Taborjenje
| Taborjenje Zorko Simčič |
Prestavil 19. nov. 2016 France Malešič
| |||||||||||||
Vlak je brzel v svojem enakomernem tempu. Smeh se je razlegal po vozovih in pričeli smo se seznanjevati. Na ljubljanskem kolodvoru se nisem upal nikogar napasti, četudi je imel nahrbtnik, saj nisem vedel, če ne bom napačnega prijel. Z razdaljo od Ljubljane je raslo tudi razpoloženje in, ko se je vlak ustavil na končni postaji, smo si že bili stari znanci.
V avtobus smo še pobasali Milana, ki nas je že čakal, in oddrdrali smo po beli cesti. Kot sardine smo se stiskali v avtobusih, ki so zavijali ob Poljanščici. Avtobus, ki je vozil pred nami, nas je stalno spravljal v umetno meglo prahu, tako da sem le z nekoliko fantazije mogel opazovati okolico. Ko je šofer mislil, da smo že dovolj skuhani in pretreseni, nas je ustavil in rekel, da smo na cilju. Prva skupina nas je že čakala. Odhiteli smo proti koči, z važnimi obrazi pregledovali teren in momljali od zadovoljstva. Kmalu so nas želodci opozorili, da žele po enournih tektonskih izpremembah, ki so jih doživeli, kakšne nove pošiljke. Lahko rečem, da ta še ni prispela do svojega cilja, ko smo že znova raziskovali in strokovno ogledovali naš bodoči življenski prostor.
Naša stalna družba je imela svojo bajto, ostali pa so spali v glavni koči. Ko smo si pregledali prostore, kjer bomo po trudapolnem dnevu polagali svoje kosti, smo se še odpravili k Poljanščici in si ogledali čoln, kopališče in »brzice«, ki so v nadaljnjem življenju igrale veliko vlogo zlasti nekdanjim bralcem in oboževalcem Karla Maya. Brzice, ki jih opisuje Karl May na Nilu, so prava figa proti brzicam, na katerih smo si iz dneva v dan lomili vesla, prste na nogah in – no! Sploh smo ga lomili!
Sredi tega važnega ogleda smo zaslišali žvižg in brez kakih posebnih sklepanj smo sklenili, da nas gospod profesor najbrž kliče. Prvič mo se šli »zbor«. Meni je ta stvar čisto ugajala in tudi pozneje nisem imel nič proti njej, razen takrat, ko sem dobil pri zboru kazen, da moram pripraviti drva za kres. Ko sem popoldne še z nekaterimi drugimi grešniki vlačil iz gozda debla in veje, medtem ko so se drugi kopali ali igrali odbojko, sem prišel do spoznanja, da se pač ne izplača »v prepovedanem času čolnariti po Poljanščici.« Pri zboru je gospod profesor Slavko prečital dnevni red, določil dežurne in nočne straže. Dnevni red mi je čisto ugajal, edine pomisleke sem imel proti vstajanju. Pa sem rajši molčal. Nikoli se nisem navduševal za ljudi, ki ob vsaki figi in vedno kažejo svoje prepričanje. Vstajanje ob sedmih se mi je zdelo naravnost izzivanje človeške lenobe. Pa to naj bi še recimo bilo. Toda tu so še druge stvari, ki jih ne gre kar tako meni nič tebi nič prezreti. Po mojem je bil to čisto navaden upor proti fizičnemu zakonu, ki zahteva oziroma trdi, da hoče vsako telo ostati v stanju, v kakršnem je. E, pa glej! Povsod ti upoštevajo zakone, tu ti pa kar določijo, da telo ne sme vztrajati v svojem položaju. No, sklenil sem, da bom vsako jutro malo povlekel … Pa sem se motil!
