dekle iz sosednje vasice. »Edino hčer. bo omožil.«

»Dota bo, dota«, je potrdila Ančka in pristavila šegavo: »Kdor se hoče bogato oženiti, naj pride v Bukovje po nevesto...«

»Ali meniš?« Dekle je razumelo, da jo ponižuje. Ni pa hotelo tega očitno pokazati, ker ni maralo kaziti dobre volje. Bilo je le radovedno, odkod imajo Bukovčani toliko denarja.

»Babnik je že od nekdaj trden...« Ančka ni prišla v zadrego. »Pri hiši je stara bogatija...«

»Denarja ima neki kakor črepin...« se je vmešal fant iz doline.

»Zato se postavlja«, je dejal njegov tovariš. »Pa se ti, če se moreš.«

»Jože pa jezen«, je vedel fant iz Potočja. »Z Lojzetom že dolgo ne govorita...«

»Saj mu bo sosedam, je modrovala Ančka, »Imel jo bo pred nosom...«

»Zato mu bo še huje«, je menil Kotarjev Janko. »Vsak dan bo videl izgubljeno ovčico...«

Tedaj je zahreščala harmonika in parčki so se zavrteli. Lojze se je oklenil Minke in jo je sukal kakor igračko. Vmes je pritrkaval s petami.

Babnik je stal na stopnicah, ki so se držale iz veže na podstrešje. »Ali jo vidiš?« je pomignil ženi, ki je gledala iz kuhinje. Mica mu je zadovoljno pokimala.

»Kako se sučeta!« je omenila sosedi, ki ji je pomagala pri kuhi. »Lahko si vesela, ker imaš tako hčerko.«

Mica se je pričela čemeriti: »Kaj, ko jo bom pa tako kmalu izgubila. Oh, kaj bom brez nje počela!«

Tudi Babnika so težile take misli: »Pri nas se bo izpremenilo«, je tožil odraslim fantom, ko so nehali plesati. »Deklo bom moral najeti... Rajši bi dal oba fanta, kakor pa Minko...«

Babnikova sinova sta bila še otroka ter mu pri delu nista mnogo pomagala. Tinče je hodil še v ponavljalno šolo, Poldek pa je bil nekoliko starejši.

Fantje so hvalili Lojzeta in njegovo domačijo. Kar zavidali so ga, ker bo dobil tako brhko nevesto in pridno gospodinjo. Pa dota, dota! Kar sline so se jim cedile.

Nekateri ljudje se ponižujejo zato, da bi jih drugi poviševali. Tako tudi Babnik. »Eh, kaj denar!« je dejal prezirno. »Še pes ne žre denarja!«

»Denar je sveta vladar!« je poudaril nekdo izmed fantov. S tem je Babniku silno ustregel. »Seveda, prazna ne pojde od hiše«, se je ponašal. »Lojze bo lahko zadovoljen.«

Fantje so mu navdušeno pritrjevali. »Bahal se ne bom tako, kakor se bahajo drugi. Toda, kar bom obljubil, bom odštel pred poroko.«

Vsa družba ga je začela poveličevati. Slavospevi so veljali njemu in njegovi hčerki. Obema so zažigali kadilo. Babnik je plaval visoko po ozračju.

Hitro, kakor bi se bil nekaj domislil, je vstal in stopil k oknu. Zagledal je lučko pod Slemenom — tam, kjer je bila v davnini ljudska naselbina. Tedanji narodi so bili pogani ter so molili zlato tele. Pred svojim malikom so opravljali dobra in slaba dela. Nenadno pa so jih napadli sovražniki ter jih premagali po ljutem boju. Morali so zapustiti svoje domove in bežati. Najbrž so bili pregnani tako hitro, da niso mogli ničesar odnesti. Ločiti so se morali celo od zlatega teleta, ki so ga zakopali v zemljo. Tam, kjer se v temnih nočeh pojavlja rumena lučka, mora biti njegovo skrivališče.

Tako je pravil Babnik starodavno zgodbo, katero je slišal od svojega očeta. Mladina ga je verno poslušala.

»Tele je ulito iz čistega zlata«, je menil Potokarjev Lojze. Tudi njegov oče je mnogo vedel o zlatem teletu.

»Kdor bi ga izkopal, bi našel dragoceno starinsko znamenitost«, je izpopolnil Babnik. »In svoje ime bi ovekovečil.«

»Kopali bi že, kopali, če bi vedeli, kje začeti«, so dejali fantje. »Kdaj bi ga že imeli!« 

»Najti je treba pravo mesto, ki je nedvomno tam, kjer se prikazuje rumena lučka...«

Babnikovo modrovanje je ovrgel mladenič, ki je trdil, da se luč ne pojavlja vedna na istem mestu. Zdaj jo vidijo pod Slemenom, zdaj nad Rovišjem; celo na vznožju Svete gore jo prižiga skrivnostna roka.

»Grobišče zlatega teleta je pod Slemenom«, je pribil vsevedni Šimenc, čigar beseda je morala obveljati. Skliceval se je na pripovedovanje starega Čelešnika, ki ima pod Slemenom svojo domačijo. Ta mu je pravil tako-le: »Kadar vstanem ponoči in pogledam skoz okno, vidim na vznožju Slemena zlatega teleta, ki se sveti kakor ogenj.« — Čelešnik se je neko ojunačil in šel pogledat. Tele je bleščalo v daljavi ko sonce; čim bolj se mu je bližal, tem manjša je bila svetloba. Prikazen je naposled popolnoma otemnela. Mesta, kjer je nastala, pa Čelešnik ni mogel najti.

»Toda mi ga bomo našli«, so se ustili fantje, katerim je lezlo vino v glavo. »Živio, zlato tete!«

»Zapojmo na čast zlatemu teletu!« je predlagal razposajenec, ki je komaj prilezel iz zibke.

Mlajši fantje so jo urezali:

«Šel bom v planinco v vas,
tirirompompom.
Vriskal bom in pel na glas:

tirirompompom.«

Druga pesem je veljala Minki, ki so jo krstili za zvezdo zabavnega večera. Vsa družba je zapela:

»Odkod si dekle ti doma,
da te nobeden ne pozna,
da te nobeden ne pozna,

pa vsak te rad ima.«

»Zdaj pa plesat!« Fantje so poskakali kar čes mize in drli na plesišče. Godec je zaigral »polko«, nato pa »štajriš« in »čoteš«. Plesali so, da je kar bobnelo.

Ko so odplesali, so posedli zopet za mizo. Družba je bila že precej razigrana. Nerodni komolci so prevračali kozarce; vino je teklo že od mize. Poredni mlajši fantje so zbijali neokusne šale. Metali so drug v drugega kosti ter si vlivali za vrat vino. Tupatam so se že prerekali, a so se zopet pomirili.

Med glasnim krikom in vriščem je vstopil Murnov Jože iz Potočja. Dekleta in fantje so se spogledali, zakaj Jožeta so najmanj pričakovali.

»Pij, Jože, pij!« Od vseh strani so ga dregali s kozarci; fant ni vedel, komu na ustreže.

»Pa sedi!« so ga vabili v družbo. »Kaj boš stal! Saj ne boš več rasel!«

Jože je izbiral, kam naj prisede. Med mlajše fante ni maral; ti so mu bili preotročji. Pri mizi, pri kateri so sedeli starejši fantje, pa ni bilo več prostora. Skrivaj se je ozrl na Minko, ki je sedela pri peči. Z Lojzetom sta se držala za roko.

K omizju med dekleta je Jožeta še najbolj mikalo. Videl je, da se mu odmika Čotarjeva Ančka. Namignila mu je celo, naj prisede. Brez oklevanja je ustregel njeni želji.

Njegovo vedenje pa ni ugajalo fantom, ki so bili že natrkani. Zamerili so Jožetu, češ, da jih prezira. Kdor hoče sedeti pri dekletih, mora imeti dovoljenje. Jože pa ni nikogar vprašal, ko se je pomešal med dekleta. Celo s krivčki za klobukom jih je izzival. Ali misli, da se ga boje?

Krivčkov Bukovčani niso radi videli. Marsikak pretep se je pričel zaradi tega. Kdor se je ponašal s krivčkom, je moral bežati celo podnevi. Zakrivljeno pero je pomenilo bojevitost, s katero se ni smel nihče ponašati v tuji vasi. Tako pravico so fantje skrbno varovali.

Glede krivčkov so bili starejši fantje bolj strpni od mlajših. Ko so zagledali Jožeta z zakrivljenim peresom, so se pa dregali s komolci, ne da bi očitno zabavljali. Mlajši pa so zapeli izzivajoče:

<cente>

»Kaj maramo mi,
k' smo fantje mladi,
pri nas je korajža,

pri vas je pa ni.«

Babnik jih je opozoril, naj se vedejo dostojno. Zasukal je pogovor na zlato tele. To je učinkovalo. Mladi nataknjenci so začeli smešiti pogane v njihovem malikovanju. Oponašali so jih, kako so zažigali kadilo pred zlatim malikom. Njihovo spakovanje je bilo nerodno in neslano.

»Ali smo mi kaj boljši?« je nastopil Murnov Jože. Njegov glas je kar zasekal. Dekleta so se spogledala: »Mi smo vendar kristjani!«

»Pa se vzlic temu klanjamo zlatemu teletu. Še slabši smo od malikovalcev.«

»Kdo pa, kdo?« Mladi občutljivci so vstajali s sedežev in zahtevali pojasnila.

Jože jim je povedal v obraz: »Častilci zlatega teleta so ljudje, ki sede pred kupom denarja...«

Mladiči so se krohotali; vedeli niso, kam merijo njegove besede. Lojze in Minka pa sta občutila, da sta prizadeta. Babnik se je ugriznil v ustnico, tudi Šimencu je izpremenilo barvo.

Jože je nadaljeval prav resno: »Denar je malik, pred katerim se valjamo po blatu...«

Zopet je uščipnil Lojzeta in njegovo zaročenko. Babnik je bil zelen od jeze, Šimenc pa je nekaj godel. Toda nihče mu ni rekel besedice.

Babnik je zaklical fantom: »Plesat pojdite! Kdo ga bo poslušal!«

Vsa družba je vstala in drla v vežo. Ostala je samo Ančka, ki jo je pridržal Jože tesno na svoji strani. Kmalu se mu je približala Minka z majhnim zavitkom. Vrnila mu je njegovo sliko. Jože se je posmehljivo zahvalil.

»Kje imaš pa ti mojo?« ga je vprašala.

»Vrnil ti je ne bom«, ji je odvrnil, »pa pa jo bom vrgel v ogenj, kadar bomo sežigali pusta...«

»Naredi, kar hočeš.« Minka se je obrnila in odšla užaljena med plesalce.

Jože in Ančka sta ostala sama, kar je bilo všeč obema. Zgovorna mladenka se je fantu takoj prikupila. Rahlo jo je pobožal in naslonil njeno glavico na svoje prsi. Rana prevarane ljubezni se mu je pričela čudežno celiti.

Ponudil ji je sliko z besedami: »Vzemi jo za spomin in obljubi, da me ne boš nikoli pozabila.«

»Jože!« Ančka je sprejela sliko in pripomnila: »Nikar se ne šali...«

»Ančka, ali ne govorim dovolj resno?«

Pobesila je glavo in molčala.

»O tem sva govorila že z očetom. Ali ti niso še ni omenili?«

»Povedali so mi, a nisem verjela...«

»Ali mi ne zaupaš?«

»Prišlo je tako hitro... Tega nisem pričakovala...«

»Povej mi, Ančka, kaj misliš... Prišel sem zaradi tebe...«

Njuna pogleda sta se ujela... Njeno zvezdno oko mu je glasno odgovorilo. Prijel jo je za roko ter pritisnil na svoja usta.

V veži je utihnila godba. Jože je izpustil mladenko iz tesnega objema. »Jože, zakaj pa ti ne plešeš?« ga je vprašal pobič iz Rovišja. Izzivajoče je stopil predenj, kakor bi ga bil kdo naščuval.

»Zato, ker nisem častilec zlatega teleta«, mu je odgovoril s krepkim naglasom.

Ančka se je bala prspira, zato je tolmačila njegove besede: »Babnik je videl nocoj luč pod Slemenom...«

»To ni nič posebnega«, ji je Jože rahlo ovrgel. »Tudi drugod se vidijo luči...«

»Kje pa še?« je bil radoveden nekdo izmed družbe.

»Pod Grčo...«

»Tam gori letajo vešče«, se je oglasil Čotar. Skrbelo ga je, da bo fant kaj izbleknil.

