Ta strašni dan v Strahovici

Ta strašni v strahovici Mateja Reba

Spisano:	Ana Potokar
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

STRAŠNO JUTRO SE PRIČNE

Sonce je tisto jutro sijalo na strehe Strahovice kot ponavadi in nič ni kazalo, da se obeta čuden, nenavadnih dogodivščin poln dan, ki ga prebivalci tega mesta zlepa ne bodo pozabili. Začelo se je zgodaj, ko se je Miško, imenovan tudi Zelena superga, spravil h knjigam, da bi si v zadnjem hipu pred poukom v možgane vlil nekaj matematike. Zakopal se je v knjigo, s prsti si je mršil lase in mrmral formule, ki bi jih moral znati. Po pravici povedano mu je matematika dišala toliko kot palica po zadnji plati, a bil je skrajni čas, da si skuša vsaj nekaj zapomniti. Prvo uro so pisali test in če bo spet zakoličil, bo oče uporabil tisti kol na njegovi zadnji plati, to pa ne bi bil hec.Učil se je torej matematiko, bolje rečeno, delal se je, da se uči, vmes pa je mislil na kolo, ki ga mora zakrpati, na kavbojke, ki jih je raztrgal na kolenu, pa mama še k sreči ni nič opazila, na drevo, na katerega bi rad splezal, a mu nekako ni šlo. No, mislil je tudi na Majo, jasno, ampak kadar kdo misli na Majo, tega ne pove na glas in če bi mu kdo rekel, da misli nanjo, bi Miško popenil in rekel, da laže in če mu še to ne bi bilo dovolj, se je pripravljen tudi s pestmi pokazati, da misli resno, kajpak, in potem ... Uf, vse skupaj bi se malce zapletlo. Zato bo bolje, če ostanemo pri tem, da je Miško Zelena superga sedel za mizo in blebetal matematične oslarije. Dvakrat je vse skupaj prebral, a mu ni bilo nič jasno, a le kako bi mu pa lahko bilo, ko je mislil na Majo, ne povejte mu, da vemo, da je mislil na Majo, ker bi se potem Miško prišel k nam in nam vsem skupaj pripopal kakšno na nos! Miško se je torej učil matematiko. Ponavadi ga je šola bolj malo brigala, tokrat pa se je zgodilo nekaj čudnega. Ravno ko je premišljeval, kam bi lahko skril plonk listek, je začutil nekaj nenavadnega. Kot bi ga nevidna roka stiskala okrog vratu. Kar ni in ni mogel dihati. Potem ga je nevidna noga brcnila tja, kjer je imel srce in to mu je začelo biti kot ponorelo. Čutil je, kako mu postaja vroče in hladno obenem, kako mu gredo lasje pokonci, kot bi ga nekdo vlekel zanje. In postalo ga je strah. Njega, ki je nekoč za stavo opolnoči splezal čez ograjo na pokopališče, je postalo strah zaradi oslarije, kakršna je matematika. To vendar ni mogoče! Zjezil se je sam nase, da je taka reva, a ni nič pomagalo. Nekdo ga je še vedno cukal za lase in brcal v prsi, da je srce poskakovalo. »No, vidiš, kaj se zgodi, če se človek preveč ukvarja z matematiko,« je glasno rekel. »Ni me strah matematike, jaz se ničesar ne bojim!«Ta njegov stavek pa ni zvenel prav nič prepričljivo. Zaprl je knjigo in si z rokami podprl glavo. »Dovolj sem se naučil!« je spet rekel sam sebi. »Dvojka bo gotovo!« Ampak še zmeraj se ni počutil nič bolje. »Morda pa sem bolan,« je skoraj z veseljem ugotovil. »Ja, bolan sem in ne morem v šolo!« To bi ga moralo razveseliti, a se je še vedno počutil prav bedno. »V kopalnico grem po toplomer!« se je odločil. Prebrskal je vso družinsko zalogo zdravil v omarici in končno ga je našel. Zaprl je omarico in se zagledal v ogledalu na njej. Nenadoma je opazil nekakšnega škrata, ki je imel belo brado, belo obleko in sploh je bil ves bel. Ta majhna pošast ga je stiskala za vrat in brcala! Miško si je pomel oči. Ne, to ni mogoče, saj sanja ... A škrat je še vedno sedel na njegovi rami in se spakoval. »Čakaj, mrcina majhna, ti že pokažem!« je vzkliknil Miško in ga hotel zagrabiti. A ko je pogledal na ramo, ni videl ničesar. Šele ko se je spet zagledal v ogledalu, je zagledal škrata, ki se je na vso moč režal. »Kar poskušaj, kar poskušaj!« se je smejal. »Ne moreš me ujeti!« Miško se je prijel za glavo. To je presegalo vse meje. »Poslušaj, krtek, bi mi povedal, kdo sploh si in zakaj me stiskaš in brcaš?« - »Če mi boš še enkrat rekel krtek, te tako stisnem in brcnem, da bo joj!«  je zagrozil škrat. »Jaz sem Strahomir Straško!« - »In kaj počneš na moji rami?«- »Haha,«  se je zasmejal Strahomir. »Zvončke nabiram, brihtna buča! Kaj naj bi počel drugega kot to, da te strašim! To je moj poklic in tudi moje veselje! Če bi vedel, kako prijetno je nekoga takole stisniti za vrat ali ga brcniti, ti povem, da bi do konca življenja hotel delati samo to!« - » Od kod si se vzel?« je zanimalo Miška. »Zakaj si napadel ravno mene?« - »Prišel sem iz Strahinja, tebe pa sem napadel zato, ker si bil pač prvi, ki sem ga našel!« Miško je zavzdihnil. »In kako dolgo boš ostal pri meni?« - »Kolikor se mi zljubi! Morda teden dni, morda mesec, ali pet let! Nič hudega mi ni tukaj! Moram reči, da sem zelo zadovoljen s teboj!« »Lepo, ampak jaz te ne želim več. Pojdi h komu drugemu. Pojdi na našo mačko!« - »Ejej, ljubček, saj vidim, da se ne spoznaš na strahove! Mačka ima svoj, mačji strah, ljudje pa imajo ponavadi vsak svoj strah. No, nekateri ga nimajo, drugi imajo dva ali tri, kakor nanese. Jaz sem tvoj strah, če ti je prav ali ne in dokler se mi zljubi, ostanem pri tebi. Zdaj pa me pusti pri miru, rad bi malce zadremal!«

MAJA

Prav tedaj je Maja (seveda je to "tista" Maja) sedela za mizo v kuhinji in čakala, da se njena mama končno spravi v službo. No, ona bi to sicer rekla drugače: matka se noče nikamor spokat, ampak to se seveda ne sme. Zavila je z očmi. Kot bi ji hotela nagajati, se mama prav to jutro ni hotela nikamor spraviti, kar naprej je letala od kopalnice do spalnice, pa v predsobo in na balkon (lepo vas prosim, kaj naj človek tako zgodaj zjutraj počne na balkonu!), pa spet v kopalnico. "Nikakor si ne morem urediti teh nesrečnih las," je zastokala, "spet bom morala zamenjati frizerko!" "Ja, mami," je iz kuhinje pritrdila Maja, čeprav sploh ni slišala, kaj je rekla. "Si že pojedla zajtrk?" je zaklicala mama. Maja je gledala v bajsast sendvič, ki je stal pred njo na mizi in že ob sami misli, da bi ga morala pojesti, ji je postalo slabo. "Ne še, mami!" "Da ne boš šla brez zajtrka v šolo! Veš, da ti možgani ne delajo dobro, če zjutraj ne ješ! In kakav, ne pozabi spiti kakava!" "Ne bom!" je rekla Maja in se spačila. V tistem je mama prišla v kuhinjo. "Je kaj narobe s teboj?" je vprašala. "Zakaj?" se je naredila neumno Maja. "Zdi se mi, da ti je postalo slabo, tako čuden obraz si imela!" "Ah, danes pišemo matko!" "Kakšno matko! Kako se pravilno reče?" "Ma - te - ma - ti- ka!" je malce zafrkljivo rekla Maja. "No vidiš, saj znaš, če hočeš! Kolikokrat sem ti že rekla, da pusti te bedaste izraze, ki jih uporabljaš, v šoli. Doma tega ne bom poslušala!" je jezno rekla mama. "In zdaj sedi no sem, lase ti bom spletla v kito!" "Mami," je zastokala Maja. "Nič - mami! Ne dovolim, da bi hodila naokrog kot kak huligan. Lepe lase imaš in če so počesani v kito, so še lepši!" Maja je zaškrtala z zobmi, mama pa je že privlekla glavnik in se besno zakopala v njene lase. "Au, cukaš me!" je zacvilila Maja, ne ker bi jo zares bolelo, ampak kar tako, zanalašč. "Kar potrpi, takoj bom končala!" "Zakaj si ne smem ostriči las na krtačko?" je zatrmoglavila Maja. "Sploh se mi ne bi bilo treba česati!" "Zato, ker nočem, da bi sosedje govorili, da smo hčerko zamenjali za sina! Tako, končano! Ko boš šla, si priveži moder trak, lepo se bo podal k modremu krilu in tisti rožasti bluzi!" "Ja, mami," je naveličano zamrmrala Maja. "Potem sva zmenjeni - zajtrk, kakav, obleka, trak za lase. In ob enih bodi doma, poklicala te bom!" "Pa saj nisem več dojenček!" "Res je, še hujša si kot dojenček! Nikdar ne misli, da ne vem, kaj vse se ti mota po glavi! Ampak mene ne boš ovila okrog prsta! Adijo!" Mama je cmoknila Majo na lice, kjer je ostal rožnat oblaček njenega rdečila. "Uf," si je oddahnila Maja, ko je zaslišala, da so se vrata zaprla za mamo. "Matki se meša," je rekla sama pri sebi. "Če bi pojedla ta bajsast sendvič, bi se takoj zredila za dve kili!« Zavila ga je v papir, da ga bo dala sosedovemu Reksiju. Povohala je kakav. Srknila je, da bi poskusila in ko je ugotovila, da še kar v redu, ga je spila. Prazno skodelico je odnesla v pomivalno korito, potem se je morala obleči za v šolo. Modro krilo in rožasto bluzo je s prezirom zabrisala nazaj v omaro. Izpod postelje je privlekla stare kavbojke, ki so bile na kolenih že tako strgane, da se je videlo skozi, in oprijeto majico. Oboje je nataknila nase in se pogledala v ogledalu. Še kar! Ampak zgleda, da bo treba izpustiti tudi kakšno večerjo, če bo seveda lahko prepričala mamo. Razčesala si je lase in jih spela v čop vrh glave. Še ličila! Pobasala je mamino kozmetično torbico in se spravila v kopalnico. Najprej se je lotila zelene sence, potem si je pobarvala trepalnice. Nazadnje se je hotela še našminkati. Odvila je pokrovček in se sklonila bližje k ogledalu, da bi se dobro videla. Nenadoma se je zgodilo nekaj čudnega. Postalo ji je hladno in vroče obenem, roke so se ji zatresle, da si je okrog ust narisala oranžno packo. Srce ji je začelo razbijati, težko je dihala... "Pa ne, da me je strah?" je pomislila Maja. "Česa? Mame, učiteljev, sošolcev? Ali tiste presnete matke? Pa saj sem se naučila, za tri bo gotovo!" Maja je odkimala in se pogledala v zrcalo, da bi popravila spacano šminko. Tedaj je zagledala, kako nekdo sedi na njeni rami. Bila je majhna škratovka, škratulja, škratka, skratka, sedela je na njeni rami. Bila je vsa bela, stiskala jo je za vrat in se na vso moč smejala. Maji ni bilo do smeha. "Živijo!" ji je pomahala škratinja. "Jaz sem Strahomira Straško, tvoja strahinja!" "Poberi se, od koder si prišla!" je jezno rekla Maja. "Nič ti nisem naredila, pusti me pri miru!" Oh, meša se mi, je pomislila. Zdaj se pogovarjam že s škrati! "Haha, misliš, da me lahko napodiš? O ne, ljubica, meni je tukaj kar lepo in nikamor ne pojdem!" "Čakaj, zgrabim te in ti že pokažem!" je jezno vzkliknila Maja. Stegnila je roko, a zajela je le zrak. Ko pa se je pogledala v ogledalo, je ugotovila, da je Strahomira še vedno na njeni rami in da se tolče po kolenih od smeha. "Pusti me pri miru!" je zastokala Maja. "Že vem, najbrž te je poslala moja mama, da bi mi izbila lišpanje iz glave! Pa mi ga ne boš! Hodila bom naokoli taka, kot mi bo všeč!" "Glej no, tudi mamo imaš! Povedati moram moji sestrični Strahici, ki še nima nobenega svojega človeka!" Spet se je zasmejala, jo malce stisnila za vrat in brcnila. »Boš šla proč, če se umijem in oblečem modro krilo?« je nenadoma vprašala Maja. »Ne vem! Mislim pa, da bom malce zadremala!« Maja se je hitro preoblekla v krilo in si sprala barve z obraza. Ko se je pogledala v ogledalu, je ugotovila, da je Strahomira še vedno na njeni ramo, le da drema. »O, saj ne more biti res!« je pomislila. Morda pa bi morala vse skupaj le povedati mami.

GOSPODIČNA EVLALIJA

Nekaj zlatih sončnih žarkov, ki so tistega jutra posijali na Strahovico, se je skobacalo skozi zavese v prvem nadstropju stare hiše na Jurčkovi 5, v stanovanje gospodične Evlalije Ptič, imenovane Lalčika. To seveda ne pomeni, da jo lahko tako kličemo tudi mi, o, ne. Lalčika je bilo posebno ime, tako so jo klicale le njene prijateljice. Če so jo hoteli pobalini iz okoliških hiš še posebej razjeziti, so pod njenim oknom vpili: »Evlalara, sova stara!« Najhuje je bilo, da je bilo to po svoje nekako res. Res je imela oster nos, podoben sovjemu kljunu, njene velike oči pa so budno opazovale svet okrog sebe. Nič ji ni ušlo: četudi si je njena soseda, gospa Marička, malce drugače zavezala ruto kot ponavadi, je gospodična Evlalija to skrbno vnesla v svoj seznam in o tem seveda takoj poročala naprej. Zlati sončni žarki so jo požgečkali, da je kihnila in nato odprla oči. V dolgi spalni srajci, v kateri je bila podobna duhu, je planila pokonci in odgrnila zavese. Potem je odgrnila ptičjo kletko, ki je stala ob oknu. »Dobro jutro, Miško, glej, kako lep dan je!« Miško očitno ni bil tako navdušen nad novim dnem, ker ni niti čivknil. Ah, seveda, da ne pozabimo - Miško je bil rumen kanarček. Gospodična Evlalija je nekoč prej imela papagaja, a ji je šel na živce, ker je preveč govoril. Ko ji je ušel - njene prijateljice so si šepetaje pripovedovale, da ga je spustila sama, ampak to so zgolj natolcevanja - si je kupila kanarčka. Ta očitno ni iel posluha, a je na srečo redko žvižgal, pa še to ponavadi, ko je bil sam doma. »Zdaj se bova umila in oblekla!« je glasno rekla Mišku, »potem bova zajtrkovala in potem grem na trg!« Najprej je stopila k ogledalu in si razpletla kito, ki si jo je spletla vsak večer. »Lasje so okras vsake prave ženske, je vedno govorila moja uboga pokojna mamica!« je razlagala Mišku. No, njena kitka je bila bolj podobna podganjemu repu, a Miško ji tega seveda ni povedal. Razčesala si je lase in jih trdno povezala v figo. Kritično se je pogledala v zrcalu. »Ni kaj, še vedno se dobro držim!«  je povedala kanarčku in se zadovoljno nasmehnila svoji podobi. »Niti za gram se nisem zredila!« Resnici na ljubo - bila je ploska kot likalna deska. A Miško ji tega seveda ni povedal. Oblekla je dolgo, črno krilo in belo poškrobljeno bluzo s čipkastim ovratnikom. Nanjo je pripela broško v obliki rože z zelenim kamnom v sredini. »Danes, ko je tako lep dan, se moram lepo obleči,« je razlagala kanarčku, ki je nazadnje le spravil skupaj en »Čiv!« - »Ja, saj vem, da se strinjaš! Kar počakaj, takoj nama naredim zajtrk!«  Medtem ko je Miško skozi okno z zavistjo občudoval ptiče, ki so svobodno letali, si je gospodična Evlalija ocvrla jajce in skuhala grenko kavo. Nato je vzela ptičjo kletko, jo postavila na mizo in še Mišku nasula zrnja ter natočila čiste vode. »Dober tek, Miško!« Kanarček je bolj brez zanimanja sem in tja izbrskal kako seme, gospodična Evlalija pa je z velikim užitkom in zelo natančno pospravljala svoj zajtrk. Vmes je seveda veliko govorila, saj je kanarčka vendar morala seznaniti z najnovejšimi čenčami v mestu. »Včeraj sem v mesnici srečala staro Korenovko. Si moreš misliti: ona, ki živi sama, je kupila kilogram najboljšega svinjskega stegna! Me prav zanima, kaj bo z njim. Stavim, da bo spet prišel na obisk tisti njen zoprni bratranec s kopico otrok. Taki pa mimogrede pospravijo celega pujsa!« Še in še je čvekala o sosedih, znancih in o vsem, kar je bilo sploh lahko zanimivega v tako majhnem mestu, kot je bila Strahovica. Roko na srce - dobro je bila seznanjena z vsemi govoricami, najsi so bile še tako iz trte izvite. Ubogi kanarček se je mirno pozibaval na gugalnici in si želel, da je ne bi razumel. Gospodična Evlalija je skrbno pozobala še zadnjo drobtinico kruha, z užitkom popila kavo in postavila vse skupaj v umivalnik ter pomila posodo. Nato je odšla v spalnico in iz omare vzela temno sivo jakno, klobuček s črno mrežico in dežnik z ročajem v obliki papagajeve glave. »Človek soncu nikdar ne more zaupati!« je bilo njeno priljubljeno vodilo. Ko si je natikala klobuček, se je spomnila, da kanarčku še ni povedala najnovejše in najbolj sočne čenče. »Čisto sem pozabila!« je vzkliknila, ko si je z iglo pritrjevala klobuček. »Mlinarjeva Ančka - saj veš, tam nad trafiko stanuje - se menda shaja s poštarjem! Angelca je že dvakrat videla, kako ji je prinesel pošto in potem ostal pri njej še kake pol ure! Lahko jo je sram!« Komaj je to izgovorila, že je začutila, kako ji je nekaj sedlo na ramo. Začela je težko dihati, srce ji je razbijalo in nenadoma so njene dlani postale vlažne. Kar tresla se je, uboga gospodična Evlalija. Mimogrede se je pogledala v ogledalo, če je kaj bleda - in tedaj je zagledala na svoji rami čisto majhno, belo škratinjo, ki se je veselo smehljala. »Živijo! Jaz sem Strahomaja!« Gospodična Evlalija je skoraj omedlela. »Ne, saj to je grozno, blede se mi!« je vzkliknila. Prijela se je za glavo in odhitela v spalnico, kjer je legla na posteljo. » Najbrž imam vročino in bi morala k zdravniku!«  je jecljala prestrašena gospodična Evlalija in si otipavala čelo. Strahomaja pa se je veselo smejala in brcala z nogami.

