Ta roža je zate

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ta roža je zate
Dane Zajc
Spisano: Pretipkala iz Ta roža je zate 2000
Izdano: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.



Bela mačica

Če bi rad videl belo mačico,

popolnoma belo,

brez črnih in sivih dlak,

če bi rad videl belo mačico

(bela mačica ima dolg, dolg,

kosmat, kosmat rep,

lepšega kot veverica),

torej če bi rad videl belo mačico,

morašzgraditi nov most.

Po njem se sprehaja.

Teka sem in tja.

Ne smeš pozabiti:

most mora imeti ograjo.

Če se le da, popolnoma belo.

Drugače ne bo nič.


In po tej ograji bo prišla

zvečer ob mesečini

(najbolje je, da počakae na ščip)

bela mačica.


Prišla bo po ograji

in se gledala v vodi.

Počakaj, pa jo boš videl.

(Bela mačica ima zmeraj

čiste tačke.

Krempeljčke krtači z belo krtačko.

Kožušček krtači z drugo belo krtačko


vsako jutro, vsak večer, vsako opoldne,

zmeraj, če je umazana, ali ne.)


Torej počakaj in glej:

po tvojem novem mostu bo prišla

bela mačica,

najbolj bela med vsemi belimi mačicami.


Inče boš imel roke lepo umite,

popolnoma bele,

in če boš čisto pri miru,

boš mogoče lahko pobožal

belo mačico.


Zajec

V vročini opoldanski,

ko vse živali spe,

se tam na zajčjem koncu

samotni zvoki oglase.


To so skrivnostni zvoki,

kot da bi vrtal kdo,

kot da bi dolbel z dletom

pa žagal z žagico.


Pa stekli smo pogledat,

kdo dela, kaj gradi,

pa našli zajca, ki korenje

rezlja in žaga kar z zobmi.


Veverica-pekarica

Tam v daljavi,

tam v goščavi,

tam so lešniki doma.


Veverica

pekarica

tam pekarno ima.


Z drobne veje

se zasmeje,

krog pasu predpasnik bel,


in prodaja

in razdaja,

kar si kdo je zaželel:


kožuharju

in rudarju

krtu da rozin,


a lisici

po butici

polno pest luščin.


Krt

Od Kranja do Ljubljane

so trate razkopane.

Od Celja do Zagorja,

od Pivke pa do morja,


od morja do Kozine

so vsepovsod krtine.


Ko vse smo obrnili,

da bi storilca odkrili,


smo našli sredi vrta

zagrizenega krta,

ki nam predor na morje vrta.


Jazbeečar

Ko jazbečar okrog vogala pride,

prednje noge hodijo,

zadnje pa še kar počivajo,

ko jazbečar okrog vogala pride.


Ko jazbečar počiva,

prednje noge ležejo,

zadnje pa še zmeraj hodijo,

ko jazbečar počiva.


Ko jazbečar smehija se,

spredaj se vam laska,

zadaj pa vas praska,

ko jazbečar smehija se.


Vetrnica

V tistih starih, starih časih,

ko si majhen bil,

z vetrnico si se včasih

čez dvorišče pripodil.


Z vetrnico ravno pravšnjo,

da je delala vihar.

Zdaj se ne dobi več takšne

za noben denar.


Gusarska ladja

Kapitan je samook

in mornar je samonog

in krmar je samorok.


Sredi morja jadro belo

v soncu sveti se veselo.

Črn prapor skoz in skoz,

v sredi pa mrtvaška kost.

če tak prapor vidiš kdaj,

hitro se na beg ravnaj.


Kapitan je strah morja

in mornar je brez srca.

Vse smeri krmar pozna.


Papirnata letala

Na papirnatih letalih

se leti najtiše.

Na papirnatih letalih

se leti najviše.

Na papirnatih letalih

se leti brez teže.

Na papirnatih letalih

nedosežno se doseže.


Mlin želja

To je takšen mlin, ki melje

same nenavadne želje.

To je mlin, ki te odpeje,

kjer najtišje je veseije.


To je mlin, ki v tvojo glavo

samo čisto sol naseje.

Ampak mlin se kar ustavi,

če kdo žito vanj natrese.


Trobentač

Najprej se usedem

v trobento.

Potlej pregledam

trobento.

Mačka spodim

iz trobente.

Trdno držim

se trobente.

da ne pobegne

trobenta,

me ne odnese

trobenta.