Mladenič ga je razumel. Strah je bil nepotreben, zakaj tukaj ni mislil razkrinkati tajnosti gorske vasice. Samo Babniku je hotel nagajati in zbadati Minko. Njegove besede so bile dobro premišljene, pa so se dale tudi drugam obrniti. Kdor je bil prizadet, temu jih ni bilo treba razlagati.

»Vešč sploh ni«, je zanikal Jože. «Verujem pa v škrate, ki nosijo denar tistemu, kdor jim zapiše dušo...«

Babnik je prejel nov udarec. Šimenc je zardel do ušes; med rdečico so se mešale višnjeve poteze. Visoko je zrasel pred fantom in siknil skozi zobe: »Murn, čemu se usajaš?«

»Jaz?« Jože se ni ustrašil. »Ali sem komu kaj rekel?«

»Zineraj nekam meriš, kamor bi hotel zadeti. In brskaš kakor kura...«

»Očka, jaz vas ne razumem...«

»Vedeš se tako, kakor da si nas prišel zbadat«, mu je očital Babnik.

»Ako česa iščeš, ti bomo pomagali, da boš hitro našel...« mu je zapretil Šimenc.

Babniku se je zdelo preveč, zato je popravljal: »Pij, če si žejen, če si pa lačen, lahko tudi kaj prigrizneš...»

»Nisem prišel zato, da bi pil in jedel...«

»Potem pa molči!«

»Ako hočem.« »Ven z njim!« je zagrmelo med fanti, ki so planili izza mize. Dekleta so se plaho poskrile po kotih kakor kure, kadar jih prežene jastreb

Samo Ančka je ostala. Z eno roko je držala Jožeta, z drugo pa odrivala tistega, ki ga je hotel, udariti. »Mir!« je zapovedal Babnik. »V moji hiši se ne bo nihče pretepal.« — Dedcu so se smilili kozarci; bal se je tudi sramote.

Fant, ki je nameril Jožetu s pestjo, se jej hitro umaknil. Jože ga je odslovil z besedami: »Spat se mi poberi!«

Med Bukovčani je završalo: »Ti nas boš gonil spat, pa ti, sirota! Tujec ne bo gospodaril domačinom.«

Jože se jim je upiral: »Vabili ste me, a zdaj mi kažete vrata. Sram vas bodi!«

»Zakaj nas naj bo sram?« Rogovileži so iskali povoda, da bi se spopadli.

»Zavoljo sirovosti, ker mečete povabljenca iz hiše...«

Iskra je šinila v slamo. Pristopilo je več fantov, ki so pehali Jožeta proti vratom. Jože je na vse strani delil zaušnice, a jih je tudi prejemal Kdor ga je sunil z nogo, temu je vrnil z brco. Ančka je na ves glas jokala.

»čemu se pa ti vlečeš zanj?« jo jo nahrulil fant iz Rovišja.

Odgovorila mu je, da ga nič ne briga.

»Ali naj te pošljemo za njim? Z domačini drži, ne pa s tujci!«

»Pustite ga, nič vam ni storil. Sirovine!«

Medtem je bil Jože že zunaj pred hišo. Mladi bojeviteži so ga premetavali po tleh, brcali in suvali. Jože jih je krepko odbijal. Toda če se je otresel enega, jih je priskočilo pet, pa tudi več toliko, kolikor jih je moglo blizu.

Babnik je bil vesel, ker se je znebil pretepačev. Mislil si je: »Zunaj naj ga pa le naklestijo, saj je zaslužil. Še pomagal bi jim, ako bi me nihče ne videl.«

Jože se je dolgo upiral, a naposled je vendar omagal. »Kri! z nožem me je!« je pritajeno zaječal. »Zaklali so ga, hudobe!« Ženske so zagnale silen krik in vile roke proti nebu. — »Pomagajte!« je prosila Ančka. Fantje so bežali na vse strani; tisti, ki niso bili ničesar krivi, so se kmalu vrnili. Minka se je zaprla v kuhinjo, da ni čula vpitja. Iz hiše so prihiteli možje, ki so bili pripravljeni pomagati.

Ančka je stekla na vrt, kjer je ležal Jože. »Ali te boli? Kdo te je vrezal?« je plaho poizvedovala.

»Saj ni tako hudo?« ji je pošepnil, ko se je sklonila čezenj. Čotar je prinesel svetilko. Na njegovi roki sta zapazila majhno rano.

»jože, v hišo pojdi, da te obvežemo«, mu je prigovarjala Ančka.

»Ne grem«, je odklonil. »Babnikovega praga ne bom nikoli več prestopil...«

»Pa pojdi k nam«, ga je povabil Čotar.

»Pojdimo!« — Mladenič je bil kar zadovoljen. Ančka mu je obvezala ranico s svojim, robcem.

Čotarica je poznala vsa domača zdravila. Najprej je ustavila Jožetu kri, ki je še vedno polzela iz rane. Pokrila mu jo je s pajčevino, katero je utrgala nekje pod stropom. Roko mu je ovila s platneno krpo, češ, da se ne bo prisadilo. Vse skupaj mu je povezala z žepnim robcem.

Ančka je bila radovedna, kdo ga je urezal. Tega pa Jože ni mogel povedati. Grabilo ga je toliko rok in tema je bila — nikogar ni hotel po krivem obdolžiti. Prav nič ni mogel vedeti, kdo je bil zraven tedaj, ko je začutil rano.

»Ali boš naznanil?« je skrbelo očeta.

»Bežite, bežite! Kdo bo imel sitnosti zaradi tega!«

»Saj res ni vredno«, je potrdil starec. »Kdo ve, ali bi ne bilo celo nevarno?«

»Zaradi denarja, menite? Ali vam nisem obljubil čuvati tajnosti gorska vasice?«

»S teboj so grdo ravnali... Boš li mogel potrpeti?«

»Bom. Zaradi vas in zavoljo Ančke...«

»Zaradi Ančke — je rekel«, je mrmral sam pri sebi. »Ali sta že skupaj? Pojde li po tej poti?«

Jože je stal pri peči in gledal Ančko, ki je sedela na zapečku. Vsak hip se mu je videla lepša in bolj prijazna. Minka se je potapljala z vso naglico pred njim v pozabljenje.

Čotar ni vedel, kaj se je godilo v njegovem srcu, zato ni mislil, da jima bo mlado prijateljstvo zgladilo pot v srečen zakon. Zrasel je v prepričanju, da se mlada srca hitro ogrejejo, pa tudi naglo ohladijo. Nekateri fantje »plavšajo« le za zabavo, kakor pravi pesmica:

»Je za drugega dekleta
zdaj ljubezen tvoja vneta,
jezik ji lažniv obeta,

jo povesti pred oltar...«

Jože je bil pošten in resen mladenič. Ker je bil prevaran v ljubezni, ni bila njegova krivda. Minka se mu je izneverila brez najmanjšega povoda. Sam bi ne bil nikdar prelomil besede. Zato ga je tem bolj bolela krivica, katere ni bil zaslužil. Tolažila ga je le še zavest, da ni ničesar zagrešil.

Do tukaj je šlo vse gladko, Čotarjeve misli niso zadele na oviro. Spomnil pa se je starega Murna — moža, ki je bil trd ko hrastova korenina. Minka mu je bila všeč, ker je čislal Babnika kot bogatina. Čotar pa nima drugega nego črvivo bajto. Tako poreče starec, kateremu niso znane tajnosti gorske vasice. Z doto se Čotar ne bo smel očitno postavljati. Kmalu bi kdo zinil, kako je obogatel. Ali naj reče, da je vzel denar na posodo? Murn bo hotel vedeti kdo mu je posodil.

Jože in Ančka sta se gledala čedalje bolj ljubeznivo. Njune misli so se spajale v eno... Občutkov, ki so se prelivali v njunih srcih, si še nista mogla popolnoma razodeti.

»Ali te še boli, Jože?« je sočutno poizvedovala Ančka. Prijela ga je za ranjeno roko in mu gladila prste.

»Nič me ne boli«, ji je odvrnil. »Kadar te pogledam, mi je tako sladko pri srcu...«

Čotar ju je gledal z vidnim zadovoljstvom. Pomignil je Jožetu, naj gre z njim v kamro. V postelji je hranil zavitek, v katerem je bilo več svežnjev ponarejenih stotakov. »Le poglej jih, kako natančno so izdelani«, mu je kazal sveženj za svežnjem.

»Vidim, vidim. Prav lični so in do pičice podobni pravim stotakom...«

»Polovico jih bom dal Ančki za doto«, se je pobahal Čotar. »Ali si zadovoljen?«

»Nisem.« — Mladenič je nadaljeval preudarno: »Oče, vzel bom Ančko — ne maram pa denarja...«

»Zakaj ne?« je osupnil čotar.

»Zato, ker je v njem poguba... Tak denar ne prinese blagoslova...«

»Kam pa naj ga denem?« je vprašal ves obupan.

»Tja ga nesite, kjer ste ga dobili, če hočete dobro samemu sebi...«

»Tega ne morem storiti. Prevečbi se jim zameril...«

»Odstopite, dokler ni zamujeno. V tem je vaša sreča... Hitite, da ne bo prepozno...«

»Mislili bodo, da jih nameravam izdati... Kakšne vzroke naj navedem?«

»Vrnite denar in recite, da boste molčali...«

»Tega mi ne bodo verjeli...«

»Kakor hočejo. Vi boste odložili krivdo..«

Čotar se je prijel za glavo. »Ako vrnem denar, bomo zopet tam, kjer smo bili... Ali res ni drugega izhoda?«

»Edina pot, po kateri je mogoča rešitev... Zakoni proti ponarejanju denarja so silno strogi... Nevarnosti sta vaša prostost in vaše imetje...«

»Ali meniš, da nas bodo izsledili?« Ves se je tresel, tako ga je skrbelo.

»Morda so vam že za petami... Ponarejevalci denarja imajo čudovito smolo...«

»Ako je tako, potem ne bom odlašal...«

»Če vam je na tem, da ostanemo prijatelji, tedaj ugodite moji želji... Sicer se ločijo naša pota...«

Ančka je pogledala Jožeta, nato pa očeta. Njen pogled je izražal tiho prošnjo. »Jutri bo urejeno.« — Čotar se je vdal na vsi črti. Fant mu je jasneje naslikal pretečo nevarnost. Potem se je namenil oditi.

»Jože, nikar ne hodi!« mu je branila Ančka. »Počakaj, da se bo zdanilo. Jezni so nate... Nič ne veš, odkod bo priletelo...«

»Pojdem«, se je odločil. »Ako ostanem, porečejo, da se nisem upal... Tega veselja jim nalašč ne bom napravil...«

»Ako te napadejo, pazi, da je ne dobiš po glavi... Beži, lepo te prosim... Nikar se ne pretepaj!«

»Na svidenje, Ančka!« — Prijel jo je za roko in jo potegnil za seboj. Šla je za njim v vežo. Tu ji je ovil roko krog vratu ter jo pritisnil k sebi. Njuna mlada ljubezen je bila zapečatena z vročim poljubom.

* * *

Veselica pri Babniku še ni bila končana. Vriš in hrup sta se sicer polegla, ker so odšli rogovileži. Ostali pa so domačini in nekaj takih, ki so se mirno obnašali. Mize so bile še vedno prav dobro obložene.

Precej časa so govorili o Jožetu, ki je bil prav za prav res kriv prepira. »Kar je iskal, to je našel«, so mu privoščili. »Tisto prasko na roki naj shrani za spomin, kdaj jo je iztaknil. Zakaj nas je pa ščipal in zbadal.«

»Usajal se je zaradi Minke«, jo je pogodil Babnik. »Zdaj ga poznamo...«

»Kar brž napravimo«, se je mudilo Lojzetu. »Jože bo še vedno sitnaril in razdiral... Kdo ve, kaj bo še vse doprinesel...«

»Zdaj ima Ančko«, je nekdo posmehljivo omenil. Vsi so se glasno krohotali. »Kdor visoko leta, nizko sede«, je pripomnil Babnik. »Dekle sicer ni napačno... Morda bo celo nekaj dote... Toda koča, koča... Murn se bo grizel...«

»Ančka ne bo nikdar pri Murnu«, je vedel fant iz Potočja. »čotar še ne pozna Murna... Ni ga še poskusil...«

Babnik mu je pritrdil in rekel: »Zastran mene naj bo, kakor hoče.« — Potem je obrnil besedo: »Lojze, ali potrebuješ denarja?«

»Nekaj bi seveda potreboval«, je izrazil tiho željo. »Vsak dan mora človek kaj izdati...«

»Tukaj imaš!« Mož je segel v miznico ter mu dal sveženj stotakov. »Jej, pa novi so!« so strmeli fantje, ki niso poznali tajnosti gorske vasice.