PRI BRIVCU

Bilo je čudovito jutro. Sonce se je smehljalo z zaspanega neba, ptički so prepevali. Gospod Adalbert Škarja, mestni brivec, si je zadovoljno pomel roke. Ob takih jutrih ljudje ponavadi ugotovijo, da nimajo več prave pričeske, da se je treba ostriči, obriti brado ali vsaj prirezati brke in to je bilo zanj seveda odlično. Zadovoljno se je pogledal v zrcalu. Zjutraj je vedno najprej obril sebe in to zelo natančno, saj je vedel, da je kosmat in skuštran brivec zelo slaba samoreklama. Tokrat je bilo na njem vse tiptop, kot je ponavadi rekel, kadar je bil zadovoljen s svojo podobo ali s podobo svoje stranke. Zavihal si je črne brčice, na katere je bil še posebej ponosen, in si še enkrat z majhnim glavnikom počesal lase. »Še kapljico ali dve kolonjske vode in tak bom, kot se spodobi!« si je dejal. Natrl si je lica, potem je za vsak slučaj še enkrat pobrisal nevidni prah s stolov in že je bil pripravljen. Dvignil je roleto pred vhodnimi vrati svojega salona, stopil na svež zrak in se pretegnil. Ja, prav čutil je, da bo dan uspešen in da se bo lahko izkazal. Treba je bilo počakati samo še na prvo stranko. Prav dolgo mu ni bilo treba čakati. Že čez nekaj trenutkov jo je mimo primahal gospod Zlatoust, mestni advokat. Pozdravil je gospoda Škrajo in se kritično pogledal v zrcalu, ki ga je imel mestni brivec premeteno postavljenega poleg vrat svojega salona. »Mislim, da je čas za pomladno pričesko,« je rekel gospod Zlatoust in se še od strani pogledal v zrcalo. »Kaj pravite, gospod Škarja?« - »Kakor velite, gospod advokat, kakor velite!« Brivec se je priklonil in se namuznil. Danes bo res imeniten dan! Gospod Zlatoust je sedel na velik usnjen sedež pred ogledalom. Mojster Škarja ga je spretno pokril z velikim ogrinjalom, da mu lasje ne bi padali na obleko. »Kako bova danes, gospod advokat?« se je prijazno nasmehnil. – »Na prečko, kot ponavadi. Pa ne prekratko!«  je rekel gospod Zlatoust. Brivec je švistnil po zraku s škarjami, kot bi jih hotel ogreti. Z glavnikom je že zajel prvi šop las, ki ga je nameraval skrajšati. Nenadoma pa je začutil nekaj neobičajnega. Roka se mu je začela tresti, da so mu škarje skoraj padle na tla. Čutil je, kako ga okrog vratu nekaj stiska, da ne more dihati, srce se mu je čudno prekopicevalo in dlani so mu postale potne. K sreči je gospod Zlatoust kot ponavadi pri striženju zaprl oči in ni videl, kaj vse je gospod Škarja zganjal nad njegovo glavo. »To ni mogoče,« je rekel brivec sam pri sebi. »V tridesetletni karieri se mi še ni zgodilo, da ne bi mogel ostriči stranke! Najbrž sem zbolel!« Pogledal se je v zrcalo in res je bil nekam bled. A ko bi bilo le to! Nenadoma je na svoji rami zagledal čisto belega škrata, ki ga je stiskal za vrat in brcal tja, kjer je imel ubogi brivec srce. »Hihi, danes ne boš strigel!«  se je smejal škrat. »Danes bom delal jaz!«  »Zgini, gnusoba!«  se je razjezil gospod Škarja, a ne preveč naglas, ker se je bal, da bi se prebudil gospod Zlatoust. - »Kar misli si, hihi!« se je smejal škrat. Brivec je zamahnil proti rami, da bi škrata spodil, a je zagrabil le zrak. »Ne trudi se, ne bo ti uspelo!«  mu je nagajal škrat. »Kdo sploh si?«  je obupano vprašal brivec. »Jaz sem Straško, tvoj osebni strah!« - »In kaj počneš tukaj, nesreča, zakaj si mi prišel nagajat?«- »Ker mi je bilo dolgčas!« - »Daj, pusti me pri miru, prosim te, delo imam! Kaj bo rekel gospod Zlatoust?« je obupano prosil gospod Škarja. »Šel bom, ko se mi bo zazdelo. Ti pa se ne boj, glej, zdaj prihaja čarovnija!« »Khm, khm,«  je pokašljal gospod Zlatoust, še vedno z zaprtimi očmi. »S kom pa se pogovarjate, mojster Škarja?« - »Jaz? Ah, nič, kar tako, veste, ko sem dobre volje, se rad malce pomenim sam s seboj!«  je zajecljal brivec. Gospod Zlatoust je odprl oči in se pogledal v zrcalo. »Še niste pričeli z delom?« - »Jaz, veste..." je zajecljal brivec, ko je nenadoma zagledal, da je tudi gospod Zlatoust pobledel. Zagrabil se je za vrat in težko dihal, oči je imel široko razprte. Nenadoma je zamahnil proti rami, kot bi hotel nekaj spoditi, a ni šlo. »Danes ni dober dan za striženje,« je izdavil gospod advokat in strgal s sebe pelerino. Pognal se je s stola kot bi mu gorelo za petami. »Jutri pridem, jutri!« Planil je skozi vrata, da je skoraj razbil šipo in zvonček nad vrati, ki je ponavadi le nežno zazvonil, kadar je prišel kak obiskovalec v salon, je klenkal kot ob požaru. Gospod Škarja se je nemočno sesedel v stol nasproti ogledala. Škrat je še vedno sedel na njegovi rami in se smejal. »Si videl, kaj?« - »Kaj se mu je zgodilo?« je bil radoveden brivec. »Nič posebnega.Spoznal je svoj strah, Strahobard mu je ime!« - »To je noro, je jecljal gospod Škarja. »To ne more biti res, samo sanja se mi! Še nekaj takih primerov in konec bo z menoj! Zalega škratja, si me prišel uničit?« - »Ne, le zabavat sem se prišel!«  je odvrnil škrat in se spet zasmejal z zvonkim glaskom. Gospod Škarja je obesil na vrata listek z napisom »Zaprto« in zakopal obraz med dlani. Katastrofa, katastrofa!

POLICAJ PETER PIŠUKA

Mestni policaj Peter Pišuka je imel to jutro še poseben razlog za dobro voljo. Oblečen bil je namreč v popolnoma novo, čudovito belo uniformo, ki se je lepo skladala z rdeče-belim podstavkom, s katerega je vsak dan urejal promet na križišču v Strahovici. Veselo si je žvižgal policajsko koračnico in se ogledoval v izložbah. Ni kaj, uniforma je bila res čudovita, medeninasti gumbi so sijali kot sonce in videti je bil tako postaven! Ravnokar se je ogledoval v izložbi trgovine s čevlji in počistil neviden prah z uniforme. Če bo še cvetličarka Vijolica opazila, kako čudovit je, bo to jutro popolno, je premišljeval, ko je strumno korakal proti križišču. »Juhu, Peterček!«  je zaslišal Vijolico. Veselo mu je mahala na drugi strani ceste. Peter je natančno pogledal, kje je prehod za pešce - saj ne gre, da bi policaji kršili prometna pravila – in čezenj ponosno odkorakal k njej. To jutro je bilo res popolno! »Živijo, Peterček,« je prijazno rekla Vijolica. »Kako smo danes čedni!« - »Mar nisem vedno čeden?« je vprašal Peter. »Seveda. Hotela sem reči, da si danes še posebno čeden. Tako lepo uniformo imaš! Najraje bi ti v pripela vrtnico gumbnico!« - »Res lepo od tebe, Vijolica, ampak uniforme nimajo gumbnic za cvetje!« Peter je s komolcem podrgnil svoje skoraj zlate gumbe. »Prav imaš. Kakšen pa bi bil policaj z rožo na uniformi? Če hočeš, ti jo lahko pripnem popoldne, na tvojo obleko!« - »Hm, hm...« je mencal Peter. »Zares si prijazna!« - »Pridi pome ob treh, ko končam službo. Izbrala bom najlepšo vrtnico in jo prihranila zate. In če boš utegnil, greva lahko na sladoled!« Peter je kar zardel. »Ja, ja ...seveda, ja, ja!« je zajecljal. V taki zadregi ni bil še od takrat, ko mu je nek pobalin izmaknil piščalko in je moral žvižgati na prste, da so se mu vsi smejali. »Ob treh torej,« je rekla Vijolica. Petru je kar odleglo, ker je prav tedaj stopila v cvetličarno gospa Mak, ki je želela ducat rožnatih nageljnov. »Že grem, gospa!«  je vzkliknila Vijolica, pomežiknila Petru Pišuki in odhitela v cvetličarno. Zardelih lic je Peter hitel na svoje križišče. Srce mu je razbijalo kot kovaško kladivo. Vijolico bo smel peljati na sladoled! Ah, Vijolica! Kakšen krasen dan! Danes sploh ne bo mogel biti strog in pravičen, kako bi lahko bil, ko mu je bilo tako toplo pri srcu! Popravil si je kapo, potegnil iz žepa piščalko in stopil na svoj podstavek. Sonce je prijetno sijalo, prometa je bilo ravno prav in vsi so vozili po pravilih, kot bi slutili, kako je pri srcu presrečnemu policaju. Vrtel se je zdaj sem, zdaj tja, včasih pomahal s palico ter roke v belih rokavicah obračal na vse strani kot mlin na veter. Veselo si je požvižgaval in štel avtomobile. To je bilo njegovo priljubljeno razvedrilo, ko je ure in ure stal na križišču. Naštel je že triinpetdeset avtomobilov, dvanajst koles, tri tovornjake in štiri motorje, ko je nenadoma zagledal, kako se mu bliža kolesar brez zvonca. Zapiskal je in stopil s podstavka. Kolesar se je ustavil in preplašeno čakal Petra Pišuko. »Ha, prijatelj, tako se pa ne gremo! Ogrožate svojo varnost in druge spravljate v nevarnost! Kaj pa zavore, vam sploh primejo?« Peter je stisnil zavoro, ki je presunljivo zacvilila. »Se mi je kar zdelo, se mi je kar zdelo! Takoj dol s kolesa, napisal vam bom listek in plačati boste morali kazen!« Peter je s posebnim svinčnikom napisal listek v blok, da kolesar tainta ni imel zvonca in dobrih zavor in da mora plačati kazen. »Tristo piščalk, česa vse ljudje ne počnejo! Kot da ne bi vedeli, da delajo vse le sebi v škodo!« se je razjezil Peter in raztreseno zataknil svinčnik kar za uho, namesto da bi spravil lepo v beležnico. Potem je zlezel nazaj na podstavek, da je umiril gnečo, ki je nastala, ko ga nekaj hipov ni bilo. Peter je res užival v svojem poklicu. Najbolj zadovoljen je bil, če je lahko spretno urejal promet, da je tekel kot pesmica. Vrtel se je kot baletka, požugal vozniku, ki je preveč pritisnil na plin, da so gume cvilile, in pozdravil svojega soseda Alfonza Lukeža, ki se je pripeljal mimo v majhnem tovornjaku. »Kako postavni smo danes, gospod policaj!« je zaklicala gospa, ki se je peljala mimo v avtomobilu brez strehe. Peter je zardel in ji pomahal. Kakšen krasen dan! Obrnil se je na peti, da bi dal prednost voznikom iz druge ceste, ko je nenadoma naredilo bum! Dva avtomobila sta se zaletela! Voznika sta izstopila in začela glasno kričati, drug drugega sta obtoževala in mahala z rokami. Peter je skočil s podstavka. Šel je čez cesto in se nenadoma zagledal v cestnem ogledalu. Pogledal se je vanj, da bi videl, če je njegova uniforma brezhibna. Vse je bilo videti v redu, le na levi rami je videl nekakšno packo. Pogledal se je - vse je bilo v redu. A ogledalo je kazalo drugo podobo. Nekaj mu je čepelo na rami! Stopil je bližje k ogledalu in zazdelo se mu je, da vidi na sebi nekakšnega možica, ki je skakal in se na vsa usta smejal. »Ne, saj to ne more biti res, najbrž bledem, predolgo sem stal na soncu,« si je rekel Peter. Nenadoma pa je začutil, da postaja ves poten, roke so se mu tresle, da je piščalka padla na tla, in ni več dobro videl. Srce mu je nabijalo na vso moč in počutil se je tako slabo, kot še nikdar v življenju. »Kaj, mene, policaja, da je strah?«  se je spraševal Peter. Ne, nikdar! Poravnal si je čelado in hotel narediti korak. Toda noge so mu nenadoma ohromele, le nemočno se je sesedel na pločnik. Avtomobili so hupali, jezna voznika sta kričala, vse povsod je bila gneča - Peter pa je ves prestrašen lahko le neusmiljeno tekel proti policijski postaji, v njeno varno zavetje.