K ustom nastavim

trobento.

Piham in piham

v trobento,

da zatrobentam

v trobento.


Riba

Velikanska riba

se zredila je tako,

da je morja napolnila

in popila vso vodo.


Rasla je in rasla,

se napihnila čez svet.

A potem smo ji s š'ivanko

mero ukrojili spet.


Najzmaj

Ta zmaj je pray zares najzmaj.

Odletel je najbolj visoko,

in ko smo vlekli ga nazaj,

se nam smejal je na široko.


In potlej s svojo najmočjo

se nam izmuznil je z vrvi.

Iz najvišav zdaj najgrdo

najzmaj v najpest se najreži.


Buče

To je bučnata deže1a,

kjer živijo sami Buči

in pri bučni sončni luči

nam bučijo od veseija.


To je pač dežela taka,

kjer stojijo bučne hiše,

bučni vrtec in igrišče

ob bučanju z vrtiljaka.


Raglja

Bila nekoč je takšna ragija,

da ragljala je tako,

da od nje je poragijalo,

kar je lezlo, kar je šlo.


Krave krukajo kot vrane,

Sultan raja rav, rav, rav,

ptiči rivkajo po drevju,

mačka mravka mrav, mrav, mrav.


Hobotnica

Bila je hobotnica večja,

ki smeh jo napadel je tak,

da morje je čisto zdivjalo,

dokier se ni našel junak,


ki tihcano k njej je zaplaval,

z injekcijo piknil jo v smeh,

jo smešne bolezni ozdravil.

Zdaj mir je na morskih poteh.


Aro

Aro živi sam v veliki hiši.

Sam pere in kuha.

Njegova najboljša jed je kostna juha.


Aro vsako jutro z repom prah pobriše.


Aro spomladi vrt obdeluje.

Sadi hrenovke in klobase

in takšno rahlo kost, ki zelo hitro rase.

Tu in tam pritakne cvetlico,

da mu polepša gredico.


Aro poleti preganja škodijivce,

roparje, rokomavhe in mčaje vsiljivce.


Aro jeseni drva žaga,

z žago smrčalnico stegnjen čez dva praga.


Aro pozimi na varnem prezimuje,

stegnjen ob peči pasje modrosti črkuje.


Barbare

Ko si še majhen bil,

»raBARBARA«, z balkona si zavpil.

In že prilezle so z gugalnice, skiroja in kolesa

pa iz vozička in z vrtička pa z drevesa

pa z oken in z balkonov in s teras

vse vrste Barbar: v kavbojkah, krilih in pleničkah,

polulane, potolčene in tiste s pegami na ličkih.

Prilezle so in vprašale v en glas: Kdo kliče nas?


Toliko Barbar je pri nas.


Čofi

Čofi je lutka, ki tenko cvili, ko se boji.

Če Čofi govori z basom, govori bojevito.

Čofi spieza na vrata bliskovito

in z najbolj renčavim glasom zavpije: »Hej, ti,

jaz sem vitez črna brada,

ki te z mečem zdaj prebada!« 


Erevan

V Erevanu zajtrkujejo smešnico

na volovsko oko stepeno.

V Erevanu kosijo smešnico

na soli pečeno.


V Erevanu večerjajo smešnico

v poprov sirup vioženo.


V Erevanu dobijo za malico pol smešnice

v porcelanastih lončkih:

nanjo se smejejo v zelo poskoćnih končkih.


V Erevanu sedijo v šolah na tleh,

ker v smešnicah štejejo


pa pišejo in rišejo v smešnicah,

pa se zmeraj tako smejejo,

da jih smeh

sem pa tja trklja po tleh.


V Erevanu dojenčki jokajo

tako smešno,

da mame od smeha pokajo

in pravijo: »Oh-he-he,

prosim, jokaj še.« 


Fijakarji

Štirje fijakarji, štirje bratje

so potrkali na vrata.

Vsi štirje so držali v rokah fagot,

najbolj fijakarsko glasbilo.


Štirje fijakarji, štirje bratje

so se postavili v vrsto pred vrata.

Zapiskali so noto ef,

najbolj fagotasto od vseh not,

da nam je v ušesih milo zvonilo.


Hiša

Kadar hiša zaspi,

se pokrije s streho,

da ji ne dežuje v oči.

Da se ji utrinki z neba

ne smetijo v usta,

če v spanju z okni zija.