Babnik je bil čedalje boljše volje. »Ali naj dam vsakemu enega?« Njegovo oko je premerilo počasi vse omizje.

Fantje se niso upali izreči svoje želje.

Pričel je deliti petake, kakor bi dajal otrokom odpustke. Fantje so se mu zahvaljevali radovedni, odkod je njegova darežljivost. Dozdaj še ni bilo slišati, da bi bil Babnik komu kdaj podaril toliko, kolikor je črnega za nohtom.

»Pijte in jejte!« je pozival fante. »Danes vas nič ne stane.«

Pili so in jedli ter si skrivaj polnili žepe. S polnimi usti so hvalili Babnika kakor za stavo. Njegovo ime so kovali v zvezde. Zažigali so mu kadilo kakor pred oltarjem.

»Ali bomo kadili?« Bahač se je spomnil, da jim še ni dovolj postregel. Šel je po cigare ter jih razdelil. Fantje so iskali treščic, da bi jih prižgali.

Mož jih je prehitel. Zvil je bankovec ter ga pritaknil k luči. Z njim si je prižgal cigaro. Fantje so se spogledali; škoda se jim je zdelo denarja. Mislili so, da bodo prižigali zdaj od tleče cigare. Babnik pa tega ni maral. Prižgal je vsakemu posebej z novim petakom.

Zabava se je izpremenila proti jutru v pravcato dolgočasje. Godec se je potegnil za peč in pričel smrčati. Tisti, bi so mogli še hoditi, so odšli z opotekajočimi se koraki. Nekaj jih je ostalo v veži za vrati in zunaj pred pragom; drugi so pospali za mizo. Celo ponosni Babnik se je najedel hvale in Lojze napil ljubezni ob strani svoje zaročenke. Kadar je človek vsega naveličan, tedaj ne potrebuje drugega nepo spanje.

Po hiši se je razlival neprijeten vonj po dimu in po razlitem vinu.

6.
Usodni načrt.
[uredi]

Škorec, ponarejalec denarja, in njegov tovariš poštar Vintar se nista udeležila predpustne zabave. V Bukovje jima ni dišalo zato, ker bi utegnila njuna navzočnost vzbuditi nepotrebno sumničenje. Nevarno je bilo, da bi ju kdo ujel v zanko. Ravnala sta se po pregovoru, ki pravi: »Kdor ima na glavi maslo, naj ne hodi na solnce.«

Tisto noč sta sedela v zakurjeni sobici, zatopljena v svoje načrte. Tukaj ju ni mogel nihče motiti. Šum z roviškega trga ni dosegel skrite podstrešne celice; celo zvon iz ponosnega vaškega zvonika je komaj prodrl vanjo, kadar je naznanil uro. Okence je bilo obrnjeno na dvorišče.

Pred njima na mizi je stala lična steklenica. Počasi sta srebljala žganje iz malega šilca in prigrizovala orehovo potico. Menila sta se o važnih zadevah.

»Bukovčani so tiči, da malo takih«, je hvalil Škorec prebivalce gorske vasice. »Skoro ves denar so že zamenjali.«

»Ti ljudje so res podjetni«, mu je pritrdil poštar Vintar. »Midva bi se od njih lahko marsičesa naučila.«

Škorec je odklonil: »Kar za zgled naj ti bodo. Zame pa delajo drugi...«

»Ali samo zate? In jaz ne bom imel ničesar od tega?«

»Nekaj boš že dobil... Toliko, kolikor si zaslužil...«

»Oho!« je zategnil Vintar. »Za nekaj grošev ne bom hodil s tabo po hribih...«

Škorec mu je zasolil: »Pa si pomagaj! Koliko si pa že zamenjal?«

»Saj veš, da nimam časa«, se je vznejevoljil poštar.

»Tedaj moraš koga najeti...«

»Svetovalec ob nič ne pride... Na koga naj se pa zanesem?«

»Meniš li, da zanesljivih ljudi ni več na svetu?«

»Redki so, jako redki. In z lučjo jih moraš iskati pri belem dnevu.«

»Nekateri ljudje so takšni, da nikomur ne zaupajo...«

»Najdemo pa tudi take, ki vsako reč na zvon obesijo...«

Prebrisanec je začel modrovati: »Vsakdo bo molčal. Vidiš, tako je: kdor spravlja ponarejene bankovce v promet, je prav tako kaznovan, kakor tisti, ki jih izdeluje...«

Ta misel ni bila napačna. Vintar je v hipu pregledal vso okolico, da bi našel človeka, kateremu bi poveril menjavanje ponarejenega denarja. Mož je imel v domači okolici marsikakega prijatelja in mnogo dobrih znancev. Našel je nekaj takih, ki bi mu bili morda zvesti, dokler bi imeli srečo. Čim bi jih pa zasačilo oko postave ter bi jim šlo za kožo, bi ga izdali.

Teh pomislekov tudi Škorec ni mogel zavreči. Celo pohvalil je tovariša, da misli na globoko in na široko. Poštarju je ugajalo njegovo priznanje. Brž si je domislil: »Vzel bom dopust ter se odpeljal kam daleč, kjer me ne poznajo. Tam bom zamenjal ves denar ter jo urno pobrisal.«

Škorec mu je povedal zgodbo o krčmarju, ki se je mnogo ukvarjal s ponarejenim denarjem. Nekoč se mu je posrečilo zamenjati izredno obilno vsoto. Zgodilo se je tako-le:

Pozno nekega večera je prišel v njegovo pivnico sodni sluga na polič vina. Hitro je izpil in hotel oditi.

»Kam pa tako naglo?« ga je ustavil krčmar, zakaj sluga je sedel navadno kakor prirasel.

»Nocoj se mi mudi«, je odgovoril.

»Mudi?« Krčmarju se je videla čudna ta beseda.

»Res, res. Jutri na vse zgodaj pojdem od doma...«

»Ti, pa zgodaj?« se je šalil krčmar. »Ali sem te prav razumel?«

Sluga se je ozrl pazno krog sebe. Potem mu je zaupal: »Denar bom nesel v mestno blagajno...«

»Ali ti zaupajo?« mu je nagajal. »Toliko denarja!«

»Bolj ko vsem drugim. Bog ne daj, da bi kradel...«

Krčmar ga je pohvalil: »Vem, da si poštenjak od nog do glave. Zato pa pokusiva zdajle novo kapljico; sod najboljšega sem nastavil.«

Sluga se je dal zapeljati. Sedel je poleg krčmarja, ki mu je brž natočil kozarec. Izpraznil ga je, kakor bi bil pogledal na uro. Še drugi in tretji kozarec — in mož je pozabil na važno opravilo. Nič več se mu ni mudilo. Glava mu je bila zjutraj trudna in noge so se mu zapletale. Zaman se je umival s hladno studenčnico. Vzlic temu pa si je opasal potno torbo in odšel z okovano gorjačo.

Nedaleč na hribčku je zavil v senco. Legel je pod košato drevo in položil torbo zraven sebe. Mislil se je le nekoliko odpočiti, a ga je premagal spanec.

Krčmar se mu je oprezno približal. Hitro je odprl njegovo torbo in vzel toliko pravih bankovcev, kolikor mu je podtaknil svojih ponarejenih izdelkov. Nato jo je naglo odkuril.

»To ni dogodbica, marveč pripovedka«, mu je ovrgel poštar, ko je tovariš nehal govoriti.

»Naj bo, kar hoče, samo da je dobro izmišljeno. Ali bi ti kaj takega izvedel?«

»Kako, če pa nimam priložnosti...«

»Nimaš? Čemu pa je poštna blagajna?«

»Prijatelj, ali me hočeš uničiti? Da se le upaš kaj takega izreči!«

»Ako si tak strahopetec, tedaj ne boš nikdar ničesar dosegel...«

Vintar je bil užaljen. Zanimalo ga je, kaj misli tovariš o blagajni. Morda bi se dalo izvesti... Za bojazljivca ni hotel veljati.

»Koliko denarja imaš v blagajni?« se je glasilo njegovo vprašanje.

»Precej«, mu je odgovoril. »Davki so pobbrani...«

»Nu, torej.« — Kretnja, ki jo je pri tem napravil, je povedala več ko njegove besede.

»Ponarejenega denarja vendar ne morem oddati«, je osupnil poštar.

»Nihče ne reče, da ga moraš...» Škorca je bila sama zvijačnost.

»Denar odpošiljam vsak mesec... Ako bi zaostal, bi me hitro opozorili.«

»Toda če bi se pripetila nesreča?«

Poštar je pomišljal: »Ne vem, kaj bi se moglo zgoditi...«

»I no, ako bi ti — na primer — blagajna zgorela...«

»Rekli bi, da sem jo zažgal nalašč...«

»Reči je lahko. A kdo bo dokazal?«

»Hm, dokazal...«

»Brez dokazov ne morejo nikogar obsoditi...«

»Pa vendar.« Poštar se je zamislil. »Preiskava bi bila stroga in natančna...«

»Sodišče te bo zaslišalo in ti boš povedal, kar boš hotel. Govoriti moraš tako, da ti bodo verjeli...«

»Pretaknili bodo tudi moje stanovanje...«

»Denar moraš spraviti na varno... Najbolje bo, če ga kam zakoplješ...«

Vintar je bobnal s prsti po mizi. Po ušesih mu je brnelo, kakor bi slišal nekje v daljavi zvoniti.

»Škorec je pogledal na uro. »Enajst!« je rekel ter leno zazehal.

»Ali že greš?« Poštar ga ni maral zadrževati.

»Opolnoči moram biti nekje, kjer jih bo zbranih mnogo v mojem imenu... Pojdi z menoj, ako te mika...«

»Ne grem«, je odklonil vabilo. »Videla se bova v Bukovju — takrat, ko bomo delili...«

»Ako te kdo vpraša po meni, bodi previden... Dozdaj me še ne poznajo.«

»Toliko časa, dokler ne izvohajo ponarejenega denarja, se ti še ni treba skrivati...«

»Vem, a vendar...«

Škorec je odhajal. Zavil se je v debelo suknjo in odvihal kučmo čez ušesa. Na roko si je nataknil rokavice. Tak je stopil v zvezdno zimsko noč in krenil po poti, na kateri ga ni nihče srečal jamo Čurnov pes je začutil tihe korake in zalajal — edini glasovi, ki so se čuli tisto noč na Rovišju.

Poštar še ni šel počivat. Zavil se je globoko v svoje temne načrte. Ugajala mu je samota s svojo grobno tišino. Škorčev nasvet je temeljito preudaril. Prav zdaj so plačali kmetje davek, zato je blagajna dobro založena. Vsak večer jo je redno zaključil. Poštna blagajna na Rovišju je bila lesena omarica, ki se je zaklepala. Razdeljena je bila v dva dela. V zgornjem predalu ja hranil poštar najvažnejše spise in denarne izkaze. Spodaj pa je bil prostor za bankovce, poravnane v svežnje. Drobiž je deval v leseno posodico. Blagajna je stala ob zidu blizu železne cevi, ki je odvajala dim iz peči v dimnik.

Vse to je Vintar le površno premislil. Bolj natanko je preračunal, koliko denarja bo lahko zamenjal in kam bo spravil prave bankovce. Potem bo zažgal blagajno. S takim pogubnim namenom je odšel počivat. Ako bi se bil posvetoval s kakim pametnim človekom, bi bil svoje načrte morda izpremenil ali jih celo prekrižal. Ker pa je molčal in zaupal vse samemu sebi, je zgrmel v pogubo. Podpisal je svojo smrtno sodbo.

Gospod Vintar se je poslavljal od svojega poštnega urada. Več ko deset let je opravljal svojo službo in ljudje so ga spoštovali. Zadnje dni je bil ves drugačen. Nihče ni slutil, da kuje tako pogubne načrte.

Poslednji večer je napolnil blagajno s papirjem, pod katerega je položil tlečo gobo. Vrata je le rahlo priprl, zato, da bi se ogenj ne zadušil. Tudi oken ni zagrnil, ker je hotel, da bi ogenj hitro opazili. Zaklenil pa je sobna vrata z okencem, pri katerem je sprejemal stranke.

Kmalu ko se je stemnilo, so na trgu zapeli fantje. Zbirali so se skoro vsak večer tukaj, kjer so prepevali in zbijali šale. Petje na vaškem trgu je nenadno utihnilo.

»Ogenj! Gori!« je završalo med mladino.

»Kje?« Ljudje so prestrašeni odpirali okna in gledali na cesto.