POŠTARICA LEOPOLDINA

Kot vsako pravo mesto je imela tudi Strahovica svojo pošto in sicer na glavnem trgu. Že od daleč jo je bilo mogoče spoznati, saj je nad vrati visel izvesek v obliki poštarja, ki trobi na rog. Tisti, ki so hodili tja po pakete, oddajat pisma, telefonirat ali po kaj podobnega, so dobro poznali Leopoldino Tinto, glavno poštarico. Imeli so tudi poštarja, Pepija Glažka, ki je vsak dan raznašal pošto od hiše do hiše, toda vsi so vedeli, da je glavna gospa Poldka. Gospa Poldka je bila mogočnih razsežnosti, saj je stol komaj prenašal njeno težo. Lase je imele spete v umetelno pričesko, za katero so nekateri trdili, da je lasulja, pa ni bila. Imela je zdravo rdeča lica, njene oči pa so švigale kot bliski v nevihti. Vsak dan je od jutra do večera pridno delala, vmes je skočila le na kosilo in zato je bila pošta opoldne za pol ure zaprta. Svoj poklic je jemala zelo resno in tudi Pepiju jih je resno napela, če ga je kaj polomil. Imela je le eno slabost - bila je zelo radovedna. Vsako jutro je zato vstajala uro pred prihodom Pepija in skrbno pregledala pošto. To se sicer nikakor ne spodobi, a ne moremo ji zameriti, radovednost je bila premočna. Če bi kdo zjutraj ob šestih pokukal v zadnjo sobico na pošti, bi bil zelo presenečen. Zagledal bi Poldko v spalni srajci, ogrnjeno s pletom, skuštrano in v karirastih copatah, kako pregleduje pisma, dopisnice, razglednice in vse drugo. Ja, pozabili smo povedati, da je poštarica Poldka stanovala nad pošto in je lahko kar v spalni srajci hodila brskat po pošiljkah. Tudi to sončno jutro je bilo tako. Poldka si je skuhala lonec kave, zadovoljno pomočila nos vanj in cmoknila. Poiskala je copate in plet ter se s skodelico kave v roki napotila v sobico, kjer jo je čakala pošta. Tokrat jo je bilo kar zajeten kup. »Morala bom malce pohiteti,«  je rekla, ko je brodila po pošti. »Dopisnic danes ne bom brala!« Odpila je pošten požirek kave in vzela v roke prvo ovojnico. »Aha, Makovčevi že spet piše hčerka, ki živi v prestolnici! Najbrž prosi za denar, kot ponavadi. Res ne razumem Makovke, da ji enkrat ne pove, naj se znajde sama, saj končno ni več otrok. Ja, taka je danes mladina! Jaz bi ji že pokazala, če bi bila moja, tako pa bo jutri Makovka spet stala pri meni v vrsti in nakazovala zadnje fičnike svojega penzijona!«  Jezno je odkimala in vzela v roke drugo pismo. »Fredi Packa, seveda, spet bo dobil pošto s sodišča! Najbrž zaradi tistega kolesa, ki ga je ukradel mesarju Volku! Upam, da bodo lumpa tokrat pošteno zašili! Ti sodniki so vse preveč obzirni. Sune kolo, pa ga skoraj pohvalijo, ker ni sunil avtomobila! Kakšni časi, kakšni časi. Moj ubogi pokojni očka, naj počiva v miru, je bil poštenjak od glave do pete in bi se v grobu obrnil od hudega , ko bi videl, kam drvimo. To je samo zato, ker otrok nič več ne vzgajajo s palico, kot so jih nekoč! Potem pa delajo kozlarije!« Poldka se je tako razhudila, da je morala odpiti pošten požirek kave, preden se je lahko lotila naslednje razglednice. »I, glej, Slanovčevi so pa na dopustu. Teti Štefki pišejo! Lepe pozdrave iz morja! Iz morja! Jaz bi jim že pokazala! Sram naj jih bo, ker ne znajo svojega jezika. Iz morja, lepo te prosim!« Jezno je zabrisala razglednico na kup pregledane pošte. Brskala in brskala je po kupu, zdaj pogledala to, zdaj ono, a ni bilo nič zanimivega, dokler ni našla rožnatega pisma, ki je bilo namenjeno Poldetu Žerjavu, diplomiranemu strojnemu inženirju. Poldka je imela nos za lumparije, zato je takoj povohala ovojnico. Dišala je po sivki. Zadovoljno se je namuznila in začela presti kot mačka. »Pisava je ženska, o tem ni nobenega dvoma! Me zanima, kakšen fris bi naredila njegova žena Marjeta, če bi videla tole, ha! Gospod inženir! Doma se pa dela svetnika, seveda, poznamo take. In tako fin in prijazen gospod, vsakič se na daleč klanja, ko se srečava. Ja, ja, tiha voda bregove dere!« Kar ni in ni mogla dati pisma iz rok, kako tudi bi, imela je slastno kost, ki jo je bilo treba pošteno oglodati. »Mislim, da je čas, da njegova žena izve za takšne stvari, gotovo jo bodo zanimale,« je premišljevala Poldka. »A kako naj ji to povem? Morda bi ji anonimno pisala, naj bo pozorna na rožnato pismo? Kaj pa, če jo pokličem po telefonu, dam robec na slušalko in povem, kar vem? Lahko bi povedala Evlaliji, v pol ure bi vsa Strahovica vedela, da ima Polde Žerjav ljubico. Tudi njegova žena bi brez dvoma zvedela!« Ni in ni se mogla odločiti za nobeno izmed možnosti. »Lahko pa bi ji kar naravnost povedala, kako je z njenim možem!« se je domislila. Nenadoma so se ji začele roke, v katerih je držala ovojnico, tresti, kot bi bil potres. Postalo ji je vroče in hladno obenem, srce ji je razbijalo, nekaj jo je stiskalo v grlu, da ni mogla dihati. Čutila je potne kapljice, ki so se ji nabrale na čelu.Ovojnica je padla na tla, Poldka pa se je držala za srce. »Le kaj mi je?« se je spraševala. »Morda sem popila preveč kave, ja, to bo! Najbolje, da grem po kozarec vode!« S težavo je vstala in oddrsala do umivalnika, kjer je vzela kozarec in ga napolnila z vodo. Zagledala je svojo podobo v ogledalu. Bila je smrtno bleda, lase je imela zmršene, na rami pa ji je sedela majhna spaka, ki se je na vso moč smejala in brcala z nogami. »Ne!« je kriknila Poldka, »privide imam!« Kozarec ji je padel na tla in voda se je razlila. »Izgini, hudobni duh, proč, satan!« Škratinja, ki je sedela na njeni rami, se je tolkla po kolenih od smeha. »Ne grem, tetica, ne grem, je preveč zabavno!« - »Ti bom že dala tetico!« je jecljala Poldka. »Kdo pa sploh si?« - »Straška Straškovar, tvoja osebna strahica!« »Pojdi stran, lepo te prosim! Obljubim, nikoli več ne bom gledala tuje pošte!« je prosila prestrašena poštarica. »Hahaha,« se je smejala Straška. »Ostala bom, dokler se mi zljubi! Kar navadi se na to!«  Poldka se je prijela za rob umivalnika, drugače bi padla. »Ampak jaz moram vendar v službo!« je prestrašeno kriknila. »Ne sekiraj se, saj grem lahko s tabo! Na pošti mi je bilo vedno všeč!« se je zahihitala Straška. »Kaj naj naredim?« je stokala poštarica. »Da en dan ne bi odprli pošte, ne, saj to je nemogoče! Tako rekoč konec sveta! In kaj bi rekel glavni poštni nadinšpektor, če bi zvedel? Še odpustili me bodo!« je stokala poštarica, Strahica pa se je le smejala in smejala ... Nazadnje je Poldka sprevidela, da nima druge možnosti. »Zaradi bolezni je pošta danes zaprta!« je napisala z velikimi črkami na list papirja in ga nalepila na vrata. Potem je skupaj s Strahico zbežala v svoje stanovanje in zlezla na varno, v posteljo.

V KAVARNI

Če bi Friderika Terana vprašali, kateri del dneva mu je najljubši, bi verjetno rekel, da tisti med osmo in deveto dopoldne. Takrat je imel mir: lahko je prelistal časopise, spil kavo in včasih tudi kaj močnega, če se ni najbolje počutil, ali pa je užival v brezdelju, udobno naslonjen na točilni pult. Friderik, imenovan tudi Fricko, si je od nekdaj želel, da bi postal slaven plesalec, čeravno mu to zaradi njegove višine, dolžine stopala in neokretnosti najbrž nikoli ne bi uspelo. A sanjariti ni prepovedano in kadar je imel kak prost trenutek, se je zazrl nekam v daljavo in v mislih kot labod drsel po lesketajočem parketu, v ritmu čudovite glasbe, s prekrasno plesalko, ki je vsake toliko časa vzklikala: »Naravnost fantastično plešete, gospod Friderik, očarljivo!« Ob tej misli so se mu oči zaiskrile in zadovoljno si je vihal brke. Navadno so ga iz sanj prebudili gostje, ki so kar naprej nekaj zahtevali, da je moral tekati med marmornatimi mizami mestne kavarne. »Fricko, kavo s smetano, prosim!« - »Fricko, pozabili ste na mineralno vodo!« - »Fricko, tale prt je polit, kaj ne vidite?« Fricko sem, Fricko tja ... Trenutki brezdelja so bili kratki. Ampak med osmo in deseto je kar šlo. Gospod Valentin Vodopivec, lastnik kavarne, ni nikdar prihajal pred deseto. Fricku je povsem zaupal in tako je lahko užival prijetno jutro ob sveže pečenih žemljicah, beli kavi, časopisu in ženi Amaliji. No, tisto zadnje mu ni bilo vedno v užitek, ker je imela gospe da ji je postalo slabo, če je premalo govorila. Poleg tega ga je kar naprej kaj spraševala in ga obtoževala, da je ne posluša. Ampak z leti se je gospod Vodopivec navadil, da je lahko bral in poslušal obenem, vsaj z enim ušesom, tako da je ob pravem času kaj vprašal ali potrdil. Zjutraj med osmo in deseto je tudi on užival. Tudi to usodno jutro ni bilo kaj prida gostov. Prva je, kot vedno, prišla gospa Golob, stara dama. Vedno je naročila kavo brez smetane, ker je imela prenizko pokojnino, da bi si jo lahko privoščila, je pa zato v miru brezplačno prebrala vse dnevne časopise, kar so jih imeli v kavarni. Potem je bil tu mrki gospod Devetak, ki ni nikdar govoril, le pokimal je, če ga je kdo ogovarjal. Tudi naročal je kar s kimanjem. Fricko se je z leti navadil na njegovo kimanje in vedno je uganil, kaj je gospod želel. Danes je pokimal dvakrat, kar je pomenilo kavo s smetano in kozarec mineralne vode. Fricko mu je vse skupaj prinesel, postavil srebrn pladenj na mizo in mu postregel. Gospod Devetak je v zahvalo pokimal. Potem ni bilo nobenega pravega dela več. Fricko je lahko mirno obstal, naslonjen na točilni pult in se ogledoval v zrcalu za steklenicami. Tudi on si je pokimal, v znamenje, da je zadovoljen sam s sabo. Razen belega suknjiča je vse na njem dajalo vtis plesalca. Imel je goste črne lase, ki si jih je z mokrim glavnikom vsako jutro počesal na prečko na sredi glave, črne brke, ki jih je mazal s posebno kremo, da so se svetili, elegantno belo srajco s črnim metuljčkom, črne hlače in tako zloščene čevlje, da bi se lahko videl v njih. Spogledljivo si je zavihal brke in se nasmehnil. Kavarna je imela nad vrati zvonček, ki je nežno zacingljal, ko je kdo vstopil, in opozoril natakarja Fricka, da je prišel gost. Toda nenadoma je zapel kot gasilska sirena in Fricku je bel prtič, ki ga je vedno nosil prek roke, padel na tla. V kavarno je pritekel gospod Zlatoust , kar ne bi bilo nič posebnega, saj je dopoldne rad sem zavil na kavo. Ampak kakšen je bil danes! Fricko je od presenečenja odprl usta. Gospod Zlatoust je bil bel kot kreda, držal se je za srce in ves čas otresal z rame nekaj nevidnega. Sesedel se je za prvo mizo in glasno zavpil: »Fricko, dvojno mero, takoj!« Fricko je pripravil dvojno kavo z mlekom, kakršno je ponavadi pil gospod Zlatoust in z uglajenimi gibi jo je postavil predenj. »Kaj, kaj je to?«  je hropel gospod Zlatoust. »Ne tega, dvojno mero, hitro, drugače me bo pobralo!«  Razrahljal si je ovratnik in odvezal kravato. »Česa?« je presenečeno vprašal Fricko. »Konjaka vendar, konjaka!«  je sopel gospod Zlatoust. Fricko, ki je spoznal, da je z njim nekaj pošteno narobe, je odbrzel po konjak. Gospod Zlatoust ga je na dušek spil, si obrisal usta in naročil: »Še enkrat isto!« Fricku ni bilo nič več jasno. Gospod Zlatoust je vendar tako uglajen gospod, vedno je poznal svojo mero in nikdar ni pil žganih pijač, vsaj čez dan ne. Zdaj se je tudi natakarju zdelo, da se tokrat dogaja nekaj čudnega. Vseeno je odhitel po nov kozarec pijače. Očitno je gospodu Zlatoustu po konjaku malce odleglo. Nehal si je trgati kravato z vratu in začel se je vesti bolj normalno. Popil je še drugi kozarec, vrgel na mizo bankovec in brez pozdrava odšel skozi vrata. Fricko se je naslonil na točilno mizo in začudeno gledal za njim. »Le kaj se mu je pripetilo, da se tako čudno obnaša?« se je spraševal. Potem se je domislil konjaka. »Če tako imenitni gospodje lahko navsezgodaj pijejo, zakaj ne bi še jaz?«  je pomislil. Kapljica žganega vedno pride prav, njegov oče je vsako jutro na tešče spil šilce močnega, pa je bil vedno čil in zdrav! »Nič, še jaz si privoščim požirek,« se je odločil Fricko in si natočil kozarec. Seveda pijače ni nameraval plačati, saj se je dobro znašel. Vsakemu gostu je dal nekaj kapljic manj, tako da je ostalo kaj še zanj. Pri gospodu Zlatoustu je prihranil skoraj za polno merico, ker je bil ta tako iz sebe, da še opazil ni, koliko pijače je v kozarcu. S police je vzel trebušast kozarec in vanj radodarno nalil nekaj konjaka. Zadovoljno je zacmokal, ko ga je povohal. »To je pijačica, da se reče!« je pomislil, si nazdravil v ogledalu in spil prvi požirek. Nenadoma pa je močno zakašljal in stisnilo ga je v grlu, da ni mogel pogoltniti dragocenih kapljic. Začutil je, kako mu nabija srce, kako mu na čelo stopajo kapljice potu, kako ga duši. Pogledal se je v ogledalo za steklenicami. Bil je smrtno bled, imel je izbuljene oči, na njegovi rami pa je sedel majhen bel škrat in mu kazal jezik. »Oh, ne, ojoj!« je vzkliknil Fricko. »Blede si mi, bolan sem!« Kozarec mu je padel na tla in se z glasnim treskom razbil. »Kkaj je to?« - »Hihi, lepo pozdravljen!« se je smejal škratek. »Jaz sem Strahomil Strašni, tvoj osebni strah, me veseli! Prav lepo te je strašiti!« Pa je še malo pobrcal, da se je Fricko prijel za srce. »Ven, vsi ven!« je zakričal, da sta ga gospa Golob in gospod Devetak čudno pogledala. Ko sta videla, da je natakar smrtno bled, sta vstala in počasi odšla iz kavarne. Fricko je zagrabil ključ in zaklenil vrata, še prej pa je obesil tablico, kjer je pisalo ZAPRTO. Potem se je sesedel za mizo. Saj bi si natočil še en konjak, a si ni upal ...

TAT RADO

Kot se za vsako mesto spodobi, so tudi tu imeli svojega mestnega lopova. Imenoval se je Rado Vzemič in bil je tolovaj, kot se šika. Vedno ves zaraščen, nikdar obrit in počesan, v suknjiču, ki je videl že boljše čase in je bil zdaj poln zaplat. Čevlje si je zavezoval kar z žico, je bilo ceneje in hitreje kot z vezalkami. Imel je veliko strast - metuljčke. A ne tistih, ki svobodno letajo po travnikih, pač pa tiste, ki si jih moški zavezujejo okrog vratu, kadar želijo biti še posebej imenitni. Rado jih je imel polne žepe, za vse priložnosti. Prenočeval je na stari, opuščeni železniški postaji. Mestni policaji so to sicer vedeli, a so ga pustili pri miru. Tako ali tako je več časa preždel v mestnem zaporu, kjer je koval načrte, kako mu bo rop nekega dne uspel. No, ta Rado Vzemič je to jutro krepko smrčal na stari žimnici v nekdanji čakalnici železniške postaje. Prebudil ga je šele - pajek. Ker je bil Rado lepo vzgojen, vsaj tako je govoril, je vsak večer sezul čevlje, jih z rokavom suknjiča obrisal in postavil poleg žimnice, da so bili zjutraj pripravljeni na nove pohode. In ker so imele njegove nogavice več lukenj kot bohinjski sir, mu je palec (na desni nogi, če smo natančni) veselo kukal v beli dan. Kdove odkod se je priklatil majhen pajek, sicer pa jih je bilo na postaji vse črno, in se razveselil palca. Morda je mislil, da je njegov srečni dan in je ujel velikansko muho, kdo ve. Pajek je torej lezel sem in tja po Radovem palcu - in ga z žgečkanjem prebudil. »Samo še pet minut, mami!« je zamrmral Rado in se obrnil na drugo stran. Najbrž se mu je sanjalo, da ga mama budi, ker mora v šolo. Pajek pa nič - žgečk, žgečk, žgečk - in Rado je planil pokonci. »Tristo kosmatih, kaj je?« je zarentačil. Pajek je medtem že odletel na tla in jo je hitro ubiral na varno. »Na, pa tako lepo sem sanjal,« je mrmral sam pri sebi. »Mama me je čakala s skodelico bele kave in velikanskim kosom kruha!« Ko se je spomnil na to, mu je v želodcu glasno zakrulilo. »Marička, kako sem lačen. Pojutrišnjem bo dva dni, kar nisem jedel, haha!« se je zasmejal svoji šali. »Bo treba na delo, kaj pa drugega!« Če je Rado rekel, da bo treba na delo, je to pomenilo, da bo šel zopet krast - to lahko stavimo. Obul si je lepo očiščene čevlje, se odločil, da je danes dan za zeleno-moder metuljček, si šel s prsti skozi lase in si s kazalcem podrgnil zobe. Zanj je bilo jutranje umivanje s tem opravljeno. Glasno je zazehal in se počohal po glavi. »Kam naj jo mahnem? Pri peku Štručki sem bil včeraj, to pomeni, da tam danes ne smem več krasti. Nič, najbolje, da jo mahnem v trgovino Pri Marički. Tam je vedno gneča, pa bom lahko stisnil kako žemljo ali dve!« si je rekel. Načrt je bil narejen in Rado se je podal v akcijo. Zvonček nad vrati je veselo zazvonil, ko je Rado vstopil. »Dober dan, želim!« je pozdravil. Gospa Marička, sivolasa ženica, se je prestrašila, kadarkoli ga je zagledala. Saj je vendar vedela, da je Rado razbojnik in pokvarjena duša. » ... ber dan!« je zašepetala. Mestne gospe, ki so s košarami v rokah prišle po svež kruh in mleko za zajtrk, so se zdrznile. Vedele so, da tat ni prišel na vljudnostni obisk, ampak krast, kaj bi drugega. Radu, ki je bil lump, je srce kar zaigralo, ko je videl, kako so se ga prestrašile. »Izvolite, gospa Ida,« je rekla gospa Marička in z enim očesom opazovala lopova, ki se je oziral po trgovini, kot bi prišel po nakupih. »Kilogram belega in liter mleka,« je prestrašeno rekla gospa Ida, ki bi jo najraje pobrisala, pa jo je bilo preveč strah. V naglici je zbasala štruco in steklenico v košaro ter odprla denarnico, da bi plačala, a se ji je drobiž vsul po tleh. »Dovolite, gospa,« se je tedaj oglasil Rado. Stopil je k prestrašeni gospe Idi in začel pobirati denar. »Izvolite!« Stresel ji je kovance na roko. Gospa Ida se je tresla kot žolica. »Hhhhvala!« je zajecljala in jo pobrisala, kar so jo nesle noge. To se je Rado zabaval, kar treslo ga je od smeha! Gospa Marička je bila že čisto bleda. »Deset jajc,« je naročila naslednja gospa. »Takoj!« je dejala gospa Marička. Po jajca je morala v skladišče za trgovino in bala se je, da ji bo lopov Rado medtem spraznil blagajno. »Hočem reči ... jajc nimamo!« se je skušala izgovoriti. »Seveda jih imate!«  je glasno zaklical Rado. »Zadaj v skladišču! Kakšna trgovina pa ste, da nočete prodajati svojim zvestim strankam!« - »Ttakoj pridem!«  je rekla s tresočim glasom. Počasi se je odpravila v skladišče in se ves čas ozirala čez ramo. Dokler je seveda kaj videla. Jajca je imela za vrati in ta je morala zapreti, če je hotela priti do njih. Tako pa ni videla Rada ...Ta je postopal in si požvižgaval. Gospe so postale živčne. »Pravzaprav... pravzaprav lahko pridem pozneje,« je rekla gospa, ki je stala zadnja v vrsti. »Jaz tudi, jaz tudi!« so se oglašale ena za drugo - in vse po vrsti so jo popihale. Rado pa je samo čaka na to. Že zdavnaj mu je prišlo na misel, da se danes ne bo zadovoljil z žemljico ali dvema, pač pa bo pobasal vse, kar je bil v blagajni! Ročno je preskočil prodajni pult, da so steklenice z mlekom kar zacingljale. Gospa Marička je za vrati otrpnila od strahu. Vedela je, kaj se dogaja, a si ni znala pomagati. Lahko bi poklicala policijo, toda kaj, ko je bil telefon le v trgovini! Rado Vzemič je pritisnil na gumb in blagajna se je cingljaje odprla. Ko je videl, koliko denarja je v njej, so se mu zasvetile oči. Stegnil je roko in potegnil bankovce na plano. Prijetno so zašumeli, da mu je zaigralo pri srcu. Pohlepno jih je stisnil v pest in se stegnil še po kovance. »Saj ne gre, da bi jih puščal, to bi bil greh,« si je rekel. Tedaj pa je začutil nekaj nenavadnega. Kot bi ga nevidna sila zgrabila okrog vratu, nenadoma ni mogel dihati. Srce mu je začelo nabijati kot kovaško kladivo in noge so se mu tresle. Oblil ga je strah. Njega, najbolj znanega lopova v mestu, ki je županu izmaknil pečenko izpred nosu, da še opazil ni! Njega, ki je že nekaj let načrtoval rop banke, a ga še ni uresničil, vendar kaj zato! Sesedel se je na tla kot prazna vreča. Bankovci so mu sfrčali iz rok na vse strani. Bil je bled kot stena. Gospa Marička je vse to opazovala izza vrat. Ni razumela, kaj se godi, a ko je videla, kako Rado nemočen sedi na tleh, je zgrabila vrv za obešanje perila in tatu zvezala kot mortadelo. Še mignil ni. Potem je stekla k telefonu in poklicala policijo. Radu so se spet obetale "počitnice" za rešetkami.