Počasi smo se po večerji spravili spat. Mrzlo je postajalo in pričel sem dvomiti, da bom sploh to noč pripotoval v kraljestvo sanj. Drug drugega smo tolažili, češ da se bomo že privadili. Nekateri, ki so bili boljši matematiki, so že računali prostornino bajte in sklepali, koliko časa je potrebno, da se tak prostor zagreje. Sam pri sebi pa nihče ni verjel, da bo zaspal, saj je vsakdo mogel skozi špranje opazovati jasno zvezdnato noč in študirati astronomijo. Legli smo in v začetku je še šlo. Potem so pričeli nekateri nalahno šklepetati z zobmi in kmalu se je oglasil že ves ostali zbor, ki je spremljal soliste. Ker nas je vedno bolj treslo in smo se zbali, da bi se bajta nazadnje nad nami še sesedla, smo poslali deputacijo h gospodu profesorju z velevažnim vprašanjem, kaj naj storimo. Deputacija se je kmalu vrnila žarečih lic in pričakovali smo najboljšega. »No?« »Gospod profesor pravi, naj vso noč delamo proste vaje …,« je počasi in v previdni oddaljenosti povedal prvi odposlanec. Sprva se nam je zazdelo, da ga nismo prav razumeli. Ko nam je na prošnjo izjavo ponovil, smo ga hoteli vreči na »hladno«. slednjič smo se potolažili. Privlekli smo iz nahrbtnikov rezervne spodnje hlače, kopalke, po možnosti dva para telovadk, sweater, četrt ducata toplih srajc, trenerke in pričelo se je generalno preoblečevanje. Ko sem se dokončno oblekel, trajalo je gotovo pol ure, me je sosed opozoril, da sem pomotoma oblekel tudi njegove hlače, in sicer menda kar prve. Moral sem se sleči in potem pričeti znova. Začutil sem, da se tako nabasan ne bom mogel spraviti na ležišče. Spali smo namreč v dveh nadstropjih. Tistim, ki so ležali v pritličju, je še nekam šlo. Kar zvalili so se na ležišče. Večji revčki smo bili ml, ki smo imeli ležišča na »galeriji«. Noge smo mogli komaj upogniti in o kakem plezanju sploh ni bilo govora. Po številnih in trudapolnih naskokih smo slednjič le vsi srečno zavzeli svoje postojanke in kmalu zadremali.
Naslednjega jutra smo se zbudili dobesedno »smrkavci«. Trobentanje je donelo po vseh postojankah in revež je bil oni, ki je imel samo pol tucata robcev.
Pozneje smo se navadili in smo s stoično mirnostjo hodili spat tudi v enem samem paru hlač.
Ko zjutraj zasvira
po »sobah« dežurni,
na njega različni
lete kriki burni:
»Ne daj zafrkavat!
Vsak rad poleži!
»Če hitro ne utihneš,
ti zlomim kosti!«
Tako poje Taborijada – ep v verzih – o našem taborjenju v spevu o vstajanju. Nič ne pomaga, da dežurnemu še tako vneto dopoveduješ in dokazuješ, da tudi pri najboljši volji človek ne more dalje spati, če tako glasno žvižga. Ne nasveti, naj gre žvižgat v gozd, ne grožnje, da bomo njega prvega vrgli iz postelje, ko bomo mi dežurni, ga ne spravijo iz ravnovesja. Mirno menca svoje oči in enakomerno piha v piščalko. Tudi dobrohotni nasveti, češ da naj gre tudi on še ležat, saj uvidimo, da je truden, se ga ne primejo. Slednjič le vstanemo.
Ravno imam usta polna zobne kreme, ko gospod profesor zažvižga, in s ščetko v roki tečem k gimnastiki. Najprej nekaj nasvetov o tekanju in potem že tečemo ob Poljanščici, po travnikih in dalje po cesti. Kaj, če me kdo vidi? Mislili bodo, da sem božjasten, ko se mi iz ust peni.
Hvala Bogu! Konec je in ves sem upehan. Znova moram namazati zobno kremo na ščetko. V ustih je namreč ni prav nič ostalo. Nekaj sem jo izpljunil, nekaj pa jo je našlo pot tudi v želodec. Potem je zopet zbor. Dviganje zastave, zapovedi, nočne straže in razna povelja. Po zajtrku nas razdelijo v dve skupini in naša skupina jo mahne k vodi. Na povelje je treba v vodo. Trese nas kot cucke, ko delamo prve plavalne gibe. Ko že zmrzujemo, jo odkurimo v hrib po drva, druga skupina pa v vodo. Dopoldne še postavimo nekaj šotorov, pa le zaradi lepšega. Kdo pa bi spal v njih?. Dalje
Do naslednjega jutra najdemo v šotoru namesto njega kos ledu. Po južini sledi najvažnejša točka, »zabušavanje«. To je šport, ki se je pojavil pod tem imenom šele pred leti, a se je hitro razširil in ima danes zelo mnogo gojiteljev in pristašev. Nekaj podjetnejših se spravi na mlinček, ki ropoče ob vodi, drugi zopet na sončno uro, ki kaže vedno napak. Oboje pa vpliva na človeka porazno ...