»Na pošti gorb, so se mešali glasovi. »Soba v pritličju je polna ognja...« 

Trg pred cerkvijo se je na mah izpraznil. Vse je drlo proti večjemu poslopju, ki je stalo nekaj korakov od ceste. Tam je bila soba poštnega urada.

V sobi je pokalo in prasketalo. Vaščani so razbili šipe; v nos jim je udaril smrad po ožganem papirju. Ženske so že nosile vodo ter jo metale skoz okno.

Tedaj je prihitel poštar bos in brez klobuka. Stanoval je pri sosedu nedaleč od pošte. Brž je odklenil vrata ter jih odprl do kraja. Gost dim se je pričel valiti iz sobe.

Ko se je razkadilo, so ugledali ob zidu tlečo blagajno. Ostal je le še kup žerjavice. Vnel se je tudi stol, ki je pa zgorel le do polovice.

Orožniki so sestavili zapisnik. Ugotovili so, da je stala omarica preblizu cevi, od katere so se vneli spisi, zloženi na blagajni. Tukaj je pričelo najprej goreti.

Na vprašanje, koliko denarja je zgorelo, je pokazal Vintar orožniku blagajniško knjigo. Orožnika je zanimal le končni znesek. »Uuu, lepa vsota! Škoda denarja!« je vzkliknil ob sklepni številki.

»Škoda!« je vzdihnil poštar. »Na nevarnost sem opozoril pred časom celo poštnega nadzornika in tudi župana. Toda nihče se ni zmenil za moje opomine.«

»Zakaj niste prestavili peči ali blagajne?« je omenil orožnik. »Lahko bi bili bolj previdni.«

»Nesreča, kaj hočemo!« je tarnal poštar. »Usoda!«

Sestavili so zapisnik ter ga podpisali. Nato so uradno zaprli sobo in obvestili poštno ravnateljstvo, ki naj podvzame nadaljnje korake.

Novica o požaru na pošti je hitela od vasice do vasice. V Bukovje je prispela šele pozno popoldne. Čotar se je prestrašil. Srce mu je pričelo nemirno utripati.

Tistega, kar je bil obljubil Murnovemu Jožetu, doslej še ni izvedel. Ni se mogel odločiti. Kako naj zavrže toliko denarja? S čim bo nadomestil nade v boljšo bodočnost?

In vendar! Jožetu se ne sme odreči zaradi Ančke. Novica, ki je prispela z Rovišja, ga je priganjala, naj nikar ne odlaša. Zaslutil je temno ozadje.

Spričo nevarnosti se ni mogel več ustaviti. Pograbil je v predpasnik ponarejene bankovce ter jo ubral proti Babniku. Tam je našel Šimenca in Potokarjevega Lojzeta v živahnem razgovoru.

»Tukaj jih imate!« — Čotar je stresel bankovce prednje na mizo.

»Ali noriš« so ga prebadali s srpimi pogledi, za katerimi se je skrivala bojazen. »Tukaj je denar — ves, kar ga je prišlo name... Jaz ga ne maram...«

Babnik in Lojze sta osupnila. Šimenc se je začel hudovati: »Osel, kar si vzel, je tvoje... Mi ne maramo tvojega denarja... Ali meniš, da se boš tako izmazal? Presneto se motiš!«

»Denar je tukaj, pa ga denite, kamor hočete.« je rekel odločno. »Nazaj ga ne vzamem... Nimate tako sladke besede in tudi ne tako silne grožnje...«

Šimenc ga je zavrnil: »Čemu si pa prišel v našo družbo? Kdo ti je prigovarjal? Ali veš, s kakšnim veseljem si sprejel prve bankovce?«

»Z istim veseljem vam jih tudi vračam. Preštejte! Nobenega nisem zamenjal. S takimi posli se nisem ukvarjal.«

»Čotar, kdo te je nahujskal?« je hotel vedeti Babnik. »Kaj te je tako naglo izpremenilo?«

»Srečala me je pamet... Spoznal sem nevarnost...«

»Izdajalec!«

Šimenc mu je očital: »Cotar, ti si. nevaren človek! Naposled nas boš ovadil... Ali veš, da te imamo pravico ustreliti?«

»Kar sproži! Videl boš, po čem bo dišalo...«

»Glej, da ne boš komu česa zinil!« ga je opozoril Babnik.

»Zaradi mene delajte, kar hočete. Z vami nimam več nobenega stika. Opravili smo za vedno. Zbogom!«

Čotar je odšel z lahkimi koraki. Odložil je mučno breme. Za njim so divjale robate psovke

Poštni nadzornik je prispel na Rovišje s strogim uradnim obrazom. Skrbno je prebrskal pepel in ogorke pogorele blagajne. Med njimi je našel nekaj drobnih ostankov zgorelih bankovci cev. Pretipal jih je s prsti in ogledal proti solncu. Nato je nagubančil čelo. Drobne kosce papirja je spravil v ročno torbo.

Na Rovišju so začeli šušljati: »Čemu je vzel nadzornik ožgane ostanke bankovcev, ki nimajo, vendar nobene veljave.« Iz različnega ugibanja je nastalo naposled mnenje, da bodo vsi ti koščki uradno preiskani.

Očitno poparjen je čakal poštar Vintar usodnega izida preiskav.

7.
V objemu pogube.
[uredi]

V stanovanju poštarja na Rovišju se je čez nekaj dni pojavil orožnik z nasajenim bodalom. Z resnim obrazom je stopil pred Vintarja, ki je pobledel kakor mrlič. »V imenu postave!« ga je nagovoril.

Poštar je obstal ko kamen. »Kaj hočete?« je plaho izrekel.

»Z menoj pojdete. Brž se oblecite!« mu je zapovedal.

»Zakaj?« Vintarju je trepetala beseda. »Po višjem nalogu vas moram odvesti...«

»Kam?« je dahnil skoro neslišno.

»Tja, kjer vas hočejo imeti... Prav za prav bi vas moral vkleniti...«

Vintar je prosil: »Tega nikarte! Pomislite, kakšna sramota! Saj grem, kamor hočete, čeprav sem nedolžen. Ne mislite, da bom pobegnil...«

»Saj bi vam tega tudi ne priporočil. Sicer sem prepričan, da mi ne boste delali sitnosti, toda kot izvajalec zakona ne smem nikomur zaupati.«

»Ali me boste kmalu izpustili?«

»To je zadeva višjega oblastva...«

Poštar se je preoblekel in odšel z orožnikom. Šla sta skozi vrata na dvorišče, kjer sta zavila po stezi med vrtovi. A pozorni vaščani so ju vzlic temu zapazili.

Razneslo se je, kakor bi pihnil: »Roviški poštar se je bavil s ponarejanjem denarja. Bankovci, ki so zgoreli v blagajni, so bili ponarejeni. Zato je zažgal blagajno.«

Poštarjevo stanovanje so orožniki strogo preiskali. Pretaknili so vse kote in prebrskali njegovo imovino. A denarja niso našli. Skrivališče je bilo skrbno izbrano.

Oblastva je zanimalo, kam je skril poštar denar, ki ga je vzel iz blagajne. O tem pa ni nihče ničesar vedel. Roviščani so ugibali to in ono. Pripovedovali so o nekem neznancu, ki se je na Rovišju večkrat pojavljal. Prihajal je navadno o mraku; mudil se ni nikjer, le pri Vintarju se je oglašal.

Nekoč so ga srečali fantje, ko so šli na vasovanje. Hotela sta se jim izogniti, a je bilo prepozno. Vasovalci so ju naglo obkrožili. Tujec ni zinil besedice. Obračal se je tako, da jim je kazal hrbet. Menda zato, da bi ga ne spoznali.

To je bilo vse, kar so ljudje razkrili v prvih hipih. Meglene slutnje so se postopno širile v različna domnevanja. Pokazali so se prvi sledovi — med ljudstvom so jeli krožiti ponarejeni petaki. Orožniki so jih pobirali in poizvedovali. Tisti, ki so bili opeharjen, so kleli in jokali.

Roviščani so kazali s prstom, kje se bodo še pojavili orožniki in koga bodo še odvedli v zapore. Veselica v Bukovju je prišla na živahno točko. Povsod so že vedeli, da je obdaroval Babnik fante z denarjem. Posebno pozornost pa je vzbudilo dejstvo, ker je prej varčni mož prižigal smotke z novimi petaki.

Bukovčani so se zavedali svoje nepremišljennosti, a je niso mogli več popraviti. Prej so mislili, da jim ne more nihče do živega, ter se niso, brigali za posledice. Zdaj, ko jim je tekla voda v grlo, jim je ostala le še tolažba, da bo Vintar — vse, kar je bilo — spretno utajil ali pa bo preložil krivdo na svojo ramo.

Pravijo, da ni nihče na svetu tako pameten, da bi ne bil zraven tudi neumen. Tudi prebrisani Bukovčani so ga polomili. Vrgla jih je nepremišljena baharija. Vsa okolica je morala vedeti, da imajo nekaj več ko drugi. To jih je ugonobilo.

Tisto nedeljo sta bila Potokarjev Lojze in Babinikova Minka prvi na oklicih. Obe vasi in številni sorodniki so se veselili razkošnega ženitovanja. Pa so se pripodili temni oblaki in zakrili sonce.

V Bukovju je nastala tišina kakor pred nevihto. Resni obrazi so spričevali velike skrbi in nenavadno pobitost, ki se je kazala tudi v besedah in vedenju. Vso vas je prešinjala. nestrpna, radovednost, kaj bo izpovedal Vintar v preiskovalnem zaporu. Ali bo ostal zvest obljubi? Da bi ga le ne ujeli v besedi!

»Ako nas izda, bomo tajili«, je sklenil Babnik. »Dokler bomo složni, nas ne bo nihče premagal.«

Šimenc se je zavedal svoje veljave. »Enega bomo že potlačili«, se je košatil. »Pet nas je več kakor eden...«

Razen poštarja je težila Bukovčane še druga skrb: Kaj bo napravil Čotar, ki se jim je izneveril. Ali bo izpovedal resnico in pokopal sosede? Odpadniku ni zaupati. Čotar je hinavec.

Gorjanc ga je zagovarjal: »Čotar ne bo izdal nikogar, ako ga mi ne bomo izdali. To mi je obljubil s častno besedo.«

»Tedaj molčimo tako, kakor bi ga ne poznali«, so sklenili soglasno, česar so se tudi držali.

Tako so se čedalje bolj resno pripravljali na tisti usodni trenutek, ko jim bodo rekli: »V imenu zakona!« 

Denar, kolikor jim ga je še ostalo, so skrbno poskrili. Vhod v gorsko votlino so zametali s kamenjem. Noči in dnevi so jim potekali v medsebojnem posvetovanju.

Dan pogube se je bližal naglo. Bukovčani so bili iznenadeni; orožniki so jih zajeli, ko so jih najmanj pričakovali. V vsako hišo se je zapičilo pozorno oko postave. Nihče se ni smel nikamor več geniti.

Babnika in Šimenca so orožniki najstrože prijeli. Denar so hoteli imeti in stroj za ponarejanje denarja. Zagrozili so jima z natančno preiskavo. Skrbna pripravljenost in zavednost sta ohranili ponarejevalcem mirno kri in občudovanja vredno pogumnost. Čim hujši je bil pritisk, tem večja je bila odpornost. Omajale jih niso niti lepe besede. In tudi grožnjam se niso uklonili.

Orožniki so poizkusili pri ženskah, ki so navadno manj odporne. »Kje je denar?« so začeli poizvedovati.

»Denar? — Pravijo, da ga imajo celo kokoši...« je zabavljala Gorjanka.

»Pa vi ga tudi imate«, je dejal mirno orožnik.

»Naj ga imam, saj sem ga potrebna...«

»Odkod ga imate? Kje ste ga dobili?«

»Ako ga imam, sem ga morala zaslužiti...«

Orožnika je zanimalo, kdo je denar ponarejal. Zenišče mu je na vsako vprašanje spretno odgovorilo. Nato je ukazal Babniku: »Pokažite ves denar, ki ga imate!«

Babnik mu je prinesel listnico, v kateri je bilo nekaj petakov in dva stotaka. Obenem mu je pokazal peščico kovanega drobiža.

»Ali je to vse?« je vprašal orožnik.


»Vse«-, je lagal Babnik.

»Kako ste prišli do denarja?«

»Prodal sem vola in dva prašiča...«

»Kdaj? Komu?« — Orožnik ga je trdo prijemal.