NENAVADNO JUTRO V STRAŠKEM

Ja, bilo je res nenavadno jutro. Pa ne le v Strahovici, tudi v Straškem. Ulice, ki so bile navadno polne strahov in strahcev, hitečih sem in tja po opravkih, so bile tokrat izumrle, kot da je vladala kuga. Prav ste prebrali. Ulice so bile polne strahov in strahcev. V Straškem so namreč prebivali strahovi. Straško je bilo mestece kot vsa druga. Imelo je svojo šolo, trgovino in pošto. In bilo je le uro hoda od Strahovice. Seveda pa to še ne pomeni, da bi šli prebivalci Strahovice lahko v Straško kar tako na obisk, kje pa! Za navadne ljudi, razen za strahce, je mesto nevidno in tudi strahovi so zanje nevidni. Videti jih je mogoče le v ogledalu. Zato so v Straškem ogledala strogo prepovedana! Ko se je gospod Strah, župan Straškega, tega jutra prebudil, se ni zaradi hrupa ampak - zaradi tišine! Njegova gospodinja, gospa Strahič, je ponavadi vsako jutro že navsezgodaj rožljala s posodo. Zdelo se ji je namreč nespodobno, da gospod Strah tako dolgo poležava. »Strah mora vstati tedaj, ko vstane sonce,« si je jezno mrmrala. Morda navaden strah že, a gospod Strah je bil navajen vsak večer dolgo sedeti v pisarni, kjer je srkal grenak kakav in premetaval papirje, kot je imela navado reči gospa Strahič. Zato je bila ura ponavadi že devet, ko se je, v črtasti pižami in bos, primajal v kuhinjo, kjer ga je čakal zajtrk; nato se je obril, umil in oblekel ter se napotil v svojo pisarno.Tokrat pa, kot rečeno, nič! Prebudila ga je - tišina. Tistega ropotanja s posodo je bil že tako navajen, da ga še slišal ni več, a zdaj, ko ga ni bilo, ga je pogrešil. Nekaj je bilo narobe! »Gospa Strahič, gospa Strahič!« je zaklical. Navadno je gospodinja, kadar jo je poklical, prišla s počasnimi, drsajočimi koraki. Gospod Strah je napel ušesa, a slišal ni nič. »Gospa Strahič!« je zaklical, zdaj že jezno. Nič. »Le kje hodi?« se je jezil sam pri sebi. Zadnje čase je resda malce slabo slišala, a kadarkoli jo je poklical, je prišla. Nejevoljno je zbrcal odejo s sebe in odlomastil v kuhinjo. Ponavadi je dišalo po ocvrtih jajčkih in kavi, a tokrat je bil štedilnik mrzel in tudi zajtrka, ki ga je sicer že čakal na mizi, ni bilo. »Saj to je od sile!« se je pridušal. »Presneta ženska, le kje tiči!« Potem se je nečesa domislil. Šel je v predsobo, kjer je navadno na obešalniku visela jopa gospe Strahič. Ni je bilo. Z drugimi besedami je to pomenilo, da tudi gospe Strahič ni. Zdaj ga je že malce zaskrbelo. Gospa Strahič je bila njegova gospodinja že trideset let in še nikdar se ni zgodilo, da ne bi prišla na delo. Da se ji ni kaj primerilo? Planil je v knjižnico in pograbil telefon. Tri, dva, nič, osem, osem, pet. Njeno številko je znal na pamet. Toda telefon je zvonil v prazno. Trikrat, petkrat, desetkrat ... Še enkrat je zavrtel številko in spet je zvonilo v prazno. »Tristo kosmatih medvedov, le kaj se dogaja?« se je spraševal gospod Strah. »Najbolje, da jo mahnem k njej!« V naglici se je umil, obriti se ni utegnil, potegnil je nase stare hlače in domačo jopico ter jo kar v copatah ucvrl na ulico.Gospa Strahič je stanovala na majhnem trgu, v hišici, obdani z rožami. Do službe pri gospodu Strahu je imela le nekaj minut, toda gospod Strah, ki ni bil navajen teči, je do nje prisopihal čisto brez sape. Zdelo se mu je čudno, da so vsa okna zaprta, saj je bila pomlad. Poleg tega v Straškem ni bilo tatov, da bi morali pred njimi varovati svoje imetje. Gospod Strah se je skoraj obesil na zvonec. Pozvonil je enkrat, dvakrat, trikrat. Zvonjenje je odmevalo v prazni hiši, gospe Straško pa ni bilo od nikoder. Gospod Strah je bil zbegan. Iz obupa je pričel tolči po vratih. »Gospa Straško, gospa Straško, kje ste? Se vam je kaj pripetilo?« A zaman. Očitno je ni bilo doma. Gospod Strah se je sesedel na klopco pred hišo. Da gre narediti kaj takega! Izgine in niti besedice! Ne, to gospe Straško, ki mu je vedno na dolgo in na široko razlagala o vseh malenkostih, ki so se pripetile v Straškem, ni bilo podobno! Šele tedaj je opazil, da je tudi na trgu vladal nenavaden mir. Ponavadi je ob tej uri vse brenčalo, strahice so hodile na pošto, v trgovino in po opravkih, mali strahci so se igrali na otroškem igrišču sredi trga. Tokrat pa ni bilo nikjer nikogar. Kot bi mestece izumrlo. Trgovine so imele spuščene rolete, okna so bila zaprta. Nekaj je bilo hudo narobe in gospodu Strahu je bilo nelagodno pri duši. »Saj ni mogoče, le sanjam,« si je rekel in se uščipnil v bedro, da bi se prepričal, če je buden. »Au!« je vzkliknil. Ni dvoma, buden je bil! »Takoj moram v pisarno!« se je odločil in se podal v dir, kolikor je lahko pri svojih letih, z lepim okroglim trebuščkom in v copatah, sploh mogel teči. Katastrofa! Očitno se je zgodila katastrofa!«

MIŠKO V ŠOLI

Pa poglejmo, kaj se je medtem dogajalo z Miškom - Zeleno supergo. Saj še veste: pustili smo ga v kopalnici, kjer je klepetal s Strahomirom Straškom, svojim osebnim strahom. Miško se je ves bled opazoval v ogledalu. Škrat je še vedno sedel na njegovi rami, zdelo se je, da je zakinkal, saj je naslonil glavo na Miškovo ramo. »Uf,« si je oddahnil Miško, ki mu še vedno ni bilo povsem jasno, kaj se je zgodilo. »Tegale palčka se moram znebiti!« A ni vedel, kako. Vedel pa je, da že zamuja v šolo. Pa še ta presneta matka, že prvo uro! Ja, dan se res ni prav lepo začel. Ker ni vedel, kako bi se znebil Staška, je sklenil, da ga bo pustil pri miru, vsaj dotlej, ko bo opravil z matematiko. Potem bo krtka že pospravil, primejdunej, da bo! Strahomir je torej mirno dremal na Miškovi rami, Miško pa je stlačil plonk listek v rokav puloverja. Obul si je zelene superge, zbasal v torbo nekaj knjig, ne da bi jih potreboval, kar tako, in odbrzel v šolo.Bil je že pozen in zato je pospešil korak. Ko je zavil okrog vogala, je od daleč zagledal dekle. Zdela se mu je podobna Maji in zato mu je srce začelo kar malce hitreje utripati, čeprav ni bil povsem prepričan, da je to ona. Imela je spuščene lase, bila je brez šminke, oblečena pa v modro krilo. Kot kakšna stara mama! Ne, to že ne more biti Maja! Pa je vendarle bila. Nekaj čudnega je bilo na njenem obrazu! Ponavadi je bila tako vzvišena, da je Miška komaj pozdravila, danes pa se mu je zdela nekam drugačna, preplašena. Dohitela ga je, rekla: » Živijo, Miško!« in odšibala naprej. Vau! Mišku so se kar kolena zatresla. Doslej ni bil prepričan, če Maja ve, kako mu je ime, ponavadi je šla mimo njega in ga skoraj prezirljivo pogledala. Nekaj mora biti v zraku! Od daleč je slišal, kako je v šoli zazvonil zvonec in pognal se je v dir. Če si hoče pravočasno skriti plonk listek, mora pohiteti! Ves zasopel je butnil v razred. Učiteljica ga je grdo pogledala. »Jasno, gospod Miško kot ponavadi zamuja! Kaj je bilo tokrat, ti je letalo za šolo odpeljalo pred nosom?« Ponavadi bi Miško urno kaj odjezikal nazaj, a tokrat se je potuhnil in se skril v svojo klop. »Zdaj, ko smo končno vsi, vam bom razdelila teste!«  je rekla učiteljica. Miško je preveril, če ima plonk listek na svojem mestu. Ja, hvala bogu. Na Strahomira pa je že malce pozabil. Tole srečanje z Majo mu je povsem zmešalo glavo! Pred nos mu je čofnil list z nalogami in na hitro jih je preletel. Še sanjalo se mu ni, kaj bi moral narediti, a se je zanašal na plonk listek in na svojo srečo. »Pa brez prepisovanja, prosim!« je rekla učiteljica. »Če koga dobim, mu bom takoj vzela list in dala cvek!« »Blabla!« si je mislil Miško. »Profesionalcev že ne moreš ujeti pri prepisovanju!« Zatopil se je v list, kot bi napeto premišljeval, kako naj reši naloge, v resnici pa je samo čakal, da bi učiteljica obrnila hrbet in bi si malo pomagal s plonkcem. Potegnil ga je iz rokava in stisnil v dlan ter na skrivaj poškilil nanj. Ja, morda bi ga lahko celo uporabil! Aha, je že našel pravo formulo! Začel jo je prepisovati na list. Tedaj pa, tristo kosmatih, je začutil, kako ga nekaj stiska za vrat. Postalo mu je hladno in vroče obenem, srce mu je nabijalo in svinčnik mu je padel iz rok. Na čelu je čutil hladen pot. Strahomir Straško, na katerega je očitno že pozabil, se je zbudil in spet mu je na moč nagajal. »Proč, spaka!« je vzkliknil Miško in skušal stresti Strahomira z rame. Vsi sošolci so se radovedno zazrli vanj. Planil je iz klopi, pri tem pa mu je iz roke padel plonk listek, naravnost učiteljici pred nos. »Miško!« je vzkliknila presenečena učiteljica. »Kako pa se obnašaš? In kaj je tole?« Pobrala je listek s tal. »Prepisovati si hotel, seveda! Takoj ti napišem cvek v redovalnico, sicer pa eden gor ali dol, kajne?« Miško je postal zeleno bled in zdaj je tudi učiteljica opazila, da je nekaj narobe. »Ti je slabo, si zbolel?« je vprašala. Čeprav ji je Miško kar naprej špičil neumnosti, jo je zaskrbelo. Takšnega ga ni še nikdar videla. »Hočeš kozarec vode?« Miško sploh ni prišel do glasu. »Tine, pospremi Miška k doktorju Kamilci!«  je ukazala. Tine je prijel Miška, ki še vedno ni čutil nog, pod roko in ga odpeljal iz razreda. »Današnji test bomo preložili,«  je rekla učiteljica. »Najbrž nas je tole vse skupaj preveč zmedlo, da bi lahko nadaljevali! Poberite liste!« Vau! Marsikateri se je pošteno oddahnil in si obljubil, da se bo do naslednje ure res naučil. Miško jih je lahko rešil le enkrat!

GOSPA IDA<br /

Gospa Ida je hitela domov, kolikor so jo nesle noge, čeprav je niso preveč, ker je bila zajetna in ni rada telovadila. Lasje, ki jih je imela vedno skrbno spete, so se ji razpletli in so ji vihrali v vetru kot zastava. Lica je imela zardela in na čelo so ji stopile kapljice potu. Zdelo se je, kot bi hitela na avtobus. »Dober dan, gospa Ida!« je vljudno pozdravila gospa Minka, Idina soseda, toda ta je še pogledala ni. »Na, ta je pa lepa!« si je rekla Minka. »Saj vem, da se je malce prevzela, odkar je njen mož postal mestni svetnik, toda da nisem niti toliko dobra, da bi me pozdravila, ne, to je že višek! Komaj čakam, da to povem prijateljici Evlaliji! Gotovo bo presenečena!«  Za hip je obstala, ker ni vedela, ali naj gre k mesarju, kamor je bila namenjena, ali h gospe Evlaliji, potem se je odločila, da mesar lahko počaka in je odhitela na obisk k prijateljici, da bi ji sporočila še toplo novico. Gospa Ida je s tako silo odprla vežna vrata, da so udarila v steno in so šipe na omari v dnevni sobi zažvenketale. Gospod Justin, njen mož, je bil sklonjen nad papirji. Čez dobro uro naj bi imeli mestni možje sestanek pri županu in nekaj reči je moral še prebrati. »Si ti, drobtinica moja?« je vprašal prijazno. No, roko na srce, gospa Ida je bila bolj hlebec kot drobtinica, toda če je bilo gospodu Justinu všeč, da jo je tako klical, tudi prav. «Justin, Justin!« je vzklikala Ida, ko je planila v dnevno sobo. »Groza, kaj se je zgodilo v trgovini pri Marički!« - »Pomiri se, drobtinica moja in popij požirek čaja, potem mi vse lepo povej!« – »Rado Vzemič ... ta lopov ... pobral denar ...« je jecljala gospa Ida. »Rado Vzemič ti je pobral denar?« se je razhudil gospod Justin. »To je pa višek! O tem bomo morali spregovoriti z županom, ta lopov si res vse dovoli! A da bo kradel moji ženi, ne, to je preveč! Na Žandarja bi morali pritisniti, premehak je s to barabo! Naj ga enkrat začopati, da bomo mi, pošteni meščani, imeli mir pred njim!« Gospod Justin je kričal kot ponorel. Medtem je gospa Ida popila že tri skodelice čaja in se je malce pomirila. »Ne, Justin, ni mi vzel denarja, pobral mi ga je, ker mi je padel na tla!« je pojasnila. Mož jo je presenečeno gledal. »Kako - pobral?« In gospa Ida mu je povedala, kako so se ženske prestrašile, ko so ga zagledale v trgovini. »Če je tebi pobral denar in ti ga vrnil, pomeni, da je imel v mislih kaj večjega,« se je domislil gospod Justin. »Ta baraba že ne bi dala denarja kar tako nazaj. Toda le kaj je načrtoval?« »Le kaj?« se je vprašala še gospa Ida in nagubala čelo. »Seveda!« se je nenadoma posvetilo gospodu Justinu. »Blagajna gospe Maričke! V njej je še veliko več denarja kot v tvoji denarnici!« »Ja, zato je bila gospa Marička tako prestrašena!« se je domislila gospa Ida. »Najbrž se je bala za blagajno! Joj, Justin, takoj pokliči na policijsko postajo in sporoči, naj gre policaj h gospe Marički!« Gospodu Justinu ni bilo treba dvakrat reči, že je imel v rokah telefon in vrtel je številko policije. Poskušal je enkrat, dvakrat, a je bilo vedno zasedeno. »Presneto, le kaj se dogaja?«  je vprašal in se nemirno sprehajal s telefonom sem in tja. »Mar Žandar spet kliče domov svojo ženo in jo sprašuje, kaj bo za kosilo?« Tedaj je pozvonilo pri vratih. »Ježeš!« je zaklicala gospa Ida. »Joj, Justin, kaj če je Vzemič? Morda se je domislil, da imamo zagotovo doma kaj denarja, zdaj ko si ti svetnik in je prišel ropat k nam!« - »Pomiri se!« je rekel gospod Justin. »Najbrž je le kak inkasant!« Toda gospa Ida je nenadoma prebledela, začutila je, kako ji zmanjkuje zraka in kako šklepeta z zobmi. »Justin, Justin, na pomoč!«  je zaklicala in se sesedla na kavč. Pri vratih je še enkrat pozvonilo. »Nikar ne odklepaj, Vzemič je!«  je kričala gospa Ida. »Saj ne bom odprl!« jo je tolažil mož in jo sočutno prijel za roko. »Pomiri se, drobtinica! Prinesem ti kozarec vode!«  Gospa Ida pa je hlastala za zrakom in se držala za prsi, kjer ji je srce poskakovalo kot ponorelo. Stekla je v kopalnico, kjer je imela zdravila proti visokemu pritisku. Odprla je omarico in škatlice so se vsule v umivalnik. S tresočo roko jih je pobrala in zbasala nazaj tiste, ki jih ni potrebovala, ter zaprla vratca. Tedaj se je pogledala v ogledalu in zagledala, da ji na rami čepi majhna škratinja. Stiskala jo je za vrat in bingljala z nogami. »Izgini, pošast!« je zakričala gospa Ida. »Nisem pošast, sem le Straheta Strahon, tvoja osebna strahica!«se je smejalo bitjece na njeni rami. »Justin, Justin, na rami mi sedi pošast!«  je zakričala gospa. Gospod Justin je takoj pritekel k ženi, ki je sopla, in jo prijel pod roko. »Pomiri se, ljuba, tole z Vzemičem je bilo preveč za tvoje živce! Poklical bom doktorja Kamilco in telefoniral županu, da me ne bo na sestanek!«  Pazljivo jo je odvedel v spalnico in ji pomagal na posteljo. »Na,« je pomislila gospa Fanči, ki je pobrala naročnino za mestni časopis, in je stala pred vrati, » ta je pa lepa! Delajo se, kakor da jih ni doma, le zato, da mi ne bi bilo treba plačati. A potem se ne bi smeli tako dreti! Odkar je gospod Justin postal svetnik, so se pa res spremenili! Ampak jih bom že dobila!« Besno je zbasala denarnico