Hiša sanja, da otroci v rokah

držijo žive medvedke,

zaresne lokomotive

pa tigre in leve žive.

Takrat spi nemirno in loputa z vrati.

Včasih sanja dolge hišaste pripovedke.

Takrat spi dolgo in zjutraj noče vstati.


Opolnoči se včasih hiša zbudi.

Zbudi se, ker misli, da jo je v peto

ugriznil zmaj.

Pa hitro zaspi nazaj.

Saj vidi: črni muc v kleti,

samo črni muc v kleti

se lš'pa s prešernim petjem,

ker se odpravlja k bell mucki na čaj.


Kadar hiša spi, diha

z zavesami.

Napenja jih v prepihu, zelo rahlo, zelo tiho.


Kenguru

Ko kenguru preskoči kamnito

avstralsko puščavo,

si noge obriše ob travo

in leže v senco pod kaktus.


Potlej izvleče

kokosov sendvič iz svoje vreče

in reče: »Danes nisem skočil za stavo,

ampak za klokansko slavo.«


Ti loviš

Reci: Mačka.

Ti si tačka.

Reci: Mačka.

Ti si račka.

Reci: Mačka.

Ti si kvačka.

Reci: Maček.

Ti si hlaček.

Reci: Miš

Ti loviš.


Numizmatiki

Numizmatiki so naredili

najmanjši novec na svetu.

Na zlati blazinici so ga nosili

počez in podolgem po svetu.


In kdor je hotel, lahko je pogledal

od blizu to numizmatično čudo.

Lahko je videl pod drobnogledom

sredi najmanjšega novca najmanjšo uro.


In kdor je hotel, lahko je poslušal

s posebno pripravo tiktakanje ure.

In kdor je hotel, lahko je preskušal

največjo natančnost najmanjše ure.


Numizmatike je k sebi povabil

puščayski princ Ibn El Nasa Ben Ali,

da jih bo bogato nagradil,

če novec mu bojo za hip pokazali.


In šli so in šli po puščavi

numizmatiki črni na belem.

A, joj, že vihar se pojavi,

jih s peskom in mrakom odene.


In s peskom in mrakom odnese

jim novec v brezpotno daljavo.

Še danes numizmatiki z lečami

preiskujejo širno puščavo.


Orli

Orli so zgodaj vstali.

Razprostrli so krila široko

in poleteli visoko, visoko:

»Danes do sonca,« so se bahali.


Pod noč so popadali v gnezda in rekli:

»Poleti so dnevi visoki pa sonce je vroče.

Aj, skoraj bi se opekli.

Jeseni poskusimo zopet mogoče.

Mogoče,« utrujeni orli so rekli.


Ribič

Reci raglja, reci mir,

reci črv, reci brv,

reci ropar, rak rapir,

reci: Rad bi ribič cvrl postrv.


Smrt

Smrt je smrtno utrujena

splezala v skalnato prebivališče.

Tukaj bom v miru počivala.

Če me kdo rabi, naj me ne išče.


Šamani

Šamani so si ogrnili

zarana dolga bela oblačila.

ŠIŠKA, ŠEŠKA, v brzopetem plesu so vpili,

zato da je noč pospravila črna kopita in šila.


Joj, joj, šamani.


Tatovi

Tatovi so končno sklenili na skrivnem posvetu,

da bojo danes pokradli križem kražem po svetu

odrta kolena, vse buške in praske pa druge podobne nadloge,

jih bojo pokradli pa skrili na varno med skrbno prikrite zaloge.


Usta

Kadar se usta začudijo, rečejo UUU.

Kadar so usta vesela, pojejo la-la-la.

Kadar so usta srečna, metuljček tih

smehlja se na njih.


Kadar so usta pusta, so taka,

kot bi pohrustala kosmatega pusta

pa jim je jezik zadrgnila

pusta pustova dlaka.


Vrata

Za velikimi vrati so še ena vrata.

Za še enimi vrati so še ena vrata. Manjša.

Za manjšimi vrati so še ena vrata. Še manjša.

Za še manjšimi vrati so najmanjša vrata. Najmanjša.


Za najmanjšimi vrati so še ena vrata.

Ta vrata so vratca.


Za vratci je vrt.

V vrtu je manjši vrt.

V manjšem vrtu je še manjši vrt.

V še manjšem vrtu je najmanjši vrt.