Iz dnevnika taborjanika Gustla.
2. t. m. 1940.
S svojimi tovariši sem se že spoznal. Bog ve kako se z njimi ne razumem, ker so vsi močnejši od mene. Nekateri imajo tako čudna imena. Čemu neki? Bom že moral očku pisati, da mi bo razložil. Moj sosed na levi se imenuje Krivo stegno. Moj nadstanovalec pa je Vitez Bledica ali Frankenstein. Nekdo drugi je zopet Kozja bradica. Še najrajši se družim z Minimumom. Sedaj je končal četrto, pa ga skoraj nič ni. Mene so včeraj krstili pri kopanju. Sedaj me kličejo samo Gu. Ko sem jih vprašal zakaj, so dejali, da je Gustl predolgo ime in da je reduciranje moderno. Meni se to ne zdi nič prav. Ko sem dejal, da bom očka vprašal, če se lahko tako imenujem, so se mi smejali.
Danes opoldne smo dobro jedli. Krompirjevo juho. Moj sosed je trdil, da si da glavo odrezati, če je v juhi bilo res kaj krompirja. Mora biti že res prepričan, ko kar za glavo stavi. Popoldne smo šli v vodo brcat in se temu pravi plavanje. Potem sem šel nabirat borovnice. Ko jih prinesem, jih moram dati dežurnemu, ki jih nese v kuhinjo. Med potjo jih polovico poje in potem moram jaz čistiti posodo.
Očka bi gotovo rekel, da je to svinjarija, in bi imel prav. Prav bi tudi jaz imel, ampak ne smem nič reči. Gospod profesor je dejal, da bomo tudi mi imeli zadnji dan »svinjarijo«. Ne razumem ga.
Gospod profesor me večkrat pošlje v vas po cigarete. Enkrat sem tudi jaz že kadil. Krivo stegno me je učil. Očka je imel čisto prav, ko je rekel, da se človek na taborjenju marsikaj koristnega nauči. Vitez Bledica tudi sijajno kadi. Pravijo, da je zato tako bled. On se pa smeji in puhne skozi nos kakor lokomotiva. Toliko kadi, pa nič ne kašlja. – Ko me je Krivo stegno učil kaditi, se mi je po glavi začelo vrteti in potem so me polivali z vodo. Bog ve, če našega očka tudi mama kdaj zaliva ...
Dnevi hitro tečejo. Podnevi hodimo po borovnice, po gobe in drva za kres. Zvečer pa sedimo pni ognju in pripovedujemo smešnice iz konca prejšnjega tisočletja. Nekatere so res že tako častitljive, da imaš kar spoštovanje do njih in da bi se jim kar na daleč najrajši odkril. Gospod profesor nas uči tudi narodna kola in plešemo okrog ognja kakor zamorci.
Že v prvih dneh smo opazili, da hodijo na naša prenočišča neprijavljeni gostje. Pa si tega nismo preveč gnali k srcu; mislili smo si pač, da jih žene le zgolj radovednost in da nam bodo kmalu potem dali mir. Kar v četah so namreč marširale mravlje po stenah in ležiščih. Res je, da mravlja ni lev, toda gotovo ne bo nihče trdil, da je prijetno, če delajo ponoči po tvojem obrazu poučne ekskurzije. Kmalu smo našli primerno sredstvo proti njim. Kuharica nam je dala petroleja in poplavili smo z njim stene in vsa ležišča. Nemogoče je, da bi v takem smradu vzdržale, smo dejali. Res niso – toda tudi mi ne. Mravlje so se še nekam držale, toda zvečer so tudi one obupale in nas pustile same, ki smo ležali in čakali, da se naše vohalo navadi na novo ozračje. Mravlje si tega preganjanja najbrž niso gnale preveč k srcu, kajti že naslednjega dne so zopet prišle na obisk. Šele čez nekaj dni smo imeli mir.