GOSPODIČNA EVLALIJA PRI DOKTORJU KAMILCI

Gospodična Evlalija se je tresla kot šiba na vodi. Še vedno je strmela v zrcalo in ni mogla verjeti svojim očem. Na rami ji je sedela majhna škratinja in se smejala. »Kkkaj ... pppppočnešš tttuuuu?« je zajecljala gospodična Evlalija. »Strašim te, kajpada!«  se je smejala Strahomaja. »Kaj pa naj bi drugega počel pošten strah? Pekel kokosove poljubčke?« - »Zmešalo se mi je!« je stokala gospodična Evlalija. »Zdaj se pogovarjam že s prividi!« Strahomaja pa se je smejala in jo brcala, da je srce gospodične Evlalije prehitevalo kot pokvarjena budilka. »Pojdi no stran, šc!« jo je skušala spoditi Evlalija, Strahomaja pa se je samo krohotala. Tedaj se je gospodična spomnila, da ima nekje v omari še vedno steklenico češnjevca, ki ji ga je prinesla gospa Leopoldina za rojstni dan. Gospodična Evlalija se je sicer pijače izogibala kot kuge, ker je njena mama nekoč rekla, da pijejo samo malopridneži. Ampak zdaj so bile razmere zrele za skrajne ukrepe! Odvrgla je dežnik z ročajem v obliki papagajeve glave, zabrisala klobuk na mizico in oddirjala v shrambo. Zadaj, za skrbno zloženo špecerijo, ki jo je bilo toliko, da bi lahko gospodična Evlalija teden dni imela na hrani za celo kasarno vojakov, je v kotu stala pozabljena steklenica češnjevca. Odprla jo je in hlastno potegnila pošten požirek. Zapeklo jo je po grlu, a je junaško stisnila zobe. Za zdravje je treba potrpeti! Čutila je, kako ji je v lica udarila rdečica in zdelo se ji je, da se počuti malo bolje. »Ah!« je vzdihnila in si z roko obrisala usta. »Kako se prileže!« Prestrašeno je pogledala na ramo, da bi videla, če škratinja še sedi tam, a ni ničesar videla. Tudi srce se ji je umirilo. »Morda sem si vse skupaj le domišljala,« je pomislila gospodična Evlalija. »To pride od tega, če je človek preveč sam!« Pobrala je dežnik in si poveznila klobuk na glavo. »Nič, do Leopoldine stopim,« si je rekla. »Bova malce poklepetali, pa bo bolje!« Miško, kanarček, je mirno zobal zrnje in si mislil svoje. »Moram ji povedati za Mlinarjevo Ančko! Kdo bi si mislil, pa tako pošteno se dela. In poštar, ta je tudi že prestar zanjo!« je glasno govoričila. Tedaj jo je spet zagrabilo. Oblil jo je hladen pot, roke so se ji zatresle in zdelo se ji je, da jo bo konec! »Ježešna!« je vzkliknila Evlalija. »Na pomoč!« Seveda ji kanarček ni mogel pomagati, koga drugega pa ni bilo pri roki. Gospodična Evlalija si ni upala še enkrat pogledati v ogledalo. Planila je po stopnicah, še vrat ni zaklenila, in zdirjala na ulico. »Samo da pridem do doktorja Kamilce!« si je šepetala, medtem ko je dirjala proti zdravnikovi hiši. Srce ji je tolklo kot kovaško kladivo, ljudje pa so se presenečeni ozirali za staro gospodično, ki je s spodrecanim krilom in dežnikom pod pazduho tekla kot bi hotela postaviti nov svetovni rekord. Planila je skozi vrata v ordinacijo mimo gospe Pepce, zdravnikove sestre. Skoraj se je zaletela v doktorja Kamilco, ki je ravno srebal svoj jutranji kamilični čaj in užival, ker se ta dan Strahovici še nihče ni spomnil, da je bolan. »Doktor, doktor, na pomoč!« je jecljala gospodična Evlalija. Doktor Kamilca jo je začudeno gledal. »Pomirite se no, draga gospodična Ptič in sedite!« - »Jaz ..." je jecljala gospodična Evlalija. »Pogovarjala sem se z Miškom, ko sem je spravljala na trg ... saj veste ... Mlinarjeva Ančka s poštarjem ... potem, sem videla ... strah, na pomoč, na rami mi sedi in me stiska za vrat ... majhna, bela ...« Gospodična Evlalija je govorila kot dež, a doktorju Kamilci pa bilo prav nič jasno. Imel jo je za urejeno staro damo, zdaj pa je vsa skuštrana in z zardelimi lici trobezljala same neumnosti. »Je že dobro!« je rekel prijazno. »Zavihajte si rokav, zmeril vam bom pritisk!« - »Jaz... je rekla ... Strahomaja ...« – »Seveda, seveda,« je tolažeče rekel zdravnik, »popolnoma vas razumem!« Gospodična Evlalija je sedela kot kup nesreče, zato je doktor Kamilca poklical sestro Pepco, ki je prijela zmedeno Evlalijo za roko in ji zavihala rokav. »Zanimivo, zanimivo!« je rekel zdravnik in vzel stetoskop z ušes, »visok pritisk imate! Kako pa se drugače počutite?« - »Jaz.... na rami ...«  je še vedno zmedeno jecljala Evlalija. »Odprite usta!« je rekel zdravnik. Gospodična je na široko zazijala in doktor Kamilca ji je z žličko potisnil jezik navzdol. Ko ji je hotel posvetiti z lučko v usta, je vanj puhnila alkoholna sapa. Kaj takega! Ne, od gospodične Evlalije tega res ne bi pričakoval! »Kaj mi je?« je vprašala. »Jaz ...Najbrž ste si privoščili kak kozarček preveč,«  je rekel previdno doktor Kamilca. »Kaj!« je kriknila gospodična. »Sramota, sramota!« je zakričala Evlalija. »Jaz - spila preveč! Ne, tega si ne dovolim!« Pograbila je svoj dežnik in si nataknila klobuk ter odvihrala, kakor je prišla. Pepca in doktor Kamilca sta le začudeno gledala za njo.

PETER SPOZNA STRAHOVOJA

Policaj Peter Pišuka je planil v policijsko postajo, da so nihajna vrata udarila ob steno. Njegov šef, gospod Adalbert Žandar, ga je strogo pogledal. »Kako, da si že nazaj, Peter? Tvoje delo se konča šele ob enih!« - »Jaz ... nisem ... ne morem...« je jecljal Peter ves bled. Šele zdaj je Adalbert Žandar opazil, da je z njim nekaj narobe. »Se slabo počutiš, si zbolel?« je vprašal zaskrbljeno. Čeprav je bil policaj, je imel mehko srce, in svoje fante je imel rad. Peter ni spravi iz sebe niti stavka, le nemočno se je zgrudil na stol. Tedaj je zazvonil telefon. »Policijska postaja Strahovica,« se je oglasil Adalbert Žandar. »Prometna nesreča? Na križišču Sončne in Zelene ulice? Zmeda? Ja, seveda, takoj bomo poskrbeli za to!« Odložil je telefon in pograbil kapo. »Na križišču Sončne in Zelene ulice se je zgodila prometna nesreča in ti si menda pobegnil!« je rekel resno. »Saj veš, da je to kaznivo, ali ne?« Hotel ga je ošteti, a Peter je bil še vedno ves bled. »Pomeniva se, ko pridem nazaj,«  je dejal Adalbert Žandar in se pokril s kapo. »Bodi tu in vsaj dviguj telefon!« Prav tedaj pa je še enkrat zazvonilo. »Gospa Marička, dober dan! Kaj, Rado Vzemič? V vaši trgovini? Prav ste storili, da ste ga zvezali z vrvjo za perilo! Pridemo, takoj pridemo!« Odložil je slušalko in si obrisal potno čelo. »Na, kaj pa zdaj? Rado Vzemič je skušal okrasti gospo Maričko, a se je iz neznanih razlogov sesedel in še govoriti ne more. Z vrvjo ga je zvezala in zdaj čaka na nas!« Peter ga sploh ni slišal. Prisluškoval je le svojemu srcu, ki se mu je malce umirilo, a občutek tesnobe ni in ni hotel popustiti. »Pokliči Janeza Orožnika,« se je tedaj domislil šef. »Sicer ima službo šele popoldne, a zdaj bo moral priti na pomoč!« Peter je prikimal in vzel slušalko v roke, a so se mu tako tresle, da ni mogel zavrteti številke. »Pusti, bom jaz!« ga je odrinil Adalbert Žandar. »Ti pa pojdi k doktorju Kamilci, naj te pregleda, saj si verjetno zbolel!« Poklical je Janeza Orožnika, ki je obljubil, da takoj pride. »Jaz grem na križišče, Janezu pa naroči, naj gre v trgovino gospe Maričke. Ne, najbolje, da mu to kar napišem, saj mu verjetno ne bi mogel povedati!«  Vzel je velik kos papirja in nanj napisal sporočilo Janezu, potem je odšel. Že čez nekaj trenutkov je v policijskem avtomobilu z zavijajočo sireno hitel na križišče. Peter pa je sedel za mizo kot kup nesreče. Ni mogel razumeti, kaj se je sploh zgodilo. Ne, da bi bil to strah - tega še pomisliti ni mogel. Saj je dobil medaljo kot najbolj neustrašni policaj, ko je iz goreče hiše rešil tri muce gospe Tilke Maček. Zdaj pa se je tresel kot šiba na vodi! Počasi je oddrsal do umivalnika, da bi si natočil kozarec vode. Na dušek ga je spil, tedaj pa se je spomnil, da je prej videl nekakšen madež na uniformi. Pogledal se je v zrcalo - in kaj je zagledal? Majhnega, belega škrata, ki se je smejal na vsa usta. Peter si je pomel oči. »Najbrž sem res zbolel in bi moral k doktorju Kamilci!«si je rekel polglasno, škratek pa je zaklical: »Kuku!« – »Ku...ku?«  je presenečeno ponovil Peter Pišuka. »Groza, zdaj se pogovarjam že s prividi!« je rekel prestrašeno. Škratek na rami pa mu je mahal: »Jaz sem Strahovoj!« - »Kkkkdo si?«  je zajecljal Peter. »Saj si slišal! Strahovoj, tvoj osebni strah, tebi na razpolago!« - »Zakaj naj bi mi bil na razpolago?« je vprašal Peter. »Prav nič te ne potrebujem!« - »Kaj res ne? Saj prej sploh nisi vedel, kako je to, če je človeka strah. Zanimiv občutek, kajne? Treseš se, roke se ti potijo, dihati ne moreš, noge imaš mehke kot razkuhan krompir!« »Poslušaj, ti spaka!« se je ojunačil Peter. »Takoj izgini, prav nič te ne potrebujem!« Skušal je stresti Strahovoja z rame, a ni in ni šlo. Ko se je pogledal v zrcalu, je videl, da se škrat reži. »Stran, grdoba!« je vpil Peter. »Jej, jej, preveč vljuden pa nisi!« je bil užaljen Strahovoj. »Ti bom moral še malce pokazati, kaj znam, kaj?« – »Nič se te ne bojim!«  je junaško rekel Peter, v tistem pa je Strahovoj spet začel razsajati. Cukal ga je za ušesa, stiskal za vrat in brcal. Peter se je spet začel tresti, srce mu je nabijalo in v grlu je čutil cmok. »Groza, zmešalo se mi je!« je vzkliknil. »Najbolje, da grem k doktorju Kamilci, mi bo predpisal kakšne pomirjevalne praške!«  Stekel je kar so ga nesle noge, še vrat policijske postaje ni zaprl. Planil je v ordinacijo doktorja Kamilce in skoraj podrl sestro Pepco, ki je ravno prihajala skozi vrata. »Doktor, doktor ...« je jecljal. »Majhen, bel ... tišči ... strah ...« Doktor Kamilca ga je začudeno pogledal. Prej Evlalija Ptič, zdaj Peter Pišuka, oba govorita nekaj nerazumljivega. Pa ne, da je mesto napadla kakšna skrivnostna bolezen? «Pomirite se, pomirite se,« je dejal prestrašenemu policaju. »Sestra Pepca vam bo prinesla kozarec vode, potem se bova pomenila, kaj je narobe z vami!« - »Nočem vode, jaz bi pomirjevalni prašek!" je rekel Peter. »No, no, saj nismo v trgovini pri gospe Marički, da bi sami izbirali, kaj bi radi!« je bil užaljen doktor Kamilca. »Jaz bom odločil, kaj potrebujete, zdaj pa vas bom pregledal. Recite A!« Peter Pišuka je poslušno odprl usta.

TEŽAVE DOKTORJA ZLATOUSTA

Ja, na gospoda Zlatousta smo pa čisto pozabili! Saj se še spomnite - pri brivcu je strgal ogrinjalo z ramen in ušel, ker menda ni bil dober dan za striženje, potem je v mestni kavarni stresel vase dvojni konjak in oddirjal. Odneslo ga je tja, kjer se je najbolje počutil. V svojo advokatsko pisarno, v hišo na Glavnem trgu. Gospod Zlatoust je komaj vdel ključ v ključavnico, tako zelo so se mu tresle roke. »Presneto, presneto!«  je mrmral, ko je zaman skušal vdeti v luknjo. »Tristo obešenih tatov, le kaj se danes dogaja z menoj?« Da bi priznal, da ga je strah? Ne, njega ni bilo nikdar strah! V svojem dolgoletnem delu je spoznal številne lumpe in mnogim je pomagal, da so se rešili pred roko pravice. Bil je zvit kot presta, vedno je znal zakon obrniti tako, kot mu je bilo prav in marsikdo se ga je bal. S svojim medenim jezikom je znal govoriti kot namazan in njegova pisma so bila taka, da človek nikdar ni vedel ali bo nagrajen ali bo moral v ječo.Tokrat je imel na mizi primer mestnega tatu Rada Vzemiča, ki mu je že spet grozilo, da bo moral v zapor. Pa si je poiskal pomoč gospoda Zlatousta. Ta je sicer vedel, s kakšnim denarjem mu bo tat plačal, a je imel navado reči, da denar ne smrdi. Če bo rešil Vzemiča ječe, si bo prav lahko pridobil zaupanje njegovih tovarišev! »Samo zbrati se moram, pa bo bolje,« si je govoril gospod Zlatoust. In vedel je, kaj ga najbolj zbere - delo! Vzel je s pisalne mize zajetno mapo, na kateri je pisalo Vzemič in se poglobil v potipkane papirje. »Vzemič, Vzemič ...« je mrmral sam pri sebi. »Tokrat pa ne bo tako lahko! Veliko masla ima na glavi. Morda pa bi se lahko sklicevali na kako bolezen ali na nesrečno otroštvo, to pri sodniku vedno vžge!« V tistem je zazvonil telefon in gospod Zlatoust je dvignil slušalko. »Zlatoust, prosim? O, gospod Orožnik, lepo pozdravljeni! Koga ste prijeli? Rada Vzemiča, ki je oropal trgovino? Ne, to ni mogoče! Gotovo je posredi kakšna pomota! Mene zahteva? Seveda, saj sem njegov odvetnik! Ja, takoj pridem, prepričan sem, da se bomo o vsem lepo pogovorili! Lep dan želim, gospod Orožnik!« »Tisto obešenih tatov, presneti Vzemič! Še iz ene godlje ga ne potegnem, že pade v drugo! Tokrat se bom moral res potruditi, da ga bodo izpustili! Pa bom že pregovoril Orožnika in če ne bo šlo drugače, bom zabrenkal na drugačne strune! Spomnil ga bom, da je bil njegov oče moj sošolec in da sem mu prav jaz pomagal, da ni imel cveka pri matematiki!« Ja, Zlatoust je imel v rokavu vedno kak trik, kot čarovnik, ki vleče zajca iz klobuka, se je ob pravem trenutku vedno domislil kaj primernega. In že je vlačil nase suknjič, da bi se odpravil na policijsko postajo. Na strah je skorajda že pozabil in domislil se je, da mu je bilo slabo morda zato, ker je zjutraj popil skodelico kave več kot ponavadi. »Ah, kako krasen poklic sem si izbral!« je mrmral sam pri sebi, ko je tlačil papirje v aktovko. »Res je plemenito, če človek lahko pomaga drugim!« Na to, da je ta »drugi« lopov Rado Vzemič in da zaračuna lepe denarce za pomoč, je v svojem navdušenju pozabil. »Izvlekel ga bom, pri moji veri, da mi bo uspelo!« si je rekel. Za boljšo voljo in polet si je natočil še za prst konjaka v kristalni kozarec. Na dušek ga je popil in pocmokal. »Tale je bil že tretji danes. Pa saj ni nevarnosti, da bi mi prišlo v navado, jaz se obvladam!« si je rekel, ker je imel malce slabe vesti. »Zdaj pa na delo. Uh, že uživam ob misli, kako bom malega Orožnika ovil okrog prsta!« Ni še dobro zaprl ust, ko je že začutil, da mu postaja nekam čudno. Srce je delalo kot parna lokomotiva, na čelo so mu stopile hladne potne srage. Gospod Zlastoust je začel težko dihati in skušal si je odpeti gumb na srajci ter zrahljati kravato, a mu ni uspelo. Z vso silo je potegnil, da je gumb odletel pod pisalno mizo. Tresel se je kot šiba na vodi. »Kkkaže, da bom res moral zmanjšati količino popitega konjaka,« je rekel s stisnjenimi zobmi. Odmotovilil je v stranišče, da bi zmočil robec in si naredil hladen obkladek. Ko se je pogledal v zrcalo, je zagledal skoraj prozornega škrata, ki mu je sedel na rami in z vso silo cepetal ter ga stiskal za vrat. »Kkkdo si ti?« je zajecljal gospod Zlatoust. »O, groza, zdaj se pogovarjam že s prividi!« - »Jaz sem Strahobard, tvoj osebni strah. In ti si lump, če me ušesa ne varajo!« - »Kakšen lump, ti bom že pokazal! Pošten odvetnik sem in... Ne, saj ne more biti res!« Gospod Zlatoust si je položil moker robec na čelo. »Zbolel sem! Takoj moram poklicati doktorja Kamilco!« Pognal se je k telefonu, s tresočimi rokami odvrtel številko in zatulil slušalko, da je sestra Pepca skoraj oglušela: »Zlatoust tukaj! Naj doktor Kamilca takoj pride v mojo pisarno, ker se slabo počutim!« Brez dober dan, prosim, hvala in nasvidenje! »Žal boste morali kar sem, imamo veliko gnečo!« je rekla sestra Pepca in odložila telefon brez pozdrava. Doktorja Zlatousta nikoli ni marala, zdaj pa se mu je lahko malce maščevala!