Babnik je brez oklevanja navedel ime živinskega prekupčevalca in kdaj se je izvršila prodaja. Orožnik je zapisal vsako besedo. Potem se je lotil Minke, češ, naj mu pokaže, kje so shranjeni ponarejeni bankovci.

»Pri nas jih nimamo«, mu je odvrnila.

»Pa ste jih imeli ter jih še imate...«

»Nimamo«, je zavijala oži. »In jih tudi nismo imeli...«

»Z bankovci ste celo prižigali smotke«, je očital gospodarju.

»Nisem. Bog mi je priča!« se je rotil Babnik. »Kak hudobnež si je to izmislil.«

»Priče bodo dokazale. Proti vam imamo že toliko obtežilnega gradiva...«

Babnik je pozval soseda za pričo: »Šimenc, ves čas si bil na veselici. Sedel si zraven mene. Kdaj sem prižigal smotke z novimi petaki?«

»Ti pa, ti«, je dejal Šimenc posmehujoče. »Za vsak vinar se treseš, pa boš bankovce sežigal...«

»Možaka, nikar ne tajita«, ju je posvaril orožnik. »To vama ne bo koristilo, marveč škodovalo.«

Potem je privijal Babnika: »Vaša razsipnost na predpustni zabavi je skrajno sumljiva. Tisti, katere ste obdarovali, niso molčali...«

Babnik bi se bil skoro začel hudovati na črno nehvaležnost, da mu ni Šimenc skrivaj odmignil in rekel namesto njega: »Med nami je mnogo nevoščljivcev, ki nas zavidajo zato, ker smo se opomogli. Ne vidijo pa naših žuljev in nočejo vedeti, da se trudimo od zore do mraka.«

»Denarja ne zna vsakdo izdelovati«, je omenil orožnik.

»Mi ga pa znamo. Vola zredim, pa je denar v žepu. In stotak je izdelan.«

»Očka, zadeva je nekoliko drugačna... Gre le za denar, ki ste ga sami naredili...«

»Jaz? Še pisati ne znam, pa naj denar izdelam. To je nemogoče.«

Prav za prav je zanimivo, kdo vam je pomagal. Odkod je bit tisti tujec, ki je prihajal ponoči v Bukovje?«

»Kdo neki bo hodil v hribe?« je odgovoril Babnik.

»Kak berač še včasi prileze«, je dostavil Šimenc. »A takšni ljudje nič ne prinesejo, marveč le gledajo, kaj bi odnesli.«

»Kdo pa je kupoval živino v sosednjem okraju ter jo plačeval s ponarejenim denarjem?«

Babnik se je pobahal: »Mi imamo sami dovolj živine za prodajo.«

»Ljudje so vas poznali«, je zvijačno poizvedoval orožnik. »Povejte naravnost, koliko denarja ste zamenjali.«

»Mi se ne ukvarjamo s takim opravilom«, je zanikal Šimenc vsako krivdo.

Orožnikom je presedalo prazno besedičenje. Nastopili so strogo in odločno. Pozvali so Šimenca in Babnika, naj izpovesta resnico, ker sicer bodo izvedli hišno preiskavo. »Kar iščite!« Babnik jim je hitel odpirat shrambe. Vedel je, da ne bodo ničesar našli.

Preiskava zares ni prinesla pričakovanega uspeha. O ponarejenem denarju ni bilo ne duha ne sluha. Nikjer ni bilo sledi, ki bi bila s ponarejanjem v kaki neposredni zvezi. Osumljenci so se že veselili, da so se srečno izmazali. Toda računali so brez krčmarja. Zgodilo se je česar niso pričakovali.

Orožniki so zaključili zapisnik o preiskavi in ukazali Babniku, Šimencu in Gorjancu, naj se hitro preoblečejo.

»Zakaj?« Vsi trije so ostrmeli.

»Z nami pojdete!« se je glasil odgovor.

»Kam? Prepričali ste se, da smo nedolžni.«

»Povedli vas bomo tjakaj, kjer boste priznali, kar ste nam utajili...«

Osumljenci so se upirali: »Ničesar nismo zakrivili, zato ne moremo ničesar priznati... Kar nam očitate, je laž... Povejte nam, kdo nas je ovadil... Tožili ga bomo kot obrekljivca...«

Orožniki so nastopili v imenu zakona.

Tedaj so se vdali. Sprevideli so, da ni več izhoda. Pripraviti se je bilo treba na usodno potovanje. Šimenc in Gorjanc sta odšla domov po obleko. Vsakega je spremljal orožnik.

Rjavc in Čotar nista bila med obdolženci. Tamkaj orožniki niso izvršili preiskave. Sosedje ju iz previdnosti niso izdali. Čotarja so se bali, ker jih je pustil na cedilu, a Rjavc je bil boječ in nepreviden v besedi. Denarne zadeve je vodila njegova žena, ki je pa tisti dan nekam odpotovala.

Babniku je bilo bridko pri srcu, ko se je poslavljal od doma, na katerega je bil navezan z dušo in s telesom. »In sedaj, ko se ženimo!« je ječal. »Kdo bo vse prav uredil!« — Mož ni nikomur popolnoma zaupal. Niti svoji ženi, ki je bila prav tako skrbna in varčna. Če ga le nekaj ur ni bilo doma, se mu je videlo vse narobe. Zdaj pa mora oditi in nič ne ve, kdaj se bo vrnil.

»Ali naj vas počakamo s poroko?« je ihtela Minka. »Brez vas res ne moremo narediti.«

»Prijetno bi bilo, če bi bili skupaj... Kako zares sem se veselil tega dneva!«

»Toda oklici?« je zaskrbelo hčerko.

»Nerodno je, nerodno... Oh, da se je moglo to zgoditi!« V Babniku je zahreščalo, kakor zahrešči drevo, kadar potegne močan veter. Ko se je pomiril, je določil: »Minka, kar speljite do konca... Lojze naj pomaga materi pri gospodarstvu... Oba jo podpirajta, da ne omaga...«

Ko je slišala mati njune zadnje besede, je obupno zajokala. Oklenila se svojega moža ter ga ni hotela izpustiti.

»Kdo bi jokal!« je osrečeval Šimenc samega sebe in žalujoče svojce. »Saj se bomo kmalu vrnili. Še ta teden se bomo videli in potem bomo obrekljivcem navili uro...«

Po kratki poslovitvi so morali oditi. Babniku so se tresle noge. ko je stopil čez prag domače hiše. Tudi Gorjanc je bil silno poparjen. Šimenc pa je odhajal, kakor bi šel na semenj. »Pa poizvedujte, kaj bo kdo rekel«, je še naročil domačim pred odhodom.

Možje naprej in orožniki tik za njimi, tako so stopali z zmernimi koraki navzdol v dolino. Na cesti vštric Potočja so se ustavili. Po stezi jo je mahal orožnik; ob njem je stopal mladenič s pobešeno glavo. Tudi Potokarjevega Lojzeta je zgrabila roka pravice. Ves je bil prepaden in objokan.

Orožniki so se pričeli meniti v tujem jeziku. Šimencu, ki jih je nekoliko razumel, se je kalila dobra volja. Slišal je, da je imel orožnik v Potočju oblino srečo. Lojzeta so oplašile grožnje ter mu je izročil ponarejene bankovce. »Pravi, da jih je našel«, je pripomnil orožnik, ko jim je pokazal zavitek, ki ga je vzel iz torbe.

Babnik je hotel z Lojzetom nekaj izpregovoriti, a mu orožnik tega ni dovolil. Da bi preprečili vsako medsebojno občevanje, so jih porazdelili orožniki tako, da drug z drugim niso mogli govoriti. V taki razdalji so korakali proti Rovišju in od tam na železniško postajo.

Dohajali in srečavali so jih ljudje z različnimi občutki. Nekaterim so se smilili, a drugi so jim privoščili.

*

V Bukovju za vasjo — tam, kjer je najlepši razgled po okolici — se je zbrala gruča vaščanov. Brisali so si solzne oči in zrli za odhajajočimi v dolino. Otroci so se zavijali v krilo zapuščenih mater, ki se niso mogle utolažiti.

Tedaj, ko so se nehala svetlikati bodala neizprosnih orožnikov, ki so dospeli v dolino, so se tudi Bukovčani morali raziti. Babnikova Minka je morala opirati mater, da se ni zgrudila od silne žalosti. Šele zdaj se je spomnila Lojzeta in nekaj ji je reklo, da ga čaka enaka usoda.

Brž je poklicala brata Tinčeta ter mu naročila, naj jo hitro ubere po bližnjici v Potočje in prehiti orožnike. Bala se je za Lojzeta, da bi se mu kaj ne pripetilo. Na to ga je morala opozoriti. Kar ustrašila se je misli, da bo morebiti že prepozno.

Tinče je tekel, kolikor je mogel, a se je vrnil z usodnim poročilom: »Orožnik je odvedel Lojzeta, ki mu je dal tudi ponarejeni bankovec«. Oče pa je zbolel od strahu in joka za nesrečnim sinom.

Minko je zabolelo huje kakor takrat, ko se je poslovila od očeta. Oče vsaj ni ničesar priznal. Zato je upala, da ga ne bodo mogli obsoditi. A Lojze ni bil dovolj previden, kar bo škodovalo njemu in tudi drugim. Kazen bo huda in neizogibna. In poroko bo treba preložiti za dolga leta.

Ob tej misli se je sesedla in jokala: »Lojze, ali veš, v kakšnem stanju si me zapustil? Kdaj se bova zopet videla? Oh, kako sem nesrečna!« 

Mati jo je tolažila, čeprav je bila sama potrebna tolažbe. »Lojze se bo že kako izmuznil... Šimenc bo izrezal vse tri in samega sebe...«

»Ako jim dokažejo, pojde na leta«, je stokala Minka.

»Počakajmo, kako se bo vse izteklo... Kadar hudo grmi, tedaj je malo dežja...«

»Mati, vi ne veste... Ko bi vsaj ne bilo prišlo tako daleč...«

»Minka, kaj ti je?« se je ustrašila mati.

»Nič.« — Hči je pogledala v tla in zardela«

»Dekle, govori resnico... Ako je tisto, kar slutim, tedaj ne boš mogla dolgo tajiti...«

»Mama, ljubezen je temu kriva... Lojzeta sem imela tako rada...« Minka je bridko zaihtela.

»Tega bi ne bilo treba...« je jeknilo iz matere. »Ali se je morala res vsa nesreča pritepsti v našo hišo?«

»Vse bi bilo prav, ko bi ne bilo denarja... S poroko bi bilo vse poravnano...«

»Oh, kaj mora človek vse prebiti!« je vzdihnila mati. »Še sanjalo se mi ni nikdar, da bom kaj takega doživela...«

Mladenka je sramežljivo molčala. Debele solze so ji orale mlado lice.

Starka si je obrisala solzne oči in se pričela jeziti: »Tistega tujca ni bilo treba v Bukovje... Sam hudobec ga je prinesel...«

»Kdo ve, kaj nas bo še vse zadelo zaradi tega človeka«, je trepetala Minka.

»To ni bil človek, marveč hudoba«, je dejala mati. »Sam peklenski zapeljivec, ki se je prikazal v človeški podobi...«

Starka je bila prepričana, da je govorila resnico. Hčeri je naročila, naj hitro zakuri peč, sama pa je rinila počasi proti groblji zunaj vasi, kjer je bilo zloženo kamenje, ki se je med letom naletelo z rebri. Tam, kjer je gledala izpod kamenja tanka plošča, so bili skriti ponarejeni bankovci. Bilo jih je poln predpasnik. Z njimi je hitela domov v kuhinjo ter jih izročila plamenu. Videla je, kako so postali najprej črni ko oglje, nato pa so se pričeli zvijati in šele naposled goreti. To je še bolj potrdilo njeno mnenje, da so bili bankovci vražjega izvora.

Ženo, ki je po moževem odhodu prevzela gospodarstvo, je čakalo še drugo važnejše opravilo. Ustaviti je morala oklice, da ljudje ne bodo brusili jezikov. Prav počasi in sramežljivo je lezla na Rovišje; hodila je po samih bližnjicah, ki so se skrivale med grmovjem. Ljudem se je izogibala. Le kaki dobri znanki je potožila svoje nadloge. Vse njeno pripovedovanje ni segalo dalje, kakor do ponarejenega denarja. Tam so se začenjale še druge tajnosti, katerih še ni bile treba razkrivati nekaj časa.

Starica je šla najprej v cerkev, kjer je nekoliko pomolila, potem pa je smuknila skozi stranska vrata v župnišče.