Zlasti v prvih dneh taborjenja so se dogajale ponoči čudovite zgodbe. Včasih je namreč stražar pozabil, koga mora zbuditi za naslednjo stražo. Ob kakih dveh ponoči je prišel po mnogih ponesrečenih poskusih, da bi tiho vstopil, k našemu, recimo podkomandantu, in ga vprašal, kdo ima naslednjo stražo.
Ko je poleg nekaterih naukov, da se ne spodobi poštenih ljudi buditi sredi noči, dobil tudi zahtevane informacije, je takoj odhitel, da naslednjo stražo zbudi. Zgodilo pa se je, da dotičnega ni poznal in hodil je budit drugega za drugim, češ: Si ti ta in ta? Ker se vsak sredi spanja ni takoj znašel, je trajalo precej časa, da se je spomnil, če je pravi. In ko je rekel da ne, se je stražnik pomaknil k drugemu ležišču. Ko jih je tako zbudil kake tri četrtine, mu je nekdo vsemu obupanemu odkril, da tega in tega sploh m v naši bajti, ampak da je v zgornji koči. Revček se je potem splazil v zgornjo kočo, ki jo je verjetno na svoje veliko veselje našel zaprto.
Ker je bil premehkega srca, ni hotel vseh zbuditi, ampak je potrpežljivo iskal zapah in slednjič tudi srečno odprl vrata. Stopil je previdno k prvemu ležišču, da bi povprašal, kje spi tisti, ki mora na stražo. V temi je iskal po ležišču glavo onega, ki bi naj ga zbudil zaradi novih informacij in v duhu se je že veselil, da bo morda v sreči kar v začetku na pravega naletel. V grozi je tedaj opazil, da je ležišče prazno. Takoj se je zavedel svoje odgovornosti, postavil se je v službeno pozo in že prijel za piščalko. Po kratkem preudarku je spoznal, da nima pomena buditi fantov, saj zdaj ponoči itak ne bi nikogar našli. Zadovoljnega se je začutil ob misli, kakšen hrup je preprečil s tem, da ni zažvižgal, še bolj pa je bil zadovoljen, ko je spoznal, da je prazno ležišče njegovo.
Stopil je k drugemu ležišču in prijel spalca za lase. Pri tem je nekoliko povlekel za harmoniko, ki je zacvilila. – »Pssssssst!« sla istočasno drug drugega opozorila. Ta, ki je budil in ta, ki se je zbudil. Toda še preden je stražar prosil za informacijo, je oni že zopet zadremal, mrmrajoč, da bo že vstal. Šele, ko ga je stražar vprašal, kje leži ta in ta, se je oni popolnoma prebudil in pokazal na neko ležišče. Po možnosti se je seveda zmotil in cirkus se je nadaljeval. No, slednjič je bila stvar le urejena in živčno uničen se je revež zgrudil na ležišče in zaspal kot klada. Zgodilo pa se je, kajti pota usode so čudna, da je stražar, ki ga je ta zbudil, prišel po končani službi zopet budit tega revčka, ker se je zmotil v imenih, kdo ima pred njim stražo in kdo za njim.
Ko sem prišel jaz na vrsto za stražo, sva se zmenila z Milanom, da greva skupaj. Vsaj dolgčas nama ne bo. On itak ni mogel tiste noči spati, ker je imel še izza kamniških dni neko srčno napako. Poleg lune in zvezd sem tudi jaz ujel nekaj skromnih srčnih izlivov. Kakor dva moderna Diogena sva hodila okrog tabora s svetilko v eni in s cigareto v drugi roki in pri tem snovala v polni fantaziji najbolj nemogoče in čudovite napade na naš tabor, ki bi jih seveda midva s kolosalnimi načrti odbila.
Drugič sem imel nočno stražo prvi dve uri. To pot sem šel sam. Milanu se je namreč zdravje krepko dvigalo. Od nikoder ni namreč hotelo biti pisma. Da se ne bi dolgočasil, sem že prej privezal Pavletov koc na vrv in potem vrv speljal skozi okno na tla. Ko sem mislil, da so se že vsi pomirili, sem se oknu približal in povlekel za vrv. Slišati je bilo le neko mrmranje, kakor ga proizvajajo dijaki, če dobijo v šoli cvek. Da se mu ne bi živci pokvarili, sem nekoliko počakal in potem znova povlekel.