GOSPOD STRAH GRE V STRAHOVICO

Medtem je gospod Strah čisto brez sape pridirjal do svoje pisarne. Očitno je bilo nekaj zelo narobe, saj vso pot ni nikogar srečal. Da niso v Straško prišli vesoljci in odpeljali vseh prebivalcev? Če je tako, zakaj niso vzeli s seboj tudi gospoda Straha, ki je bil navsezadnje prva glava Straškega? To bi se že spodobilo! Na vratih pisarne pa je visel velik list papirja, popisan z ogromnimi črkami, da jih je lahko gospod Strah prebral kar brez očal. Takole je pisalo: "SPOŠTOVANI GOSPOD ŽUPAN! VSI STRAHOVI IN STRAHCI, KI ŽE LETA ŽIVIMO V NAŠEM MESTU, SE OD OTROŠKIH LET UČIMO STRAŠITI, SAJ JE TO NAŠA NAJPOMEMBNEJŠA NALOGA IN DOLŽNOST. VENDAR PA IMAMO VELIKE TEŽAVE, SAJ NI NIKOGAR, KI BI GA STRAŠILI. KAKO NAJ VEMO, ALI ZNAMO DOBRO STRAŠITI? ZATO SMO SE ODLOČILI IN ODHAJAMO NA ŠTUDIJSKO POTOVANJE V STRAHOVICO, KJER BOMO PREIZKUSILI SVOJE SPOSOBNOSTI. NISMO VAM POVEDALI, DA GREMO, KER VEMO, DA NAS NE BI PUSTILI. OBLJUBIMO, DA SE BOMO LEPO OBNAŠALI IN DA SE VRNEMO. LEPO VAS POZDRAVLJAMO! PREBIVALCI STRAŠKEGA.« Spodaj je bilo pripisano: »Gospod Strah, za zajtrk si ocvrite jajca. Gospa Strahič.« »Saj ni mogoče, saj ni mogoče,« je stokal gospod Strah in obrisal potno plešo. »Zmešalo se jim je! In kakšno zmedo bodo naredili v Strahovici!«Sesedel se je v svoj priljubljeni naslonjač. »Le kaj naj naredim?« Napeto je razmišljal. Zdaj so gotovo že bili v Strahovici in so strašili ljudi. Le kako naj jim to prepreči? »Nič, za njimi moram,« se je odločil gospod Strah. »Govoril bom z županom Strahovice, skupaj se bova že domislila kake rešitve! Presneti strahovi! Ko pridejo nazaj, jim bom take napel, da se bo kar kresalo!« Odšel je v spalnico, da bi se oblekel. Ponavadi je bilo to lahko, saj mu je gospa Strahič vsako jutro pripravila sveže oprano in zlikano srajco, čiste nogavice, kravato in obleko, tokrat pa se je moral znajti sam. Ni vedel, kje ima oblačila, zato je premetal vse omare, preden je našel nogavice, srajce pa ne in zato se je moral zadovoljiti kar s tisto, ki jo je nosil prejšnji dan. Ubogi gospod Strah! Še sanjalo se mu ni, kaj se s čim ujema in zato se je oblekel prav karnevalsko: imel je zeleno obleko, roza srajco, modro kravato z belimi marjeticami, rumene nogavice in rjave čevlje. Če bi ga videla gospa Strahič, bi jo najbrž kap! V kuhinji si je poskušal skuhati kavo, a se je polil z vročo vodo, jajca pa je stresel kar na hladno ponev in so se mu prijela. »Tristo strahov, nikdar si ne bi mislil, kako spretna je gospa Strahič in kaj vse zna,« je mrmral sam pri sebi, položil vso posodo v umivalnik in poiskal klobuk. Vsaj za tega je vedel, kje ga je pustil: na omarici v predsobi. S hitrimi koraki jo je ubiral proti Strahovici, da je pot kar lil z njega. Uspelo mu je, da je v dobri uri le prispel v mesto. Čeprav je bil že večkrat tu, se mu je tokrat mesto zdelo nekam nenavadno. Čudna napetost je bila v zraku, kot bi bilo nekaj narobe in gospodu Strahu se je zazdelo, da ve, kje odgovor: njegovi strahovi in strahci so naredili zmedo! Mirno je šel mimo hiše doktorja Kamilce, ko je pritekla iz nje starejša ženska s klobukom na glavi in dežnikom pod pazduho. »Sramota, sramota!« je kričala kot brez uma. Seveda, bila je gospodična Evlalija Ptič, užaljena, ker je doktor Kamilca dejal, da si je privoščila kozarček preveč. Na križišču je še vedno vladala velika zmeda. Gospod Adalbert Žandar je miril ljudi, ki so kričali in jezno žugali s pestmi. In potem je videl še Miška Zeleno supergo, ki so ga, svetlo zelenega v obraz, peljali k doktorju Kamilci. Gospod Strah je zmajeval z glavo. »Presneti strahovi, saj sem vedel, da bodo ušpičili kako neumnost! Naravnost k županu moram!« Pocukal je prvega mimoidočega in vprašal: »Oprostite, kje je mestna hiša?« Toda možakar se še zdrznil ni. »Kako nevljudno!« se je že hotel razjeziti, ko se je spomnil, da je v Strahovici in ne v Straškem. »Seveda, saj me ne more videti,«  je zamrmral sam pri sebi. »Nič, sam se bom moral znajti!«  si je rekel. »Kar za nosom bom šel, največja in najlepša hiša je zagotovo mestna!«  Sredi glavnega trga je res zagledal veliko temnordečo hišo z balkončkom nad vhodom in stolpičem, kjer je bila ura. »Naj me koklja brcne, če ni tole magistrat!« si je rekel gospod Strah. Pošteno se je moral potruditi, da je zmogel velike stopnice. Saj veste, strahci so majhni! Mimo spečega vratarja, ki ga seveda še opazil ni, je strumno odkorakal proti največjim vratom. Bila so odprta in v sobi je za pisalno mizo sedela gospodična Florjanca Cvet, županova tajnica. Ravno si ogledovala nohte in razmišljala, kako bi ji pristajal rožnat lak. »Oprostite!« je tiho dejal gospod Strah. »Sem župan Straškega in nujno moram k vašemu županu!« Gospodična Florjanca si je ogledovala nohte, saj ga ni videla. »Tristo strahov, kaj naj naredim?«  se je spraševal gospod Strah. »Kaj naj naredim, da me bodo sploh opazili?« 

RADO GRE V JEČO

Pa se vrnimo k Radu Vzemiču. Ko smo ga pustili, se je sesedel na tla kot prazna vreča, za vrat pa ga je neumorno stiskal strah. Gospa Marička kar ni mogla verjeti svojim očem: največji mestni razbojnik se je tresel kot šiba na vodi! »Ježešnamarička!« je jecljal. »Sveta mamka pomagavka!«  Denar je ležal raztresen ob njem, pa se še zmenil ni zanj. »Ti tica tatinska!«  se je pridušala gospa Marička. »Ježešnamarička! Sveta mamka pomagavka!«  je šepetal Rado. »Presneti lopov, ti bom že pokazala!« je govorila gospa Marička. Zdaj, ko je bil tako varno zvezan, se je upala biti pogumna! »Z menoj že ne boš češenj zobal, o, ne!« Skrbno je pobrala vse bankovce, jih spela z elastiko in spravila v žep, potem se je lotila še kovancev. Našla je prav vse in ko je iz kota izbezala še zadnjega, se je veselo nasmehnila. »Kje hodi ta presneta policija?«  je rekla gospa Marička. In če je mestni lopov ponavadi dobil izpuščaje, če je kdo rekel samo »po...«, tokrat še mignil ni. »Policija, ja, policija!«je nenadoma vzkliknil veselo. »Prosim, policijo!«  Gospa Marička je s kazalcem potrkala po čelu, češ, zmešalo se ti je! Kmalu za tem je prišel policaj Janez Orožnik. Bil je visok, močan možakar in ko je odrinil vrata, je zvonček zazvonil kot bi naznanjal požar. »Dober dan, gospa Marička!« je rekel glasno, da je odmevalo. »Kje imate našega tička?« »Dober dan,« je rekla gospa Marička. »Tamle, na tleh za pultom. Pomislite, prosil je, naj pokličem policijo! Saj se mu je zmešalo! Ga boste odpeljali? Veste, ni prav dobro za stranke, da se mi valja po tleh, ljudje se ga bojijo in jih ne bo več k meni!« - »Seveda ga bom odpeljal na hladno!«  je rekel Janez Orožnik ter iz žepa izvlekel beležnico in svinčnik. »Najprej moramo narediti zapisnik! Mi boste povedali, kaj se je zgodilo?« - »Ja, takole je bilo: vstala sem malo pred šesto, veste, tedaj pripeljejo kruh in če ne vstanem, sploh ne dobim žemljic! Potem sem se oblekla, si skuhala kavo in zraven pojedla včerajšnji rogljiček. Nato sem...« - »Že dobro, že dobro, gospa Marička! Povejte mi, kaj se je zgodilo, ko je prišel v trgovino Rado Vzemič!« - »Hja!« Gospa Marička se je popraskala po bradi. »Velika vrsta je bila. Saj veste, kako je, zjutraj hočejo vsi svež kruh in mleko. Ravno je bila na vrsti gospa Ida, njen mož zahteva svež kruh in kavo za zajtrk, zato je vedno med prvimi pri meni. Včeraj je prišla že nekaj minut preden odprem, ker je mož rekel, da...« - »Že v redu, gospa Marička!« je ponovil policaj. »Zanima me, kaj se je zgodilo!« - »Ja, saj! No, gospa Ida je plačala, a so se ji roke tako tresle, da ji je denar padel na tla. In ta lopov Vzemič vzemičast se je smejal, pobral denar in ji ga vrnil. Si morete misliti, pa prav on, ki bi ti še nos ukradel spred oči! Gospa Ida se je tresla kot puding - mimogrede, dobili smo nove pudinge, jagodovega vam še posebej priporočam, nanj morate naložiti nekaj stepene smetane in če daste za povrh še čokoladni piškot, potem...« »Gospa Marička, dejstva prosim!« je rekel policaj. »Ja, saj! No, za gospo Ido je bila na vrsti neka gospa, prav pred kratkim so se priselili k nam, Poldi s pošte pravi, da so prišli iz glavnega mesta in da je njemu ime Ambrož, za njegovo ženo pa ne ve, ker še ni dobila nobene pošte …« Tokrat je Janez Orožnik že malce grdo pogledal in gospe Marički je bilo jasno, da ga je pobiksala. »No, gospa za njo je hotela liter mleka, štiri makovke in deset jajc. Te pa imam v skladišču in nisem vedela, kaj naredim, ker je bil v trgovini Vzemič in sem se bala, da mi bo medtem kaj ukradel. Zato sem rekla, da jajc nimamo, on pa, da jih imamo v skladišču. Tako mi ni preostalo nič drugega kot da grem ponje. On je na to seveda samo čakal! Kupci so pobegnili, on pa je odprl mojo blagajno, slišala sem, kako je zacingljalo. In potem sem poškilila skozi vrata. Tiček je sedel na tleh in se tresel kot žolica, mimogrede, danes imam svežo, v solati, s svežim kruhom vam jo prav priporočam za malico!« »Je že dobro, sem obilno zajtrkoval!« je rekel Janez Orožnik. Počepnil je k Vzemiču. »Nisi ravno dolgo zdržal, kaj? Sicer pa se na tvoje tatinske prste kar samo lepi! Pridi, greva v ječo!« - »V ječo, ja, v ječo!« se je smehljal lopov. »Imenitna ječa!«  Janez Orožnik ga je začudeno gledal. »Najbrž mu je padla opeka na glavo!« je rekel, ko ga je pobiral s tal. Spravil ga je v marico, Rado pa je vpil: »Poženi, hitreje, gremo!« In sta šla v ječo.

ŽUPANA SE SPOZNATA

Gospod Strah je bil ves obupan. Tedaj so se odprla velika, z usnjem oblazinjena vrata. »Florjanca, kavo prosim!«  je dejal Veljko Glavca, župan Strahovice. Florjanca si je še vedno ogledovala nohte in razmišljala, da bi bil morda opečnato rdeč lak lepši. »Florjanca, spet sanjaš pri belem dnevu!« je povzdignil glas župan, da se je tajnica zdrznila. »Opprostite, gospod župan. Kaj ste rekli?« - »Kavo, prosim! In pohitite, čez pol ure imam sestanek z mestnimi možmi!« - »Seveda, gospod župan! Takoj, gospod župan!« Veljko Glavca je izginil za velikimi vrati. Gospod Strah je stal ob strani in ju opazoval. Nenadoma mu je v glavo šinila imenitna zamisel. »Seveda, tako bom prišel do župana,« si je rekel. »Navsezadnje sem le strah in očitno je le en način, da me opazijo!« V tistem se je na visokih petkah mimo prigugala gospodična Florjanca. V rokah je nesla pladenj s skodelico kave. Previdno je potrkala na vrata. »Ja!«se je oglasilo izza njih. »Kar naprej!« Florjanca je previdno odrinila vrata in medtem ko se je motovilila med njimi, je v sobo gospoda župana šinil gospod Strah. »Kar na mizo postavi!« je rekel gospod Glavca in še dvignil ni pogleda iznad papirjev, v katere je bil zatopljen. Florjanca je odložila pladenj, se obrnila na peti in zaprla vrata za seboj. Gospod Strah je obstal pred županom in ni vedel, kaj naj naredi. »Oprostite, gospod župan, naj se predstavim: sem Etbin Strah, župan Straškega!« je dejal, a gospod Glavca ga še slišal ni. »Prav, poskusil sem zlepa!« si je rekel gospod Strah. Počasi, ker je bil okoren, je splezal na stol ob pisalni mizi, z njega na mizo in od tam gospodu Glavci za vrat. Sedel mu je na ramo, ga stisnil z rokami in pobingljal z nogami. Gospod je dvignil glavo iznad papirjev. »Čudno, čudno!« je zamrmral. »Kot bi mi hotelo biti slabo! Najbrž sem spil preveč kave!« In se je spet zatopil v branje. »Žal mi je!« je rekel sam pri sebi gospod Strah in ga še prijel za vrat ter začel brcati. Gospod Glavca je pobledel in se prijel za prsi. Čutil je, kako mu zmanjkuje zraka, kako vse pleše okrog njega in kako ga v prsih čudno tišči. Neprijeten občutek, ki ga kar ni hotelo biti konec. »Moral bom h Kamilci, moja žena ima prav, res premalo skrbim za svoje zdravje!« je rekel in si zrahljal kravato. Čutil je, kako postaja šibak in odprl je okno. Zagledal se je v okenski šipi. Toda... to ni bilo mogoče! Zazdelo se mu je, kot da mu na rami nekaj čepi. Bilo je podobno palčku. »Ne, saj se mi blede!«je rekel župan in si pomel oči. Toda postavica je še vedno čepela na njegovi rami. »Dovolite, da sem predstavim: sem Etbin Strah, župan Straškega in k vam sem prišel v zelo resni zadevi!«  je tedaj reklo bitje na njegovi rami. Gospod Glavca bi najraje poklical na pomoč, a ga je bilo sram. »Nisem privid, res me vidite!« je nadaljevalo bitje. »Poglejte se v ogledalo, da me boste bolje videli!« Veljko Glavca je stekel k ogledalu v kotu sobe. Ne, res ni privid! Na njegovi rami je čepel majhen možiček, ki je dvignil klobuk in se mu predstavil: »Etbin Strah, župan Straškega! Zdaj, ko me vidite, ni nobene potrebe več, da bi vas še naprej vznemirjal! Hotel sem se le pogovoriti z vami o resni zadevi, a nisem vedel, kako naj drugače pritegnem vašo pozornost!«  Gospod Glavca je čutil, da je pritisk v prsih ponehal. »Kdo ste?« je presenečeno vprašal. »Župan mesta Straško!« je ljubeznivo ponovil gospod Strah. »Še nikdar nisem slišal za Straško!« je dejal župan Glavca. »Verjamem! Saj ga tudi videti ne bi mogli!« - »Zakaj ne?« - »Zato, ker je za vas, ljudi, nevidno! Tako kot smo mi, Straščani, za vas nevidni! Naše mesto in nas lahko vidite le v ogledalu. Predlagam vam, da postavite ogledalo na mizo in sedete, tudi jaz bom sedel in v miru se bova pogovorila!« Gospod Glavca je snel ogledalo s stene, ga prislonil na velik kup knjig in sedel za mizo, gospod Strah pa je udobno sedel nanjo. »O čem bi se morala pogovoriti?« je vprašal župan Glavca. »O tem, kar se je davi zgodilo v mojem mestu in kar se danes dogaja v vašem mestu,« je pojasnil gospod Strah. »Kaj se je zgodilo v vašem mestu?« je vprašal Veljko Glavca. »No, ko sem se zjutraj prebudil, sem ugotovil, da moje gospodinje, gospe Strahič, ni. To se ni zgodilo še nikdar in takoj sem pomislil, da je nekaj narobe. Šel sem do njenega doma, a je ni bilo - in tudi drugih Straščanov ne. Pravzaprav ni bilo nikogar in našel sem sporočilo, da so šli k vam v Strahovico na izlet!«  »Lepo, turistov smo vedno veseli!« je rekel gospod Glavca. »Že, toda to niso navadni turisti!« je pojasnil gospod Strah. »Hočem reči ...« Tedaj so se vrata na stežaj odprla in skoznje je priletela gospodična Florjanca. »Gospod župan, gospod župan, katastrofa, katastrofa!«Veljko Glavca jo je presenečeno pogledal, gospod Strah pa se je le prizanesljivo nasmehnil. »Saj sem vam rekel!«