Župnik je sprejel odpoved in črtal oklice. Potem je postal osoren: »Čedne reči čujemo od vas; sram me je, ker spadate v mojo župnijo. Koliko dobrih ljudi ste onesrečili in oškodovali! Ni se vam bilo treba ukvarjati s sleparstvom.«

Ženica se je stisnila v gube in ječala. Župnik ji je temeljito izprašal vest; ko je pometel po vseh kotih, ji je pokazal vrata.

Minka je ostala doma kakor spokornica v puščavi. Delati se ji ni ljubilo. Njene misli so romale za Lojzetom ter ga klicale, naj se vrne. Če pride sedaj, še ne bo zamujeno... Sicer pa bo prepozno...

Objela jo je senca sramote. Za nezakonskimi materami so takrat kazali s prstom. Roviški župnik se je branil poročiti žensko, ki se je pregrešila. Nezakonskega otroka je krstil na ime kakega judovskega svetnika.

Tedaj se je spomnila njega, ki ga je tako hladno odslovila. Na Murnovega Jožeta je mislilo dekle vedno pogosteje. Ali bi se dalo obnoviti, kar je zavrgla tako prezirno? O tem je sanjala ponoči in sklepala podnevi.

Naposled je prišla do površnega zaključka. Morda bi se dalo še popraviti, če bi se našel nekdo, ki bi zgladil pot med njima... Za tako uslugo bi mu bila neizmerno hvaležna...

Toda hitro se je zavedla, da to ni več mogoče. Kako naj mu zaupa, da ji je spodrsnilo na poti devištva? Morda bi ji celo privoščil... Murn je natančen ter bi se upiral zaradi denarja... Jože bi se ne mogel tako hitro oženiti... Sramota je bila torej neizogibna... Posledice usodnega padca se niso dale več preprečiti...

Mladenka se je obupno zgrabila za prsi. Okrog srca se ji je ovijal trnjev venec...

Nekega večera je stala ob odprtem oknu. Ob svitu lune je videla nekoga, ki se je bližal vasi. »Jože!» Minka se je plaho umaknila. Vrgla se je z obrazom na posteljo in prosila Boga, naj čudežno privede Jožeta v njeno bližino.

Fant pa se ni več brigal za Minko in za njene tihe prošnje. Zavil je proti Čotarju, kjer ga je čakala njegova srečna Ančka.

Bukovje, prej tako živahno in veselo, se je izpremenilo v pravcato mrtvišče. Poznalo se je, da so odšli najboljši gospodarji. Ženske so hodile plaho krog doma ter se poskrile, čim so zagledale kakega tujca. Le otroci so še žgoleli po svoji stari navadi.

Kakor je hiša prazna brez gospodarja, tako je tudi pusta brez gospodinje. Pri Rjavcu se je to opazilo. Žena, ki je imela pri hiši prvo besedo, je hodila pridno branjarit in menjavat ponarejene bankovce. Imela je čudovito srečo. Nikjer ji ni izpodletelo.

Domov se je vračala ob sobotah s polno košaro in z natlačeno denarnico. Kod je hodila, ni pripovedovala. Niti možu ni kaj takega razodela. O njem je celo trdila, da je nekoliko namahan.

Tiste dni pred usodnim razkritjem se je odpravila Rjavka v dolino. Dogodki na Rovišju so jo gnali v bližnje mesto, kamor je nesla poslednji sveženj ponarejenih bankovcev. Urno se je bilo treba zasukati, zakaj novica o ponarejenem denarju se je širila z bliskovito naglico. Dan za dnem so prihajale na orožništva nove ovadbe. Ljudje so postajali čedalje bolj pozorni.

Potuhnjeno kakor mačka je hodila Rjavka od prodajalne do prodajalne. Kar je kupila, je plačala s ponarejenim denarjem. Zamenjani drobiž je hranila v posebnem žepu pod spodnjim krilom. Ta žep je bil že tolik, da ga je komaj skrivala pod obleko.

Imela je samo še dva stotaka, ko je dospela v neko trgovino. Tu je nabrala nekaj drobnarij ter jih plačala s ponarejenim stotakom. Trgovec ji je vrnil denar, češ, naj nekoliko počaka. Medtem je naročil vajencu, naj steče na ulico po stražnika. Ženici je dejal, da ga je poslal po drobiž v sosednjo prodajalno.

Ko je vstopil vajenec s stražnikom, je vedela, koliko je ura. Obsedela je kakor ptička, ki sede na limanice in ne more več uiti. Prepozno je bilo misliti, kam naj skrije bankovec, da ga ne najde pozorno oko postave. V tej skrajni stiski ga je stlačila v usta in pogoltnila. Stražnik ni tega zapazil, ker se je razgovarjal s trgovcem, ki je vse to dobro videl.

Stražnik jo je vprašal po kraju in imenu; oboje se je ženišče naglo izmislilo. Toda laž se ji je poznala na obrazu. Stražnik je vzlic temu zapisal njene besede.

Potem jo je pozval, naj mu pokaže bankovec, s katerim je nameravala plačati, kar je nakupila. Babnica je nalaš brskala po košari, dokler se ni spomnila, da ga je nekam založila.

»Snedla ga je«, jo je izdal trgovec. »Videl sem, ko ga je mečkala...«

Stražnik jo je odvedel na policijo, kjer so poklicali zdravnika. Rjavka je morala popiti neko tekočino, nato pa je pričela bljuvati. Med izmečkom so našli kosce ponarejenega denarja. Požrla je oba stotaka.

Pričelo se je strogo zasliševanje. Branjevka je morala povedati svoje pravo ime in da je doma iz Bukovja pri Rovišju. To je bilo zanjo usodno. Ta kraj so imela oblastva zapisan v črni knjigi.

Odkod ima ponarejeni denar, pa babnica ni hotela izdati. Jeziček se ji je spretno obračal. Toda zašla je v nasprotje. Najprej je trdila, da je našla denar na poti, nato pa, da ga je dobila od neznanega človeka. Resnice ni hotela povedati. Ko so jo prijeli trdo, je pričela jokati.

Po končanem zaslišanju se je oddahnila. Zanašala se je, da jo bodo izpustili, a se je motila. Odvzeli so ji košaro in ves denar, njo samo pa shranili v ozko celico za železna vrata.

Drugi dan je bila sobota in za njo je nastopila nedelja. Rjavc je vstal na vse zgodaj, da bi šel v cerkev k prvi maši. Ostati pa je moral doma, zakaj otrok ni smel pustiti samih brez varstva. Tedaj se je znosil na Marto, ker je tako dolgo izostala. Spati ni mogel, tako ga je skrbelo. Oblekel se je in hodil okrog hiše. Tudi nedelja je potekla, a Marte ni bilo odnikoder. »Prijeli so jo«, so uganili sosedje.

Rjavc si je obrisal solze z rokavom. Zaman je gledal na pot, ki drži iz doline proti vasi. Njegov pogled je razodeval, kako bridko mu je bilo pri srcu. Žena je naposled le žena, čeprav sta včasi poropotala.

Ni še minilo pol tedna, ko je vedela vsa okolica, da so prijeli Rjavko pri menjavanju ponarejenega denarja. Pri Rjavcu se je namreč oglasil orožnik z občinskim možem in napovedal preiskavo. Našli pa tudi tu niso ničesar, ker je odnesla Marta vse do zadnjega stotaka. Možu je pustila le nekaj drobiža. Zato se je lahko pogumno zagovarjal.

Na vprašanje, ali ima kaj denarja, je odgovoril: »Kak krajcar je zmeraj pri hiši...«

»Kje pa je žena? Kdaj je šla od doma?« je poizvedoval orožnik.

Rjavc je nakremžil obraz in rekel: »Ne vem, kje je in kod hodi. Skrbi me, da se ji je kaj pripetilo.«

»Kaj se ji je pripetilo? Kaj mislite?« ga je skušal orožnik.

»I no, da je zbolela.« Mož je dobro odgovoril.

»Pravijo, da je vzela s seboj mnogo denarja...«

»Toliko, kolikor potrebuje za kupčijo...«

»Pri sebi je imela sveženj novih bankovcev...«

»Kaj toliko! Pa mi jih ni pokazala...«

Orožnik se ni mogel zdržati smeha. Nadaljeval je, kolikor je mogel resno: »Kje je dobila vaša žena toliko denarja?« »I zlomek vedi. Kadar pride nazaj, bom že izvedel...«

»Očka, Marte ne boste kmalu videli«, je dejal orožnik.

»Kako da ne?« Rjavc se je ustrašil.

Orožnik mu ni hotel natanko pojasniti. Možje so mu opisovali Rjavca kot jako dobrega človeka, katerega je ovijala žena okoli prsta. Revše je moralo plesati tako, kakor je godla ona. Če je rekla: »Sneg je črn«, je moral Jaka potrditi. Bog ne daj, da bi ji oporekal.

Rjavc je med pripovedovanjem molčal in kimal. Jaka ni bil tako neumen, kakor so ga slikali sosedje. Marta ga je dobro poučila, kako naj se obnaša. Pa si je do pičice vse zapomnil.

Bistro oko postave ni našlo na Rjavcu nobene krivde. Orožnik ga je označil v zapisniku kot duševno omejenega človeka. To so potrdile priče in ves greh je padel na dušo njegove Marte.

Možiček je ostal doma za varuha pri otrocih. Orožnik mu je še naročil, naj jim skrbno nadomešča mater. Jaka mu je obljubil ter ga prosil, naj pozdravi Marto.

Ponarejalci denarja so se zvijali v objemu pogube in čakali na sodbo. Ljudje niso vedeli o njih drugega nego to, da nočejo ničesar priznati. Babnikova Minka je sicer obiskala očeta, a sta smela govoriti le o gospodarskih rečeh. Tudi Šimenka je govorila z možem, ne bi mogla karkoli izvedeti. Ti obiski so morali biti prav kratki in pod paznikovim nadzorstvom.

Čotarja dozdaj še niso izdali. Bal pa se je, da ne bodo držali besede. Samo nerodno naj zinejo, pa poroma v luknjo.

Murnov Jože ga je krepil z vedno novim pogumom. Trobil mu je v uho, da je vsa nevarnost že končana. To pa zato, ker se je pravočasno otresel krivde. V najhujšem primeru ga bo sodišče samo zaslišalo, a nato izpustilo.

Čotar ni mogel biti Jožetu dovolj hvaležen. Kako nesrečen bi bil, ako bi ga ne bil poslušal! Zadovoljstvo, ki ga je občutil, je bilo vredno večko sveženj stotakov.

Mladenič se je pri Čotarju hitro udomačil. Ančka je sedla na prestol v njegovem srcu. Skrivnostna roka je spajala njune občutke in pletla sladko vez ljubezni.

Minka je obujala kesanje in objokovala svojo grenko usodo...

*

O mraku nekega večera so se pojavili na Rovišju trije neznanci. Njihova obleka je bila vsa umazana in razcapana. Nosili so ponošene klobuke s širokimi pobešenimi okrajci. Njihova senca je zakrivala porasle obraze.

Tujci so zavili k Mlakarju, kjer sta bila takrat gostilna in županstvo. Sedli so za mizo in naročili vina. Njih sumljivo vedenje je vzbujalo splošno pozornost.

Ko so popili vino, so prosili za prenočišče. Mlakar, resen mož, ni zaupal potepuhom. Zato je prošnjo kratkomalo odklonil.

»Kam bomo pa šli zdaj ponoči?« so vztrajali neznanci pri svoji zahtevi.

»Kamor hočete«, jim je odgovoril. »Pri nas ni prostora...«

Tujci so nastopili odločno: »Vi ste župan ter morate skrbeti za siromake.«

Župan se je razhudil: »Kdo pa ste, da se drznete kaj takega izreči...«

»To vam bomo že še povedali«, mu je obljubil eden izmed njih s skoro grozečim glasom.

»Takoj moram vedeti. Ali pa pokličem nekaj fantov in poskrbim, da vas pomečejo na cesto...«

To je učinkovalo. Neznanci so se začeli odpravljati. Pred odhodom mu je zapretil eden: »Gremo, a se bomo še vrnili...«

Nekaj časa so se potikali po vasi kot vohuni. Ljudje so jih od daleč opazovali. »Kaj neki iščejo?« jih je skrbelo. »Ali niso nevarni?« Župan je že sklenil, da jih bo dal s silo odstraniti.

Tujci so naleteli na mladega fanta ter ga ustavili sredi poti. »Ali je še daleč Bukovje?« mu je pošepnil eden na ušesa.

»Kake pol ure«, je odgovoril fant po tihem.

»Bi nas li hotel spremiti?«

Fant je pomišljal in odvrnil nezaupno: «Ne vem; nič se ne poznamo...«

»Nikar se nas ne boj!« Neznanec ga je potapljal po rami ter mu spustil v žep pest drobiža.

