Ta sveti večer

Ta sveti večer ... A. Jakolin

Izdano:	Slovenski narod 25. december 1921 (54/290)
Viri:	290
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

 
I.

Ta sveti večér, ko sreča v duši sije
in se ti zdi, da ljubiš vse okrog,
o, spomni, brat, o spomni se Rusije,
ki véliki jo je zapustil Bog!

Zastonj roké krvave k nebu vije,

zaman prešinja krik gladu njen log,

zastonj pomoči prosi, čaka . . . Ni je.

In narod mre osamljen, gol, ubog. —


A tam, pogreznjen ves v peklensko

                                                meglo,

čepi krvnik zdhrbtni in surovi,

ki jo sovražil je že tisoč let,


in se reži. Saj zdaj mu je odleglo:

Rasija sveta v lasti le njegovi. —

O Kaln, o Iškarijot! Proklet! Proklet!



II.

Pa pride čas, Rusija zopet vstane

in z mečem mu prekrila ves načrt,

in padel bo in žrle ga podgane,

in klical na pomoč bo srepo smrt.


A Ona si zaceli težke rane:

Požene iz krvi ji rože buini vrt,

in žito ozlati neskončne ji poliane,

in vince zarosi iz njenih sladkih trt.


Objame našega rodu kraljica

vsa srečna nas, poljubi v solzna lica

in kakor svate vzame vse seboj —


ej, to bo pir, ej, to bo svatovanje! —

in reče: Za skrbi in za solze nekdanje,

ki si jih zorne lil — si moj, si moj!