VELJKO GLAVCA IMA REŠITEV

»Kakšna katastrofa?« je vprašal župan Glavca in planil pokonci. »Pred vrati je šef policijske postaje gospod Adalbert Žandar. Pravi, da je v mestu grozno! Prišel vam je poročat,« je dejala Florjanca. »Ga spustim naprej?« Toda še preden je lahko karkoli rekla, je v sobo planil fant v rumeni bundi z napisom Radio Strahovica in odrinil prestrašeno tajnico, da je skoraj padla na tla. »Pavle Čveka z Radia Strahovica sem,« je rekel odločno. »Gospod župan, prosim vas za izjavo v zvezi s tem, kar se dogaja v mestu!« - »Počasi, mladi mož,« je dejal gospod Glavca. »Vse ob svojem času! Najprej se moram pogovoriti s šefom policijske postaje Adalbertom Žandarjem!«  Toda Pavle Čveka je bil namazan z vsemi žavbami in takoj je videl, koliko je ura. »Hočete reči, gospod župan, da sploh ne veste, kaj se dogaja v mestu?« - »No ... tega nisem rekel ...« je zajecljal Veljko Glavca. »Pa vam jaz povem! Mesto je zajela panika! Trgovine so zaprte, kavarna je zaprta, pošta je zaprta, na križišču je prišlo do velike prometne nesreče, ker je policaj zbežal, pri doktorju Kamilci pa je taka vrsta, da se mu že meša! Nekaj je hudo narobe, vi pa, skušate, kot ponavadi vse prikriti!« Župan Strahovice je prestrašeno pogledal Adalberta Žandarja, ki je malo prej vstopil skozi vrata in je seveda slišal ves pogovor. Ta je prikimal, češ da je vse res. Tedaj je začutil, kako ga nekaj cuka. Seveda, Etbin Strah je še vedno sedel na njegovi rami, le da ga nihče nii mogel videti, ker gospod Glavca ni več sedel poleg ogledala. »Pošljite jih vse ven, imam idejo, kako rešiti vse skupaj!« je zašepetal, da ga nihče ni slišal. »Prosim vas, da me za nekaj trenutkov pustite samega, da nekaj opravim, potem bom dal izjavo!« je rekel gospod župan. »Toda gospod Glavca, tako vendar ne gre, izmikate se!« je še poskušal Pavle Čveka. »Prosim vas, da počakate nekaj trenutkov!« je odločno rekel župan in ga potisnil skozi vrata. Tudi Adalbert Žandar je hotel nekaj reči, a je župan odločno odkimal. »Kasneje!« Sedel je nazaj za mizo, da je spet lahko videl gospoda Straha. »Povejte, prijatelj, kaj lahko narediva?« - »Že vem, kaj,« je dejal župan Straškega, »in mladi mož z radia bi nama lahko prišel prav! Predvsem pa mi povejte, ali je kje v Strahovici mogoče dobiti nekaj velikih ogledal?« Veljko Glavca je razmišljal, potem se je spomnil. »Seveda, v naši plesni dvorani, od tal do stropa so sama ogledala!« - »Imenitno! Ukažite, da jih pripeljejo na vaš glavni trg!« je dejal gospod Strah. »Potem naj mladenič na radiu prebere obvestilo, da naj se vsi prebivalci Strahovice nujno ob štirih popoldne zberejo na trgu, ker jim morate povedati zelo pomembno stvar in nekaj pokazati! Predvsem pa morajo priti tisti, ki so imeli v zadnjem dnevu kakšne nenavadne težave, ker jim boste lahko pomagali! Ko bodo vsi tam, bom nastopil jaz! Svoje strahce bom nagnal takoj domov. No, potem jim bom že posvetil, a o tem pozneje!« »Imenitno, imenitno!« je zaploskal gospod Glavca. »Ste pa res pameten možakar, ni kaj! Upam, da bova postala prijatelja in da bova lahko še sodelovala!« »Zanesljivo!« se je nasmehnil gospod Strah. »Veste, tudi za to imam dobro zamisel, a o tem bom govoril pozneje, najprej morava vaše meščane rešiti trpljenja!« Veljko Glavca je odprl vrata in poklical Pavla Čveko in Adalberta Žandarja. »Takole bom rekel: položaj popolnoma obvladujemo, vzroki za vse nenavadne dogodke so jasni in jih bomo razložili. Toda ker gre za zahtevno zadevo, boste vi, gospod Čveka, na radiu prebrali obvestilo, ki ga bom zdajle narekoval gospodični Florjanci. Vsi prebivalci Strahovice, še posebej tisti, ki so imeli v zadnjem dnevu kake čudne, nepojasnjene težave, naj pridejo ob štirih popoldne na Glavni trg, kjer ji bom razložil, kaj se je zgodilo in težave bodo v najkrajšem času odpravljene!« »Toda, gospod župan, ali ne bi vsaj razložili, za kaj gre, navsezadnje sem le novinar in imam pravico biti obveščen!« je še poskušal Pavle Čveka. »Gospod Čveka, prosim vas za sodelovanje! Zaenkrat vam ne morem nič razložiti, vse boste izvedeli ob štirih popoldne na Glavnem trgu. Malo počakajte! Florjanca, vzemi blok, da boš napisala sporočilo za prebivalce Strahovice!« Florjanca je poslušno vzela blok in ošilila svinčnik. »Kaj pa jaz, gospod Glavca? Kdaj bom prišel na vrsto? Veste, v mestu vlada zmeda in...« je dejal gospod Žandar. »Ne skrbite, gospod Žandar, danes ob štirih popoldne bo vse rešeno!« je pomirljivo dejal župan. »Samo malo potrpljenja še prosim! Florjanca, pišite!« In Florjančin svinčnik je začel poslušno pisati sporočilo za prebivalce Strahovice.

STRAHCI SO RAZKRINKANI

Ko je plesni mojster gospod Vrtinec izvedel, kaj nameravajo narediti z njegovo plesno dvorano, se je tako razhudil, da je moral spiti kozarec hladne vode. »Odpeljali bodo vsa ogledala?« se je pridrušal. »Pa kaj je županu? Bodo odslej plesi kar na Glavnem trgu, lepo vas prosim? In kaj bo z mojo dvorano, saj nihče več ne bo hotel plesati v njej, če ne bo ogledal!« »Jaz nič ne vem!« je zagodrnjal mojster Medved, ki ga je župan najel, da odstrani ogledala iz plesne dvorane. »Vprašajte njega!« In gospod Vrtinec je takoj tekel telefonirat. Šele ko mu je župan za sveto obljubil, da bodo ogledala vrnili, se je pomiril in dovolil mojstru Medvedu, da je ogledala odstranil. Na Glavnem trgu so postavili tudi velik oder, na katerem naj bi govoril župan, pa velike zvočnike, da bi se ga bolje slišalo. Pavle Čveka je res prebral na radiu obvestilo župana Veljka Glavce. Seveda ga niso vse slišali, a sporočilo je bilo tako nenavadno, da je že čez deset minut vsa Strahovica vedela, da se v mestu dogaja nekaj nenavadnega, saj so prebivalci telefonirali sem in tja in si sporočali nenavadno novico. Marsikdo je to,da se dogaja nekaj nenavadnega, občutil na svoji koži, spomnimo se le gospodične Evlalije , pa poštarice Leopoldine, policaja Pišuke, natakarja Terana, gospoda Zlatousta in seveda njegove stranke Rada Vzemiča. Najbolj pa si je, ko je slišal obvestilo, oddahnil doktor Kamilca. Njegova ordinacija je bila že tako polna, da je kar pokala po šivih in kar je bilo najhuje - nikomur ni mogel pomagati razen s kakšnimi praški za pomirjanje, tega pa ni hotel, ker je vedel, da ne bi zares pomagalo in odpravilo vzroka težav. Nič posebnega ni bilo torej, da se je ob štirih popoldne na trgu trlo ljudi. Še celo Janez Orožnik je v marico stlačil Rada Vzemiča, da bi še on slišal, kaj se bo dogajalo na trgu. Mu je gospod Adalbert Žandar ukazal, naj to stori. Točno, ko je odbila ura na mestni hiši, je gospod Veljko Glavca stopil na govorniški oder. Odkašljal se je in rekel: »Dragi prebivalci Strahovice! Kot verjetno veste, se je danes v našem mestu zgodilo nekaj nenavadnega. Lahko ste opazili, da je bila zaprta pošta, kavarna, nekatere trgovine, na križišču Sončne in Zelene ulice je prišlo do hude prometne nesreče, ker je policaj ušel... Kot vem, je imel naš dragi doktor Kamilca polne roke dela s številnimi izmed vas, ker ste imeli nerazložljive zdravstvene težave, vendar vam na žalost ni mogel kaj dosti pomagati!« Miško Zelena superga je prikimal, tudi Peter Pišuka se je strinjal, gospodična Evlalija pa je samo požugala z dežnikom. Še vedno ni pozabila, da jo je doktor obtožil pijančevanja, čeprav je srknila samo požirek, da bi ji bilo bolje, ker se je tako slabo počutila. »Preučil sem vso zadevo in ugotovil, kje je vzrok!« se je malce pošopiril gospod Glavca. Če ne bi gospod Strah sam prišel k njemu, še vedel ne bi, kaj se v mestu dogaja! »Razlog je zelo nenavaden, vendar ga je mogoče razložiti. Mojster Medved, prosim, prinesite ogledalo!« Mojster Medved je prinesel ogledalo in ga postavil nasproti župana. »Prosim, poglejte! Če boste pozorni, boste videli, da na moji rami sedi majhen strah!« Gospod Etbin Strah, ki je sedel na županovi rami, se je spoštljivo priklonil. »Res, na njegovi rami sedi strah!« je završalo čez trg. Ljudje so odkimavali in se držali za glave. Toda – saj so videli na svoje oči! »In zdaj, mojster Medved, še ostala ogledala! Prosim, poglejte se in če boste ugotovili, da tudi na vaši rami sedi kak strah, stopite v prvo vrsto!« Večina izmed tistih, ki so imeli opravka s strahom, so že dobro vedeli, da imajo strah na rami, saj so se spoznali z njimi. Toda vseeno so stopili pred ogledala, da bi se prepričali, če je to res. »Glej, strah ima na rami,« so ljudje šepetali drug drugemu, ko so zagledali majhne, bele možičke in ženice. »In sedaj, gospod Strah, beseda je vaša!« je dejal Veljko Glavca in podal mikrofon svojemu kolegu, županu Straškega. »Dragi prebivalci Strahovice!« je rekel gospod Strah z gromkim glasom. »Najprej bi se vam opravičil za vse nerodnosti, ki so vam jih zagodli moji strahci! Brez moje vednosti – kajne, dragi prebivalci Straškega? – so zbežali k vam, da bi malo vadili v strašenju. Če bi me vprašali, jim tega seveda ne bi dovolil, zato so jo pobrisali ponoči, ko sem spal! In zdaj jih pozivam, da se takoj poberejo domov! Kogar do večera ne bo v Straškem, v našem mestu ne bo imel več kaj iskati!« Zdaj so prebledeli strahci. Jej, kako nerodno jim je bilo, ko jih je gospod Strah razkrinkal in ko so ga zagledali na županovi rami, jim je postalo pošteno neprijetno. Potihem so zlezli z ramen prebivalcev Strahovice. »Takoj pridem za vami!« je še zaklical gospod Strah. »Zvečer ob osmih je sestanek pred mestno hišo, prosim, da pridete prav vsi!« Stahci so poslušno prikimali. »In še nekaj: prosim, da se opravičite prebivalcem Strahovice in obljubite, da jih nikdar ne boste več strašili!« »Obljubimo!« so dejali v en glas in jo v ravni vrsti pobrali proti Straškem.

REŠITEV ZA STRAHCE

Jej, kakšno navdušenje je zavladalo na Glavnem trgu! Vsi, ki so imeli opraviti s strahci, so skakali in se objemali od veselja, saj je bil za njimi res zelo naporen dan. Najhuje je bilo, ker so že sami mislili, da je z njimi kaj narobe, pa še nihče jim ni znal pomagati. »Trikrat hura za župana!« je zaklical nekdo. »Hura, hura, hura!« so zaklicali prebivalci Strahovice. »Gospod kolega, zdaj greva v mojo pisarno na konjak in cigare!« je ves vesel rekel gospod Glavca. »Tole moramo proslaviti!« In sta šla. Florjanca je prinesla en velik, trebušast kozarec za župana Strahovice in enega majhnega za gospoda Etbina Straha. Župana sta trčila in nazdravila. »Vesel sem, da sva se spoznala, dragi kolega,« je dejal Veljko Glavca. »Žal sva se morala spoznati v tako neprijetnih okoliščinah!« je menil gospod Strah. »O, naj se moji strahci kar pripravijo, jim že posvetim, ko pridem domov! Nikdar več jih ne bo mikalo uhajati po svetu in plašiti ljudi za prazen nič!« Župan Glavca pa je razmišljal. »Veste, dragi kolega, meni pa je pravkar prišlo nekaj na misel. Verjetno bi kakega vašega strahca potrebovali tudi v Strahovici. Marsikomu bi prišlo prav, če bi ga imel na rami, da bi ga varoval neumnosti. Saj veste, kaj mislim: če narediš kaj grdega, hop, te začopati strah in ne delaš več neumnosti in grdih reči! Kar poglejte našega Rada Vzemiča, mestnega lopova. Ta bi moral imeti strahca kar naprej na svoji rami, morda bi ga to spametovalo!« »Dragi kolega, žal se ne moram soglašati z vami!« je dejal Etbin Strah. »Nič ne pomaga, če so ljudje pošteni zato, ker jih je strah. Pošteni morajo biti sami od sebe. Morda pa je vašega Rada Vzemiča ta izkušnja kaj izučila in si ne bo upal več početi grdobij. Morda so se vsi, ki so imeli izkušnjo s strahcem, česa naučili. Saj veste kako pravijo: vsaka stvar je za nekaj dobra!« Veljko Glavca je žal moral soglašati, saj je imel župan Straškega prav. Potem se je nečesa domislil. »Prej ste rekli, da imate zamisel o sodelovanju med Strahovico in Straškim. Na kaj ste mislili?« »Razmišljal sem, zakaj so moji strahci sploh ušli iz Straškega,« je dejal Etbin Strah. »Potem sem se domislil: ker jim je dolgčas. Nimajo kaj početi, nimajo koga strašiti, zato jim gredo po glavi same neumnosti. To pomeni, drugače povedano, da jih je treba zaposliti.« »In kako jih boste zaposlili? Kaj, če bi vseeno kakega poslali k meni v Strahovico, da bi malce popazil na neumnosti?« je še vseeno poskušal Veljko Glavca. »Ne, to ne bi bilo dobro! Potem sploh ne bi hoteli početi nič drugega kot le strašiti! Potrebujejo kaj drugega in mislim, da sem se domislil. Za vas smo zagotovo zanimivi, če ne zaradi drugega ne, že zato, ker nas je mogoče videti le v ogledalu. V Straškem bom naredil velik zabaviščni park, kamor bodo lahko hodili na obisk prebivalci Strahovice. Vse bo v ogledalih, da nas boste lahko videli. Imeli bomo vrtiljake, gugalnice in tudi hišo strahov, a tako, za hec. Kdor bo hotel strašiti, bo to lahko počel tam! Moje strahce bom tako zaposlil, pa tudi za vas bo zanimivo!« - »Krasna zamisel!« je dejal župan Strahovice. »Če želite, vam lahko pri tem pomagamo! Skupaj bomo poiskali najbolj primerno mesto, naši gradbeniki vam bodo pomagali graditi, saj so večji in močnejši! Udariva v roke?« Gospod Strah je bil za to in tako sta se dogovorila, da bosta podpisala pogodbo o sodelovanju med Strahovico in Straškim, kar bo obema mestoma zagotovo v veliko korist. »Veselilo me je, dragi kolega, zdaj pa se bom moral počasi posloviti!« je dejal gospod Etbin Strah. »Do Straškega me čaka še dolga pot! Saj se bova zagotovo kmalu spet videla!« Krepko sta si stisnila roke in gospod Strah je odšel. Gospod Veljko Glavca pa je še malo posedel. Florjanco je poslal domov, sam pa si je nalil še en konjak in razmišljal o današnjem dnevu. Moral si je priznati, da je bil kar zadovoljen z njim. Čeprav se ni začel prav nič obetavno. Spomnil se je, kako se je počutil, ko ga je gospod Strah zgrabil za vrat in stresal. Brr, kar slabo mu je postalo ob misli na to. Ne, res je bolje, da skupaj zgradijo zabaviščni park in da se strahci ne ukvarjajo več s strašenjem. In kako mu je postalo vroče, ko ga je Pavle Čveka spraševal, če ve, kaj se dogaja v mestu, njemu pa se še sanjalo ni ... Ja, županska ni vedno lahka, si je dejal. Toda vse se je dobro izteklo in če se je spomnil, kako so mu veselo vzklikali trikrat hura, mu je bilo toplo pri srcu. »A sem glavca ali nisem!« si je rekel in veselo še enkrat puhnil dim cigare...