Fant se ni več upiral. Nekaj mu je reklo: »To so pa zopet kakšni ponarejalci denarja!« Zato so ga tako obilno obdarovali. Navadni ljudje nič ne dajo za tako uslugo.

Hodili so tiho in počasi. Fant je moral iti naprej, tujci so mu pa sledili. Večkrat so postajali Poznalo se jim je, da niso vajeni mnogo hoditi Kamenje jim je oviralo korake.

Preden so dospeli v Bukovje, so naročili spremljevalcu, naj jim pokaže Babnikovo hišo.

Povedel jih je prav do praga, kjer so ga odslovili. Rekli so mu, naj se skrije in počaka.

Eden izmed neznancev je potrkal rahlo na vežna vrata.

»Kdo je?« se je odzvala plaho Babnikova mati.

»Dobri ljudje, ki prinašajo veselo sporočilo...«

»Ali bi odprle?« so se posvetovale ženske.

»Kar odprimo«, je rekla Šimenka, ki je bila takrat pri sosedu.

Ženske so jim odprle vrata.

Vstopili so neznanci s prijaznimi pozdravi. Pripovedovali so, da so se z Bukovčani seznanili v zaporu. Zaprli so jih zaradi ponarejanja denarja, a se jim je posrečilo uiti. Naprošeni pa so, naj gredo v Bukovje in opozorijo žene, da je treba tiste stvari še bolj skriti in zakopati. Predvsem gre za stroj za ponarejanje denarja. Ta ni več varen tukaj, marveč ga morajo odnesti daleč v kako varno skrivališče.

Ženske sprva niso vsega verjele. A neznanci so jim dopovedali, da gre za korist obtožencem. Izprememba skrivališča je potrebna zato, ker bodo oblastva vso okolico natanko preiskala.

»Ali so priznali?« je zaskrbelo Babnico in Šimenka se je tresla, ko je ponovila isto vprašanje.

»Dozdaj še skrbno čuvajo tajnosti gorske vasice. Morali pa bodo povedati resnico, čim sodišče najde prave dokaze. Stroj je najbolj nevaren.«

»Kdaj bodo pa iskali?« Minka je bila vidno preplašena.

»Vsak dan utegnejo priti. Kar zajeli vas bodo in nihče se ne bo smel nikamor več geniti...«

»Ali bodo tudi nas vzeli s seboj?« je vprašala Šimenka s trepetajočim glasom.

»O tem ni dvoma. Ako najdejo stroj, vam ne bo pomagal noben izgovor.«

»In pravite, da se mudi in je nevarno...« je poizvedovala Babnikova mati.

»I seveda. Iz zapora smo jo mahnili naravnost k vam, ker smo se silo bali, da utegne biti prepozno. Pot je bila dolga ter nas je utrudila.«

»Pa bi se malo odpočili. Ali boste kaj pili in prigriznili?« jim je hotela postreči.

»Ne smemo, ker nas bodo iskali... Preden mine noč, moramo biti že daleč od tukaj...«

Ženica je obmolknila. »Ali bi?« je pošepnila Šimenki na ušesa.

»Kar povej!« je dejala glasno soseda.

»Za denar res ne vem...« je prilezlo počasi iz Babnikove matere. »Menda so ga sežgali...«

»Kaj pa stroj? To je najbolj važno... Prišli smo prav zaradi njega...«

»Hm« — Babnica ni mogla spraviti iz grla prave besede.

Šimenka jo je prehitela: »Menda je pod Grčo v votlini...«

»Tam bo, tam!« je hitel eden izmed tujcev. »Vaš mož mi je o tem že nekaj omenil. Ni mi pa natanko povedal, češ, saj ti bodo pokazali.«

»Tinče, Poldek!« Mati je poklicala sinova in jima naročila, naj pokažeta stezo v hrib pod Grčo. S sabo sta vzela rovnico in plamenico. Zunaj se jim je pridružil fant iz Rovišja.

Minilo je precej časa, preden so se vrnili. Spremljevalec je nosil na hrbtu veliko vrečo — v nji je bil stroj za ponarejanje denarja. Pri Babniku so medtem pripravili pijače in mesa, a neznanci se niso oglasili. Odšli so naglo proti Rovišju.

Pri Mlakarju je bilo vso noč zastraženo. Pred hišo so hodili fantje, oboroženi z gorjačami. Ko so prispeli neznanci, so jih takoj obkolili. »Mir!« je zapovedal tujec. »Pokličite župana!«

»Pa zdaj?« se je upirala straža. »Komaj polnoči je ura...«

»Zato pa zahtevamo, da nam takoj odpre vrata...«

»Prej moramo vedeti, kdo ste in kaj želite...«

»Mi nismo nevarni ljudje. Pomeniti se moramo z županom...«

»Mi smo zato tukaj» fantje so že vihteli gorjače.

Mlakar je čul prerekanje in odprl okno. »Ali res ne bo miru pred vami?« je začel rožljati.

»Sedaj nam hočejo celo ukazovati«, je dražilo fante. »Ali naj jih namažemo?«

Župan se je zadri oblastno: »Zapovedujem, da se mi takoj odstranite! Sicer vas bom dal zvezati.«

»Počasi, gospod župan, počasi!« ga je zavrnil neznanec. »Poziljem vas v imenu zakona, da nam takoj odprete vrata. Uradno hočemo govoriti z vami o nečem jako važnem...«

Mlakar se je ustrašil. Hitro je vžgal luč in odklenil vrata. Tujci so vstopili, sledila jim je tudi vaška straža. Spremljevalec je odložil na mizo vrečo ter se pomešal med fante. Povedati še ni smel ničesar, ker mu je bilo tako naročeno.

Vstala je tudi mati županja. Neznanci so jo naprosili, naj jim pripravi tople vode in preskrbi brisače.

Ko so se umiti in slekli ponošene cape, so se izpremenili v imenitne gospode. Župan se jim je globoko priklonil ter jih prosil odpuščanja. Očital si je, da se ni prav vedel in da bo zaradi tega slabo zapisan pri višji gosposki. Pohlevno in s klobukom v roki je čakal nadaljnjih ukrepov.

Odposlanci višjega sodišča so bili prav prijazni gospodje. Kar po domače so se začeli šaliti z županom in njegovo nočno stražo. Vse skupaj so prav laskavo pohvalili.

Nadaljnji ukazi so se glasili: »Mlakar, zdaj pa vina na mizo in tudi kaj boljšega za želodec. Žejni smo kakor mavrica in kotel je prazen...«

Župan se je zasukal in prinesel v vsaki roki liter vina, mati županja pa je priracala s prekajeno svinjetino.

»Zdaj pa pijmo in jejmo!« — Preoblečeni gospodje so posedli za mizo in natočili kozarce. Trčili so ter napili županu in njegovi družbi. Potem so pripovedovali: »Nocojšnja noč nam bo ostala v trajnem spominu. Opravili smo veliko delo, čeprav ste nas imeli za potepuhe...«

»Zares je zanimivo«, je potrdil Mlakar. Vedel še ni drugega nego to, kako je bilo na Rovišju. In to mu je silno ugajalo.

Gospodinja se je sukala krog mize in ogledovala vrečo. Skrivaj je iztegnila roko, da bi jo potipala, tako je bila radovedna.

»Ali veste kaj je notri?« jo je vprašal eden izmed gospodov.

»E, kaj bom vedela«, je zmignila z rameni.

»No, kaj mislite?« ji je vzbujal radovednost.

»Nič ne morem uganiti...«

Fant, ki je nosil vrečo, je hotel nekaj ziniti, a tujec mu je prepovedal.

Potem so ugibali, a nihče ni mogel pogoditi.

Gospod je naposled odvezal vrečo in položil na mizo ličen zabojček. Potem je zasukal ročaj in skozi odprtinico na sprednji strani je padel bankovec, nalančno izdelan. Vsi so se glasno začudili.

Gospod je raztrgal bankovec in ponovno zavrtel. Čudež se je vselej ponovil. Vsa družba je zijala v skrivnostni zabojček.

Odposlanec sodišča je razlagal: »To je stroj za ponarejanje denaija. Tajnosti gorske vasice so razkrile. V votlini pod Grčo je bilo gnezdo sleparstva. Tam so se shajali ljudje, ki so se bavili s prepovedanim delom.«

»Menda še niso priznali«, je menil Mlakar. »Kako neki morejo tako dolgo tajiti?«

»Tukaj so dokazi... Zdaj jim ne preostane nič drugega, nego prositi milostne sodbe...«

»Ali imate že vse pod ključem?* je zanimalo župana.

»Vse, razen poglavitne osebe. Nekega Škorca ne moremo izslediti. On je bil začetnik. Ta stroj je bil njegova lastnina.«

»Škorca ne boste dobili«, je vedela mati županja. »Menda je v zvezi s samim rogačem... Kadar mu gre za nohte, kar izgine, ali pa se izpremeni v kako drugo bilje. Neko so ga zalotili orožniki, ko je spal v senci pod drevesom. Hoteli so ga prijeti, pa se je izpremenil v veverico, ki je zbežala na drevo in obsedela na vršičku...«

»Zakaj je niso ustrelili?« je pripomnil nekdo izmed fantov.

»Saj so merili,« je vedel nekdo drugi, »toda puška se ni hotela sprožiti...«

»ln tudi krogla ga ne zadene«, je mati županja čula pripovedovati.

»Krogla bi se ga že prijela«, se je namuznil gospod, ki je spravil čudovito skrinjico nazaj v vrečo.

Mlakarica mu je nejeverno odkimala, gospod pa je nadaljeval: »Naj bo tako ali drugače; resnica je, da Škorca do danes še nismo dobili. Kdo ve, kod se potika? Kdor bi za izdal ali ga pomagal prijeti, bi dobil primerno nagrado.«

Župan ni o njem ničesar vedel. Samo enkrat ga je videl na Rovišju — če je bil oni, ki je prihajal k poštarju. A pri njem se ni oglašal. Tudi Vintar se je izogibal župana, preden je zažgal blagajno. Bukovčani so mu vedno nasprotovali.

Na račun prijaznih gospodov je pilo skoro pol Rovišja do ranega jutra. Potem so se odpeljali s čudovitim strojem, ki so ga našli z zvijačo. Zato so bili tako dobre volje.

Šimenka in Babnica sta se onezavestili, ko sta izvedeli, kaj sta naredili. Druga drugi sta očitali krivdo, a vsaka se je delala nedolžno. Med hišama, kjer je cvetelo prej prijateljstvo, je nastalo sovraštvo, ki je trajalo dolga leta.

Minka je izgubila slednje upanje v ženinovo žrnitev. Prej se je še nekoliko tolažila, a zdaj je podpisana njegova obsodba. Kazen bo dolga in huda. Kdaj ji bo kanila na dušo milost svetega zakona? Tudi ona je črtila sosedo. Videla je, kako je dregnila s komolcem mater takrat, ko bi jo bila morala podpirati v molčanju.

Šimenka se ni mogla ubraniti krivde celo sama je izprevidela, da se je dala prehitro zapeljati. Roviški župnik pa je trdil na prižnici: »Zemlja je že tako ustvarjena, da se vsaka krivica maščuje sama od sebe...«

8.
Dnevi pokore.
[uredi]

Obsojeni ponarejevalci denarja so se pokorili v mračnih zaporih na ljubljanskem gradu. Od tam se je videlo na roviške hribe, dočim je ležalo Bukovje zadaj za gričem, a Potočje niže v dolini.

Sodba je bila izrečena, čim so jetniki priznali svojo krivdo. Tajili so dokaj časa ter se zagovarjali tako spretno, da jih je sodišče že nameravalo izpustiti iz zapora. Šele ko so jim pokazali stroj iz votline pod Grčo, so izpovedali resnico. Poštar Vintar je celo izdal skrivališče, kamor je shranil denar iz poštne blagajne. To mu je znižalo kazen na petnajstletno ječo.

Bukovčani so odlagali krivdo na pobeglega Škorca. Dasi je sodišče upoštevalo nekatere olajšave, je vzlic temu izreklo ostro sodbo. Babnik, Šimenc, Gorjanc in Potokarjev Lojze so bili kaznovani s po desetletnim zaporom. Samo Rjavka je imela srečo — sodišče ji je prisodilo le pet let pokore.

Obsojenci so sprejeli kazen ter jo takoj nastopili. Pokorili pa se niso sami za zamreženimi okni, marveč pokorile so se tudi njihove žene z otroki vred. Dom brez gospodarja je kakor dežela brez vladarja. Dobra gospodinja podpira sicer tri vogale hiše, toda če se podira četrti, ki sloni na možu, jame razpadati vsa stavba. Taki domovi nimajo trdnih tal ter so zapisani propadu.