V najmanjšem vrtu je vrtec.


V vrtcu je roža. Ena sama, dišeča.

Ta roža je zate. Najlepša in največja.


Zakaj

Zakaj je prišel k Zakaju

vprašat Zakaja, zakaj je tako zakajast.

Šlaa sta skupaj k botru Vprašaju,

vprašat Vprašaja, zakaj je tako vprašajast.


Šla sta po zakajasti cesti

in spraševala, zakaj pa je cesta zakajasta.

Šla sta po vprašajasti cesti

in sta zakajala, zakaj je cesta vprašajasta.


Zakaj in Zakaj sta prispela

do doma botra Vprašaja.

Zakajci pa tukaj sva zdajci?

Zakaj je zakajal Zakaja.


Tigrov nečak

To je takšen maček,

ki ima med tigri strica,

bramaputrskega princa.


Tam ob Bramaputri

tigri plavi

vsi so pravi

princi po postavi.


Če so dobre volje,

elegantno tečejo čez polje.

Bolj za smeh kot pa zares

godejo si vmes.


Kadar muc je dobre volje,

tudi mahne jo čez polje.

Ne za smeh, ampak zares

kakor tiger rjove vmes.

Saj ima med tigri strica,

bramaputrskega princa.


Žarnica, žoga in žlica

Žarnica, žoga in žlica

so tekmovale v hitrosti.

Žarnica se je valila.

Žoga se je kotalila.

Žlica po eni nogi za njima drobila.


Žarnica, žoga in žlica

so tekmovale v hitrosti.

Žarnica se je na kamnu razbila.

Žoga na žeblju je starem dušo spustila.

Žlica popolnoma cilj je zgrešila.


Žlica zato še danes tekmuje.

Njena brzina narašča huje in huje.

Včeraj bila je v Singapuru.

Danes so videli v Bajkonuru:

žžživ, je mimo žvižgnila žlica,

hitra kot ptica,

z nogo žarečo kot repatica.


Moja prva pesem

Prva pesem je kot prva ljubezen:

s prvo lIjubeznijo molčimo na štiri oči,

v prvi ljubezni ne znamo šteti do tri

in prva ljubezen se rima samo na bolezen.


Svojo prvo pesem sem skrival pred bratom,

pred sestrama, mamo in atom.

Moja prva pesem je v vojski zgorela,

vojska nam zmeraj pusti veliko, veliko pepela.


Prva ljubezen nas v spominih obiše,

ko nam sivijo lasje.

Prva pesem z mano gre.

In kadar sama sva, njen glas, zaupen in tih

zašepeta iz prve pesmi okorni stih.


Gozd

Že zrasla gozdu so velika krila,

že zibljejo ga sem in tja.

Spomladi se visoko gor je kukavica oglasila

in vetrnice so prerasle tla.

In drevje čez noč ozelenelo,

iz vseh studencev voda vre.

Spomladi v gozdu je spomladno zašumelo,

ko veje k vejam so potiho šle.


Poleti šle neslišne srne

so čez globoki gozdni mah.

Le tu in tam svetlobni zajček zvrne

kozolec v senčni popoldanski dah.


Jeseni breze s stopali šumijo,

ko v zlato listje jih obuvati hite.

Saj jeseni gozdovi se selijo.

Na jug za vetrom s pticami lete.


Delitve

Najprej so skienili:

majhni ljudje naj živijo v majhnih hišah,

veliki pa v velikih.

Pa so se lotili:

Podrli so mesto in zgradili

pol mesta iz majhnih hiš,

pol mesta iz velikih hiš,

pol mesta za majhne,

pol mesta za velike.


Vmes je tekla cesta.


Majhne so razdelili

na rjavolasce, belolasce, črnolasce.

Velike so razdelili

na dolgouhe, kratkouhe, klapouhe.


Vmes je tekla cesta.

Na cesto so spodili mešance

srednjepostavne, srednjeuhe, srednjelasce.

Cesta je držala na široko polje.

V polju so se zgubili vsi sredinci.


V mestu so pobarvali hiše

majhne z rumeno barvo,

velike z zeleno barvo.

Cesta po sredi je bila rdeča.


Nekod je po cesti prišel človek

in narisal na rumene hiše plavo črto

in tudi na zelene hiše enako plavo črto

naskrivaj.


Kako so se togotili.