Pavle se je dvignil in z energičnim glasom zahteval mir. – Tako je seveda zbudil vse tiste, ki so že spali in pričeli so mu dokazovati, da se mu je sanjalo. Potolažil se je in znova legel. Nekaj časa sem zopet počakal, da so napol zadremali – in sem tretjič povlekel. Uvidel sem, da je Pavle slabo vzgojen. Namesto, da bi potrpel in molčal, da ne zbudi tovarišev, je planil z ležišča kakor lev in iskal vžigalice, ki sem mu jih iz previdnosti že prej skril v konzervno škatlo. Medtem ko je iskal, sem bil že na varnem. Premišljeval sem, če bi se dala kdaj drugič narediti priprava, ki bi spuščala vodo na spečega soseda. Vrvico bi imel vedno pri sebi, in vedno ko bi povlekel, bi ga opomnil, da še ponoči mislim nanj.
Najlepše na taborjenju je bilo zlasti za tiste, ki so pesniško udarjeni, zvečer pri kresu. Nekoč sem pel kuplete o profesorjih, in ko sem končal, sem si dejal: »Fant« Jutri boš pa imel dve nočni straži za kazen!« Gospod profesor je že odprl usta in ... Bože mili! Lahko si mislite, da ni ravno prijetno ponoči stati štiri ure na straži ...
»Jutri imaš dvojno ...« je pričel in streslo me je, »... porcijo vsake jedi!« Malo da nisem omedlel. Toda smola. Hude li sem sreče! Prva jed, ki smo jo dobili, so bile gobe, katerih sem že pol porcije komaj spravil vase. Ni čudno, da sem tistega dne dobil sloves radodarnega človeka.
Dvakrat smo imeli zvečer celo zabaven spored. Najbolj je gotovo uspela tragedija: »Pes iz Salerme«. Igralci so se res izkazali. Najbolj pa je podal svojo vlogo pes, ki ga je dovršeno in prepričljivo umetniško doživljeno odigral tovariš Floki. Igral je tako odlično, da bi človek o njem podvomil, če ga osebno ne bi tako dobro poznal.
Za tiste, ki so svoje dni prežvekovali Karla Maya, so bile brzice najboljša zabava. Sicer je vožnja preko njih trajala komaj slabo minuto in je bilo potem treba vlačiti čoln nazaj najmanj pol ure, pa kaj nas je to brigalo.
V bližini tabora so bili delavci iz Like. Če si jih vprašal, kaj jedo, so dejali, da čebulo. In to zjutraj, opoldne in zvečer. Kljub temu so trdili, da je hrana odlična. Najbolj so se nam čudili, kadar so nas opazovali pri metanju krogle. Suvali smo jo v dveh skupinah. Eni sem, drugi pa nazaj. Vsaj v začetku so nas gotovo imeli za omejene, češ saj ne bomo krogle na tak način nikamor spravili, če jo bomo metali enkrat sem, potem pa spet nazaj. Ko smo v nedeljo korakali v vas, pa smo jih videli, kako so suvali ob cesti težke kamne ...
Dnevi so tekli ... Dva dni pred odhodom smo pekli pri kresu prašička. Ko sem dobil svoj kos, je bil še čisto surov. Shranil sem ga, da bi ga naslednji dan še enkrat spekel, toda ko sem ga naslednji dan vzel v roke, je bil kakor kos mumije.
Zadnjič pri kresu. Nikomur ne gredo besede iz ust. Molče zremo v krvavordeče nebo na zapadu. Oči se izgubljajo v daljavo, sanjavo in se znova zazrejo v plamen. Vse je tiho. Zdaj pa zdaj sune kdo s palico v ogenj, da zaplavajo iskre visoko v zrak ... Tam na desni šumi Poljanščica in slišati je, kako buta čoln ob obrežni drog. Valčki pljuskajo in vabijo. Človek bi najrajši legel v čoln, se spustil toku in zrl v nebo. Tam onkraj ceste je slišati, kako mati kliče otroka ... Potem je vse tiho. Nekdo si ob vodi poje žalostno nesem ...