Nazadovanje pri gospodarstvu se je v Bukovju čedalje bolj opazovalo. Polje, površno obdelano, je vsako leto slabeje rodilo. Po senožetih sta rasla trnje in grmovje. Dvorišča so bila zanemarjena; polomnjeno orodje je ležalo povsod razmetano. Poti skozi vas ni nihče več redno posipal. Po globoko zajedenih kolesnicah se je pretakala gnojnica, v kateri so se kopali prašiči.

Bukovje je sličilo pokopališču, kjer sta lahkomiselnost in pohlep po denarju pokopala srečo in zadovoljstvo. Belili so se le še pobeljeni zidovi kakor spomeniki prejšnjega blagostanja. Smeh se je umaknil solzam in vzdihovanju.

Babnikova Minka je morala izpiti grenko čašo trpljenja. Roka pravice jo je iztrgala ljubečemu; ženinu, prav ko jo je hotel povesti pred oltar v dosmrtno zvezo. Tedaj bi bile pozabljene vse nerodnosti mladega življenja. Kar bodo skoro imenovali izrodek greha, bi veljalo kot sad zakonskega blagoslova. Lahko bi bila vzor poštenim materam; tako pa bo mladini v pohujšanje in spodtiko.

Njen strah je bil upravičen. Na svet je prijokalo nežno dete — živa podoba nesrečnega očeta. Minka je želela, naj bi ga krstili za Lojzka Župnik na Rovišju pa se je temu zgovorno upiral

»Alojzij je cvet nedolžnosti«, se je prepiral z botrom. »Ne spodobi se, da bi krstili na njegovo ime otroka, rojenega v nečistosti.«

»Kakšno ime pa naj mu damo?« je stokatl boter...

»Takšni otroci pridejo nepoklicani na svet, zato ne spadajo v pošteno družbo. — Krstil ga bom na ime kakega judovskega svetnika...«

»Kaj?»« Boter je menil, da ga ni prav razumel

»Zaradi mene naj bo Izak ali David...«

»Tisto pa že ne, tisto!« je porasel boter. »Mi smo kristjani, ne pa judje... In naposled otrok je nedolžen...«

Župnik se je moral vdati. Z nejevoljo na obrazu je stopil pred krstni kamen. Tukaj ni pogledal otroka, ko mu je brisal madež izvirnega greha. Ves čas je mižal z očmi, kadar je krščeval nezakonskega otroka.

V tistih časih so bile nezakonske matere prave mučenice. Dekleta jih niso marale in med žene se niso smele prikazati. Ljudje so kazali s prstom za njimi ter jih očitno zasramovali. Ako so se zatekle v spovednico, niso dobile odveze.

Vse to je Minko silno bolelo. A mučile so jo še druge bolečine. Stari Potokar je tisto leto popolnoma opešal. Z gospodarstvom se ni mogel već ukvarjati. Čutil je, da sinove vrnitve ne bo več dočakal. Zato je izročil posestvo svojemu nečaku. Lojzetu je izgovoril skromno doto, ker se je bal, da mu bo še to zaplenilo oblastvo. Z zaporom je bila združena tudi občutna denarna kazen.

Čim je Minka nekoliko okrevala, se je namenila obiskati Lojzeta in očeta. S seboj je vzela vse bridkosti, katere je prebila, in tudi skrbi za bodočnost. Odšla je s srcem, hrepenečim po tolažbi. Po Lojzetu se ji je zahotelo.

Paznik ga je privedel v posebno celico, ki je bila določena za obiske. Tam ga je čakala z vsem koprnjenjem ljubeče duše. Dolgo se že nista videla.

»Lojze, ali si bolan?« Ustrašila se je, ko ga je zagledala.

»Nič mi ni; zdrav sem, ko riba«, je trdil, ko sta si segla v roko.

»Pa si tako bled in prepaden...«

»Morda me je prevzelo zidovje...«

Potem mu je začela pripovedovati svoje težave. Vsaka malenkost ga je zanimala iz domačega kraja.

»Kaj pa Lojzek?« ji je nenadno segel v besedo.

»Srčkan je ko angelček in lepo se razvija. Ves ti je podoben.«

»Zakaj ga nisi prinesla s seboj?« se je zadovoljno nasmehnil. Ob misli na otroka je pozabil, da je ubogi jetnik brez svobodne volje.

»Saj veš, da je nerodno prenašati otroka...« Žal ji je bilo, ker mu ni napravila veselja.

»In oče?« jo je vprašal z neko tiho bojaznijo. »Že dolgo nisem prejel od doma nobenega poročila...«

»Oslabeli so, da je groza... Odložili so gospodarstvo... Niso mogli drugače...«

»Komu so dali posestvo?« Lojzeta je zabolelo, kakor bi mu bil kdo iztrgal srce iz prsi.

»Nečaku«, je dahnila in zaihtela.

Oba sta molčala nekaj časa. Lojze se je vdal v usodo. Sprejeti je moral novo žrtev. Nič ni mogel pomagati.

Mladenka je jokala: »Tedaj je prazno vsako upanje, da bi se kdaj poročila...«

»Minka, še bodo nastopili boljši časi. Vse bo minilo... Tudi trpljenje bo končano... Ako pogori hiša, jo je treba na novo sezidati. Nikdar ne bom pozabil tebe in otroka.«

Resne besede so Minko čudežno potolažile.

»Kaj pa Jože?« se je Lojze spomnil soseda.

»Pri Čotarju je kuhan in pečen...«

»Ali bo kaj?« je bil radoveden. »Pravijo«, je odvrnila kratko. Ni ji bilo prijetno o tem govoriti.

»Pa Murn nič ne brani?« 

»Menda so ga pregovorili... Sprevidel je, da denar ni vse, da je v bogastvu — nesreča...«

»V denarju je prekletstvo!« je poudaril Lojze. »Koliko gorja smo si nakopali!«

Tedaj ju je opozoril paznik, da je potekel čas, odmerjen za obiske. Kako naglo je minilo! Mladenič, ki je bil v duhu doma, se je zopet zavedel svoje strašne usode. Zopet bo moral nazaj v tesno celico, kjer mu bodo dnevi tako pusti in dolgi. Pogledal je deset let naprej in vzdihnil sam pri sebi: »Oh, kdaj bodo minila!« Sestanek z njegovo zaročenko, je bil kratek...

»In kmalu zopet pridi in Lojzka pozdravi«, mu je uhajalo na jok ob razstanku. Minka je močila njegovo desnico z vročimi solzami.

Paznik je zarožljal s kluči, nabranimi na železnem obročku, in odšel z jetnikom. Dekle je zrlo za njim po mračnem hodniku. Srce se ji je krčilo od žalosti in bolesti.

Spet so se začuli votli koraki. Paznik ji je privedel očeta. Po obsodbi se še nista videla silno se je izpremenil.

»Oče!« Hči se ga je oklenila krog vratu ter ga poljubila. Vsa objokana mu je potožila svoje nadloge. Pripovedovala mu je, kako občutno ga pogrešajo pri gospodarstvu.

»Minka, vse se bo podrlo!« je tarnal starec. Zaradi Lojzeta ji ni rekel žale besede.

Med Lojzetom in očetom je opazilo dekle veliko razliko. Lojze je bil poln poguma, ko je govoril o bodočnosti, oče pa je obupal nad življenjem. Njegov glas je bil otožen; obraz mu je razodeval telesne in duševne muke.

Hči ga je tolažila: »Oče, deset let bo kmalu minilo... Doma bomo že kako prerili... Tinče in Poldek sta vsak dan krepkejša...«

Minka, jaz ne bom dočakal prostosti«, je zaječal Babnik. »Čutim, kako mi pešajo moči... Doma bi morda še okreval... Tukaj pa...«

Mož je pogledal paznika v skrbi zaradi besede, katere še ni bil izpregovoril. Dekle se je naslonilo na njegovo ramo. Oče je dihal enakomerno in v sapniku mu je hreščalo. »Umrl bom kot jetnik«, je napovedal z bridkim glasom. »O nesrečni denar, kam si me privedel!«

»Oče, kako bi nam bilo lahko prijetno!« Hči se ga je še tesneje oklenila.

»Vsega smo imeli v izobilju... Tudi denarja je bilo dovolj, ni ga bilo treba ponarejati.«

»Prepozno.« Izprevidela je, da ne pomaga nobeno kesanje. Tudi starec je obupal.

»Kaj, če bi se obrnili na cesarja za pomilostitev?« je spomnila očeta.

Starec ni odgovoril besedice. V njegovem srcu je bilo edino upanje — smrt, ki bi ga rešila muk in težav življenja.

Minka je odhajala potrta z ljubljanskega gradu. Nade, ki so ji vstale pri Lojzetu, so ji podrle očetove besede. Srce se ji je zvijalo ob misli, da oče ne bo prenesel hude kazni. Morda ga ne bo nikdar več videla v življenju.

Hodila je ves dan do trdega večera. Mati jo je željno pričakovala. Ko jo je videla, da prihaja, ji je hitela naproti. Tako silno je bila radovedna. Minka ji je mnogo povedala, a marsikaj je tudi zamolčala. Da oče boleha, tega mati ni smela izvedeti. Preveč bi jo žalostilo.

»Ali je doma kaj novega?« Hčeri se je videlo dolgo, ker je bila ves dan odsotna.

Mati je imela že na jeziku : »Pri Čotarju so se ženili... V nedeljo bosta na oklicih...«

Minka je omagovala. V čašo trpljenja ji je kanila nova kapljica bridkosti. Hudo je gledati veselje, kadar je srce zamotano v črno žalost. — Kako pravičen je izrek ljubezni, ki pravi: »Veselite se z veselimi, a jokajočimi jokajte!«

*

Deset let je dolga doba, če človek nekaj pričakuje. Veselje je navadno kratko, a dnevi trpljenja se vlečejo brez konca in kraja.

Naši jetniki so to resnico bridko občutili. Babnik ni več dočakal prostosti; shiral je v bolnišnici, vdan v usodo. Zgodilo se je tako, kakor je bil napovedal.

Šimenc se je bil v kaznilnici jako izpremenil. Po prebiti kazni se je vrnil domov ves porasel in postaran. Niti domači ga niso več poznali. Zredil se je le Gorjanc in Rjavka se je kar pomladila, ki se je pa vrnila že pred petimi leti.

Lojze je držal zvesto svojo obljubo. Prva pot ga je vodila v Bukovje, kjer je pozdravil Minko in Lojzka, ki je dorasel v krepkega dečka. »Atek!« Prvič je čul od njega to besedo.

Ob pogledu na Potočje mu je bilo tesno pri srcu. Oče ga je zavrgel — edinega sina... Tam doli se je rodil, a kdo ve, kje bo umrl...

»Kar pri nas ostani!« mu je rekla mati. »Kam boš hodil zdaj na zimo!«

»Rad bi se izognil jezikom... Pomladi bom poiskal kako službo...«

Nastanil se je pri Babniku in pomagal pri delu. Mladi ljudje se v zaporih navadno pokvarijo; pri Lojzetu pa je bila edina izprememba, da je bil deset let starejši. Kmalu po njegovem prihodu ga je obiskal bratranec, ki je gospodaril v Potočju na njegovem domu. »To-le sem ti prinesel«, mu je rekel in položil predenj lepo vsoto denarja.

Lojze se je začudil. Mladi Potokar mu je razložil: »Ta denar mi je izročil stric, preden je umrl. Dejal mi je, naj ga shranim zate. Zato, ker te ni mogel čakati s posestvom. Odpusti mu — stric ni imel slabega namena. Tudi mene ne smeš sovražiti. Nikdar te nisem izpodrival. Ako meniš, da si prikrajšan pri doti., bom pa še jaz, nekaj primaknil.«

Mladenič ni ničesar zahteval. Ob spominu na skrbnega očeta se mu je utrnila solza. Znesek, ki mu ga je zapustil, je olajšal sinu mnogo skrbi za bodočnost. Kupil si je pripravno kmetijo, kamor je povedel Lojzka in Minko, katero je tako prisrčno ljubil. V Bukovju se je od takrat mnogo izpremenilo. Sinovi nekdanjih očetov so osiveli v svoji starosti ter imajo dorasle naslednike. Rovišje je pogorelo ter ima dandanes povsem drugačno obliko. Grča pa je ostala takšna, kakršna je bila takrat, ko je skrivala v svoji votlini tajnosti gorske vasice.