Kako so ga lovili

veliki in majhni na rdeči cesti,

a ga niso odkrili, ker je bil človek rdečelasec,

zato ga lovijo še zdaj.

Podijo se po cesti veliki in mali in vmes tudi srednji,

debeli in suhi, črni in belil, debeluhi, klapouhi

po rdeči cesti skoz mesto

se podijo tja in nazaj

in zdaj že ne vejo, zakaj.


Ocenjevalci

Prišli so ocenjevalci v našo deželo.

Glavni cenilec je hodil spredaj,

za njim pa v cenenem redu,

neprecenljivo v vsakem pogledu

strumno hitelo je ocenjevalcev krdelo.


Prišli so ocenjevalci in ocenili

naše vedenje in naše znanje.

Včerajšnje znanje, današnje znanje so razdelili

na cenilne pole in vpisali vanje

naše razmere in naše mere.

Mere v višino in mere v širino,

mere naše vere,

hitrost naše misli,

tiste od danes in tiste od včeraj,

velikost naših glav,

uporabljivost naših postav,

vse so narisali, vse so zapisali

vse so sešteli, vse so zmnožili,

vse ocenili.


Odšli so ocenjevalci v strogem redu.

Glavni cenilec hodil je spredaj.

Za njim pa po vrsti šli so cenilci,

razmnoževalci in tudi delilci.

V torbah debelih ocene o nas so nosili.

Nas pa ocenjene, zmerjene, stehtane

kakor prebrane knjige so odložili.


Preiskovalci

Preiskovalci so preiskali

vse reke, potoke, vodnjake, izvire,

skalili so vodo, njen tok pomendrali,

»kam so šle lanske ribe?« so spraševali.


Preiskovalci so preiskali

zračne tokove,

vse znane vetrove

»kam so šle včerajšnje ptice?« so spraševali.


Potem so se časa lotili.

Vse ure na hitro so zbrali,

odprli so jih, razdejali,

»kje lanski je sneg?« so ogočeno vpili.


Ko so odšli, so nam zapustili

luknje v zraku, zmešane vode za zmeraj

in ure, ki kažejo ure od včeraj,

saj so v narobe smer jih navili.


Napihovalci

Napihovalci so napihnili najprej

naše hiše, v hišah sobe, v sobah pohištvo,

v spalnicah posteije. Postelje so močno napihnili.

Potem so napihnili nas,

da smo postali veliki,

da smo postali ogromni z ogromnimi rokami,

da se zredil je v nas debel, debel glas.


Napihovalci so napihnili

drevje in ceste in parke in travo

in ribnik in ribe in žabe, zlasti žabe

so se dale močno napihniti, saj veste, zakaj.

Potem so napihnili ptice.

Vse: kose, golobe in vrane,

samo en vrabec se ni pustil napihniti,

ostal je kar tak, kot je zdaj.

Bomo že videli, zakaj.


Potem so napihovalci napihnili reko

in polje ob reki, zlasti krompir na polju

so napihovali zelo uspešno in požrešno.

Potem so napihovali morje

tam na morskem obrežju,

in ko so ga napihnili,

se je morje razlilo

in potopilo napihovalce,

mogoče za zmeraj, ah, mogoče za zmeraj.


A tisti vrabec je kavsnil

iz čiste razposajenosti v napihnjeni svet

in že je zasikalo, psst, je reklo,

ko da prihaja vihar.

In že je bile vse takšno

majhno, navadno, ničveč ogromno,

hiša in polje in reka in ptič

in ribe in žabe in mi

pa morje in seveda krompir,

psst, se je zaslišalo, potem je bil mir.


Pivci tišine

Pivci tišine zvočni,

rožljajoči, s trobljastimi glasovi,

s pločevinastimi trebuhi,

s cevastimi izpuhi,

žejni z žejnimi glasovi


so napadli tišino.

Popili so jo ogromne količine.

Brez mere so se z njo mastili,

obrali so jo, do kosti so jo obžrli.

Ko so se najedli, ko so se napili,

so tišino še v sode nalili.

Odpeljali so jo od nas,

polni tišine, debeli čez pas.


Zdaj naša dežela

je zvočna dežela.

Zvoki se razmnožujejo,

se nam v glave naseljujejo.

V hišah se drenjajo,

gozdove načenjajo

vriskajoče, pojoče, žvenketajoče in hrupno,

zato še sam vpijem: »Obupno! Obupno!«