STRAHCI SE OPRAVIČIJO ŽUPANU

Gospod Strah je čez poldrugo uro prišel v Straško. Rekli smo že, da je bilo od Strahovice samo kako uro hoda, toda župan ni bil navajen pešačiti, ponavadi v vsem dnevu ni prišel dosti dlje kot od spalnice do svoje pisarne. Pa še toliko je moral razmisliti! Kako povedati svojim meščanom, da so ga polomili, da ne smejo več strašiti ljudi in kakšne načrte ima z mestom? Ko je prišel domov, je bilo že skoraj osem. Gospa Strahič mu je brez besed pripravila čisto srajco in krožnik tople juhe, potem je odhitela na trg pred mestno hišo, da bi slišala, kaj ima povedati župan. Vsi prebivalci Straškega so bili že zbrani, a nihče se ni upal pogledati gospodu Strahu v oči, ko je zlezel na govorniški oder, ki mu ga je medtem pripravil hišnik Strahoboj. »Dragi moji someščani!« je dejal gospod Strah počasi. »Današnji dan si bomo vsi zelo dobro zapomnili. Vso pot iz Strahovice sem razmišljal, kaj naj vam rečem. Upam, da se vsi dobro zavedate, kakšne težave ste povzročili vsaj večinoma nedolžnim ljudem. No, verjamem, da bo marsikdo izmed njih odslej dvakrat premislil, preden bo naredil kaj nepremišljenega, ker se bo spomnil, kako je, če mu strah sedi za vratom. Toda kazen nikogar ne naredi bolj modrega; če bi bilo to res, bi bili najbolj pametni vsi, ki čepijo v zaporih!«  Prebivalci Straškega so molče gledali v tla in prikimavali. Jej, kako jim je bilo nerodno! Toda – saj si niso mogli pomagati! Končno so bili le strahovi in kaj naj počne strah drugega, kot da straši ljudi? »Vem pa tudi, zakaj ste se odločili za ta izlet: ker vam je dolgčas. Strahovi ste in radi bi strašili! Vendar pa mislim, da lahko počnemo tudi kaj bolj pametnega. Z županom Strahovice sva se dogovorila, da bomo skupaj naredili velik zabaviščni park z vrtiljaki, gugalnicami in s hišo strahov, a takšno, za hec! V zabaviščni park bodo hodili prebivalci Strahovice, pa tudi drugih mest, če bodo želeli, delali bomo mi. Tisti, ki bodo želeli strašiti, bodo lahko to počeli v hiši strahov, a ne preveč zares, da obiskovalcev ne bomo splašili! Prihodnji teden grem v Strahovico, da podpišemo pogodbo, potem začnemo graditi, če seveda vi, prebivalci Straškega, s tem soglašate. Ste za zabaviščni park?« Vsi so navdušeno zaploskali, nekdo pa je zavpil: »Trikrat hura za gospoda župana!« »Hura, hura, hura!« so zavpili prebivalci Straškega. »Tako, zdaj pa domov!« je prijazno zagodrnjal gospod Strah. »Ura je pozna, čas je za večerjo in otroci morajo jutri v šolo, saj niste pozabili, kajne?« Množica na trgu se je počasi razšla, gospod Strah pa jo je odmahal domov. Na mizi sta ga že čakala še topla jabolčna pita in velik lonček kakava. Gospa Strahič se je skušala odkupiti. Sedel v svoj priljubljeni naslanjač, jedel pito in počasi zraven pil kakav ter razmišljal. Biti župan velikokrat res ni lahko! Če se je samo spomnil, kakšna groza ga je zagrabila, ko je zjutraj videl, da je mesto prazno, mu je srce začelo hitreje biti, pa čeprav je bil strah. A po drugi strani je bil z dnevom kar zadovoljen. Spoznal je župana Strahovice, našel je rešitev za strahce, ki so hoteli strašiti, zdaj pa jih bo zaposlil drugače. Spomnil se je, kako so mu navdušeno vzklikali. »Biti župan je včasih tudi čisto prijetno,« je pomislil in odgriznil velik kos jabolčne pite. Spet je po svoji stari navadi pozno v noč sedel za papirji, le da jih tokrat ni premetaval, kot je po navadi dejala gospa Stahič, pač pa je risal načrte za zabaviščni park in bil je navdušen nad svojimi domislicami. »Tole moram pokazati gospodu Glavci,« je mrmral sam sebi. »Mislim, da mu bo všeč!« Tedaj je pozvonilo. Gospod Strah je pogledal na uro, bila je že čez deset. Začudil se je. Le kdo bi prišel na obisk tako pozno? Poiskal je copate, ki so se valjali pod pisalno mizo, in si oblekel domačo jopico. »Kdo je?« je zaklical, preden je odklenil vrata, a se nihče ni oglasil. »Presneto čudno!« je zamrmral, a je vseeno odprl vrata. Nikjer ni bilo nikogar, na pragu je ležala le velika ovojnica in na njej je pisalo ŽUPAN. Gospod Strah jo je pobral in odprl. »DRAGI ŽUPAN! VEMO, DA SMO NAREDILI VELIKO NEUMNOST IN OPRAVIČUJEMO SE ZA VSE NEVŠEČNOSTI, KI SMO VAM JIH POVZROČILI. OBLJUBLJAMO, DA NE BOMO NAREDILI NIČESAR VEČ, NE DA BI VAS PREJ VPRAŠALI. HVALA, KER STE PRIŠLI PO NAS, PREDEN BI ZAGODLI ŠE VEČ NEUMNOSTI. VESELIMO SE ŽE NOVEGA ZABAVIŠČNEGA PARKA. VAŠI STRAŠČANI.« Gospod Strah se je nasmehnil. Saj je vedel, da niso slabi! Čisto na robu pisma pa je bilo pripisano: »OPRAVIČUJEM SEM VAM, KER SEM VAS PUSTILA BREZ KOSILA. JUTRI BOM NAREDILA GOVEJO JUHO, TELEČJO PEČENKO, PRAŽEN KROMPIR, ZELENO SOLATO IN SMETANOVO TORTO. PRIDEM OB OSMIH, KOT VEDNO. VAŠA EVZEBIJA STRAHIČ!«

NOVO JUTRO V STRAHOVICI

Ko je sonce prihodnje jutro spet pozlatilo strehe Strahovice, je bilo čisto drugače kot nekaj dni poprej. Še sonce samo se je začudilo! Komaj je pokukal prvi žarek čez hrib, je že našel Miška imenovanega tudi Zelena superga, za knjigami. Fant se je učil! Danes so pisali matematiko in vedel je, da je skrajni čas, da si vlije kaj znanja v glavo, če ne želi spet slabe ocene. In ni je želel! Sklenil je celo, da bo plonk listek pustil doma. »Če se res naučiš, potem ga ne potrebuješ«, je mrmral sam pri sebi. In danes je imel dober občutek, morda bo dobil celo več kot dvojko! »Mami, mi boš prosim, spletla kito?« je vprašala Maja, medtem ko si je oblačila rožnato obleko. »Priveži mi nanjo moder trak, prosim!« Mama je presenečeno gledala, saj že dolgo ni doživela, da bi bila njena hčerka tako prijazna. Poslušno je sedla za mizo skupaj z njo, pozajtrkovali sta skupaj in potem se je mama, vsa vesela, odpravila v službo. »Dobro jutro, Miško, kakšen krasen dan!« je v tistem zagostolela gospodična Evlalija Ptič, imenovana tudi Lalčika. Kanarčku je nasula zrnja in mu zamenjala vodo, potem je še sama sebi pripravila zajtrk. »Veš, kaj sem slišala včeraj? Da je Brinarjeva Pepca ...« je že začela opravljati kot ponavadi. Tedaj se je spomnila, kako je bilo včeraj, ko je preveč grdo govorila o drugih. »...kupila zelo lepo obleko!« je zaključila. Ubogi Miško si je oddahnil. Končno je tudi on lahko enkrat v miru pozajtrkoval! Poštarica Leopoldina se je zbudila kot ponavadi, urico prej. Tako zgodaj je vstajala, da je brala tujo pošto. Že je hotela vstati, kot vedno, a jo je nekaj potegnilo nazaj v posteljo. Če se je samo spomnila, kako jo je včeraj zgrabilo, ko je razmišljala ob rožnatem pismu za gospoda Žerjava... Ne, raje ne. »Saj danes ne bo nič zanimivega!« je zamrmrala sama sebi. »Sploh pa sem nekaj utrujena, raje še malce poležim!« In je zadrnjohala. »Danes pa bolj na pomladno, kajne?« je vprašal gospod Škarja, mestni brivec, gospoda Zlatousta. »Natanko tako, spoštovani mojster Škarja!« je prijazno dejal mestni advokat. Bil je dobre volje. Pravkar je namreč sklenil, da bo Radu Vzemiču rekel, naj si poišče drugega advokata in da se z lopovi ne bo več ukvarjal. Pri srcu mu je bilo lahko in prijetno. Zaprl je oči od ugodja in se prepustil spretnim rokam mestnega brivca. Tudi Peter Pišuka je bil dobre volje. Njegova uniforma je bila brezhibna, piščalka na novo zloščena. Tako prešerno se je počutil, da je stopil v mestno cvetličarno h gospodični Vijolici. »Dobro jutro, draga moja Vijolica!« jo je prijazno pozdravil, da je cvetličarka kar zardela. »Kakšen čudovit dan, kajne? Če utegneš, greva popoldne na sladoled!« Vijolica je zadovoljno prikimala. »Pridem ob treh!« je dejal Peter in strumno salutiral, potem je odšel. V kavarni je gospod Friderik Teran, imenovan tudi Fricko, ravno postregel sedmo kavo to jutro. Ko je nesel kavo s smetano in konjak gospodu Severju, mestnemu zobozdravniku, ga je zaskominalo. Tudi njemu bi se prilegla kakšna močnejša kapljica! »Samo požirek, tako da kri lepše zakroži,« je premišljal sam pri sebi. Malce se je obotavljal, potem si je natočil malo merico, za dopoldne je bilo kar dovolj. Povohal je in zadovoljno pomljaskal. Ja, res je bil imeniten! Tedaj pa ga je nenadoma zmrazilo, spomnil se je, kaj je bilo včeraj, ko je prav takole sunil konjak in je potem v ogledalu zagledal strahca... Poslušno je potegnil denarnico iz žepa in v blagajno pošteno položil bankovec za plačilo malega konjaka. Jutro je bilo res krasno. Gospodična Florjanca se je končno odločila, da ji najbolje pristoja opečnat lak za nohte in si jih je tako tudi pobarvala. Gospod Glavca je vse dopoldne telefonaril okrog, da se je dogovoril z gradbeniki, kdo bi hotel pomagati pri gradnji zabaviščnega parka, potem je risal načrte za hišo strahov. Zazdelo se mu je namreč, da ima nekaj prav imenitnih zamisli in komaj je čakal, da jih pokaže gospodu Strahu. Pavle Čveka je pripravil enourno radijsko oddajo o tem, kaj se je prejšnji dan dogajalo v Strahovici in telefoni so zvonili kot ponoreli. Svojim poslušalcem je obljubil, da bo šel delat reportažo v Straško in da bodo prvi na svetu, ki bodo izvedeli, kaj se godi v tem nenavadnem mestu. Šef ga je pohvalil in mu obljubil nagrado, če bo to res naredil, pa še napredovanje, če bo priden. Dan je bil torej res imeniten, za vse. No, skoraj za vse. Pozabili smo na ubogega Rada Vzemiča, ki je čemel v mestni ječi. Ni in ni mu šlo v glavo, zakaj ni mogel okrasti gospe Maričke. On, ki se ničesar ni bal, se je sesedel kot vreča starega krompirja. Veliki Rado Vzemič, ki je županu izmaknil pečenko izpred nosa, on, ki je že nekaj let načrtoval rop banke, ki mu žal še ni uspel, a vseeno... Saj je slišal tisto zgodbico o strahcih, a kar ni mogel verjeti. Sicer pa – imel je še precej časa za premišljevanje. Na glavi se mu je nabralo veliko grehov in še gospod Zlatoust mu ni več hotel pomagati. Če bo šlo vse po sreči, bo lahko tuhtal nekaj debelih let...

SLAVNOSTNI DAN JE TU!

Natanko čez mesec dni so na velikem zemljišču med Strahovico in Straškim zaropotali gradbeni stroji. Začeli so graditi zabaviščni park. Seveda so pri tem sodelovali predvsem gradbeniki Strahovice, ker so bili veliko večji in močnejši. Toda načrte so risali tudi arhitekti iz Straškega in prav nenavadno je bilo videti, ko so imeli ob gradbišču razporejenih nekaj velikih zrcal, da so se lahko strokovnjaki iz Straškega in Strahovice pogovorili iz oči v oči, drugače se ne bi videli. Župan Strahovice, Veljko Glavca, se je že navadil hoditi sem in tja po gradbišču, na rami pa mu je čepel župan Straškega, Etbin Strah. Posvetovala sta se in pomenkovala, skupaj modrovala, kako narediti to in ono. Vsak pogovor pa sta zaključila z besedami, da sta res vesela, ker sta se spoznala in da je v sodelovanju njunih dveh mest še svetla prihodnost. Prvega junija je bilo vse nared za veliko slavnostno otvoritev. Ker ne Strahovica ne Straško še nista imela svojih občinskih praznikov, sta se župana dogovorila, da bo ta dan odslej praznik obeh občin in ga bodo slavili skupaj. Jej, kako je bilo slavnostno! Strahovica je bila okrašena z rumenimi in zelenimi zastavicami, kakšne so bile mestne barve. Vse Straško je bilo ovito v modro-rdeče trakove, kakršna je bila tudi občinska zastava. Z zastavami, modro-rdečimi in rumeno-zelenimi ter rožami pa so okrasili tudi zabaviščni park, kjer je seveda kar mrgolelo ogledal, da so Strahovičani lahko videli Straščane. Postavili so velikanski oder, na katerem je igrala najprej godba Strahovice, za tem pa so se predstavili še glasbeniki iz Straškega. Seveda brez govorov županov ni šlo. Da ne bi imel kdo prednosti, sta se dogovorila, da bosta govor napisala skupaj, vsak en stavek, in tako sta ga tudi brala. Poudarila sta, kako sta vesela, da mesti dobro sodelujeta, seveda pa nista pozabila tudi na svoje zasluge. Ko sta se na koncu priklonila, so jima vsi ploskali in vzklikali. »Dragi Strahovičani in Straščani, zabaviščni park je slavnostno odprt in vabimo vas na ogled!« sta dejala enoglasno na koncu. Ljudje so se zapodili na gugalnice, vrtiljake, kupovali so sladkorno peno, streljali papirnate rože in z žogicami ciljali konzerve za nagrade. Svoja vrata je odprla tudi hiša strahov in trikrat lahko ugibate, kdo je bil prvi, ki se je popeljal z vlakcem vanjo. Miško Zelena superga seveda! In, ha, kdo bi si mislil, Maja. Spoprijateljila sta se. Maja mu je pomagala, da je popravil nekaj slabih ocen, skupaj sta šla kdaj v kino in na sladoled. Še večja nagrada kot štirice pa je bilo za Miška to, da je bila Maja njegova prijateljica ... Vlakec je zapeljal v temačen tunel in Maja se je oklenila Miška pod roko. Kako dobro se mu je zdelo. »Ne boj se, saj sem jaz tu!« ji je zašepetal in jo pokroviteljsko potrepljal po dlani. Najprej se je prikazala velika, bela lobanja, da so vsi zakričali, vmes je bilo slišati stokanje. Potem se je v ogledalu prikazal majhen, bel škrat, ki je razsajal, skakal sem in tja in tulil, da so šli nekaterim kar lasje pokonci. »Lej, saj to je Strahomir!« ga je spoznal Miško. Tudi Strahomir ga je spoznal in mu pomežiknil, potem je zatulil, da je odmevalo. Kdo bi si mislil, pa tako majhen je bil! Marsikateri prebivalec Strahovice je v zabaviščnem parku videl svojega strahca, saj je povsod mrgolelo ogledal. Pozdravili so se, malo poklepetali in si obljubili, da se kmalu spet srečajo. Seveda brez strašenja, se razume! Zdaj, ko so lahko vsi strahci delali v hiši strahov, če so želeli, jim ni prišlo več na misel, da bi strašili Strahovičane. Župana sta sedela na klopci sredi parka in opazovala veseli direndaj. Prebivalci obeh mest so se ustavljali, ju pozdravljali in jima čestitali za krasen zabaviščni park, da sta žarela od zadovoljstva. »So dnevi, ko je zelo težko biti župan,« je dejal Veljko Glavca, župan Strahovice. »Soglašam, kot pribito!« je pritrdil Etbin Strah. »Toda so dnevi, ko je biti župan presneto lepo! Tako kot recimo danes!« je nadaljeval. »Tudi s tem soglašam!« je odvrnil župan Straškega. »Veste, kadar mi kaj posebno uspe, si ponavadi rečem: a si glavca ali nisi!« je dejal župan Glavca. »Jaz pa si, kadar se kaj posebno dobro izteče, rečem: vse je za nekaj dobro! Tudi ta strašni dan v Strahovici je bil za nekaj dober!« je dejal Etbin Strah. »Seveda, dragi prijatelj,« je prikimal Veljko Glavca. »Ste za vožnjo v tunelu strahov?« - »Zakaj pa ne? Ampak če vas bo strah, tokrat za to ne bom kriv jaz!« je dejal gospod Strah. Oba župana sta se zasmejala in šla poiskat prazna sedeža v vlakcu, ki je že čakal, da popelje na strašno popotovanje nove obiskovalce, željne strahu.